Komentarji k fotografijam

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11.xsd" version="0.11" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikiverza</sitename>
    <dbname>slwikiversity</dbname>
    <base>https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.47.0-wmf.15</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikiverza</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiverzi</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="1728" case="first-letter">Event</namespace>
      <namespace key="1729" case="first-letter">Event talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Komentarji k fotografijam</title>
    <ns>0</ns>
    <id>1974</id>
    <revision>
      <id>85655</id>
      <parentid>85653</parentid>
      <timestamp>2026-08-16T13:04:45Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Stran 571 Železna vezenina, 16. avgusta 2026 */</comment>
      <origin>85655</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="562719" sha1="mjm4pvjbdil4g7q4uwyhxxc3zu8onjg" xml:space="preserve">'''Opombe k slikam [[:w:sl:Miran Hladnik|Mirana Hladnika]] v fotoalbumu na http://slov.si/mh/galerije/'''

Tile komentarji nastajajo na spodbudo [[:w:sl:Igor Kramberger|Igorja Krambergerja]] in [[:w:sl:Zoltan Jan|Zoltana Jana]], ki sta potožila nad pomanjkanjem, nezadostnostjo ali enigmatičnostjo podnapisov  v mojem fotoalbumu. Začel bom s svežimi posnetki in po možnosti dodajal komentar tudi k starejšim stranem v albumu. V Picasinih albumih bi bilo to nerodno, nerodno pa bi bilo tudi presedlati z albumskega v blogovski format objavljanja, zato sem se odločil za ločeno objavo komentarjev na Wikiverzi in vzajemne povezave med albumom in komentarji. Opombe bodo dobile samo slike, ki bi bile lahko v »javnem interesu« (portreti oseb, krajev, objektov ipd. iz enciklopedičnih ali kronističnih potreb), zasebne pa le v izogib nesporazumom. Kadar komentarja vendarle ne bo, to pomeni, da ne poznam imena fotografirane lokacije ali osebe ali pa sem upošteval izrecno oz. domnevno željo potretiranca, da ostane Googlu skrit. Čeprav postavljanje zasebnih in javnih posnetkov na isto mesto povzroča včasih zmedo, pri tem ostajam, ker je tako kot naše življenje in bi bilo njuno ločevanje nasilno. 


==Stran '''571''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri571/index.html Železna vezenina,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 16. avgusta 2026&lt;/small&gt;==

''Železna vezenina'' je naslov zbirke 70 kroparskih pesmi, ki jo je ob svoji 70-letnici 1980 snoval, vendar ne uspel objaviti kroparski &quot;rdeči kaplan&quot; in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Jože Žabkar]]. Njegovo obsežno zapuščino dnevnikov in pesmi ureja [[:w:Božidar Flajšman|Božidar Flajšman]], ki ga nagovarjam, naj Žabkarja predstavi tudi za načrtovani [[Kovači v partizanih|NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi]]. Žabkarjeve partizanske pesmi so leta 1981 s spremno besedo Borisa Paternuja izšle pod naslovom ''Brevir moj v travi'', njihov izbor tudi v njegovi tetralogiji ''Pesništvo upora''. Obisk Flajšmanovih v Metliki sva združila s kolesarjenjem na Trdinov vrh v Gorjancih in koupanjem v Koupi (slike od 39 do konca).  

Druga kroparska pesniška osebnost za stalno razstavo v Kovaškem muzeju je pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]]; o [[Komentarji k fotografijam#Stran 570 Ozhe v' miru Boshjim pozhivajte, 24. julija 2026|njej sem poročal že zadnjič]]. V muzeju sem preslikal nekaj njenih fotografij in jih dodal v [[:c:Category:Kristina Šuler|Wikimedijino Zbirko]], nekaj pa tudi semle, skupaj z drugimi kroparskimi (3&amp;ndash;9).  

Anka Polajnar je v slavistični arhiv iz zapuščine Dragija Stefanije (vir Namita Subiotto in Špela Sevšek Šramel) prispevala barvno fotografijo ljubljanskih oddelčnih slavistov (Stefanija, Paternu, Glušič, Zor, Jakopin, Skaza), ki se vzpenjajo na Triglav. Fotografijo je 30. septembra 1969 (ali mogoče 1970?) posnel Matjaž Kmecl (sliki 15 in 16). V evidenci imam zelo podobno [https://slov.si/mh/galerije/galeri202/target7.html črno-belo fotografijo s tega vzpona,] ki mi jo je izročil [[:w:Dragi Stefanija|Dragi Stefanija]]; očitno je bil fotoaparat Dragijev; Dragi je bil iz ohridske fotografske družine. 

Tokratni izleti so bili nezahtevni: na Viševnik s Konjščice, samo na Konjščico, s kolesom čez Jelovico (29&amp;ndash;34), iz Krope na proslavo na Vodiški planini (17&amp;ndash;23), kjer je govoril [[:w:Matej Šurc|Matej Šurc]]; [https://slov.si/doc/surc_vodiska.docx njegov govor] sem postavil med druge na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Govori]]. Ob tej priložnosti smo odkrili tudi [[Spominska soba na Vodiški planini|spominsko sobo]]. Naslednji dan je bila proslava blizu Doma pod Storžičem ob obletnici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/159/ nemškega uničenja Storžiškega bataljona 5. avgusta 1941,] kjer je bil govornik [[:w:Rado Bohinc|Rado Bohinc]]; njegovo medlo sliko na Wikipediji sem ob tej priložnosti zamenjal z boljšo svojo.

O [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ spomeniku Mirku Šušteršiču in Savi Osredkarju] na Jelovici (31, 32) pišem tudi v [[Kovači v partizanih#Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec|gradivu za Kovaški muzej]].

Marica Kern (10) je Miri za objavo v ''Svobodni besedi'' pripovedovala o vojnih doživetjih v Goropekah nad Žirmi. Grafiti v podvozu gorenjske avtoceste (36&amp;ndash;38) najbrž niso zgolj legitimacija njihovih ustvarjalcev, ampak ilustracija trenutne družbene klime in slovenskih značajev vobče.

==Stran '''570''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri570/index.html Ozhe v' miru Boshjim pozhivajte,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 24. julija 2026&lt;/small&gt;==

Naštevalno: Hudič babo pere je slap v Završnici, posnetki 1&amp;ndash;4 so s kolesarjenja po Jelovici. (Mimogrede: vabljeni na občinsko proslavo in otvoritev [[Spominska soba na Vodiški planini|Spominske sobe v Partizanskem domu na Vodiški planini]] na Jelovici 1. avgusta ob 11.00; vzpona do tja je za dobro uro.) V Šivčevi hiši v Radovljici (5) je bila seja sveta Muzejev radovljiške občine, kjer sem napovedal pomoč pri vračanju [[Kovači v partizanih|NOB-zbirke v Kovaški muzej v Kropi]]. Kovaško uporništvo bo prikazano tudi v literarni luči: mitični in folklorni kovači, kovač Martin Krpan, roman ''Vigenjci'' [[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]], partizanska pesnika [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in župnik [[:w:Lojze Žabkar|Lojze Žabkar]]; oba sta vključena v Paternujevo četveroknjižno antologijo [https://znaci.org/00003/1107.pdf ''Pesništvo upora''.] Blizu, na pokopališču na Ovsišah, je pokopan pisatelj župnik [[:w:Joža Vovk|Joža Vovk]] (10); tudi njegov stanovski kolega in Prešernov &quot;konkurent&quot; [[:w:Jožef Žemlja|Jožef Žemlja]], ampak sliko njegovega nagrobnika sem nekoč že objavil, zato je tu ni. Kolesarjenje po Gorjancih in pod njimi (14&amp;ndash;27) je pripeljalo do nagrobnika še enega Prešernovega sodobnika in rojaka, Mihaela Vouka. Za verze na nagrobniku pri Treh farah v Rosalnicah iz leta 1842 nekje piše, da &quot;ni nemogoče, da so verzi celo Prešernovi&quot;:

&lt;poem&gt;
Oče v' miru Božjim počivajte,
Roka nevtrudena miruj.
Žive vere rajski sad vživajte,
Z lučjo večno Bog Vas osrečuj.&lt;/poem&gt;

Več o tem v članku [https://lit.ijs.si/pres_ap.html Apokrifni Prešeren] iz leta 2000.

Zadnji posnetki so s predstavitve nove antologije pesmi Kristine Šuler ''Rubin in roža'' na dvorišču Šmelove hiše v Kropi; predstavila sta jo urednica [[:w:Alenka Jensterle Doležal|Alenka Jensterle Doležal]] in kroparski kulturni promotor Slavko Mežek, recitiral je igralec Gaber K. Trseglav.

==Stran '''569''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri569/index.html Vem, kdo je zmagal,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 4. julija 2026&lt;/small&gt;==

4. julij je bil pri nas nekoč dan borca (leta 1941 je na ta dan KP Jugoslavije pozvala k splošni ljudski vstaji proti okupatorju), danes pa je bolj v zavesti kot rojstni dan ZDA. Za spomin na nekoč je tu slika št. 5. Posnetki z najmlajšimi (prva, 11, 12) obkrožajo posnetke s srečanj starih: 100-letnice sovaščana [[:b:Dobravski kdojekdo#Alojz Vidic|Alojza Vidica]], ki je umrl malo pred praznovanjem, in obisk partizanske tehnike Mete (5&amp;ndash;9). Na grobišču borcev v Radovljici so te dni vrezali v nagrobnike 29 imen padlih na Jelovici, 66 let po pokopu! Med njimi je tudi Marta Tavčar (14, 15), družica komandanta in narodnega heroja [[:w:Jože Gregorčič|Jožeta Gregorčiča]], ki je padel skupaj z njo in še 26 tovariši v spopadu na Lipniški planini 9. septembra 1942. Napeto zgodbo opremljanja nagrobnikov z napisi in postavljanja informacijske table na grobišču je mogoče prebrati [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Spomeniki za Svobodno besedo#Grobišče borcev NOB, Radovljica|tule na Wikiverzi,]] za literarnovedni alibi pa naj dodam, da je Jože Gregorčič avtor Cankarjevega kipa v nadnaravni velikosti. Napravil ga je 1939 iz ilovice v francoskem taborišču, potem ko je prebežal čez Pireneje iz frankistične Španije, kjer je bil mitraljezec v mednarodni brigadi. V enem od filmov o Cankarju je bilo videti, da obstaja fotografija kipa in kiparja, vendar mi je umetna pamet še ne zna najti, najbrž je kje v sveže digitaliziranih revijah ''Borec'' ali ''TV-15''.

Stran zaključujejo trije letaki s pozivom k podpori volivca zahtevi za razpis zakonodajnega referenduma proti politični policiji, ki jo po Trumpovem zgledu ustanavlja aktualni režim. Kakšne nezaslišane reči počne npr. ICE v ZDA, si preberi na [[:w:en:United States Immigration and Customs Enforcement#Protests and criticism|Wikipediji]]. Če nočeš živeti v avtoritarni policijski državi, izrazi podporo [https://e-uprava.gov.si/si/podrocja/vloge/vloga.html?id=9205&amp;lang=si s certifikatom elektronsko] ali na hitrem okencu na upravni enoti.

==Stran '''568''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri568/index.html Kekec na Črni prsti,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 21. junija 2026&lt;/small&gt;==

Kekcev je bilo letos na njegovi poti 21, vzpeli smo se za 1100 m na [[:w:Črna prst|Črno prst]], počivali pri Orožnovi koči pod Liscem, piknik pa smo napravili po vrnitvi na ploščadi za opuščeno gostilno Janez na Ravnah. Lepo, kot vedno. Prvih sedem slik je s spominskega pohoda k obeležju [[:s:Franc Gortnar|Francu Gortnarju]] med sv. Tilnom nad Repnjami in smledniškim gradom. Gortnar je bil tudi nekaj pesnika, kakor njegova sestra [[:s:Francka Gortnar|Francka]], katere pesmi so vključene v Paternujevo ''Pesništvo upora''. O svojem padlem bratu nam je pripovedoval vitalni 89-letni Peter Gortnar, v kulturnem programu pa zrecitiral dolgo Ćopićevo [https://www.antifasisticki-vjesnik.org/hr/pjesme/8/Pjesma_mrtvih_proletera/406/ Pjesmu mrtvih proletera].

