Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.7 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 5700 224247 114784 2026-06-18T09:33:48Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Sv. Krištof]] na [[Sv. Krištof (Fran Hubad)]] 114784 wikitext text/x-wiki <!-- Vstavljeno s popolnim pomočnikom -->{{naslov|prejsnji=Volk in človek|naslov=Propovedke za maldino II. zvezek|poglavje=Sv. Krištof|avtor=Fran Hubad|naslednji=Hudobna Vila|spisano=Monika b.|izdano={{COBISS|207826944}}|vir={{COBISS|207826944}}|licenca=javna last|obdelano=1}} Sv. Krištof. Po zlatej legendi. Krištof je bil pagan. Visok je bil dvanajst ko¬molcev, močne in čvrste postave. Predno je bil krščen, imenoval se je Ofer. Kadar doraste, misli sam v sebi: „Po svetu pojdem in poiščem si naj¬močnejšega gospodarja. Njemu bodem služil!" Kakor mislil, tako storil. Gre po svetu in zve za močnega kralja, kateri je zapovedoval velikej deželi in mnogim ljudem. Ofer stopi v službo pri rečenem kralji. A nekega dne pride h kralju nek pevec in začne peti prav vesele pesni. Konečno zapoje tudi neko smešno pesen o vragu. Pri ti pesni se kralj pokriža, ker je bil kristjan. A Ofer ni znal še ničesar od zna¬menja sv. križa in njegove moči, zato se zelo za¬čudi in vpraša kralja: „Gospod, kaj pa pomenja to znamenje ?" Ali kralj mu ni hotel povedati ničesar od zna¬menja sv. križa, ker je bil Ofer pagan. Zato reče Ofer: ,,Gospodar, ako mi he poveš, nečem ti slu¬žiti dalje." — Povedal ti bodem resnico", reče kralj. „Glej, če govori kdo o vragu, blagoslavljam se s tem znamenjem, da ne dobi vrag moči čez mene?" Ofer reče: „Ali se ga bojiš? Ali je moč njegova tolika, da bi ti mogel nahuditi? Dolgo sem ti služil, ker sem mislil, da ga ni močnejšega od tebe. Nu, ker vidim, da se bojiš vraga, iskati ga hočem, dokler ga ne najdem, in služil bodem njemu, ker je močnejši od tebe." Ofer gre po svetu iskat vraga. Ali nihče mu ga ni mogel pokazati, da-si je povsod popraševal po njem. Nekega dne zaide v veliko puščavo. Tu pri-hruje velika tolpa (truma) vojakov proti njemu. Na čelu je jezdil črn, strašen jezdec. Ta ustavi Ofra in mu reče: "Koga iščeš?" Ofer odgovori: "Iščem vraga, rad bi mu služil."„Jaz sem vrag", od¬govori jezdec; ,,ako mene iščeš, tukaj me imaš." Ofer stopi k vragu v službo in gre ž njim. Ne¬kega dne pride tolpa do razpotja, kjer je stal križ. Vrag se ogne s pota in reče Ofru, da neče jezditi naravnost po potu. Ofer se začudi in reče! „Gospodar, povej mi, zakaj se izogiblješ pota?" Vrag bi bil rad zamolčal vzrok, ali Ofer mu preti, da mu ne bode služil dalje." Zatorej reče vrag: ,,Glej, tam je stalo znamenje križa, na katerega so bili židje pribili Krista; tega se bojim in bežati moram pred njim." Ofer odgovori: „Ako se bojiš Gospodovega znamenja, mora biti ta močneji od tebe. Njega si poiščem!" Ofer je šel zdaj sam po svetu dalje, popra¬ševal je po Kristu in prišel k pobožnemu puščavniku. Ta mu pripoveduje, kako močan kralj je gospod, kako lepo plačuje svoje služabnike. Zatoraj obljubi Ofer puščavniku, da hoče služiti Kristu zvesto in pridno. Tak govor je bil puščavniku po godu, za¬torej reče: ,,Gospod sovraži grešno življenje; samo onim izkazuje svojo milost, kateri žive čedno. Glej Ofer, tu mimo teče velika reka; niti mosta niti brvi ni preko nje. Ako kočeš prenašati ljudi preko te vode v božjem imenu, bode Bogu po volji tvoje dejanje ; saj ti ni dal zaman moči in velikosti."Dobro! storim po tvojej besedi," odgovori Ofer. Pri vodi si napravi kočo. Mnogo ljudi je prihajalo do reke; nosil jih je preko vode po noči in po dnevi. Neko noč je bil Ofer zelo truden od svojega dela. Leže toraj in sladko zaspi. Ali ni še spal dolgo, zasliši otročji glas: »Ofer, pridi po me¬ne!" Ofer vstane, gre gledat, ali ne najde nikogar. Leže toraj zopet in zaspi- Ali drugič ga pokliče glas. Tudi zdaj ne najde nikogar in zaspi. Tretjič čuje glas in najde dečka- Vzdigne ga na ramo, zgrabi palico v roko in gre v vodo. Ali voda je naraščala, deček je bil težak, Kakor bi bil svinčen; mislil je Ofer, da utone. Zatorej reče Ofer: „0 deček, težak si kakor bi nosil ves svet!"„Res", odgovori deček, „nosiš več kakor ves svet; onega nosiš, kateri je svet ustvaril!" In glej! otrokova teža potisnila je Ofra pod vodo, a deček govori: „Krstim te v imenu Očeta, Sina in svetega Duha. Prej so te imenovali Ofra, odstej bodi tvoje ime Krištof. *) Svojo palico zasadi v zemljo; spoznal bodeš mojo moč, kajti jutri bode cvetela palica in bode rodila sad?" S temi besedami izgine deček. Bil je Krist sam. A Krištof je bil vesel, zahvali se Bogu za milost, katero mu je bil izkazal in vsadil palico v suho zemljo, čez noč je vzrastlo drevo iz nje, cvetelo je in obrodilo sad. Ko Krištof zagleda to, razveseli se, vzame križ Gospodov na ramo in mu služi vse svoje življenje. mjp6suay8wd50nzkf0x8z8dnzjns2vu 1 5703 224249 20897 2026-06-18T09:33:48Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Pogovor:Sv. Krištof]] na [[Pogovor:Sv. Krištof (Fran Hubad)]] 20897 wikitext text/x-wiki {{WikiProjekt Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil}} 6dyx98dvhc8ys8uaqtosaaqvz670ql4 0 10840 224233 224125 2026-06-18T09:28:31Z Janezdrilc 61 np 224233 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Jesen (Andreja Borin)]] * [[Jesen (Lojze Grozde)]] * [[Jesen (Miran Jarc, 1)]] * [[Jesen (Miran Jarc, 2)]] * [[Jesen (Dragotin Kette)]] * [[Jesen (Srečko Kosovel, 1)]] * [[Jesen (Srečko Kosovel, 2)]] * [[Jesen (Srečko Kosovel, 3)]] * [[Jesen (Neža Maurer)]] * [[Jesen (Josip Murn)]] * [[Jesen (Lado Piščanc)]] * [[Jesen (Urban Jarnik)]] * [[Jesen (Krajnska čbelica)]] 4ljvkgluxn2723zej79w05dk7fljhva 0 19802 224194 224192 2026-06-17T22:15:52Z Janezdrilc 61 vrnitev urejanja uporabnika [[Special:Contributions/~2026-35299-82|~2026-35299-82]] ([[User talk:~2026-35299-82|pogovor]]) na zadnjo redakcijo uporabnika [[User:Tanja.bolko|Tanja.bolko]] 83448 wikitext text/x-wiki {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Ilijade | poglavje= | avtor= Jovan Vesel Koseski | opombe= | obdelano=4 | spisano= | vir= priskrbel Kozma Ahačič. Razne dela [http://sl.wikisource.org/wiki/Kazalo:Koseski_Razne_dela_1.djvu] }} ={{razprto|Iliade}}= <poem> </poem> == Iliade pervi spev. == <small>Obseg. Agamemnon se pregreši. Kerdela kuga napade. Agamemnona spor z Ahilam. Kronid se s Hero krega. Hefest ju tolaži.</small> <poem> Boginja! serd mi zapoj Ahila junaka Pelida, Ljuto razkačen ki zmot Ahajcam obilno nakloni, Mnogo navdihnenih duš prežene v temoto Plutona, Trupla pa žretju zverín in tičev obnebja razprostre. Tako dopolni se sklep Kronida taístiga dneva, Ker sta gorjupiga se prepira razdvojila v jezi Atreič, polka vladar, in djanja pogumni Ahilej. Kter neumerlih je vnel junaka v to kruto sovražtvo? Žena in Letide sin. Vladarju gorjup ta je namreč Kugo pogubno poslal v armado kerdela kosivši, Ker mu je Atreja sin duhovnika Krizeja vžalil. Namreč, je bil ta prispel k brodovju orožnim ahajskim, De bi oprostil si hčer, ponudši neskončno izkupa. Sveti se lavorov lišp zadevniga boga Apola Palice zlate mu krog; on prosi vesolne Ahajce, Pervič Atrida obá, velitelja splošniga množtva: Atreja! drugi vi tud ošinjeni jasno Ahajci! Srečo naklonijo nej vam bogi mogočni Olimpa, Trojo de trešite v prah in vernete blažni domú se, Meni pa hčerko nazaj dostojno za plačo mi dajte, Tako poštujte bogá zadevniga v deljo Apola. Skupšina cela velí, uslišati sivčeve prošnje, Vzeti ponujan izkup in dati mu vhitjeno divo. Le Agamemnonu ta beseda nikako ne vgodi, On ga timveč zapodí, ter zasramovaje mu reče: Srečati se mi ne daj pri brodih nikada, sivor več, Ne tu mudečiga se, in ne se vernivšiga zopet, Jedva ohrani te scer na palici lavor Apola. Hčerke ne dam ti nazaj, dokler je ne zmane mi starost, Mora mi v Argi poprej, domovju odločena v deljo, Tkati in presti v korist, in družica biti mi v postlji. Hodi, ne draži me več, de varno do doma pritapaš! Vojvoda tak, prestraši se un, ukazu se vkloni, Bregu se bliža molčé široko šumečiga morja, Tiho koraka naprej, zdihuje in kliče k Apolu, Letide kodrovih las mogočnimu sinu te molbe: Smintej, povračanja bog! ki z lokam srebernim obhajaš Krizo in Kile otok, ter Tenedi vladaš veljavno, Ak sim svetiša ti kdaj pogrinjal ugodno služivši, Junce, kozličke ti klal, sožigal izvoljene stegna, Gani se, čuj me sedaj, dopolni mi to hrepenenje: Z ojstro pušico plačuj britkosti ti moje Ahajcam! Tako živahno želí; usliši ga Fojbos Apolon. On iz Olimpa višav spustí se serditega serca, Lok mu na rami bleší, samojstra, zatisnjeno tulče. Čudno puške doné ob rami hitečiga boga, Ker se poganja naprej, somraku ponočnim priličen. Vstavi se, sede od bark nekoliko, sproži samojstro, Strašno mamljivi odmev srebernimu toku izhaja. Mozge začetno morí, ter jaderno psino, živadi, Meri v junake potem, ter proži in proži pušice, Neprenehaje goré mertvaške gromade v okrogu. Žvižgajo soncov devet med verstami strele morivne, Skliče desetiga dne glavarje k posvetu Ahiles; Hera domislik mu ta je vdihnula limbaroramna, Peklo prehudo jo je, de vidi v poginu Danajce. Združeni bili ko so, in polnoštevilen je zbor bil, Stopi pogumni tekun Ahiles iz množtva in reče: Atreič, svetjem, de mi se vernemo istiga pota Zopet iz boja domú, če steče de vjidemo smerti, Tuki ob enim grozé boritve in kuga s poginam. Prerok oglasi se prej, izverstnih al vedežev kteri, Ali veljavni sanjar, tud sanje so neba opombe. Ta razodeni zakaj nad nami se serdi Apolon, Smo zamudili obljub katero, al hlap hekatombe, Terja, zna biti, od nas daritve slovesne kozličev, De nam odverne potem nesrečo in toliko kvara. Sede izrekši le-tó. Testorjevič Kalha za njim se Dvigne na sedežu svôm, nar modriši tico gledunov, Ki je vse zgodbe poznal, pretekle, sedajne, prihodne. On ki poroško do-les po morju je vižal barkado Z jasnim razumam, ki vnel mu bil ga je Fojbos Apolon Ta dobrovoljno sedaj z edinjenim reče te slova: Ti zapoveš, o Polid, mi hrabri, de vam razodevam, Kteriga uzroka tak serdí se nad nami Apolon! Dobro! razjasnim ti to; poprej pa prisezi slovesno, Branil de boš me, če kdaj bi sila napadla za tó me. Hitro razjezi se mož veljave visoke in važne, Kteriga vbogajo sploh Argajci, vse trume ahajske. Silniši mnogo je kralj od prostiga moža v nižavi, Tudi če tistiga dné overa togoto zbujeno, Vednoma kača pertí in snuje na tihim v oserčju, Dokler ne spelje namemb; pomisli al boš me ohranil? Odgovori mu na to tekun siloviti Ahilej; Nič se ne boj, povej nam ukaz od boga prejeti, Glej, pri Apolu se tu, ljubimcu Kronida zarotim, Ki te navdaja ko nam naznanjaš ukaze Olimpa! Dokler Ahilej živí, to sončno svitlobo še gleda, Nikdo žalivno ne bo brodovju ob našim te tikal, Ak Agamemnona clo mi glavniga vodja naznaniš, Pervi na stopni ki zdaj narodu se celimu javi. Tak potolažen začnè razlagati prerok pravedni: Ne! ne jezí se zarad hekatomb al obljub zamujenih, Je le za slugeta vnet, ki žali mu ga Agamemnon, Ker za pristojni odkup izročiti neče mu hčerke, To je pedepse izvir, in dalej še vihal nas bode. Roke užasne ne bo premaknul od biča Apolon, Dokler očetu nazaj ne daste dekline ljubeče, To brez izkupa, se ve, in scer s pomirivnim darilam Peljete v Krizo jo tje. Potem — bi se upati smelo. Sede izrekši le-tó. Voditelj o tem Agamemnon Žalosti zlo se jezí; černeliga žolča nalito Serce pritiska mu v stran, grebenči oblačno se čelo, Bliska mu žar iz očes, treptajo vsi členki života. Kalhu obenie nakrat grozivniga gleda besedo: Kvaražugon! ki nikda mi še prijetne ni rekel, Šteta te le veselí, ti vedno nesreče naznanjaš, Dobriga nisi nikdar povedal mi, manj še naklonil. Zdaj tu za božji presod lažnivo ponujaš Ahajcam, De je navlekel za to nadloge Apolo narodu, Ker za Krizejevo hčer se branim iz kupa prejeti. Rajši ohranil bi jo, gotovo de, to je resnica, Cenim jo višji zares, ko suprugo mi Klitemnestro, Moje mladosti ženó; ker una je mlajši, ne slabji, Ne po životu in ne po duhu al umnimu delu. Vonder, ak bolji se zdi, podelim ji voljno slobodo, Rajši bi vidil otet naš narod ko tako v poginu. Tode naznani se druj poklon mi primerno častivni; Se ne spodobi de sam ostal nečešen bi v narodu, Vidi in sliši pa vsak, de moje darilo mi zgine. Odgovori mu na to tekon siloviti Ahilej: Atreič, slavni vladar! — požrešni jedun nedositen! Kake darila, povej, ti terjaš od verlih Ahajcov? Nimamo shranjeniga, to znano je, skupniga blaga, Kar smo priplenuli, vse razdeljeno zdajci je bilo, Zdaj ne spodobi se več, razdano zidinjati zopet. Bogu terjavnimu daj v naročje očeta deklino, Mi nadomestimo jo, ne dvomi, ti trojno, čveterno, Koj ko premagano bo uterjeno mesto trojansko. Temu overne sedaj armade vladar Agamemnon: Bodi razumen še bolj, bogovam enaki Ahilej, Zvil me z obetmi ne boš, in ne pregoril kovarno! Sam si v posestvu darú, in hočeš de jaz le zastonj bi Tukaj obropan sedel, oprostim ukažeš de divo? Dobro! če drugi mi dar odločjo pogumni Ahajci, Kteri popolnoma všeč mi vzeto poverne deklino. Ak pa ne dajo mi ga, — po sili bo vzeti ga treba, Tebi mordè, al Ajasu clo, al tud Odiseju, Serd bo nedvomno ga vil, katerimu bom se približal; Tode o tacih rečeh — bo čas govoriti pozneje. Hajdi! potegnite v slap černelo mi urnoma barko, Častni izvolite dar, veslarjev narasi obilno, Cvetlico, Krizovo hčer, pripeljite vanjo naposled, Bodi voditelj ji pak povelnikov eden izverstnih, Ajas, al Idomenej, al tud Odiseos Ulises, Ali ti sam Peleid, prestrašni junaštva grozitelj! De utolaži se tak z darili zadevni Apolon. Mračno gledaje začnè govoriti pogumni Ahilèj: O, ti nesramni zvijač, hlepon po koristi le lastni! Kako de vboga te še le mervico zadni Ahajcov, Zate stopinco storí, al clo se za tebe prepira? Nisim na vojsko prispel gotovo zavoljo Trojancov, Dolžni le trohice ti mi niso, nikakor ničesar Nikada ropali mi, ne konj ne goved mi vpeljali, Ne mi pokvarjali niv, ne hoste, ne sadja, ne žita, Loči prostora dovolj saksebi le-une in mene, Gore, doline, in scer širjava viharniga morja. Tebi, nesramni možak, smo sledeli v prid in veselje, Tebe osvetimo de, in brata s teboj Menelaja! To ti le mala je stvar, ničesar o tem se ne meniš! Vzeti častivni poklon groziš mi in studno nakanjaš, Ki so spoznali mi ga za slavne prisluge Ahajci! Nikda ne dojde mi dar, ki tvojemu bil bi priličen, Kadar oplenim kraj Trojancam obilne veljave; Boja naj težji tovor izvoli za moje se rame, Ker pa delitve je čas, nakloni se tebi veljavno, Z malim dovoljen, ugnan po težkimu delu, se vernem Ja na brodovje vesel, potem ko za druge se trudim. Zdaj je dovolj, jaz pojdem domu, ker bolji mi kaže Barke oteti iz borb, junake mi hraniti verle; Djal si v samoto me ti, — pa pičlo bo prida ti neslo. Odgovorí mu na to vojaštva vladar Agamemnon: Hodi le, ako želiš. Ne bodem te nikada prosil, De bi se za-me mudil, ostane dovolj mi junakov, Pervi na stopni pa zmir Kronida veljavna previdnost: Nikoga tak ne čertim vesolnih vladarjev ko tebe, Svade, dozdevka navdan ti vedno prepira le išeš; Druzih ak verliši si, to višji ti bog je naklonil. Veslaj domú, in tvoji s teboj, ter vladaj pokojno Mirmidoneji v korist, ničesar ne čislam te dalej! Tudi tvoj serd mi je hlap! — al jaz ti naznanim sledeče: Ker mi Krizejevo hčer izterjal je Fojbos Apolon, Z lastnim poslal mu možém jo bom na posebnimu brodu, Tode ob enim ti dar častiven iz šotora speljal, Brizeja hčer, ki kras je in cvet sloveče lepote. Tako se skazalo bo, za koliko višji ko ti sim, Vse opominjalo scer, se ne prelikávati z mano. Atrej le-tó; se vpali Pelid, in serce v kosmatih Persih obrača sedaj svepavno dvomečo namembo, Al bi iz mečnice meč o boku na nagloma vlekel, Gnječo ločivši nakrat Atrida na kose posekal, Al bi zatiral požar in berzdal pogumno še dušo. Ker pretehtuje to reč v občutkih oserčja in duha, Jeklo iz nožnice že poteza, prispè Ateneja; Hera jo vpotila je iz Olimpa mu limbaroramna, Ker jo skerbí za obá v ljubečimu sercu ob enim. K temu stopivši od zad za lase rumene ga prime, Drugim nevidna je clo, popolnoma javi se njemu. Strese se verli junak spoznavši prikazen iz neba, Ki ga upertih očes in ojstriga lica prevdarja. Naglo ji on govori izrekši te krilate slova: Kaj si mi, Kronida hči, drobivnika skitja, prinesla? Mar Agamenmovo zlost in krivde ti gledati prideš? Tode ti eno povem, in ta bo gotovo zadela: Trešil naposled ponos bo njega v čeljusti pogina! Reče Kronidova hči na take mu višnjevogledna: Prišla tolažiti sim ti jezo, če bogaš, ak čuješ; Hera me pošle iz viš ti boginja limbaroramna, Koja za vaju obá v ljubečimu sercu se brini. Hajdi! pozabi prepir, počivaj ti jeklo na bedri! Slovno ga žaliti znaš, in toliko kar ti je drago, Vtisni pa to si v spomin, ker to bo gotovo zadelo: Trojno se višje daril ti nekada bo ponujalo Dnešne sramote v pobot. Me vbogaj in sam se zavedi! Odgovorí ji na to tekon siloviti Ahilej: Vaše besede, to vem, je treba si vtisnuti dobro, Jeza nej v sercu divjá, vas bogati zame bo bolji, Boge posluša ki rad, bogovi ga vslišijo tudi. . Reče in desno ovrè na ročniku zdajci srebernim, Dregne jeklenko nazaj, ne mudi tolažiti jeze, Pično dopolni ukaz. Koj boginja dvigne v Olimp se, Groma doneči na dvor Kronida i druzih nebeških. Toda na novo začnè maktati Pelides Atrida, Ker mu pokoja ne dá v oserčju togota zbujena: Vinomeh, pasjih očes, plašunca jelena s pogumam! Strah ti mkdar ne pustí se v bitvi pridružiti drugim, Manj še zaseda je všeč oserčju trepečimu tvojim, Smerti so groze ti to, predznamenja muki pogina! Laglej ti steče, se ve, govorniku tebi nasprotno Vzeti zasluženi dar, ga pahnuti množtvu v porugo. Gladni naroda žeruh! nečimernim le ukazuješ, Al si poslednoma dnes nad mano se tuki pregrešil. Čuj me! naznanim ti zdaj, priterdim s prisego ti sveto, Žezlu pri temu, ki vej in listov, i berstja, i sadja Nikada več ne rodí, na deblu odsekano v gojzdu, Tudi ne prime se več, obeljena skorja je z jeklam Krogoma čisto okolj, junak pa v desnici je suče, Kimu vladavni Kronid naroči zapovedi svoje. Bodi prisega ti to, resnica velika, slovesna! Istina, bogme! nikdár ne dojde v pomoč ti Ahilej! Želel opore zastonj, brez prida iskal boš otetbe, Ker bo morivno kosil Helence ti kupoma Hektor, Britko te glodal obup in kès te terpinčil v oserčju, Ceniti de si mudil Danajca izverstne veljave. Tako doverši Ahil in žeslo zažene na zemljo, S čopmi okinčeno krog, po temu serdito se vsede. Njemu ropoče nasprot raskačen velitelj Atrides. Dvigne se Nestor sedaj, krotivni govornik iz Pile, Ki mu besede iz ust ko sladka medica tečejo. Dve rodovine ste že človeške mu bile pomerle, Rasle činivno ki ste njegoviga časa ob enim, Tretjimu rodu sivor tedajniga dneva je vladal; Ta govoriti začnè prijazno besede sledeče: Kaka nesreča, gorjé, se bliža narodu Ahajskim! Bodo veseli zares in Priam i njega sinovi, Tudi Trojanski narod v oserčju bo radosti vriskal Ker bo zaslišal de vi med sabo se kavsate serdno, Vidva posebno, ki cvet sta rodu v posvetu in boju. Čujta me! mlajši obá od mene sta, bogme, ne malo, Družnik junakam sim bil mnogoterim, in boljim ko zdaj so, Vonder me vbogali so, v nemar ne pušáli sovét moj; Takih boriteljev ni še bilo, in tudi ne bo jih, Kakor Peritos je bil, al Drias narode vladavni, Keneos, ali junak Eksadios, al Polipemos, Ali Egejevi sin, bogovam prilični Teseos. Nar silovitniši ti na zemlji so bili vmerjočih, Sami naj hrabriši so se s hrabrim prepirali slavno, Z gorskim Centavri, pogín sejali junaštvu nasprotnim. Totih možakov tovarš poklican odležne iz Pile, Rad na pomoč sim prispel, ak moje so družbe želeli, Živih bi nikdo sedaj na gerškimu svetu slovečih Tako izverstnim ne smel primirjati svoje junaštvo, Vonder poslušali so, in sledili mômu sovétu. Sledita tudi vidvá, — bolj kaže razumno ko šumno. Dive jemati mu ne, če ravno močan si, Atrides, Kar so mu dali v poklon Ahajci, netikano pusti. Ti pa, Pelid, ne dvigaj se tak vladarju nasproti, Nižji stoječi enak nikada ni splošnimu vodju, Kiga mogočni Kronid ovenča z darilom ukaza. Bodi le silniši ti in matere boginje dete, On je mogočniši zdaj, vesolna ga vboga armada. Atreič, molim te, čuj utolaži togoto v oserčju Verlim Ahilu nasprot, on bramba je celim Ahajstvu, Varstvo, terdnjava, in skit šibkejšiga v boju pogubnim. Odgovorí, mu na to vojaštva vladar Agamemnon: Ti si besede, sivor, izustil pravedne in umne, Tode ta mož nenehama htje čez druge vse biti, Trumam ukazati vsim, zapovedi dati ostalim, Kterim, nadjam se, nikdó le betve veljav ne pripiše. Davši mu bogi pogum, s tem niso mu dali pravice, Žaliti druge okrog, psovati poljubno jih kruto. Segši mu naglo v govor overne ponosni Ahilej: Istina! moral bi vam nečimeren zdeti mladún se, Ako bi vsaki se vdal, ki njemu verti se po glavi. Drugim poljubno veluj, le meni ne migaj ukaza, Scer ti očitno bo koj, de malo te bogam, — ničesar! Eno naznanim ti zdaj, ohrani jo dobro v spominu: Roke ne dvignem nikdar zavoljo dekline v prepiru, Z druzim ne, manj še s teboj; ste dali jo, uzmite spet jo. Kar pa na brodu bi scer se všečniga kazati znalo, Moji ti volji nasprot le trohice vzel mi ne bodeš. Skusi, če mika te, daj! de bodo vsi priča Ahajci, Kak šuborila bo kri mi tvoja po sulici toti. Ko sta nehala potem z besedami pričkati ojstrim, Bil je sovéta izíd; razdružijo vsi se po redu. S Patroklam urno Pelid in z drugo družino odide, Deloma v šotore tje, in deloma v barke zibavne. Vodja ukaže potém ogugati jaderno ladjo, Dvajset veslarjev ji da, Apolu v poklon hekatombo, Zadnič Krizejevo hčer pripelje on vanjo cvetečo; Barke voditelj je bil v opravkih izurjen Ulises, Bivši doveršeno vse so jadrali ceste šumeče. Greha očistiti se, ukaže potem Agamemnon; Vse se razgreši namah, opere v valovju nesnago, Bogu Apolu na to posvetijo dične darila, Volov, kozličev, ovac; na bregu samotniga morja Temno valí se sopor verteče dišave k nebesam. Tako v opravkih je vse. Atridu pokoja ni dalo. Kar je Ahilu grozíl, ker žarno sta sperla se bila; Slugama dvema, ki sta klicarja mu modra, on reče, Namreč Evribatu in Taltibiju, tote besede: Hodita urnih mi nog tje v šotor Ahila Pelida, Les mi pripetita koj cvetečo Brizejevo hčerco; Ak bi je vama ne dal, primorati znalo bi to me, Po njo povihram de sam, kar hujšiga zanj bo izida. Nagloma pošle ju proč, ko tote besede doverši, Nezadovoljna ta dva koračita samši ob morju, Kmalo prebližata se brodovju Ahila junaka. Najdeta v šotoru ga valovja v bližavi sedeti, On se je ni veselil, spoznavši jo, dvojce bližavne. Čislanja polna ta dva in spoštovanja do kralja Vstavita daljno se proč, ne tvegata reči besede. In razumevši Ahil prijazno sledeče izusti: Vama klicarja poklon, poslanca ljudí i Kronida, Bliže mi! vajni ni greh, te zlobe je uzrok Atrides. On vaj poslal je le sém po hčerco Brizejevo krasno. Zgodi se, daj! pripelji jo von, deklino, Patroklos, Tema izroči jo tu. — Pa priči mi bodita vidva, Priči bogovam nebes in bitju na zemlji vmerjočim, Temu zločinu nasprot: Ak moje desnice prihodnič Treba bi bilo kadaj borečim se kruto Ahajcam . . . .! Istina! vodja je slep, omama pogubna ga vije, On ne pogleda nazaj, prihodniga znati ne mara, De bi Ahajce otel z brodovjem je zadna mu briga. Tako doverši Ahil; uboga prijatel Patroklos, Brizida rožnato hčer poslancama hitro izroči, Verneta tadva se koj z divico k brodovju Atrida. Ona nerada je šla, pretakal je solze Ahilej, Daljno od svojih je tje na morsko obrežje se vsedel, Mračni upiral pogled valovju šumečimu v krilo, Materi tak zdihoval, s to molbo ji roke prostiral: Ker si, o majka, me le za mervico časa rodila, Moral bi slave mi bog bliskavni naklajnati zdajne, On pa me clo zapusti, nikdar ne opira me v pravdi! Atreja lakomni sin, vojaštva vladar Agamemnon, Kruto zavíl me je v sram, obropal darila me môga! Tako osolzen ihtí; koj čuje ga majka izverstna, Ki je v globini valov sedela pri sivim očetu. Urnoma — dihlej meglen — se dvigne iz temniga morja, Vsede junaka se tik, solzečiga sina Ahila, Rahloma gladi z rokó mu lice in tako opomni: Sinče, zakaj se moriš? po čemu ti serce žaluje? Jasno povej mi vse skup, obadva de bodeva vedla, Zdihne globoko Ahil, tekon siloviti, in reče: Majka, ti znano je vse, čemu ti omenjati dalej? Tebe napadali smo, terdnjavo Ejeta mogočno, Vse smo poderli, se ve, odnesli kar bilo je všeč nam, To razdelili gredoč pravedno sinovam Ahajskim, Dali Atridu v oblast smo Krizovo hčerko cvetečo. Krizej, duhovni pastir zadevniga v deljo Apola, Pride k brodovju potem Ahajcov ošinjenih bojno, Hčer de izkupil bi bil, ponuja neskončno plačila, Lavorov kinč mu bleší Apola na palici zlati. Moli gorečih besed, in prosi vseskupno Ahajce, Zlasti Atrida obá, voditelja vsiga vojaštva. Eniga glasa so vsi, ukaže in terja vse množtvo, Nej se ne žali sivor, nej uzme izkup se za