Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.46.0-wmf.24 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 41754 223952 2026-04-26T10:05:35Z Spela.spr 10555 nova stran z vsebino: »Domoljub 1916. Št. 2-9, 11-20 Bilo je pričetkom plodnih devetdesetih let, ko sem se prvič napotil v lepo Zalesje, in sicer na grad svojega velikega prijatelja, graščaka Miriča, ki me je nepresilno vabil na svoje krasno posestvo vedoč, kako globoko mi bodo segli v dušo tisti slikoviti zaleski bregovi s svojimi sočnimi vinogradi, tisti prijetni gaji, tiste cvetoče poljane. Grad je slonel kakor ptičje gnezdece na vzboknjenem gričku, ki so ob njegovem v...« 223952 wikitext text/x-wiki Domoljub 1916. Št. 2-9, 11-20 Bilo je pričetkom plodnih devetdesetih let, ko sem se prvič napotil v lepo Zalesje, in sicer na grad svojega velikega prijatelja, graščaka Miriča, ki me je nepresilno vabil na svoje krasno posestvo vedoč, kako globoko mi bodo segli v dušo tisti slikoviti zaleski bregovi s svojimi sočnimi vinogradi, tisti prijetni gaji, tiste cvetoče poljane. Grad je slonel kakor ptičje gnezdece na vzboknjenem gričku, ki so ob njegovem vznožju bile razvrščene male, preproste, a lične hišice, kakor piščeta krog koklje. Z druge strani so ga pa obkrožali solnčni pašniki, bujni vinogradi, plodna polja, zelene poljane. Vse to je z onim stoletnim, častitljivim grajskim poslopjem ustvarjalo v duši vsakega novodošlega gosta prijetno čustvo veselega razpoloženja, nenavadnega zadovoljstva, tihe sreče. Ko prideš do razgleda te prirodne krasote, vzklikneš nehote: »blagor vsem, ki trajno uživajo to zemeljsko srečo!« In ko gledaš to bajno, čarovito sliko, ko se naslajaš ob pestri, raznovrstnosti božje narave in človeškega truda, ti nehote zastane pogled ob hišici, ki se dviga na koncu vasi. Lepa je, nekam nenavadna, in zdi se, kakor bi kazila ubrano soglasje celotne slike. Dočim se vrste druge bele hišice okrog vitke vaške cerkvice kakor pomladanski zvončki okrog teloha, je ta poslednja kakor nevesta med devojkami. Nehote te zanimlje in iščeš s hitrimi vprašanji zadovoljiti svojo radovednost. Pri večerji, ki sta bila nanjo povabljena tudi dobrodušni učitelj in gosposki oče — tako so nazivali vaški nadvse skrbnega in ljubeznivega starčka — župnika, sem obrnil kmalu razgovor na to mikavno hiško. Začudil sem se nemalo, ko mi župnik razodene, da imenujejo vaščani to bivališče »dom prekletih«. »Da, gospod,« reče župnik, prizivajoč si dišečo smotko, ki mu jo je ponudil postrežljivi graščak; »nekam čuden in strašen je ta izraz, pa ima tudi precej podlage, dasi se glede lice te skrbno gosposke »vile« tega ne priča več. Kljub temu se je pa v ljudski govorici še vedno drži to nenavadno imenovanje. Povest o tej hiši je dolga in zanimiva; jutri, če vam bo drago me obiščite, vam bom povedal vse natančno, ker je v razburljivo zgodbo te hiše vpleteno deloma tudi moje ime.« »Na prvi pogled bi človek sodil,« pravi jaz, »da je vzrok temu imenu kako ljudsko praznoverje, kajti ljudska domišljija rada spravi v usodo človeškega življenja razburljive čarovniške bajke, ki se potem ohranijo od roda do roda.« »Da, se zgodi,« pravi župnik; »v tem slučaju pa nima nič opraviti ne bajka, ne praznoverje. Resnična zgodba, ki vam jo jutri povem, vas bo prepričala, koliko podlage ima to nič kaj prikupno ime »dom prekletih«.« Tukaj vam, cenjeni bralci, zapišem, kar sem slišal o »domu prekletih«. ==I.== Popoldne vročega avgustovega dne, ko se je solnce že precej nagnilo k zatónu, je korakal po ozki stezi goste hoste, ki se je razprostirala nedaleč od opisane vasi, počasi in oprezno človek pri kakih štiridesetih letih, visoke in močne postave, ostrega pogleda, z gosto brado obraščenega obraza, v katerem so se crtale temne poteze. Držeč levo roko na svoji dvocevki, ki mu je visela preko širokega in močnega ramena, je korakal oprezno se ozirajoč v levo in desno, in se izgubljal globlje v gosto in mrtvo hosto. V mrklem gozdu vlada tajinstvena, grobna tišina in plahi molk. Samo včasih prekine to tiho samoto poklanje suhadi, ki se je lomila pod težkimi koraki našega neznanca; postajal je vedno opreznejši, čim dalje je prodiral v gozd, obstal nekaj časa, poslušal in pogledaval okrog sebe ostro in pozorno ter vlekel na ušesa, če bi se čul odkod kak nevaren glas. Steza, po kateri je korakal nam še nepoznani lovec, je peljala do čarovite okrogle dolinice, opasane okrog z gostim drevjem in pokrite z najpestrejšo preprogo prerazličnega gozdnega cvetja. Ta dolinica v tisti poltemi, ki je že zavladala po gozdu, je bila tako omamna in skrivnostna, kakor je bil tajinstven pot našega neznanca, ki se je plazil ob robu dolinice sklonjen, ostro in napeto prežajoč okrog sebe. Po dobri uri in hotrspega in napornega pota, ko se je nahajal na nasprotni strani steze, po kateri je prišel v dolinico, je tiho zabriznil. Nedaleč, za nekoliko dreves globlje v goščavi, kjer se je skoro že izgubljal sled steze, se takoj začuje v odgovor istotako tih in rezek brlizg. Kmalu nato se prikaže izza gostega grmovja človek nizkega in slabotnega telesa, bledega in uplega obraza z demonskim izrazom, ki so ga sive in lokave oči delale še strašnejšega. Tudi on je oborožen s puško in izza pasa mu visi dolg lovski nož. Ko zazre našega prišleca, mu prikima z glavo v znak pozdrava in šepne tiho: »Peter, ali si koga srečal?« »Nikogar.« »V vasi?« »Nikogar.« »Se bojiš?« »Ne.« »Pojdi za menoj!« Peter ga je poslušal in oba sta zavila za velik kup vej, ki so bile liki zid zložene med dva hrasta, da jima je bilo v čvrsto in varno zavetišče. Tu sta odložila puške ter se ulegla na suho listje. S pritajenim glasom vpraša gozdni neznanec Petra: »Ali si kaj slišal o Marku?« »Pa od koga?« »Hm,« reče ozlovoljen drugi, »ves dan si bil v vasi, pa nisi mogel vprašati?« »Misliš, Joža, da ne bi vedel, zakaj vprašujem po njem?« reče Peter in pljune v stran. »Pametnemu zadostuje ena sama beseda.« »In če je gluh?« reče nevoljno Peter. »Potem naj ne gre na lov!« se odreže Joža in se usekne. Nastal je kratek molk. Čedalje bolj gosta tema je padala na gozd in mu dajala mrk izraz. »Slabe volje si Joža,« reče Peter nekoliko mileje. »Kako bi pa ne bil pri tebi! Ti si bil ves dan v vasi, pa nisi zvedel ne črne ne bele, jaz sem bil pa v gozdu, pa sem le nekaj ujel.« »Kaj takega?« reče Peter. »Da je odšel danes Marko v gozd, in da se povrne šele jutri,« de Joža in okoli ust mu zatrepče peklenski nasmeh. »Bog daj srečo!« vzklikne Peter in po temnem licu se mu spreleti izraz zadovoljstva. »Srečo! oh, hm,« reče porogljivo Joža, »daleč je sreča od divjega lovca. Se spominjaš, kako smo se prevarali lansko leto. Vsa vas je vpila: Marko odide v mesto, in mi smo se splazili, uverjeni v svojo varnost, semkaj, dobili najlepšo divjačino, in ko smo se napotili domov, je nastavil Marko, kakor da bi vzrasel iz zemlje, puško na nas, in ni smo pustili vse — pa bežali.« »Vem, vem,« reče tiho Peter; »ali kaj hočeš? Iznenadil nas je in ni bilo druge pomoči.« »In če se prikaže tako tudi danes?« reče naglo Joža ter upre v svojega pobratima svoj oštri pogled. »Danes?« ponovi Peter in mrko lice se mu še bolj zmrači. »Če bi stalo tudi najine glave, ha, Peter?« zastavi Joža odločno in mu pomoli desnico. »Tudi glavo,« odgovori ostro Peter in mu stisne mišičasto roko. ==II.== Peter in Joža sta si bila res prava prijatelja. V vasi so ju navadno imenovali »divja lovca«. Kakor sta se onadva ogibala ljudi, tako so se ljudje njiju. Svojo »obrt« sta opravljala že nekaj let. Edini v vasi, ki sta z njima mogla priti navzkrižje, je bil logar Marko, tako so nazivali vsi ljudje v vasi starega Vojčiča. Peter je bil blažje narave, kot njegov pobratim Joža. Pred nekaj leti, preden se je naselil v vasi — kdo ve odkod — potepne Joža, je bil Peter priden kmet, ki je posvečal vso skrb svoji družini in svojemu lepemu malemu gospodarstvu. Toda od tistega časa, ko se je sprijaznil z Jožo, se je Peter popolnoma izpremenil, kajti iz nekdaj marljivega gospodarja je postal lenuh, ki se je po cele dneve potepal po gozdovih, stikajoč in prežeč za divjačino. Čeprav je to ne samo mučen, temveč tudi opasen posel, se je Petru vendarle zdel boljši, kakor pa obdelovati polje in se brigati za družino. Vse preveč je verjel Joževim besedam, dokler ni postal prava igrača v rokah tega pokvarjenega človeka. Joža je bil za nekaj let starejši od Petra. Že na prvi pogled si mogel opaziti, da je to človek surove narave, ki ima v sebi bolj živalske nego človeške lastnosti. Ali neki poseben dar je imel, in to je bila njegova zgovornost — znana lastnost skoro vseh malopridnežev. Odkod se je priklatil v vas, ni vedel nihče; tako se je pa na tihem govorilo med ljudmi, da je prišel iz ječe, kjer je presedel dvajset let radi roparskega umora. S Petrom se je spoznal v krčmi na vasi in tamkaj sta se potem tudi večkrat sestajala. Joža je pričel pridno hoditi v dno k Petru. Že kmalu potem, ko sta se spoznala, se je mogla opaziti na Petru velika izprememba. Joža je znal s svojo zgovornostjo popolnoma obvladati Petrovo dušo; prepričal ga je, da je bolj dobičkonosen lov na divjačino, kakor pa obdelovanje malega posestva. Mogoče, da ga je pripravljal k temu zaključku tudi slaba letina, ki je tla ljudi tistega kraja že drugo leto. »Vidiš,« je rekel nekega večera Joža, ko je sedel s Petrom sam v krčmi v kotu, »mudiš se in delaš od ranega jutra do poznega večera, in ko misliš, da se ti povrne trud, pa ti pride nesreča v hišo. Lani je uničila vse toča, letošnje leto pa večni dež in mraz ugonobil polje. Kdo ve, kako bo k letu? In kam boš prišel pri teh razmerah? Ali ne vidiš poloma pred seboj?« »Sam polom, pri moji veri, nič drugega kot polom,« je potrjeval Peter, kimajoč zamišljeno z glavo. »Kolikor se spominjam, si imel lansko leto dva vola,« reče živo Joža; »kje jih imaš letos?« »Vem, kje so. Prodal si jih, ne zato, ker jih nisi potreboval, temveč ker si jih moral prodati. Družine imaš veliko, letine lani ni bilo, letos pa sam vidiš, da je ne bo nič: živeti se pa mora. Seveda, kaj ti je preostalo drugega, kakor prodati oba vola in se tako rešiti lakote.« »Prav praviš, Joža,« prizna Peter ves potrt. »Pa tudi sedaj mi boš pritrdil,« se zareži Joža; toda okrog ust se mu prikaže peklenski posmeh človeka, ki je prepričan, da je gospodar položaja, in da mu gre vse tako izpod rok kakor je zasnoval v svoji podli duši. »Pomisli,« nadaljuje s hinavsko-trdim glasom, »kaj boš začel potem, ko potrošiš te denarje, ki si jih dobil za vole. K letu ti bo treba čisto zagotovo kupiti žita, koruze, zabele in vsega, česar je treba, če boš hotel obdelati polje. Odkod vzeti denar? Boš šel k judu, da ti ga posodi? Potem pa kupi raje vrv, pa se obesi!« »Strašno je to življenje, neznosno,« je začel obupavati Peter. »Da, strašno je za ozkosrčne in malodušneže,« reče trdo Joža in izpije silo žganja. V sobi je nastala tišina. Ko mu prinese krčmar drugo silo, se Joža odkšlja in nadaljuje: »Življenje nas tepe vse. In človek, ki nima v rokah biča, da povrne udarec za udarcem, je podoben nemi živini, ki jo zamoreš bičati, dokler ne pogine pod udarci, pa bo vedno molčala. Pregovor pa pravi: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Peter, tudi jaz sem revež. Podajva si roke, dve roki zamoreta več nego ena sama. Poglej tu pred seboj krasen gozd, bogat razne divjačine! Gozd nas nas hrani!« »Toda lovska karta?« se začudi Peter. »Lovske karte naj kupuje gospoda, ki nas stiska, ki nas trga in izrablja. Lovska karta daje pravico do lova. Toda mi poznamo samo pravico do življenja. Mi hočemo torej loviti samo po pravici življenjske karte,« zaključi ponosno Joža, nagne kozarec, izpije polovico in tleskne zadovoljno z jezikom. Peter je bil očitno ves iz sebe. Te besede, ti sklepi, ta način govora je popolnoma prevzel njegovo preprosto dušo, in tudi on je pil počasi iz svojega kozarčka, vlekel pipo in pljuval zamišljeno okrog sebe. Da bi mu bil kdo pogledal v tem trenutku v dušo, bi bil opazil, da se odigrava v njej huda borba, ki so jo povzročile Joževe besede. In vse zaman; naj je pomislil Peter tako ali tako, vedno je prišel do istega zaključka, da ima Joža prav — dokler ni slednjič ves pobit od svojih misli izrekel čisto iskreno: »Da, Joža, prav imaš, začniva od danes skupno novo življenje. Ta pot, ki smo po nji hodili sedaj, zapelje mojo dušo in družino v gotov propad. V imenu božjem!« »Tako je, pa na najino srečo in na srečo tvojih!« potrdi zadovoljno Joža. Poteze v njegovem obrazu so dobile tak izraz, da bi se človeku naježila koža, če bi ga videl pri luči. Oba sta ostala še dolgo v gostilni. Pogovarjala sta se o »novem življenju«, kakor ga je imenoval Peter. In ko je prišel Peter pozno ponoči domov, se je dolgo premetaval po postelji. Premišljeval je Joževe besede, ki so mu vedno bolj objemale dvomljivo dušo. V teh mislih se mu je vedno in vedno pojavljala v duši misel in skrb za družino, ki je ni videl rad v pomanjkanju. Bojazen, da bi morala njegova družina trpeti lakoto, je še bolj krepila v njem sklep, da postane Jožev tovariš. Pred očmi mu je bila neprestano bolna žena Katarina s petorico otrok. Najstarejša je bila Milka, deklica v osemnajstih letih in desna roka slabotni materi. Milka je bila mladenka, ki ji ni bilo enake v vasi. Pod njenim belim in gladkim čelom, ki so ga obkrožali bujni, črni lasje, se žarele kot dva oglja, omamljivim sijem njene velike temne oči. Preko njega in ko mleko belih, mladih lic, je razlivala v finih črtah sveža rdečica, ki je dajala temu obličju neko posebno dražest. Na njenih ko jagode rdečih ustnicah je plaval skoraj vedno nežen smehljaj. Bila je visoka, vitkega stasa kakor jelka, vedno hitra kakor srna, a blaga in mila kot bajna poletna noč. Iz njene duše, skromne, toda občutljive kot struna, je odsevala v prikupni milini notranja nedolžnost in nepokvarjenost. Tedaj, ko je bil oče še od cele vasi spoštovan kot marljiv in skrben gospodar, se ni vedela za žalost. S pesmijo je vstajala, s pesmijo je šla k počitku. Ali od tistega časa, odkar se je sprijaznil njen oče s tem Jožom, se je prikradel kakor tat v njeno dušo neki tajni nemir, neka zla slutnja, da to prijateljstvo ne bo prida. Kmalu se je na svojo žalost prepričala, da je njene slutnje niso varale. Gospodarstvo je začelo vedno bolj in bolj propadati; kdo ga pa naj vodi, če oče ta ni po ves dan doma; in tudi kadar je, tedaj je mrk, zamišljen, utrujen. Ni bilo dolgo, in jelo so se ogibati tudi njene tovarišice; — prezirale so hčer divjega lovca. To je bila huda rana, ki se je zasekala v njeno mlado, življenje in mlado srce. O, kolikokrat je s solzami v očeh prosila očeta, naj neha s tem sramotnim in življenju nevarnim poslom; ali vse zaman. Njegov zadirčni vzklik: »molči!« je bil vedno bolj rezok. Namesto s pesmijo in smehom, je vstajala in šla spat s solzo v očeh in z veliko boljo v srcu. — Kako pa naj poje prezirana hči divjega lovca?! Beda je prihajala v hišo vedno bolj. Tisti denar, ki ga je prinašal oče od prodaje, tihotapsko ubitih živali domov, kakor da bi bil preklet, ker je namesto blagostanja prinašal razdor, namesto sreče bedo. Peter je bil slep in gluh za vse. Varljiva nada, da bo bolje, ga je tako preslepila, da ni videl ne svoje lastne, kaj šele propasti svoje družine. Polje je ležalo napol obdelano, hlev je bil prazen, hiša dan za dnem slabša; — propad se je bližal z naglimi koraki. Za vse to je ostalo srce divjega lovca trdo — zasenčila ga je nada: bo že bolje! ==III.