==Stran '''567''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri567/index.html Zdravo naši sokolovi,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 15. junija 2026&lt;/small&gt;==

Tokrat je bil na vrsti najvišji vrh v BiH, 2386 m visoki Maglić na meji s Črno Goro. Do sedla Prijevor nad Tjentištem je kakih 15 km precej grdega makadama, ki pa je prevozen tudi z navadnim avtom, od tod pa dobri dve uri strmega vzpona, mestoma zavarovanega z jeklenicami; sneg je s poti ravno izginil. Za Branka iz ravne Vojvodine (5) je bil vzpon kar hud. Navzdol sva šla naokoli čez Trnovačko jezero, ki je cilj večini planincev s Prijevora. Tam se šotori, plava in roštilja, potem ko čuvar Ilija Ćalasan od obiskovalcev pobere pristojbino. Pri spomeniku 3301 v [[:w:bitka na Sutjeski|bitki na Sutjeski]] padlemu partizanu je bila ravno na dan najinega prihoda slovesnost; sicer je bilo v ofenzivi 6391 žrtev. Spomenik vzdržujejo, reprezentativni memorialni in športni objekti v okolici pa razpadajo. Sutjeska in predeli ob cesti proti Dubrovniku pripadajo Republiki Srbski; zastave, grbi, spomeniki, grafiti ... ne kažejo, da se uradno nahajajo v BiH. 

Druga polovica posnetkov je s Hvara, kjer sva se nastanila v plezališčnem zalivu Velika Stiniva pri prijaznem gostitelju in od tod obiskovala okoliške zalive in Sv. Nikola, najvišji vrh na otoku. V primerjavi s poceni Bosno in Hercegovino je Hrvaška draga. Po novem je karto za trajekt treba kupiti vsaj dan prej prek spleta, sicer se zna zgoditi, da ostaneš na otoku. Mesto Imotski ob poti domov s hrvaško nacionalno simboliko vzpostavlja ravnotežje srbski v BiH (&quot;Zdravo naši sokolovi ... od Lovčena do Karpata&quot;, 22). Kje so časi, ko je bilo v Jugoslaviji vseeno, kateri etniji ali religiji je kdo pripadal ...

==Stran '''566''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri566/index.html Paternu 100 let,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 15. junija 2026&lt;/small&gt;==

Samo nekaj nastopajočih na simpoziju ob 100. obletnici rojstva Borisa Paternuja, ki ga je 3. junija 2026 pripravil Marko Juvan na SAZU in na slovenistiki FF. Prispevki bodo objavljeni v ''Slavistični reviji'', [[Najina razpotja|moj pa je že tule]].

==Stran '''565''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri565/index.html Kam pa skrili ste grobove,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 2. junija 2026&lt;/small&gt;==

Naslov strani je iz verzov Rudolfa Maistra na spominski plošči padlim v prvi svetovni vojni na Skalnici oz. Sveti gori nad Solkanom (2), izbran je bil pa zato, ker ustreza obisku več pokopališč (v Radovljici, Vipavi, Grgarju, Gornjem in Dolnjem Cerovem, Kozani, Vedrijanu) s partizanskimi nagrobniki. Preseneča, da opaznega števila mladih mrtvih, tj. rojenih po 1920 in umrlih med 1941 in 1945, ni najti v [https://www.sistory.si/ww2 registru žrtev druge svetovne vojne.] So njihove smrti (npr. samomori) vendarle kako povezane z vojno? (Ko se že vse vrti okrog smrti, sem spada tudi moj nekrolog za lokalnim zgodovinarjem [[Goran Lavrenčak|Goranom Lavrenčakom]] v ''Gorenjskem glasu'' 2. junija 2026.) Za narečjeslovce bi bili lahko zanimivi domači zapisi hišnih imen v Kozani (16) in Vedrijanu (22). Sicer pa obisk pokopališč potrjuje vtis, da bi bil brez Primorcev slovenski NOB občutno manjši. Seveda, izkusili so fašizem že pred vojno (glej Bevkov napis na grobu 14-letnega Mirka Brezavščka, slika 8) in vedeli so, da je rešitev pred njim samo v radikalnem odporu. Posnetki od 30 do 36 so s piknika popisovalcev partizanskih spomenikov na zemljevid, od 37 do konca pa s proslave v Titovi vasi v Završnici, kjer je neznani okupatorjev sodelavec demoliral dvoje partizanskih obeležij. Župan Leopold Pogačar je zagotovil, da bo občina obnovila oba. Koncept mojega predavanja o oddaljenem branju na novogoriški humanistiki (prva slika) &amp;ndash; predavanje je bilo povod za kolesarjenje po Brdih &amp;ndash; si je [[Oddaljeno branje|mogoče prebrati na Wikiverzi]].

==Stran '''564''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri564/index.html Ljudje z rano, drugič,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 26. maja 2026&lt;/small&gt;==

Ob stoletnici Kosovelove smrti ponavljam naslov [https://slov.si/mh/galerije/galeri279/index.html 279. strani v tem albumu] izpred desetih let, Ljudje z rano. Tam je [https://slov.si/mh/galerije/galeri279/target24.html fotografija spomenika na zasebnem vrtu v Žireh,] z verzi iz Kosovelove pesmi [[:s:Ljudje z rano|Ljudje z rano]]. Te dni sem spomenik [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/10817/ uvrstil v zbirko partizanskih spomenikov na zemljevidu,] potem ko so mi domači pomagali odkriti, kje sem fotografijo posnel, in sem se srečal s postaviteljem (slika 6). 

V [[Spominska soba na Vodiški planini|Spominski sobi na Vodiški planini]] spet visijo štirje lesorezi [[:w:Ive Šubic|Iveta Šubica]] (prvi trije posnetki), vabljeni k obisku [[:w:Vodiška planina nad Kropo|Vodiške planine]] in Partizanskega doma na njej. Drugi posnetki na tej strani so z izletov (s kolesom, z avtom in peš) po [[:w:Jelovica#Jelovica med drugo svetovno vojno|jeloviških planinah in njenih spomenikih]]: Danejeve, Oblakove, Povšinove (Tamare), Selške, Mošenjske, Lipniške, Radovljiške, Poženkove, Stara hleva.    

Slika 34 je iz dokumentacije [[:w:koncentracijsko taborišče Dachau|koncentracijskega taborišča Dachau]], na sveže dane na ogled (Dušanu Škodiču hvala za pošiljko). Josef Hladnik je bil moj stari oče, več o njem na albumski strani [https://slov.si/mh/galerije/galeri248/index.html Draga ženka in otroci: Der Führer kennt nur Kampf, Arbeit und Sorge.]

==Stran '''563''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri563/index.html Čakra prednji solarni pleksus,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 5. maja 2026&lt;/small&gt;==

Prvo sliko dodajam v album z zamudo, posnel sem jo na ZB v Škofji Loki že aprila. Naslednja je z wikidelavnice za ZB na ZRC SAZU, o njej [[Na prvega maja 2026|sem poročal v majski spomeniški okrožnici]]. Tudi druga in tretja sta partizanski, s proslave OF na Kokrici pri Kranju; posnetke mladih govornic (slika 2) sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko.

Za sredico strani in za ravnotežje družbenim temam so fotke s smuških izletov: na Krvavec in Zvoh pa na Prevalo in Sedlo pod Prestreljenikom s parkirišča Na žlebeh, potem ko so ustavili žičnice, ter peš na Tošc v Julijcih. Mimogrede, slovenski turni smučarji vztrajno uporabljajo poitalijančeno ime sedla Pod Vršiči (Kaninski Vršič, Hudi Vršič, Grdi Vršič) nad kočo Gilberti, to je sedlo Ursic ali napol nazaj poslovenjeno sedlo Uršič. Domoljubi pa taki. 

Zadnji vrsti slik sta spet borčevski in dokumentirata prenovo [[Spominska soba na Vodiški planini|spominske sobe v Partizanskem domu na Vodiški planini]], ki je bila zadnja leta rumpelkamra, in proslavo ob obletnici osvoboditve begunjskih zaporov, na kateri je govorila [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]]. Na njen govor pokažem tule takoj, ko ga dobim.

Naslov strani sem si sposodil s tablice v &quot;Energetskem parku&quot; na Zvohu (1961 m) &amp;ndash; slika 8. Kako se je moral zabavati pisec navodil za tepce (&quot;čas postanka 2 do 15 minut&quot;, na naslednji postaji 4 do 13 minut ipd., da točka prime)! Táko poneumljanje ljudi  financirata EU in R Slovenija.

==Stran '''562''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri562/index.html Vorždhavz,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 27. aprila 2026&lt;/small&gt;==

27. april je na koledarju, včeraj sva kolesarila po Jelovici, kjer je bilo treba vpisati še natančno lokacijo [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/ostalaobelezja/672/ spomenika trem delavcem,] ki so umrli v nesreči pri gradnji ceste leta 1947 (slika 25). Danes greva na proslavo OF na Kokrico pri Kranju. Sicer pa se slike začnejo z vzponom na Hochalmspitze. Prespali smo v Beljaški koči, kakor [https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Stanko_Klinar_34.jpg leta 1997 s Stankom Klinarjem leta 1997,] (gl. tudi [https://commons.wikimedia.org/wiki/File:SStanko_Klinar_z_oskrbnikoma_Siegfriedom_in_Rose_Fellner_na_Villacher_H%C3%BCtte_pod_Hochalmspitze,_april_1997.jpg tale posnetek]). Z Miro sva prilezla tja do 3000 m, potem pa sva odsmučala nazaj, ker matranje ni več v prvem planu. Mladca Jure in Janez sta šla seveda na vrh in naju dohitela pri koči. Sledijo slike z domačih izletov, nad Uskovnico in z Mojstrovke, obisk novopostavljene [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/ostalaobelezja/673/ plošče pesnici Vidi Jeraj v Zasipu] pri Bledu (19, 20). Da, na zemljevid Partizanstvo.si vpisujemo tudi nepartizanske spomenike, osamosvojitvene, literarne ipd., zaenkrat v ločeno zbirko pod naslov Ostalo. Glej še [[Ti nageljni, ta rožmarin …, pesnica Vida Jeraj|moj spis o njej]] za Gorjansko kroniko. Pogreb najstarejšega vaščana [[:b:Dobravski kdojekdo#Alojz Vidic|Alojza Vidica]], ki je bil dolga leta predsednik društva izgnancev. Stran se zaključi z včerajšnjimi posnetki na Jelovici. Ah, pozabil sem semle postaviti še [https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Wikidelavnica_za_ZB_na_ZRC_SAZU_22._aprila_2026.jpg posnetek z wikipedijske delavnice za ZB na ZRC,] ki smo jo imeli 22. aprila.

Danes je ob 17.15 na sporedu TV SLO oddaja [https://www.rtvslo.si/tv/spored/tvs1/2026-04-27 Ah, ta leta,] v kateri je nekaj minut posvečeno tudi našemu popisovanju partizanskih spomenikov: &quot;Ob dnevu upora proti okupatorju se na terenu pridružimo dr. Miranu Hladniku, ki popisuje partizanske spomenike.&quot;

==Stran '''561''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri561/index.html Učitelj z veliko,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 31. marca 2026&lt;/small&gt;==

Naslov tele strani sem si sposodil iz pesmi Milana Mandeljca, učitelja leta 2025. Pesem je prebral 27. 3. 2026 na koncu [https://slov.si/doc/mandeljc_podnart.docx svojega govora na proslavi] 130-letnice osnovne šole na Ovsišah, podružnične šole Staneta Žagarja v Lipnici. Nanašala se je na osebnost narodnega heroja in zglednega učitelja [[:w:Stane Žagar|Staneta Žagarja]] (posnetki 12&amp;ndash;26). Portret igralke Tine Resman Lasan, ki je prireditev vodila (13), in zmagovalnega harmonikarja Filipa Pintarja (20) &amp;ndash; oba sta domačina &amp;ndash; sem seveda postavil tudi v Wikimedijino Zbirko. V programu so odlično nastopali otroci. 

Otroci so lepo peli, muzicirali in recitirali tudi na slovesnosti ob obletnici smrti Staneta Žagarja [https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=17&amp;lat=46.214073784&amp;lng=14.282101527&amp;layers=&amp;layer=partisanmemorial&amp;id=7933 pri spomeniku na Planici] pod Lavtarskim vrhom (27&amp;ndash;38), kjer je Žagar padel 27. 3. 1942 skupaj s 14 soborci. Kranjski župan Matjaž Rakovec je v govoru na proslavi zelo ostro obsodil razdiralno in izdajalsko politiko Janeza Janše. Postrežba na turistični kmetiji pr Brčnk po proslavi na Planici je bila kot vedno izborna. 