divo. Le Agamemnonu to, Atridu, ni bilo po godi, Zasramoval ga je on, serdito psovaje zapodil. Žalostno čuje možak, se vpoti, pa Fojbos Apolon Sliši prosečiga zdih, ker mnogo pobožniga čisla. Strelbo morivno napnè, nenehama padajo trume, Splošna gonoba grozí, pušice veršijo po verstah Greške armade okrog. — Sedaj razodene nam prerok Voljo Apolonovo. Ja silim de ta se doverši. To Agamemnona vžgè, on dvigne se v serdu izrekši Grozne rečí mi nasprot, ki ravno so v djanje speljane. Sprenujo v Krizo domú divico sinovi Ahajski, Tudi ob enim daril vladavnimu peljejo bogu. Meni pa zmakneta dva klicarja darilo častivno, Brizeja hčerko, ki v dar izvoljena prej mi je bila. Ako mogoče ti je, pomozi junaškimu sinul Dvigni se v jasni Olimp, in sprosi Kronida, če kada Razveselila si mu oserčje z besedo al djanjem. Čul govoriti sim te v očetovi hiši velikrat, Ker si mu pravila, kak oblačniga černo Kronida, Druzim bogovam nasprot, si vbranila žale sramotne. Zvezati nekada so zakleti bogovi ga hotli, Hera, Posejdon, in clo rojenka mu Palas Atena. Ti si mu prišla v pomoč, razvézala záderge udov, Ter si storočnika mu, in zdatno, na stran poklicala, Ki Briarej ga Olimp, Egeon pa zemlja ga zove, In mu kreposti prizna, s kim daleč očeta preseže. Ta se pridruži mu koj, tik njega se vsede prederzno, Vstraši nasprotni se sklop, ne loti se dalej Kronida. Spomni ga, vsedi se k njem, objemi kolena mu žarno, Zbudi mu v sercu namen, de krepko pomaga Trojancam, Te pa nazaj zapodí do morja v ležiše Ahajce, Tak de priskuti se vsim Agamemnon, ošabni voditelj, Sam pa de v sercu spozná krivico storjeno nasprot mi, Ker ni ničesar častil nar boljiga viteza v meni. Tetida reče na to, ji solze se vlijejo s curkam; Sinko mi dragi, gorjé! nesreči le sim te rodila! Končema moral bi tu brez tuge živeti nežaljen, Ker ti le kratki tečaj življenja je merjen — prekratki! Vidim pa, dojde dovolj nadlog ti in kavsa in svade, Tako rodila sim te napaki ter javkanju samo. Mislim razjasnuti vse Kronidu, če slišati htel bo, Dvignula bom se na viš do snežne odeje Olimpa. Ti pa na brod se vsedi o tem, ne mešaj se v borbe, Trumi razumiti daj ti svojiga serda pomembo. Včera k obedu je šel Kronides Etjopcov pravednih, Sončniga vtona na stran, so sledili vsi mu bogovi, Zore dvanajste še le se vernejo zopet k Olimpu. Bom ga obiskala koj, ko to se doverši, nemudno, Noge objela mu tam, in serce mu ganuti upam. Zgine, doveršeno to! Un samši razjezen ostane, Misli na krasni život mikavno prepasane dive, Ki so jo siloma proč, in s pretbo celó, mu speljali. V Krizo o tem Odisej tolaživne darila pripelje, Jadra zavetni v pristan široko šumečiga morja, Plahte zavije v povoj, uredi na krovu vse lično, Jambor učversti okrog, pripogne ga kar je potreba, Ladjo porinuti dá mornarjem do varniga brega, Veržejo sidra do dna, ter záderge krogo na kluke. Spejo iz broda potem o pluskanju glasnim valovja, Fojbos-Apolona dar iznesejo varno na suho, Krizida pak iz barke prispè vesela povratka; Urnoma rahlo peljá k oltarju jo modri Odisej, Roke v očetove tam izroči jo, to-le omenši: Krizej! poslal me je sem vojaštva vladar Agamemnon, Tu de izročim ti hčer, Apolu pa dar hekatombe, Serd potolaži de se v deljavo zadevniga boga, Ki je togotno na nas nezmerno nadlog nakopičil. Rekši mu jo izročí, veselo jo oče prevzame. Uni uredijo zdaj tolaživne Apolu darila Lično altarja okrog, ki bil je olišpan umetno; Sčistijo roke potem, si vzamejo svetiga žita, Krizej z besedo pa to nadramja poviša razpete: Čuj me, povračanja bog, ki z lokam srebernim obhajaš Krizo in Kile otok, ter Tenedi vladaš mogočno! Undan uslišal si me, ko žarno do tebe sim klical, Slave si dal mi dovolj, pedepsal Ahajce si živo; Spolni na novo mi dnes hrepenečiga serca želenje: Reši jih bede in muk, nakloni otetbo Ahajcam! To zgovorivši končá; usliši ga Fojbos Apolon. Tako doveršeno to, raztrosijo mnogo ječmena, Jagnetam glave verté, zakolejo, drejo na mehe, Stegna izrežejo, jih zavijejo v masbo dvogubno, Kóse posebne pa verh klavíne uverstijo umno. To na germadi sivor še z vinam obrizga černelim, Krogoma njega stojé s petozobmi mladenči streživni. To ko sožgali so vse, pokušali pazno utrobo, Zrežejo drugo, ko gre, nataknejo kose na ražnje, Umno vertijo okrog, pečeno potezajo v sklede. Bivši doveršeno to, k obedu pripravljena hrana, So pirovali na moč, vertíjo se radosti serca. Pervi vtolažen pohot jedila in žarne pijače, Zdajci nalivajo spet služivni mladenči do roba, Krogoma vsilijo vsim kozarce napolnjene vina. Tako tolažili so junaki cveteči Ahajski Jezniga boga sedaj s popevkami, jedši in pivši Slavili strelca oblast; on čuje veseliga serca. Zniža ko sonca se žar in zlagama tmina nastane, Vse se k počitku podá v konopja preprežene barke, Ker se pa zarja potem z blišečimi persti pokaže, Nagloma spejo nazaj k Ahajski barkadi poslanci. Veter zadevni Apol jim pošle ugodni po zraku, Dvignejo naglo drevó, razpnejo blešeče vetrila, Sop napihavni se vprè v razpeto plahtovje, okoli Buta peneči vertín valovja v okrajnike stranske, Jaderno barka derčí, tak urno priplava do doma. Zdaj ko je tikoma trum Ahajskih o bregu pristanja, Dvignejo kviško jo koj iz vode zibavne na suho, Denejo spodi tramov, kar terja veljava opore, Sami razidejo se po krogu, po bregu, po barkah. Peleja iskreni sin, tekon siloviti Ahilej, Strašno o tem se jezí na jaderni svoji barkadi. Nikda v sovete ne gré, ne v zbore možake častivne, Nikada k igri, ne v boj; terpinči pa tuga mu serce. Njem — ki le bitve želí, zadrege, pogube, premage. Zdaj ko naznanila se dvanajsta je zarja na nebu, So se vernili v Olimp nemudno vladavni bogovi, Bil jim je vodja Kronid. Obljube ni zabila Tetis. Naglo se dvigne iz vod široko šumečiga morja, Zjutra na kviško se spnè, ko strela k Olimpu pribiti. Najde molčečiga tam samotno sedeti Kronida Pervi na štuli višav Olimpa zobatiga čudno. Njemu pridruži se tik, objame z levico kolena, Z desno dotakne se rah podbradka gromečiga boga, Reče mu sladko potem krotivne besede sledeče: Oče Kronid, če kada ti kaj sim bila koristna Drugim bogovam nasprot, dopolni mi želje te žarne: Sinu nakloni častí, življenja le malo si dal mu! Zasramoval mi ga je vojaštva vladar Agamemnon, Dar mu častivni je vzel, obropal ga deklice mile; Vmaknjeno zopet mu daj ravnitelj človeštva vesolni, Troji premago daruj, dokler ne častijo Ahajci Mojiga sina dovolj, obdajo z visoko ga slavo! Jenja, izrekši le-tó; ničesar ne zine gromovnik. Tiho, pokojno sedí; kolena mu Tetida stiska, Prosi in prosi na moč končaje z besedami temi: Daj, brez ovinka povej, poterdi al reci de nečeš! Skrivati treba ti ni, nej vsaki razumi naposled, De sim ja čislana smet, med boginje djana posledno! Čmerne nevolje začnè vladar gromonosne višave: Napčno in pusto je to, de s Hero v prepir me zapletaš, Sama z besedami me strupenimi vednoma pika, Čuku enako kriči nad mano clo vpričo neumerlih, Smelo terdivši de jaz podpiram Trojance v boritvi. Beži od mene sedaj, de ona te tu ne zapazi, Ter mi pripusti skerbí, de zgodbo po svoje doveršim. De pa zanesti se znaš, obetno ti z glavo pokimam, Mojih obljub je le to nar veči zastava bogovam; Nikdar omama to ni, ne prazno, in ne zamujeno, Kar s kimajočo glavó na prosbe želečih obljubim. Tako doverši Kronid, in kimne z obervami černim, Kodre ambroziške mu pokrijejo čelo nebeško, Stresejo v hipu se tim Olimpa stermeče višave! Tak dogovorjena sta. Koj boginja spe iz Olimpa Žarno blešečiga v dno valovja pomorske širjave. Hišo gre v svojo Kronid. Nebesčani dvignejo vsi se Nagloma otcu nasprot, nijeden iz njih ne zamudi, Vse je po koncu nakrat, priklanja se njemu ponižno. Vsede se on na prestol. Pa Hera zapazila vse je, Kako na skrivnim je hči Nerejeva z njim se menila, Boginja slanih globin, ta Tetida srebronožična, Ojstro žalivne leté besede izusti Kronidu: Kdo se na novo je nek, potuhnež, pomenkoval s tabo? Tebe na moč veselí, kovati mi skrivno za herbtam, Sklepati tajni namen, in sklenjeno muto speljati, Tako de nikda ne vem, kaj misliš in kam de namerjaš. Odgovorí ji na to bogov in človeštva voditelj: Hera, ne misli de sklep razumiti znala bi vsak mi, Za te pretežko je to, čeravno supruga si moja. Kar ti prikladno je, rad spoznavati dam ti, in dal bom, Tega ne bo pred teboj mi zvedel ne zemski, ne rajski; Kar pa namerjati bo brez tebe mi tihoma všečno, Vertati v to mi nikar, brez prida ti delo ostane. Nagloma reče na to gledavna ošabno Juuona: Kaj govoriš mi, Kronid, katere besede izustiš? Nikda ne motim te jaz, po tvojih zadevah ne prašam, Mirno v pokoju speljaš, kar tebi po glavi se suče. V sercu le zdaj trepetam, de ne bi prečenčala zvito Nereja sivca te hči, ta Tetida srebronožična. Vidla v somraku sim jo kolena objemati tvoja. Kimal si ti, in zdi se mi vse, de djal si zvijavki, Sina de boš ji častil končaje obilno Danajcev. Reče ji tako nasprot velítelj groma Kronides: Vedno le sum ti gojiš, za mano nenehama laziš, Kaj ti koristi vse to? Ti trohe mirú ne nakloni, Meni priskutiš se s tem, in pusto ti steče naposled, Ak se doverši ti sum, je meni se tak poljubilo. Miru se vdaj, namene spoštuj, ki svetu jih čertam, Več te ne spasijo vsi bogovi Olimpa, če dvignem Roko ti toto nasprot, nikomur dosežno to ramo. Tako Kronid; prestraši se vsa ponosna Junona, Tiho sedé zanaprej togoto zatira v oserčju, Drugi žalujejo krog nebesčani Uranionci. Končno Hefest, umetnik naprav, začnè govoriti, Materi mili v prospéh, Junoni limbaroramni: Nepreneslivo je to, napak se poslednoma skaže, Vi za vmerjoče stvarí strupeno se kavsate tukej! Ništa ne vžije se več, med vami sledú ni veselja, Dan na dan hujši zavrè, če dalej tem slabji prihaja. Mati! te pervo svarím, ak ravno si sama razumna, Bližaj očetu se ti prijazno, prikupno, ušečno, Godel de zmirej ne bo, kalil de kosila ne bo nam. Misli, če volja mu je, gromovniku strašnim Olimpa, Treši raz trona te koj, ker nar silovitniši on je. Urno, približaj se mu, s prijazno besedo tolaži, Kmalo dobrotno bo spet umirjen veselo te gledal. Reče, se dvigne in gre, dvokupno torilce poprime, Polno je materi da, pristavši te sladne besede: Majka, poterpi vse to, ak ravno užaljena v sercu, Gledal de zopet ne bom, ti mila mi, kak te pedepsa; Glej, bi ne mogel ti več, ak ravno namenjen, pomoči, Nikdo Kronidu nasprot, se staviti nima kreposti. Spomni se, nekada pred sim bil na pomóč ti prihitil, Zgrabil me je za peté, zasukal in trešil čez prag me. Šel ko balon sim naprej, cel dan do večéra vertil se, Padel na temno iz viš, in jedva življenje še dihal, Blagor, de tamšni narod sprejel me je padšiga vljudno. Reče; se sladko smehljá Junona mu limbaroramna. Vzame torilo iz rok Hefestovih, pije dostojno, Un pa kozarce potem ponudi vsim drugim bogovam, Kakor po redu sedé, marljivo praznivši majolko. Smeh neizmerni doni veselí ti družbi iz gerla, Ker tak ugodno Hefest okrog po dvorani je šantal. Tak so gostili se ti cel dan do večerniga mraka, Manjkalo volje jim ni, ne hrane, ne pitja, ne časa, Tudi donečih ne strun prijetne Apolove lire, Glasa odpevniga ne iz ustnic kamén deveternih. Ko se je bakla potem Helíoda skrila za oblam, Vse je počivati šlo, in sleherni v stanico svojo, Ktere umetnik svepav uredil je modro Hefestes, Vsaki potrebi v okom s prebrisanim duham iznajdbe, Slično podá se Kronid, gromovnik, do posteče svoje, Kjer ga objema pokoj, ko čas je počitka i spanja, Tje je počivat hitil, z njim Hera, supruga vladavna. </poem> == Iliade tretji spev. == <small>Obseg. Armadi so ena dragi bližate. Parid ponudi za Heleno dvobor, v ki ga Menelaos dovolji. Pogoj medju vojnama. Helena imenuje zboru vojvode Ahajske. Premaganiga Parida umakne Venera v izbo domú ter mu Heleno pripelje. Agamemnon terja zmage plačilo.</small> <poem> Ko sta uredena zdaj z voditelji bila naroda, Hrumno in šumno v prepir kardelo se bliža Trojansko. Kakor v obnebju se hrup letečih žerjavov ti glasi, Ki se jesenskih neviht in snega oteti hitijo; Glasno krokaje leté šumečim ob morja valovju Manjšim tičevju grozeč nadloge moritve i klanja, Bližajo mračnih iz delj se bitvi pogumno protivni. Sučejo tem se nasprot počasi pogumni Ahajci, V sercih namenjeni vsi, vzajemno se braniti verlo. Slično kot južni sopar pečovja v oblake zavije, Ki kmetovavcu ni všeč, pa roparju bolji ko noč je, Ker se le vidi naprej, kar veržena krogla doseže; Gosto dviguje se prah spod nog stopajočih vojakov, Dalej ker urno hiti armada po ravni planjavi. Zdaj ko ste blizo dovolj med sabo hiteči kardeli, Naglo Trojanskih iz trum privihra junak Aleksander, Runo mu visi od ram, na plečih zakrivljena strelba, Meč in bodila okrog; dve sulici dolgi in ojstri Z desno grozivno vertí, ter kliče v boritvo Ahajce, De se doverši ta kavs dvoborno v presodbi kervavi. Komaj zagleda ga tam siloviti junak Menelaos, Kako prederzno grozeč koraka ošabniga serca, Slično leonu gošav, ki plena zapazi prikazen, Sreča ko v gojzdu ga tam, zlo lačniga, serna begunka, Zgrabši jo nagloma žrè, ak ravno grozijo mu lovci, Lajanje bliža se krog mu pasje na levi, na desni, Tak Menelav je vesel, ko Parida vidi junaka. Plačati misli mu zdaj, kar ta je o njemu zakrivil, Naglo iz voza na tla on plane v orožju vesolnim. Tode zagledši ga tak se vstraši junak Aleksandros Groza mu stisne sercé, strahú se kolena šibijo, V sredo prijatlov zbezí, se vogne grozivne napake. Kakor popotni plašún, ki gada na stezi zagleda, Urnoma v beg se podá, in groza mu čléne pretrese; Tako blagutne nazaj, bledoba pokrije obraz mu, Zgubi se v množici trum pogumne armade Trojanske. Vstavi bežečiga pak, zmerjaje ga, Hektor osorni, Zasramovavno le-té besede mu britko izreče: Paride! zdenja junak, babželni, prekanjen slepivec! Rojen de tí bi ne bil, al smert bi požerla te bila, Frej ko si ženske lovíl; koristniši bilo bi za-te! Zdaj si poruga ljudém, predmet blebetanja in smeha; Da! posmehujejo se Ahajci ti kodrolasati, Perviga čislali so poprej te, ker lepo si rašen, Sada previžani so, de v tebi ni duše ne serca. Kako, de tvega se tak čez morje vibarno na barki, Polka pridružiti si junaško navdaniga mnogo, Tujcu prisliniti se, in ženo mu — zmaknuti zadnič, Svakinja krasna ki je vladarjev mogočnih i slavnih, To pak očetu v britkost, narodu in mestu v pogubo, Sebi v sramoto navek, protivniku našimu v radost Škoda de nisi mu stal! Bil jasno, mu stavši, bi zvedel, Kakimu možu si vzel iz postelje zvesto suprugo! Godba in Venere bran, lepota in svilno lasovje, Vse bi ti bilo zastonj, ti gerkal bi v prahu te dobe. Ako Trojanski narod plašún malodušni ne bil bi, Kamnati kril bi pokrov z napakami dolgo te tvojim. Odgovorí mu na to izverstni junak Aleksandros: Hektor, pravično svariš ti mene, in ne po krivici, Serce osorno ti je, kot ojstra sekira jeklenka, Ktero pred sabo tesar na hlodu stoječi poganja, Ki ga pripravlja si v prid in mahanje silo mu množi, Tako je v sercu ti čut, brez groz in omahanja plamen. Samo, ne rugati več — darém se mi Venere zlate! Vredni darovi bogov človeku so vednoma hvale, Prosto dospejo od njih, nikdó ne nakloni si sam jih. Zdaj, če me zreti želíš dvobora v osornim prepiru, Vterdi premirje okrog po množtvu obojniga roda. Skušati sam se želím z Menelajcm junaškim osebno, Tak za Helence posest, ko njeno vesolno bogastvo. Ki naju zmaga in tak močnejšiga svetu se skaže, Vzame nej blago in njo, nej pelje oboje do doma. Druga pa sklenite véz prijaznosti, družbe, jednote, Delajte v Troji ko pred, in uni veslajo domú nej K delu domačimu ter k divicam cvetečim Ahajskim. Tako doverši junak, in Hektor vesel je besede, V sredo se vstopi namah, vojšake Trojanske overne, Kopje, navpik pomolí, potihnejo trume mu vdane. Loke namerjajo vanj scer kodrolasati Ahajci, S kopji grozijo nasprot, dervijo po zraku mu kamnje, Zdaj pa vojaštva vladar zakliče na glas Agamemnon: Stojte, Argajci, pozor! ne dalej pogumni Ahajci, Terja pogovora čas tam Hektor orožja blešečil Tako Atrid; umiri se vse in čaka pazivno, Hektor na sredi stojé besede te jasne razloži: Čujte, Trojanci, me zdaj, ter lišpani svitlo Ahajci! Kaj Aleksander velí, ki uzrok je tega prepira. Vse nej miruje ta hip, Trojanci ko hrabri Ahajci, Dregnite v nožnice meč, položi na zemljo se kopje, Misli razločiti bor z Menelajem, junakam slovečim, Samši, za blago, za vse, za Heleno z glavo in slavo. Kteri premaga obéh, in tak se močnejšiga skaže, Njemu nej lastno vse bo, on uzmi Heleno za svojo. Nam pa ostani potem prijatelstvo, zveza i družba. Reče, in krogoma vse dvomljivo in muto posluša, Končno pa glasi se tak siloviti klicar Menelaos: Čujte i mene sedaj, nar hujši napaka je moja; Djal bi, vtolažene tak raziti se znajo kardela, Sini Argajski ko množ Trojanska, dovolj smo prenesli, Britke prigodbe zarad, ki sprožil jo je Aleksandros. Komu med nama je smert namenjena, tisti pogini, Drugi pomirite se, v prijaznosti živite dalej. Jančeka Heliu v dar dva bela mi dajte, kozliča Černiga zemlji v poklon, četertiga Kronidu damo. Priama kličite sem, s prisego pogoj de poterdi, Nikdo kalil de ne bo pogodbe, pravice med nami: Sini mi niso dovolj, preveterni so preošabni, Vednoma mladosti so nestalne, vihavne le misli, Strogo pretehta sivor, sedajno, preteklo, prihodno, Tako se najde prospéh, vzajemno doseže blaženstvo. Reče, in razveselí Ahajce ko hrabre Trojance, Upata množtva obá od grozne moritve počiti. Vstavijo vprege vozov, poskakajo urno na zemljo, Slečejo težo oblek, na tla položijo vse redno; Tikama, skorej bi djal, imeli so pičlo prostora. Hektor ukaže potem klicarjama ovce donesti, Vabiti Priama tud ob enim iz grada v boriše. Un pa Taltibja potem opomni vladar Agamemnon, Jagneta de mu iz bark pripelje do mesta daritve; Urno poslani hité, de spolnijo točno ukaze. Irida speši tičas donesti Heleni izvestje; Svakinji slična celó, zaročnici Antenorida, Ki je Antenora sin izvolil je, knez Helikaon, Priama hčeri po vsim, Laodiki krasne podobe. Heleno najde domá, ki ravno je tkala obleko, Dvojno, iz likanih svil, okinčano z bitvami raznim Smelih Ahajcov nasprot jahavnim celake Trojancam, Ki so pripetile se pogubno do tistiga dneva. Blizo stopivši začnè govoriti ji Irida nagla: Spremi me, milena hči, boš vidila čudne prigodbe, Konjokrotivnih sinov Trojanskih, in svitlih Ahajcov. Tisti uljutjeni clo, ki ravno so klali se kruto, Krogoma vreli ko blisk in tugi nažanjke sejali, Mirni pokojno sedaj opreti na kopja stojijo, Sulice vtaknjene v tla, končane so boj in moritve. Le Aleksander edín in verli junak Menelaos Bosta se bila ta hip serdito za tebe z orožjem, Tisti, ki zmaga tih dveh, bo tebe suprugo objemal. Reče ji boginja tak, zbudivši ji v sercu hlepenja Znancov do prejšnih, do vad, do doma, do perviga moža, Urno zavita v zastor blešeči prezorne tenčice, Solze v meglenih očeh, iz čumnate kinčene zderkne, Dvoje streževnih divic ob enim ji sledi na potu, Ajetra, Piteja hči, ter Klimena bistriga gleda, Emalo primahajo tje, kjer vrata so Skáiske bile. Tam so sedeli vsi skup nad vratmi sivori Trojanski, Priamos Pantosa tik, Timetej, Klitios in Lampos, Modri Antenor junak, Ukalegon, umna obadva; Bili naj starji so ti, naj modriši vsiga naroda, Niso hodili v poboj v sovetih pa pervi so bili. Kakor cikada gošav na berstju žverglaje glasí se, Sliši se petje vse krog, če ravno iz vej se ne gane, Tako sedeli so tam pervaki Trojanskiga ljudstva. Vidili ker so nakrat Heleno se bližati turnu, So zašeptali na moč te krilate rekši besede: Nikdo ne čudi se več Trojancam i smelim Ahajcam, Žensko za tako de se med sabo prepirajo kruto! Veneri slična je vsa od temena krožno do pete. Vonder bo bolji de gre, z lepoto domú se poverne, Tak de zadrega nehá, potomstvu de kvar ne ostane. Sivci presodijo tak; in Priam izusti Heleni: Hčerka, približaj se mi; ljubimka, se vsedi tik mene, Gledala perviga boš od tukej možá in prijatle! Kriva ti nisi nesreč, nezgode so uzrok bogovi, Ti navalili so kvar te vojne Ahajske na mene. Mila! povej mi ime tam tistiga moža v kardelu, Ki se oholo visok sprehaja po sredi Ahajcov! Scer je veliko oseb, tud višjih, zapaziti v trumi. Vonder enake mu ni, ja nisim še sličniga gledal, Take postave in tak cesarske dostojnosti splošne! Helena reče na to, ta boginja medju ženami: Vreden, o svak, si moje časti, češenja mi vreden! De bi objela me smert, naj grenši, naj strašniši bila, Prej ko sim prišla do lés možá zapustivši, prijatle, Sinka ediniga tam, ter znance in druge sorodne. Žalibog! šlo je naskriž, potoki solzá so plačilo. Kar si poprašal, ti bom razločno načertala zvesto, Tisti je Atreja sin, mogočni vladar Agamemnon, Kralj glasoviti in tud junaški vojak je pogumni, Dever mi bil poprej — da! žalibog, bil je, mi bil je! Zreče. Se čudi sivor, izusti te glasne besede: Atreič, blagora cvet, ti sreče in raja ljubimec. Tvojim ukazam je tma podložna junakov Ahajskih! Nekada hodil sim sam po vinskih ogradah Brigeje, Mnogo tamošnih kardel presójeval konjejahavnih, Otreju, Migdonu tam — obadva bogovam enaka Bregam Sangarije sta ukazala daleč v okrogu — Bil sim ko tretji prištet, pomoglej, zaveznik i družba, Tistiga dneva ko šum amazonskih možakinj grozil je; Bilo jih vonder je manj ko sada vojakov Ahajskih. Zdaj Odiseja sivor zagledši popraša na novo: Kdo je pa tisti le mož, milenka mi, kako se zove? Manj po postavi visok, kot Atreja sin Agamemnon, Tode širocih je ram, silovitiga herbta in ledij. Djal je branila na plan ravnote pšenicorodivne, Sam pa kot oven ohol okrožja vojake Ahajske, Kakor ponosni sernjak jesensko zagošene rune, Medju šibkejšimi strog se sernami zdetno sprehaja. Reče Helenca na to, prijetna Kronidova hčerka: Tisti Laérta je sin, posveta izurjen Odisej, V Itaki rojen je bil, tem skalnim otoku je vodja, Bistro v prevarah je zvit, razumen, opazen i moder. Sivec Antenor na to sledeče besede omeni: Istina! prav ju poznaš, resnico si skazala čisto. Bil je nedavno i tu po tebe preslavni Ulises, Vred z Menelajem je bil, s pogumnim junakam pri meni. Gôsta mi bivši obá sta bivala v mojim poslopju, Tako de znana sta mi po sliki ko bistrimu duhu. V družbi zedinjenih več veljakov obojniga polka Je Menelaos molíl, bi rekel, veljavno čez druge, Ker pa sta sedla obá, je važniši bil Odiseos. Pretresovaje v dokaz opravke vesolne pomembe, Malo besed Menelaj le reče, pa modre in tehtne, Ni klepetanje mu všeč, nečimernih kvasov ne ljubi, Ako je ravno še mlad, on tiho prevdarjanje ceni. Vstanši na sedežu pak v opravkih izurjen Odísej Gleda oterpnjeno v tla, al z bistrim očesam nazočne, Palico v roki deržeč, ne ganši naprej ne nazaj je; Zdel bi neveden se ti, ko tako ga v pervo zagledaš, Ali potuhnež, al top, nespameten, misli al prazen. Ker pa govor mu doní iz gerla junaškiga krepko, Se mu razvije besed, ko vetru prašivne snežinke; Nikdo tedaj mu ni kos, in tudi ne daljno priučen, Čudi mu vsak se okrog izkustva njegoviga panan. Ajasa vgleda sivor in praša Helenco na novo: Kdo pak Ahajcov je tist siloviti visoke postave, Tam ki na desni stojí s plečama širokima strogo? Reče Helena na to, krasavica dolge obleke: Ajas je tist, pogumni junak, obramba Ahajska. Blizo pri njemu vladar Kretejski je, Idomeneos, Temu okoli stojé podložni veljaki otoka. Cesto prenočil ga je vojaški junak Menelaos, Kadar iz Krete do nas primahal je hrabri boritelj. Tako sim vidila vse pogumne vojake Ahajske, Vse ti naznaniti znam, povedati vem ti imena. Dveh pa med unimi ní preslavnih boriteljev mladih, Kastora konjka in pa pestivca boriš Polidevka, Brata mi pristna obá, po materi isti rojena. Kdo ve, če prišla sta sim ravnine iz Lakedemonske? Prišla, zna biti, de sta na brodu delivnim valovja, Pa se ne vtikata v boj, očitno ne kažeta množtvu, Ker ju je sestre presram, ki take sramote je kriva? Tako se sama morí; pa brata počivata dolgo Zemlje domače v grobéh, v očetni deželi Lakonski. Zvezne darila o tem iz mesta neseta klicarja, Jagneta dva, ter kozlovi meh poln vina do verha, Plod iz domačih ograd, iz tersja Trojanske narave; Nesel Ideos, klicar, je verč i blešeče kozarce, Priamu bliža se ta in reče te važne besede: Dvigne se koj Laómeda sin, te kličejo knezi Tvojih izurjenih trum in tud silovitih Ahajskih, Hodi pred mesto na plan, pogoj de s prisego uterdiš. Skušati hoče se sam Aleksander sedaj z Menelajem, Kterimu sledila bo, čigava ostane Helena? Tisti ki zmaga jo bo zaročnico svojo objemal, Drugi prisežemo pa vzajemno prijaznost i zvezo, K delu podamo se mi, le-uni veslajo po morju Tje do Ahajskih divic, do konje redivnih okrajev. Zreče; zavzéti sivor tovaršam ukaže napreči, Spešijo vbogati ti, naprežejo berzna celaka, Priam se vsede na kraj, za vajeta prime z levico, Zraven Antenor sedí tik njega na krasni blazini, Dirjata žrebca potem skoz vrata Skeíske v ravnino. Ko se približata tje med trume obojne na prostor, Planeta urno obá iz voza