== Kakor smo že omenili, se je divjih lovcev Petra in Jožeta vse ogibalo in balo. Samo logar Marko Vojčič, ki so ga v vasi vsi, razen omenjene dvojice, spoštovali in ljubili, svest si svojih dolžnosti in pravic, ni poznal nikakega strahu. Marko je imel majhno družino: ženo Anko in sina Milana. Živeli so kakor golobje srečno in zadovoljno do tistega leta, ko se je pojavil v vasi Joža in začel z nesrečnim Petrom tihotapsko streljati po eraričnem gozdu divjačino. Ta dvojica je prizadejala staremu logarju toliko skrbi in bridkosti, da je zelo motilo družinsko srečo in mir. Često je, dober kakor je bil, vaškim divjim lovcem nekoliko izpregledal, toda kar je preveč, je pa preveč! Zastran sebe bi bil pozabil vse, toda bili so njegovi gospodarji, ki so zahtevali, da se gozd in divjačina straži, varuje in čuva. Služba je bila Marku nekaj nedotakljivega in svetega, da ni imel pokoja, kadar je slišal in izvedel, da so se nepoklicani lovci klatili po njegovem ozemlju. Odgovornost in teža službe, to je dobro vedel Marko; hudo mu je bilo, kadar je je to potrdil tudi njegov Milan, visok fant pri petindvajsetih letih, čigar sive oči se svetile kot dve iskri izpod lepega visokega čela. Pod pravilnim orlovskim nosom so bujno poganjali lepo gojeni črni brki, ki so dajali njegovemu obličju možat izraz. Milan je bil od narave obdarjen z zdravim razumom in zelo trezno razsodnostjo. Drugače pa je bil zelo žive čudi in duša trezno-veselega fantovstva v vasi. Če je treba napraviti kako igro, Milan je vedno prvi, ki jo vodi. Če je treba zapeti kako lepo pesem — Milan je, ki poje najprej s svojim lepim in močnim glasom. Starejši ljudje so ga takole ob dolgih večerih radi poslušali, ko jim je čital na glas dobre časopise in tolmačil tako, kakor malokdo. Milan je imel tudi na svojega očeta velik vpliv, in kakor je bil stari Marko že od narave dobrega srca, je postal še boljši ob plemenitem sinu. Že je padal mrak na zemljo in lahna sapica je razhlajala od silne dnevne vročine razgreti zrak. Na vasi je postalo živahno, kajti domačini so po napornem delu posedali vsak pred svojo hišo, kramljali in se hladili. Tudi logar Marko sedi z Milanom pred hišo, belo kot labud, držeč v ustih malo pipo in upirajoč oči v tla, kakor da je globoko zamišljen. Vidi se mu, da je danes nenavadno zatopljen v vznemirjenje ob njem. Milan se je zagledal nekam v daljo in včasih se je ozrl od strani na očeta, ki se je poznalo, da mu kipi nekaj v duši. »Oče, zakaj ste tako mračni danes?« reče nenadoma Milan. Marko gleda še nadalje samo v tla in odbija gostejše oblake dima. Milanu je bila ta molk zelo mučen, ker je videl, da tišči očeta težka skrb, ne da bi kaj komu potožil. Pa vseeno je človeku nekoliko laže, če more vsaj izreči, kar ga teži, razgostiti, pokramljati o svoji skrbi. »Oče, izpregovorite! Milan ginšej, povejte, kaj vam je? Ali se je kaj pripetilo? Morda se da še kaj popraviti.« »O, ne, ljubi sin, to se ne da več popraviti,« reče Marko s poudarkom pri vsaki besedi ter se namerno malce presede, ves obdan z gostim oblakom dima. »Vse se da, samo če se hoče,« reče Milan odločno. »Človek mora imeti samo voljo in trden sklep. Voljo trdno kakor jeklo, a sklep stalen kakor skala.« »Da, lahko je to rečeno,« pravi Marko in zamolklo: »ti vedno modruješ, toda v življenju je v resnici marsikaj drugače, kakor ti misliš.« »Kaj sem mar tudi jaz zakrivil vaše skrbi?« se začudi Milan. »Ti? Tudi ti si nekoliko udeležen pri tem, kar me razjeda, ko imam trezno pamet, moraš vedeti, da lopov ne kaže priznati,« pravi starec ostro. »Daj lopovu tudi suknjo s sebe, pa bo še gledal, kako ti bo slekel še srajco. In če ga gledaš, kako dela, tem drznejši in smelnejši bo.« »Ne razumem vas, oče,« reče Milan mirno, obrne se k očetu. »O kakšnih lopovih pa govorite?« »Kdo pa ima da več opraviti, nego ona dva potepina?« se razvnema stari pohlevni Marko in pogleda ostro Milana. »A, Peter in Joža!« se spomni Milan. »Kaj pa! Tebi je to seveda deveta briga; če pa bi dobil ti zaradi teh dveh zgag tako preko nosa, kakor so jo dali meni, ne vem, če bi rekel samo: a, Peter in Joža.« »Pa kaj se je zgodilo?« vpraša Milan naglo. »Sramota zame,« reče žalostno stari logar. »Pomisli, toliko let že služim; pošteno sem se trudil, veseli so bili z menoj vsi zadovoljni; nikoli nisem dobil še ukora, kaj šele kazen. A glej, danes sem dobil od erarja grajo, da površno opravljam svojo službo, da se klatijo divji lovci po mojem revirju ter neprestano odnašajo divjačino. Ti vidiš, kam me je privedla moja popustljivost, ki si mi zanjo ti še najbolj prigovarjal. Do sedaj,« reče odločno Marko, »sem jim gledal skoz prste, odslej pa nič več; naj govori postava in pravica!« »Ne razburjajte se, oče,« začne tolažiti in miriti Milan; »saj veste, da vsem ni moč ustreči.« »Zato pa, ker vsem ne morem in ne smem ustreči, hočem gledati, da ustrežem vsaj postavi, da slušam glas svoje vestí, ki me opozarja na svetost službene prisege.« Po kratkem molku nadaljuje Milan: »Ali ne pravi Kristus: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!« »Da, ta zapoved je lepa, najlepša,« de Marko; »toda ni vedno na mestu. Ali se pravi to ljubiti bližnjega, če ga pustim, da počne krivico, če s tem zanemarjam svojo dolžnost, bližnjemu pa dajem pohujšanje? Ali nisem že dovolj časa gledal Petru in Jožetu skoz prste? — Kaj sem s tem dosegel? To, da mi sedaj vest očita, in pa da sta onadva še drznejša postala. Jaz sem kriv, prav imajo oni, ki so me ukorili. Toda sedaj mora biti drugače!« »Anka,« pokliče Marko svojo ženo. Ko se pokaže žena na hišnem pragu, ji reče kratko: »Prinesi mi iz hiše dvocevko, potem grem.« »Kam greš na noč?« »Služba me kliče,« odgovori kratko logar. »Oče, bolje bi bilo, da ostanete danes doma,« se vmeša Milan. »Ne, v gozd grem; bi že moral tam biti,« reče Marko silno in prime za puško in naboje, ki mu jih je prinesla žena. »Marko,« ga prosi milo žena, »ostani danes doma, nič mi ni prav, da nas sedaj zapuščaš.« »Kaj češ, če pa moram! Poglej, že sedaj me dolže, da samo doma sedim, divji lovci pa pobijajo divjačino, kakor se jim zljubi,« reče mirneje Marko. »Oh, sram jih bodi,« zagodrnja jezno Anka. »Ej, kaj češ: nismo sami krivi, ampak Peter in Joža. Tista dva gospodarita po gozdu, kakor sama vata. Toda zgodil jima bo bom, da me bosta pomnila, dokler bosta živa,« reče Marko ostreje, pogleda še enkrat puško, se vzdigne in reče čisto mirno: »Lahko noč! Vrnemo se jutri zvečer.« »Oče, varujte se! Nikarte precenjevati službe, Boga pa in dušo zapostavljati!« mu zakliče pri odhodu Milan z nekako nemirnim, boječim glasom. »Lahko noč!« je bil odgovor starega logarja, ki se je oddaljil hitrih korakov. ==IV.== Nedelja je. Krščanski nauk je minil. Pred cerkvijo se zbirajo fantje, mladina drvi urnih korakov naprej, možakarji stoje v gruča, dekleta se urno odpravljajo proti domu; le nekaj se jih ustavi tam ob trgovčevem oknu, da si napasejo radovednost in ogledajo novosti preteklega tedna. Živahnost kmalu poneha, trg pred cerkvijo postaja mrtev; tuintam še kramlja kaka postarnejša ženica ter morda toži sosedi, kako lahkomiseln in zanikaren je sedanji rod. Logarjev Milan je po opravljeni pobožnosti v cerkvi hodil navadno malo po vasi, če v izobraževalnem društvu ni bilo ne pevske vaje, ne kake druge prireditve. Ta dan ga je pot privedla mimo hiše divjega lovca Petra. Svoj čas je tu sem sploh rada zahajala vaška mladina, ker je prostor pred hišo kot nalašč pripravljen za otroške igre. Zadnje čase je pa nekoliko ponehala živahnost na tem prostoru, ker so se ljudje nekoliko ogibali hiše nič dobro zaznamovanega lovca. Milan se je kljub temu odločil, da je krenil na ta konec vasi osobito, ker je že davno premišljeval, da bi bila najstarejša hči Petrova kaj dobra žena, če bi si kdaj hotel oskrbeti svoje ognjišče in svoje gospodarstvo. Ko prikorača zatopljen v svoje notranje skrbi tja, je bila družina divjega lovca zbrana pod senčnatim kostanjem poleg hiše. Malo v zadregi so bili, ko zagledajo Milana, kajti preteklo je že precej časa, kar ga ni bilo na spregled. Mati ga pozdravi prva ter povabi, naj bi se nekoliko ohladil v prijetni senci. Povabilu se Milan seveda ni hotel ustaviti. Začne se vsakdanji pomenek; toda videlo se je, da je neka ovira prišla vmes. Tako nekam mrtvo je bil pogovor; ni bilo pravega predmeta, ne posebnih novic. Kjerkoli je kdo začel, takoj je zmanjkalo snovi. Kar ni šlo, pa ni šlo naprej. »Milka,« prekine čez nekaj časa Milan neprijetni molk; »danes si pa nekam žalostna, zamišljena. Kaj pa se je zgodilo?« »Sama ne vem, kaj me draži,« se izgovarja. »Snoči sem imela tako grozne sanje, pa me ves dan motijo; kar ne morem se jih iznebiti.« »Pojdi, pojdi; ali si tudi ti tako lahkoverna, da veruješ praznim sanjam. Sanje so kakor pena, ki trenutno vzbuhne, se posuši, ali pa jo veter odnese.« »Včasih človeka res preveč motijo, pa tudi mučijo sanje,« pristavi mati. »Navadno takrat, kadar se ga loteva kakšna bolezen, ali pa če ga čez dan preveč bega nepotrebne skrbi.« Hotel je nekoliko izgovarjati Milko, ker jo je poznala, kako se je izpremenila, odkar je zašel oče na nevarna pota divjega lovca. Tudi Milka se izgovarja: »Saj tudi jaz nič ne dam na take stvari; toda tako me pa še nikdar nobene sanje niso zbegale, kot danes. V dušo mi je nekaj leglo, kakor neka črna slutnja; čutim, da sem nemirna, pa sama ne vem zakaj.« »Toliko časa že govorimo o teh sanjah,« pravi Milan, »pa še ne vemo ne, kaj se ti je sanjalo.« »Oh,« začne deklica, »videla sem v sanjah tako živo, kot bi se sedaj le godilo, kako je tam v gozdu neka čudna zver, ko je iskala hrane za mladiče, naletela na drugo, še bolj nemarno žival, jo napadla in toliko časa davila, da je mrtva zvalila na tla. Mladiče so cvilili in piskajoče cviljenje se mi je tako zapičilo v dušo, kakor bi mi še sedaj šumelo po ušesih.« — Deklica je obmolknila. »Bodi pametna,« jo tolaži mati. »To ne more nič pomeniti; saj ni čuda, če se ti je sanjalo o zvereh, ko slišiš tolikokrat doma govoriti o lovu in o zverjadi.« thl1pxh8ou24i5im779msuazwwvmq54 223953 223952 2026-04-26T10:55:54Z Spela.spr 10555 223953 wikitext text/x-wiki Domoljub 1916. Št. 2-9, 11-20 Bilo je pričetkom plodnih devetdesetih let, ko sem se prvič napotil v lepo Zalesje, in sicer na grad svojega velikega prijatelja, graščaka Miriča, ki me je nepresilno vabil na svoje krasno posestvo vedoč, kako globoko mi bodo segli v dušo tisti slikoviti zaleski bregovi s svojimi sočnimi vinogradi, tisti prijetni gaji, tiste cvetoče poljane. Grad je slonel kakor ptičje gnezdece na vzboknjenem gričku, ki so ob njegovem vznožju bile razvrščene male, preproste, a lične hišice, kakor piščeta krog koklje. Z druge strani so ga pa obkrožali solnčni pašniki, bujni vinogradi, plodna polja, zelene poljane. Vse to je z onim stoletnim, častitljivim grajskim poslopjem ustvarjalo v duši vsakega novodošlega gosta prijetno čustvo veselega razpoloženja, nenavadnega zadovoljstva, tihe sreče. Ko prideš do razgleda te prirodne krasote, vzklikneš nehote: »blagor vsem, ki trajno uživajo to zemeljsko srečo!« In ko gledaš to bajno, čarovito sliko, ko se naslajaš ob pestri, raznovrstnosti božje narave in človeškega truda, ti nehote zastane pogled ob hišici, ki se dviga na koncu vasi. Lepa je, nekam nenavadna, in zdi se, kakor bi kazila ubrano soglasje celotne slike. Dočim se vrste druge bele hišice okrog vitke vaške cerkvice kakor pomladanski zvončki okrog teloha, je ta poslednja kakor nevesta med devojkami. Nehote te zanimlje in iščeš s hitrimi vprašanji zadovoljiti svojo radovednost. Pri večerji, ki sta bila nanjo povabljena tudi dobrodušni učitelj in gosposki oče — tako so nazivali vaški nadvse skrbnega in ljubeznivega starčka — župnika, sem obrnil kmalu razgovor na to mikavno hiško. Začudil sem se nemalo, ko mi župnik razodene, da imenujejo vaščani to bivališče »dom prekletih«. »Da, gospod,« reče župnik, prizivajoč si dišečo smotko, ki mu jo je ponudil postrežljivi graščak; »nekam čuden in strašen je ta izraz, pa ima tudi precej podlage, dasi se glede lice te skrbno gosposke »vile« tega ne priča več. Kljub temu se je pa v ljudski govorici še vedno drži to nenavadno imenovanje. Povest o tej hiši je dolga in zanimiva; jutri, če vam bo drago me obiščite, vam bom povedal vse natančno, ker je v razburljivo zgodbo te hiše vpleteno deloma tudi moje ime.« »Na prvi pogled bi človek sodil,« pravi jaz, »da je vzrok temu imenu kako ljudsko praznoverje, kajti ljudska domišljija rada spravi v usodo človeškega življenja razburljive čarovniške bajke, ki se potem ohranijo od roda do roda.« »Da, se zgodi,« pravi župnik; »v tem slučaju pa nima nič opraviti ne bajka, ne praznoverje. Resnična zgodba, ki vam jo jutri povem, vas bo prepričala, koliko podlage ima to nič kaj prikupno ime »dom prekletih«.« Tukaj vam, cenjeni bralci, zapišem, kar sem slišal o »domu prekletih«. ==I.== Popoldne vročega avgustovega dne, ko se je solnce že precej nagnilo k zatónu, je korakal po ozki stezi goste hoste, ki se je razprostirala nedaleč od opisane vasi, počasi in oprezno človek pri kakih štiridesetih letih, visoke in močne postave, ostrega pogleda, z gosto brado obraščenega obraza, v katerem so se crtale temne poteze. Držeč levo roko na svoji dvocevki, ki mu je visela preko širokega in močnega ramena, je korakal oprezno se ozirajoč v levo in desno, in se izgubljal globlje v gosto in mrtvo hosto. V mrklem gozdu vlada tajinstvena, grobna tišina in plahi molk. Samo včasih prekine to tiho samoto poklanje suhadi, ki se je lomila pod težkimi koraki našega neznanca; postajal je vedno opreznejši, čim dalje je prodiral v gozd, obstal nekaj časa, poslušal in pogledaval okrog sebe ostro in pozorno ter vlekel na ušesa, če bi se čul odkod kak nevaren glas. Steza, po kateri je korakal nam še nepoznani lovec, je peljala do čarovite okrogle dolinice, opasane okrog z gostim drevjem in pokrite z najpestrejšo preprogo prerazličnega gozdnega cvetja. Ta dolinica v tisti poltemi, ki je že zavladala po gozdu, je bila tako omamna in skrivnostna, kakor je bil tajinstven pot našega neznanca, ki se je plazil ob robu dolinice sklonjen, ostro in napeto prežajoč okrog sebe. Po dobri uri in hotrspega in napornega pota, ko se je nahajal na nasprotni strani steze, po kateri je prišel v dolinico, je tiho zabriznil. Nedaleč, za nekoliko dreves globlje v goščavi, kjer se je skoro že izgubljal sled steze, se takoj začuje v odgovor istotako tih in rezek brlizg. Kmalu nato se prikaže izza gostega grmovja človek nizkega in slabotnega telesa, bledega in uplega obraza z demonskim izrazom, ki so ga sive in lokave oči delale še strašnejšega. Tudi on je oborožen s puško in izza pasa mu visi dolg lovski nož. Ko zazre našega prišleca, mu prikima z glavo v znak pozdrava in šepne tiho: »Peter, ali si koga srečal?« »Nikogar.« »V vasi?« »Nikogar.« »Se bojiš?« »Ne.« »Pojdi za menoj!« Peter ga je poslušal in oba sta zavila za velik kup vej, ki so bile liki zid zložene med dva hrasta, da jima je bilo v čvrsto in varno zavetišče. Tu sta odložila puške ter se ulegla na suho listje. S pritajenim glasom vpraša gozdni neznanec Petra: »Ali si kaj slišal o Marku?« »Pa od koga?« »Hm,« reče ozlovoljen drugi, »ves dan si bil v vasi, pa nisi mogel vprašati?« »Misliš, Joža, da ne bi vedel, zakaj vprašujem po njem?« reče Peter in pljune v stran. »Pametnemu zadostuje ena sama beseda.« »In če je gluh?« reče nevoljno Peter. »Potem naj ne gre na lov!« se odreže Joža in se usekne. Nastal je kratek molk. Čedalje bolj gosta tema je padala na gozd in mu dajala mrk izraz. »Slabe volje si Joža,« reče Peter nekoliko mileje. »Kako bi pa ne bil pri tebi! Ti si bil ves dan v vasi, pa nisi zvedel ne črne ne bele, jaz sem bil pa v gozdu, pa sem le nekaj ujel.« »Kaj takega?« reče Peter. »Da je odšel danes Marko v gozd, in da se povrne šele jutri,« de Joža in okoli ust mu zatrepče peklenski nasmeh. »Bog daj srečo!