Začetni posnetki so s smuke nad Soriško planino (Lajnar, Slatnik, Možic), z vetrovne Rodice (6&amp;ndash;9) in s Studorskega prevala nad Konjščico (39&amp;ndash;43). Posnetek v cunjo ovitega partizanskega spomenika na Nomenju (10) skupaj z razpelom na nasprotni strani ceste (11) sem postavil kot kritiko &quot;strokovnega&quot; ravnanja Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Oba objekta sta vpisana v Register kulturne dediščine, ki pa ima do partizanske spominske dediščine mačehovski odnos. O tem pišem v [[Marca 2026|marčevski spomeničarski okrožnici]], ki je sicer posvečena ženskim praznikom. Zadnji posnetek je z grobišča talcev v Dragi. Zanj sva z Vlasto Felc po naročilu Ministrstva za obrambo pripravila informacijsko tablo. Ob tem sem na osnovi Vlastinega besedila razširil [[:w:Draga, Begunje na Gorenjskem|wikipedijsko geslo o Dragi]]. Zdaj vemo, [[Pokopani na grobišču talcev v Dragi|da je v Dragi pokopanih 194 ljudi]], večinoma talcev, ki so jih Nemci postrelili do maja 1942; naprej so jih streljali, obešali in pokopavali v Begunjah. Manj je poznano, da se je v Dragi dogajal eksekucijski turizem: zlasti iz Beljaka so na ogled streljanja vozili avtobusi radovednih koroških domoljubov, tudi otrok. Žalostno.

==Stran '''560''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri560/index.html Tito, ohrani vse Slovene pod streho hiše ene,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 22. marca 2026&lt;/small&gt;==

Začne se s turno smučarijo, kot da ne bi bilo nič narobe med Slovenci (Mrežce na Pokljuki, Ljubeljščica). Naprej gre pa takole. Marca so po obnovi odprli grobnico borcev NOB v Radovljici (7), če bi bila potrebna restavriranja; posnetkov petih velikih krst, v katerih se nahaja [[Padli na Jelovici|72 okostij partizanov, padlih na Jelovici]], nisem izbral za album. Zgovorna Lenka Puh (8), ki je na Rudniku v Ljubljani gostila predstavitev knjige Svetlane Slapšak ''Zoper desnico'', ima znamenit pedigre s priimkom Avšič. Od 11 do 20 so posnetki s predvolilnega shoda Glasu ljudstva v Kranju. Petra Puhar je brala Kosovelove in svoje verze, poslušala jo je s plakata Zofka Kveder. Slika 21 kaže enega od zadnje čase vandaliziranih partizanskih spomenikov &amp;ndash; v Ribčevem Lazu v Bohinju; uničevalcem partizanske slovenske kulturne dediščine daje potuho in spodbudo Janez Janša. [https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=17&amp;lat=46.278957824&amp;lng=13.886451362&amp;layers=&amp;layer=partisanmemorial&amp;id=1916 Bil je  lep spomenik.] [[:w:Jože Peternelj Mausar|Jože Peternelj Mausar]] iz Žirov (24) je bil pisatelj in slikar. Posnetka 25 in 26 sta s snemanja za oddajo Oh, ta leta, ki si je za temo izbrala zbirko partizanskih spomenikov na zemljevidu [https://partizanstvo.si Partizanstvo.si;] držimo pesti, da pride na spored TV SLO. V načrtu sem imel povedati [[O partizanski spomenikih za novinarko Nino Cijan|tole]].

Sledila sta dva dogodka, ki ju je bilo treba izčrpneje dokumentirati: predvolilni shod Glasu ljudstva na  Trgu republike v Ljubljani na predvečer volilnega molka (27&amp;ndash;64) in slovesnost v Temnici na Krasu ob 82. obletnici poboja 19 partizanov tržaškega bataljona, večinoma italijanskih antifašistov pod poveljstvom Stelia Fontanota. Proslavo je organiziral Oto Luthar (posnetki 65&amp;ndash;73). Tule sta [https://slov.si/doc/gianantonio_temnica_it.docx govor Anne Di Gianantonio v italijanščini] in [https://slov.si/doc/gianantonio_temnica_sl.docx v slovenščini] ter [[Spomenik 19 padlim v Temnici|moj govor]]. Primorcem smo v veliki meri dolžni za pregon fašizma. Kras je tudi v tem času lep (posnetki od 74 do konca). S posnetka zbledelega napisa na sliki 78 sem si sposodil naslov tele strani. Druge zadnji čas pridobljene govore sem postavil na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Govori|Wikiverzo,]] tudi tistega, ki ga  je imel Dragan Petrovec na predvolilnem shodu, in se konča s stavkom: &quot;A kdor [...] živi po Kristusovem nauku, ta slovenske desnice ne more podpirati.&quot; Zadnji posnetek kaže, kakšna &quot;alternativa&quot; so bili tigrovci partizanom; z izjemo posameznikov so šli predvojni tigrovci v partizane.

Srečno, miran

==Stran '''559''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri559/index.html Ne volim ljudi, ki podpirajo genocid v Palestini,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 6. marca 2026&lt;/small&gt;==

Konec januarja je na sestanku na radovljiški občini MORS presekal vozel, ki ga je zategnil ZVKD ob snovanju informacijske table na grobišču borcev NOB v Radovljici. Besedilo bo táko, kot sva ga dognala z Vlasto Felc, na nagrobne kamne pa bodo 66 let po postavitvi končno vklesana imena 29 poznanih žrtev od skupaj 72 pokopanih. Na [https://www.openstreetmap.org/node/5276887716 OpenStreetMap je tabla že vrisana,] na klik je tam tudi [https://slov.si/mh/grobisce_borcev_nob_v_radovljici_infotabla.pdf njena vsebina] (prva slika). Naslov strani je z napisa na majici Inštituta 8. marec (slika 3). Bernard Tonejc (slika 5), nekoč radovljiški župan, se je v Domu Janka Benedika v Radovljici spominjal [https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=19&amp;lat=46.35744961025606&amp;lng=14.163034558296204&amp;layers=&amp;layer=partisanmemorial&amp;id=80 streljanja 29 talcev v Lescah januarja 1944.] 12. februarja sva z Danielom Divjakom obiskala urednico in direktorico založbe Sofija Tanjo Velagić, ki je naslednica založbe Borec, seveda zaradi [[Partizanska literatura#Borec|digitalizacije starih letnikov revije ''Borec'']] (slika 6). Istega dne je bila v Cankarjevem domu premiera filma ZaPisane gore, ki ga je napravila kolegica slavistka Mojca Volkar Trobevšek, [https://slov.si/mh/galerije/galeri542/target0.html snemali pa smo ga lani junija,] v preddverju sem za Wikimedijino Zbirko fotografiral še avtorja konkurenčnega filma o drežniških kozah (8). 

MORS je naročil tudi besedilo za informacijsko tablo na grobišču talcev v Begunjah. V ta namen je treba preveriti imena vseh 469 ali 475 ustreljenih in obešenih, ki so tu pokopani (9&amp;ndash;11). Druga svetovna vojna je tema razstave Blaža Vurnika [https://mgml.si/sl/mestni-muzej/razstave/700/1495-dni/ ''1495 dni''] v Mestnem muzeju v Ljubljani (slike 12&amp;ndash;18). Po njej so potaknjeni citati Edvarda Kocbeka, ki je NOB razumel kot odpoved hlapčevstvu in rojstvo Slovencev kot zgodovinskega subjekta:

&lt;blockquote&gt;
Srce se mi je nežno razburilo ob prvem pogledu na stotine oboroženih Slovencev, ki so se proti vsem navadam našega mišljenja in čustvovanja in modernemu nasilju navkljub zbrali v slovensko uporniško tovarišijo. Zdaj šele sem občutil, da je v naši zgodovini nastal definitiven prelom. Puška v njihovih rokah ni le obrambno sredstvo proti okupatorju, temveč tudi simbol nove sile v Slovencih. Srce mi je vriskalo: konec je slovenskega pesimizma, konec drobnjakarstva, konec solzavosti, konec moralne nesvobode. (Kocbek 1949)
&lt;/blockquote&gt;

Po 80 letih se zdi, da je Slovencem svoboda, ki zahteva odgovorno obnašanje, postala nadležna. Na razstavi je izpostavljena vloga samozavestnih upornic ([[:w:Vida Pregarc|Vida Pregarc]], [[:w:Zima Vrščaj Holy|Zima Vrščaj]]), ki so nekakšna protiutež mladim fantom v službi enih ali drugih vojaških formacij.   

Z Alešem sva bila povabljena v Društvo Medkulturni dialog na ramazansko večerjo. Prijazno in okusno. Lepo je v družbi ljudi, ki vedro in zaupljivo stavijo na dobro v človeku navzlic turobnim globalnim razmeram in izgledom in tako prispevajo k normalnosti sveta (19&amp;ndash;23). Publicist Carlos ter botanika Blanka in Jože so zdaj tudi v Wikimedijini Zbirki.

Lepo vreme je bilo na smuških vzponih na Mesnovo glavo, Dovško Babo, Struško, Srenjski preval, Plešivec in na spustih z njih.

==Stran '''558''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri558/index.html Zgodi se včasih, da mohamedani,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 10. februarja 2026&lt;/small&gt;==

Prešeren je zapisal: &quot;[[:s:Zgodi se včasih, de mohamedani|Zgodi se včasih, de mohamedani / praznujejo [...] en dan z med njimi ujetimi kristjani.]]&quot; Tokrat smo praznovali Slovenci s Turki, Egipčani, Rusi, Ukrajinci iz [https://www.mkdia.org/sl/ društva Medkulturni dialog,] ki so se pustili ujeti Ljubljani. Po izobrazbi so računalničarji, arhitekti, geografi, učitelji ... in se vsako leto za osmega februarja odpravijo na slovensko kulturno romanje od Žirovnice do Vrbe, od Čopa do Prešerna, tokrat s postajo v Finžgarjevih Doslovčah. Fotografije od 12 do konca so s tega romanja, ki sva ga z [[:w:Aleksander Bjelčevič|Alešem]] spremljala kot razlagalca slovenske književnosti; svoj prispevek sem zasnoval pod naslovom [[V Žirovnici o Prešernu in Finžgarju]], govori pa o &quot;turško-slovenskih razmerjih&quot; v Turjaški Rozamundi in Pod svobodnim soncem. Muslimanskih Turkov, ki so že 1987 zaprosili za vstop, krščanska EU noče, čeprav se baha s svojo multikulturnostjo, zato so po dolgih letih evropskega sprenevedanja zamrznili svojo prošnjo za vstop.&lt;ref&gt;[[:w:Potencialna širitev Evropske unije|Potencialna širitev Evropske unije]]. Wikipedija.&lt;/ref&gt; V Vrbi smo naleteli na zbiratelja prešerniane Marcela Vogelnika iz Smokuča (predzadnja slika).&lt;ref&gt;[https://www.gorenjskiglas.si/aktualno/preseren-na-sto-in-en-nacin-242680/ Prešeren na sto in en način. ''Gorenjski glas'' 7. 2. 2025.]&lt;/ref&gt; Aleš je šolo zaključil z interpretacijo verzov &quot;Da b’ uka žeja me iz tvoj’ga svéta / speljala ne bilà, golj’fiva kača!&quot; iz soneta [[:s:O Vrba, srečna draga vas domača|O Vrba, srečna draga vas domača]]. Kača je zavedla prva človeka, da sta jedla prepovedani sadež (pri nas ga slikajo kot jabolko) z drevesa spoznanja in življenja. Gol slučaj je, da smo razlago o nevarni jablani poslušali pod nedolžnim drevesom lipo sredi nedolžne vasi Vrbe.  