na zemljo rodivno, Vstavita ravno se sred Ahajcov in čete Trojanske Dvigne se hitroma zdaj Ahajski vladar Agamemnon, Pametni z njim Odisej; ob enim prispeta klicarja, Združita darke vse skup, napolnita vinske posode, Kraljev cveteče roké poškropita z vodo studenčno. Noža ostrino potem Agamemnon iz nožnice zdere, Ktera mu visi vse skoz o boku tik britkiga meča, Volne ovčicam iz glav nareže, klicarjema dá jo, Ki jo razdelita koj med vodnike polkov obojnih, Sam pa na kviško roke povzdigne in reče molivši: Oče Kronid, nezmerno visok veiitelj Idajski! Helios tudi ki sploh vse čuje in sleherno vidi! Zemlje bogovi in vod, ter vi, ki pedepsate duhe Tistih pokojnih, ki tu prisežejo lažno i krivo, Bodite priča mi zdaj, ohranite varno pogodbo! Ako premaga mordè Menelaja junak Aleksandros, Padi vse temu v posest, Helena, zakladi, bogastvo, Mi pa veslamo domú z brodovjem valovje delivšim. Ak pa nasprot Menelaj presili protivnika v boru, Dajo Trojanci nazaj Ahajcam Heleno in blago, Plačajo kazni poverh, ki totih zadev so navadne, To pa ostani potem pravilo otrokam i vnukam. Če pa bi vmikali se pogodbami Priam i sini. Al jih ovirali scer, potem ko poginul bi Parid, V novo napadel jih bom z vojaškim orodjem i silam, Ter se ne vernem domu, dokler ne dosežem namere. Rekši ovčicam predre goltance z okrutno jeklenko, Jih položivši na tla pokojno izgerkati da jim, V prahu dergečejo tam, ostrina je vzela življenje. Vina iz verča potem zajemajo zlatim s kozarcam, Vse poškropijo okrog obilno vladavnim bogovam, Truma obojna o tem zakroži molitvo sledečo: Čujte, mogočni Kroníd, in vi neumerjoči bogovi! Tistiga mozeg i kri, pogodbo ki pervi to rani, Nej se razlijeta v prah, kot vino to v blato je steklo, Smert mu podavi zarod, in ženo mu tujec oskruni! Tako vsi sploh; pa stekla jim ni, Kronid jih ne vsliši. Priam omeni potem, Dardanovi vnuk ukazavni: Čujte, Trojanci, in vi orožja blešeči Ahajci! Vernem domú se sedaj terdnjave v poslopje mi lastno; Ni mi mogoče, de bi mudil se tu dalej in gledal, Kako boril bi se sin z Menelajem izverstnim junakam, Sodi nej Kseno-Kronid, nej sodijo drugi bogovi, Kimu premaganja dar, in kimu pogin se spodobi. Tako presodi sivor in jagneta dene v kočijo, Vanjo pospeši on sam ter vajeta prime z levico, Zraven na sedeža kras ob enem poskoči Antenor, Verneta tako na mah obadva se v stolno poslopje. Hektor, Priama sin, z Odisejem junakam soglasno Prostor izmerita prej, ter deneta vadle v čelado, Treseta, sučeta to, katerimu kostka nakloni, Pervi de jo zaderví v protivnika sulico britko. Krogoma moli narod in rame dviguje na kviško, Tako zdihujejo vsi, Trojanci ko hrabri Ahajci: Oče Kronid, visoki vladar, poveljnik Idajskil Tisti ki pervi je bil prepira kervaviga uzrok, Padi, pogini navek, pogrezni se v Aida tmino! Nam se ponovi potem prijateljstva sveta zaveza. Tako narod; in slavni junak, okinčeni Hektor, Strese, obernjen nazaj, — in Parida kostka izderkne. Hitro se vredi vse krog po versti napreg in orožja, Kakor je šega bilá premirja v obojni armadi. Paris oblači potem — Helenice kodrolasate Krasno izrašen suprug — telesa blešeče orožja. V pervo golena opnè z okovi leskečim i krepkim, Ki se prilegajo clo, pokrivši mu gležna sreberno, Dalej si persi obdá z opersnikam svitlo jeklenim, Brata Likáona last, ki Parida lično se prime; Meč na levico sedaj, olišpan čopovja, pripaše, Skit si pripravi blešeč ugodne širjave in teže, Dene leskečo potem čelado na glavo ponosno, Žima jo kinča vse krog, na verhu grozivna peruška, Prime za sulični drog desnici njegovi primerjen. Temu enako se tud Meneláos olišpa z orožjem. Tako pripravljena zdaj borivca v bojnim vojaštvu, Sredi protivnih se trum sprehajata vidu grozivna, Čudilo jima se je, gledaje ju, krogoma množtvo Verlo Trojansko, in tam stermijo pogumni Ahajci. Stavši se ravno nasprot junaka na sredi boriša, Sulice serdno obá obračata z ostmi grozivna. Pervi senčivno na moč jo bersne v protivnika Paris, Skita obočno mu stran zadene primerno na sredo, Pa ne pokvari mu ga, nazaj se bodilo zavije. Dvigne potem Menelaj, vertivši jo, sulico ojstro, Moli sledeče na glas prosivši za zmago Kronida: Daj mi, Kronid, de plačano bo, kar on mi je zmedelt Desna de moja ga ta pedepsa za dela njegove; Varvajo de zanaprej naroda se vnuki prihodni, Drugim učinjati zlo, ki zdatno jim dobro naklanja! Vmolkne, ter jo zaderví morivko v deljavo senčivno, Točno protivnika v skit, obline na sredo, zadene. Skoz i skoz kopje prevrè, in dalej enake kreposti, Sili v opersnik naprej, predrè al prereže obleko, Proti trebuhu divjá, se lakotnic, djal bi, dotika, Ta obernivši se v stran, uíde naključno le smerti. S čopi olišpan za meč popade nemudnoma vodja, Treši v čeladni greben, ostrine mu jeklo ne spriča, Škripno in škrabno zdrobí v nebrojne se izkrene trohe. Dvigne očesi Atrid in reče te britke besede: Oče Kronid, v okrutnosti kter enak ti bogov je? Boš de mi Parida ti pedepsal za zlobo, sim upal, V roki zdrobí se mi meč, in sulica v prazno letí mi, Razun uspeha obá, mi ranila nista zločina! Rekši nasprot mu divjá, ga zgrabi za žimno kacigo, Hitro obernjeniga htje vleči k Ahajskimu stanu. Silnoma jermen daví Aleksandra obradni na gerlu, Ki pod obličjem zapet pritiska na sènci čelado. Vlekel bi v tabor ga bil, preveno si slavo naklonil, Ak bi zapazila zla ne bila nakrat Afrodita, Ter mu prestrigla ta hip vezila iz bikove kože. Prazno čelado vertí Menelaos junaški v desnici, Verže jo krepkoma tje med svitlo sijavne Ahajce, Ki jo poberejo ter k trofejem jo denejo drugim. Jezen on dalej divjá z orožjem, umora pohoten, Tode nasprotnika že zakrila je boginja v meglo. Gladko ji steklo je vse, ker boginja bivši mogočna, Dene ga v izbo domá duhtečo ambrozne dišave; Speši kar more potem, de druži Helenco mu zalo, Najde jo sredi družic, kjer pustila jo je odidši. Cukne za svilni jo skut nektarski, se ran dotikaje, Slična v podobi po vsim sivori volnino mikavni, Koja pripravlja domá v Lakonskimu gradu predivo, Bivša ji drajši ko vse služabnice njeniga znanstva, Clo ti podobna začnè govoriti ji Venera tako: Sledi mi, greva domú, Aleksander želeči te kliče, V izbi nališpana tam zibavni na postelji čaka; Clo se milote bleší, gotovo bi ti ne verjela, De je iz bitve prišel, bi rekla, na svatbi je plesal, In le miruje sedaj nekoliko raju po sladkim. Rekši ji vname še huj v oserčju že vpaljene želje. Zdaj ko se ona ozrè, ugleda nebeški zatilnik. Nedrija rajskiga kras, očesi pohota leskeče, Vida zavzeta ji koj izusti te krilate slova: K čemu ti mamiš me spet, nevsmiljena boginja mika? Imam še dalej mordè prehajati Bregije mesta, Ali Meónije clo obljudene grade in kraje, Ako, zna biti, i tam ljubimci ti bivajo mili? Ker je premagal sedaj Aleksandru nasprot Menelaos, In me peljati domú — ostudno me — voljo naznanja, Laziš o meni in češ na novo zaplesti me v zanjke! Vsedi mu sama se tik, zapusti nebeško življenje, Nikda ne verni se več v Olimpa sijavne višave, Bodi pridružena mu, ter skerbi za njega v nadlogi, Morde poročil ta bo, al saj te ko sužno objemal! Jaz pa do njega ne grem, to clo nespodobno bi bilo; Zdaj ga objemati še, bi rugale vse se Trojanke; Mene pa tuga dovolj že tare in serce mi vjeda. Reče nevoljna o tem ji boginja sle, Afrodita: Klama, ne draži me s tem, premeniti znaš me z besedo, Kakor te ljubim sedaj, bi znala sovražiti zlo te, Polka užgati obá gonobno v sovražtvo do tebe, Greke, Trojance vse skup, in strašna te zgrabi osoda. Helena vplašena tak, prekrasna rojenka Kronida, Sledi ji, clo v pajčolan sreberno blešeči zavita, Drugim nevidna okrog jo skrivnoma boginja pelje. Prideta v izbo na mah Aleksandra bogastva blešečo, Hišna in dekle se koj umaknejo k svojim opravkam. V izbici bivši obé, tak boginja kakor milenka, Sedež primakne ji koj, smehljaje se Venera sladko, Ravno junaku nasprot, Aleksandru objema želečim, Helena vsede se tam, hči skitodrobivniga boga, Proč obernivši pogled očita ljubimcu sledeče: Al si jo vbrisal domú? bi hotla pobit de bi ležal Možu po silnimu tem, ki pervi mi bil je zaročnik! Vednoma prej si bahal, Menelaja premagaš de daleč, Tako z osebno močjó, ko pšice in kopja dervivši! Hajdi! pokliči na bor, v osebni dvobor, Menelaja! Tode sovétvala ti, junaka se taciga bati, Rajši pobegniti v stran, ogibati take se desne, Ne se prepirati s tem veljavni v boritvi razločbe, De te ne dregne v pogín z nevžugano sulico svojo. Paris overne na to sledeče besede izrekši: Mila, ne žali me s tem, ne muči z očitanjem tak me. Dnes je premagal me on s podporo Minerve Atene, Drugič užugam ga jaz, tud milostni nam so bogovi. Dojdi! v ljubezni želim pridružiti spolno se tebi, Nikda me tako pohot, ko ravno sedaj, ni napadal, Ne ko bežala sva sem po cvetnih dobravah Lakonskih, Prej ko stopila v obran sva barke na morju zibavne, Ter te v Kranejski objel gošavi sim ojstriga mika, Kakor objeti želim dotične bližine te ravno. Reče planivši na lož, prehiti ga skorej milenka, Žarno objeta v dotik se gugata v postelji prožni. Krogoma leta Atrid ko divja zverina požrešna, Pazi de vgledal bi ga, junaka lepot Aleksandra; Tode mu trud je zastonj, nobeden obojniga polka Reči ničesar ne ve Menelaju izvestja želečim. Tega ne skrivajo mu iz dobre do Parida volje, Vsim je ostuden ta bil, ko tamna naklomba osode. Zdaj govoriti začnè Ahajski vladar Agamemnon: Čujte me, združeni vsi, Ahajci, Trojanci, tovarši! Vidno dobitnik je dnes mogočni junak Menelá-os, Dajte Heleno tedaj nam zopet s posestvam i blagam, Plačajte tudi, se vé, dostojno pokoro, Trojanci! Ta pa pravilo potem prihodnim zadevam ostani. Tako doverši Atrid, pohvali ga množtvo Ahajsko. </poem> == Iliade peti spev. == <small>Obseg. Diomed Pand ara vbije, rani Eneja in Afrodito. Ta pobegne v Olimp. Apol nese Eneja v svoje svetiše, iz kiga se ta ozdravljen kmalo verne. Ares navda Trojance s pogumam. Abajci se vmikajo. Tlepolema vbije Sarpedon. Hera in Atena pomagate Ahajcam Aresu nasprot. Tega Diomed rani. Ares pobegne v Olimp. Boginji mu sledite.</small> <poem> Tideja sinu sedaj, Diomedu, Atena udihne Sklep in visoko krepost, de perviga v rodu se skaže, Slavo sijavno de koj in hvalo potomstva doseže. Vpali na skitu mu žar in plamena v krogu čelade, Slična ozvezdju nočí jesenske, ki silne blešobe Jasno na nebu migljá, očisteno v morskim valovju: S tako svitlobo opne orožje mu, rame in glavo, Šunta ga v gnječo potem, kjer vojna nar huji vertí se. Bil je v Trojanstvu takrat služabnik Hefestu ne krivi, Da res, mogočen, bogat, poslal je dva sina na vojsko, Hrabra sta bila obá, z imenam Fegéos, Ideos. Ta dva prispeta nakrat iz množice na Diomeda, Konjka v orožju vse krog, nasproti ta peš jima stal je. Ker so si blizo dovolj serditi tekoni vzajemno, Pervi Fegej zaderví tje sulico v deljo senčivno, Itazun uspeha letí čez levo nasprotniku ramo. Drugi pa Fideja sin zdaj sulico treši iz desne, Ta ni letela zastonj, zadela je v persi Fegeja, Tak de ta koj se zvalí raz konja i dušo izdihne. Brat pa ne tvega sedaj ubitiga braniti ropu, Samši pobegne nazaj, pustivši protivniku vprego. Ravno de vtekel je sam, otel se v zadregi pogina, Ker ga je v tmino zavil in tako umaknul Hefestos, Sivi de oče domá mu clo ne obupa v nesreči. Fideja slavniga sin pa vprego iz bitve pognavši Slugam izroči jo svôm, de spravi na brode se varno. Vidši Trojanci sedaj Darejeva sina obadva, Eniga v begu iz gnječ, in drugiga v prahu merliča, Serca jim gane izíd. Kronida pa hči Ateneja Silnimu Aridu té besede svarivne izusti: Ares, okrutni morún, kervavi divjak stenolomni, Nej se Trojanci samí z Ahajci oderajo ljuto, Skaže nej tako izíd, kam zmago naklanja Kronides, Midva mirujva o tem, de serda ne zdramiva njemu! Reče, in Arida tak umakne Atena iz bitve, Pelje na brežni ga kraj Skamandra in tam zapustí ga. Tepejo dušmana zdaj Ahajci, obilno je mertvih; Bersne vladavni Atrid iz sedeža pervič junaka Hodia verliga v prah, velitelja Halizonitov. Ravno obračal se je, zadene ga sulica v herbet, Sredo medplečja predrè, in spredej iz persi privihra, Zverne ko klada se v cmok, orožja okrog zarožlajo. Idomenej umorí Meonskimu Borosu sina, Fest mu je bilo imé, iz glebaste Tarne je došel. V kola stopivšimu tik podpazhe predere mu s kopjem, Desno nevarvano stran, s hitrino viharniga bliska; Ta se iz kol zavalí in smertna ga groza ovije, Idomenejci pa koj poberejo z njega orožje. Sina Strofijeviga, Skamandria, lovca zverjadi, Atreja sin je končal, Menelaos izurjen boritelj. Bil izučen je strelár po Artemi sami v lovitvi, Vsako zverino zadel je v gojzdu planjave ko gore. Ni mu pomagala zdaj, ne Artemis urna zadevka, Bistre umetnosti ne, derviti pušice strupene; Vništil je Atrej ga koj, borivni junak Meneláos, Ker mu je v bližo dospel, prebode plečovja mu sredo, Skoz i skoz jeklo divjá, pokaže se zopet iz persi, Trešne zaboden ob tla, krog njega rožlajo orožja. Ferekla stare Merjon, Tektoniča, Harmona sina, Ki umotvornik je bil in razne naprave sostavljal, Palas Atena si ga ljubimca je v znanstvu zvolila. Paridu barke je ta nezgodne narejal, ki uzrok Bile so raznih opak, nagnale nesreč le Trojancam, Ker ni po volji bogov obnašal se kraljevič vetren. Tistiga vbode Merjon, bežečiga ker ga dohiti, Ravno v sedalo in tak, ostrina de skozi predere, Spredi preterga mu meh, nad sramnico von se pokaže, On zavalí se na tla, in smertna ga tmina obide. Meges Pedeja podrè, Antenora verliga sina; Ta nezakonski je bil, zredí ga pravedna Teano, Slično sinovama svôm, ustregla de možu je tako. Temu od zad zasadí, vlovivši ga, krepko Filidej Sulico v tilnik na moč, de v živo ko britva zavihra, Medju čelustje divjá, prekolje mu jezik na dvoje; Zvije se vboden na tla, železo morjvno še grize. Evripil Evemonid zadene Hipsenora smertno; Sin Dolopjona je ta, veljaka, ki bil je Skamandru Dušni pastir posvečen, ko prerok narodu sijaven. Evripil vrè mu nasprot, Evémona sin imenitni, Sreča in zgrabi ga koj, mu jeklo v desnici zabliska, Krasno izpelje pritisk, in gladko mu ramo odseka, Roka odferkne ko list, pogled mu ovije temota, Sam se prekucne na tla, doveršena tak je osoda. Hrabro so delali ti o vrenju zapaljene bitve Fideja sin se je tak vertil po morišu, po celim, Dvomno de bilo je skoz, al bije za te se al une. Vihral je v krogu naprej, napihnjeni reki priličen, Ploh ki jesenskih divjá, mostovja i bervi poruši, Vsako branilo podrè, omaja obrežje in stene, Meje cvetečih planjav, vinógrada varstva i branbe, Migleja istiga proč poplavi do trohe posledne, Pridnosti znamenja vse raznese ko burja opremke, Tako so zginjale zdaj pred sinam Fidejevim trume Plašnih Trojancov iz bliž, ak ravno velike so bile. Zdaj ko zagleda ta kvar Likáona sin imenitni, Kak un vihari naprej in goní pred sabo kardela, Krivo samojstro mu v bok nameri in urnoma sproži Divjemu borcu nasprot, zadene oklepe desnične, Skozi vse branbe predrè, do živiga v živo prekolje, Tak de zadetimu kri iz rane se scurkama vlije. Vriska, to vidši, na glas Likáona sin siloviti: Urno, Trojanci naprej, vi hrabri celake jahavci! Tam je zadet nar hujši vojak, objema ga zadna; Dolgo preživel ne bo, ta steče mi tako gotovo, Kakor je res me Kronid iz Likije v Trojo pripeljal! Tak zadoni mu oglas, pa uniga strela ni vbila, Malo zakrivil se je, tik voza na zemlji je bival, Stenelu reče na glas, Kapanejskim junaku te želje: Urno iz voza, tovarš, potegni pušico iz pleč mi, V živo ko britva hitíi, in plamenu slična me peče. Tako junak, in Stenelej koj iz voza poskoči, Ter mu potegne iz pleč pušico zakrivljeno ljuto; Kri mu obrizga vse krog železne pletvine oklepa. Žarno zamoli sedaj klicavni junak Diomedes: Čuj me, nevžugana hči Kronida drobivniga skitje! Kakor očeta nekdaj si mojiga zdatno branila V zmedi sovražni, me tud podpiraj enako Atena! Daj, de zadenem ga tam, de sulica v živo ga trešne, Ki me je ranil poprej, bahal in prekričal okrožje, Sončne svitlosti de več ne bodem užival veliko. Tako zdihuje junak, usliši ga Palas Atena, Zlajša mu celi život, kolena, obramje i glavo, Stavši mu blizo v dotik besede te krilate reče: Verni se mi, Diomed, k pogumnima boju s Trojanci, Serce navdam ti ta hip z očetovo žarno krepostjo, Tideju bodi enak posledne do pike junaku. Tmino razjasnim očes, ki slepi navadno človeka, Tako de zdajci poznal boš boga i smertniga moža. Ak ti približa se bog in hoče zaplesti v prepir te, fil Vari enacih se borb, pogubne za tebe bi bile; Samo če Venera ti približa se v žaru boritve, Tisto zagrabi na moč, kar želja te mika jo bodi. To zgovorivši in glej! že zgine mu Palas Atena. Urno nazaj Diomed poverne se v predno šumenje, Plamen je bil že poprej, z nasprotnikam biti se verlo, Sada ga trojni pogum navdaja ko gorskiga leva, Ki ga nastreli pastir ovčice na po0u čuvaje, Ravno ko skoči v ograd, do smerti pa ga ne zadene; Serd le mu hujši zbudi, ne tvega se braniti čede, Urnoma skrije se v hlev, ovčice v okrožju bežijo. Kmalo razdjane ležé, nektere raztergane v kose, Un pa ko strela denrí čez graje po polju v gošavo; Tako divjá Diomed protivne med verste upaljen. Pervič Astinaja vžgè, po temu Hipénora vodja, Sulico mu zasadí v bradavico na persih kosmatih, Unimu ramo na mah odseka žvižgavno z jeklenko, Ločena roka de koj odferkne telesu v deljavo. Te zapustivši vmorí Abasa, po temu Polida, Sina Evridona dva, ki sanje je svetu razlagal. Tema, ko šla sta, sivor pa sanj ni veljavno razložil, Tak jima vzel Diomed je blagor živetja i zmage. Ksanta in Toona zdaj, Fenopova sina, podil je, Poznika bivši obá, pozneji ni nikdo rodil se, De bi podedoval bil od starosti perhliga sivca. Ta dva dospè, obema na mah življenje odpíhne, Tako de v tugi sivor in žalosti clo zapušen je; Ni se pripetilo mu, de bila iz borb se otela, Tujci razdelili so med sabo imetje njegovo. Žlahtnika Priamu dva, ker Dardanionca sta bila, Zgrabi na vozu potem, Ehemona zravno Kronija; Kakor ustradan leon goveda naskoči v samoti, Same ki pasejo se med sencami listniga drevja: Tako je Tideja sin napadel ta dva, ter iz voza Trešil ju hipoma v prah, orožje iztergal obema, Vprežena konja velí peljati služabniku v šotor. Vidši Eneas junak, de tanjša ta trume preljuto, Hitro gošave kardel previhra i strele sikavne, Pandara našel bi rad, podbadati k bitvi želí ga, Ravno mu pride nasprot, junaku, Likaona sinu, Koj se mu bliža in te besede mu krilate reče: Pandaros, kje ti je lok, in pernate kje so pušice, Slava blešeča kje je, ki tu je ni nikdo dosegel, Tudi ti v Likiji živ junak je prevzeti ni mogel? Dvigni oserčje v nebó, in strelo zaženi divjaku, Kruto ki v krogu divjá, Trojancam overe naklanja, Mnogo junaštva že nam usmertil je z mečem i kopjem. Biti bi znalo de bog je kteri Trojancam ujezen, Ker so mu krajšali dar; bogov pak je jeza gonobna. Njemu overne na to Likáona sin dikosjajni: Blagi Enej, ti vitežki knez Trojancov jeklenih, Tisti podoben je ves Diomedu, Tidejevim sinu, Skit je do pike njegov, čeladni greben ga naznanja, Tode zna biti de skrit olimpcov je kteri v ti sliki, Če je pa tisti junak Fidejevi sin siloviti, On je gotovo navdan po kakimu bogu s tem žaram, Ta mu o boku stojí, v oblaku nevidnimu snuje, Ter mu je strelo poprej namerjeno v njega overnul. Pšico mu dal sim nasprot in desni v otilnik zadel ga, Tak de je ostnica clo prederla oklepa mu člene, Upaje de bo zadet Aídona tmine objemal, Vonder ga nisim končal, se vidi de bog mu pomaga. Vprege ja nimam seboj, podpirala de bi hitrost mi. Voz mi je lastnih enajst, pa daleč, poslopju v domačim. Novi in krepki so vsi, s tapetami krasnim oviti, Konj pa za vsakiga tud pripravljeno berznih po dvoje, Pitanih z detelo ter, ne z ovsam, z rumeno pšenico. Sivi Likaon je scer naganjal domá me v poslopju, Borbe izurjen vojak, ker bil sim oditi namenjen, De bi na vozu sedé z upreženim konjema vodil Trume Trojanske v poboj, boritve in silne napade. Nisim ubogal, bedak! — de čislal bi bolj bil svaritbe! — Bal sim za konja se tam navajena kerme bogate, De bi ne stradala tu med trumami vrazno obdanim. Tako sim tuki brez konj, le pešec, in tak se bojujem, Se zanašajo na lok, zdaj vidim de nič ne koristi. Dvema že vodjama sim zaganjal nasproti pušice, Tideja sinu poprej, po temu pa Atreja sinu, Ranil zadevši obá, pa hujši le sim ju razkačil. Sjala je zvezda nesreč, ko vzel sim orožje to v roke, In sim na pot se podal s pušicami brušenmi v toku, Hektoru de se v korist za Ilijo slavno bojujem. Ak se na novo domú v prekrasno poslopje povernem, Tamo zagledam obseg premožtva, suprugo i deca, Nej inostranec neznan odseka mi mahoma glavo, Perviga dneva če ne razmanem s to roko orožja, Ter je vse skup zavalim ko zlobne igrače v pališe. Reče Trojanski junak na take pretresbe Enejas: Tega ne misli, mi drug! poboljšala reč se ne bode, Ako ne speva nasprot hudobnežu tistimu smelo, De se z orožjem, ko gre, pretehta veljava nasprotna. Skoči le k meni na voz, de sam se osebno previžaš, Kako izurjena je Trojanska naprega vojaška, Vraga podili v pobeg in urnoma v begu doteči. Tudi naj otme v zaslon, ak volja bi bila Kronidu, Srečo naklanjati tje, Diomedu, in dati mu zmago. Naglo, le zgrabi ta bič, in vajeta uzmi v levico, Konja ti tak prepustim, obrambo čem jaz oskerbeti, Al pa oskerbi jo ti, in briga za vprego bo moja. Odgovorí mu na to Likáona sin te besede: Vodi skakona le sam, in vajeta z desno poprimi! Vajena glasa in rok naj varniši kvara otmeta, Ako bi Tideja sin se nama obernul nasproti Mene užugata koj, potegneta naj iz boritve, Ker bi spoznala na mah, de prava ju roka ne viia; Lahko bi Tideja sin pogumni za nama pribrisal. Naju pomoril obá, naprego pa v barke prepeljal. Vodi tedaj ti vprego le sam, in bramba ti jaz bom, Ak se približa divjak, poslužiti verlo ga mislim. To doveršivši obá na sedeža planeta naglo, Tideju speta nasprot, kolopama dirjata konja; Stenelos vidi ju koj, že v delji, zarod Kapanejski, Krilate slova le-té on skerbniga serca izusti: Tideja sin, Diomed, o pameti moje ljubimec! Glej ti junaka nasprot privihrati v borbo, dva nova, Silne kreposti obá; un pervi samojstre vertitelj, Pandaros mu je imé, Likáona verliga sin je; Drugi, Eneas, je sin Anhiseta slavniga borca, Ki mu ga Kronida hčí je Venera krasna rodila. Urno! na vozu midvá še vpihneva zdaj jo nezgodi, Zmir mi ne sili naprej, al zginulo bo ti življenje. Temniga gleda na to izusti junak Diomedes: Tiho od bega, tovarš! ker javalne jaz bi te vbogal. Dana narav mi ni, de plah bi rovanju se vmikal, Čutim še celo krepost života, ko serca in umal Meni ni treba vozá, na lastnih bi nogah se vbranil, Straha ovér ne poznam, navdaja me Palas Atena. Tistiga para nazaj celaka ne bosta vozila, Vhiti če eden, je vse, prekucne se drugi iz voza. Eno naznanim ti scer, živahno jo vtisni spominu: Ako mi steče in čast Atena mi modra nakloni, De ju pobijem obá, oberni ti nagloma konja, Uzde pripete na stol, zapodi ju proti brodovju; Sam pa pospeši de par Enejevih srečno dohitiš, Ter ga odpelješ iz trum Trojanskih do našiga stana. Tistiga plemena sta, ki dal ga je Trosu Kronidej Za Ganimeda nekdaj, in konjstva vesolniga krona, Kar ga svitlobe lesket pod soncam obsije na zemlji. S takimi žrebci Anhis je lastno si konjstvo požlahtil, Brez de bi Laomedon dovolil bil, svoje kobile Tistim pridružil je bil, šestero žebet je dosegel. Štir si prideržal je sam, konjarnici v lastni redil jih, Dva pa Eneju je dal, to dvoje skakavcov le-unih. Hajdi! dobiva ju v pest, neskončna to slava bo nama. Tako vzajemno ta dva sta djanje med sabo sklenila Kmalo približata se, letita celaka ko strela, Ter Diomeda na glas Likáona sin nagovori: Žarni, pogumni junak, blešečiga Tideja klica Mojiga loka te ni pušica porušiti znala, Sulica skaži mi zdaj, al res je de nisi dosežen. Reče, ter zlo zaderví jo sulico v deljo senčivno, Treši Fidéiča v skit i skoz i skoz oblo predere; Dalej jeklenka divja, se hrumno dotakne oklepa, Glasno zavriska o tem Likáona sin radopolni: Ha! ta zadela je v smert, zaklenkala kmalo bo zadna, Slava sijala na vek za zmago enako bo menil Zdajci mu odgovorí neplašno junak Diomedes: Puhla je, nisi zadel! Pa vidva ne bosta nehala, Dokler izpihnul ne bom saj enimu bakle živetja, Aru s tekočo kervjó gortanec orosil požrešni! Reče, in ost zaderví, napelje ga Palas Atena Blizo obervi mu v nos, vihraje čelusti predrè mu, Točno jezika mu vez prekolje do gerla in dalej, Vihra o bradi naprej, pri kerhlju pokaže na svit se. Trešne iz voza junak, krog njega rožljajo branila Dalno blešeče, na stran se plašno zavijeta konja, Vodju pa zgine krepost, življenja netilo mu vgasne. Hitro pristopi Enej, grozivno i s kopjem i skitam, De ne umaknejo mu prijatla merliča Ahajci. Hodi telesu okrog, leonu grozivnimu sličen, Sulico čezenj mole z okrožjem ga skita zakriva, Sledniga vbiti gotov, ki htel bi se bližati temu. Dvigne pa