« vzklikne Peter in po temnem licu se mu spreleti izraz zadovoljstva. »Srečo! oh, hm,« reče porogljivo Joža, »daleč je sreča od divjega lovca. Se spominjaš, kako smo se prevarali lansko leto. Vsa vas je vpila: Marko odide v mesto, in mi smo se splazili, uverjeni v svojo varnost, semkaj, dobili najlepšo divjačino, in ko smo se napotili domov, je nastavil Marko, kakor da bi vzrasel iz zemlje, puško na nas, in ni smo pustili vse — pa bežali.« »Vem, vem,« reče tiho Peter; »ali kaj hočeš? Iznenadil nas je in ni bilo druge pomoči.« »In če se prikaže tako tudi danes?« reče naglo Joža ter upre v svojega pobratima svoj oštri pogled. »Danes?« ponovi Peter in mrko lice se mu še bolj zmrači. »Če bi stalo tudi najine glave, ha, Peter?« zastavi Joža odločno in mu pomoli desnico. »Tudi glavo,« odgovori ostro Peter in mu stisne mišičasto roko. ==II.== Peter in Joža sta si bila res prava prijatelja. V vasi so ju navadno imenovali »divja lovca«. Kakor sta se onadva ogibala ljudi, tako so se ljudje njiju. Svojo »obrt« sta opravljala že nekaj let. Edini v vasi, ki sta z njima mogla priti navzkrižje, je bil logar Marko, tako so nazivali vsi ljudje v vasi starega Vojčiča. Peter je bil blažje narave, kot njegov pobratim Joža. Pred nekaj leti, preden se je naselil v vasi — kdo ve odkod — potepne Joža, je bil Peter priden kmet, ki je posvečal vso skrb svoji družini in svojemu lepemu malemu gospodarstvu. Toda od tistega časa, ko se je sprijaznil z Jožo, se je Peter popolnoma izpremenil, kajti iz nekdaj marljivega gospodarja je postal lenuh, ki se je po cele dneve potepal po gozdovih, stikajoč in prežeč za divjačino. Čeprav je to ne samo mučen, temveč tudi opasen posel, se je Petru vendarle zdel boljši, kakor pa obdelovati polje in se brigati za družino. Vse preveč je verjel Joževim besedam, dokler ni postal prava igrača v rokah tega pokvarjenega človeka. Joža je bil za nekaj let starejši od Petra. Že na prvi pogled si mogel opaziti, da je to človek surove narave, ki ima v sebi bolj živalske nego človeške lastnosti. Ali neki poseben dar je imel, in to je bila njegova zgovornost — znana lastnost skoro vseh malopridnežev. Odkod se je priklatil v vas, ni vedel nihče; tako se je pa na tihem govorilo med ljudmi, da je prišel iz ječe, kjer je presedel dvajset let radi roparskega umora. S Petrom se je spoznal v krčmi na vasi in tamkaj sta se potem tudi večkrat sestajala. Joža je pričel pridno hoditi v dno k Petru. Že kmalu potem, ko sta se spoznala, se je mogla opaziti na Petru velika izprememba. Joža je znal s svojo zgovornostjo popolnoma obvladati Petrovo dušo; prepričal ga je, da je bolj dobičkonosen lov na divjačino, kakor pa obdelovanje malega posestva. Mogoče, da ga je pripravljal k temu zaključku tudi slaba letina, ki je tla ljudi tistega kraja že drugo leto. »Vidiš,« je rekel nekega večera Joža, ko je sedel s Petrom sam v krčmi v kotu, »mudiš se in delaš od ranega jutra do poznega večera, in ko misliš, da se ti povrne trud, pa ti pride nesreča v hišo. Lani je uničila vse toča, letošnje leto pa večni dež in mraz ugonobil polje. Kdo ve, kako bo k letu? In kam boš prišel pri teh razmerah? Ali ne vidiš poloma pred seboj?« »Sam polom, pri moji veri, nič drugega kot polom,« je potrjeval Peter, kimajoč zamišljeno z glavo. »Kolikor se spominjam, si imel lansko leto dva vola,« reče živo Joža; »kje jih imaš letos?« »Vem, kje so. Prodal si jih, ne zato, ker jih nisi potreboval, temveč ker si jih moral prodati. Družine imaš veliko, letine lani ni bilo, letos pa sam vidiš, da je ne bo nič: živeti se pa mora. Seveda, kaj ti je preostalo drugega, kakor prodati oba vola in se tako rešiti lakote.« »Prav praviš, Joža,« prizna Peter ves potrt. »Pa tudi sedaj mi boš pritrdil,« se zareži Joža; toda okrog ust se mu prikaže peklenski posmeh človeka, ki je prepričan, da je gospodar položaja, in da mu gre vse tako izpod rok kakor je zasnoval v svoji podli duši. »Pomisli,« nadaljuje s hinavsko-trdim glasom, »kaj boš začel potem, ko potrošiš te denarje, ki si jih dobil za vole. K letu ti bo treba čisto zagotovo kupiti žita, koruze, zabele in vsega, česar je treba, če boš hotel obdelati polje. Odkod vzeti denar? Boš šel k judu, da ti ga posodi? Potem pa kupi raje vrv, pa se obesi!« »Strašno je to življenje, neznosno,« je začel obupavati Peter. »Da, strašno je za ozkosrčne in malodušneže,« reče trdo Joža in izpije silo žganja. V sobi je nastala tišina. Ko mu prinese krčmar drugo silo, se Joža odkšlja in nadaljuje: »Življenje nas tepe vse. In človek, ki nima v rokah biča, da povrne udarec za udarcem, je podoben nemi živini, ki jo zamoreš bičati, dokler ne pogine pod udarci, pa bo vedno molčala. Pregovor pa pravi: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Peter, tudi jaz sem revež. Podajva si roke, dve roki zamoreta več nego ena sama. Poglej tu pred seboj krasen gozd, bogat razne divjačine! Gozd nas nas hrani!« »Toda lovska karta?« se začudi Peter. »Lovske karte naj kupuje gospoda, ki nas stiska, ki nas trga in izrablja. Lovska karta daje pravico do lova. Toda mi poznamo samo pravico do življenja. Mi hočemo torej loviti samo po pravici življenjske karte,« zaključi ponosno Joža, nagne kozarec, izpije polovico in tleskne zadovoljno z jezikom. Peter je bil očitno ves iz sebe. Te besede, ti sklepi, ta način govora je popolnoma prevzel njegovo preprosto dušo, in tudi on je pil počasi iz svojega kozarčka, vlekel pipo in pljuval zamišljeno okrog sebe. Da bi mu bil kdo pogledal v tem trenutku v dušo, bi bil opazil, da se odigrava v njej huda borba, ki so jo povzročile Joževe besede. In vse zaman; naj je pomislil Peter tako ali tako, vedno je prišel do istega zaključka, da ima Joža prav — dokler ni slednjič ves pobit od svojih misli izrekel čisto iskreno: »Da, Joža, prav imaš, začniva od danes skupno novo življenje. Ta pot, ki smo po nji hodili sedaj, zapelje mojo dušo in družino v gotov propad. V imenu božjem!« »Tako je, pa na najino srečo in na srečo tvojih!« potrdi zadovoljno Joža. Poteze v njegovem obrazu so dobile tak izraz, da bi se človeku naježila koža, če bi ga videl pri luči. Oba sta ostala še dolgo v gostilni. Pogovarjala sta se o »novem življenju«, kakor ga je imenoval Peter. In ko je prišel Peter pozno ponoči domov, se je dolgo premetaval po postelji. Premišljeval je Joževe besede, ki so mu vedno bolj objemale dvomljivo dušo. V teh mislih se mu je vedno in vedno pojavljala v duši misel in skrb za družino, ki je ni videl rad v pomanjkanju. Bojazen, da bi morala njegova družina trpeti lakoto, je še bolj krepila v njem sklep, da postane Jožev tovariš. Pred očmi mu je bila neprestano bolna žena Katarina s petorico otrok. Najstarejša je bila Milka, deklica v osemnajstih letih in desna roka slabotni materi. Milka je bila mladenka, ki ji ni bilo enake v vasi. Pod njenim belim in gladkim čelom, ki so ga obkrožali bujni, črni lasje, se žarele kot dva oglja, omamljivim sijem njene velike temne oči. Preko njega in ko mleko belih, mladih lic, je razlivala v finih črtah sveža rdečica, ki je dajala temu obličju neko posebno dražest. Na njenih ko jagode rdečih ustnicah je plaval skoraj vedno nežen smehljaj. Bila je visoka, vitkega stasa kakor jelka, vedno hitra kakor srna, a blaga in mila kot bajna poletna noč. Iz njene duše, skromne, toda občutljive kot struna, je odsevala v prikupni milini notranja nedolžnost in nepokvarjenost. Tedaj, ko je bil oče še od cele vasi spoštovan kot marljiv in skrben gospodar, se ni vedela za žalost. S pesmijo je vstajala, s pesmijo je šla k počitku. Ali od tistega časa, odkar se je sprijaznil njen oče s tem Jožom, se je prikradel kakor tat v njeno dušo neki tajni nemir, neka zla slutnja, da to prijateljstvo ne bo prida. Kmalu se je na svojo žalost prepričala, da je njene slutnje niso varale. Gospodarstvo je začelo vedno bolj in bolj propadati; kdo ga pa naj vodi, če oče ta ni po ves dan doma; in tudi kadar je, tedaj je mrk, zamišljen, utrujen. Ni bilo dolgo, in jelo so se ogibati tudi njene tovarišice; — prezirale so hčer divjega lovca. To je bila huda rana, ki se je zasekala v njeno mlado, življenje in mlado srce. O, kolikokrat je s solzami v očeh prosila očeta, naj neha s tem sramotnim in življenju nevarnim poslom; ali vse zaman. Njegov zadirčni vzklik: »molči!« je bil vedno bolj rezok. Namesto s pesmijo in smehom, je vstajala in šla spat s solzo v očeh in z veliko boljo v srcu. — Kako pa naj poje prezirana hči divjega lovca?! Beda je prihajala v hišo vedno bolj. Tisti denar, ki ga je prinašal oče od prodaje, tihotapsko ubitih živali domov, kakor da bi bil preklet, ker je namesto blagostanja prinašal razdor, namesto sreče bedo. Peter je bil slep in gluh za vse. Varljiva nada, da bo bolje, ga je tako preslepila, da ni videl ne svoje lastne, kaj šele propasti svoje družine. Polje je ležalo napol obdelano, hlev je bil prazen, hiša dan za dnem slabša; — propad se je bližal z naglimi koraki. Za vse to je ostalo srce divjega lovca trdo — zasenčila ga je nada: bo že bolje! ==III.== Kakor smo že omenili, se je divjih lovcev Petra in Jožeta vse ogibalo in balo. Samo logar Marko Vojčič, ki so ga v vasi vsi, razen omenjene dvojice, spoštovali in ljubili, svest si svojih dolžnosti in pravic, ni poznal nikakega strahu. Marko je imel majhno družino: ženo Anko in sina Milana. Živeli so kakor golobje srečno in zadovoljno do tistega leta, ko se je pojavil v vasi Joža in začel z nesrečnim Petrom tihotapsko streljati po eraričnem gozdu divjačino. Ta dvojica je prizadejala staremu logarju toliko skrbi in bridkosti, da je zelo motilo družinsko srečo in mir. Često je, dober kakor je bil, vaškim divjim lovcem nekoliko izpregledal, toda kar je preveč, je pa preveč! Zastran sebe bi bil pozabil vse, toda bili so njegovi gospodarji, ki so zahtevali, da se gozd in divjačina straži, varuje in čuva. Služba je bila Marku nekaj nedotakljivega in svetega, da ni imel pokoja, kadar je slišal in izvedel, da so se nepoklicani lovci klatili po njegovem ozemlju. Odgovornost in teža službe, to je dobro vedel Marko; hudo mu je bilo, kadar je je to potrdil tudi njegov Milan, visok fant pri petindvajsetih letih, čigar sive oči se svetile kot dve iskri izpod lepega visokega čela. Pod pravilnim orlovskim nosom so bujno poganjali lepo gojeni črni brki, ki so dajali njegovemu obličju možat izraz. Milan je bil od narave obdarjen z zdravim razumom in zelo trezno razsodnostjo. Drugače pa je bil zelo žive čudi in duša trezno-veselega fantovstva v vasi. Če je treba napraviti kako igro, Milan je vedno prvi, ki jo vodi. Če je treba zapeti kako lepo pesem — Milan je, ki poje najprej s svojim lepim in močnim glasom. Starejši ljudje so ga takole ob dolgih večerih radi poslušali, ko jim je čital na glas dobre časopise in tolmačil tako, kakor malokdo. Milan je imel tudi na svojega očeta velik vpliv, in kakor je bil stari Marko že od narave dobrega srca, je postal še boljši ob plemenitem sinu. Že je padal mrak na zemljo in lahna sapica je razhlajala od silne dnevne vročine razgreti zrak. Na vasi je postalo živahno, kajti domačini so po napornem delu posedali vsak pred svojo hišo, kramljali in se hladili. Tudi logar Marko sedi z Milanom pred hišo, belo kot labud, držeč v ustih malo pipo in upirajoč oči v tla, kakor da je globoko zamišljen. Vidi se mu, da je danes nenavadno zatopljen v vznemirjenje ob njem. Milan se je zagledal nekam v daljo in včasih se je ozrl od strani na očeta, ki se je poznalo, da mu kipi nekaj v duši. »Oče, zakaj ste tako mračni danes?« reče nenadoma Milan. Marko gleda še nadalje samo v tla in odbija gostejše oblake dima. Milanu je bila ta molk zelo mučen, ker je videl, da tišči očeta težka skrb, ne da bi kaj komu potožil. Pa vseeno je človeku nekoliko laže, če more vsaj izreči, kar ga teži, razgostiti, pokramljati o svoji skrbi. »Oče, izpregovorite! Milan ginšej, povejte, kaj vam je? Ali se je kaj pripetilo? Morda se da še kaj popraviti.« »O, ne, ljubi sin, to se ne da več popraviti,« reče Marko s poudarkom pri vsaki besedi ter se namerno malce presede, ves obdan z gostim oblakom dima. »Vse se da, samo če se hoče,« reče Milan odločno. »Človek mora imeti samo voljo in trden sklep. Voljo trdno kakor jeklo, a sklep stalen kakor skala.« »Da, lahko je to rečeno,« pravi Marko in zamolklo: »ti vedno modruješ, toda v življenju je v resnici marsikaj drugače, kakor ti misliš.« »Kaj sem mar tudi jaz zakrivil vaše skrbi?« se začudi Milan. »Ti? Tudi ti si nekoliko udeležen pri tem, kar me razjeda, ko imam trezno pamet, moraš vedeti, da lopov ne kaže priznati,« pravi starec ostro. »Daj lopovu tudi suknjo s sebe, pa bo še gledal, kako ti bo slekel še srajco. In če ga gledaš, kako dela, tem drznejši in smelnejši bo.« »Ne razumem vas, oče,« reče Milan mirno, obrne se k očetu. »O kakšnih lopovih pa govorite?« »Kdo pa ima da več opraviti, nego ona dva potepina?« se razvnema stari pohlevni Marko in pogleda ostro Milana. »A, Peter in Joža!« se spomni Milan. »Kaj pa! Tebi je to seveda deveta briga; če pa bi dobil ti zaradi teh dveh zgag tako preko nosa, kakor so jo dali meni, ne vem, če bi rekel samo: a, Peter in Joža.« »Pa kaj se je zgodilo?« vpraša Milan naglo. »Sramota zame,« reče žalostno stari logar. »Pomisli, toliko let že služim; pošteno sem se trudil, veseli so bili z menoj vsi zadovoljni; nikoli nisem dobil še ukora, kaj šele kazen. A glej, danes sem dobil od erarja grajo, da površno opravljam svojo službo, da se klatijo divji lovci po mojem revirju ter neprestano odnašajo divjačino. Ti vidiš, kam me je privedla moja popustljivost, ki si mi zanjo ti še najbolj prigovarjal. Do sedaj,« reče odločno Marko, »sem jim gledal skoz prste, odslej pa nič več; naj govori postava in pravica!« »Ne razburjajte se, oče,« začne tolažiti in miriti Milan; »saj veste, da vsem ni moč ustreči.« »Zato pa, ker vsem ne morem in ne smem ustreči, hočem gledati, da ustrežem vsaj postavi, da slušam glas svoje vestí, ki me opozarja na svetost službene prisege.« Po kratkem molku nadaljuje Milan: »Ali ne pravi Kristus: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!« »Da, ta zapoved je lepa, najlepša,« de Marko; »toda ni vedno na mestu. Ali se pravi to ljubiti bližnjega, če ga pustim, da počne krivico, če s tem zanemarjam svojo dolžnost, bližnjemu pa dajem pohujšanje? Ali nisem že dovolj časa gledal Petru in Jožetu skoz prste? — Kaj sem s tem dosegel? To, da mi sedaj vest očita, in pa da sta onadva še drznejša postala. Jaz sem kriv, prav imajo oni, ki so me ukorili. Toda sedaj mora biti drugače!« »Anka,« pokliče Marko svojo ženo. Ko se pokaže žena na hišnem pragu, ji reče kratko: »Prinesi mi iz hiše dvocevko, potem grem.« »Kam greš na noč?« »Služba me kliče,« odgovori kratko logar. »Oče, bolje bi bilo, da ostanete danes doma,« se vmeša Milan. »Ne, v gozd grem; bi že moral tam biti,« reče Marko silno in prime za puško in naboje, ki mu jih je prinesla žena. »Marko,« ga prosi milo žena, »ostani danes doma, nič mi ni prav, da nas sedaj zapuščaš.« »Kaj češ, če pa moram! Poglej, že sedaj me dolže, da samo doma sedim, divji lovci pa pobijajo divjačino, kakor se jim zljubi,« reče mirneje Marko. »Oh, sram jih bodi,« zagodrnja jezno Anka. »Ej, kaj češ: nismo sami krivi, ampak Peter in Joža. Tista dva gospodarita po gozdu, kakor sama vata. Toda zgodil jima bo bom, da me bosta pomnila, dokler bosta živa,« reče Marko ostreje, pogleda še enkrat puško, se vzdigne in reče čisto mirno: »Lahko noč! Vrnemo se jutri zvečer.« »Oče, varujte se! Nikarte precenjevati službe, Boga pa in dušo zapostavljati!« mu zakliče pri odhodu Milan z nekako nemirnim, boječim glasom. »Lahko noč!« je bil odgovor starega logarja, ki se je oddaljil hitrih korakov. ==IV.