Na začetku te strani so štiri fotografije s srečanja slovenskih wikipedistov ob 25. obletnici Wikipedije, na njih pa slovenski wikiprotagonisti. Naslovnica Kajuhovih ''Pesmi'' iz leta 1944 (4) je tu iz pozabljivosti, glej [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2026/008784.html prejšnjo pošto.] Posnetki od 5 do 11 so pa s predstavitve [https://slov.si/doc/bohinj_spomeniki.pdf zbornika bohinjskih partizanskih spomenikov] v Bohinjski Bistrici, kjer [[Ob izidu zbornika bohinjskih partizanskih spomenikov|sem nastopil med gratulanti]]; zbornik je namreč nastal ob pomoči zbirke spomenikov na zemljevidu [https://partizanstvo.si Partizanstvo.si.]

==Stran '''557''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri557/index.html Vsega hudega me brani,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 28. januarja 2026&lt;/small&gt;==

December in januar sta bila meseca kašljanja, kašelj pa ni ravno fotogeničen predmet. Naslov strani je spet (že tretjič zapored &amp;ndash; naključje?) v velelniku. Javna dogodka sta fotografsko zabeležena dva, proslava v Dražgošah, kjer je bil zbran državni vrh, in predstavitev knjige Mateja Šurca ''Vsega hudega me brani''. Portrete javnih osebnosti, ki so bile na dogodkih, sem dodatno postavil v [[:c:Glavna stran|Wikimedijino Zbirko]]. Tam bodo ostale tudi potem, ko ne bo več nikogar, ki bi poravnal letno naročnino na domeno slov.si, kamor sicer postavljam slike. 

Dražgoški govornik Robert Golob je izrekel tudi moje vprašanje: zakaj tisti, ki Dražgoše prekrščujejo v Lažgoše in stresajo srd nad neodgovornimi partizani, nimajo nobene žal besede za &quot;civiliziranega&quot; okupatorja, ki je nameraval napraviti to deželo nemško in se je za svojih 28 padlih maščeval s pobojem 41 vaščanov? Obstajajo tudi taki, ki govorijo o partizanskem porazu v [[:w:dražgoška bitka|Dražgoški bitki]], češ da je bilo skupaj s po bitki postreljenimi in zažganimi civilisti na slovenski strani več žrtev kot na nemški. Po možnosti dodajo temu številu še 12 padlih partizanov tri dni pozneje na Mošenjski planini na Jelovici, kamor so se partizani umaknili (tako je pred leti vagal zmagovalce nekdo na Wikipediji), samo da bi izničili pomen dogodka, ki je Slovence vzpostavil kot zgodovinski subjekt. Kako iztirjena, kako perverzna aritmetika! Ti računarji bodo okupatorjevi kolaboranti in izdajalci v naslednji vojni. Za potrebe [[Spominska soba na Vodiški planini|spominske sobe na Vodiški planini]] sem napravil [[Padli na Jelovici|seznam vseh padlih na Jelovici]], tule pa so še [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|spomini moje tašče Tončke Krek, poročene Šolar]], katere družina si je življenje rešila z begom iz Dražgoš čez Jelovico. 

Milan Rejc (27) je na Bledu pripravil predstavitev nove knjige Mateja Šurca [https://www.bukla.si/knjigarna/religija/vsega-hudega-me-brani.html ''Vsega hudega me brani''] o spolnih zlorabah in njihovem prikrivanju v slovenski katoliški cerkvi. Poleg avtorja sta spregovorili tudi dve žrtvi in hkrati pričevalca v knjigi, lazarist Janez Cerar, ki je proti pedofilom v črnih kiklah zasnoval pobudo [https://dovolj-je.si/ Dovolj je,] in Ksenija iz Bohinja. Pretresljive izpovedi. Bolj kot bolijo zlorabe, jezi njihovo vztrajno prikrivanje; papež Frančišek je bil eden redkih, ki se je zavzel za žrtve in bil zato deležen strupenega odziva slovenskega klera, s kardinalom Rodetom na čelu. Ves čas predstavitve mi je hodil v misel izraz [[:w:Dragotin Dežman|Dragotina Dežmana]] &quot;[[farška potuhnjenost]]&quot;; iz odpora do te slovenske lastnosti je pesnik Dežman, kandidat za naslednika Frana Levstika, v drugi polovici 19. stoletja prestopil k Nemcem in postal Karl Deschmann. Druga je bila asociacija na sprenevedavost, ki je prepoznavna lastnost Slovencev in njihova najpogostejša preživitvena strategija: za narod hlapcev je pač najbolje, da se pretvarja, kot da problema ni ([https://slov.si/mh/szr.pdf ''Slovenski zgodovinski roman'',] 262). Naključje je naneslo, da je pred desetletji Ksenijo (slika 26) na Uskovnici srečal Franc Zadravec. Fasciniranost z njeno pojavo je izrazil z eno besedo: Radmanca.   

Pri sliki Sotočja Save Dolinke in Save Bohinjke (7), kjer podjetni zasebnik načrtuje razvoj turističnih objektov, naj pripomnim, da sta gimnazijska sošolca [https://slov.si/mh/galerije/galeri463/target58.html Jana Kolman] in [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/mihael-jozef-toman/ Miha Toman] iz pobude Sotočja ne damo nedavno dosegla, da je v spor poseglo ministrstvo, kar vzbuja upe, da ta kos varovane naravne dediščine ostane nepozidan. &amp;mdash; Nemški napisi na slovenskem avtobusu (21) Slovencev očitno ne motijo.

Še komentar slike uredništva ''Slavistične revije'' na kosilu pri Starem Tišlerju (22): z zadnjo številko letnika 2025 se moje urednikovanje SR zaključuje. Pri reviji sem začel leta 1980 kot tehnični urednik (skupaj z Velemirjem Gjurinom), leta 1991 sem avanziral v urednika, 2011 pa v odgovornega urednika, skupaj 45 let urednikovanja. Med [[:w:Slavistična revija#Odgovorni uredniki|šestimi odgovornimi uredniki doslej]] je imel daljši staž (dve leti daljši) le Franc Zadravec.

==Stran '''556''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri556/index.html Uči se potrpeti,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 21. decembra 2025&lt;/small&gt;==

Naslov strani je s štikanega prta v gostilni pri Jarmu v Kropi (4) in se v celoti glasi ''Hočeš veselo in srečno živeti, uči se potrpeti''. Ne vem, kateremu spolu je bil nauk namenjen, vem pa, da potrpljenje ni več družbeni ideal, čeprav bi, mimo vseh emancipatoričnih principov, znal rešiti marsikatero napetost med ljudmi. Sam sem preveč nepotrpežljive sorte, da bi smel delati reklamo zanj. Od javnih dogodkov so tu predstavljeni podelitev zaslužnih profesur na univerzi (6&amp;ndash;9; portrete kolegov sem dodal v njihove Wikipodatke), novoletna zabava na Inštitutu za novejšo zgodovino (10&amp;ndash;12), proslava poljanske vstaje v Vinharjah, na kateri je govoril zgodovinar [[:w:Tone Kregar|Tone Kregar]] od Mi2 (13&amp;ndash;18) &amp;ndash; ob tej priložnosti je njegovo geslo na Wikipediji dobilo sliko &amp;ndash;, podelitev nagrad horus in adrastos, kamor sem šel ploskat Urošu Lipuščku (23&amp;ndash;28). Od izletov so tu Ratitovec, Viševnik in Ivanščica (Ivančica ali Ivonjčica) v Hrvaškem Zagorju. Na poti domov sva se ustavila v [[:w:Antun Augustinčić|Augustinčićevem]] muzeju v Klanjcu, kjer Tita za razliko od Velenja še niso poskusili dati ob glavo. Ker še ni minilo 70 let od smrti kiparja, posnetki njegovih kipov niso prosti. Več o partizanskih spomeniških rečeh lahko prebereš v moji [[Decembra|decembrski spomeniški okrožnici]], kako uspešno je reševanje sveta vobče, pa pod naslovom [[Kako rešiti civilizacijo]]. Postanek je zahteval tudi Aškerčev kip v Podsredi; Aškerc je tam služboval dve leti; v Laškem bo 2026 Aškerčevo leto. Matej Burgar (5) je avtor zelo stremljive monografije o vasi [[:w:Hlebce|Hlebce]]. Kjer je danes raztrgan asfalt (26), je bila prej [https://slov.si/mh/galerije/galeri182/index.html skulptura, posvečena obisku Jamesa Joycea v Ljubljani leta 1904;] po prenovi železniške postaje bo, upam, montirana na novo.

==Stran '''555''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri555/index.html Spesni mi en marš,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 29. novembra 2025&lt;/small&gt;==

Na začetku in na koncu je fotogenični Jamnik, vmes pa se je zgodilo naslednje: otvoritev zbirke kovanih žebljev v prenovljenem Kovaškem muzeju v Kropi, spomeniška  delavnica v CTK, otvoritev razstave o Simonu Jenku v Prešernovi hiši v Kranju, protest proti bednemu sklepu Varnostnega sveta, da bo Gazo upravljal tisti, ki jo je pomagal porušiti, sprehod po konglomeratnih galerijah pri Pustem gradu pri Radovljici, smuka na Soriški planini in na Dovški Babi. Od posnetih govornikov: Alessandro Capuzzo organizira [https://peacewalk.info/ pohod miru v Jeruzalem,] druge sem menda že predstavil kdaj prej. Danes, [https://www.mladina.si/245088/v-ljubljani-v-petek-in-soboto-protest-proti-genocidu-v-gazi/ v soboto 29. novembra, bo na Prešernovem trgu v Ljubljani še en shod proti genocidu v Gazi in izraelski okupaciji Palestine.] Pridruži se, novoletne lučke so manj pomembne.

==Stran '''554''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri554/index.html Varnost in svoboda,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 14. novembra 2025&lt;/small&gt;==

V velenjski knjižnici smo spomeničarji (Stane Gradišnik, Tone Gržina in jaz) predstavili svoje delo (fotografiji 11 in 12). V Preski pri Medvodah smo praznovali 70 let Matjaža Rebolja in si ogledali novi ščetkarski muzej v njegovi hiši (13&amp;ndash;21). Na žalni seji na FF smo se spominjali [[:w:Vladimir Osolnik|Mirka Osolnika]] (22&amp;ndash;24). Na Trgu republike v Ljubljani smo rotili politiko, naj ne zavrže svobode za lažni občutek varnosti (25&amp;ndash;35); o spreminjavem razmerju med varnostjo in svobodo sem  [[Vse vojne prinašajo smrt|govoril 2023 v Žireh]]. [https://partizanstvo.si Partizanske spomenike na zemljevidu] (zbirka obsega že blizu 9300 obeležij) smo predstavljali tudi na dnevu občanske znanosti v knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici. Partizanski štant je bil med štantom projekta Pru čmru, kjer je Mojca Pibernik razlagala o čebelah, in štantom projekta Ploskih črvov, ki je sameval. Posnetki narave so z Lipanskega vrha nad Pokljuko, slap Hudič babo pere je v Završnici, nekaj posnetkov je s poti na Valvasorjev dom tam blizu, posnetek Jamnika pa je s poti na Belo peč na Jelovici.

==Stran '''553''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri553/index.html Dragar, Jenko, Zadravec, Žagar,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 15. oktobra 2025&lt;/small&gt;==

Na Spodnjem Lancovem je bila komemoracija ob [https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=17&amp;lat=46.34119135589969&amp;lng=14.15943503379822&amp;layers=&amp;layer=partisanmemorial&amp;id=23 spomeniku 17 talcem,] ki so jih 17. oktobra 1941 pobili Nemci v represalijah za požgano žago na tem mestu (prvi dve sliki). Med njimi je bila tudi narodna herojinja [[:w:Rezka Dragar|Rezka Dragar]]. Govornik je bil [[:w:Miroslav Gregorič|Miroslav Gregorič]], moderator pa Andrej Kokot. Naslednjega dne, 18. oktobra, so v kranjski knjižnici odkrili portret [[:w:Simon Jenko|Simona Jenka]] in organizirali okroglo mizo z naslovom Trije Jenki (2&amp;ndash;11). [[Trije Jenki|Moj prispevek]] za to priložnost je seveda na Wikiverzi, portreti udeležencev pa med Wikipodatki ali na Wikipediji. K prisluhu sem vabil z izjavo, da bi se slovanofil Jenko obračal v grobu, če bi vedel, da se z njegovo pesmijo Naprej, ki je himna slovenske vojske, domači vojaki na ukaz EU opogumljajo za spopad z drugimi Slovani. Posnetek 12 je z obiska [[:w:Janko Veber|Janka Vebra]] na radovljiški Zvezi borcev v zvezi z identifikacijo neznanih padlih partizanov. 23. oktobra sta bila drug za drugim dva dogodka: najprej konferenca ob stoti obletnici rojstva [[:w:Franc Zadravec|Franca Zadravca]] na SAZU (slike 13&amp;ndash;21), potem pa komemoracija za [[:w:Stane Žagar|Stanetom Žagarjem]] in padlimi soborci ter drugimi žrtvami fašizma iz vasi pri [https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=19&amp;lat=46.30766074520832&amp;lng=14.218355119228365&amp;layers=&amp;layer=partisanmemorial&amp;id=6 grobnici in spomeniku na Srednji Dobravi,] za katerega je verze napisal [[:w:Matej Bor|Matej Bor]]. Govornik je bil letos [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]]. Njegov [https://sl.wikiversity.org/wiki/Objave_ob_projektu_Partizanskih_spomenikov_na_zemljevidu#Govori poziv k volitvam za mir] objavim tule takoj, ko ga dobim. 