Fideja sin rogovilasto skalo iz praha, Tako veliko de dva možaka bi komaj jo nesla, Kakor junaki so zdaj; on pak zavertí jo ko žogo. Treši Eneju jo tje,naravnoma v kukovo žižko, Točno ker stegna je sklep, ki ponva navadno se zove, Ponvo mu čisto zdrobí, preterga obedve mu kiti, Krogoma kožo predrè; ta zgrudi se koj na kolena, Žilato desno pa v tla jenjavne kreposti opira, Vida mu blesk otemni, omota ga mračna pokrije. Ondi poginul bi bil junak siloviti Enejas, Ak bi Kronidova hči ga Venera vidla ne bila, Ki ga rodila nekdaj Anhisu pri čedi goved je. Ta ga pritisnula zdaj v naročje je limbaroramno, Gube obleke okrog ovila mu srebrosijavne Vražnimu hrupu nasprot, in nikdo Ahajcov pogumnih Mogel ga vsmertiti ni vidši ga v blesku nebeškim. Miliga sina je tak vihravne iz bitvc unesla. Sin Kapaneja o tem prejete naročbe ne zabi, Ktero mu malo poprej je vtisnul junak Diomedes; Spravi boritve de vstran on lastnih celakov naprego, Vajeta sedežu tik pripeta i vterjena krepko, Ter do Enejevih konj hitivši ju naglo prepelje V deljo Trojanskih naval, do lastnih kardelov Ahajskih, Drugu ju tam izročí Deípilu, ki ga je čislal Višji ko znance okrog, poznal ga je krotkiga serca, De mu ju žene do bark. On sam pa poskoči na lastno Vprego izverstnih dobrot, zedinši vse vajete v levi. Mamo se trudi potem, Diomeda de najde junaka, Ta pa razpaljen hití za Kiprido z ojstro jeklenko. Hipno razumi de tej vojaškiga manjka poguma, Tistima slična de ni, ki vladate borbam junaškim, Paladi ne, in še manj terdnjave rušivki Beloni. Ker jo sledivši dospè med trumami bojno sovražnim, Sulico dregne nasprot ji Tideja sin siloviti, Ter ji bodilo vsadí v lepote bleekečo ročico, Mehko, čutlivo namoč; jeklenka divjá po navadi Skozi ambroziški polt, Karitine so ji ga tkale, Blizci zapestja ji v dlan, nesmertno močilo izbrizga, Čisti, previdlivi sok, bogovam Olimpa le lasten, Ke ne pokusjo mesa, ne hleba, ne vinske pijače, Tako ne moti jih kri, ter so nevmerjoči bogovi. Boginja krikne na glas in sin iz naročja ji zderkne, Tode pobere ga koj, de vnese ga, Fojbos Apolon, Skrivši ga v temni oblak, in nikdo jahavnih Ahajcov Viditi mogel ga ni, de bil bi življenje mu kvaril. Glasno zavpije sedaj vojaštva klicar Diomedes: Beži, Kronidova hčí, iz borbe protivnih junakov! Ženam, al ni ti dovolj, možgane zibavne de motiš? Mešati v bitve se ne! bi morala groza te tresti, Ak le izreče se boj, le sbši beseda se borbe. Tako junak; bolesti in tug je zmotena una, Irida vmili se je, ter nese jo naglo iz boja, Z mešano tacih zapred, s prelepo ročico kervavo. Aresa najdeta koj sedečiga v strani boriša, Černi v oblak je zavit, ko sulica, kola i konja. Padši pred njega klečé silovitiga brata zaprosi, De bi posodil ji voz in zlato pogerneno vprego: Dragi mi brat, odpravi me proč, posodi mi konja! Berž de v Olimp se podam, kjer bivajo bitja nesmertne, Rana me strašuo skelí, zadel je vmerjoči junak me, Tideja sin, pogumni vojak, on zgrabi Kronidal Sprosi; in brat izročí ji voljno nakinčeno vprego, Dvigne se ona na voz in serce ji žalosti poka. Irida vstopi se tik, z levico poprime za ujzde, Bič zavertí in ko blisk jo vbrišeta zračna celaka, Hipno do svitlih višav olimpiške trate dospeta. Vodnica vstavi ju tam, izpreže, razpravi letuna, Pelje ju v staje, ter dá ambrozije piti in jesti. Pade v naročje sedaj Dioni zdihavši Citera, Una objeto derží na maternim Ionu, ji gladi Rahloma z desno obraz, ter praša sočutno jo tako: Kdo te je žalil, povej, mi hčerčica, kdo te je ranil, Kakor očitno de bi pregrešila v ljudstvu se bila? Odgovorí pa na to zdihavno ji Kiprida zala: Ranil me Tideič je, junak Diomedes uporni, Dragiga sina ko sim umikala bojnimu kriku, Môga Eneja, ki vsih ljubimcov nar viši ga ljubim. Več ni to ljuti le boj Trojancov nasproti Ahajcam, Ti so lotili celó bogov neumerlih se v nebu! Krotko Diona o tem overne ji boginja modra: Mila, poterpi mi to, britkosti oserčja premagaj, Marsikdo naših je že, ki bivajo v hišah Olimpa, Ljudsko hudobo spoznal, ko kavsali smo se protivno. Ares utažil se je, ko vražna zalega Efjalta, Ota, in Aleja ga v okove železne je djala. Mescov je zdihal trinajst, povezan do stiska v zaporu, Skorej omagal bi bil ta nikada siti borivec, Ako po macohi njih, krasávici Ejeribeji Zvedel bi Hermes ne bil; ta skrivno umakne ga ječi, Sam bi otel se ne bil, opešala moč mu je bila. Hera terpela je tud, Amfitrija sin ko junaški S trojno je rezno zadel pušico jo v nedrije desno, Tako de čutila je bolečíne i ona nezmerne. Skusil je Pluto celó, silovíti, strelaštva nasledke, Ker mu je isti junak, egidosukavca zarodnik, Blizo peklenskih ograj, presunši ga, muke naklonil. Komaj do doma je spel Kronida na verhu Olimpa, Žalosti poln, prevzet bolečín, pušica sedela Ojstro v životu mu je, napada obup ga i tuga. Balzama vlije Peón mu v rano i s tem ga ozdravi, Smert ga porušila ni, ker bil je nebeške narave. Smeli, ošabni možak, pregrešniga bal se ni djanja, Kruto namerjal je clo v nebeške bogove strelaštva I Unega vnela pa je nasproti ti Palas Atena. Slepi bedak! Tidejevi sin pretehtal ni modro, Malo de tisti živí, ki večne bogove napada In otročiči nikdar ga božali lastni ne bodo, Ako se verne domú iz kvare grozivne nevihte. Pazi tedaj Diomed, ak ravno je hrabrosti silne, De mu močnejši ko ti na enkrat nasproti ne plane, De ne Egíalejá, Adrastova hčerka umetna Nagloma zdihne iz sanj, budivši družino spyočo, Tužna mladosti možá, pervaka pervakov Ahajskih, Ona, junaka nekdaj Diomeda supruga češena. Reče, in rano suší ji urno z obema rokama, Kvar se zaceli nahip, utaži se vsa bolečina. Gledate kislo postran Atena in Hera kraljica, Z ojstro pikavno nakrat se bližate pazko Kronida, Tako ga nagovorí Atínija višnjevo gledna: Oče Kronid, al žalim te mar, če to le opomnim? Berž ko ne Kiprida je omamila krasno ženico, De se k Trojancam podá, ki sada nezmerno jih ljubi, Vratnik uredši ji zlat, pobožaje rahlo Ahajko, Si je le mimo gredé oderla na buciki perstek. Sladko se oče bogov, stvaritelj človeštva, namuzne, Kipridi zlati pa te prijazne besedice reče: Hčerčica, tebi ne gre, se vtikati v bojne zaprede, Rajši vreduj zanaprej ljubezni omotne nasledbe, Ares pa vihaj prepir, pomagati zna mu Ateha. Tak neumerM bogov vzajemni pogbvor je tekel, Bojni klicar Diomed o temu Eneja napada, Malo se meni, de sam Apolon oteti ga skuša; Ni ga zadevnikd, strah silovitiga, želja ga huska, De bi junaka bobil, usvojil orožje si krasno. Trikrat se vanj zakadí, gotovo končati ga misli, Trikrat odbije ga skit električni silniga boga. Ker se v četerto potem zažene ko divja hudoba, Strašno nasprot zakriči zadevni mu Fojbos Apolon: Abota! verni se, stoj! ne štuli se sličniga meni! Nama enaciga ni ničesar v oziru nikakim, Druge narave je bog, in druge posvetna perhlina, Tako žugon; ostrašen le-un se lahnoma vmika, Ker je togote se bal zadevniga boga Apola. Nese Eneja potem Olimpec iz bojniga vrenja Tje kjer mu blagi je hram na sveti višavi Trojanski. Leto in Artema tam, strelavka, ozdravite koj ga Sredi svetiša, krepost in novo krasoto mu daste. Loka sreberniga bog pa včini slepivno prikazen, Slično Eneju po vsim, po stasu, orožju in hoji. Tote prikazni okrog se byete stranki protivne Ljuto kervavih oblik, de iskre iz jekla peršijo, .Tarče in skiti drobč na zemljo se silnih o žvenkih. Aresu divjimu pak opomni sledeče Apolon: Ares, o Arej, morinl kripivni zidovja rušiteljf Daj! mi zapodi možá, tam tistiga risa iz bitve, Tideja sina, ki zdaj Kronida bi samiga zgrabil. Ranil je Kiprido že, ji roko pokvaril o členku, Silil je v mene sedaj ko divja hudoba viharja! Tako naroči Apol in Pergamu sede na teme. Trume previhra tahip Trojanske, in šunta jih, Ares, Akamu ves je enak, Trakejskimu vodju, po sliki. Priama sinam on te budivne izreče besede: Čujte me, Priama plod, vladarja prijatla nebeškim! Boste overle al ne naroda moritvo Ahajcam? Strašnih al čakate ur, za mestne ko vrata prepir bo? Ranjen je verli možak, ki sličniga Hektoru cenim, Ranjen Eneja leží, sin hrabri Anhisa junaka. Dajmo! otmimo ga koj, tovarša iz bojniga hrupa! Rekši pogum prebudi in serca junaške jim gane, Zdaj pa Sarpedon začnè in verliga Hektora krega: Kje je, o Hektor, pogum, ki prej ti oserčje je dvigal? Rekel si, branil de boš brez trum pomagačev ti Trojo, Samši, le svake okrog, in pristne le brate i žlahto! Kje so? nobeniga ni! ne vidim ti v družbi nikoga; Skrito, potuhneno vse, ko psovje v bližavi leona, Mi le doganjamo boj, ak ravno le prošeni tujci. Tako zaveznik i jaz iz dalniga kraja dospel sim, Mirne iz Likije k vam od Ksanta, vijavniga toka, Kjer mi supruga živí in dete, jecavno fantiče, Tudi posestva mi je, kar duša želeti zamore. Vonder osebno budím kardela in sam se potrudim, Vražniku dati nasprot, ak ravno ničesar tu nimam, Kar bi v čutljivi mi kvar odnesti zamogli Ahajci. Ti pa nemarno sediš, tud ne opominjaš ostalih, De bi se tepli, ko gre, otroke in žene branili. Pazi, de vjeti ko v sak, al zadergo tesno deržečo, Vsi ne poginete rop sovražno grozivnih junakov, Ki vam upalijo clo to mesto gradovja blešeče! Bodi obranbe ti skerb, kar treba je, točno pretehtaj, Prosi voditelje scer iz delje poklicanih polkov, Zvesti ostanejo de; ne žali jih, vari se tega! Tak je Sarpedona glas, in Hektoru šine v oserčje, Urno raz voza sedaj z orožjem na zemljo poskoči, Sulico strogo verti, med trumami krepko koraka, Huska jih silno v naskok, poboj ukazuje kervavi, Te se obernejo koj, napadajo smelo Ahajce. Vredjen po četah narod Ahajski neplašen ostane. Kakor na gumnišu prah in pleva v okrogu tje veter Nese od vevnice proč, ker kodrorumena Demetra Z mabi vejača iz plev nabira si semena blagor, Prašenja vse je oblak; enako ovije Danajce Krogoma dvignjeni prah, obračajo ker se vojaštva, Ter o kopitih se konj mračivni razdelki prahline Združijo v sivi kolor, iz kiga pušice veršijo. Ravno naprej zavihra naskok; pa v tmino zavije Ares, Trojanska pomoč, boritvo tedajniga dneva, Rajde prehodi okrog, naročbe doverši Apola, Strogo ukazal ki je, ter trojno, čveterno ponovil, Tem prebuditi pogum, ker šla je k Olimpu Atena, Ktera Danajcam doslej je zdatno pomagala v bitvah. Tudi Eneja poslal je zdraviga bog iz svetiša, Z novo krepostjo navdal je serce Trojanskimu vodju. Med nje ta stopi nakrat, radujejo ti se nezmerno, Vidši de živ je in zdrav, de zopet se suče pogumno. Prašati kako in kaj ga, bilo ni časa te dobe, Druzin opravkov dovolj so dali, i Fojbos Apolon, Ares užasni, kerví nenehama Erida žejna. Šuntata Ajasa zdaj, Diomed, Odiséos i drugi Hrabre Ahajce v prepir, ki sami le borbe želijo, Ki ne bojé se pušic, ne hrupa, ne kriča, ne smerti. Mirno ostanejo tam, podobni oblaku Kronida, Ki je planini ovit ob verhu, visoko stermeči; Žara nasiten, pa tih, ker burja ga ni še dospela, Ki ga bo stresla potem, de treska in strel neizmerno Zmetje grozivši bo vsul po granah kreposti nasprotne. Tako so čakali zdaj sovražnika mirno Ahajci, Atrej korači okrog izrekši sledeče opombe: Bodite hrabri vsi skup in bíjte se žarniga serca! Cenite medju seboj se v borbah in hrupu prepira, Narod, ki sam se častí, ne pade, ne zgine, premaga, Plašnimu sledi pogin, mu zibneta bramba in slava. Reče, in ost zaderví; zadene pa v sprednimu tropu Ravno Deíkoona, prijatla Eneju i druga, Kiga častili so tak Trojanci ko Priama sine, Ker je mej hrabrimi zmir, mej pervimi spredej korakal. Tega v obrambe zadel je sredo vladar Agamemnon, Skoziskoz jeklo zdivjá, oviralo ni ga železje, Pas na trebuhu predrè, obleko, ter kožo i čreva, Ta se prekucne na tla, rožlajo v okrogu orožja. Zdaj pa poseka Enej dva verla junaka Ahajcam, Sina Diokla obá, Orsíloha z bratam Kretonam. Oče nju je stanoval prekrasnimu v mestu Korejskim, Silno bogat, rodovine je bil polobóga Alfeja, Ki po Piljevsk} vertí deželi valovje široko. Ta je Orsilohu dal življenje, de mnogim je vladal, Vlado zapustil pa je Orsiloh potomku Dioklu. Temu sta dvojčika se rodíla, izurjena borca, Zvana Orsiloh, Kreton; sta bila junaka še mlada. Sledita vonder obá na morskih počernenih barkah Vojni Ahajski v prepir s Trojansko armado pogumno, De bi naklanjala čast Agamemnonu in Menelaju, Tuki dospela ju je nenadno končavna osoda. Slično leónčikam dvem na gori samotne višave, Mileni materi skerb, temotnimu v gojzdu sta rasla, Ropala samce goved, ovčice, rogate kozličke, Rušila kmetu ograj; dohítila ju je osveta, Trešila nagloma v prah, usmertjena jeklu po britkim, Upanja polna in sanj Eneju sta silnimu žertva, Jelčici kakor višín z veršičma v nebesa stermečim. Obžalovaje ju zlo vojaštva klicar Menelaos Speši med verstam naprej, s pripravo moritve orožen, Sulico v desni verté, podbada oserčje mu Ares, Upa na tihim, Enej življenje nedvomno mu vzame. Vidši Antiloh zažug, sin verliga Nestora sivca, Urno kardela prespè, za vodja Danajskiga skerben, De ne pogine in tak narodu vse dela uništi. Že si molita nasprot grozivnoma sulici britki, Polna hlepenja in želj, doveršiti bitvo rešivno, Ko se Antiloh na stran vladarja borečiga vstavi. Dvema se vpreti Enej, ak ravno junak je izversten, Tvegal te dobe se ni, iz vida se zgubi obema. Una dva vlečeta koj med trume Ahajske merliča, Ter izročita ju tam prijatlam i znancam v opravo, Sama pa verneta berž nazaj se v boritvo na delo. Koj se premagan podrè Pilamén mu, močan ko štempihar, Knez Paflagonski je bil, boriteljev skitno povitih, Ključnico Atreja sin Menelaos mu krepko predere, Skoziskoz vihra mu ost, orožje okrog razletí se Voznika Midona pak, deržečiga vajete v desni, KoDJa ceptavna ker on obrača, zadene Antiloh Ravno podramja na sklep, de vajeta slonokostenka Zderkneta hipoma v prah široko prašivne planjave. Suličar bliža se v tem in senci predregne mu z mečem, Ta stermoglavo se koj iz krasniga stola prekucne, S plečma močvirju vsajen, s petama na kviško obernjen, Keglu enak postojí, obderžan po pesku in blatu, Dokler, zadevši ga, v grez ne treši kočija telesa, Konja ko gnal Antiloh je z bičnikam urno k Ahajcam. Hektor ugleda to reč, med spredne kardela zavihra Grozno kričaje, in tma Trojancev pogumnih mu sledi. Njega tik Ares divjá in ljuto hrupeča Eníja, Krogoma polna je ta nevolje, vekanja i gnusa; Sulico strašno verté tik Hektora Ares koraka, Spredej al zadej, pa tik, treskavnimu vihru priličen. Vidši ga tam Diomed, boritve klicar, se prestraši. Možu dvomečim enak, popotja veliko končavnim, Ki je do reke dospel brez mosta, in silno dereče, Vreti jo gleda navzdol, ter plaho natrag se oberne, Tako nazaj Diomed blagutne in reče Ahajcam: Bratje, kaj čudimo se o hrabrosti Hektora dični, Jako de kopje vertí, pogumno de vpre se navalu? Vedno je kteri bogov tik njega i brani ga zgube, Prostim vojaku enak zdaj ravno sprenrijuje ga Aresl Dajmo umikati se, obernjen obraz na Trojance, Vognimo bitve se te, bogovi se vtikajo vanjo! Reče; Trojanci pa že se bližajo vedenja grozni. Hektor ubije ta hip dva bojno izurjena borca, Istiga voza obá, Anhíola ter Menesteja. Britko žaluje o tem Telámonič Ajas, in bližej Skozi kardela hití, nasprotniku kopje zažene, Sina Selagoviga, Amfiona, čversto presune. Bil je ta v Pesu bogat, iz doma naklon!m ga spelje, Priamu de bi v pomoč prihitil in sinam njegovim. Tega zadene v pojas, in tako Telámonič Ajas, Jeklo de v trebuh mu koj do živiga ljuto predere, Gromno se v prah zavalí. Približa zmagavni se Ajas, De bi orožje mu vzel; Trojanci pa sukajo britke, Ojstre mu kopja nasprot, mnogtero se skita dotika. Krepko z nogama se vprè, ter jeklo iz trupla potegne, Ni pa mogoče biló mu vzeti orožja ob enim, Ker silovito preté Trojanske strelaštva v okrogu. Grozo mu v sercu zbudí sovražno napadanje smelo, Ki ga osuti hití, in sulice bliskajo strašno; Ako je ravno krepak, junaško pogumen i hraber, Vognuti mora se zdaj; prestrašen iz borbe jo vpihne. Tako so delali ti v lomastenju bojniga vihra; Zdaj je Tlepolema gnal, Heraklida, velikiga moža, Ravno Sarpedonu v pest naklon silovite nezgode. Bližata kadar obá hiteča nasprot si junaka, Sin in ob enim unuk zavitiga v tmine Kronida, Te le besede na glas Tlepolemos unimu reče: Polka Likejskiga knez, kaj nudi te, reci, Sarpedon, Viti se v strahu tu krog? izurjen ti nisi za vojsko. Prazna je, sin de bi bil ti skitolomivniga boga, Manjka ti sledna krepost, ki zalša izverstne junake, Ki so mu bili zarod pretekliga časa v starinstvu. Druj korenjak ti je bil nezmerne oblasti Herakles, Meni častiti preded, leonsko grozivniga stasa. Samši de tu je prispel terjavši Lavmedona konje, Čolničev slabih le šest imel je i malo opore, Vonder je mesto razdjal, stanovnike ulic potanjšal; Ti pa si serca plašun, in babežam ti ukazuješ, Pičlo pomagal ti boš Trojancam o zdajni zadregi; Tudi če bolji bi bil, zastonj si se trudil iz doma, Bom te ja naglo poslal neskončno v temoto Aida. Odgovorí mu na to Sarpedon Likejski voditelj: Res je, Tlepolemos, un Trojansko je mesto pokvaril, Verliga kneza zarad Lavmedona zlobe pregrešne, Dati ni hotel mu konj, po ktere iz delje je prišel, Zraven užali ga tud z besedo prenagleno britko. Tebi naznanim pa smert in puste prigodbe naklombo, To pa po sulici tej in čversto zmagavni desnici, Ki mi naklonite čast in pošlete tebe Plutonu. Tako junak doverši jasenovo kopje vertivši, Slično nasprotni grozí; oboje zažvižga na enkrat Krepko sovražnih iz rok. Sarpedon Tlepolema treši. Ravno v dolinco za vrat i skoziskoz tega predere, Krije zadetiga koj debelo mračivna temota. Ta pa presune nasprot Sarpedonu stegno na levi, Urnoma jeklo divjá, ojstrost se golénu že bliža, Smerti le varvale ste ga milost i briga Kronida. Verli prijatli nesó Sarpedona varno iz bitve, Sulica muči ga zlo, seboj ko vsajeno jo vleče, Nikdo se spomnil je ni, de zlekel bi bil jo iz rane, Tako natvegama so, in takimu v strahu hiteli, Željno gledaje le v cilj, iz gnječe oteti junaka. Tudi Tlepolema so Ahajci ošinjeni nesli Skerbno iz boja navzad. To vidši veljavni Odisej, Čverste kreposti obris, mu vžali se serce sočutno. Tako prevdarja mu duh v občutkih, i mislih, i željah: Ali bi sinu poprej Kronida gromečiga sledil, Djal al bi druzih še več Likejskiga roda ob žitje? Tode Odiseju zdaj ni bilo namenjeno hrabrim, Sina Kronidoviga končati mogočniga s kopjem, Ker je Atena pogum zavila mu drugim nasproti. Naglo Korana podrè, ter Kromija, tud Aj&stora, Pritana, Halja potem, Alkandra, in koj Neomona. Bil bi usmertil jih več tedaj še upaljen Odisej, Ako ne bil bi nakrat zagledal ga Hektor pogumni. Hitro privihra letá, se bliža nasprotnim Ahajcam, Groza sovražnim i strah, prijatlu tolažba se skaže, Reče bližečimu se Sarpedon užaljen i tužen: Pušati, Priama sin, me ne tu v Ahajski oblasti, Brani me, spravi me proč, nej vašimu v mestu mi zgine Moje življenje po tem, ker kruto mi brani osoda Vernuti spet se domú k veselimu kraju prededov, Vidil de svojo bi tam suprugo i sinčika svoga. Ranjenec tak. Ničesar o tem ne reče mu Hektor, Urno on dalej hití razserden i želje napolnjen, Gnal de sovražne bi proč, pokrajšal živetje še mnogim. Uniga nesejo zdaj skerbeči prijatli do bukve, Ki posvečena je tam Kronidu majavnimu kopja; Tamkej potegne še le Pelagon iz bedra jeklenko, Bil mu tovarš je i drug, izurjen, močan i pogumen. Uniga zvije omot, pogled mu temota zakrije, Vonder on kmalo zavč hladivnimu v pihu se zraka, Tak se krepost mu zbudí, ki ravno v pojemu je bila. Narod Ahajski pregnan po hrabrimu Hektoru tako Bliža temotnimu spet se morja brodovji v zavetju; Niso se stavili v bran, le ročnoma dalej bežali, Ker so zapazili de v kardelu Trojanskim je Ares. Kterimu vzel je poprej, in komu poznejši orožje Hektor, Priama sin, z oporo jekleniga boga? Tevtras pervi je bil, ter konje jahavni Orestes, Enomaj sledil je tem, za njim pa Etolje borivci, Trehos in Enopa sin, Helenos, po temu Orestej; Bil je ta v Hili domá, grabitelj bogastva hotiven, Kefisa breg je oral, sosedno prebivali drugi Tam so Beoti okrog, rodivniga polja veseli. Ker pa pregledala vse to Hero je limbaroramna, Kako Danajski se rod končuje v boritvi sodivni, Urno Ateni sedaj besede te krilate rječe: Žalibog; čuj me, o hčí orožje lomivniga boga! Prazne izrekli zares obljube smo mi Menelaju, Vernul de bo se domú Trojanskiga mesta rušitelj, Ako dovolimo tak razsajati Aresu krutim, Dajve! obernive se nasprot mu, de vstavive viher! Reče; jo vboga ta hip Kronidova višnjevoóka. Una pospeši se zlo, de konja obujzdana zlato Vozu pripreže, ko gre, rojenka gromečiga boga. Naglo uredi koles okroglih veljavno vertelo, Vsakima osem je žbic tečajnice krogo železne, Zlato podlaga je vsim, clo čisto, poveršina jeklo, Tako umetmh naprav, de čuda zavzame pogled se. Pesta so pristni opal okroglosti krasno blešeče. Sedež al svileni stol deržijo jermeni sreberni, Z robama zlatim okrog, blešečima sončne svitlosti. Voje sreberne molé skoz jarema zlate votline, Jarem krasote je cvet, k tem vajeta svitla priveže, Čistiga zlata obá. Napreže skakona živahna, Tak je namenjena v boj, želeča prekuc i porušbo. Palas Atena potem, oskitje drobivnika hčerka, Svoje obleke tenkost razširja v očetovi sobi, Tkana umetno je zlo, ker z lastno je roko jo tkala. Dene na persi oklep Kronida oblačniga tamno, Vzame orožja kar gre za solze žemavno rovanje, Verže na ramo potem egido prepreženo s čopi, Strašno grozivno okrog, napolnjeno čudnih pošasti. Bili so vidni na njej preganjba, razdor i moritva, Glava Gorgone posred, strahote viharno sejavna, Mračna ko pekla pošast, očeta gromovnika priča! Glavo pokrije sedaj s čelado čveteroveršično, Ktera ob enim bi sto iz gradov zakrila junakov. Dvigne v žareči se voz, ter sulico zgrabi veliko, Teško, prečistenih rud, s katero junake poruši, Kadar ubode jo serd, ljubimko užasniga boga. Hera zahuska potem s korbačem bernečim uprego, Vrata nebeške odpró se same po sebi o tresku, Varvale Hore so jih, kim bil izročen je Olimpos, Včasih ovile ga v tmo, i včasi razjasnule tmine, Tuki sta dirjala skoz le lahkoma vprežena konja. Samiga najdete tam Kronida na srednimu verhu Mnogorogatih višav čudovito ustrojene gore. Hipoma konja vderži zdaj boginja limbaroramna, Take besede nakrat nevoljna prašaje izreče: Al se ne serdiš, Kronid, o zgodbah, ki včinja jih Ares, Kako gonobi narod Ahajski, ta slavni, veliki, Derzno, nikakor ne prav? Bolí me! Radujeta tega Kiprida in Apolon se, bog porušivniga loka, Ki sta nahuskala tak okrutnika razun pravice. Oče Kronid, ne uzmi mi v zlo, če spravim iz boja Aresa krepko na mah, in dela okrutne mu vstavim. Odgovorí ji na to gospod gromovladni, Kronides: Hajdi! zagrabite ga, je kadra mu Palas Atena, Ona v britkosti ga zna in muke izrerstno zaviti. Reče; razumi nahip Junona ga limbaroramna. Cversto zasuče korbač; zadirja ko strela ji vprega Medju verhovjem gorá in svitlim nebeškim zvezdišem. Daleko kar le čuvaj na stražnici zračni pregleda Morja, valovja, gorá, in ravniga polja v okrogu, Tak je napregi ti skok, tak urno je boginja spela. Ker sta do Troje prišlè, de krasno zedinjene reke, Združene kjer se valé Skamandra, Simóisa vode, Vstavi viharni ta voz Junona limbaroramna, Konja izpreže, i vse zavije v oblake debele, Jestvine tema pa koj ambroziška reka naplavi. Boginji spešite zdaj, ko vplašene dve golobici, Željno pomoči sicer junakam i trumam Ahajskim. Kraju približate se, kjer pervi so bili možaki Tideja sinu okrog, silovitimu konje jahavcu, Del hrepeneči i zmag, ko ropa pohotni leóni, Al pa divjaki planin, ki krute kreposti so polni; Mahoma dvigne oglas tam boginja limbaroramna, Stentoru slična po vsim, po vidu, besedi in kriku, Tistim ki kričal je tak, možakov ko petdeset druzih. Bodi te sram, Ahajski narod, če prav izobražen! Dokler je z vami Še v boj pogumni zahajal Ahiles, Niso Trojanci nikod se tvegali von iz ozidja, Bab Ahila so se, in sulice v živo zadevne, Zdaj pa boriše jim je od mesta clo daleč o barkah! Rekši predrami pogum, oserčja možakam omaja. Palas Atena potem Diomeda nemudnoma iše, In ga, ne dolgo, dospè na vpreženim vozu zamotež, Ravno ko rano suší, ki vsekal mu Pandor je kruto. Muči ga pot in pritisk jermena, skitovje nosivca, Roka oterpnjena skor brez gibanja spredi molí mu. Jermen dvigaje od ran je brisal gonobe sušivši. Konj se dotakne in te besede mu boginja reče: Malo podoben je sin pogumnim očetu Tidéju. Bil je postave ta res le nizke, pa bil korenjak je! Nekada bilo mi ni po volji de bil bi boríl se, Ali de žugal bi bil, ko šel je poslan po Ahajcih Množtvu Tebanskim nasprot, med silo veliko Kadmejcov; Nej se gostuje domá, sim rekla mu, s hrano i vinam, Njega pa gnal je pogum, ni dal si pokoja, ne mira, Klical Kadmejce je v bor, posamezno vse je premagal, Tako veljavno mu zmir sim stala o boku budeča. Tebi enaka pomoč, ko njemu branivno zavetje, Te opominjam sedaj, klicaje te v bitvo s Trojanci, Ti pa opombe si gluh, in togo stermijo