== Nedelja je. Krščanski nauk je minil. Pred cerkvijo se zbirajo fantje, mladina drvi urnih korakov naprej, možakarji stoje v gruča, dekleta se urno odpravljajo proti domu; le nekaj se jih ustavi tam ob trgovčevem oknu, da si napasejo radovednost in ogledajo novosti preteklega tedna. Živahnost kmalu poneha, trg pred cerkvijo postaja mrtev; tuintam še kramlja kaka postarnejša ženica ter morda toži sosedi, kako lahkomiseln in zanikaren je sedanji rod. Logarjev Milan je po opravljeni pobožnosti v cerkvi hodil navadno malo po vasi, če v izobraževalnem društvu ni bilo ne pevske vaje, ne kake druge prireditve. Ta dan ga je pot privedla mimo hiše divjega lovca Petra. Svoj čas je tu sem sploh rada zahajala vaška mladina, ker je prostor pred hišo kot nalašč pripravljen za otroške igre. Zadnje čase je pa nekoliko ponehala živahnost na tem prostoru, ker so se ljudje nekoliko ogibali hiše nič dobro zaznamovanega lovca. Milan se je kljub temu odločil, da je krenil na ta konec vasi osobito, ker je že davno premišljeval, da bi bila najstarejša hči Petrova kaj dobra žena, če bi si kdaj hotel oskrbeti svoje ognjišče in svoje gospodarstvo. Ko prikorača zatopljen v svoje notranje skrbi tja, je bila družina divjega lovca zbrana pod senčnatim kostanjem poleg hiše. Malo v zadregi so bili, ko zagledajo Milana, kajti preteklo je že precej časa, kar ga ni bilo na spregled. Mati ga pozdravi prva ter povabi, naj bi se nekoliko ohladil v prijetni senci. Povabilu se Milan seveda ni hotel ustaviti. Začne se vsakdanji pomenek; toda videlo se je, da je neka ovira prišla vmes. Tako nekam mrtvo je bil pogovor; ni bilo pravega predmeta, ne posebnih novic. Kjerkoli je kdo začel, takoj je zmanjkalo snovi. Kar ni šlo, pa ni šlo naprej. »Milka,« prekine čez nekaj časa Milan neprijetni molk; »danes si pa nekam žalostna, zamišljena. Kaj pa se je zgodilo?« »Sama ne vem, kaj me draži,« se izgovarja. »Snoči sem imela tako grozne sanje, pa me ves dan motijo; kar ne morem se jih iznebiti.« »Pojdi, pojdi; ali si tudi ti tako lahkoverna, da veruješ praznim sanjam. Sanje so kakor pena, ki trenutno vzbuhne, se posuši, ali pa jo veter odnese.« »Včasih človeka res preveč motijo, pa tudi mučijo sanje,« pristavi mati. »Navadno takrat, kadar se ga loteva kakšna bolezen, ali pa če ga čez dan preveč bega nepotrebne skrbi.« Hotel je nekoliko izgovarjati Milko, ker jo je poznala, kako se je izpremenila, odkar je zašel oče na nevarna pota divjega lovca. Tudi Milka se izgovarja: »Saj tudi jaz nič ne dam na take stvari; toda tako me pa še nikdar nobene sanje niso zbegale, kot danes. V dušo mi je nekaj leglo, kakor neka črna slutnja; čutim, da sem nemirna, pa sama ne vem zakaj.« »Toliko časa že govorimo o teh sanjah,« pravi Milan, »pa še ne vemo ne, kaj se ti je sanjalo.« »Oh,« začne deklica, »videla sem v sanjah tako živo, kot bi se sedaj le godilo, kako je tam v gozdu neka čudna zver, ko je iskala hrane za mladiče, naletela na drugo, še bolj nemarno žival, jo napadla in toliko časa davila, da je mrtva zvalila na tla. Mladiče so cvilili in piskajoče cviljenje se mi je tako zapičilo v dušo, kakor bi mi še sedaj šumelo po ušesih.« — Deklica je obmolknila. »Bodi pametna,« jo tolaži mati. »To ne more nič pomeniti; saj ni čuda, če se ti je sanjalo o zvereh, ko slišiš tolikokrat doma govoriti o lovu in o zverjadi.« Po kratkem presledku pravi zamolklo-bolestno mladenka: »Oh — kako se bojim za svojega očeta!« Milan je dobro razumel to opazko, zato pristavi pomirjevalno: »Ne boj se! Tisti, ki misli tvoj oče najhuje o njem, je najboljši človek.« »Ali tvoj oče?« vpraša začudeno Milka. »Da,« reče kratko Milan. »Toda njegova služba?« ga spomni Milka. »Moč njegovega usmiljenja je večja, kakor službena dolžnost.« »Ali lahko se zgodi nesrečen slučaj,« reče deklica bolestno. »Pa kako da ravno danes?« se iznenadi Milan. »Bog pomagaj, ali je tvoj oče v gozdu?« vzklikne mati. »Odšel je sinoči,« reče Milan kratko. »Oh, in naš je tam,« zaječi mati. »Mislil je, da bo šel tvoj oče v mesto, ker je nedelja.« »Ne bojte se! Tudi če se snideta, ne bo prvič. Uverjen sem, da se povrneta zvečer oba srečno domov,« govori Milan tolažeče. »Oh, če bi bilo tako!« vzdihne deklica. »Bo!« reče živo Milan. »Vedi, tisti dobri Bog, ki vse vidi in vse more, jih bo varoval zarad nas! Če Bog da, bomo rešili vašega očeta dosedanjega načina življenja in ga privedli zopet na pravo pot.« »Povej kako?« vpraša naglo gospodinja. »Najin sveti zakon, najina poroka bo tudi njegova rešitev,« reče slovesno Milan — obrne se proti Milki. »Samo če bo hotel on dovoliti in pristati nanj?« de mati. »Seveda bo, nič se ne bojte!« Solnce je že začelo polagoma padati za one temne, velikanske gozdove, ki so zastirali vas v ozadju. Mladostno življenje, polno smeha in lepega petja se je razlegalo daleč na okoli, milo in glasno, gubeče se v tajinstvenem in temnem gozdu. Ta živahni živžav, to najlepše soglasje smeha in radosti prekine naenkrat močan odmev, ki je zvenel z groznim glasom iz globine gozda v besedah: »Pomagajte-e-e! Pomooo-o-č!« Po vasi je nastalo pravo razburjenje. Vse je gledalo prestrašeno in preplašeno. Čez trenotek, dva, se je zopet čul iz temnega gozda isti glas, ki je prihajal še bliže in jasneje: »Pomagajte-e-e!« Slednjič pridivja iz gozda človek in bližajoč se vasi, vpije na ves glas: »Ubil ga je!« in maha z rokama proti gozdu, kakor bi klical one, ki so drvenli od strahu in začudenja. »Ljudje!« zavpije ta človek, v katerem so vsi spoznali Jožo; »upo-mno ljudi,« zavpije ponovno, hiteč mimo Milana in Petrove družine. »Hitra v gozd, gozdar Marko je streljal na Petra.« Vsi so stali kakor okameneli; nihče se ni ganil. Joža je bilo strašno videti. Begal je okrog z razmršenimi lasmi, z odpeto srajco pod vratom. Njegovi pogledi so bili divji, polni sovraštva in jeze. V to tišino jekne, kakor ostrina noža, obupni krik: »Milan — Oče, oh, oče moj!« in uboga Milka, izmučena vsled neznanske bolečine, pade v nezavest. »Peter ubit!« se je vil grozničavi šepet nad glavami preplašenega ljudstva. Fantje, razen Milana, ki je ostal pri zbegani družini Petrovi, so se napotili z Jožom v gozd… Čez nekaj časa je prišla Milka zopet k sebi. Počasi se je dvigala in mrzlično gledala okrog sebe, kakor da je sanjala najstrašnejše sanje. Pogled je bil bolestn, nad vse žalosten. »Moje sanje,« reče s težko sapo, obrnjena proti Milanu, »in tvoj oče, ubijalec mojega!« Vroče in debele solze so se ji udrlе po bledem in obupanem obrazu. Milan je stal kakor pribit. Molčal je. Te besede so mu šumele po glavi kakor peklenski vrišč, in kakor da bi se mu morala zvaliti na prsi. Težko je dihal. »Milka,« reče komaj slišno mladenič, kakor bi iskal besedi, da bi se opravičil. »Milka, jaz nisem kriv.« »Nisi,« reče deklica; »Bog nas skuša.« Mati se je izkazala še najbolj junaško. Ni izpregovorila niti besedice, samo štela je. Tolažiti je jela zbegano družino, češ, morda pa ne bo tako hudo, morda je samo obstreljen. Bog je vsemogočen, morda pa je morebiti prav namenoma dopustil to nesrečo, da spravi Petra na dobro pot in ga iztrga iz pesti onega človeka. Med tem se je zbralo okrog skrušene družine mnogo vaščanov, zlasti ženskega sveta in otrok. »Oče, pojdem, samo da ga vidim,« zakliče bolestno Milka; »v gozd, v gozd moram!« Mladenič, ki so jo tolažile, so jo komaj zadržale in ji dajale poguma, češ, saj bo bolje. »V gozd moram; za božjo voljo vas prosim, pustite me,« je silila deklica, ki je bila od bolesti vsa omamljena. Za njenim mladim, nežnočutnim srcem je bila ta udarec prehud, pretežak. Tudi na mater in druge domače je bilo treba skoraj s silo vplivati, da so jih obdržali doma in deloma pomirili. Milan, ki je bil sam ne le potrt, ampak naravnost zlomljen, se je moral junaško boriti, da bolest ni planila na dan, marveč je ohranil še toliko prisebnosti duha, da je z drugimi vred mogel pomirjevalno vplivati na nesrečno družino. ==V.== V mali, enostavno urejeni sobici je ležal na beli, snažni postelji smrtno nevarno ranjen divji lovec Peter. Lice mu je bilo bledo in nepremično, izraz bolestn. Pri njem je sedela njegova žena, skrušena od žalosti in onemogla od hudega joka. Njeno voščeno in izmučeno obličje je izražalo globoko notranjo bolest. S svojo suho roko je gladila črne lase hčere Milke, ki je sedela pri materi na majhnem stolčku. V sobi je vladala velika tišina, in težko dihanje bolnikovo, tihi jok nesrečne žene in globoki, težki vzdihi potrte deklice so izpolnjevali to tišino tajinstveno in otožno. »Katarina,« reče s slabim glasom bolnik in odpre počasi oči, »ne jokaj, vse je zastonj, ker čutim, da so moji poslednji trenutki.« »Peter, ne govori tako, pri Bogu te prosim,« krikne ihtéča žena in bolestno zaplače. »Tudi on me je zapustil,« reče utrujeno bolnik. »Oče, ne izgubite vere in upanja v njegovo milost,« reče bolestno Milka, zroč mlitko in zapre utrujene oči. »Nisem je zaslužil,« reče Peter zamolklo in zapre utrujene oči. V sobi je zopet zavladala tišina. Na obrazu bolnikovem se je izražala vsa tista težka bol, ki je imela tuintam bolj duševni kot telesni značaj. Da, v duši ga je morila nepoželjna misel, kaj bo sedaj z njegovo družino, ko ostane brez skrbnika. Pred očmi se mu je prikazalo vse njegovo življenje, izpočetka tako rožno, srečno in mirno, a pozneje tako temno, tako skrbi polno in burno. In spomin na vse to, je napravil v njegovi duši tak vtis, mu je vnel nanovo ogenj očetovske ljubezni, da je hotel še enkrat videti svoje otročice — videti jih vsaj še poslednjič. »Katarina,« reče s slabotnim glasom Peter, »pokliči semkaj otroke, da jih vidim še zadnjikrat.« »Ne obupuj, Peter,« reče žena blago, »počakaj, da si opomoreš, in še dolgo boš z nami vsemi.« »Ne morem … čutim se vedno slabšega … pokliči jih, pokliči, Katarina,« — je govoril pretrgano bolnik. »Peter, Peter!« zajoka žena in se pripogne k ranjencu, kakor bi ga hotela oteti rokam brezčutne smrti. »Katarina, pokliči jih, žena, pokliči moje otroke!« prosi bolnik polslišno, pri tem pa privro v njegove ugasle, steklene oči solze — solze obupanja. Žena izgine iz sobe — tiho in brez šuma kakor senca. Bolnik je ležal nemirno. Bledo lice mu je včasih zadrhtelo, in v tem drhtenju si opazil trepet bolečine, trepet onemoglosti. Pri njegovi postelji je ostala še Milka. Svoje solzne oči je uprla v bolnega očeta. Videla je, kako ga moči vedno bolj zapuščajo, kako mu težko bol še bolj otežuje duševni nemir in skrb in strah za družino. Po kratkem molku odpre bolnik oči, se zagleda v Milkino razjokano obličje in začne s slabim, drhtečim glasom: »Milka, draga moja hčerka, premaguj se vsaj ti, kajti tvoje solze so samo materi bolečina. Saj vidiš, da jo bolezen vedno bolj tlači in jemlje; radi nje bodi močna in tolaži jo. Mene ne bo več, sirote moje … revčki … zapuščeni …« Naprej ni mogel. Vroče solze, polne obupa in roditeljskega sočutja, so mu privrele v motne in upale oči. Jokál je. Bil je to jok brez glasu, tisti jok, ki tiho pretaka težke solze bolečine kesanja, skrbi… Ženo, ki se ni dala prepričati, da bi bila za njenega moža resna smrtna nevarnost, je opozorila soseda, naj iz previdnosti pokliče gospoda župnika. »Katarina, pošlji, pošlji po gospoda, naj pride z Bogom, da ti ne bo vest očitala, če bi se v naglici pripetila kaka nesreča,« tako je prigovarjala soseda Lucija zbegani lovčevi ženi. Pristavila je pa še: »Veš, pri takihle ranah človek nič gotovega ne ve; zgodi se rado, da ranjenca kar naenkrat zvije krč — in po njem je. Tudi bi ne bilo napačno, če bi prišel zdravnik iz mesta, da bi pomagal, ako se sploh pomagati da.« Katarina, ki je bila drugače krščanska žena in bi ji bilo hudo, če bi se ji morala očitati v tem oziru nemarna brezbrižnost in površnost, se opravičuje, rekoč: »Oh, seveda bo prav, če pride gospod župnik z Bogom, dasi po moji sodbi ni tako hudo. Prosim te, ljuba soseda, skoči ti do župnišča in povej, kako je. Bo že župnik sam izprevidel, kaj je storiti.« Katarina zbere nato vso družino, da jo pelje pred bolnika. Počasi se odpro vrata male sobice in četvero otrok se približa z materjo očetovi postelji. Nemo so stopali in plašno gledali na očetov bledi obraz. Ko se vstopijo okrog postelje, obrne bolnik z veliko težavo glavo ter jih opazuje z obupnim ter mrklim pogledom… Za trenotek se izpremene bolestne poteze na ustnicah v prisiljen smeh nesrečnika, ki se pripravlja, da se sprijazni s smrtjo, pa se poslednjikrat poslavi od svojih dragih. »Otroci moji,« reče na smrt ranjeni divji lovec, »angelčki moji, radost moja,« glas se mu je začel tresti, »sirote moje!« je govoril nesrečni človek kakor v nezavesti, smejoč se in jokajoč vse obenem. »Ata, zakaj jokaš?« vpraša mala Anica, deklica v petem letu, ter se otroško ljubeznivo skloni k očetu. »Ker vas moram zapustiti, ljubčki moji!« reče v solzah Peter in zdihne težko. »Kam pa greš, ata?« se čudi otrok ter vpira velike modre oči zdaj na očeta, zdaj na mater; »ali boš šel zopet v gozd?« To vprašanje nedolžnega otroka je bilo divjemu lovcu kakor nož v srce. Zaprl je trudne svoje solzne oči in molčal. Toda čeprav so bile ustne njegove neme, njegov obraz je povedal več, kakor če bi govoril jezik. Da, tista beseda »gozd« je stresla dušo divjega lovca; pred njegovimi očmi je postajalo temno, se temneje, kakor v gozdu, če je bil ponoči v njem, ko je prežal na žival. Da, tisti gozd, ki je bil o njem prepričan, da ga osreči in mu prinese vsega potrebnega, ki je v njem mislil najti zakopan zaklad, tisti gozd je njegova smrt. Tisti gozd je vzrok bede, ki se bo zdaj naselila v družino, vzrok siromaštva, ki se s svojimi orlovskimi krili sedlo na njegov nekdaj tako srečni dom. Te misli so prevzele dušo divjega lovca kakor blisk; uvidel je slednjič tudi, da je kriv vsemu temu samo njegova lahkomiselnost, njegova lahkovernost. To spoznanje mu je nekoliko lajšalo bolečine, in lažje je pričakoval smrt, prepričan, da je to najboljša kazen za njegov greh. Toda otroci, družina! Da, smrt bo prikrajšala njegove bolečine, ali pa bo tudi zalečila rane družinici? »Nikdar!« zajepeče nesrečni človek obupno in se zagleda s strašnim pogledom v svoje sirote. »Otroci!« reče s slabim glasom, »pojdite sedaj, pojdite in ubogajte mamo in sestro, pojdite, zlati angelčki moji…« »Ata, ne ostani dolgo zunaj, ker nas je strah brez tebe,« reče Anica. »Otročiči, otročiči…« zaihti bolnik, položivši roko na srce. Njegovo ihtenje se je spajalo z jokom žene in hčere in trepetalo počasi po mali sobici. »Pojdite, otroci,« reče mati jokaje in jih odpelje tiho iz sobe. Bolnik se še dolgo ni mogel umiriti; Katarina in Milka sta se precej časa trudili, da se je nekoliko potolažil. »Peter, ne razburjaj se več, to ti še povečuje bolečine. Noč in spanje te bo okrepilo,« je govorila žena. »Meni ni rešitve,« reče žalostno bolnik. »Vse je v božjih rokah,« de Milka. »Tudi on me je pozabil.« »Veruj, Peter, božja dobrota je neskončna,« ga tolaži v polni veri in trdnem zaupanju Katarina. Nato hiti iz sobe, da bi poizvedela, če bo prišel župnik samo pogledat ali pa morda kar z Bogom. Milka ostane sama pri bolniku, ki zdihne: »Bog je milostiv, toda ne za take grešnike… ker drugače ne bi dopustil, da me je zadela krogla onega…« »Ne grešite vsaj sedaj ne,« ga hitro prekine Milka, »saj on ni kriv.« »On je moj ubijalec, in moj otrok ga brani!« zaječi bolestno ranjenec, in oko mu za trenutek vzplamti silne razjarjenosti in razplamtenosti. »Oče, saj ga ne branim!« zaihti deklica. »Molči!« sikne ogorčeno bolnik in zatisne utrujene oči. Čez neki časa začne zopet, a nekako slovesno, obenem pa rezko: »Ne jokaj, nesrečno dekle! Vse vem. Zdajna sem že izvedel vse, pa sem molčal. A sedaj, veš, pred svojo smrtjo, ti rečem, da bi te videl rajši mrtvo, kakor pa da bi te sin mojega ubijalca peljal kdaj pred oltar. Njegova nikdar ne boš in ne smeš biti; si slišala?