Še k miru: v skladu s pozabo, da so demokratične države in t. i. prosvetljena zahodna civilizacija utemeljene na antifašizmu in protirasizmu, nista samo nekaznovana policijska racija v Peršmanovem muzeju pri Železni Kapli in nedavni nemotivirani [https://www.delo.si/novice/slovenija/protest-v-ljubljani-proti-domnevnemu-rasno-motiviranemu-policijskemu-nasilju policijski pretep Indijca v Ljubljani,] ampak tudi [https://www.berliner-zeitung.de/politik-gesellschaft/strafverfahren-gegen-juergen-todenhoefer-nach-israel-kritik-li.10001609 neargumentiran policijski pregon nemškega publicista in politika] [[:w:de:Jürgen Todenhöfer|Jürgena Todenhöferja]], ki je Netanjahuja vprašal: &quot;Gospod Netanjahu, ali vaša vest nikoli ne protestira, ko Palestincem počnete to, kar so prekleti nacisti počeli Judom?&quot; Lakajski mediji so se navadili vse, ki se upirajo oblastnemu diktatu, označevati za &quot;kontroverzne&quot; ali kot pripadnike &quot;teorije zarote&quot;. O, da bi res sprožili svetovno zaroto proti vojnim hujskačem in hazarderjem s prihodnostjo sveta!

==Stran '''552''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri552/index.html O, domovina,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 15. oktobra 2025&lt;/small&gt;==

Oddelek je povabil svoje upokojence na ekskurzijo po Dolenjski. Obiskali smo Muzej [[:w:Tone Pavček|Toneta Pavčka]] v Mirni Peči in Dom Toneta Pavčka v bližnjem Šentjuriju na Dolenjskem. Mirna Peč je rojstni kraj [[:w:Mara Rupena|Mare Rupene]], mame nedavno umrlega kolega [[:w:Vladimir Osolnik|Mirka Osolnika]]; njena sestra, Mirkova teta [[:w:Zora Rupena|Zora Rupena - Katja]], tudi učiteljica in partizanka, žalostno preminula ob koncu vojne, je tu pokopana. Muzejska stavba je bila nekoč šola. Imenovala se je po narodnem heroju [[:w:Ivan Kovačič Efenka|Ivanu Kovačiču - Efenki]], v njej je na začetku svoje poklicne poti učil tudi [[:w:Janez Dular (slavist)|Janez Dular]]. Ker sem slabo poslušal predavanja na ekskurziji, ne vem, ali je bil v Šentrupertu poleg organizatorja partizanskih bolnic [[:w:Pavel Lunaček|Pavla Lunačka]] (po njem nosi ime osnovna šola) in pesnice partizanke [[:w:Vida Brest|Vide Brest]], omenjen tudi zgodovinar in slavist [https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi608220/ Ivan Steklasa,] čigar nagrobnik sem mimogrede fotografiral na pokopališču (15).

Slike 18&amp;ndash;23 so s srečanja petih gimnazijskih sošolcev v Stržiščah nad Baško grapo, zadnjih 20 slik pa s kolesarjenja od spomenika do spomenika po Trnovskem gozdu od Solkana do Čepovana. Dodal bi še od gostilne do gostilne, pa so bile vse zaprte. Primorska je obe vojni doživela v najhujši obliki, vmes še fašizem, zato ni čudno, da so ljudje bolj zgodovinsko ozaveščeni kot kje drugje po naši &quot;o, domovini&quot; (Kravos, slika 30). Stojanu Hvali (41) hvala, ker nama je kazal pot do obeležja učitelju Milošu Gomiščku, skritemu v zaraščeni vrtači. Sorodnica, ki ga je obiskovala in oskrbovala do lani, je omagala, zdaj imamo vsaj njegove koordinate. Kogar zanimajo te spomeniške reči, naj skoči na mojo [[Krepko preko 9000|današnjo spomeničarsko okrožnico]] ali pa v petek o njih prebere v ''Mladini''.

==Stran '''551''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri551/index.html Zemlja pleše,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 22. septembra 2025&lt;/small&gt;==

[[:w:Zemlja pleše|Zemlja pleše]] (slika 29) je skladba iz leta 1962, z besedilom [[:w:Gregor Strniša|Gregorja Strniše]]. Na pohodu za mir veteranskih organizacij 21. septembra v Ljubljani (22&amp;ndash;31) jo je izvajal policijski pihalni orkester pod vodstvom [[:w:Bejc Bečan|Nejca Bečana]] (njegov portret na Wikipediji je s tega koncerta). Govornik pred ljubljanskim magistratom je bil Uroš Lipušček, [https://slov.si/doc/lipuscek_mir.docx Mir tule je njegovo malodane apokaliptično sporočilo]: &quot;Gre za vprašanje, ali bomo tudi glede na vse večjo podnebno krizo  kot človeštvo  preživeli ali ne. Doslej še nobena civilizacija ni prestala te preizkušnje. Bodimo prvi!&quot; Zavzemanje za mir je danes v zahodnem svetu kriminalizirano, morda je bil ljubljanski veteranski shod napoved političnega zasuka. Skrajni čas bi že bil!  Prve štiri fotografije so s premiere igranega dokumentarnega filma Alme Lapajne [https://www.rtvslo.si/kultura/film-in-tv/sem-mislila-da-bi-bil-moz-proc-juha-z-arzenikom-prisluhne-zgodbam-zensk-ki-so-morile/757983 Juha z arzenikom] na osnovi raziskav [[:w:Mateja Ratej|Mateje Ratej]]; portreti igralk za Wikipodatke mi v slabi svetlobi niso uspeli, za prvo silo pa bodo. Jedro tele strani (8&amp;ndash;21) je s poti na Veliki Draški vrh.

==Stran '''550''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri550/index.html We love genocide,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 1. septembra 2025&lt;/small&gt;==

Ironični naslov tele strani je izraz nemoči ob nehumani, skrajno nespodobni in kruti politiki, ki se jo gre EU. Na današnjem blejskem strateškem forumu, kjer je bila od glavnih vojnih jurišnikov prisotna samo rusofobna Kaja Kallas (protestni napis Kallas halas na sliki 21 bi se v slovenščini glasil Kalasova, žal), je eden od protestnikov povedal v mikrofon, da take EU nismo volili in da to ni več naša EU. Sicer se je zdelo, kot da smo bili protestniki, varno zaprti v policijskem oboru, del evropske politične koreografije, bili smo dokaz &quot;demokratičnosti&quot; aktualne oblasti. Seveda, boljše je že, kot če bi forum vodil JJ, ta bi nas obdal z robokopi in dal popisati; od njegovih adjutantov je bil tam le borut pahor. Ah, ta mučni državljanski aktivizem, prav nobenega naklonjenega odziva ne more požeti, celo moti nas v upravičenem in pravičnem prizadevanju po udobnem in radostnem bivanju. Žal pa je družbena apatičnost in usmerjenost &quot;amorfne gmote&quot; v hedonizem najboljše gojišče psihopatskih posameznikov, hlepečih po oblastnem obvladovanju skupnosti. Ko taki pridejo na vrh, skupnosti zagrenijo veselo bivanje in navaditi se moramo pogledati stran, kadar mučijo in pobijajo naše bližnje, sicer pridemo sami na njihov seznam. Blejske protestne slike si je mogoče ogledati tudi v [[:c:Category:Protest against Israel on the Bled strategic forum, 1 Sept. 2025|Wikimedijini Zbirki]].

Veselejše postaje na tejle albumski strani so bile: slavistične Kekčeve poti na Krnsko jezero (letos sem bil &quot;službeno odsoten&quot;), izlet s prijatelji Nikšiči na Malo Košuto, vzpon na Trdinov vrh v Gorjancih in Reinhardova 70-letnica v Žiganji vasi, ki so jo glasbeno podprli mojstri Nejc in Karlo Jemc ter Anton Habjan.

==Stran '''549''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri549/index.html Poden,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 22. avgusta 2025&lt;/small&gt;==

Poden je pozimi izhodišče za smuk s sedla Vrtača ali za korajžne po žlebu med Palcem in Zelenjakom ali za upokojence s Kosmatice. Poleti gre ena pot na sedlo Vrtača prek Mlake (Märchenwiese) strmo navzgor najprej do sedla Štince oz. Mačenskega sedla in potem povprek do sedla. Nazaj sva šla po udobnejši, a daljši mimo Celovške koče in po zavarovani poti čez Štince skoraj do Ogrisove planine ter od tam nazaj v Poden. Za na vrh Vrtače je bilo prevroče. Poškodovanega smerokaza nisem postavil na splet. Sliko vandaliziranega slovenskega smerokaza sem poslal PD Tržič, da ga obnovijo. Ob dejstvu, da sosednji nemški smerokazi niso poškodovani, se poraja sum, da ima vandalizem podobne korenine kot nedavna policijska racija na Peršmanovi kmetiji. Pri Podnarju sva spoznala kirurga Petra (slika 15), ki se je rodil v Kanadi, sicer pa je koroškega porekla. Ker je služboval tudi v Bosni, mu bosanščina teče bolje od slovenščine, najbolje pa seveda nemščina. Drugi niz posnetkov je z [https://www.ctk.uni-lj.si/razstava-odkrivaj-sodeluj-raziskuj-obcanska-znanost-v-sloveniji/ razstave projektov slovenske občanske znanosti] (glej [https://citizenscience.si/aktivnosti/katalog-projektov/ katalog projektov]) na Krakovskem nasipu. Sam sem povedal nekaj o  [https://partizanstvo.si popisovanju partizanskih spomenikov.] Govorce sem postavil še v Zbirko pod naslov [[:c:Category:Citizen science in Slovenia|Citizen science in Slovenia]].

==Stran '''548''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri548/index.html Drugačen svet je mogoč,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 17. avgusta 2025&lt;/small&gt;==

Pod geslom Gaza strada, kaj dela vlada? je bil 6. 8. 2025 v Ljubljani protest proti genocidni izraelski politiki. Spet z bobnanjem po loncih. Ne le nekaj sto, kot piše v medijih, ampak nekaj tisoč ljudi se je zbralo, veliko mladih, med njimi tudi kulturniki, pesniki, prevajalci. Glas normalnosti v ponorelem svetu. Žalostno je, da je vlada pred konzulata Nemčije in ZDA postavila desetine robokopov, kot da bi klic k miru pomenil varnostno grožnjo. 

Dan pozneje je [https://www.youtube.com/watch?v=koHJKltWt0g festivalu Plavajoči grad, ki je potekal v Sloveniji med 7. in 10. avgustom,] uspelo prebiti blokado Gaze. Festival je z vzpostavitvijo direktne spletne in radijske povezave v večernih urah 7. avgusta združil glasbenike in umetnike z vsega sveta s palestinskimi glasbeniki iz Gaze v skupni izvedbi koncertnega dogodka.