ti udje. Al te ovira lenost, al groza? — Kdo djal bo prihodnih, Tidej rodil de te je, ki sin bil Oneja je žarni! Odgovorí ji na to pogumni junak Diomedes: Boginja! da, te spoznam, o, kopje lomivnika hčerka! Ter brez ovinka povem resnico ti zadne do pike. Me ne ovira lenost, in strah me ne mami života, Meni je tvoj le ukaz, gospoja, živahno v spominu! Rekla si, imam de vsih bogov se ogibati v boju, Samo če bliža se mi Kronidova hčí Afrodita, Tisto de raniti znam do živega s piko bodečo. Toti mi uzrok je bil, de trume nazaj sim umaknul, Rekši de htjemo se tu vsi splošnoma družiti zopet, Aresa dobro spoznam, ki une sedaj napeljuje. Odgovorí mu na to Kronidova hčí modroóka: Tideič, o Diomed, ti mojiga serca izvoljen! Bati se ne zanaprej, ne Ara, ne druziga boga, Vedna ja bramba ti bom, te varvala vsake nezgode. Perva ti bodi ta skerb, de Aru nasproti zaderjaš, Ter ko ga v teku dospeš, de raniš okrutnika v živo, Veterno glavo predreš nestalnimu spremenjevavcu. Unidan, dolgo še ni, obetal je Heri ko meni, De bo Trojance podil, Ahajce pa zdatno opiral, Sada pozabi na te, in unim veljavno pomaga. Rekši raz voza spodi konjarja Sténela naglo, Z desno naznani mu proč, in un brez upora jo vpihne Ona se vstopi na voz junaškiga tik Diomeda, Vneta vsa želje boril; podvoznica bukova škriplje, Čuti ko bognje nalog, in silniga moža na sebi. Uzde zagrabi in bič natvegama Palas Atena, Aresu dirja nasprot nemudno z uprego ceptavno, Ravno orožje ta vzel je pervimu borcu Etolskim. Perifa klican i sin je bil silovit Ohesíja, Tega je Ares končal. Atena pa skrita je bila Varno njegovim očem pod Aida senčno čelado. Ares morivni sedaj Diomeda pogumniga vidši Perifa koj zapusti pobitiga v prahu ležati, Ker mu naklonil je smert in sladko zavedenje vzel je, Unimu koj se nasprot oberne in hipno približa. Skor se dosežeta že, več delja nikogar ne moti, Sulico Ares moli čez jarem, se trudi, jo verže, Uniga de bi pobil, razločil boritvo ob enim. Zgrabi pa s krepko roko jo hipoma Palas Atena, Sune pri stolu jo vstran, de dajej nekvanio se suče. Dvigne se v drugo sedaj Diomedes, izverstni boritelj, Dardo zažene in koj oberne jo Palas Atena Proti trebuhu, kjer pas na rahlini popka se sklene; Vse mu branila predrè, mu kožo cvetečo preterga, Kopje potegne natrag. Zdaj Ares rujove presunjen, Slično ko tisuč deset ob enim zarjove vojakov, Kadar upaljeni vsi terdnjavo napadajo vražno. Krogoma vse trepetá, Trojanci m skupni Ahajci, Tak silovito je rjul zdaj Ares togoti v nezmerni. Kakor ugošen oblak po tmini se nočni premika, Kadar soparni vihar zatuli na zraku veršečim, Taciga kazal se je Diomedu presunjeni Ares, Ker je v oblake zavit od zemlje se dvignul na kviško, Jaderno dalje divjal do blaženih krajev Olimpa. Žalostno vsede se tje, nakrišpan obraz mu je tužno, Kaže okrogoma sok tekoči iz rane skeleče, Javkati milo začnè, te krilate reče besede: Al te ne strese, Kronid, nevolja gledaje te dela? Vednoma muči britkost bogove zavoljo človeštva, Eden je drugimu kljub, se kavsamo tako za smertne! Za-te pa spor je le ta, ker tvoja je hčí silovita, Koja gonobe, posip v oserčju pregrehe le snuje! Drugi bogovi mi vsi, karkolj nas prebiva v Olimpu, Radi te vbogamo sploh, smo tvojim vkazam pokorni, Paladi vse pripustiš, ta suče po termi se glavi. Ti si jo v serdi rodil in dal ji togoto za doto. Sina Tidejeviga, Diomeda prevzetniga, ravno Bogam nevmerlim nasprot pohuskala je grozovitno; Pervič je Kipridi člen pokvaril na desni ročici, Mene napadal potem silovito ko divja hudoba! Vnesel za sada sim jo! sicer bi še dolgo znabiti Tarnjati moral ondot sosedno mertvaški v družini, Ako bi spridila clo ne bila mi rana života. Temno ga gleda vladar gromovja in tako mu reče: Veternik, vari se me! Ne cvili o boku mi tukej! Nikdo nebeških bogov mi tebi enako ni zopern. Ti le boritve želiš, in kreg, in prepiranja svade, Materi sličen si ves po kljubu in nagnenju termim, Ktero z besedami le — — le težko prisilim de vboga, Tudi sedajno gorjč ti njeni sovet je naklonil, Tode terpeti ta kvar ne morem te gledati dalej, Mojiga plémena si, rodila je meni te majka. Ako ne bil bi mi sin, zločesti, pogubni kazivec, Zdavnej bi trešil te bil globoko med Uranionce, Tako Kronid; Peonu potem de sceli ga reče. Dene mazila mu ta mirivniga naglo na rano; Zdajci je zdrav, ker smertnih mu ni razdjavna osoda. Kakor de hipno sterdí na figovim listu sočina, Komaj de stopi iz ran, je v migleju suha na zraku, Tako se rana mu koj zaceli in peči ga jenja. Heba ga vmije potem in čiste mu da oblačila, On pa Kronida se tik usede in gleda uporno. Boginji vernete se k Olimpu v poslopje Kronida, Hera ponosna i z njo izverstna v modrosti Atena, Clo zadovoljne, de ste ustavile krutniku dela. </poem> == Iliade dvanajsti spev. == <small>Obseg. Zidovja prihodno razrušenje. Ahajci se umikajo. Trojanci v zmagi. Hektora slava v blesku.</small> <poem> Tako Menecija sin skerbí za Evrípila rane, Kar se potrebno mu zdi. O temu se bijejo ljuto Trume obojnih armad. Ozid je, okop je nečimern! Nima jih varvati več terdnjava ponosna Ahajce, Ki jo brodovju so v bran sozidali, tako ne struge, Ker so posvetiti dar dostojni mudili bogovam. Barke, bogastvo i plen braníti je graja imela, Tode bogovam je vkljub ošabno napravljena bila, Torej je kmalo pošlá, dosegla ni svoje namembe. Bil ko še Hektor je živ, ko serd je oviral Ahila, Ter nepokvarjena še terdnjava Trojanska je stala, Toliko časa je tud ograja terpela helenska. Ker pa poginuli so poredoma pervi Trojanci, Vmerlo Ahajcov nebroj, ostalo nekoliko živih, Priama mesto v posip je padlo desetiga leta, In so vernili domú z brodovjem Ahajci se svojim; Sklene Posejdon tedaj, in Fojbos Apolon ob enim Stavbino djati v močvír, jo pustiti sili valovja. Kolikor Ida le rek al tokov poganja do morja, Rodija, Heptaporá, Karesa, Granika i Ithisa, Osepa tudi ter z njim Skamandra veljave ponosne, Simoja, v kimu dovolj čelad i skitovja potoni, Zravnoma mnogi junak, soroden Olimpa bogovam, Tem je obernul Apol iztočja nasproti ogradi. Tak devetero jo dni napada, dežuje Kronides, De bi zidovje se prej zvalilo v pomorsko globino. Zemljostresavec o tem vertil je trizobje grozivno, Trešil po redu v prepad ustave i brambe kamnite, Ktere počasnoma so le s trudam Ahajci dognali. Vse poravnaje podrè gromečimu na Helespontu, Tako na novo okrog pomorje zakrije z brodovjem, Kjer je terdnjava bilá; potem pa oberne potoke Zopet po strugah nazaj, po kterih navadno tečejo. Tako Posejdon poznej soglasno z Apolam je delal. Zdaj pa rovanja i hrup i borbe so rjuli v bližavi Stavbe ponosne okrog, padeče tramovja gromele. Vplašen Ahajski narod, po biču Kronidovim guljen, Stiska i gnjeti se skup okoli brodovja na bregu; Strah mu je Hektora serd, pošastniga v boju strašila, Žuga ki vednoma krog z napadam i silo viharja. Kakor v okrožju se psov in lovcov ujezeni tiger. Al oroslanka vertí, z očesama baklam enakim; Uni mu čversto nasprot uredeni skupno stojijo, Sulice, strelbe leté pogostoma v njega vsih krajev, Njem pa nezmerni pogum ne da mu zavetja iskati, Hrabrost poslednoma smert nakloni mu, tako pogine. Krepko se suče okrog, napada junaške kardela, Kjer jim udarja nasprot, sovražne se vmikajo rajde; Tako po gnječi sedaj vertí se upaljeni Hektor, Huska svojimce v naskok, ne tvegajo vbogati vprege. Scer zakadijo se v dirk, po tlaku s kopiti rožljajo, Spejo, dospejo na breg, restajo prestrašeni struge, Ki preširoka za skok, za dirjo presterma je bila. Silno je nagnjen okraj na levi ko desni okopa, S koli kovanimi v ost je tikama zgorej previden, Ki so Ahajci v opor jih krepko in gosto nabili, Tako zavarvano je ležiše grozilo sovražnim. Konju pripreženimu ni bilo mogoče preteči, Pešci le skušali so premagati take overke. Hektoru zdaj Polidam izusti te krilate slova: Čujte me, Hektor i vi pervaki Trojanske opore! Skazal bo prazen se trud, čez rove ne pridejo vprege. Pot je nevaren preveč, z ojstrinami koli grozijo, Zadej pa kviško stermí strašivno Danajsko zidovje. Nikdo se dol ne podá, i nikdo v prepir se ne tvega, Vse bi poginulo tam, končano v soteski bi padlo. Ker gromovladni Kronid jih tako pedepsa očitno, Troji pa zmago deli, podpore i slavo naklanja, Bogme, osebno želim, doveršeno gledati kmalo, Vsi de poginuli bi v deljavi od Arge Ahajci. Tode če vernejo se, in sprotna preganjba nastopi, Ki v globočino le-to nas gnjeti okopa in stisne, Dvomim de vteče potem samotež posamezni glasnik, De bi naznanil pogin Trojancam armade vesolne. Svetem tedaj vam, pozor! — Za vse je beseda veljavna. Pustimo vprege v pesteh okopa na bregu vozarajm, Mi pa vsi mirimo peš, prevideni dobro z orožjem, Hektoru vodniku v sled. Ahajci ne bodo se vperli, Vidši grozivno jim smert se bližati s krutim objemam. Tak Polidama je svèt; poterdi nekvarniga Hektor. Urno z orožjem na tla raz voza poskoči upaljen, Vidši to drugi nabip Trojanci posnemajo njega, Spejo vsi krog iz vozov, ukaz jim je djanje njegovo. Svojimu vozniku vsak ukaže pri rovu postati. Konje poredama tam imeti pripravne na bregu, Sami razdelno se v kardela vojaško grozivne, Ter za povemimi se spustijo na bojne opravke. Pervih voditelj je verst Polidam bil i Hektor upaljen, Te so junaštva naj več, nar hrabriši borce obsegle, Želne predreti nasip, ter tikama ladij se biti. Tretji je bil Kebrion, na mestu njegovim je sluga Vižal skakona i voz i Hektora bojno napravo. Paris, Agenor, potem Alkatos ukažejo drugim, Helenos tretjo je verst podbadal i krasni Dejfojbos, Priama sina obá, tud Asios ju je opiral; Asios, Hirtaka sin, ki konj iz Arisbe prignal je, Lepih, upaljenih konj od reke presvete Seleje. Versti četerti Enej ukaže, ki sin je Anhisu, Njemu pridružena sta Antenora hrabra sinova, Akamas in Arbiloh, obadva izurjena v borbah. Sarpedon vodnik je bil preslavni armadi zavezni, Glavkos udružen mu je, ter iskreni Asteropéos, Skazala hrabra sta vsih vojakov se ta dva odločno, On le še hrabriši je, presegši vse daleko druge. Združeni zdaj ko so vsi, mož moža, skit skita se tika, Spejo pogumno nasprot Ahajcam in upajo, kmalo Bodo posekani ti v obličju brodovja ležali. Vsi so prepričani koj, Trojanci ko njih pomagači, De Polidama sovét spolnitve do pike je vreden; Asios, Hirtaka sin vladavni, pa misli drugači, Neče zapustiti konj, ne voza in voznika svoga, S temi zadirja timveč brodovju orožnim nasproti. Abotnik! bilo mu ni namenjeno vhititi Keram, Ne de bi vernul se bil od ladij sovražno grozivnih Z nova do varnih višav terdnjave Trojanskiga grada, Ker ga zadela je prej naklomba osode okrutne, Dal mu je Idomenej navodbo prilično v pogubo. V levo obernul se je, kjer notri so vreli Ahajci Z naglo vprego, z vozém bešeči iz prostiga polja; Tje je skakona zavil, odperte ker bile so vrata, Ni mu grozila tedaj nikaka ovira nasproti, Bil je sloboden uhod za tiste ki vtekli poznej bi, Ter bi iskali naslomb, otetbe, zavetja v ležišu. Ravnoma notri derví zaslepljen upaljena žrebca, Vihrajo drugi za njim; uperli ne bodo se uni, Tak so nadjali se ti, pocepali bodo zaklani. Abote! — Našli so tam dva hrabra možaka o vratah, Bersta Lapitov obá, izurjena v kopja metanju; Eden je Pejrita sin, pogumni junak Polipetes, Drugi Leontej, veljak, morivnimu Aresu sličen. Stala na pragu sta tam visoko stermečiga vhoda, Hrastama dvema v primér na verhu ohostene gore, Ktera viharju nasprot in plohi deževja se vpreta, Vterjena v zemljo okrog s koreninami daleko sežnim, Tako ta dva, zaupaje v moč nevžugane desne, Čakata Asja napad i trume pridružene njemu. Uni naravnoma v zid uporni kričaje dervijo, Skite vertivši namoč, preprežene z bikovo kožo, Gnetijo Asja se krog, in Jamena, tudi Oresta, Toona, Enoma scer in Akama, Asija sina. Vodniki huskali prej so Greke ošinjene svitlo. Bili de hrabro bi se za brodov otetbo na morju. Zdaj pa ko vidijo moč Trojansko napadati zide, Krogoma javk zadoní, obupni hropot i razbuka. Udrita una naprej, se bijeta zunej uhoda, Kakor se vepara dva v soteski bregovja napadu Branita lovcov i psov upaljena z ojstrim čekani; Planeta kadkada vstran, divjata po gosti šumavi, Splašita vsakiga v beg s čeljustmi grozivno škripaje, Dokler ju jaderni strel iz delje v pogubo ne trešne. Tema enaka klopot strelaštva na persi ropoče Krajev iz mnogih okrog, se branita silno i krepko, Lastni kreposti in gor na zidu zaupaje trumi. Stolpov širocih iz viš dervijo ti kamenja gosto, Sami de branijo se in šotore zveznih pryatlov, Z barkam plavavnimi vred. Snežinkam ob zimi enako, Ktere vetrovje nakrat, oblake majaje po zraku, Žene slepivno na tla, in vije jih vednoma hujši: Taka gošava pušic veršela je tuki Ahajcam, Tamkej Trojancam iz rok; bobnele so votlo čelade, Skitov oboki ne manj zadeti z letečim skalovjem. Glasno pritoži se zdaj, ter bye obupno si stegna, Asios, Hirtaka sin, in reče nevoljniga serca: Oče Kronid, i ti si udan človeštva prevaram! Nikda ne bil bi verjel, kardela junakov Majskih Sili de naših bi rok se vstavljale tako zmagavno! Slično seršenu, ki je života le male kreposti, Sedeža svojiga on na gerbovim hrastu ne pusti Rušenju vražnih močí, napadu protivnih oblasti, Ampak se stavi nasprot, v osiru mladine obramba: Tako te dva, ne vmakneta se, če ravno le dva sta, Prej ko doteče namen, al padeta sama pobita. Tako užalen junak; neganjen posluša Kronides, Sklep že mu v glavi je bil, nakloniti Hektoru slavo. Drugi prepirajo se nasprotne za vrata ležiša, Tode pretežko mi je, načertati sleherno boja; Cele ograde je krog bobnelo viharja, napada, Kamenja, žvižga pušic; neradi, prisiljeni branjo Brodov Ahajci okraj. Žalujejo serčno bogovi, Ki so v prestrašni takrat pomagali borbi Ahajcam. Burno začnè Lapitov napad in bojna presodba. Sin Peirita, junak Polipotes umetni, mogočni, Sproži Damasu nasprot, zadene čelado jekleno, Sredo železno predrè, in skoz i skoz vihra bodilo, Ravno v čepino naprej, kri vlije se hipno v možgani, Tako živetja je konc, boritvi njegovi pa sverha. Uzme Pilonu potem, ter Ormenu bojno napravo, Verli Leontaj končá Hipomaha, Aresu sina, Ki je Antimaha kri, do živiga pas mu presune. Hanžar iztegne sedaj ostrine neznano velike, Vihra po gnječi nasprot Antipatu, hrabrim junaku, Dregne ga v bliži, de koj se znakši prekucne na zemljo,, Menona, Jamena scer in verliga zadnič Oresta, Tote poredoma vse poseka in prahu pridruži. V tem ko nasprotnikam ti pobirajo brambe pobitim, Sledila Hektoru je tje množica druzih junakov, Hrabrosti pervi ki so, želeči predreti zagrado, S plameni žarno vse krog brodovje uništiti skupno. Ravnoma stali so zdaj dvomljivi na robu okopa, De bi zagnali se črez, prikaže na zraku se tica, Orel visoko leteč, ki v levo kardela je plaval, Kačo je v parklih imel neizmerno veliko rudečo, Živo, vijočo se zlo, gotovo se biti z nosivcam. Ta se oberne nakrat in tikama vrata ga pikne, Un bolečine prevzet jo nagloma treši na zemljo; Kača se vije okrog na sredi armade po prahu, Tica pa bola kričé odplava v šumenju vetrovja. Gledajo vplašeni tam Trojanci se viti nagnusno, Znamenje, mislijo, je Kronida drobivniga skitje, Reče tedaj Polidam pogunmimu Hektoru to-le: Hektor, izurjen si scer me v zborih ovračati vedno, Ker ti sovete dajem; podložnim je res nedostojno, Vodniku stati nasprot, — veljá to v posvetu ko v boju. Njemu timveč je dolžnost pomnožiti vodju veljavo, Vonder izrečem sedaj, kar meni koristno se kaže. Strogo ne siliti nas, de bíli bi tik se brodovja, Letu po tičjim bi šlo; ker tica je una Trojancam Dobe prikazala se, ko vreli mogočno naprej so; Orel visoko leteč, ki v levo vojaštva je plaval, S parklama kačo verté, rudečo, nezmerno, še živo, Proč pa zagnal jo je prej, ko gnezdo domovja dospel je, Tako prinesel je ni do stana želeče mladine. Slično se z nami godí; če vzamemo unim zidovja, Siloma ruknemo v stan, pred nami Ahajci bežíjo, V redu ne vernemo se od brodov ovakiga pota; Množino pustimo tam junakov ubitih i hromnih, Ktere posekajo nam Ahajci v prepiru za barke. Tak bi poprašan prerok razjasnul prigodbo, ki v duhu Znamenja neba pozná, in voljno je slišan od umnih. Temno gledaje ga tak overne prešineni Hektor: Kar si izrekel, mi ni po volji v nikakim ozira, Lahko bi bolji sovet od pustiga tega dajal mi! Ako ti to govoriš pravedne iz misli do mene, So ti bogovi razum osenčili polnoma v glavi: Svetješ, očitno v nemar Kronidovo djati namero, Ktero mi sam razodel ravnanju je mômu v pravila. Tiču letečimu ti velevaš verjeti na zraku, Meni pa tiča ni mar, ne tarem si glave o temu, Al je na desno zavil, kjer sončna svitloba izhaja, Ali obernul se je na levo v temoto mračivno. V boga zaúpamo mi, v Kronida visoke modrosti, Vsemu ki vlada okrog, človešvtu i večnim bogovam, Geslo le eno veljá, in to je: Otetba domovja! Znati bi hotel zakaj razločne se borbe bojíš ti? Ako poginemo vsi pobiti v bližavi brodovja, Tebe ne vjela bi smert, upihnul ji ti bi gotovo, Ker ti oserčje ne da, sovražniku stati pogumno. Tode v spominu imej, ak bodeš ogibal se boja, Al če oviral mi boš vojake z besedami v delu, Bom te osebno prederl, končaje ti prazno živetje. Rekši naprej se podá, kričaje mu sledijo drugi, Groma veseli Kronid pa zbudi na zraku nevihto, Tako de strašni vihar visoko iz Ida zatuli, Vivši vse v prašni oblak, Ahajce strahota napada, Hektoru zbudi pa up in tudi Trojancam ostalim. Migu zaupaje ti Kronida i lastni kreposti Trudijo silnoma se predreti Danajsko ograjo; Slemena stolpne podró, mektajo branila opersne, Dvigajo z drogi nasip, jim pade nekoliko stebrov, Kteri uterjeni v tla podlaga ozidju so bili. Temu namenjen je žok, razrušenje htejo Trojanci, Tode iz važniga se Danajci ne ganejo stana, Skitja stermečiga poln je persobran; unim ovira, Tem pa olajša pušic in kamenja kruto dervenje. Ajasa verla obá podbadata trope na zidih Speta v kardelih okrog budivši pogumnost Ahajcam, Temu prijaznih besed, in unimu jako grozivna, Ak se je v bitvi dozdel nečimernih misli al dela: Bratje, ki pervi slové, ki z njim so, ki zadej hlepejol V boju enake nikad veljave ne skažejo moži, Danas opravka dovolj ponudi se vsakimu borcu! Sami previdite reč! tedaj ne bežite v brodovje, Premda nasproti gromé uporniga vraga grozitbe; Vednoma čversto naprej, med sabo se šuntaje sami! Dal bo visoki Kronid, mogočni gromovnik Olimpa, Zopet sovražno derhal zapodimo v mesto de srečno. Krikata tako ta dva, sogrejeta duše Ahajcam. Slično snežinkam iz viš, o vetru ko mete po zimi, Ker se nameni Kronid z belino pokriti okrožje, Ter iz obnebja perší de vijejo goste se vlage, Tudi če vtihne vihar, on siplje nezmerno, zakrije Glave visoke planin in verhe zobate bregovja, Polja plodivne, dolin soteske, i nive posjane, Hribci primorja vse krog, zalivi, zatoki so v snegu, Morje le hipno požrè ga padšiga v istimu času, Drugo pokrito je vse, ko zgosti se studna odeja: Tako letele so zdaj na trume pušice in kamnja, Ki so Trojanci jih tam in tukej Ahajci dervili, Tak de zidovja okrog bobnelo je strašniga hrupa. Tode Trojanci sedaj, blešivni poguma i Hektor, Komaj prederli nasip in vrata zidovja bi bili, Ako ne bil bi Kronid Sarpedona, svojiga sina, Naglo v Ahajce zagnal, leona v goveda rogate. Sukal ta skit je jeklen pred sabo, obočen okroglo, Krasne iz rude kovan, umetnik je bistri ga delal, Znotri preprežen naskriž obilnoma z bikovo kožo, Čistiga zlata okraj podpirajo prečke železne, Tega v obrambo derží, ter suče dve subci v desni. Urno privihra naprej, divjaku pušave podoben, Kteri po lakoti gnan med plašne ovčicice plane, Klati nemilo začnè, od ene do druge poskoči; Ako zgodí se de tam v ovčarje pazlive zadene, S kopjem ki branijo jih, vanj huskajo tropa čuvaje, Neče umikati se, poskusiti mora kreposti, Al de uhvati komad, al sam bo pri ropanju ranjen, Pasji pokvari ga zob, al varženo kopje predrè ga: Tako naganja pogum Sarpedona hrabriga ravno, Planiti burno na zid, in persobran zdajci podreti, Sinu Hipoloha on besede te krilate reče: Glavkos! o druzih zakaj častijo naj s kraji sedenja, S kupcami vinskim in scer s povzemkami hrane v obedih, Bogama slično oba v deželi domači Likejski? Najno posestvo zakaj razširjeno tak o Ksantu, Polno vinogradov, niv, pšenico-rodivnih okrajev? Samo za to, de bi zmir med Likije trumami pervim Trope ko burja vihar dervila protivne v pogubo, Tako de reklo se bo v Likejskim ošinenim polku: Naša vladarja zares obračata verlo se, bogme! Z vinam krepivnim zastonj i ovcmi ne kermita trupla, Delata kakor veljá, poguma je polno oserčje, Slavno se bijeta sploh, sta perva med pervimi v boju. Brate mil ak bi sicer, brez vojske te, vedno živela, Vednoma krasna ko cvet, v obstojni mladosti nesmertna, V bitvo ne hodil bi jaz, med perve borivce ne silil, Tebi veleval še manj, se vtikati v borbe morivne. Ker pa brez tega grozé poredama Parce i Kere, Teh pa je krogoma broj, de nI jim uteči mogoče, Dvigniva krepko tedaj se nama al drugimu v slavo. Reče junak; ne brani se un, ne mudi se Glavkos, Dalej se spustita koj, kardela Likejske peljaje. Peteja sin ju zazrè, prestraši se zlo Menestéos, Stolpu, na kimu stojí, se bližata kruto grozeča. On se obrača okrog, de vidil bi koga Danajcov, Ki bi overnul napad, i njemu, i stolpu, i trumi, Ajasa vgleda sedaj, boritve ne sita junaka, Tevkra pogumniga tud, ki ravno iz šotora stopa, Tode predaleko so, zaklic ne doseže jih ondi; Je ropotanja preveč, razlega do neba se burka, Žvižgi i zvenki pušic na skite, čelade i vrata; Vse je v naskoku okrog, zunajni se vpirajo čversto, Naglo predreti si vhod, odmaknuti zmage overke. Urnoma Ajasu zdaj on pošle Toota klicarja: Teci mi, verli Toót, pokliči mi Ajasa simo, Blagor ak bosta obá, nar bolji bi bilo gotovo; Tuki začela se bo moritva okrutna, in kmalo, Tropi Likejski že tam pritiskajo, kteri vsečasno Spričajo silno krepost prestrašni v razločbi rovanja. Ako je dela i tam borivniga, pridi mi jeden, Ajas, Telamona sin, boritelj i modri sovetnik, Drugi nej spremi ga les prepira izurjeni Tevkros. Reče; upoti klicar začuvši besede se zdajci, Zida Ahajskiga tik z nogama on urnima speši, Ko do junaka prispe, izusti te krilate slova: Ajasa hrabra obá, voditelja slavnih Ahajcov! Kliče vaj Peteja sin, vladarja prijatla nebeškim, Dojdeta de mu v pomoč, podpirata v delu ga nekaj; Ako mogoče obá, to njemu naj bolji se kaže, Ker mu boritva grozí, mu bliža okrutni poboj se. Šiloma vrejo nasprot Likejski vojaki, ki vedno Čversto napadajo bran v razločbi kervavi prepira. Ako je dela dovolj i tuki, mu dojde le jeden, Ajas, izverstni junak, Telamona krepka mladika, Temu pridruži se pak pobitve navajeni Tevkros. Tako doverši klicar; uboga Telámonič Ajas, Sinu Oílovimu besede te krilate reče: Zdaj se branita vidvá, ti sam in junak Likomedes, Opominjaje okrog Danajce, de možko se vprejo. Grem de tam une oprem, ustavim od ondi napake, Koj ko mogoče mi bo, se vidili bodemo zopet. Rekši naprej se spustí Telamonič iskreni Ajas, Tevkros udružen mu je, brat pristni po lastnim očetu, Pandion z njima je scer, junakovo nese orožje. Ker so do stolpa prišlí, približali se Menestéju, Koj so razumih: tam, de došli v pomoč so potrebnim. Spenjajo že se na zid, na persobran, urni Likejci, Slično ko vihra oblak napoljen i bliska i treska; Hrupno začenja poboj, gromijo besede ukaza. Ajas ubije gredoč, Telamonski voditelj, prijatla Vodju Sarpedonu tam, pogumniga borca Epikla, Mramorno z gručo sedaj, ležala ki zida je znotrej Druziga kamnja poverh. Debela in težka je bila, Krepki možak bi je ne omajal z obema rokama, Kot umerjoči so dnes; on dvignjeno silno zažene, Stlači čelado mu clo, črepino mu zmane oglavja; Ta se iz turna zvali prederznim enak vodo-lazu, Treši globoko na tla, in duh iz telesa mu zgine. Glavka zadene potem, mladika Hipoloha, Tevkros; Ravno ta kviško divja po stermi ogradi branila, Pleča mu vivši nasprot; ga udri, prepir mu doverši. Skrivnoma boj ta pusti, in to de nobeden Ahajcov Rane ne smotri na njem, ne smeje se bedi njegovi. Tuga pa misli navdá Sarpedonu, vidi ko v strahu, Glavkos de ga zapustí; on vonder ne zabi boritve, Sulico dregne timveč Alkmáonu Testoru v serce, In jo potegne nazaj, blagutne ta padši na lice, Krogoma mu zarožljá prekrasna jeklena naprava. Persobran sada z močjó veliko Sarpedon uhvati, Ruka, nateza, majè, zidovje napočeno kima, Tode le sleme se vdá, podlaga pa čversta ostane. Ajas i Tevkros nasprot se stavita; ta mu s puško Persna jermena, vnaskriž pod skitam ki dasta se zreti, Ojstro zadene namoč, Kronid le ohrani ga kvara, Pristni ker bil mi je sin, ubrani za zdaj mu osodo. Ajas na to zaleti se v tarčo, jo skozi presune, Sulica vihra naprej, ne malo napadnika strese, On se umakne sicer, popolnoma se ne ostrani, Bil mu je v sercu še up, de slave bo mnogo dosegel, Glasno v sledeči mu trop Likejski gledaje zakliče: Čisto pozabite vi, Likejci, veljave naskoka! Samimu meni ni moč, nar hujši če bil bi boritelj, Toti porušit nasip, do brodov odpreti si cesto, Sledite urno tedaj, le množina zmago nakloni. Reče. Prestrašeni ti po strogi besedi vladarja, Udrijo brambi nasprot, se krogoma kralja gnetivši, Tudi v ozidju sedaj se vkrepijo trume Abajske, Dela je bilo dovolj, nezmernoma truda i znoja. Niso poderli sicer junaki Likejski zidovja, Ceste otvorili ne do brodov o bregu pomorskim; Unim pa bilo ni moč se vpreti napadu koristno, Ter jih poditi natrag, potem ko so v bližo dospeli. Slično ko kmeta se dva prepirata polja za mejo, Batina krepka grozí, sukaje se, vsalrimu v roki, Malo prostora le vmes i sleherna stopnja dotik je. Samo dopersni le bran zdaj loči sovražna naroda, Mahata čezenj se zlo po bikovim usnju skitovja, Krasno zakrivljenih tarč in druge vojaške naprave, Ranjenih smertno dovolj po britkimu jeklu je bilo, Neki ko herbet i vrat zamudijo kriti previdno, Drugi clo skozi jeklen ovitek i pleča železne. Stolpov i zida okrog rudeča je kri se cedila, Tuki Trojanska i tam Ahajska pobitih junakov, Vonder so čversti ko zid, in bega se mkdo ne loti. Tehtnica slično stojí, ko v roki najete predivke. Prejo ki suče za dnar, družini de hleba nakloni, Ravnoma skledi obé stojite, ne zniža se ena; Tako je zmaga sedaj obema narodama stala. Zadnič odloči Kronid, ovenčati Hektoru glavo, Priama sinu, ki zdaj napada zidovja Danajske. Gromnoma krik mu doní po trumi Trojanski v okrogu: Kviško, Trojanci v naskok! predrite Ahajsko zidovje, Trešite v brode požar, barkado de plamen uništi! Tako opomni junak, začujejo vse ga ušesa; Ravno zidovju nasprot vihari vsa truma kričaje, Spenjajo vsi se na verh, jim sulice bliskajo v rokah. Hektor popade sedaj za kamen veliki, da! skalo, Spodej debelo na moč, gubivši se v ostrino zgorej; Dva bi je krepka možá današnih junakov po valkih Ne zavalila na voz, ak s koli bi vanjo se vperla, On jo je naglo zavil, jo dvignul i nesel naprej jo, Ker mu je zlajšal jo sin Kronida, nevidniga boga. Slično kot urni ovčar pešičico volne zagrabi, Nese igraje jo proč, in teže nekake ne čuti, Hektor enako ta čok do bangora durniga nese, Vrata dvokrilate kjer zaperte so s pahi nasprotnim, Čversto zavarvane krog z jeklenim zagojzdami novim, Ktere veriga je skup napeto deržala v ti legi. Blizo pristopi, se vprè z nogama, ter udri na sredo, Bavši se, de bi lučaj prešibki iz rok se ne zmuznil. Gromno zapahe zdrobí; podere se v notri zidovje, Vrata prekolejo se žvižgaj e letijo zagojzde, Krepke opore zidú pocepajo v desno i levo. Nagloma plane v predor veličastni, oroženi Hektor, Strašna polnočna pošast! ko blisk al tresk iz oblaka, Sulici suče grozeč dve ojstro nabrušene v desni. Razun mogočnih bogov ne bil bi ga nikdo ustavil, Zdaj ko privihra v posip, serdito gledaje v okrogu. Glasnoma svojim kričí, v razbuko lomasti obernjen; Vrejo de dalej na moč, in sleherni sledi poklicu; Spenjajo ti se na zid, in drugi se gnetijo v režo, Hrup je i klanje vse krog, na brode vervrajo Ahajci Groza le vlada sedaj, le zvuki obupa doníjo. </poem> == Iliade Štirinajsti spev. == <small>Obseg. Agamemnon, Diomedes, Odiseos i Nestor bitve tek opazujejo. Pervi svetje umik, nasprotne misli je Odiseos. Posejdon tolaži Agamemnona. Hera utrudi Kronida de zaspi, sedaj krepkejsi pomaga Posejdon Ahajcam. S kamnam zadetiga Hektora nesejo Trojanci iz bitve v mesto. Zmaga Ahajska, beg Trojanski.