« Milka se trese po vsem životu, zre nemo in plašno na očeta — in ne ve, kaj bi odgovorila. Zdaj se oglasi zopet bolnik in reče zapovedujoče: »Dekle, sem pojdi!« »Tu sem, oče!« »Poklekni!« »Oče!« »Poklekni! — Ali veš, kaj je otrok dolžan staršem?« »Vem, pokorščino.« »Ali si ti pokoren otrok?« »Oče, vselej sem vas ubogala.« »Dobro. Zdaj me poslušaj! Poslušaj umirajočega očeta. Ti si se, nekaj menila z Milanom…« »Oče! Nikoli ni bilo najmanjše stvarce, ki bi bila grešna pred Bogom!« »Poslušaj me! — Prisezi mi tu pri Bogu, da ne boš nikoli njegova žena in če bi te s povzdignjenimi rokami prosil.« »Oče, moj oče!« »Prisezi!« »Oče!« »Tedaj poslušaj: Če ga vzameš, naj bo pro…« »Oče!« — zakriči na ves glas zdvojena mladenka. »Če ga vzameš — ponovi bolnik — naj bo prekletstvo na tebi, na njem, na potomstvu…« Naprej ni mogel. Dekle se zgrudi na tla. Divjemu lovcu v grlu zahršči, omahne in izdihne. ==VI.== Ko se je boril divji lovec s smrtjo, je sedel v svoji hiši za hrastovo mizo logar Marko s svojo ženo Ano in sinom Milanom. Na obrazih vseh se je izražala neka pobitost, neki nemir, ki razžalji človeka po nesrečnem dejanju, ter mu pretresa razdražene živce. Stari Marko je gledal temno v tla, kakor bi se bal pogledati naravnost v oči ženi in sinu, ki sta sedela molče, sleherni zatopljen v svoje misli — in vse te misli so se združevale v eni stvari: strnile so se v bojazni za divjega lovca Petra. Te težke misli, ki se jih niso mogli znebiti, so postajale tembolj razburjive, čimbolj molčeči so bili. Zdelo se jim je, kakor bi neprestano nekdo klical moreče besede: »Uboj! Ubijalec! Morilec!« In čeprav so se vsi trije mučili vsak s svojimi mislimi, ne eden od njih se ni drznil prvi izpregovoriti nobene besede, kaj naj reče? Milan je čutil, da mu je kri prevroča, zato je molčal, ker je vedel, da bi utegnil s svojim ostrim glasom še hujše raniti kot storjeni čin — zločin. Stari Marko pa je bil v svoji duši globoko uverjen, da krivda ni na njem; vendar ta zavest se mu ni zdela tako čista in tiha, kakor jo je občutil doslej sicer pri vsakem dejanju svoje službe. Kakor da bi bila ta nedolžnost pod neko temno prevlečeno tančico, brez prave jasnosti, se mu je zdelo. In kolikorkrat se je hotel otresti teh misli, vselej je čutil, kakor bi mu zaklical neki notranji glas: »ubil si človeka!« In ta misel je preganjala mir njegovega poštenega srca. V te muke, v te temne misli, ki je padla vanje Vojčičeva družina, se je začul praga glas, ljubezniv in zvonek, kakor glas znanilca miru, glas župnika, ki je prišel tolažit tolažbe potrebne. »Mir in blagoslov tej hiši!« reče župnik svečano in stopi v sobo. Vsi so se zdramili. Župnikov prihod jih je očividno presenetil, toda samo za nekaj trenotkov, ker njegov ljubeznivi obraz in tisti blagi smehljaj, ki mu je počival krog ust, je deloval na njihove pobite duše kot žarek poletnega solnca, ko sije v temno, zastrto sobo. »Oh, prečastiti, kakšna sreča,« reče uslužno Marko in ponudi župniku stol. »Prišel sem,« reče duhovnik, »ker mi je nekaj velevlo, da moram še danes k vam.« »Nesreča, nesreča!« potoži Ana. »Hudo je res za vse je hudo —« reče župnik. »Toda kdor pozna našega Marka, poštenega kot čisto zlato, bo takoj napravil sodbo v srcu. Vsakdo ve, da je tu govorila le službena dolžnost, službena vest, ki veli: ali stori, kar veleva prisega, ali pa se odpovej službi!« »Strašna je taka služba, strašne posledice,« izpregovori Milan na pol glasno. »Nikomur niso znana pota Gospodova,« reče duhovnik. »Vse to je kazen božja za onega nesrečnika, ki je padel v kremplje vragove, ne da bi se jih rešil o pravem času.« »Pa ga je bilo treba ustreliti?« reče Milan nevoljno, »in roke svoje onečastiti s krvjo človeka zato, ker strelja divjačino, da preživi svojo družino.« »Milan, ne preganjaj se,« de oče. »Ali si poučen, kako je bilo, preden sem se poslužil zadnjega pometka? Nisem ti še pojasnil, da bi danes najbrž ti objokoval mene mrtvega, če ne bi bil storil jaz svoje dolžnosti. Sprožil sem v skrajni sili, drugače bi bilo po meni!« »Toda pomislite,« pravi Milan, »otroci z materjo, ki stoji gotovo že z eno nogo v grobu — kaj pa naj počno ti reveži brez očeta in rednika!« »Vprašaj ptice v zraku! Tisti, ki jih hrani, ki oblači lilije na polju, bo skrbel tudi za te nesrečne sirote,« reče župnik mirno. »Sin moj, ti sodiš to vse preostro,« reče stari logar, pogleda mirno Milana in izjavi slovesno: »Da si bil ti na mojem mestu, storil bi bil isto.« »Nikdar, oče!« reče mladenč živo, »ker, vedite, v tistem trenutku, ko bi pomeril s puško na očeta nesrečnika, bi se mi prikazali pred očmi podoba njegovih petero otrok, kako jokajo in zdihujejo, prepuščeni samim sebi. Vidite, ta pomislek bi mi vrgel puško iz rok in usmilil bi se nesrečnika, usmilil radi malih otrok.« »In ko bi napelil ta nesrečnik sam nate puško?« doda blago župnik. »Ne bi streljal, da bi prišlo do tega,« reče Milan. »Se ni dalo pomagati,« začne stari logar. »Dobro me poznate, prečastiti. Veste, da sem bogaboječ človek, in da ne bi storil ni trohice slabega. Toda v tem slučaju je hotel ali sam Bog tako, ali pa je bilo usojeno tako — zgoditi se je moralo.« V soboto zvečer sem odšel v gozd, ker sem vedel, da bosta ona dva nesrečnika gotovo zopet prišla lovit živali, in sem ju hotel zasačiti pri dejanju in ju naznaniti. Zaman sem taval po gozdu; ne duha, ne sluha ni bilo o kakem človeku. Tudi danes dopoldne sem blodil po gozdu, prepričan, da ju zalotim, ko bosta nesla plen, ker sem slišal, kako sta zarana jutraj precej globoko v gozdu pokrčala izstrelila svoji puški. Slutil sem, da sta prišla do plena, in da bosta popoldne ob solnčnem zahodu ali pozno v noči odšla s plenom domov. Da ne bosta šla po tem potu, ki vodi iz vasi naravnost v gozd, bilo mi je več kot jasno; zato sem šel po težje prehodnem potu, ki tudi sega globoko v gozd. Tako gredoč začujem nenadoma pogovor. Za vsak slučaj pripravim svojo puško misleč, da srečam divja lovca. Nisem se zmotil. Čez nekaj časa se prikažeta pred menoj. Nesla sta na kolu lepega srnjaka. Prvi je bil Joža in za njim Peter. Skočim zavpit in pozovem, da odložita živali. Oba sta se za hip ustrašila; očividno me nista nadejala. Trenutek pozneje se zbere Joža prvi in zavpije s surovim, strašnim glasom: »S pota, starec, sicer boš ležal!« Ne premaknem se, držeč puško za vsak slučaj pripravljeno. »Pes, nikdar več ne boš!« se zareže besno Joža, vrže na Petra divji pogled in zavpije zgroznim glasom: »Streljaj, bojazljivec!« V tem hipu vržeta oba živali na tla. Joža, ki mu je bila puška očividno prazna, izvleče dolg lovski nož in se pripravi za napad name, če bi Peter, kjer jez že nastavil puško na oko, izstrelil čilj. Jaz sem spoznal, da je moje življenje na vejici. Dva najbesnejša sovražnika proti meni! Kaj sem hotel? V hipu, kakor bi počil z rokama, namerim puško na Petra kot najnevarnejšega in izstrelim… Strašen pok se razleže po gozdu, obenem pa jekne obupni krik: »Joj, ubil me je!« Joža, to začuje, se izgubi s strašno kletvijo v gozdu, zapustivši prijatelja, ležečega v krvi. Takoj nato sem stopil k Petru, ki je hropel v nezavesti. Imel je veliko rano; takoj sem spoznal, da bo težko kaj ž njim. Pokleknil sem k nesrečniku, molil sem mu na ušesa besede kesanja ter zaupanja v božje usmiljenje. Čez nekaj časa začujem glasove ljudi, ki so prihajali bliže; zato sem zavil globlje v gozd, ker nisem maral, da me najde svet tamkaj. Bog mi je priča, da je bilo ravno tako,« konča stari logar svoje pripovedovanje, in kakor da mu je odleglo, zaokroži s svobodnim in mirnim očesom okrog mize. To logarjevo pripovedovanje je dirnilo vse globoko. Sedaj je bilo vsem jasno, da je bil Marko prisiljen, poslužiti se svojega orožja, in tudi Milanu samemu je bilo žal, da se je tako trdo in ostro izrazil prej napram očetu. »Da, oče,« reče fant obžalujoč prejšnjo svojo osornost, »priznam, da drugače niste mogli, ker je tudi vaše življenje viselo na niti. Nesrečni Peter je padel kot žrtev svojega brezdušnega tovariša.« »Bog mu odpusti,« dahne Ana, otirajoč si s predpasnikom solze. »Ali ste kaj slišali o onem nesrečniku, prečastiti?« reče Milan žalostno. »Slišal sem, da mu je hudo. Mene ni še nihče poklical tja; čakal sem že, a zaman. Sedaj grem takoj domov; ako ne bo nobenega povabila, se bom ponudil sam in pojdem k bolniku, da ga pripravim, če bi bila smrtna nevarnost. Vam pa, dragi moji, voščim mir in blagoslov. Potolažite se; pravica in ljudski glas je na vaši strani. Lahko noč!« Ko se je župnik poslovil od logarjevih, so ostali nekaj časa še skupaj, pogovarjajoč se samo o krvavem dogodku. Sobica je naenkrat oživela. Izginila je tista mrakobna potrtost, ki je težila zrak v njej, kakor mora; vsi so dihali nekam laže, govorili prosteje. Stari Marko je povedal, da poprosi v kratkem času za upokojitev, ker se je te nesrečne službe že naveličal. »In prav je tako,« reče Milan resno. »Imamo — hvala Bogu! — svoje zemljišče in svoje malo gospodarstvo, in moje roke so krepke in žilave, pa bomo živeli srečno in v miru. In potem ne pozabite,« poudari glasneje, »da vam bo Joža kar tako odpustil, ker ste ga ločili od edinega tovariša v vasi. Sovraštvo njegovega maščevanja se bo utešilo samo v vaši krvi, in gozd bi bil lahko nema priča njegovega zločina.« »Treba ga bo spraviti iz vasi,« reče stari logar. »Kako? Ali se mu more kaj dokazati? Ali boste imeli po Petrovi smrti kaj oprijemljivega, da se je Joža prvi navil na vas? Ne. Vsi vemo, da sta oba divja lovca, pa kaj jima moremo brez dokaza?« »Da, prav imaš,« reče Marko kratko. »Še par mesecev, pa poteče petindvajseto leto njegovega službovanja; dosti imam. Vem, da bo moj sovražnik prežal name, toda varoval se ga bom. In zopet se bo povrnil stari mir v našo hišo.« »Bog daj!« rečeta Ana in Milan — in kmalu se je podala družina k počitku. ==VII.== Po očetovi smrti je bila Milka duša zapuščene družine. Mati je postajala dan za dnem bolj slabotna. Dolgotrajna bolezen, ki je kakor črv razjedala sestav njenega telesa, sesajoč iz njega življenje in moč, je že skoro dokončala svoje uničevalno delo. Milka je negovala otroke, stregla materi, ki je že tako oslabela, da je morala ostati v postelji. Izpočetka je bilo vse to delo za mlado deklico prenaporno; ali že za nekoliko tednov se je tako priučila vsemu, da ji je šlo kaj urno izpod rok. Materi je postalo med tem še slabše. Suhi, težki kašelj jo je popolnoma izmučil — in vsa zdravila, ki so jih svetovale sosede, ji niso nič pomagala. »Mama,« reče nekega dne sorodnica Barba, sedeč pri bolnici, »ali je že bila pri tebi teta Cena? Ona je zelo izkušena, morda bi znala tudi za tvojo bolezen pogodi kako primerno zdravilo.« »Oj, bila je, bila,« reče bolnica s slabim glasom, »dala mi je tudi nekaj piti, toda zastonj. Nič ni koristilo. Meni ni več rešitve.« »Pojdi, mama, pojdi, pa ne govori tako,« jo tolaži sorodnica. »Saj smrt vendar še ni pred vrati. Upanja pa vendar ne smeš izgubiti.« »Upi so zmotljivi,« reče Katarina žalostno. »Toda treba je vse poskusiti!« reče prepričevalno Barba. »Kaj? Meni ne more nihče več pomagati, kot Bog. In on me bo rešil trpljenja in me vzel k sebi,« reče bolnica ter začne hudo kašljati. »Pa še ena žena je v vasi, ki bi ti mogla pomagati. Marsikateremu je že pomagala v raznih boleznih, pa bo morda tudi tebi, mama.« »Ali bi hotela k meni?« »Bi prišla, ker je dobrega in usmiljenega srca; samo ne vem, če bi ti bila všeč,« reče nekako negotovo Barba. »Samo povej, kdo je,« reče mirno bolnica. »Ej, v imenu božjem; Ana je, žena logarja Marka.« Bolnica pri tem imenu zatrepeče. Že samo to ime jo je navdajalo z nekim strahom, pa sama ni vedela zakaj. »Kdo, Ana?« reče z bolestnim nasmehljajem, »misliš, da bi me rešila, če bi vedela?« »Bi, mama, prav gotovo bi,« reče sorodnica prepričevalno. Katarina je molčala nekaj časa. Premišljevala je in ni hotela verjeti, da bi ji Ana, ki z njo že ni govorila več kot eno leto, mogla, ali pa hotela pomagati. Zdel se ji je prevelik jez, ki je bil med njo in Ano, jez, ki bi ga moglo pac premostiti usmiljenje. Splošno vse okolnosti so zabranjevale njuno zbližanje. In tedaj se je pa še spomnila poslednjih besed pokojnega moža. In gotovo se je zbal že same misli, da bi poklicala v svojo hišo Ano. »Ne, draga, ne,« reče bolnica z neko negotovostjo, »Ana ne more v mojo hišo, in če bi tudi dovolila, ne bi prišla.« »Prišla bi,« reče Barba z odločnim poudarkom, »kajti vprašala me je že po tebi; in ko bi ti vedela, kako ji je žal, da ti naše ženske niso mogle pomagati, bi drugače sodila o njej.« »In slednjič, kaj si pa napravila ti Ani, in kaj ona tebi? Ali je ona kriva nesrečnega slučaja, ki se je zgodil? No. Da bi bila ti na njenem mestu, ali bi se čutila kaj krivo? Prav gotovo ne. Le pusti, mama; pa naj pride in naj te pregleda in ti pomaga. Le pusti že zaradi svojih otrok. Pozabi, kar je bilo. Bog je hotel tako.« »Oh, Barba, ti ne veš vsega.« »Vse vem,« reče Barba umno, »in prav zato, ker vem, ti rečem, pokliči Ano.« »Bojim se…« »Njega?…« »Da, njega,« reče Katarina z neko grozo in se zagleda prestrašeno v svojo sorodnico. »Saj ni govoril nič z njo,« reče Barba. »Oh, vse je preklet! mi z njimi ne smemo priti v nobeno dotiko.« »Saj ni vedel, kaj govori.« »Bil je pri zavesti.« »Toda, da je ostal pri življenju, bi sodanes drugače…« »Bog ve.« »To veš tudi ti; le priznaj odkrito!« »No, ne poznam njega. — Ne bi izpremeni svoje sodbe.« »Draga mama, ne greši. — Živeti moraš za svoje otroke — poslušaj moj nasvet.« »Da, za svoje otroke!« je zašepetala onemoglo bolnica in hudo zakašljala. »Glej, mama,« nadaljuje sorodnica, »tudi Milan in stari Marko te od srca pomilujeta in ti želita, da bi se dolgo živela zaradi svojih otrok.« »Tudi Milan!« Nenavadno bolest je vzbudila ta beseda v duši nesrečne žene. Poznala je Milana že od mladih let. Fant je bil vedno dober, in tudi sedaj se ne ve o njem ničesar slabega. Toda vseeno, groza jo obhaja, ko samo pomisli na to ime, ker se tem imenom je zvezano tudi ime njene hčere, z obema strašna kletev ranjenega moža. Vedela je, kaj je nameraval Milan; njegovo pošteno namero, da bi vzel Milko v zakon, so vsi odobravali, a zdaj pa — ta nesrečna ovira, ki je po njeni sodbi raztrgala vse srečne vezi mladih zaročencev, vso srečo, ki se jima je tako dobrohotno bližala. Bila je trdno prepričana, da se njuni sreči ne bosta več odprli, in zato je verovala, da Petrovo prekletstvo ne bo padlo na njeno dete. In slednjič je prišla do prepričanja, da tudi Anin prihod v njeno hišo ne bi zaročencev bolj zbližal. »Zaradi otrok!« je mislila uboga žena, »da, zaradi otrok sem dolžna poskusiti vse, samo da ostanem pri življenju in otrokom za uteho.« »Barba,« reče bolnica v hudem kašlju, »pa naj pride Ana, zaradi otrok naj mi pomaga.« »Prišla bo,« reče Barba živo, »in če ti ona ne bo pomagala, ti ne bo nihče več.« »Pa bo prišla?« »Da, ona sama ti želi pomagati. Dobra je in plemenita ter te pomiluje.« »Kaj bodo rekli pa po vasi?« »Veseli bodo, ker bo s tem poravnano navidezno nasprotstvo in sovraštvo.« Te besede so pomirile bolnico in zaprla je svoje utrujene oči. Sorodnica Barba odide tiho iz sobe in pove v kuhinji Milki ves svoj razgovor z bolnico, in potem se napoti k logarjevim, kjer se je dogovorila z Ano o vsem in obenem pojasnila razmere v družini pokojnega divjega lovca. Drugega dne popoldne je obiskala bolnico s sorodnico Barbo tudi logarjeva žena Ana. Pozdrav med ženo divjega lovca in Ano je bil kratek, toda prisrčen. Veseleje se je moglo opaziti na obrazu bolnice, ko je zapazila pri svoji postelji ženo, ki ni poznala v svojem srcu sovraštva, ki pa jo je ona po krivici mrzila. Ali je bila mržnja? Ne, to ni bila mržnja, temveč nek čut, ki je odbijal vse osebe logarjeve družine. In sedaj stoji ta žena pred njo, stoji kot pomočnica v težki bolezni. Sedaj šele je spoznala Katarina, kako plemenito srce bije v prsih te žene. »Ana, hvala ti, da si prišla,« reče s solzami v očeh bolnica. »Dobra si, kakor si bila vedno. Odpusti mi, storila sem ti krivico.