==Stran '''547''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri547/index.html Češka koča,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 6. avgusta 2025&lt;/small&gt;==

Bili so štirje javni dogodki: v Ljubljani sta bila isti dan ''pot bang'' 'ropotanje z lonci' v protest stradanja Palestincev v Gazi (fotografije 1&amp;ndash;8) in odprtje razstave občanske znanosti na Krakovskem nasipu (9&amp;ndash;22), sledili sta proslavi občinskega praznika na Vodiški planini (23&amp;ndash;28) in komemoracija pri Domu pod Storžičem (29&amp;ndash;32). Govorniki na slednjih dveh niso več optimisti glede mirnega izteka trenutnih napetosti v svetu. Nad vojno navdušene psihopate smo na oblastne položaje demokratično izvolili mi, &quot;ljudstvo&quot;, tudi s svojo neudeležbo na volitvah, češ saj so vsi politiki enaki. Pa niso vsi enaki, nekateri so še slabši in naravnost zločesti, zato je nujno treba voliti manjše zlo. Na posnetku št. 1 so protestniki Bojan Mihelač, pesnica Snježana Vračar Mihelač, medijski umetnik idr., sicer arheolog, Vuk Ćosić, prevajalka Katja Zakrajšek. Na razstavi občanskega raziskovanja sem bil kot pobudnik enega od slovenskih projektov, tj. [https://partizanstvo.si kartiranja partizanskih spomenikov] (te dni jih bo že 9000). Fotografiral sem organizatorje in govorce in fotografije postavil tudi med Wikipodatke. Lierarnega značaja sta vsaj še skupnostna projekta pisem in zapisovanja zgodb prednikov. CV-je fotografiranih Ladislava Lipiča, Ivana Svetlika in še koga lahko dobimo na Wikipediji.

Galerijo zaključujejo posnetki z dvodnevne ture na Grintovec. Prenočila sva na Češki koči. Nanjo imam lepe spomine iz prvih družinskih planinskih izletov. Za tistega na Grintovec okrog leta 1969 nam je zgovorni oskrbnik Andrej Karničar na lepe oči posodil cepin in vrv za varovanje pri prečenju snežišč. Sestopili smo na južno stran in naslednji dan sem se s poniekspresom zapeljal na Jezersko in potem peš do koče, kjer sem opremo vrnil. Na Zgornjih Ravneh nad kočo smo smučarji kluba Triglav imeli poletne smučarske treninge. V letu smrti [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/karnicar-andrej/ Andreja Karničarja] (1923&amp;ndash;1998) je  izšla njegova ''Jezerska kronika: Jezersko v ustnem izročilu''. S tem kotom je povezano še eno literarno delo, alpinistični roman ''Rod Jurija Klemenčiče'' (1918) češke pisateljice [[:w:cs:Marie Gebauerová|Marie Gebauerove]]. Ker je od pisateljičine smrti minilo že več kot 70 let, je [http://slovlit.ff.uni-lj.si/oddelki/slovenistika/mh/rod.pdf češki izvirnik v javni lasti], od slovenskega prevoda pisatelja Ivana Laha [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-XH85IPZX/37256844-c722-4861-b2de-46274c036921/PDF pa nekaj poglavij,] objavljenih v LZ. Roman je pred leti prevedla Anka Polajnar, išče se založnik.  Za Češko kočo, ki so jo lani razglasili za naj visokogorsko postojanko, moram članom Planinske zveze Slovenije sporočiti, naj v njej pri prenočevanju ne pričakujejo od PZS obljubljenega popusta, ne 30-odstotnega, ne 40-odstotnega, kaj šele 50-odstotnega; morda jim bodo tako kot nama spregledali le plačilo turistične takse. Ker to ni osamljen primer, se pod vprašaj postavlja smiselnost članstva v tej množični organizaciji. K sreči popuste PZS še upoštevajo v sosednjih nebalkanskih državah.

P. S. Dodati moram še naslednje. 30 metrov pred kočo je na veliki skali [https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=19&amp;lat=46.36962786631484&amp;lng=14.53566583216718&amp;layers=&amp;layer=partisanmemorial&amp;id=229 bronasta spominska plošča trem padlim gornikom partizanom;] ploščo sem na OpenStreetMap vrisal pred dnevi. Zadnji med njimi je Ferdinand (Ferdo, Nande) Majnik iz Lesc oz. Škofje Loke, ki je bil učitelj na Jezerskem. Po njem se je imenovalo smučarsko tekmovanje [https://www.muzejsporta-skloka.eu/uploads/1/3/5/0/13504695/zgodovina_smu%C4%8Danja_v_%C5%A0kofji_loki.pdf Majnikov memorial.] V časopisju je mogoče najti podatek, da je umrl leta 1945 v Mauthausnu, kar je narobe. [https://www.sistory.si/ww2/3F58EE02-E409-4049-AD23-2D7D2C5567FB Padel je v bitki z Nemci pri Godoviču 1944.] Leta 1941 je v Kranju izšla njegova knjiga ''Bele gazi'', literarizirani učbenik smučanja za mladino, ki jo je ilustriral Robert Kump (tudi avtor knjige ''Smučar'' iz leta 1948). Ne vem, zakaj sem Majnika izpustil iz [https://lit.ijs.si/kranjdo1950.html pregledov kranjskih tiskov pred vojno] [https://sl.wikiversity.org/wiki/Kranjski_leposlovni_tisk_po_drugi_svetovni_vojni in po vojni,] tudi na plošči slovenskih pisateljev žrtev fašizma njegovega imena ni; pravkar sem ga dodal na [[:w:Seznam slovenskih pisateljev, ki so umrli nasilne smrti na strani NOB|Seznam slovenskih pisateljev, ki so umrli nasilne smrti na strani NOB]]. Zdaj je treba le še v eno od devetih knjižnic, ki ''Bele gazi'' hranijo, in knjigo skenirati.

==Stran '''546''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri546/index.html Ta roka bo kovala svet,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 29. julija 2025&lt;/small&gt;==

Prvih pet posnetkov je s spominskega pohoda z Jamnika do partizanske tehnike Mete, sledi deset posnetkov s praznovanja 99-letnice sokrajana Alojza Vidica, ki je avtor dveh knjig o dobravskih izgnancih v nemška delovna taborišča med drugo svetovno vojno, posnetek 16 in 17 sta iz kroparskega Kovaškega muzeja, kjer sem na [[Kroparski partizanski spomeniki|predavanju o lokalnih partizanskih spomenikih]] citiral Cankarjev stavek &quot;Ta roka bo kovala svet&quot;.  Na slovesnosti na Lipniški planini (posnetki 28, 19, 20), kjer 9. septembra 1942 Nemci pobili 28 partizanov, [[Lipniška planina|v govoru]] nisem uporabil nobenega literarnega citata. Na posnetku 21 smo gimnazijski sošolci, 22&amp;ndash;25 so s kolesarjenja bratov Hladnik do Planine pri jezeru, mimo planin Vogar in Hebet do pod Pršivcem, 26 in 27 sta s piknika partizanskih spomeničarjev na Dobravi; za uvod nam je Miha Simonič predstavil svoj vmesnik na novem spletišču https://partizanstvo.si; o njem sva zanosno [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Partizanstvo.si: Novo domovanje partizanskih spomenikov na zemljevidu|poročala tudi za avgustovsko ''Svobodno besedo'']]. Slika 28 je s priprav na razstavo ob 90-letnici Slavističnega društva Slovenije. S Storžiča nimam dosti posnetkov, ker se nama je pred nevihto mudilo s sestopom (34, 35, 36). Stran zaključuje sedem posnetkov iz Metlike in okolice.

==Stran '''545''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri545/index.html Gostilna Pri Marički 30 let,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 26. junija 2025&lt;/small&gt;==

Marička in Rado Jakša, ki že 30 let furata dobravsko gostilno, sta na praznovanje povabila množico ljudi. Pilo se je, jedlo, plesalo, otroke je zabaval [https://www.gorenjskiglas.si/razvedrilo/obisk-bozicka-228778/ čarodej Ferdy] (Miloš Pogačnik, Lencov), muzika in godčevski intermezzo sta bila v rokah profesionalcev iz [https://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20181017/C/181019809/skupina-projekt-s-prvo-skladbo skupine Projekt.] Živela Marička in Rado, živele obletnice!

==Stran '''544''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri544/index.html Nismo se osamosvojili, da bi postali hlapci,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 25. junija 2025&lt;/small&gt;==

Dan pred dnevom državnosti je bil v Ljubljani protivojni protest z množično udeležbo mladih. Namesto &quot;več sto&quot; bi servilni mediji morali napisati tisoč in več, če bi si upali. Mark Rutte je zapisal &quot;you better learn to speak Russian&quot;, jaz pa glede na načrt, da Nemčija spet postane prva vojaška sila v Evropi, njegov rusofobni klic obračam v &quot;you better learn to speak German&quot;. S tako politiko veselo korakamo v Četrti rajh ali kakor se je glasil protestni napis: &quot;Fröhlich weiter zum Vierten Reich!&quot; In s tem v tretjo svetovno vojno. V tretje gre rado! Izbor protestnih napisov gre jutri v Wikimedijino Zbirko pod naslov [[:c:Category:Rally against war and imperialism in Ljubljana (24 June 2025)|Shod proti vojni in imperializmu v Ljubljani 24. junija 2025]].

==Stran '''543''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri543/index.html Ne pozabi dihati,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 24. junija 2025&lt;/small&gt;==

Nekaj ljudi, ki imajo svoj profil med Wikipodatki ali tudi na Wikipediji, sem poslikal na praznovanju 70&amp;ndash;75-letnice Jurija Paviča, partnerja sestrične Alenke Hladnik: filmski ljudje Maja in Ida Weiss (Majin film o ukradenih otrocih predvajajo na slavistiki v Kölnu, gl. [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2025/008650.html obvestilo na Slovlitu]), Idin mož Martin Turk (2014 sem nastopal v njegovem filmu o Prežihovem vojnem romanu), filozof Marjan in žena prevajalka Paula Šimenc, kibernetik Igor Škerjanc, popotnik in aktivist Tomo Križnar in njegova Bojana Pivk, učitelj leta 2025 Milan Mandeljc in njegova Andreja, ki strašno lepo poje ... Na pojedino na kmečki turizem Duške in Janeza Matkoviča v Gornji Lokvici nas je Đuka jako lepo povabil v belokranjščini, zahvalil sem se mu s pesmico:
&lt;poem&gt;
::Bogzna, koliko petkov je zapisano v naših genih, 
::bogzna, kdaj nor vladar ukine zgodovine koledar.
::Zato, preljubi Đuka, Jure, Jurij, ceni tega dneva dar.
::Bogzna, če tam v nebesih ne jejo le solate, 
::bogzna, če v peklu janjci ne gredo med svate,
::hrustljaje skorjo naših opečenih riti – vrag nosi jarce.
::Užijmo zdaj zato dobrote tvoje in izpraznimo kozarce.
&lt;/poem&gt;

Zvečer je bila na gradu v Metliki otvoritev razstave o folkloristu [[:w:France Marolt|Francetu Maroltu]], sledil je nastop folklorne skupine Ivan Navratil.

==Stran '''542''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri542/index.html Wikiziranje SAZU,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 24. junija 2025&lt;/small&gt;==

Junija je bilo na koledarju naslednje. Najprej snemanje filma ob 130-letnici ''Planinskega vestnika'' pod taktirko Mojce Volkar Trobevšek (prva slika pred spominsko ploščo ustanovitvi SPD 1893), potem nekaj scen iz domačih krajev, od 5 do konca pa so slike s podelitve akademskih časti na SAZU. Tja sem šel, ker sem prek Janeza Stergarja izvedel, da bosta dopisna člana postala [[:w:Peter Scherber|Peter Scherber]] in [[:w:Erwin Köstler|Erwin Köstler]] (glej obvestilo [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2025/008640.html Novi dopisni člani SAZU] na Slovlitu), izkazalo pa se je, da je bilo imenovanj iz naše stroke in iz drugih strok cel kup. Nove akademike, dopisne in redne, sem pridno pofotografiral in 20 portretov postavil v Wikimedijino Zbirko in med Wikipodatke ter jih potaknil v  wikipedijska gesla. Celo zelo poznani znanstveniki niso imeli doslej nobene prosto uporabne fotografije, nekaterih pa celo med Wikipodatki ni. Ker je bila svetloba slaba, nekateri portreti niso uspeli in jih semle nisem postavil; postavil pa sem jih kljub temu v Zbirko; bolje slab posnetek kot noben. Ilustrirani so bili: Peter Štih, Janez Kranjc, Erwin Köstler, Peter Scherber, [[:w:Nina Šenk|Nina Šenk Kosem]], [[:w:Milan Jesih|Milan Jesih]], naslednje poišči sama: Mirko Bratuša, Hojka Kraigher, Roman Jerala, Igor Maver, Peter Vodopivec, Wolfgang Johannes Bandion, Fabio Nieder, Andrija Mutnjaković, Dimitri Krainc, Vlasta Čosović, Ernst Bruckmüller. Pred fotografiranjem ni bila varna niti publika (Jožef Muhovič, Andrej Jemec, flavtistka Marta Cesar).