</small> <poem> Nestor o vinu sedé kričanje to ljuto zapazi, Sinu Asklepejevim on reče te krilate slova: Sodi, Maháon mi blag, kak čudno se suče ta borba! Vednoma brodov okrog naraša kričanje borivnih. Tukej pomudi se ti, poserkaj te kaplice čisto, Hékamedá de o tem krepčavne pripravi toplice, Ude opral de si boš, kervi ko prašila i znoja. Jaz pa pregledati hčem iz brega vertenje vojaško. Rekši po skitu ozrè Trasiméda se, sina, ga uzme; Ležal je v šotoru ta, svetivniga jekla blešil je. Sin pa z očetovim bil je skitam ozunej na boju. Sulico dvigne potem polikano z ojstrino brusa, Šotora zunej stojí, tam gleda prežalostne zgodbe, Bežne Ahajce vse krog, zmagljive Trojance gonivne, Spredej zidovja posíp, razrušene brambe za zidam. Slično ko morje somrak se kaže pogledu primorca, Motno čutivši napad viharja, ki burno se bliža; Mirno stojí, še valov ne puha ne v levo ne v desno, Veter Kronidov še ni razločno po zraku zatulil; Tako prevdarja sivor zdaj svojiga serca v globini Dvojno: al družil bi se celoti Ahajskiga množtva, Al k Agamemnonu šel bi, Atriču, množtva vladarju? Djanje naposled se to dvomečirau kaže koristno, K Atriču iti na mah. Tam strašne davé se nasprotno, Gromno oklopja doné telesih na gibkih vojakov Mahu o silnimu rant, i kopja, i mečev, i sulic. Nestora srečajo zdaj vladarji bogovam uljudni, Prišli so ravno iz bark, ki ranjeni bili so undan, Tideja sin, Odisej, ter Atreja sin Agamemnon. Dalječ od bitve so proč o bregu poredoma stali Brodi na morju okrog. Naj pervi so bili na suhim, Brambo imeli so ti zidovja uterjene stene. Bilo široko je scer ondotniga morja obrežje, Vsiga brodovja pa ni le vonder obseči zamoglo; Stopama so je tedaj uredili ladjo za ladjo, Tako napolnili so vse kraje zaliva do brega. Gledati boja izid, vertenja omage i zmage, Šantajo ranjene tje na sulične droge operti, Serca jim tuga topi, nasproti sivor ko prispeši, Britko prešine celó plemenite junake Ahajske, Nagovorivši ga tak vladar Agamemnon omeni: Nestor! o Neleja sin, ti zvišana dika Ahajcam, Bitvo davivno zakaj prepušaš oskerbi nejakih? Žalibog, da! se bojim, viharni de Hektor jo spelje, Kakor jo pred je grozil Trojanskiga zbora v posvetu; Djal je, ne verne se v grad, ne pusti brodovja nikakor, Dokler upaljeno ni, pobito vse živo na barkah; Tako grozil je tedaj, in evo! doveršeno bode. Psujejo v sercu, to vem, Ahajci me sada vsi skupej, Ter me čertijo kot on med četami svojim, Ahiles, Uzrok edini je to, do vmikajo borbe se plašno. Odgovorí pa na mah Gerenski mu Nestor jahavni: Steklo, zarisano je! premeniti zgodba ne da se, Tudi mogočni Kronid storjeniga več ne predela. Krogoma zid je posip, ki zdel se je vterjen za večnost, Varvati ki je imel brodovje, i nas, i kardela. Uni brodovja so tik, se bijejo zmešani z našim, Soditi več se ne da, čeravno se bistro oziraš, Kter de Trojanski je trop, i kter je Ahajski v ti gnječi, Tako je vpleteno vse, kričanje do neba se glasi. Zdaj pa prevdarimo kak ta stvar se zasukala bode, Ak še pomaga razum. Vi pa ne hodite v boritvo, Ranjen vojak za prepir nikdar ni nikakor veljaven. Odgovorí mu na to vojaštva vladar Agamemnon: Nestor, upaljen prepir se suče že tikama brodov, Zdal ni ne čversti nasip, ne stene, ne jame, ne grapa, Kar nam je dela dovolj, posveta, in truda naneslo, Vse to je bilo zastonj, ne vbrani ne trum ne brodovja; Vidno je, silni Kronid uništenje nam je namenul, Hoče neslavno de vsi poginemo tukej Ahajci. Jasno je bilo poprej, nas kvara ko zdatno je branil, Jasniši sada mi je, ljubimce ker une si zbere, Nam izpihuje pogum, desnice poveže z okovi. Urno tedaj, vsesplošno se koj kar pravim doverši! Barke potegnene v kraj zaliva i v bližo obrežja, Zopet odrinejo nej na višje pritoka valovje, Sidra se vterdijo tam, de varne do tmine so nočne, Scer se pokoja nadjam, ker une k počitku bo gnalo, Nam pa mogoče bo tak, pospraviti drugo na ladje. Graja junaku ne gre, poginu ki v noči uteče, Bolji de v noči vbežiš, ko biti zasačen ob soncu. Tamno gledaje o tem Ulises izurjen omeni: Ktera beseda Atrid privihra iz ustnice tvoje? Strašni! da, tebi bi šlo, de vodja plašunov ti bil bi, Ne pak ukazal bi nam, kim slavna namemba je dana, De neprenéhama v boj hitijo mladosti od nježne Pozne do starosti let, ko smert jim očesa zatisne! Sklep ti je vterjen tedaj, bežavno domú se podati, Pustiti Trojo v nemar, za ktero prestali smo toljko? Molči, ne čuje de kdo govorenja neslaniga drugi, Javalne najdete ga, besede ki te bi izrekel, Ako mu pameti ni osoda osenčila kruto, Clo če je slavni vladar i množtvu enakim veleva, Kakoršno sledilo je, voditelj iz Grecije tebi! Kar si ukazal sedaj, terdim de je vrednosti prazno; Sredi boritve velíš nam krasno ostenjene barke V morje potezati spet. Ugodno to bode Trojancam, Prej že po volji jim gre, še to, in objame obup nas, Nam ne ostane ko smert. Ahajci ne bodo se bili, Ako potegnemo v tok valovja brodove i ladje, Vsi za otetbo skerbé pobegali bodo na barke, Tako izid bo pogin po tebi nasvetvane činbe! Odgovorí mu na to vojaštva vladar Agamemnon: Živo svaritba le ta, Ulises, je v serce mi segla, Strašnoma! tode pozor! ne terjam de volji nasproti Bi se učinjalo to, brodovi se vlekli na morje. Nej le oglasi se zdaj, ki bolji sovet mi naznani, Bodi mladenč al sivor, prijetno bo mojimu sercu! Reče mu hitro na to boritve klicar Diomedes: Tukej je mož! kaj išete ga? vam hipoma svetjem, Ako ubogate me, ne devate slova v nemar mi, Moje mladosti zarad, ker godov ne štejem veliko. Scer pa ponosno terdim, slabejšiga roda de nisim, Tidej mi oče je bil, ki v zemlji počiva Tebanski. Sini pravedni trijé nekada so Proteju bili, Dom je v Pleúronu stal, ves kraj Kalidonski je njih bil: Agrios, Melas junak, ter hrabri boritelj Onéos, Tideja oče, mi ded, pred unima slavno razglašen. Ta stanoval je domá, le včasih je blodil po svetu, Tak so naklanjali mu Kronides i drugi bogovi. Hčeri Adrastovi on zaročen je v hiši prebival, Vsaciga blaga bogat, pšeničniga polja veliko, Vertov, vinogradov scer osenčenih z drevjem imel je, Tudi goved in ovac; z orožjem prekosil je vse sploh, Vem de to slišali ste, ker ljudstvu ta reč je očitna. Ceniti mene tedaj ne morete plašniga roda, Tud zaničavati ne sovéta, ki dam ga v korist vam. Udrimo naglo v prepir, če ravno smo ranjeni, stisk je! Bomo zderžali se scer osebno boritve z orožjem, Nove na starih de nas ne bodo pokvarjale rane, Dramiti htjemo razum, in čverstiti tistim junaštvo, Ki so preurni v pobeg, pa k delu vojaškim počasni. Tako junak; poslušajo vsi, ga vbogajo voljno, Jaderno sledijo mu, Agamemnonu, vodju Ahajskim. Tega nemarno ni čul Posejdon valovja majatelj, Bliža v podobi se mu postarniga moža vojaka, Prime za desno rokó voditelja trume Ahajske, Nagovorí ga na mah besede te krilate rekši: Atreič, kak bo vesel globoko v oserčju Ahiles, Vidši moritvo, obup, nesramno bežanje Ahajcov; Sercu v njegovimu ni nar manjši namere pravedne, On se prekucni v pogín, zavij ga v sramoto izidba! Niso sovražni ti ne bogovi Olimpa nikakor, Gledal Trojance ti boš, njih vodnike, njih pomagače, Brusiti s petami prah, bežati v ograde Trojanske, Proste prepušati vam brodovja i šotore vaše. Reče, in krogom divjá, kričaje neznaniga zvuka, Kakor junakov deset bi tisuč, al več jih, zarjulo, Ljuto zagnavši se v bor, moritve in zmage želečih, Glas mu enak je donél iz grozniga gerla, Neptunu, Serca navdajal z močjó, s pogumam, i voljo terpežno, Stati ko zid jim nasprot, in biti do zadne se srage. Veršno Olimpa stojí tik zlatiga sedeža Hera, Gleda prigodbe tečaj, in urnoma boga spoznavši, Gospodovavniga tam, ki suče pogumno se v bitvi, Dever ob enim i brat, oserčje ji v radosti plava. Vidši sedeti pa tam na gori Idajski Kronida, Silno se čezenj serdí na tihama v duši ponosni. Marno prevdarja sedaj ošabno gledavna Junona, Kak bi omamila um skitovje drobivniga boga. Misel sledeča se zdi dvomeči nar bolji poslednič. Krasno nališpana se mu bližati kani kovarno, In ko ljubezni bo vnet mikavno jo želel objeti, Hoče uspavati ga popolnoma v sladko omoto, Tako de tehtal ne bo pod zvezdami časne prigodbe. V izbico skrivno hití, ki jo sin ji Hefest je uredil, Kinčeno krasno namoč, s ključavnico tako zaperto, Duri de nikdo ni znal odpreti zavarvanih lično. Toto se v izbo podá, i vrata blešeče zaklene. Ude mikavniga koj telesa očisti z ambrozjo, Mane in derga potem ter maže vse krogoma člene Z oljem duhtečim okrog, ki vsako dišavo preseže, Ki, de le malo zmajè se v domu Kronida neskončnim, Hipno vse kroge svetá napolni z mamivno vonjavo; S tem si namaže život, preplete, uredi si kite, Lica i čela okolj blešivne si kodre popravi, Krasne, leskeče, ki se na glavi mogočni vertijo. Vzame obleko potem ambrozje puhtečo, — Atena Tkala ji umno jo je, z obrisi okinčala čudno — Sponke na persih zapnè, pod kojim igrajo ji nedra, Pas pa ki skup to derží, je lišpala stotina čopkov. Svitle si vtakne sedaj v ušesi demantne uhane, Trojna je zvezda odsev teh biserov redke lepote, Lica blešeči zavoj pokriva kraljici Olimpa, Krasni, popolnoma nov, ki sveti od sonca živejši, Vtakne nožice potem sijavne v nebeške sandalje. Bivši doveršeno to, uredeni lišpi na udih, Urno iz izbe prispè, pokliče iz družb Afrodito, Same ko vidi de ste, ji to le začnè govoriti: Hčerka, bi hotla mi ti dopolniti željo edino, Jezo pozabiti zdaj, de v bitvah Ahajcu pomagam, Ker ti, nasprotniku bran, Trojancu le slavo naklanjaš? Odgovorí ji na to Kronidova hči Afrodita: Hera, ti boginja dik, supruga i slava Kronidu! Reci mi, kaj de želiš, naganja me serce de vbogam, Ako speljavna je reč, in meni mogoče de speljem. Zvito, kovarno potem ji boginja Hera omeni: Draga, posodi mi pas, ki serce ti sleherno vjame, Bodi si serce bogá, al bodi-si serce človeško. Iti namenjena sim do meje redivne te zemlje, Vidla Okéana bom, in zibko, in Tetido mater, Ki sta v poslopju nekdaj me milo učivši gojila, Kamor je Reja takrat otela me, bil ko v globine Strašniga brezdna pregnan Kronidu po hujšim je Krones; Te dva obiskati grem, ju vmiriti, ak bo mogoče. Dolgo razdvojena že med sabo po britki sovražbi Studno ogibata se objema i postlje zakonske. Ako mi steče, de ju s prijazno besedo potažim, Nagovorim, de se spet objameta žarne ftubezni, Vedno me bosta potem častila prijatlico milo. Ko črne so me nje očí zadele, Vse čute koj so srca mi prevzele. Obrnjene poglede vedno v mene, Tak' mirne, krotke, polne usmiljenja, Je zdelo se, da misli je le ene, V korist in prid le {{razprto|meni}} vdana vsa; Je zrem in zrem, da bitje take cene Ne bilo bi prikazni le meglá. — O ne, sem živ! gavranom ne jedilo, In ribam ne, volkovom ne kosilo. Kozakinja na sedežu se dvigne, Odprte vidši da očí imam. Se veselí. Mi želja v srce švigne Nagovoriti jo, le kak, ne znam; Se bliža bolj ter s prstom rahlo migne, Da naj molčim, odgovora ne dam, Dokler krepost se ne povrne cela, Ki upanje obstanka bo imela. Na mojo dene roko svojo gladko, Blazino mi popravi pod glavó, Odplavaje po prstih le za kratko, Zatisje hišno roke nje odpró, In reče nekaj. — Nikdar še tak sladko Ušesom mojim glasje ni biló, Osupnjena posluša duša moja, Harmonika je bila clo nje hoja. Pa klicani še niso prebujeni, In šla je von, al preden je odšla, Še enkrat gled obrne proti meni, Ki bolji ko govor spoznati dá, Da vsi, ki so pod streho to združéni, Želijo mi le mnogo dobrega, Zakličem naj, ak se bo treba zdelo, Vse bo na klic, postreči mi, prispelo. Je z materjo, očetom se vrnila, Kaj treba več? Bil sem kozaku gost, Vsa žlahta se je z mano veselila, Mi stiskala je roke — krepko dost, Na gostovanja, svatbe me vabila, Med njimi brat sem bil, ne sluga prost, Kjerkoli je slovela družba lepa, Voditelj bil gotovo je Mazepa. O meni se je govorilo mnogo, Kak so me našli mrtvega že kar, Kak me prenesli v hišico ubogo, Kak prišel spet mi je spoznanja dar, Samojlovič takrat je vladal strogo, Pa smrti se je bližal, bil je star, Pripravnega iskal je pomočnika, Zadene mene sreča ta velika. Tak bil sem tajnik svitle sive glave, In prišla mi je v roke vsaka moč, Iz mojih ust so tekle vse postave, Za mir in boj veljavne dan in noč, Domá je bilo marsikaj poprave, Polajšati, dodati, vzeti proč, Gotovim nam za boje vedno biti, In slednemu v okom viharju priti. Smo bili se s Tatari na vse kraje, Z Baškiri, Barabinci tù in tam, Podjarmili Kirgize in Nogaje, Premenuli jim slavo v kvar in sram, Obiskali Krimejne vinske raje, Je vidil Kavkaz naših sukenj pram, Čerkasija, Kabarda nas poznale, Se bliže naše bolj ko treska bale. Početja vam tedajnega omenim — Bakči — Saraja znamenit naskok, Ko prvo ga junaško činbo cenim, Ni bil namen mu le krví pretok, Pravic je bil opomba hladno lenim, Osveti kak nedolžnosti se jok. Marijo tam smo strogo maševali Potockovo, izgled prihodnim dali. Marija ti, — — pobožna, čista diva, Sumljivosti, zavidu kruti dar! Ko trešla te je v smrt naklomba kriva, Sarema ti topila v kri hanžar, Ti nisi se nadjala, da kdo biva, Ki plačal bo — razvivši kolobar — O tebi kar Megere so grešile, Ko ljuto so te v haremu davile. In urnoma prispel je dan računa, Še zgodbe je živelo mnogo prič; — Je bila noč, na nebu polna luna, V gošavi pel žvrglaje je slavíč, In čuj! nakrat doní orožja buna, Vse krog vrvrá naskoka votli krič, Na vse straní bežé sovražni vlaki, Za njim ko grom razpaljeni kozaki. Mladina je po haremu vršela, Po stanicah iziskanih lepot, Orožja tam, se ve, da ni vrtela, Prijazniših je našla v njem zamot; Krasavicam je tista noč se zdela, Nar slajši vseh, kar steklo jih je not, Sem čul poznej, da bile niso redke, — Ki lun devet nosile so nasledke. Med našim jih je nekaj tacih bilo, Kim dá perímk Evropa — „velikan," Se zlasti vse je enemu čudilo, Ki Igurov Vasili bil je zvan; Sem vidil že mnogtero rogovilo, Priličen tej ni srečal me dolgan, Sedajnost ak bi tacega imela, Gotovo bi orjakam ga prištela. Raván je bil, neznane visokosti, Dosegel šest je čevljev in še čez, Ves koder poln, ko resja goša v hosti, Le redko dlak je sivih bilo vmes, Mu glas doníl je v ravni dragi prosti, Ko tresk al grom viharnih iz nebes, Najhujši ker je borbe vrela zmeda, Razločno clo mu pela je beseda. Ga ni volká, zverjaka ni, ne bika, Njegovemu da rjul bi slični bas, Ropot in hrup, še toliko velika. Oslabita le malo taki glas; Velevši trop naprej da se pomika, Da borbe, al premirja da je čas, Mu je iz ust gromelo — pa počasno — Da zadni mož razumil ga je lasno. Nenehama je zvesto bil tik mene, So rekli mu desnica mojih rok, Pa tisti krat ni cenil šeg nobene, Nagon mu bil je le nasprotnih stok, Pogina rop je, kjer in kar zadene, Ni gledal žen, ne sivca, ne otrok, Se v djanju je zavzetim pričam zdelo, Občutje vse da v njemu je zavrelo. Primerlej tak opombo mu je zbudil, Trinožkih del, kim grad je bil izvír, Osvete duh pa pihati ni mudil Žrjavice, mu tleče v srcu zmir, Kdo bi tedaj se strašni kazni čudil, Ki prišla je čez gnezdo greha v dir, Ko žar in plam sta vogle vse objela, S tem zadni up tatarski sili vzela? Vasili strog, osorn, skor tik požara, Vertívši meč raván je kviško stal, Gledaje v čad in silno vitje para, Kot ognju da ukaze bi dajal: Nej žarkoma nad njim pregrehe kara, Ki mir povsod je hladnoma razdjal, Razruši nej posledne clo do dlake, Do zadnih pik, spomín na te divjake! Popaljeno je v malo časa bilo, Ostalo je zidovje golo le, Pa vrelce v njem solzice je točilo, Ko prej poznej današnega do dne, Opomni da prigodbe nas nemilo — Ki jasniši pravlica jo pové — Marijine, trpežnice nekrive, Brez madeža pobožno čiste dive. Tak steklo je početje dneva tega, Zadostjena sta bila ljud in car, Samotež le, obupno krogom bega Po pustinah razdjan plašun Tatar, In tudi tam ne jenja ga zadrega, V izidu je njegova bila kar, Nevihta tak dovršena, končana, In plačan dolg je rodu Tamerlana. Samojlovič potem očí zatisne. Slovesno bil je v zemljo zakopan, In slavna sreča meni zdaj zablisne, Na njega mesto bil sem splohno zvan, Občinske želje, ustnoklicne, pisne, Obrnjene so vse na mojo stran. To vidši car — kaj bilo je storiti? Rad al nerad je moral dovoliti. Tak je bedak, ki mislil je izredno, V poginu môm speljati srd in črt, Me vreči smet v obupanje posledno, V sramoto, muko, taro, vidno smrt, Pokazal pot mi na prestol nevedno, Iz resja djal me na cveteči vrt. Nikdar tedaj obupati na sveti, Vsi znajo se spolniti nam obeti! Opravki šli so gladko, vse po volji, Je vladala ljubezen, ne ukaz, Vsak cenil se občinstva toljko bolji, Kar urniše dopolnil je oglas, Jaz trudil se, in zmiraj prej ko moli, Razjasniti potrebnemu obraz, Ukrajni res tedaj se je godilo, O vladi kot Saturnovi je bilo. Nastopi kres; Jovana svetek znani, V Ukrajni pa posebno praznovan, Moj god je to, tedaj pri meni zbrani So bili vsi činovniki ta dan, Voditelji, glavarji, kapitani, Veljakov kar le ima jih ta stran, Veseli smo, pogumno vneti bili, Bokalov več ko vada je spraznili. Na vse platí se suče govorenje, O dirku bil je mojemu spomin, Izusti vsak po svojem vidu zdenje, Pristavši, da še ni dovršen čin, Nazadne pak je bilo občno mnenje, Da ravno vdarla ura je vrnin, Le rečem naj, Ukrajne vsi sinovi, Tak peš ko jež, so v sledbo mi gotovi. Jim rečem jaz: Prijatli, vsem je znano, Da prišel sem nerad in kako k vam, Prospešno scer je bilo vse speljano; Pa velik dolg poplačati imam, Do dôbe te mi bilo ni še dano, Pobotati s tiranom strah in sram. Sedaj je čas vrniti vse prejeto, Da pomni rod {{razprto|kozakovo}} osveto. Tak bo od nas potomstvo govorilo, Se veselil nad nami vnuka vnuk, Ker zmaganje nam ni najvišji bilo; {{razprto|Pravica vsem}}! nam bil je gesla zvuk; Po celemu bo svetu se glasilo, Iz naših ust da prišel je ta uk, Ki neki dan donil iz Petrograda, Od Kjahte bo do juga in zapada. Pridružite izvrstne si junake, Ki srca jim dviguje živ pogum, Ki so domá nevolje prosti vsake, Da v trudu ne omaga moč in um, Nam manjkalo ne bo skrbí in tlake, Ker te rečí ne spelje prazni šum; Pet tisoč dvakrat bodi nam opora, Danstedni dan zediniti nas mora. Dovršim tak. Molčé se vse razide, Pozna se pa, da v žilah jim kipí, In komaj jutro drugo, tretje pride, Ukrajna že se tabor bojni zdi. Junaštva več in zmiraj več se snide, „{{razprto|Pravica vsem}}!" — na vseh stranéh doné. Si zberem, ki so se potrebni zdeli, In skokoma na Poljsko smo hrumeli. Močí so mi napete dvojno bile, Boril bi bil z Evropo se tačas, Iz jekla zdele kite se in žile, Pogum osrčja diamantni pas, Očesa blisk, naročje slika sile, Pomnožen tak navadni grla glas, Da hujši je gromela mi beseda, Ko divji tul uralskega medveda. Na Poljski smo. — Svobode majka sladka, Poljubim, glej! o tvoji nogi prah, Istor'ja scer ni tekla ti pregladka, Ostal ti ni neznan izdajstva strah, Pa svetu si velika bila pratka, Od tebe je učil se Dunaj plah, Sobjeski dal izgledbe mu je take, Razpihnul da je vse potem divjake. Na Poljski smo; še ne pri gnezdu vraga, Pa gledalo bo kmalo ga okó, Na desni tam sta Varšava in Praga, Dereče Visle čujem tù vodó, Polagoma se širi cvetna draga, Že pred menoj blešobe grada so, Pa živega se nič ni oglasilo, Ko kaprovec je zginulo vse bilo. Mi krog in krog obdamo gnezdo zmaja, Pristave, hlevi s plamenom goré, Podrta kmalo prva je ograja, Zasuto je zunajno rovje že, Šum bolj in bolj, in hujši hrup ustaja, Na vseh stranéh žigala v grad leté, Na slemenu zagledam petelina, In hipoma — ogniše je grašina! Prevzetni grad! iz tebe so letele Na vse platé po Poljski iskre tar, Zavida srd, sovraštva britke strele, Napake gnus, pregrehe strah in kvar, Ni čuda, da naposled so unele Netila se v današni tvoj sopar, Da steče uk nekdajnega pisarja: Ki seje pih, bo grozo žel viharja! Od plamena so stavbe vse objete, Na vseh stranéh razpada barvan zid, Švigavne bakle kviško so razpete, Visoko kar doseže bistri vid. Ko dež cedí se v sliki žarne drete Raztopljen svinc iz krova zidnih rid: Te solze so zatrtim revam stekle, Veruj, trinog! te čutno bodo pekle! Ko so mi smrt sramotno prisodili, Nadjavši se, da gladko teklo bo, V gotov pogin divjaku me zročili, Mladenče šibko, zvezano, goló; Se vé takrat jim niso v mislih bili Izidi tak okrutni, tako zlo, Ker konja bo in krepke povezala Ukrajne moč jim pično plačevala. Tak' poravna na svetu vse človeško Naklombe tek in premagljivi čas, Zaúp tedaj na vladanje nebeško, Ostani ti pogum osrčja pas; Scer čakanje ne bodi ti pretežko, Ne bodi gluh za prave ure glas, Ko ta ti bo osvete ura bíla, Nikaka moč ne bo se te vbranila. Speljano je, dovršeno je delo, Zasuti so okopi krog in krog, Stolpovje, ki za večno je slovelo, Razrušeno na tleh od glav do nog, Uglajeno zidovje krasno celo, Razdjal je vse do jedra plamen strog. Današni dan ne sanja živa glava, Da nekdaj tam gromela je trdnjava. Tak lahko noč, tovarši milo dragi! In jutro, upam, pojdemo naprej. — Se Hetman prostre v postelji tej blagi, Čeravno le iz listja, sladki zdej, Ker teh rečí ne ceni on po vagi, Mu pride drem objame ga torej, Naj bodo le za streho mu nebesa, Se vleže in — zaprte so očesa. In kralj molčí? Ne razodene mnenja? Za taki speh mu ni pohvale dal? Razjasniti si jedro njega zdenja Je prašanje in trud zastonj bi djal, Ker celo uro, vès čas govorenja Je slavni mož na tihem sladko spal. Bog daj! da bi čitavcu se ne bila Pravlice te enaka prigodila.