« »Ne očitaj si ničesar, Katarina. Samo dobri Bog naj ti da zdravje, drugo pa je vse dobro,« je odgovorila Ana sočutno, zroč pravcati odsev nekdaj zdrave in lepe svoje prijateljice. »Pa upaš, da je zame še rešitev?« se bolestno nasmehlja bolnica. »Če so se druge rešile, se boš tudi ti. Samo veruj in upa ne smeš izgubiti. Prinesla sem ti tukaj nekaj pila. Najmočnejša zelišča so notri, kar jih poznam. Pomagala je Lukčevi Hani, Gabrovčevi Maricki in mnogim drugim, in Bog bo dal, da bo tudi tebi pomagala. Vsako jutro izpij skodelico, pa vsak večer eno. Že čez nekaj dni se boš počutila krepkejšo, in tudi kašelj te ne bo več tako hudo nadlegoval. Prišla bom kmalu zopet in ti še prinesla teh zdravil.« »O, Bog ti plačaj, Ana!« se zahvali Katarina. »Ne zahvaljuj se preje, dokler ne ozdraviš,« se smehlja Ana. »Ozdravela pa boš, če se boš držala mojih navodil. Zaupaj pa tudi v božjo pomoč!« »Bom, bom, vse bom storila, kar želiš od mene, samo da me rešiš, zaradi otrok,« reče Katarina med solzami. »Vse bo še dobro, Katarina, samo ne obupuj,« jo potolaži Ana. »Glej, da boš kaj več spala, ker spanje te bo okrepilo.« Čez nekaj časa sta zapustili Ana in Barba bolnico, ki jo je od prenapornega kašlja zopet oblil mrzel pot. Nekam zamišljeno sta šli obe ženski proti domu. Kar ni šla beseda iz ust. Slednjič prekine Barba neprijetni molk in reče: »Kako sodiš o zdravilu, ki si ga dala bolnici?« »Kakor kaplja vode v morje.« »Potem si jo le tako tolažila.« »Potolažiti bolnika je zanj najboljše zdravilo.« »Pa je ni rešitve zanjo?« »Kje? draga.« »Ali se bo revica še dolgo mučila?« »Dvomim.« »Kako bi bilo, če bi ji dala še močnejše zdravilo?« »Prav tako, kakor bi hotela oživiti suho vejo.« »Uboga žena!« »Otroci, otroci ubogi; ona je srečna,« reče sočutno. »Greš kmalu zopet k njej?« »Čez dva dni najbrž.« »Torej le upaš, da jo rešiš.« »Ne, samo da jo potolažimo in pripravimo na smrt.« »Bog naj ji pomaga, če ji mi ne moremo,« konča Barba in obe ženi sta se razšli, krenivši vsaka proti svojemu domu. Preteklo je že nekaj mesecev po smrti divjega lovca, in Katarina se ni mogla niti premakniti več s postelje. Zaman so bili vsi zagovori in zdravila. Tisti nenasitni črv bolezni, ki požira pljuča, prsa in slednič uniči vse telo, se je pregloboko zajedel v pljuča nesrečne žene, in nič ga ni moglo več uničiti. Milka ji je bila kakor angel varih; podnevi in ponoči je sedela pri bolnici, da ji izpolni vsako najmanjšo željo. To je bilo prenaporno za njo, in zlasti tiste dolge noči, ki jih je prečula, niso ostale brez sledov. Prejšnja lepa rdečica je izginila z Milkinega obraza, a tudi po telesu je oslabela; venela je sirotica, kakor nežna cvetlica, če jo imaš v zatohlem in mračnem prostoru. Stara Ana je videla, kako deklica slabi, zato jo resno posvari, naj pazi tudi nekoliko na svoje zdravje in naj ne čuje cele noči. »Pametna si,« ji prigovarja ljubeznivo, »in tudi sama vidiš, da ni več rešitve za mater. Ne žrtvuj se torej čez mero. Storila si v vsakem oziru vso svojo dolžnost kot dober otrok. Kaj bi bilo, če se še tebe loti kaka bolezen? Zato ti rečem: varuj se in pripravi se na njeno smrt. Barba bo že prišla katerikrat, da te bo nadomeščala. Prepričana si pa lahko tudi, da bodo vse druge ženske v vasi vsem šle na roko. Le ubogaj me!« »Hvala lepa, mama hočem,« reče deklica mirno, ko je uvidela, da pazi Ana nanjo kakor prava rodna mati, hočeč preprečiti še o pravem času zlo. Bolnica je prejela med tem že svete zakramente in se tako pripravila za pot v večnost, čakajoč mirno trenutka, ko jo pozove angel smrti na pot. Nekega večera, ravno ko so bile pri njej obe sosedi Ana in Barba, skupaj z Milko, se je bolnici nenadoma silno poslabšalo. Težke znojne kaplje so ji padale s čela, in tudi že tako brezkrvni obraz je se bolj pomodrel. V sobi je vladala grobna tišina. Bolnica je samo včasih odprla na pol oči, pa jih je od velike slabosti zopet kmalu zaprla. Govoriti ni več mogla; vse moči so jo zapustile. Ob njeni postelji je sedela Barba in molila potihoma rožni venec, Milka pa je klečala pri postelji, nepremično zroč s solznimi očmi v umirajočo mater. Ana je držala svečo, da jo položi umirajoči prižgano v roke. Bolnica odpre oči — pa jih zopet zapre. Pogleda Milko, hoče ji še nekaj reči, pa ne more. Poskusi dvigniti roko, ki ji takoj omahne. Zopet jo oblije znoj, zopet napne svoje zadnje sile, da zakašlja. Krvava slina ji udari na usta, glavo obrne na drugo stran in obleži. Umrla je tiho in lahko, kakor je bilo tudi vse njeno življenje tiho in skromno. Pot v večnost ji je posvetila žena — logarja Marka… ==VIII.== V vasi so bili krvavi dogodek z divjim lovcem čisto pozabili. Vsem se je smilila sedaj njegova uboga družina, ki ji je bila Milka edina opora. Jožo so od tistega usodnega časa bolj redkokdaj videli — ogibal se je ljudi, kolikor je mogel. Logar Marko ga od takrat ni več zasledil v gozdu in je imel tako tudi mirnejše noči; komaj je čakal, da mine še dva meseca, ko bo dovršil petindvajset let svoje službe in da gre v pokoj. Njegovo malo gospodarstvo je uspevalo, bolje ni moglo, in Milan se je izkazal kot priden in izvrsten gospodar. Posebno se je veselil tistega časa, ko postane oče prost težke službe in bo užival v miru in blagoslovu božjem zadnje dni svojega življenja. Neke viharne noči sta sedela oče in sin sama pri mizi; razgovarjala sta se o gospodarskih zadevah in raznih potrebščinah, ki jih je kazalo še nabaviti za gospodarstvo. Stara Ana je že legla k počitku; tudi njo so začele počasi zapuščati sile. Pa kako ne bi! Kot dobra gospodinja je bila ves dan na nogah, vse je hotela sama postoriti in pogospodinjiti. Ni čudno, če je slednjič vendarle omagala. Pa to je prenašala vse z veseljem, saj je bila njena duša polna zadovoljstva, ko se je v hišo zopet povrnil tisti zaželeni mir. In ko sta se oče in sin tiho razgovarjala, se je zunaj vihrovo zaletavala divja burja, kakor da bi plesala peklenski ples; zaganjala se je v okna, potresala vrata in žvižgala vrh streh, da jo je bilo strah poslušati. Gosti oblaki, ki so lezli z vso svojo svinčeno težo nad vasjo, so dajali temni noči še groznejše lice. Kmalu se je začelo bliskati in grmeti, kakor da je vsa priroda podivjala. »Bog nas varuj hudega,« se je pokrižal stari logar, kadar se je zabliskalo in zagrmelo, da so se stresla vsa okna. »Nič dobrega ne pomeni ta vihar,« reče Milan in se zagleda v okno za hrbtom logarja Marka. V tem hipu se svetlo zabliska, burja zatuli, močan grom se razleže. Oče in sin se prekrižata. »Zdaj je pa prav blizu udarilo,« reče Marko nemirno. »Samo da ne bilo škode,« de Milan resno. »Dobro, da ste danes doma, oče.« »Pa je res sreča! Gozd je nevaren, če treska po njem. Pa četudi ne bi bilo nevarnosti, pusto, neprijetno, strašno je v taki vihri na prostem, kaj šele v gozdu.« Ko sta se tako pogovarjala, sta slišala čisto natančno, kako so zaškripala vrata na dvorišču, kakor da bi jih kdo odprl. Oba se iznenadeno pogledata. »Si slišal?« reče Marko tiho. »Vrata na dvorišču so se odprla.« »Ali jih nisi zaprl?« »Sem, in še zapah sem pogledal, če dobro drži.« »Hm, čudno; morda jih je burja.« »Ne verjamem, da bi jih mogla burja odpreti,« zanika Milan. »E, zlomka, kdo neki druge,« reče smehljaje se Marko. »Kdo se bo upal ob takem hudournju iz hiše?« »Vse je mogoče.« »Ti domišljaš?« se začudi Marko. »Da, dvomim; no, morda se pa motim. Vendar pa… Hudobni ljudje čezijo za svojo slabe namene slabega vremena.« »Ah, pojdi no, ob taki vihri!« »Da, ravno tako se neurje je najboljši plašč nečednim zločinom.« »Zločin? Nam?« reče Marko in pobledi. »Lahko tudi nam,« reče Milan, »ker naš sovražnik čaka, da nas zaloti ob ugodni priliki…« Marko se zamisli. Nato zopet zavija burja in začne na dvorišču loputati z vrati, ki so bila odprta. »Vrata je treba zapreti,« reče Marko in vstane. »Ne, oče!« reče s strahom Milan, »ali hočete ven? Nikdar, dokler sem jaz tukaj,« in zapre vrata. V tem trenutku se zopet zabliska, grom zabobni, toda po tem gromu postane okolica svetla. Stari Marko je gledal bled in široko odprtih oči skozi okno; — bil je kakor okamenel. Naenkrat ga zdrami strah glas sina, ki je klical z dvorišča: »Oče, oh, oče — ogenj, gorimo!« Marko skoči skozi vrata, plane na dvorišče in skoraj okameni vsled strašnega prizora: iz enega dela slamnatih streh se je že dvigal plamen v zrak. »Sem, oče, sem vode!« vpije Milan ter bega po dvorišču kakor brez uma in tem trenutku, ko se je logar približal ognju tako, da bi ves osvetljen, poči izza plota puška — in Marko se zgrudi brez zavesti na tla. »Ogenj! Ogenj!« so vpili že po vsi vasi; zraven pa je zavijala sapica in bobneli so gromi. Dočim so se nekateri trudili, da bi zbudili Marka k zavesti, so drugi vlačili iz hiše pohištvo in reševali, kar se je dalo v naglici še rešiti. Ker je pihala močna sapica, se je bilo bati, da bo odnesla utrinke tudi na sosednje hiše; večina jih je bila pokrita s slamo, zato je bila vsa vas v nevarnosti. Sapa je pihala med tem v smeri proti polju za logarjevo hišo, kjer ni bilo drugih poslopij, in tako se ni bilo treba bati večje nesreče. Za nekoliko ur je bilo mesto, kjer se je nahajala nekdaj logarjeva hiša, pusto pogorišče, ki se je iz njega tuintam še kadilo. Burja je medtem ponehala, oblaki so se raztrgali, tuintam se je videla kaka krpica jasnega neba. Marko je ležal pri sosedu še vedno v nezavesti. Krogla ga je zadela ravno v levo stran prsi in ga podrla. Nikdar se ne bo več dvignil starec — ubijalčevo oko je merilo silno dobro. Drugi dan je že prišla sodno-zdravniška komisija, potrdila smrt logarja Vojčiča in odredila njegov pokop; ostalo je še glavno delo oblasti: poiskati požigalca in ubijalca, — oba nedvomno v eni osebi. Preiskava se je začela in iz vsega, kar so povedali vaščani, se je dognalo, da je zažgal in logarja umoril divji lovec Joža. Milen sam ni mogel s svojim pričevanjem stvari nič razjasniti. Pripovedoval je, kako je šel na dvorišče, da zapre vrata, ki jih je požigalec pustil odprta — kar mu pogled obvisi na strešnem robu, ki je že na vso moč gorel. Bili je kakor iz sebe, klical očeta in ljudje spominjali so se samo tega, da je hipoma počila od neke puška in se je oče zgrudil brez besede na tla. Orožnikom ni preostajalo drugega, nego da so se podali iskat zločinca v gozd, kjer se je prav gotovo skrival. Hudodelstvo je tako razdražilo celo vas, da so se z orožniki tudi vaški fantje napotili zasledovat hudobneža. Že drugi dan predpoldnem se je čulo iz gozda silno vpitje, ki je spravilo vso vas pokoncu. Na stezi proti vasi se prikaže vsem tale prizor: Pred orožniki, ki so se njih bajoneti bliskali v zlatem solncu, je stopal Joža, uklenjen z verigo, zmršenih las, mrkega obraza in divjega pogleda. Za orožniki je stopala hrupno in šumno cela tropa vaške mladine; nekateri starejši so psovali zločinca, ki je nemo korakal pred orožniki, kakor stroj brez krvi. Ko pridejo v vas, izbruhne med vaščani prava sveta jeza v vsej moči; ogorčenje med množico je raslo s tako silo, da so morali orožniki miriti in ljudi odganjati, da bi se ljudska strast sama ne maščevala nad ubijalcem in požigalcem. Orožniki so mirili spočetka z besedami, a ko je bila vsaka beseda zaman in je bilo življenje hudodelca v nevarnosti, so prijeli za orožje in zapretili, da nastopijo z ostrino, če se množica ne razkropi. Ljudstvo se je slednjič pomirilo in spremljalo s stisnjenimi pestmi in z ostrimi besedami ničvredneža, ki so ga odpeljali orožniki na vozu v mesto — pred sodišče. Joža je preiskovalnemu sodniku izprva tajil, toda veščemu strokovnjaku se je hitro posrečilo, da ga je spravil v razna protislovja, in da je Joža slednjič skoro ponosljivo izjavil: »Da, zažgal sem in ubil sem ga jaz, da maščujem svojega prijatelja.« »Toda taka maščevanja niso navadna v naših krajih, reče sodnik; zraven pa tudi kaznovanje, ni prepuščeno posamezniku, marveč tistim, ki so za to postavljeni.« »To me nič ne briga. Zaklel sem se, da se bom krvavo maščeval nad starcem, svojo prisego sem izpolnil, in vi me obesite, če me hočete, ne menim se nič za to.« »In vam ni žal?« »Žal?« se zasmeje s peklenskim smehom ubijalec, »zakaj, čemu bi mi neka bilo žal? Ali je bilo njemu žal ubiti človeka, čigar žena je bila z eno nogo skoraj že v grobu in čigar štirje otroci so vpili lačni po hiši?« »To je druga stvar,« reče sodnik strogo. »Ravni logar se je moral v nujni samoobrambi poslužiti svojega orožja.« »To mi je vseeno; jaz sem hotel maščevati svojega tovariša,« reče zločinec kljubovalno. »Ne, niste smeli, ker je to proti božji, naravni in proti cesarski postavi,« reče sodnik strogo. »Preziram te zakone, ki z ene strani dovoljujejo ljudem streljati kot živali, z druge pa zabranjujejo maščevanje na takih krvolokih.« Ta skrajna osornost hudodelca je uverila sodnika, da nima opraviti s trdovratnim zločincem, ki za njim pravica ne sme imeti nobenega usmiljenja. Čez nekaj tednov je bila glavna razprava proti divjemu lovcu Joži, ki je bil obtožen radi požiga in zavratnega umora. Sodišče ga je obsodilo na smrt na vešalih, ki je bila potem potem najvišje milosti izpremenjena v dosmrtno ječo. Zares, težka nesreča je zadela Vojčičevo družino. Čez noč so postali reveži skoraj brez vsega. Ker je bila hiša lesena, je zgorela do temelja, in samo požrtvovalnosti sosedov se je posrečilo, da so v neverjetni naglici izpraznili vso hišo. Tako so rešili vse, kar se je nahajalo v njej. Prvo pomoč je dobila nesrečna družina pri starem gospodu župniku, ki je poklical Ano in Milana v svojo župnišče, dokler si ne zgradita nove hišice in si ne uredita novega doma. Samo vsled Milanove delavnosti in dobrosrčnosti vaščanov, ki so bili priljubljenemu mladeniču krepke in železne volje v vsem na roko, je bilo mogoče, da se je v kratkem času sezidala na istem mestu hišica, ki je bila skoro lepša od prve. Ni še preteklo leto dni, ko je Milan zopet gospodaril v lični hišici. V svoji novi domačiji je razvil Milan izredno delavnost; trudil se je z vso vnemo od rane zore do poznega mraka, samo da si zopet opomore, da ne bo treba njegovi materi na stare dni stradati. K njegovi delavnosti mu je prav dobro došla tudi delna očetova pokojnina. Ni bilo veliko, a bil je stalen in gotov priboljšek, ki se je dalo z njim vsak mesec stalno razpolagati. In tako je potekalo njegovo življenje v delu in marljivosti — žilava narava človeka je krepko kljubovala nemili usodi. Stara Ana, videč svojega sina, kako se trudi v potu svojega obraza za dom, je rekla često solznih oči: »Oh Milan, kako sem srečna s teboj!« Ta pohvala je bila za dobrega sina zadostno plačilo. Takoj je bil srečen ob takih besedah, da bi bil najraje skočil k starki in poljubil njeno od skrbi in bolečin razorano čelo. »Srečna sem, dragi Milan, srečna; toda to me boli, da ti ne morem tako pomagati, kakor bi ti kaka mlajša gospodinja.« »Pojdite, mama, pojdite; vi ste še za dve drugi,« reče Milan v smehu, držeč se, kakor bi je ne razumel. »E, Milan, lahko se je tebi šaliti, ko si še mlad; od mene stare se je pa smeh že poslovil,« vzdihne Ana in začne trejati lonce po ognjišču. Večkrat se je razpredel med njima tak razgovor; — toda Milan je obrnil besede vedno na drugo, kakor bi mu ne bilo všeč, če je mati sprožila to stvar. Starka se je včasih tudi resno razvnela zaradi tega; toda Milan jo je znal tako razorožiti, da se je slednjič še sama smejala z njim. Nekega dne zvečer je bila pa Ana nekam nenavadno resna. Ko sta povečerjala, reče Ana resno: »Koruzo bo treba okopati jutri.« »Da, čas bo, mati.