==Stran '''541''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri541/index.html Visočica in Sveti Ilija,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 11. junija 2025&lt;/small&gt;==

En teden od doma, slik pa za apokaliptično število, zato je tudi izbor za tale album obsežnejši. Pol je bilo hribov, pol pa morja. Hribi so bili v pogorju Visočica, južno od Sarajeva, malo naprej od olimpijskega smučišča Bjelašnica, in Sveti Ilija, najvišji vrh Pelješca. Telefonske kartice za Bosno tokrat z Miro nisva kupila, ampak sva le izklopila mobilne podatke. Zemljevide za navigacijo (AlpineQuest, OpenStreetMap) sem naložil že doma, v koči je bil za epošto na voljo WiFi, za telefoniranje Viber, sicer pa nekajdnevni odklop od telefona in esemesa ni bil boleč. Pred spanjem v koči Vrela v kraju Tušila, ki ga navigacija v avtu ni našla (pa tudi več drugih manjših krajev ne), sva skočila na vrh Visočice (1736 m), ki sicer ni najvišji vrh pogorja, je pa najhitreje dosegljiv. Drugi dan sva se od koče vzpela na Drstva in prehodila greben Malo brdo-Veliko brdo-Vito-Delelaš-Parić do bivaka Zoran Šimić. Ker je bil dan še visok, sva pohodila še najvišji vrh v skupini, slabi dve uri oddaljeno Džamijo (1967 m). V lepem in udobnem novem bivaku sva prespala sama, le pospraviti ga je bilo treba prej. Bivak se imenuje po sarajevskem planincu [[:w:Zoran Šimić|Zoranu Šimiću]], ki je dvakrat vodil slovenske slavistične kekce po bosanskih hribih: [https://slov.si/mh/galerije/bosna/index.html na Vran 2005] in [https://slov.si/mh/galerije/galeri145/index.html po Bitovnji leta 2011.] Po Đurđinem naročilu sva položila dlan na napis z njegovim imenom. Do koče sva se vrnila čez Bojađin do, od koder sva upala na avtoštop, vendar je na 8 km dolgi cesti mimo pripeljal samo en avto, pa še v tem je zadnjo klop zasedla ovca, namenjena tešitvi lakote ob bajramu. Po cesti in po pivu, ki nama ga je v koči častil Muamer Kapetanović iz Švice, ki sva ga srečala na poti, sva imela za ta dan hoje dovolj in sva se do &quot;bikers welcome&quot; turističnega cilja Lukomira na drugi strani kanjona Rakitnica zapeljala kar z avtom; lani nama to z druge strani, iz Konjica, zaradi pregrde ceste ni uspelo. Pešpot do tja gre sicer od vasi Bobovica. 

Na spletu dobiš podatek, da imajo po bosanskih planinskih kočah člani PZS popust, vendar ga nama prijazni oskrbnik ni dal, češ da popust velja samo za domačine. Pa tudi računa nisva dobila. Poti in kraji so za kar številne popotnike (peš in s kolesi, večinoma so tujci in po oskrbnikovi trditvi večinoma vegetarijanci) zgledno označeni, domači zanesenjaki so na OpenStreetMap (OSM) vrisali celo poti, ki so šele v načrtu. V megli bi se človek brez telefonske navigacije na travnatih prostranstvih gladko izgubil. Zanimivo je, da OSM nekatere objekte pokaže šele, ko uporabnik preklopi v urejevalni način. Take so npr. planinske nekropole s stečki, ki jih na ta način morda želijo odmakniti anonimnim turističnim množicam.    

Četrti dan je bil za dolgo pot na morje. Začelo se je z jutranjim žganjem, ki ga je na počivališču ob cesti ponudil Zijad iz Velenja, sicer organizator trekingov po Iranu, in nadaljevalo z nadvse prijazno postrežbo postrvi in drugih dobrot v restavraciji Dva ribara nad Neretvo v Glavatičevem. Kopanje v Boračkem jezeru, dolg makadam do Rujišta, ki je nekakšna mostarska Pokljuka in s tem že del civilizacije. Čez novi pelješki most do Lovišta, kjer sva rezervirala sobo za eno noč, ostala pa zaradi udobja in prijaznosti domačinov štiri noči. 

Peti dan se je začel zgodaj. Avto sva ob petih zjutraj pustila pri rampi pred gozdno cesto pri opuščeni vasici Nakovanj/Nakovana, od koder vodi eden od pristopov na Svetega Ilijo.  Pot vzame slabe tri ure v eno smer in dobri dve uri nazaj in zna biti v dnevni vročini zahtevna. Na njej srečaš le tujce, domačinov planinski mazohizem ne zanima. Leta 2012 je na gori, ki se je takrat imenovala še Zmijino brdo, za kapjo umrl celjski igralec Miro Podjed, oče antropologa Dana Podjeda, na kar spominja obeležje nekje ob poti. Na OSM je Zmijino brdo predvrh Svetega Ilije. 

Nekaj lepih plaž v uvalah okrog Lovišta sva obredla že lani. Tudi letos so bile precej samotne. En dan sva si vzela za Korčulo. Pri kraju Račišće se je Mira spomnila, da je od tam eden od mojih tovarišev iz vojske leta 1978. Jaz sem se spomnil, da mu je bilo ime Andrija in da je bil pomorščak in pevec, domačin v konobi v luki, kjer sva ob vinu čakala na kosilo, pa je po teh podatkih razložil, da gre za Andrijo Unkovića, in pokazal na vrata njegove hiše. Andrija je svojo ženo Andrejo spoznal v Metliki, nekaj let sta tudi živela v Sloveniji. Srečanje po 47 letih smo proslavili z vinom, kavo in pecivom. 

Na fotografijah so še drugi ljudje, s katerimi smo križali poti: teta, ki je prodajala pletenine nad vasjo Umoljani, prodajalka sadja v Lovištu se je razkrila kot fotomodel, mlada mamica Ivana nama je stregla v domačem bistroju Porat, za posnetek sem prosil tudi mimoidoče tuje pohodnike. Zdaj moram na OSM vrisati objekte ob poti, ki tam še manjkajo: spomenike, pokopališča, kipe, znamenja, vodnjake, izvire, popraviti kako narobe vrisano pot, dopolniti podatke o pitnosti vode in prehodnosti steza. V sloj slovenskih partizanskih spomenikov, ki mu na Geopediji tečejo zadnji dnevi, pa vrisati ploščo v Korčuli, posvečeno prekomorskim brigadam; primorski Slovenci so bili v njih močno zastopani, zato so navedeni na prvem mestu. Kar intenzivno popotovanje je bilo tole.

==Stran '''540''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri540/index.html Na današnji dan,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 11. junija 2025&lt;/small&gt;==

Na današnji dan je pred 17 leti umrl [[:w:Taras Kermauner|Taras Kermauner]], gotovo najstrastnejši slovenski literarni zgodovinar; od tod zadnja slika in naslov tele strani v albumu. V zapuščini [[:w:Franc Zadravec|Franca Zadravca]] je tudi troje njegovih pisem iz začetka 1980. let, ki jih nameravam predstaviti na Zadravčevem simpoziju ob stoti obletnici profesorjevega rojstva. Prve fotografije so z izleta na Tosc (2275 m), ki se je letos zaradi kopne zime zgodil prej kot druga leta. Za Matevževo pesmico o dveh pijancih so slike s krožnega kolesarjenja Krnica-Radovna-Stresena dolina-planina Klek (1516 m)-Repečnikov rovt-Krnica. Fotka 22 je s predstavitve knjige Roka Gašperšiča [https://lit.ijs.si/misace.pdf o vasi Mišače] (2009) za sovaščane, 23&amp;ndash;25 pa so nastale po obiranju češenj pri žlahti v Kojskem v Goriških brdih.

==Stran '''539''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri539/index.html Istra,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 17. maja 2025&lt;/small&gt;==

Po poti sedmih slapov pri Buzetu prvi dan peš, drugi dan ostanek s kolesom, potem pa Draguć, kjer naju je na kavo, vino, sir, pravkar pečeni kruh z olivnim oljem in češnje povabila domačinka Zdenka, slapovi Butonige, vzpon do Grdosela, horizontala do Čerišnjevice, spust v Jukane, po kolovozu ob jezeru Butoniga do doline Mirne in nazaj v Buzet, skoraj 70 km. Tretji dan peš iz Bresta na Žbevnico in z meje po učni  poti do istrskih ušes in naravnega mosta. Spomenike ob poti (partizanske in literarne) sem doma vrisal na OpenStreetMap; marsikaj pa je tam že bilo.

==Stran '''538''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri538/index.html Pomembnejše avtobusno postajališče,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 4. maja 2025&lt;/small&gt;==

V pisemski zapuščini Franca Zadravca se nahajajo tudi fotografije (prvih osem na strani). Prosim za pomoč pri identifikaciji časa, dogodkov in osebnosti na njih in se zahvaljujem Saši, Ivanu in Mileni za dopolnila. Posnetki od 9 do 22  so s kolesarjenja ob Peračici do vasi Slatna pod Dobrčo, od 24 do konca pa s potepanja po Beli krajini, kjer sva spoznala prijetne ljudi.

==Stran '''537''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri537/index.html Pri Črnem pesu,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 15. aprila 2025&lt;/small&gt;==

Pod kulturo spadajo posnetki od 1 do 6 iz Tavčarjevega dvorca na Visokem, kjer sva na povabilo Gorana Šušnjarja [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2025/008589.html z Marijo Stanonik kramljala o narečni književnosti] in podobnem. [[Pogovor z Marijo Stanonik o narečni književnosti|Tule je delno uresničeni načrt najinega pogovora]]. Na eni izmed slik so starši slovenista Gašperja Beguša, na eni drugi pa loške, žirovske in poljanske prijateljice. Posnetek 23 je iz grajskega parka v Radovljici, kjer občina obnavlja spomenik narodnemu heroju Jožetu Gregorčiču in 71 na Jelovici padlim borcem. Pobudnica je s strani ZB Vlasta Felc (tretja z leve), škarje in platno ima v rokah Mateja Ravnik z ZVKD (druga). &quot;Problem&quot; je, ali naj bodo na načrtovani infotabli imena partizanov ali ne. Poznana so imena padlih, ni pa seznama pokopanih v grobnici &amp;ndash; navedli bomo torej samo poznana imena padlih na [[:w:Spopad na Mošenjski planini|Mošenjski]] in [[:w:Spopad na Lipniški planini|Lipniški planini]]. Res je nenavadno, da se je seznam prekopanih trupel &quot;izgubil&quot;. Nenavadno je tudi, da občinske matične knjige umrlih pri padlih pogosto še vedno navajajo kraj prvega pokopa, tj. na mestu smrti; v državni zbirki žrtev druge svetovne vojne na portalu Sistory, ki se sklicuje na matične knjige, zato podatki o pokopu niso zanesljivi. Morda je boljši vir Pregled vojaških grobišč po občinah, ki ga je leta 2000 pripravilo Ministrstvo z delo itd. po registru iz leta 1960, vendar ti pregledi niso javno dostopni. V tem pogledu imajo partizanske in domobranske smrti podobno usodo. Drugi posnetki so s smučanja na Ženiklovcu (prva slika), na Tegoški gori in na Rodici. [https://www.snezak.si/razmere/magistrala-2.html Komentar 17. slike je na Snežaku.]  Zadnjih osem slik pa je s kolesarskega obiska slapu pod Kupljenikom. Vnesel sem ga tudi na [https://www.openstreetmap.org/node/12748613157#map=18/46.343050/14.091779&amp;layers=N OpenStreetMap.]