</poem> g80kk53l5vvszwdpk52uj4gm9gdf2dr 0 20365 224239 224141 2026-06-18T09:30:46Z Janezdrilc 61 np 224239 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Molitev (Josip Cimperman)]] * [[Molitev (Ana Gale, 1)]] * [[Molitev (Ana Gale, 2)]] * [[Molitev (Miran Jarc)]] * [[Molitev (Mihail Jurjevič Lermontov)]] * [[Molitev (Lado Piščanc)]] * [[Molitev (Jože Šerjak)]] 6o26zbf0f05fdjexbqqb6f5or3tj430 0 24969 224261 224161 2026-06-18T09:43:29Z Janezdrilc 61 pp slog 224261 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Lepa Vida (Ivan Cankar)]] * [[Lepa Vida (Josip Jurčič)]] * Lado Piščanc: :* [[Lepa Vida (Lado Piščanc)]] :* [[Pesem o Lepi Vidi iz Primorja]] :* [[Lepim Vidam iz Primorja v slovo]] * [[Kraljevič in Lepa Vida]] (slovenska ljudska pravljica) * [[Od lepe Vide]] (France Prešeren) * [[Pesem o Lepi Vidi]] (Arkadij Videmšek) 94cjz3etekrb4f71vrtm0qkbo33uxza 0 25096 224220 224103 2026-06-18T09:22:34Z Janezdrilc 61 np 224220 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Slovo (Anica Černej)]] * [[Slovo (J. Geršakov)]] * [[Slovo (Simon Gregorčič)]] * [[Slovo (Lojze Grozde)]] * [[Slovo (Janko Kersnik)]] * [[Slovo I—V|Slovo (Dragotin Kette)]] * [[Slovo (Zvonimir Kosem)]] * [[Slovo (Srečko Kosovel)]] * [[Slovo (Gregor Krek)]] * [[Slovo (Fran Levec)]] * [[Slovo (Fran Levstik)]] * [[Slovo (Rado Murnik)]] * [[Slovo (Lado Piščanc)]] * [[Slovo (Josip Vandot)]] * [[Slovo (Stanko Vraz)]] * [[Slovo (Domoljub)]] * [[Slovo (Glas osemnajste)]] * [[Slovo (Kmetijske in rokodelske novice)]] 0tg7d173191vp3tu4y2jdrtadpz23fp 0 25111 224262 224177 2026-06-18T09:44:11Z Janezdrilc 61 np 224262 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Mati (Ciril Jeglič)]] * [[Mati (Simon Jenko)]] * [[Mati (Janez Kmet)]] * [[Mati (Ada Negri)]] * [[Mati (Franjo Neubauer)]] * [[Mati (Lado Piščanc)]] * [[Mati (Ivan Podržaj)]] * [[Mati (Črtomir Šinkovec)]] * [[Mati (Matija Valjavec)]] * [[Mati (Amerikanski Slovenec)]] * [[Mati (Slovenka)]] * [[Mati (Slovenski dom)]] cc84kjtpm1bu7er0l27vtzn4lehmufq 0 25232 224218 224097 2026-06-18T09:20:21Z Janezdrilc 61 np 224218 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Pismo (Ivan Cankar)]] * [[Pismo (Anica Černej)]] * [[Pismo (Lojze Grozde)]] * [[Pismo (Srečko Kosovel)]] * [[Pismo (Zofka Kveder)]] * [[Pismo (Lado Piščanc)]] * [[Pismo (Ljudmila Sešek)]] * [[Pismo (Tomaž Šalamun)]] * [[Pismo (Ivo Šorli)]] * [[Pismo (Branko Žužek)]] * [[Pismo (Mladi topničar)]] == Glej tudi == * [[:Kategorija:Pisma]] n1lim13cpca6jd8mnz14vpjg57koh30 0 25718 224236 224148 2026-06-18T09:30:01Z Janezdrilc 61 np 224236 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Pričakovanje (Jože Brojan)]] * [[Pričakovanje (Anica Černej)]] * [[Pričakovanje (Karel Destovnik)]] * [[Pričakovanje (Janko Glazer)]] * [[Pričakovanje (Lado Piščanc)]] 3f4z2pvf7eprskmltvznqf9cc4ueijk 0 25816 224221 224106 2026-06-18T09:23:49Z Janezdrilc 61 np 224221 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Berač (Karel Destovnik)]] * [[Berač (France Koblar)]] * [[Berač (Fran Ksaver Meško)]] * [[Berač (Lado Piščanc)]] * [[Berač (Ivan Pregelj)]] * [[Berač (Ivan Sergejevič Turgenjev)]] * [[Berač (Jože Zavertnik)]] odctwdk3nfivtunji5xeim63xwrzaht 0 25826 224217 224089 2026-06-18T09:19:46Z Janezdrilc 61 np 224217 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Bolnik (France Bevk)]] * [[Bolnik (Ivan Cankar)]] * [[Bolnik (Lado Piščanc)]] * [[Bolnik (Amerikanski Slovenec)]] biy7canwyp8dn7nqseal5g25yn4olcl 0 27246 224219 224101 2026-06-18T09:21:16Z Janezdrilc 61 np 224219 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Hrepenenje (Lojze Grozde)]] * [[Hrepenenje (Matilda K.)]] * [[Hrepenenje (Jernej Levičnik)]] * [[Hrepenenje (Josip Murn)]] * [[Hrepenenje (Lado Piščanc)]] * [[Hrepenenje (Albin Prepeluh)]] * [[Hrepenenje (Anton Umek)]] a4nk2pvguutuz3zngu93auf5ce04dgw 0 29524 224230 224123 2026-06-18T09:27:10Z Janezdrilc 61 np 224230 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Jesenska (Karel Destovnik - Kajuh)]] * [[Jesenska (Vida Jeraj)]] * [[Jesenska (Lado Piščanc)]] 838cxiwif0ph4eglfcmjpjhxx09c1md 0 30030 224214 145581 2026-06-18T09:17:04Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Mladost]] na [[Mladost (Ivan Cankar)]] 145581 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov= Mladost. | normaliziran naslov= Mladost | avtor= Ivan Cankar | opombe= | izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 26. oktober ({{mp|leto|1911}}), 44/247 | vir= {{fc|dlib|AY05F2M7|s=1|dLib}} | dovoljenje= javna last | obdelano= 4 }} Sedel sem na Rožniku, tam pod verando, in sem gledal na vrhniško stran. Lepo jutro je bilo, tako čisto in jasno, da sem razločil v daljavi belo grlico, Sveto Trojico. Tam je bila moja mladost. Grenko mi je bilo pri srcu — kakor da bi gledal v obraz človeku, ki mi je bil nekdaj ljub in drag in ki mi je zdaj čisto tuj. Vsa dolina, prav do vrhniških hribov, se mi je zdela kakor rakev. Tam spi človek, ki se nikoli več ne bo vzdramil. Zatisnjene so oči, ali trepalnice so tako tenke, da gleda skoz nje. Očitajoč je njegov pogled. »Kod si hodil? Kje je pot, ki so jo žareč in koprneč gledale te oči? Kam so se izlile, kje so utonile vse lepe sanje, kod so se razbegle visoke misli?« ... Iz žalosti me je vzdramil korak na pesku. Prišel je postaven mož, spodobno oblečen, nekoliko rejen; obleka in zlata verižica na belem telovniku, rdeča lica, vesele oči — vse na njem je razodevalo, da je popolnoma zadovoljen sam seboj in s svetom. Slamnik je držal v roki in si je otiral z robcem potno čelo. Pozdravil me je z odkritosrčnim, skoraj otroškim veseljem in takrat sem ga spoznal. Mojih let je bil, tovariš moje mladosti, ali po hoji, po glasu in obrazu mlajši od mene. Ko sva se pozdravila, je prisedel, ogledoval me je dolgo in natanko, nazadnje pa se je zasmejal s svojim zvonkim in prijetnim glasom. »Ni ti prav, da sem prisedel — oko te razodeva! Še z jezikom ne znaš lagati, pa bi z očesom? In tudi vem, zakaj ti ni prav! Toliko vem jaz; ti pa vedi, da mi delaš krivico! — Ko sem prišel, si gledal zamaknjen tja doli na vrhniško stran in tako bled si bil, da sem se prestrašil. V tistem samem trenotku sem bral vse tvoje misli, kakor da si jih bil na papir zapisal ... Rekel si v svojem srcu: tam se je začel križev pot — čemu, kakšen je sad in konec? ... Stopil sem predte, spoznal si me in v tistem hipu si me sovražil kakor še nikogar v življenju. Rekel si nadalje v svojem srcu: to je človek, ki je vodoma, s smelo roko ubil svojo mladost; storil je greh zoper svetega Duha — in glej ga, mladega, zdravega, zadovoljnega s seboj in s svetom! Dem Einen die Perle, dem Andern die Truhe — a biser dobi ubijalec! ... Take in podobne so bile tvoje misli. — Tudi jaz sem pred nekaj leti stal na hribu in sem gledal na gorenjsko stran, tja, kjer je bila moja mladost. Smelo sem ji pogledal v lice in sem jo ubil. — Ko sem stal na hribu, so bile tudi moje misli prav take, kakor tvoje; samo da si ti glavo sklonil, jaz pa sem jo povzdignil. Vprašalo me je z belili gorá, od gorenjskih strani: Kod si hodil? Kje je pot, ki so jo žareč in koprneč gledale tvoje mlade oči? — Jaz pa sem gledal naravnost in sem naravnost odgovarjal: Po tistih klancih se plazi jetičen asket s trepetajočimi koleni, usahlimi lici in udrtimi očmi. Jaz sem ubil svojo mladost, on pa je ubil svoje življenje! ... Že paglavci se posmehujejo tistim idealom mladosti, ki so tako svetli in visoki na papirju. Besede, besede, besede — je rekel Hamlet. Po mojih žilah pa se ne pretakajo pisane besede, temveč živa kri ... Glej, nevesto imam, jutri ti jo pokažem. Tebe bi poslušala verno, kakor bere človek gladke verze; mene pa ljubi z očmi in z ustnicami in s telesom. Ali veš, kaj se to pravi? Jaz živim v življenju, ti živiš na papirju ... Ne poslušaj mladosti, ubij jo! Drugače bo stala za teboj kakor sitna guvernanta, ki jo je bilo življenje opeharilo za ljubezen, pa se tolažil nemško liriko in z ideali ... Zadovoljen človek je pravičen pred bogom in pred ljudmi. Kateri so tvoji sodniki? Zdrava kri, rdeča lica in jasne oči! Ali poznaš tisti dovtip o kravi, ki ni dajala mleka, zato ker je živela od same štiriperesne deteljice? Neslan dovtip je, ali modrost je v njem ... Siromak je shujšal, ker se je bil preobjedel idealov, zdi se mu, da je velik mučenec, apostol morda, pa ne pomisli, da je ukradel življenju celega človeka. In namesto da bi tako pomislil, gleda z zaničevanjem in sovraštvom na ljudi, ki z ravnim korakom, ponosni in zdravi, prepevajo in vriskaje hodijo po široki cesarski cesti življenja ... Kadar sem se spomnil na svetopisemsko zgodbo o zlatem teletu, so mi bili vselej ljubši tisti prešerni plesalci, nego pa Mojzes, ki je stal na gori. Plesalci so peli in živeli, Mojzes pa je pisal ... Ne glej, ne glej tja na vrhniško stran, zasmej se in trči z mano!« — S prijetnim glasom je govoril, gladko in lahkotno, kakor priučeno pesem. Ves obraz se mu je smejal in svetil, oči so gledale odkritosrčno, nobene grenke misli ni bilo v njih. Ko je šel, sem stopil k plotu pod verando. Tenke meglice so se vile nad barjem, na vrhniški strani pa je bilo jasno; iz daljave me je pozdravljala bela grlica, sveta Trojica. Takrat se je zgenilo v rakvi, vzdramil se je človek, ki je dolgo, dolgo spal. Počasi so se vzdignile trepalnice, pogledale so mi v lice jasne oči, polne trdnega zaupanja; in ustnice so so nasmehnile. Kje bridkost? Tako sladko mi je bilo pri srcu, kakor nikoli poprej. — [[Kategorija:Ivan Cankar]] [[Kategorija:Dela leta 1911]] [[Kategorija:Slovenski narod]] qi11q7z9kcmac95chsbz58e0m7bl7fr 0 30042 224246 224136 2026-06-18T09:32:51Z Janezdrilc 61 np 224246 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Pravljica (Ivan Albreht)]] * [[Pravljica (Ivan Cankar)]] * [[Pravljica (Ana Gale)]] * [[Pravljica (V. Jarc)]] * [[Pravljica (Lado Piščanc)]] * [[Pravljica!|Pravljica! (Ilustrirani glasnik)]] 6amsye5ytkx25zaksdl6ojienugag9j 0 31578 224227 224116 2026-06-18T09:26:04Z Janezdrilc 61 np 224227 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Spoznanje (Anica Černej)]] * [[Spoznanje (Joža Lovrenčič)]] * [[Spoznanje (Urban Jarnik)]] * [[Spoznanje (Lado Piščanc)]] * [[Spoznanje (Slovenka)]] ev1oui5ost5y7tj0zrbiekowevd5t47 0 35188 224224 224110 2026-06-18T09:24:52Z Janezdrilc 61 np 224224 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Zvezdica (Janez Mencinger)]] * [[Zvezdica (Jožef Mihelič)]] * [[Zvezdica (Lado Piščanc)]] sxfyybmi976ndud9ec4q49u31zv1zl2 0 38837 224209 201647 2026-06-18T09:14:02Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Ptička]] na [[Ptička (Dragotin Kette)]] 201647 wikitext text/x-wiki {{naslov | prejšnji=Dragotin Kette: Roži | naslednji=Podgorska svetnica | naslov=Ptička | poglavje= ([[Poezije (Kette)|Poezije]]) | avtor= Dragotin Kette | obdelano=2 | licenca=javna last }} <poem> Ptička zapevala v zelenem boru, slušala deva jo na belem dvoru. Kaj je povedala, kaj je zapela? Da je tri ptičke že ljubčke imela. »Ej, ej, ti ptičica, ptičica zala, je-li, četrtega zdaj boš iskala?« »»Bodem iskala ga, bodem dobila, ž njim, kakor z drugimi bodem storila!«« Slušala deva jo in zardela, pesmico tako je tudi zapela. </poem> [[Kategorija:Dragotin Kette]] [[Kategorija:Pesmi]] [[Kategorija:19. stoletje]] 1e4xul9aa98urlpsmi71j0ovk3hzudy 0 40058 224267 211261 2026-06-18T10:01:52Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Na Krasu]] na [[Na Krasu (Igo Gruden)]] 211261 wikitext text/x-wiki {{naslov | prejšnji= V bregu pod Nabrežino | naslednji= Tramontana | naslov= Na Krasu | poglavje= ([[Primorske pesmi]]) | avtor= Igo Gruden | opombe= |licenca=javna last }} <poem> 1. Kraško poljé s kamênjem ográjeno, suho, razpaljeno, nikdar pomlájeno, v pretesnih dolinicah se razprostira: na njem pšenica brez dežja umira, vene ajda in trta sahne, še vetra ni, da skôznjo dahne. Zdravi možje in starci še čvrsti, žene, dekleta in starke – po vrsti srčnó te borne lehe gojijo … in voli furlanski se v soncu kadijo, fántič jih z beko in s klici priganja, stopa po rázoru, žvižga in sanja. Kraške vasice z zvonikom na sredi, znanke ste mi v pomanjkanju, bedi: pohlevne hišice, s skrlami krite, na podu glavíce splétene v kite, po oknih nagelj, zelèn rožmarin fantom v Ameriki cvete v spomin – in rekli so mi, da hodil si tod, a jaz vse zaman sem ped za ped iskal tvojo božjo sled – o Gospod! 2. Vzduh težák je in vse polje dežja čaka; skozi rázor mračne volje kmet koraka. Lice bolj od žejne zemlje je razkrito, od skrbi, ki kri izžemlje, vse izpito. V polju bilka se ne gane, ptič molči; skozi dalje nepoznane blisk leti. Na razgrete njive v polje lega mrak: kamorkoli, sam, brez volje gre korak. </poem> [[Kategorija: Primorske pesmi]] tddrhr2wcutd1wmfxh6uxj7xhu6i31q 0 41765 224264 224183 2026-06-18T09:58:04Z Janezdrilc 61 prenos pesniške zbirke v samostojen članek 224264 wikitext text/x-wiki {{Avtor | ime = Lado | priimek = Piščanc | vzdevek = | leto_rojstva = 1914 | leto_smrti = 1944 | opis = Slovenski duhovnik, pesnik in kandidat za svetnika. | slika = | napis_slike = | wikipedija = Lado Piščanc | wikinavedek = | wikiverza = | zbirka = Category:Lado Piščanc | dlib = Lado Piščanc | zp = | opomba = }} == Pesniške zbirke == * [[Pesmi zelene pomladi]] [[Kategorija:Slovenski avtorji]] kdvfs31x3hw84alekkodmvk0zd6kbx6 0 41769 224197 224088 2026-06-18T09:11:39Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Bolnik]] na [[Bolnik (Lado Piščanc)]] 224088 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Bolnik | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Roke | naslednja = In zdaj se pri tebi je mrak | licenca = javna last }} <poem> '''BOLNIK''' Zunaj sijejo pomladni časi... Dan za dnem že ob rumeni zarji prisluškujem daljni pesmi kladiv, ki vihtijo bratje jih klesarji. O — in v njih obraze je vklesana silna volja po utelesitvi, njih roke se v marmornatem delu gibljejo kot v čudežni molitvi. Moj obraz pa od bolesti blede; od trpljenja nem je, ves raztrgan, moje roke mrtve so, kot da je v njih življenja gorki tok pretrgan. Le onkraj posteljo moje plamen v rdeči vazi podrhteva... Neka roka dan za dnem priliva olja mu, ko bolno dogoreva. </poem> t1v8tw5k0vjpbb3jg5kz78ag7qj6zo3 0 41776 224199 224096 2026-06-18T09:12:11Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Pismo]] na [[Pismo (Lado Piščanc)]] 224096 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Pismo | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Pesem o beli hišici | naslednja = Pesem poletne južne noči | licenca = javna last }} <poem> '''PISMO''' Tam v daljni tujini ni mraza, ni belih cest, ni zlatih zvezd, ni znanega daleč obraza. Zvonovi tam dol ne pojo tako kot pri nas, ko za polnočni čas fantje na nje pritrkujejo. A ob jaslicah vam zaživijo vsi daljni spomini: in v sivi tujini zvonovi domači zvonijo. Zvezde domače hitijo čez svod in po sivih poteh nagramaden je sneg in po snegu gre v srca GOSPOD. </poem> 8yfv8t2a12xitlcajj3wvicto3k81tp 0 41779 224201 224100 2026-06-18T09:12:48Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Hrepenenje]] na [[Hrepenenje (Lado Piščanc)]] 224100 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Hrepenenje | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Večer v tujini | naslednja = Slovo | licenca = javna last }} <poem> '''HREPENENJE''' Da bele peroti zdaj bi imel, da širne daljine bi preletel, da šel bi iz mrzle tujine v gore nazaj, nazaj na planine! Da zarje jutranje bi videl vse rdeče, gore mogočne v nebo koprneče in... da te svoje tihe bolesti v temne prepade mogel bi stresti. </poem> 0kukiuleuq985q3hps81v29qt76cv02 0 41780 224203 224102 2026-06-18T09:13:07Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Slovo]] na [[Slovo (Lado Piščanc)]] 224102 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Slovo | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Hrepenenje | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''SLOVO''' Pozen, tih mrak. Nekaj medlih luči. Tu čaka že vlak, da v daljo zdrči. Zadnji poljub miru, blagoslova — in v tvoje srce, mamica moja, planila že bol ti je nova. Ujel sem še zadnji pozdrav, iz njenih se prs trgajoč — in vlak oddrdral je preko dobrav v mrzlo jesensko polnoč. V brezkončno ljubezen matere, sina kruto in trpko je segla — tujina. </poem> 565xhox175sqgpvvoap7hmu8tuantvz 0 41782 224205 224105 2026-06-18T09:13:19Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Berač]] na [[Berač (Lado Piščanc)]] 224105 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Berač | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Advent | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''BERAČ''' Berača dala sreča je nemila: obraz mu v zimi burja je ostrila, v poletnih dneh mu je rjavel od sonca, vselej težila ga bolest brez konca. V oči se vpile težke so skrivnosti, za sto ljudi bi jih bilo zadosti; a ko roke so ubogajme prosile, lepoto presunljivo so dobile. Od nekdaj malho je beraško nosil in vse dobil je, kar je prosil. Samo ljubezni mogel ni dobiti in le ljubezni mogel ni sprositi. </poem> 6hpncrfgh1vtixnsmqf44stsj40voqj 0 41783 224207 224107 2026-06-18T09:13:33Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Ptička]] na [[Ptička (Lado Piščanc)]] 224107 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Ptička | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Berač | naslednja = Zvezdica | licenca = javna last }} <poem> '''PTIČKA''' Jaz sem bolan, sredi štirih sten; sredi štirih sten sem sam. Pod mojim oknom drobna ptička gostoli; drobna ptička gostoli in mi dela kratek čas. O, srce si bom razklal, vanj bom drobno ptičko dal, vanj bom drobno ptičko dal, da mi pela bo vse dni. </poem> nci6n1nzi6hylnf3no71b2q3hn0tfma 0 41784 224222 224109 2026-06-18T09:24:27Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Zvezdica]] na [[Zvezdica (Lado Piščanc)]] 224109 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Zvezdica | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Ptička | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''ZVEZDICA''' Daljna, daljna zvezdica gleda skozi okno moje spalnice; daljna, daljna zvezdica mi odpira trudne že trepalnice. Daljna zvezdica drhti, kot da siloma hotela bi živeti; daljna zvezdica drhti, kakor da v trenutku morala bi umreti. Ah, ti božja zvezdica, kak ljubo si se sklonila nad menoj, a zaman, o zvezdica, saj nikdar ne boš ti moja — jaz ne tvoj. </poem> m1r6gsoi0uy0zgg4se9rc9hu3joo5qo 0 41785 224212 224111 2026-06-18T09:16:45Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Mladost]] na [[Mladost (Lado Piščanc)]] 224111 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Mladost | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Zvezdica | naslednja = Pomladna romanca | licenca = javna last }} <poem> '''MLADOST''' Kadar mladost, hrepeneča v daljine, zapušča domovje in se napoti čez sivo skalovje, je kot takrat: detece majhno na tihem, na skrivnem ob zarji je vstalo, šlo je od doma in v svet se podalo sreče iskat. </poem> qm7u5fhfntrwcilg0ojbt2pw4ngs0a0 0 41788 224225 224117 2026-06-18T09:25:35Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Spoznanje (Piščanc)]] na [[Spoznanje (Lado Piščanc)]] 224117 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Spoznanje | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = V poljano | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''SPOZNANJE''' Ko bil sem še otrok, sem stiskal bela jagnjeta si na srce in božal rad razjarjene bi pse, ko bil sem še otrok. Samo zdaj vem, da bi me psi razjarjeni uklali in da mogoče še nocoj hudobnejši mi bodo jagnjeta zaklali. Vse je ostalo kakor prejšnje dni: lajež psov poslušam pozno v noč in vsako jutro žene mlad pastir čredo belih jagnjet mimo koč. </poem> tsll45a9q2hz93uqzcvrg6vp8k3hqk1 0 41793 224228 224124 2026-06-18T09:26:38Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Jesenska]] na [[Jesenska (Lado Piščanc)]] 224124 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Jesenska | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = V ravnovesje | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''JESENSKA''' Jesen. Megleni dnevi so zabrisali daljave, vse je blizu in domače. Ko gledamo si v roke žuljave od dela, nas prešinja zadovoljstvo. Lepo je misliti jesenske misli in se ozirati na dni poletja, ko so zoreli nam sadovi zemlje. Zdaj so v kleteh, v shrambah in po kaščah. </poem> km1c4l07vb1318bcckoazqq9qtt74wm 0 41794 224231 224126 2026-06-18T09:27:25Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Jesen]] na [[Jesen (Lado Piščanc)]] 224126 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Jesen | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Jesenska | naslednja = Moji dnevi in moje noči | licenca = javna last }} <poem> '''JESEN''' Tiho je prišla jesen. V gozdovih je zašumelo, padalo je listje velo, vse zasanjalo je sen. V zemlji že poganjajo kali. V boli nova rast spočeta klije, tajno se prepleta, v dobrodejno sonce hrepeni. V moji duši težak mrak, a za mrakom hrepenenje, ki jasni mi to življenje, ki mi bega vsak korak. Pošlji jutro, o Gospod! Naj umrjem svetni bedi, da zapojem le o Tebi in da najdem tvojo pot. </poem> fnat6fiqk8xdvpkacul5tmlyr67lsuy 0 41803 224244 224137 2026-06-18T09:32:25Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Pravljica]] na [[Pravljica (Lado Piščanc)]] 224137 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Pravljica | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Breskve | naslednja = Gozd | licenca = javna last }} <poem> '''PRAVLJICA''' Smreka, ko spomladi si nadeneš bledozelenkasti okras, je to spomin: Marija božala je žamet Jezuščkovih las. In ko v poletju ti skoz veje pomladanski veter zašumi, se zdi, da truma angelov z odrešeno dušico v nebo hiti. In ko na jesen ti češarki porjave in kot plamenčki so iznad bodic, spominjajo me ti plameni na trpljenje vicajočih se dušic. In ko te sneg pokriva in huda zima je pri nas, se zdiš mi kot Boga Očeta brada, ki zrasla mu je že čez pas. </poem> cjjvgf2udjybiyh6dwx121lk8s9685i 0 41804 224240 224139 2026-06-18T09:31:00Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Gozd]] na [[Gozd Lado Piščanc/Gozd]] 224139 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Gozd | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Pravljica | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''GOZD''' Smreke, macesni in bukve so vzpeli se v reber. Pokojno rasto — mirno usmerili so se iz zemlje v nebo. Veje na levo in desno v objem gredo. (Le v slovesnih trenutkih prijemajo bratje in sestre pri nas se tako za roke.) Drevje je vse čudovito: to deblo je mlado in nežno, drugo je krepko — kot lepe postave pastirjev ob ognju večernem, tretje grenko se skrivilo je v vetru nemirnem, ono se vdano skoraj bo zemlji v naročje sklonilo. Ko zašumi iz daljave, se v vetru pripogne ves gozd v isto smer. Vsako popoldne pogreza se v težko, globoko tišino in v mesečini ves je zamrežen z rahlo srebrno tkanino. Gozd venomer je kot bajka, ki mati deci jo baja. Sladko težak sem vlegel se v travo na rebri nasprotni. Kakor ponižni učenec prisluhnil sem gozda omamni divjini in utonil v njegovi tešeči, neprebrodljivi globini — oba sva votlo prepevala veliki pesmi vesoljstva. </poem> 6ykooisz42094cy4xeur80coyttjc7z 224242 224240 2026-06-18T09:31:38Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Gozd Lado Piščanc/Gozd]] na [[Gozd (Lado Piščanc)]] 224139 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Gozd | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Pravljica | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''GOZD''' Smreke, macesni in bukve so vzpeli se v reber. Pokojno rasto — mirno usmerili so se iz zemlje v nebo. Veje na levo in desno v objem gredo. (Le v slovesnih trenutkih prijemajo bratje in sestre pri nas se tako za roke.) Drevje je vse čudovito: to deblo je mlado in nežno, drugo je krepko — kot lepe postave pastirjev ob ognju večernem, tretje grenko se skrivilo je v vetru nemirnem, ono se vdano skoraj bo zemlji v naročje sklonilo. Ko zašumi iz daljave, se v vetru pripogne ves gozd v isto smer. Vsako popoldne pogreza se v težko, globoko tišino in v mesečini ves je zamrežen z rahlo srebrno tkanino. Gozd venomer je kot bajka, ki mati deci jo baja. Sladko težak sem vlegel se v travo na rebri nasprotni. Kakor ponižni učenec prisluhnil sem gozda omamni divjini in utonil v njegovi tešeči, neprebrodljivi globini — oba sva votlo prepevala veliki pesmi vesoljstva. </poem> 6ykooisz42094cy4xeur80coyttjc7z 0 41805 224254 224140 2026-06-18T09:36:17Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Božja igra]] na [[Božja igra (Lado Piščanc, 1)]] 224140 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Božja igra | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Lado Piščanc/Gozd | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''BOŽJA IGRA''' Naše življenje je božja igra; Bog sam jo je napisal in odkazal slehernemu čisto določeno vlogo; in vsak, kdor jo sprejme, se igra s samim Bogom. </poem> 6imklcl0jr6sgdrab3ieubpvvl0yhu1 0 41806 224237 224142 2026-06-18T09:30:23Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Molitev]] na [[Molitev (Lado Piščanc)]] 224142 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Molitev | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Božja igra | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''MOLITEV''' Mazili me, GOSPOD, za viteza cest božjih; razsvetli pot ob vznožjih svojih svetih gričev. Nadeni mi oklep, meč oster in čelado. Tako naj v svet grem, z mlado prepojen močo. Zdaj le, vihar besneč, le s silo v mene buti! GOSPODOV meč v minuti boja branil bo zaklad mojih mladih nad. </poem> kuiv5wyli1o4kyly76yw5mxku8ggxrn 0 41812 224234 224149 2026-06-18T09:29:23Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Pričakovanje]] na [[Pričakovanje (Lado Piščanc)]] 224149 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Pričakovanje | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Moj srčni dar | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''PRIČAKOVANJE''' Nocoj je žalosten večer; nocoj se izpreminjajo drevesa, polja, rože in ljudje; meglice bele jih zagrinjajo. Nocoj ne grem nikamor več, le z bitji dragimi trpim, pri stari sivi bajti sem obstal, pričakovanja poln na njej slonim. Ko bodo bitja vsa v temi, sam Jezus k meni bo prišel; tam za vasjo po travnati stezi sam Jezus k meni bo prišel. Le z njim bom v mračno izbo šel, nad staro mizo luč prižgal in kot otrok z velikimi očmi ljubezni se njegovi bom predal. Vso noč prečula bova tam, vso noč mi božal bo roke in pripovedoval mi o ljudeh, o rožah in drevesih, vse do dne. </poem> 11l1cbi9kklz993rgr5nzcsi5o82q29 0 41814 224251 224152 2026-06-18T09:34:08Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Sv. Krištof]] na [[Sv. Krištof (Lado Piščanc)]] 224152 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Sv. Krištof | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Stara bajta | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''SV. KRIŠTOF''' V noči božični je onstran vode Jezušček klical. Kot zvonček srebrn je pel njegov glas čez polje; in brž sem za glasom hitel. Ko sem onstran prišel, sem kot sv. Krištof na svoja ramena Jezuščka vzel. In Jezušček... prav kakor je v Crngrobu naslikan... se je z ročicami za moje lase prijel. Meni je v duši postalo gorko, saj sem Jezuščka nosil... pa še kako lahko. Ko sva prišla pa do srede vode, so se začele šibiti moje noge... Jezušček — Bog je postajal težak. O, ko bi Jezus ne nesel me sam takrat, bi šel svojo pot morda zadnjikrat. Pa nesti sem mogel ga in tako delam še vedno pot za potjo. </poem> d89hm7pw04aw3zzj5rsimfldj80468g 0 41817 224256 224157 2026-06-18T09:36:37Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Božja igra (II)]] na [[Božja igra (Lado Piščanc, 2)]] 224157 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Božja igra (II) | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Lado Piščanc/Msgr. Ivanu Kunčiču | naslednja = | licenca = javna last }} <center>'''BOŽJA IGRA'''<br /><br />'''I.'''