« »Koliko težakov bo treba?« »Kake štiri poleg mene,« reče Milan mirno. »Potem pride košnja na vrsto.« »Da, košnja; pa huda bo letos, kajti trave še davno niso bile tako goste in velike, kot letos.« »Hvala Bogu!« »Koliko koscev bomo pa najeli?« »Jih bo težko dobiti toliko, da bi en dan pokosili.« »Praviš, da boš kupil še eno kravo?« »Nobena škoda ne bo, če bo pri hiši več mleka. Sir in maslo se lahko proda,« reče Milan. »Toda mati,« vpraša resno, »kaj pa me izprašujete to danes?« »Ravno prav vprašam,« de mati. »Vidiš, vedno več ljudi bo, treba bo tudi vedno več kuhati, več delati, toda v hiši sem sama. Pa bi še bilo kako, ko bi bila mlajša ali moje moči pešajo, jaz bom hitro doživela. Zdaj pa nobenega počitka! Gospodarstvo smo lepo povzdignili; da pa ne bo šlo vse nazaj, bomo morali gledati, da vzamejo delo v roke mlajše moči.« »Ali mati, zopet me hočete dražiti,« reče Milan. »Danes me pa ne boš premotil s svojo šegavostjo. Zakaj pa prikrivaš meni, kar ni nobena tajnost več?« reče ostreje Ana. »Ali je lepo, da skrivaš pred svojo materjo to, kar bi morala ona prva vedeti?« »Mati, nikarte ne,« reče Milan. »Vedno mi govoriš tako; toda danes se pa s šalo ne dam odgnati,« reče starka ostro. »Povej kratko, ali misliš na ženitev in kdaj nameravaš pripeljati novo gospodinjo v hišo?« Milan je molčal. Bil je nekam zmeden. Ni se nadejal, da ga bo naskočila mati s takim vprašanjem. »Kako da ne odgovoriš? Ali te je zbegala smrt divjega lovca?« Milan jo ostro pogleda. Kri mu je udarila v obraz in odgovori kratko: »Mama, ali vam je Milka po volji?« »Boljše in vrednejše snahe mi ni treba.« »Hvala, mama,« reče s srečnim pogledom Milan in pristavi: »Dokler bom živ, vam bom hvaležen.« »No, vidiš,« pravi mati polna radostnih solz, »sedaj sem lahko zadovoljna, ko vem, da mi pripelješ v hišo pridno in pošteno nevesto, ki nam bo samo v čast. Ali nisva mogla tega prej razvozlati?« »E, mama, vedno sem mislil, da ste me hoteli samo dražiti.« »Pojdi, norček,« reče Ana v smehu, »še skoraj pojemam od dela, ali naj te potem dražim s svojimi resnimi vprašanji!« Mati in sin sta se nasmejala od srca, in ta smeh je zvenel v mali, čedni sobici tako srebrozvonko, tako milo in polno, kakor smeh dveh src, ki občutita vso srečo materinske požrtvovalnosti in sinovske ljubezni. ==IX.== Minilo je bilo že precej časa po smrti divjega lovca. Ljudje so od srca milovali obe družini; prav posebno usmiljenje so imeli do družine nesrečnega divjega lovca, ki je ostala brez moške glave, prepuščena sama skrbi mlade deklice. In kakor so se za življenja divjega lovca ogibali tudi njegove hčerke Milke, tako so jo zdaj vsi pomilovali — njena nesreča jim je omehčala srce. Posebno se je brigal za Petrovo družino stari župnik, ki je prihajal često k njim, jih tolažil v žalosti in jim svetoval in pomagal. Milka je gospodu čisto vse zaupala; — njeno srce se ni znalo potvarjati. Nekega dne se je gredoč s svojega običajnega popoldanskega izprehoda zopet oglasil župnik v hiši divjega lovca, da vidi, kaj počno otroci, da jim prinese, kakor navadno, mal prigrizek. Z dobrodušno, krepko besedo pozdravi Milko: »No, kako je, Milka? Ste vsi zdravi? So otroči pridni?« »Hvala lepa, gospod župnik, vsi smo zdravi, in tudi otroci so dovolj pridni in ubogljivi.« »No, prav, prav; me srčno veseli, da je vse v redu,« reče župnik in sede na klopico pred hišo. »Kako pa s teboj, Milka? Že nekaj dni te nisem videl; zdravnik mi je zapovedal, da sem moral ostati na dorčem v sobi.« »Tako? Ste bili bolni?« reče Milka sočutno. »Nič, nič posebnega; samo malo prehlada je bilo,« zamahne župnik z roko. »No, kako pa s tvojim gospodinjstvom?« »Dobro, gospod župnik, dela veliko; a hvala Bogu, zdrava sem in mlada, pa že zmagujem za silo.« »Da, da, mladost je močna,« reče župnik zamišljeno. »Mladost prenese tudi najtežje udarce. Kadar se spomnim tebe, mi pride nehote na misel tudi Vojčičev Milan; da, tudi on je pretrpel mnogo; a glej, stoji kakor hrast sredi viharja.« Ko je župnik tako premišljeval, ne kako sam zase govoril, so se Milki izpremenile barve po obrazu. »Bog, ali on že ve?« se je začudila preplašena deklica; bila je v zadregi, kaj bi odgovorila. Župnik je opazil dekličino rdečico na licih, pa se je malo pošalil, da bi jo rešil sitnega položaja: »Milka, kaj ti je danes? Nekam preveč si mi raztresena!« »O, nič prečastiti,« se zagovori deklica še v večji zadregi. »Je, je nekaj,« reče župnik mirno, »in vem tudi kaj. Ni mi treba nič lajati. Kar je poštenega — in tvoja namera, da hočeš dati pridnemu in zglednemu Milanu roko v zakon, je gotovo poštena in hvale vredna, — kar je poštenega, pravim, tega se človeku ni treba bati, ne sramovati. Jaz zaenkrat ne morem drugega reči, nego Bog vama daj srečo in blagoslov!« Deklica je bila ob teh nepričakovanih pohvalnih besedah, ki jih je izustil častitljivi župnik, bogat po znanju in izkušnjah, tako presenečena, da ni mogla nič odgovoriti, marveč se je približala spoštljivo župniku ter mu v znak hvaležnosti poljubila roko. »Še enkrat: Bog daj srečo, Milka! Milan je pošten fant, in ti si tudi poštena, pridna in marljiva; takih žen in nevest si želimo, pa bi bilo vse bolje po naših družinah.« »Toda, prečastiti, mojo dušo obhajajo tako črne slutnje, kadar se spomnim, da bom …« tu ji beseda zastane, ni se mogla izraziti. Župnik se spomni, kaj jo teži, kajti ni mu bilo neznano, kako je umiral njen oče. Zato sam poseže v besedo in pravi: »Nič, nič ne premišljuj. To so bojazni, ki nimajo resne podlage. Človek, ki ima čisto vest, je v varstvu božjem, in nič se mu ne pripeti brez volje božje.« »Toda ono očetovo prekletstvo, prečastiti! Meni vse nekaj pravi, da ne delam prav, ker delam proti njegovi volji.« »Ogljibi se, Milka, teh predsodkov. Tvoj rajni oče se ni zavedal, kaj je govoril. Prevladovala je strast v njem. Tudi se ni resno vprašal, kdo je kriv nesreče? On je videl v Marku samo svojega ubijalca in ga kot takega črtil z ono silno mržnjo, ki človeka prevzame v takem hipu. Ko bi bil par dni več živel, ko bi bil jaz pravočasno poklican k njemu, pa bi se bilo vse poravnalo. Krivo je to, ker ste mislili, da smrtne nevarnosti v tistem trenutku še ni bilo. — Hipna jeza je potemnila tvojemu očetu pamet, da je izrekel strašne besede prekletstva. Če bi bil Peter še živ in bi se bil ogibal družine tistega svojega zapeljivca Jože, pa bi bil pošten in marljiv gospodar kakor prej, in bi istotako odobraval vajino zvezo, kakor jaz in vsakdo, ki ne pozna zavisti. Sedaj, ko tudi Marka že krije črna zemlja — se udajta v voljo božjo in zavestita z združenimi močmi v morje življenja. Medsebojna ljubezen vama bo dala moči. Povej mi, ali ste se že zmenili?« »Že.« »No, kaj pa čakate še potem?« reče smehljaje se župnik. »Kaj premišljujete? Osamljeni ste eni, in drugi. Ti se trudiš in mučiš na eni, a on in njegova mati na drugi strani. Ali je to pametno?« Deklica je sramežljivo povesila oči in strmela nepremično v tla. Končno pa pravi: »Nismo se še o vsem dogovorili, prečastiti.« »Ali misliš,« reče župnik resno, »da bi mogel biti jaz grobar vajine sreče? Milka, tebe in Milana poznam in cenim, ker sta tega vredna. Zato pravim: Nič več odlašati! Nebo bo podelilo vse svoje milosti, — jaz pa vaju bom še to nedeljo oklical v cerkvi.« Solze polne zahvale in sreče so orosile Milkine oči, in za to župnikovo dobroto ni mogla najti besed, s katerimi bi se mu mogla zahvaliti; rekla je samo: »Bog vam, gospod župnik, plačaj stotero preveliko skrb, ki jo imate zame in za našo hišo!« Stari župnik se napoti s počasnim korakom proti župnišču, globoko prepričan, da je storil plemenito delo ljubezni. Minile so tri nedelje, ko je župnik oklical Milana in Milko ter celi občini naznanil, da jo bilo nasprotstvo med dvema hišama v župniji le navidezno in da je krščanska ljubezen premagala vse ovire. Oklic se je raznesel po vasi kot glas velikega zvona; fantje in mladina se je veselila ženitovanja; starejši ljudje pa, ki so se sestajali tuintam, so molčali zamišljeno z glavami in govorili: »E, e, nič dobrega ne bo iz tega!« V vasi je užival velik ugled zlasti Lovričev stric, starec pri devetdesetih letih; pri njem se je zbralo nekaj starejših vaščanov, da čujejo, kaj on misli o tem. »Preveč me vprašate,« reče Lovričev stric. »Kaj bo z njima? To ve sam Bog. Danes je svet pokvarjen in se ne zmeni več za opomine. Neveste so slepe in trmaste; če bi jim še tako branil, če bi jih še tako svaril, — nič ne pomaga. Kadar gre za možitev, hoče z glavo skoz zid. Čudno je le to, da veže duhovnik, služabnik božji, dve duši, ki leži na njih prekletstvo!« »Prav govori stric, prav,« so potrjevali nekateri možakarji. »Da, ljudje moji,« nadaljuje Lovričev stric, »že dosti sem doživel in videl na svetu, in vem, da se maščujejo tudi mrtvi, če se jim ne izpolni poslednja volja. Pri teh dveh se pa poslednja želja nevestinega očita zametuje; zato se pa sedaj bojim,« reče starec svečano, »da bom še jaz doživel strašne posledice kletve, ki jo je izustil divji lovec Peter.« Kakor strah, tako so tudi ženice, stiskajoče se krog peči, obsojale zvezo teh dveh mladih ljudi, ki je počivala na njih kletvi umirajočega. Stare praznoverke so komaj čakale nedelje — dneva poroke — da vidijo, kako bodo gorele sveče na oltarju; kajti iz plamena teh sveč so hotele po svojem vražarstvu izvedeti usodo novega mladega para. Vsled takih pogovorov vznemirjen se je čutil krščanski boter Milkin dolžan, da poseže vmes ter da pouči nevesto, kako nevarno je sklepati zvezo za celo življenje, ko visi nad njo in nad nameravanim zakonom meč prekletstva. Takoj drugi dan stopi na dom k Milki. Brez posebnega oziranja in brez običajnih izgovorov nagovori Milko, ki je ravno likala lepo belo rjuho, ter pravi: »No, Milka, kdaj nas prideš vabit? Ali je že vse urejeno za svatbo?« Milka prijazno pozdravi in odgovarja, ne da bi se vznemirjala. Kakor odločna gospodinja pravi: »Hvala Bogu, zdaj upam, da smo dovršili početni vse, kar je bilo treba. Oklici so gotovi, ljudje so se že dosti nagovorili o meni in moji usodi; jaz sem svoje stvari že tudi uredila: posvetovala sem se z Bogom ter prosila sreče z neba. Ako Bog da svoj blagoslov, mi nihče ne more škodovati.« Boter: »Pa bi bilo le dobro, če bi vprašala gospoda župnika za svet; izkušen in moder duhovnik je.« Milka: »Oh, boter, saj sem bila že tudi dvakrat pri župniku. Naš župnik je tako dober, da je kar sam izpregledal, da sama ne morem več gospodariti in da bi bilo najboljše, če se obe hiši — naša in Milanova — združita v eno gospodarstvo, če izročim Milanu srečo prihodnjih dni. Zdaj pa, ko sem mu vse enkrat potožila, da se bojim, in sem mu vse natančno povedala, je pa zopet pritrdil, da se ni bati.« Boter: »Tako, tako. Torej je župniku všeč, če te Milan vzame.« Milka: »Prav zato, ker je Milan tako dober in pošten, pravi gospod župnik, ni mogoče, da bi nama škodovala očetova kletev, ki je bila izgovorjena tako zatrujeno tudi župnik — v nepremišljeni naglici in v hipni mržnji. Jaz sem se pa tudi varovala, da Boga nisem žalila, toliko se v tem trenutku že smem pohvaliti.« Boter: »Ali si pa povedala gospodu župniku vse natanko, kako je bilo ob očetovi smrti, kaj je govoril tvoj oče, kako je pretil, kakšno kletev je izustil?« Milka: »Sem. Vse sem natanko povedala.« Boter: »Pa kaj je slednjič dejal?« Milka: »Oči je začel na nekoliko zmajal z glavo, češ: čudno, čudno, da so oče tako izpozabil, da tako lahkomiselno kolne otroke. Odkod naj bo nad otroki blagoslov, če jih starši kolnejo?« Boter: »Ali ti je nato kaj odsvetoval, da ne bi dala roke Milanu?« Milka: »Rekel je, da je pač taka kletev grešna, da bi bil velik greh, če bi bili oče na to mislil. Vendar je pa pristavil, da me to ne more vezati in braniti, da ne bi mogla stopiti v zakon z Milanom; utegnilo bi bolje biti, če bi pustila misel na ženitev, ali odsvetoval mi pa ni.« Boter: »No, na gospodove besede se smeš zanesti. Naj se zgodi po tvoji volji. Toda ne pozabita z Milanom na poročni dan prav goreče prositi ljubega Boga, da bi se kletev očetova izpremenila v božji blagoslov!« Toli pričakovana nedelja se je hitro približala. Napovedana poroka je seveda zanimala mlado in staro. Lep jesenski dan se je prijazno smehljal, kakor da se veseli poroke dveh tako srečnih duš. Listje, ki je padalo počasi z dreves, je šuštelo tako milo-otožno, kakor da bi vedelo, da je danes pomenljiv dan za dvoje src. In tisti zvonovi, ki so vabili enolično-mrtvo vsako nedeljo vernike v cerkev, tisti zvonovi so peli ta dan nekako slovesno-milo. Nekaterim se je zdelo, da slišijo, kakor bi veselo vabili: »Pridite srečni, pridite blaženi!« A starejšim praznovercem se je zdelo, kakor bi zvonovi plakali, kakor bi jokali nad usodo novoporočencev, ki sta stopala na srečo in blaženstvo novega vzajemnega življenja. Mala vaška cerkev se je kmalu napolnila z radovednim občinstvom, ki je prišlo v svetišče bolj iz radovednosti, nego iz pobožnosti. Pred starčkom župnikom klečita — Milan in Milka. Lep pogled, vzorna dvojica! Obraz častitljivega svečenika izraža tisto visoko srečo in rožno veselje, ki napolni dušo v najsvečanejših trenutkih življenja. Svečan je bil tudi ta trenutek, ko sta ženin Milan in nevesta Milka pred obličjem božjim in pred celo občino zatrdila drug drugemu zvestobo do smrti, zaobljubila, da sta pripravljena skupno prenašati bolečino in veselje, ugodnosti in neugodnosti življenja. Milka je nekoliko bleda v obrazu; toda oko ji je mirno. Ves nastop izraža dušno plemenitost in zaupanje na pomoč od zgoraj. Na njenem obrazu ni najti nobenega sledu tiste bojazni in zloslutnje, ki ji je prej tako mučila dušo. Župnikove besede so bile kakor tolažba iz nebes. Pregnan je oni stalni odmev, ki jo je poprej strašil noč in dan in ji ponavljal: »Ne krši poslednje volje!« Tudi sedaj, v tem odločilnem trenutku, ko se je obrnil župnik k nji in jo vprašal z glasom, polnim sočutne milobe: »Milka! Ako hočeš ti prikujočega ženina Milana vzeti za svojega pravega moža po postavi naše sv. matere katoliške Cerkve, reci: Hočem!« Tudi sedaj se je oglasil v njeni duši oni plašljivi odmev; toda bila je močna, in rekla je, da je slišalo po vsej cerkvi: »Hočem!« Za časom obreda so se stiskale doli v cerkvi štiri stare ženice; prežale so na vse malenkosti, opažale vsako kretnjo, lovile vsako besedo; predvsem pa uprle svoje oči v svečo, ki so gorele pred novoporočencema na oltarju. »Ti, drgne ena izmed njih drugo s komolcem, vidiš?« »Ne. Kaj pa misliš, da ni prav!« »Poglej bolje!« de pritajeno, da bi ne zbudila pozornosti in sumnje, kakor da bo nevoščljiva. »Sveče dosti mirno gore. Morda bo pa le kaj sreče.« »Ne vidiš, kako trepeče tista?« »Katera?« »No tista pred Milko.« »Pa res, trepeče. Da, da je že res; tista pa nekoliko plapola, trepeče,« se ustraši nagovorjena ženica. »To ne pomeni nič dobrega.« »Ne pomeni, ne,« in starka se pobožno prekriža. »Vidite ono pred Milko,« se smehlja tretja, in vse tri pogledajo na oltar, kakor bi jim bilo prav, ko so opazile nekaj, kar jim bo pripravilo snov za razmotrovanje nemnega praznoverja. »Tu pa ne bo sreče, ne vem, kaj bi stavila, da ne,« reče čez nekaj časa zopet tretja, in med ženice se kmalu razpredel daljši prerokovalski razgovor. »Jej, jej! Bog nas varuj! Poglejte no, kako se je plamen Milanove sveče skrčil.« »Milkin pa samo trepeče.« »Uboga Milanka!« »Revež!« »Joj, ugasnil hoče.« »Bog ne daj!« »Gotovo.« »Ne bo, ne bo,« sta šepetali drugi dve ženici, boječljivo se stiskajoč. »Glej Milkino! Zdaj pa zopet bolj enakomerno gori. Pomirila se je.« »Slabše je začelo goreti.« »Bog se jih usmili.« »Marija Pomočnica naj odvrne vse nesreče!« »Reveža, kaj sta zakrivila?« »Jojmene, Milkina sveča pojema.« »Bog ne daj, da bi ugasnila!« »Jezus — Marija, glejte kako pojema.« »Oče naš, kateri si v nebesih …« zašepče polglasno starka, prestrašeno zroča v svečo, ko se je zdelo, kakor bi ugasala. Medtem ko odpri nekdo stranska vrata pri zakristiji, in ker je zunaj pihal jesenski veter, se je zagnal piš tudi pred oltar s res sveč, ki se je pri ogorku zalila z raztopljenim voskom, je naenkrat izgubila svojo luč. »Oh, oh!« se izvije iz ust prestrašenih ženico polglasni stok in vse tri starke se prekrižajo. »Revica!« zašepeta ena. »Saj sem pravila,« se vznemirji druga: »kaj je tega treba, ko ima vendar taka kletev brani vs. zakon. Kletev je kletev! ne pomaga nič. Župnik tudi malo kriv, da ni ugovarjal temu zakonu.« »Pa je res rajni Milkin oče to storil?« »Res, res!« »Oba je preklel.« »In to bi še ne bilo tako strašno.« »Ampak?« »Preklel je tudi njun zarod, tako sem slišala.« »O, Bog se usmili!« »Strašno!« »Kako se je mogel stari Peter tako izpozabiti; saj vendar drugačen ni bil napačen človek — razen da je šel brez dovoljenja včasih na lov.« »Saj veš, jeza, jeza … In pa nepremišljena naglica,« pristavi druga. »Bog mu daj večni mir in pokoj!« Njima pa svoje varstvo!« pristavijo vse tri in se prekrižajo. Obred je tačas končal. Svet se je razšel: nekateri domov, nekateri za novoporočencema. Fantje prepevajo in vriskajo, starejši ljudje pa majejo z glavami neverjetno resni, zamišljeni. ==X.== Milan se je naselil s svojo staro materjo v lepi in prostorni hiši Milkini, katero sta ostala dva brata in ena sestra druga pa, desetletna Mara, je bila pri gospodu župniku. Ono hišo, ki jo je zgradil Milan, je prodal sosedu, z izkupičkom si je pa prikupil še nekaj zemljišča in živine. Pri hiši je pa tudi ostalo nekaj gotovine, in to pri takem gospodarstvu nekaj pomeni. Že Milkino posestvo je bilo lepo, pa se je še znatno povečalo z Milanovim, kajti velik vinograd in najlepše polje se je združilo v lepo, zaokroženo celoto. In glejte, kakor da bi plaval angel sreče nad domom teh dveh srečnih src, so jima potekali dnevi v najlepšem miru in ljubezni. Pa je res padel božji blagoslov na ta dva človeka, so rekli ljudje, ko so videli, kako srečno se razvija življenje v novi družini. Gospodarstvo je uspevalo, da ni moglo bolje: na polju je zrastlo vsega dovolj. Toliko je bilo pridelka, da bi se lahko prehranili tudi dve družini. Trsje v vinogradu je bilo bogato; vina toliko, da ga še v vse domače sode ni bilo moč spraviti. Okrog hiše pa vse živali: pretilo vsake vrste, v hlevu junaske krave in vrši voli. Ta hiša, ki so se notri nekdaj pretakale samo solze obupnosti in bolečin, ta hiša je iznova oživela; v njej se čuje večkrat vesela pesem mlade žene, ki ji duša prekipeva v zanosu prebujene sreče. In stara Ana prav tako! Kar pomladila se je vsa. Saj se pa tudi mora, ko vidi svoja otroka, kako sta zadovoljna in srečna; saj vidi, kako jima gre vse srečno izpod rok. Boga hvali za preobilni blagoslov obenem pa — kakor v strahu — pridno vsakikrat prosi, da bi se kaj ne zablodilo in ponesrečilo… Največ se je zabavala in pečala z deco umrlega divjega lovca, Aničo in Milanom, ki sta hodila že v šolo; sestrici je bil pa župnik najboljši rednik in vzgojitelj. Že zgodaj v jutro vstane starka, skuha kavo, pogleda, če so otročje obleke snažne; ko je čas, jih zbudi, opravi z njimi jutranjo molitev, jih lepo umije, počeše in pošlje v šolo. In Ivan, štirinajstletni deček, ki pomaga Milanu pri gospodarstvu, ima tudi zelo rad svojo staro mamo, in če le mogoče, ji ustreže v vsaki stvari, da ji napravi veselje. Ko je bilo sadje, je znal nabrati v sadovnjaku najlepših in najslajših češenj in jabolk, da jih je nesel svoji babici. In v jeseni, ko je dozorel grozdje, je poiskal v vinogradu najžlahtnejše grozde in jih nesel stari mamici; oba sta se veselila lepih sadov. Milan dela kakor mravlja; svoje gospodarstvo hoče olepšati in povečati. Za to delo mu daje neko nenavadno moč in vztrajnost, pa tudi veselje in pogum misel, da ne dela več samo zase, temveč za svojo družinico. Bližal se je trenutek, ko je tudi Milan pričakoval na svet novega zemljana, ki mu je bil on oče in Milka pa mati. Družina! Ta beseda je tako silna, tako veličastna, da dostikrat popolnoma izpreobrne človeka, lenuh postane delaven, pijanec postane trezen, čmernež vesel, obupan nesrečnež — vesel in zadovoljen. Da, veličastna in silna je ta beseda; ni čuda, da je prevzela tudi Milana, ki se je čutil v tem pričakovanju bolj možatega, bolj odločnega. Poln hvaležnosti do Boga je povzdignil, ko se je spomnil, da postane v kratkem srečni oče, oči zaupno proti nebu in vzdihnil globoko: »Sedaj vsaj vem, za koga se trudim!« In s podvojeno pridnostjo je delal odslej, trudeč se od zore do mraka skupaj z onimi štirimi dninarji, ki jih je imel vsak dan najetih. Ni čuda, da je bilo to delo tudi blagoslovljeno; očividno je bilo, da se bo v kratkem povzdignila Milkina hiša do prve v vasi. Ker je bil Milan za svojih mladih let precej časa v tujini, mu je prišlo marsikaj, kar je videl zunaj, na hvalo pri njegovem gospodarstvu; pa je tudi sicer znal vse pametno in trezno preračunati. Gospodarstvo se mu je silno širilo. V hlevu se mu je živina začuda množila; izlepa ni imel kdo tako postavnih molznih krav kakor Milan. Tudi brez konjičev ni bil znak, da je gospodarstvo popolno. Stara Ana je imela z mlekom največ dela. Že zgodaj zjutraj je krave pomolzla. Mleko, kar ga je bilo odveč, so oddajali v mlekarno, deloma pa revnim sosedom. Vse v družini je bilo zaposleno, vsak je imel svoje delo in vse je šlo kot ura. Stari župnik, ko je prišel često v to hišo sreče in napredka, in veselja, ko je videl, kako teče vse v najlepšem redu, je vzkliknil zadovoljen: »Otroka moja, nebesa so blagoslovila vajino zvezo in vajino hišo!« Milan in Milka sta rada poslušala besede dobrega župnika, ki je s svojo plemenitostjo nemalo pripomogel k procvitu srečne hiše. »Da, otroka,« je rekel včasih župnik, »ta dom, ki se je nagibal že k razpadu, ta dom solza in obupa, ta dom se je sedaj dvignil do prvega v naši vasi; v njem prebiva sreča in mir. Oh, kako bi bila marsikaka gospoda v našem mestu srečna, če bi mogla uživati vsaj del vajine sreče, vajinega zadovoljstva. Toda vidva sta tudi zaslužila to milost nebeško, ker sta v svojem mladem življenju pretrpela več kot marsikateri starec. Bog blagoslovi vajino hišo!« Te iskrene besede častitega starčka so privabile solze genotja v oči mlade zakonske dvojice. Milka je navadno v takem položaju še pristavila: »Bog, daj, da bi tako ostalo! Bog nas varuj nesreč!« ==XI.== Minilo je skoro leto dni, odkar sta Milan in Milka klečala skupaj pred oltarjem, polna krasnih nad in srečno in vedro bodočnost njunega skupnega življenja. Huda zima je pritisnila in zavila vas v svoj beli plašč. Kasno ponoči je. Gosta megla se je spuščala v posameznih plasteh na utrjeno zemljo, a prenašanja jo ledena burja, ki brije, cvili in žvižga ter se izgublja tam daleč v gozdu, kjer lomi in drobi vejevje. Kakor da ječi noč… Cele zamete sneženega prahu zanaša burja s kota v kot ter se zaletava s kopami snežink v okna in vrata, brije po cesti in žvižga med golim vejevjem … In tudi nebo je oglušelo v tej grozni noči, molči, kakor bi se zgražalo nad divjim besnenjem razigrane zimske noči. V tej temni in grozni noči je zapustila naglo hišo gospodarja Milana stara, sklonejena ženska, ki je, gosto zavita v veliko zimsko ruto in opirajoč se ob palico, izginila vedno bolj in bolj v temo, šepetajoč pobožno: »Jezus — Marija, usmilita se reve!« Čez kake četrt ure, ko je burja že znatno ponehala, si mogel videti zopet isto starko, kako je stopala naporno v spremstvu še druge ženice proti hiši mladega Vojčiča. »Meta,« reče tiho tista druga, oprezno stopajoč po stopinjah svoje vodnice, »kaj se reveža že dolgo muči?« »Oh, umrla bo zdajzdajle.« »Kaj pa Ana?« »Kar brez glave leta okrog.« »Revica, revica!« »Hiti, Franca,« reče Meta, obrnivši se k svoji tovarišici. »Potrpi no, saj grem; malo drsi mi,« je odgovorila žena, naporno stopajoč za Meto. »Meta, ali si ji dala tiste rože?« »Sem, pa vse zastonj.« »Uboga žena. Kaj pa on?« »Joka kot otrok.« »E, Meta, Meta, ali nisem povedala prav, da tiste sveče, ki so ob poroki tako nagajale, ne pomenijo nič dobrega?« de Franca. »Pojdiva, pojdiva,« reče Meta zlovoljno. »Da, da, strašna je kletev na smrtni postelji,« nadaljuje Franca in se prekriža. »Za božjo voljo, ne govori tako! Hiti, hiti,« je silila Meta mrzlično, in obe sta izginili v Milanovi hiši… Bila je to strašna noč. V velikih bolečinah, na pol mrtva, je stokala Milka na otroški postelji. Mrtvorojenčka so nesli drugi dan na oni del pokopališča, ki je odločen za take otročiče. Minilo je več kot mesec dni, in Milka je še vedno ležala v postelji. Govorila je vedno, kakor da bi imela vročinsko bolezen. Izpočetka so jo zdravile vaške žene z raznimi zelišči, rožami in z domačimi zdravili, pa vse zastonj. Milan je nato pošiljal vsak dan svoj voz v mesto po zdravnika, in tudi ta ni mogel pomagati nesrečnici. Telesno se je sicer popravila, da je slednjič tudi vstala iz postelje, toda sama nekam čudno je govorila, kakor da ni več prejšnja pametna Milka. »Milka, draga moja, poglej me in povej mi, kaj ti je?« jo je izpraševal Milan, ki je sedel po ves dan pri nji in jo gledal. »E, nič mi ni. Kaj bi mi neki bilo?« je odgovorila čisto mirno mlada žena. »Nič več nisi tista, kot si bila prej,« reče Milan žalostno. »O sem, tvoja žena sem, samo tvoja, Milan,« reče Milka in bridko zajokaje, da je Milana kar nekaj pretreslo. »Srečna smo, Milan, ali ne,« je začela govoriti naglo, »in tedaj šele, ko zraste naš mali, oh, kako bomo takrat srečni! Ti ga imaš rad, ali ne, Milan? … Glej, molčiš. Ali se ne bojiš Boga? Ali ni to dete tako tvoje kakor moje? Mama, dajte mi ga sem,« je začela klicati staro Ano, »dajte mi malega, vedno tako, bala … oh, grozen si, ne njegove ljubčka, dajte, da ga poljubim na tiste lepe angelske oči, dajte ga sem!« »Milka, pomiri se!« reče Milan resno in jo prime za roke. Ona pa je buljila vanj z nekim čudnim, mrkim pogledom, ki je bil tako bolečine poln, pa zopet tako strašan. »Ali si moj?« je vprašala naenkrat in pogledala divje v oči svojega povrtega moža. »Seveda, in ti moja,« je rekel Milan in ji pogladil lepe črne lase. »Oh, potem mi pa daj dete!« »Pomiri se, Milka!« »Dete mi daj! Moje edino, moje prvo dete, oh, ti si ga ubil … najino dete … toda ne, ne, ti si dober,« začne zopet naenkrat, »ali ne, da mi ga boš dal zopet, Milan!« Milan je molčal kot kamen — uničena njegova sreča je plakala, srce mu je od bolečine pokalo. »Molčiš,« začne potem Milka besno, »oh, da, ti si tisti grozni duh mojega očeta, ki je prišel izvršit prokletstvo, ki sem ga…« in vroče solze so se ji udarle po obrazu … Nesrečnica ni mogla več prenesti tega udarca usode — vsled silne bolečine in strahu se ji je bledlo. Ponosno se dviga orel nad divjimi pečinami. Svoboden je, vse ozračje je njegovo. Poigrava se s solncem v zračnih višinah; najvišji in najsrečnejši gospodar je tam. Toda lepega dne, ko se dviga visoko proti nebu, počí nenadna puška, in krvava orlova perut se povesi. Veselo mu je strmo plavanje v zraku onemogočeno; padati začne. S silo se hoče obdržati se na površju, a ne gre. Zlomljena mu je moč. Tak ranjeni orel je bil mladi gospodar Milan Vojčič. Preko noči so se razblinili vsi njegovi lepi upi; njegovi načrti so kakor prekrižani, razpršile so se njegove želje. Čutil je, kako omahuje njegova odporna sila povsod. Za ženo čuti samo usmiljenje in pomilovanje ter joka nad njeno usodo. Milka se mu zdi sedaj kot krasna posoda s posušenim cvetjem. Brez otroka, z ženo — pa brez žene! Ta grozna misel je vznemirila dvojenega Milana kot slaba vest. Milkina podoba mu je vedno pred očmi; prikazovala se mu je pri vsakem koraku, pri vsaki kretnji in buljila vanj s svojimi groznimi očmi tako strašno, kakor bi hotela požreti tudi njega. Milka je hirala in postajala vedno slabša; ker se je nezavest izmed dneva v dan bolj povračala, se je Milan vdal v svojo nesrečo in nemilo usodo ter privolil, da so Milko prepeljali v bolnišnico. Stara Ana je tolažila skrušenega sina; dobri župnik se je trudil, da bi ga s svojimi blagimi besedami vzbudil za daljnje upanje, za pogum in odločnost nad bi utrdil v njem vero v boljšo bodočnost; — toda ni veliko izdajalo. Ostal je mrk in skrušen, brez občutka, brez življenja. »Čemu naj se udajam nadam,« je razmišljal. »Moja nada mi ne bo več vrnila žene, ne deteta. O Bog, kako sem nesrečen!« in zajokal je kakor dete, zajokal je ubogi človek nad vesolno usodo. Nekega večera Milana ni bilo dalj časa domov. Ko se je vrnil, je slišala stara Ana, kako mrmra nekaj sam s seboj. Prvič v življenju si je iskala utehe v pijači. Prišla je zopet pomlad. Cela priroda se prebudi, in z njo tudi človek: vesel pripravlja polja za setev. Veliko Milanovo gospodarstvo je potrebovalo zopet železne roke, in ko se odpirala vsa okolic ležeča polja pod ostrim nožem temnega pluga svoje plodonosne grude — je Milan ni mogel razveseliti. Zanj je bilo vse pusto in žalostno, kakor da niso še padli nanj topli žarki pomladnega solnca. »Milan, sin moj,« je govorila nekega dne stara Ana svojemu sinu, ki je sedel v kotu sobe, buljil ves dan pred se in razganjal temne misli z vedno enakim razmišljanjem nad nesrečno usodo; »Pomiri se in poprimi se zopet dela. Glej, spomlad je zunaj! Ljudje se vesele gorkih solnčnih dni; polje in travnike zelene. Vse dá novo življenje. Kaj gledaš predse, kakor bi se ne moglo več preživeti. Milan, otrok moj, zavedi se in pomni, da Bog svojih nikdar ne zapusti.« »Bog nas ne zapusti?« je ponavljal Milan. »Spomni se,« nadaljuje starka živo, »spomni se siromaka Joba, kako ga je skušal Gospod. Pa je on obupal tako kot ti, ko je tvoja nesreča napram Jobovi vendar malenkostna?« »Pustite to, mati,« reče Milan, »o saj sem skušal potrpeti, pa ne gre. Bega in moti me duh.« »Sin pomiri se, tvoja mati te prosi,« je rotila upadlega sina starka in se vstojila predenj s sklenjenima rokama. »Mati,« reče čez nekaj časa mladi gospodar in potegne z roko preko čela, »mati razburili sem se, ne zamerite mi, mati, oh, tako nesrečen sem, tako silno nesrečen,« in spustil se je v jok, v tisti krčevit jok, v katerem se pojavlja ves izraz obupanega duše, ki je podobna razvalinam nekdaj veličastnega poslopja. »Milan, dete moje,« je pravila Ana v vroče božajočega svojega uničenega otroka, »mlad si, močan, prenesel boš, pojdi na delo, pri delu boš manj mislil na to in se boš umiril.« »Na delo?« reče Milan bolestno, »na kakšno delo?« »O, za pet ran božjih, sin, saj je spomlad, treba se je pobrinjati za gospodarstvo.« »Za koga?« »Vprašaj? Zase!« »Jaz ne potrebujem ničesar,« reče čisto utrujen Milan. »Zopet si tak.« »Kaj pa potrebujem. Toliko imam, da bomo s tem že dočakali smrt.« »Saj nisi pri zavesti, sin,« vikne kljubovalno stara mati. »Sem, mati, sem,« reče Milan bolestno, »in rečem vam: nič več ne morem delati; manjka mi veselja do dela, manjka mi nekaj, kar bi me gnalo s smehljanjem na delo, nekaj, kar bi mi dajalo življenje in me delalo zadovoljenega in srečnega. Tega sedaj ni več. Kaj sem jaz? Kaj nisem podoben odsekanji veji v gozdu? Bil sem tako srečen, in tedaj, ko sem si zgradil že svoje lastno ognjišče — tedaj je med nas udaril kakor strela ponovni udarec usode, in uničil in razbil vse. In bojim se, mati, da je vseeno resnica, kar trde nekateri, da se maščujejo tudi mrtvi, in da smo mi vsi slabotne žrtve prokletstva divjega lovca. Jaz nimam več moči; — duševna smrt moje Milke je smrt tudi mojih telesnih sil. Dvoje živih mrtvecev sva. No, ali nisem srečnejši človek na tej nesrečni zemlji?« Zajokal je zopet nesrečni Milan in solze mu privrejo zopet v oči… t6d0p85nif51vttjx6gstf3hptsvdhi