</center> <poem> Ko se plavica v žitu je razcvela, si se vrnila v svojo rodno vas: a kot spomladi ptic selivk krdela prišla si le za kratek čas med nas. Bila si kot Madona na oltarji: kot mandelj zožene bile oči so tvoje od skrivnostno lepih zarij, ki zasijale so ti v mlade dni. In ko poslavljala si se od vsega, je bil brez vsake boli tvoj pogled... kot da prišla bi z onstranskega brega pogledat spet naš bridko lepi svet. Ločili smo se od tebe brez tesnobe... globoko kapljala je naša kri. Bila si preko zemlje, preko dobe, tam je globina, tam tesnobe ni. </poem> <center>'''II.'''</center> <poem> In prišla je nedelja sinja: in šli smo v borove gozdove, v bridko opojna polja brinja, med rož ograde in vetrove. Roke smo si za igro dali na sredi sive kraške gmajne, a sredi igre smo obstali, zamaknjeni v daljine tajne. Ves Kras je bil kot mašni pladenj: peruti prosojnih drgetanje polagalo je nežno nadenj let tvojih mladih darovanje. Kot na žerjavici dehtelo je brinje; bori so dišali, kot da stotero rok vihtelo kadilnice bi v katedrali. Roke v rokah smo obdržali za obred med brati in sestrami... na sveti zemlji smo se zbrali... sam BOG igral je igro z nami. </poem> <center>'''III.'''</center> <poem> Na meji sveta vsa opojna stojiš: krog tebe ni vzduha ljudi, gneče hiš, krog tebe vsa bitja so znamenja sveta in s tabo so z onstransko zarjo odeta. Ob ognjih, prižganih pred zadnjo nočjo, le bela postava je tvoje telo; vse črte ostre ljubosumno si skrila, za večnost pred svetom si jih zatajila. Vse bliže poslušaš vesoljstva koral; ko ranil bo prvi pojoči te val, na rokah Boga boš kot roža omedlela in v novo brezkončno pomlad zadehtela. </poem> az0agnxdm2wkdeomt10htl8tw7onol7 0 41818 224265 224159 2026-06-18T10:01:23Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Na Krasu]] na [[Na Krasu (Lado Piščanc)]] 224159 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Na Krasu | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Lado Piščanc/Božja igra (II) | naslednja = Sv. Janez Krstnik | licenca = javna last }} <poem> '''NA KRASU''' O, kako si mi daleč, ti, ki ne vem ti imena; na dnu tvojih dobrih oči so velike skrivnosti kot klena semena. Mogoče bom še iztezal roke, da bom pil in da dal ti bom piti... Kraške planjave se v meglenost gube... Med mano in tabo se vedno bolj tanjšajo niti. </poem> q2cse1g4kltuygme2lueqy2deklymzi 0 41820 224259 224162 2026-06-18T09:37:50Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Lepa Vida]] na [[Lepa Vida (Lado Piščanc)]] 224162 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Lepa Vida | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Sv. Janez Krstnik | naslednja = | licenca = javna last }} <poem> '''LEPA VIDA''' O, ti edina v vesoljstvu, ki sem te v zadnjih dneh postavil na oltar, o, vedi, da si žgalni dar mladosti moje, o znaj, da brez tebe bi bilo moje darovanje zdaj brez vonjave. </poem> afsghn1qrg42waeft62igimf0urybbp 0 41835 224195 224178 2026-06-18T09:09:28Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Mati]] na [[Mati (Lado Piščanc)]] 224178 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Mati | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Pisana skrinja | naslednja = O Bog znaj | licenca = javna last }} <poem> '''MATI''' Srca in rože in skrinje in vrče slikala mati je s tenko roko, z mehkimi glasi med delom zapela svojim paglavčkom je pesmi ljubo. Bil je ves dom kakor pisana skrinja, v nji pesmi čar je zvenel venomer, srca paglavčkov — te ribice rdeče — gnal in razvnemal je blažen nemir. Zrasli paglavčki so v dvajseta leta, zrasli ob vonju najžlahtnejših rož, zrasli ob pesmi bogate davnine, zrasli v dekleta in v žilavost mož. Kot nad vinogradom sladkim prečula mati nad njimi je sleherno noč, da bi prestregla vsa znamenja tajna, ki bi jih tujec dal mimo gredoč. Pa je prišla topla noč v mesečini, tujec prišel je in znamenje dal, deklice v izbah iz sna je prebudil, deklicam v prsih je vzdih vzdrgetal. Materi sivi srce je zastalo, ranjeni krik se ji v grlu razklal, obraz ledeni v nestvor se ji spačil, kot da bi tujec vanj kamen zagnal. </poem> 3urd17gn1kfsof99gadquaz0ivgzgy0 0 41839 224270 224182 2026-06-18T10:03:21Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Pesmi zelene pomladi/Opombe]] na [[Opombe k zbirki (Pesmi zelene pomladi)]] 224182 wikitext text/x-wiki {{Naslov | avtor = Lado Piščanc | naslov = Opombe | zbirka = Pesmi zelene pomladi | leto = 1950 | prejšnja = Črna noč | naslednja = | licenca = javna last }} '''OPOMBE''' Zbirko »Pesmi zelene pomladi« je pesnik sam pripravil za tisk v letu 1942. Zato so vse pesmi do cikla »Lepi Vidi« in »Poslednjih akordov« tiskane po zamisli in načrtu pesnika samega. V »Poslednjih akordih« pa so zbrane njegove zadnje pesmi, ki jih je spesnil po letu 1942 in ki smo jih našli, deloma še v rokopisu, med njegovimi zadnjimi spisi. »Pesmi zelene pomladi« so živa slika pesnikovega mladega življenja. V njih odkriva globoka doživljanja svoje čuteče duše. Prav vsled tega se bodo zdele nekatere pesmi nejasne, nedoumljive. Vendar ni je pesmi iz te zbirke, ki bi je pesnik v svoji bogati notranjosti ne bil doživel in doumel do dna. Njegova pesem ga spremlja skoro še iz otroških let v fantovsko dobo, polno bojev in viharjev, polno upov in hrepenenj. »Pomladni viharji« nam o vsem tem govorijo. »Vsaka pomlad je vetrovna, če ne, sploh pomlad ni ...« Tudi njegova pomlad je šla skozi ogenj mnogih preizkušenj. Tudi njega je vabila »pisana pomlad«, odkrivala mu svoje čare, ki so se mlademu srcu zdeli tako lepi in vabljivi. A v dalji je že žarel njegov zlati cilj — bela katedrala. »Pomladni viharji« razodevajo njegovo borbo za ta zlati cilj. Prezrl je klic sveta in klic srca, ko so se kakor v vsakem zdravem fantovskem srcu prebudile v njem sanje o ljubezni, da je za hip obstal kakor slepec, ki drži v svojih rokah rožo in ne ve, ali mu je v življenje ali v propast«. Med viharji in boji je stopal pogumno naprej — v odpoved. Njegova prva pesem »Goslar« nosi datum iz leta 1930. iz Pize. Isto leto je spisal tudi pesem »Večer v tujini«, »Slovo«, »Molitev«. Le pozneje je spesnil pesem »Angel življenja«, katero mu je navdahnil veličastni kartuzijanski samostan ob vznožju Pizanskih hribov (Certosa di Calci). Moramo omeniti, da je tudi v njem, posebno zadnje čase v Cerknem, zaživela želja, da bi se zaprl v tišino samostanskih celic in tam ob petju korala, daleč od sveta, zaživel življenje najgloblje mistike. Nadaljna leta 1932-33-34 so bila zelo bogata v njegovi pesniški pomladi. V to dobo spadajo: »Roke«, »Bolnik«, »Sredi cest«, »Slepec in rožo«, »Megleni krogi«, »Pesem o beli hišici«, »Pismo«, »Pesem poletne južne noči«, »Advent«, »Zvezdica«, »Mladost«, »Pomladna romanca«, »V poljano«, »Spoznanje«, vse iz venca »Pomladni viharji«. Največ izmed teh pesmi je spesnil v Pizi, ko je hrepenenje in bolečina razgibala v njem najboljše ustvarjalne sile. V nadaljna tri leta spadajo vse ostale pesmi iz »Pomladnih viharjev«, »Drevesa« in »Božja igra«. Izmed teh so bile »Gozd«, »Breskve« in »Pesem drevesa« objavljene v Mladiki leta 1938., menda pod psevdonimom Vid Škrjanec. Pobudo za cikel »Drevesa« mu je dala predvsem pestra narava okoli Malega in Velikega semenišča v Gorici, kjer je v vseh letnih časih občudoval lepoto in bogastvo dreves vseh oblik in vrst. »Kostanji«, »Borovci in bratje« se še posebno poglabljata v življenje zavodskih let Velikega semenišča. Vse te pesmi spadajo v dobo pred njegovim mašniškim posvečenjem. Doba od leta 1937. pa vse do leta 1942. je na videz v njegovem pesniškem udejstvovanju neplodovita. Vzvišenost duhovništva ga je tako prevzela, da je njej posvetil vse svoje duhovne zmožnosti in vrline. Takrat je vse bogastvo svoje pesniške duše razdajal ljudem: v pridigah, v spovednici, v šoli, povsod, kjer koli je bil, je razsipal okoli sebe cvetje svoje bogate pomladi. V njegovi notranjosti pa so že vstajali novi akordi, vse lepši in bogatejši, spočeti iz globokega spoznanja, iz veličine ljubezni in trpljenja. »Brez tolažbe«, »Rad bi šel daleč od tod« odkrivata dovolj jasno vso njegovo zagorjenost nad mrzloto ljudi. Vedno bliže je prihajal angel zlat s srebrno kanglico v rokah... In ko mu je »odstrl levo stran«, je začela kapljati njegova srčna kri... »Tožba po golobčku«, »Pisana skrinja«, »Mati«, to so prvi cveti, ki so vzklili iz globoke bolečine nad izgubo te srčne krvi. Potem je kot v blodnih sanjah na smrt bolnega stopil v hram »Lepe Vide«. Iz neizmernega hrepenenja in trpke bolečine je vstala pesem, posvečena vsem lepim Vidam iz Primorja, ki so šle za klicem »stokrat bridkih tujih mož...« in iz tople hvaležnosti do tistih, »... ki nas v naši žalosti niso zapustile in bodo z nami ostale, ko bomo gradili nove domove...« Tem »Lepim Vidam«, ki so ostale na domači zemlji in na katere bomo gledali v najsvetejšem našem svetišču s hrepenenjem, veseljem in ponosom«, je posvetil »velepesem svojih mladih dni«. V »Lepo Vido« pa je izlil še drugo tiho bolest. Bolest nad njegovo ljubljeno Primorsko, ki je neizogibno drvela v objem pohlepnemu sovražniku — lastnemu bratu. Vedel je, da ji bodo oskrunili obraz z izdajalskimi poljubi, da ji bodo umorili v duši čut poštenja in na njegovo mesto postavili razbrzdano poulično pesem. Slutil je njen padec in njeno sramoto, ki bo kot pečat ostal neizbrisen za vse čase na njenem čelu. Njena svetla podoba je vedno bolj bledela, izginila končno v krvavi zarji novih strašnih dni... Zaman jo je klical nazaj »z glasovi vseh zvezda čez svod pojočih, z glasovi zarij zemlje in neba, z glasovi sončnih dni in žametnih noči«. Zaman ji je s sladko milobo očital, kako je nanjo mislil vso svojo mladost, kako je hrepenel, »da bi jo obsul z vsemi cvetovi zemlje, njo edino in izbrano, in bi z njo odplul na bregove zadnje...« Ko je dal duška svoji prekipevajoči bolečini v »Lepi Vidi«, je našel za hip blažen pokoj ob betlehemskem Detetu. V božičnih dneh leta 1943., ravno mesec dni pred svojo in to še celo potem, ko so bili po zlomu Italije mnogi že doma. Žalostno je dejstvo, da so ravno ti mladi ljudje, dekleta in fantje, postali najhujši komunisti. Fašistične ječe so bile za to najboljše šole. Nadalje so dolžili kaplana Ladota in Ludvika Slugo, da sta ona dva zakrivila pokolj 47 partizanov, ki so jih Nemci postrelili one dni v partizanski šoli ob napadu na Cerkno, češ da sta nemško posadko obvestila o bivanju partizanske šole v vasi. Ni tukaj prostor, da bi dokazovali neresničnost in zlobnost teh obtožb. Uverjeni smo, da bo tudi za to prišel čas. Tedaj, ko bodo smele priče govoriti in bo postalo očito, kar je sedaj skrito, se bo nedolžnost pesnika Ladota in z njim vseh ostalih cerkljanskih žrtev zasvetila v vsej žarki svetlobi, dobrim v tolažbo, hudobnim pa v obsodbo. O Ladotovi nedolžnosti pa so sedaj najbolj zgovorne priče njegove pesmi same. Če kdo dvomi o tem, naj vzame v roke to knjigo, najpristnejšo izpoved njegove otroško čiste duše, in naj presodi ... r9nghsb2n5nabpnb9g3l8a7mjtywkri 0 41840 224196 2026-06-18T09:09:28Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Mati]] na [[Mati (Lado Piščanc)]] 224196 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Mati (Lado Piščanc)]] 1n1z9e7r4a8fjv4o4pczd2c9hexnb3b 0 41841 224198 2026-06-18T09:11:39Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Bolnik]] na [[Bolnik (Lado Piščanc)]] 224198 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Bolnik (Lado Piščanc)]] 536ojfqerc2tetpo8dl1aqah6lide0k 0 41842 224200 2026-06-18T09:12:11Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Pismo]] na [[Pismo (Lado Piščanc)]] 224200 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Pismo (Lado Piščanc)]] qqt7fvtz3ge5c20zitkx8xac8fh9meu 0 41843 224202 2026-06-18T09:12:48Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Hrepenenje]] na [[Hrepenenje (Lado Piščanc)]] 224202 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Hrepenenje (Lado Piščanc)]] c6nybg8paz829xa9uovgr9sr8bug75n 0 41844 224204 2026-06-18T09:13:07Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Slovo]] na [[Slovo (Lado Piščanc)]] 224204 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Slovo (Lado Piščanc)]] jef4j0mq8clqo6h1gow9yq8xejvhz7g 0 41845 224206 2026-06-18T09:13:19Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Berač]] na [[Berač (Lado Piščanc)]] 224206 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Berač (Lado Piščanc)]] 7lbrajiis64aj5fe158ixnl5dl8i13s 0 41846 224208 2026-06-18T09:13:33Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Ptička]] na [[Ptička (Lado Piščanc)]] 224208 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Ptička (Lado Piščanc)]] 46qtm3urn03gofov12lkgpzyb35m17q 0 41847 224210 2026-06-18T09:14:02Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Ptička]] na [[Ptička (Dragotin Kette)]] 224210 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Ptička (Dragotin Kette)]] skfibir7ngevgh793xdu825toqplv7f 224211 224210 2026-06-18T09:15:07Z Janezdrilc 61 {{Razločitev}} 224211 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Ptička (Dragotin Kette)]] * [[Ptička (Lado Piščanc)]] q4xljogvqpzo2dd231keiaotjerwo9j 0 41848 224213 2026-06-18T09:16:45Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Mladost]] na [[Mladost (Lado Piščanc)]] 224213 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Mladost (Lado Piščanc)]] 78s6q10wf2zph53cud47sxta7efgfcz 0 41849 224215 2026-06-18T09:17:04Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Mladost]] na [[Mladost (Ivan Cankar)]] 224215 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Mladost (Ivan Cankar)]] cd88dtnfu3ry7es5heaspvvntuv22dj 224216 224215 2026-06-18T09:17:53Z Janezdrilc 61 {{Razločitev}} 224216 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Mladost (Ivan Cankar)]] * [[Mladost (Lado Piščanc)]] lneswx0tyufeyr4herf6y6py8orrr5f 0 41850 224223 2026-06-18T09:24:27Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Zvezdica]] na [[Zvezdica (Lado Piščanc)]] 224223 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Zvezdica (Lado Piščanc)]] 6pfkm09a5zbjam2d4z900i9uhhpf9hq 0 41851 224226 2026-06-18T09:25:35Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Spoznanje (Piščanc)]] na [[Spoznanje (Lado Piščanc)]] 224226 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Spoznanje (Lado Piščanc)]] emleetbbwqqxg9azjuwfazezs1ot9uk 0 41852 224229 2026-06-18T09:26:38Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Jesenska]] na [[Jesenska (Lado Piščanc)]] 224229 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Jesenska (Lado Piščanc)]] pr72lan6symez4dcn5jyz150fiionvl 0 41853 224232 2026-06-18T09:27:25Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Jesen]] na [[Jesen (Lado Piščanc)]] 224232 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Jesen (Lado Piščanc)]] qh7wy2zs66rd23ddifooqbe4t2avqii 0 41854 224235 2026-06-18T09:29:23Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Pričakovanje]] na [[Pričakovanje (Lado Piščanc)]] 224235 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Pričakovanje (Lado Piščanc)]] 55wnzvi0ldw6wiadtv3t5diw9zxnhh7 0 41855 224238 2026-06-18T09:30:23Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Molitev]] na [[Molitev (Lado Piščanc)]] 224238 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Molitev (Lado Piščanc)]] k97wez9301yu4f5kz8h8jktldxdioe1 0 41856 224241 2026-06-18T09:31:00Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Gozd]] na [[Gozd Lado Piščanc/Gozd]] 224241 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Gozd Lado Piščanc/Gozd]] pxjyj0ee4c5guwy6uaminpajgk48q0n 0 41858 224245 2026-06-18T09:32:25Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Pravljica]] na [[Pravljica (Lado Piščanc)]] 224245 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Pravljica (Lado Piščanc)]] bfth3fr2ek2bq1g1e2tks6viwp6ep9x 0 41859 224248 2026-06-18T09:33:48Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Sv. Krištof]] na [[Sv. Krištof (Fran Hubad)]] 224248 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Sv. Krištof (Fran Hubad)]] shsgebb5lnu8t5z095bvvmv20xrdmyg 224253 224248 2026-06-18T09:34:58Z Janezdrilc 61 {{Razločitev}} 224253 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Sv. Krištof (Fran Hubad)]] * [[Sv. Krištof.|Sv. Krištof (Anton Kosi)]] * [[Sv. Krištof (Lado Piščanc)]] swmhb5mjdrxmzrbk27b16ly3ikzvn8n 1 41860 224250 2026-06-18T09:33:48Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Pogovor:Sv. Krištof]] na [[Pogovor:Sv. Krištof (Fran Hubad)]] 224250 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Pogovor:Sv. Krištof (Fran Hubad)]] es8xhy85o8c7kinuqc89p8igbs7jv8m 0 41861 224252 2026-06-18T09:34:08Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Sv. Krištof]] na [[Sv. Krištof (Lado Piščanc)]] 224252 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Sv. Krištof (Lado Piščanc)]] 5amezkcmq049hh1mmg3ufd2pagkzrls 0 41862 224255 2026-06-18T09:36:17Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Božja igra]] na [[Božja igra (Lado Piščanc, 1)]] 224255 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Božja igra (Lado Piščanc, 1)]] 99l9k50sbks1dwa66n40vxfy2wutyee 224258 224255 2026-06-18T09:37:12Z Janezdrilc 61 {{Razločitev}} 224258 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Božja igra (Lado Piščanc, 1)]] * [[Božja igra (Lado Piščanc, 2)]] 36ev0j6j7zaz71vdp4rbl7v8l956xsw 0 41863 224257 2026-06-18T09:36:37Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Božja igra (II)]] na [[Božja igra (Lado Piščanc, 2)]] 224257 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Božja igra (Lado Piščanc, 2)]] 40lqy6wrwdvkgfsh88xrdm8qpi4ncxv 0 41864 224260 2026-06-18T09:37:50Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Lepa Vida]] na [[Lepa Vida (Lado Piščanc)]] 224260 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Lepa Vida (Lado Piščanc)]] l9axu5hgmay6d5b2sif850ntyo5n29z 14 41865 224263 2026-06-18T09:46:10Z Janezdrilc 61 N 224263 wikitext text/x-wiki {{DEFAULTSORT:Piščanc, Lado}} [[Kategorija:Avtorji-P]] [[Kategorija:Slovenski avtorji]] dt29waam8am53y5k71dwy3md10rd8mt 0 41866 224266 2026-06-18T10:01:23Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Na Krasu]] na [[Na Krasu (Lado Piščanc)]] 224266 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Na Krasu (Lado Piščanc)]] aywh3flqj2njm2mklrn8q2npy0nwdiw 0 41867 224268 2026-06-18T10:01:52Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Na Krasu]] na [[Na Krasu (Igo Gruden)]] 224268 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Na Krasu (Igo Gruden)]] rbeaerm41l4ybu0ngc3e71b1vxtjs4g 224269 224268 2026-06-18T10:02:28Z Janezdrilc 61 {{Razločitev}} 224269 wikitext text/x-wiki {{Razločitev}} * [[Na Krasu (Igo Gruden)]] * [[Na Krasu (Lado Piščanc)]] pgbkfa71pgfsou48qwvyhkmz419cufh 0 41868 224271 2026-06-18T10:03:21Z Janezdrilc 61 Janezdrilc je prestavil stran [[Lado Piščanc/Pesmi zelene pomladi/Opombe]] na [[Opombe k zbirki (Pesmi zelene pomladi)]] 224271 wikitext text/x-wiki #PREUSMERITEV [[Opombe k zbirki (Pesmi zelene pomladi)]] ee96ez0isschk6pda0v7xxjuanjp7ov 0 41869 224272 2026-06-18T10:05:00Z Janezdrilc 61 prenos iz [[Lado Piščanc]], pp np 224272 wikitext text/x-wiki {{Naslov | naslov = Pesmi zelene pomladi | poglavje = | avtor = Lado Piščanc | prejšnji = | naslednji = | opombe = Pesniška zbirka Lada Piščanca. | spisano = | izdano = | vir = Lado Piščanc, ''Pesmi zelene pomladi'', Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1950 {{COBISS|ID=43222784}}. | dovoljenje = Javna last | obdelano = | različice = | wikipedija = }} * [[Goslar]] * [[Pomladni viharji]] * [[Roke]] * [[Bolnik]] * [[In zdaj še pri tebi je mrak]] * [[Sredi cest]] * [[Slepec in roža]] * [[Angel življenja]] * [[Megleni krogi]] * [[Pesem o beli hišici]] * [[Pismo]] * [[Pesem poletne južne noči]] * [[Večer v tujini]] * [[Hrepenenje]] * [[Slovo]] * [[Advent]] * [[Berač]] * [[Ptička (Lado Piščanc)|Ptička]] * [[Zvezdica]] * [[Mladost (Lado Piščanc)|Mladost]] * [[Pomladna romanca]] * [[V poljano]] * [[Spoznanje]] * [[Duša posestrima]] * [[Gorska noč]] * [[V luč]] * [[V ravnovesje]] * [[Jesenska]] * [[Jesen]] * [[Moji dnevi in moje noči]] * [[Drevesa]] * [[Pesem drevesa]] * [[Mlado drevo]] * [[Rdeča luč za kostanji]] * [[Kostanji]] * [[Borovci in bratje]] * [[Breskve]] * [[Pravljica]] * [[Gozd (Lado Piščanc)|Gozd]] * [[Božja igra (Lado Piščanc, 1)|Božja igra]] * [[Molitev]] * [[Adventne noči]] * [[O ovčkah in Jezuščkovi haljici]] * [[Beli hodniki]] * [[Vigilija]] * [[Moj srčni dar]] * [[Pričakovanje]] * [[Stara bajta]] * [[Sv. Krištof (Lado Piščanc)|Sv. Krištof]] * [[Novi mašnik]] * [[Msgr. Ivanu Kunčiču]] * [[Božja igra (Lado Piščanc, 2)|Božja igra (II)]] * [[Na Krasu (Lado Piščanc)|Na Krasu]] * [[Sv. Janez Krstnik]] * [[Lepa Vida]] * [[Pesem o Lepi Vidi iz Primorja]] * [[Lepim Vidam iz Primorja v slovo]] * [[Tožba po Lepi Vidi]] * [[Tebe ni]] * [[Tožba po golobčku]] * [[Videl sem te]] * [[Poslednji akordi]] * [[Pred jaslicami]] * [[Božična za naše dni]] * [[Jezuščkova lučka]] * [[Brez tolažbe]] * [[Oktobrska nedelja]] * [[Rad bi daleč šel od tod]] * [[Pisana skrinja]] * [[Mati]] * [[O Bog znaj]] * [[Na poslednjih mejah]] * [[Črna noč]] * [[Opombe k zbirki (Pesmi zelene pomladi)|Opombe k zbirki]] [[Kategorija:Pesniške zbirke]] [[Kategorija:Lado Piščanc]] [[Kategorija:Dela leta 1950]] msd8cegkrhmhr4hkpibuctz0u8dp6fa