==Stran '''536''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri536/index.html Ljudstvo proti Haubiju,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 1. aprila 2025&lt;/small&gt;==

V Planinskem muzeju v Mojstrani je ''Planinski vestnik'' ob svoji 130. obletnici pripravil dramsko uprizoritev Ljudstvo proti Haubiju (Haubi je [[:w:Vladimir Habjan|Vladimir Habjan]], urednik revije). Scenarij je zakrivil Dušan Škodič (prvoborec [[:w:Dušan Škodič|Dušan Škodič]] je bil njegov stric), režirala je Marta Krejan Čokl, nastopali so uredniki, sodelavci, funkcionarji PZS in publika. Dramatika naprosim, da postavi besedilo na Wikivir. Po vrsti gredo pa fotografije na tejle strani takole: smuške so z vrhov nad Soriško planino. V smeri proti Ratitovcu je vrh z imenom Žbajnek ali, kot piše na križu na vrhu, Žbajneke, mogoče iz nemškega krajevnega imena (takih je v tem predelu veliko) na -ecke? 12 in 13 sta z [[Partizanski spomeniki za FDV|mojega predavanja na temo kulturnega spominjanja]] v seminarju [[:w:Ljubica Jelušič|Ljubice Jelušič]] na FDV, med 15 in 23 so slike z dneva šole Staneta Žagarja v Lipnici, na katerem je govoril [[:w:Andrej Rozman - Roza|Andrej Rozman - Roza]] ([https://slov.si/doc/roza_stane_zagar_govor_2025.docx govor]), med 24 in 29 pa so posnetki s komemoracije ob obletnici smrti narodnega heroja [[w:Stane Žagar|Staneta Žagarja]] na Planici nad Žabnico, kjer je govornik generalpolkovnik [[:w:Dobran Božič|Dobran Božič]] izrekel zaskrbljujoč stavek, da ne ve, kdo ima prav v trenutnih vojnah po svetu. Če že ni najti nobenega pravičnika, pa bi moral pokazati na tiste, ki zagotovo nimajo prav, in to so zločinski  pobijalci civilnega prebivalstva v Gazi. Žalostno je, da je ta država s svojim ravnanjem na strani vojnohujskaške &quot;evropske&quot; politike. Kar nekaj portretov javnih osebnosti sem postavil med Wikipodatke ali v Wikimedijino Zbirko. Nekaj jih pa še bom.

==Stran '''535''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri535/index.html Lepotice gor, luzerji dol,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 14. marca 2025&lt;/small&gt;==

Napise (slike 21&amp;ndash;28) sta po vejah breze in po stenah dvonadstropne drevesne hiše na brezi prispevali 10&amp;ndsh;12-letni deklici, mlajši otroci so jih sprejeli brez besed. Najbolj odločnega sem izbral za naslov tele strani zato, ker lepo ilustrira razmerje med spoloma v teh letih, če ne tudi pozneje, in je v soglasju z vprašanjem, ki sta ga pred tem postavili v pismu vilam: &quot;Ali imate raje prijateljice ali fante?&quot;; kot da so fantje iz nekega drugega sveta in ne morejo biti prijatelji. Obete vzbuja napis Ustvarjaj po svoje (21). Smučine v pršiču pod Prevalom pod Vršiči (smučarskim domoljubom se zdi za ta kraj imenitneje uporabljati italijansko varianto imena Sella Ursic, ki jo dodatno popačijo v Sedlo Uršič) so samo za oko, kakor tudi naslednja skupina sneženih (13&amp;ndash;19) s Kotovega sedla pod Jalovcem. Črno-bele nastanejo same od sebe, kadar mraz spremeni nastavitve fotoaparata. Ljudje na posnetkih so sovaščani in naključno srečani smučarji. Na zadnjem posnetku je družba aktualnih (Miha Javornik, Matej Šekli, Andreja Žele) in nekdanjih (Iren Orel, Ada Vidovič Muha, Vladimir Osolnik) urednikov ''Slavistične revije'' v gostilni pri starem Tišlerju (popravi male in velike začetnice v imenu po svoji presoji).

==Stran '''534''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri534/index.html Natura-kultura,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 26. februarja 2025&lt;/small&gt;==

Naslov tele strani spreobrača naziv društva oziroma gibanja [http://www.kultura-natura.si/ Kultura-natura Slovenija] iz Krope, ki ga vodi [[:d:Q113988396|Slavko Mežek]]. 25. februarja je v mežnariji pri kapelici v Kropi organiziral predstavitev antologije slovenskega pesništva na drugi strani med drugo svetovno vojno in po njej ''Brez križa in imena'' [[:w:Marija Stanonik|Marije Stanonik]] ([https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2025/008552.html napoved je bila objavljena tudi na Slovlitu.]) Z dogodka je zadnjih devet posnetkov. Naslov strani pa je tak zato, ker se posnetki na njej res začenjajo z naturo, in sicer z zasneženim Starim vrhom: kipi Kreka, Koširja in Kosa skrbijo za prehod od nature h kulturi. Najbrž v kulturo spadata posnetka 16 in 17 s predstavitve [[Dobrave na spletu|Dobrav na spletu]] sovaščanom 21. februarja. Z Dobrave je bil tudi Stanko Žagar, ki je [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L1809_F2518:283_x1593412.9700538248_y5822579.433556957_s15_b362 padel 22. aprila 1942 v jami nad Savo pri Okroglem] (slika 19); smrt 13 partizanov v okrogelski jami je opisana [[:b:Dobrave med drugo svetovno vojno#Stane Žagar mlajši|v poglavju o Stanku Žagarju v dobravski Wikiknjigi]]. V bližini [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L1809_F2518:261_x1593576.2383061408_y5822592.087674266_s15_b362 so jim postavili spomenik.]

==Stran '''533''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri533/index.html Pred 49 leti,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 18. februarja 2025&lt;/small&gt;==

Sošolka Mojca Luštrek (nekoč Založnik) me je spodbudila, da sem v svojem arhivu poiskal slike našega slavističnega letnika z izleta na Šmarno goro, in ugotovila iz naših oblačil (jaz pa iz letnic pri fotkah), da smo šli na Šmarno goro dvakrat, 1976 in 1977/78. Nekatera imena in priimki pod slikami manjkajo, tudi slikal nisem sam, spomin peša, sošolke prosim za identifikacijo. Glavnina fotografij je s shoda Glasu ljudstva v opomin in spodbudo aktualni vladi, da izpolni dane predvolilne obljube. Shodu se je pridružilo levo krilo Levice s [[:c:Category:Rally for peace and prosperity in Ljubljana (14 February 2025)|transparenti na temo miru]]. Dve političarki v delegacijah koalicijskih strank, ki jim je Jaša Jenull izročil seznam neizpolnjenih zavez (Sara Žibrat in Urška Honzak) sta tudi slavistki; nastopajoči imajo po novem v svojem profilu na Wikipodatkih sliko.

==Stran '''532''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri532/index.html Possono cambiare il mondo,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 7. februarja 2025&lt;/small&gt;==

Napis puščavnika na obali med Križem in Nabrežino (slika 8) je sporočal: &quot;Le parole hanno il potere di distruggere e di creare. Quando sono sincere e gentili, possono cambiare il mondo.&quot; (Besede imajo moč uničevanja in ustvarjanja. Če so iskrene in prijazne, lahko spremenijo svet.) Tam so mladi plezali, stari pa pazili na najmlajše.  Posnetki od 12 do 16 so s tiskovne konference pod geslom Takoj prekinite pridružitveni sporazum EU-Izrael na Trgu republike v Ljubljani. Blaž Žerko  in Marko Novak (17) sta blejska računalničarja iz podjetja LemonSqueeze, ki je prijazno ponudilo pomoč projektu partizanskih spomenikov na zemljevidu. Matjaž Vilhar iz Pivke (18) je eden od tistih, ki skrbijo za spomenike. Zadnji posnetki so z izleta na Stol v Karavankah (2236 m): sneg se je začel šele tam nad 1700 metri.

==Stran '''531''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri531/index.html Sveti Ciril in Metod, varujta bohinjski rod,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 15. januarja 2025&lt;/small&gt;==

Naslov strani je prepisan s kapelice na stopnicah k cerkvi sv. Martina v bohinjski Srednji vasi (11). Od tam in s hribov okrog so tudi nekateri okoliški posnetki.  14 in 15 dokumentirata [[Spomeničarji in spomeničarske delavnice#Delavnica na INZ 9. januarja2024|spomeničarsko delavnico na Inštitutu za novejšo zgodovino]]. Za vajo sem popravil vpis partizanskega obveščevalca Stanislava Lenardona, pri katerem je v sozvočju s farškim narativom, da so se partizani v glavnem pobijali med seboj, pisalo, da so ga likvidirali partizani, čeprav so poznana imena njegovih morilcev: to sta bila partizanska dezerterja, ki sta prebegnila k Wehrmannschaftu (Mirko Fajdiga: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PP6NT9BC ''Pohorski Partizani'',] 1985). Posnetki od 17 do 27 so  iz letošnjih Dražgoš, kjer je imela Urška Klakočar Zupančič zelo simpatičen govor. Sneg je pa uskovniški, karavanški in s Starega vrha.

==Stran '''530''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri530/index.html Wikiziranje FF,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 21. decembra 2024&lt;/small&gt;==

Podelitev priznanj FF in sledečo pogostitev sem izkoristil za slikanje kolegov. Portrete imajo zdaj [[:c:Special:Contributions/Hladnikm|v Wikimedijini Zbirki]] in med Wikipodatki, od koder si z njimi postreže Wikipedija, ko pridejo na vrsto. Uvrščeni so med literarne zgodovinarje, jezikoslovce, prevajalce, antropologe itd.; če kakšno oznako pogrešate, jo s klikom na plus pri Kategorijah v spodnji vrstici mirno dodajte.

==Stran '''529''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri529/index.html Pa Mirna gora,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 21. decembra 2024&lt;/small&gt;==

Žarko Rovšček iz Tolmina (1) je planinski pisec, član Odbora za založništvo in informiranje (OZI) pri PZS; nazadnje je uredil spise Toneta Škarje. S seje OZI-ja je tudi posnetek podpredsednika PZS Jožefa Bobovnika (2). Skoraj vse druge fotografije na tej strani so s tridnevnega vozakanja od spomenika do spomenika po Dolenjski, začenši z Mirno Pečjo: Prečna, Dolenjske Toplice, Drganja sela, Podljuben, Birčna in Stranska vas, Uršna sela, Laze, Verdun, Rožni dol, Seč, Črmošnjice ... Kar nekaj modrih zvezdic, ki na zemljevidu označujejo neobiskana [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 partizanska obeležja,] je postalo rdečih, nekaj spomenikov sva vnesla na novo. Vmes je bil še kakšen hrib (Babji hrib nad Birčno vasjo, Mirna gora, Sveti Peter nad Sotesko) in kakšna voda (Divji potok). Dvoje obličij pripada prijaznima informatorjema, od posnetkov križanega sem izbral samo najlepša dva (38, 39). Lepi kraji.

==Stran '''528''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri528/index.html Prva pomoč,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 7. decembra 2024&lt;/small&gt;==

Štirje dogodki so na tej strani:  sprejem Pretnarjevega nagrajenca [[:w:Miran Košuta|Mirana Košute]] v tržiški knjižnici, pogreb [[:b:Dobravske domačije#Šola (Žagarjevi)|Danice Bavcon]], hčerke narodnega heroja učitelja [[:w:Stane Žagar|Staneta Žagarja]] (pot do groba na Žalah je vodila mimo nagrobnikov Henrika Tume, očeta in sina Strniša in Narteja Velikonje), snemanje TV-oddaje [[Ah ta leta|Ah, ta leta]] (za najpomembnejše pripravljene odgovore je spet zmanjkalo časa) in preizkusno predavanje [[:w:Jasmina Šuler-Galos|Jasmine Šuler Galos]] ([https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2024/008491.html vabilo na Slovlitu]). Vmes so bili izleti na Srednji vrh nad Završnico, na Dobrčo in na Španov vrh. Previjanje nažaganega prsta ni bilo fotografsko zanimivo, za medicinske potrebe sem [[:c:File:Celjenje_ranjenega_prsta.jpg|gnojenje in celjenje rane]] prikazal v Wikimedijini Zbirki, kamor sem postavil tudi [https://commons.wikimedia.org/wiki/Special:Contributions/Hladnikm portrete kolegov.] Naslov strani je Prva pomoč. Tako piše na lesenih škorčnicah pri odmaknjenih planinskih hišicah (posnetka 20, 21), kamor lastniki postavijo steklenico žganja s kozarčki za naključne premražene mimohodce. Lepa navada, posebej za Gorenjsko :) Glej tudi nove povezave na vrhu seznama [[Kako rešiti civilizacijo]].

==Stran '''527''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri527/index.html Popotovanje iz Litije do Čateža 2024,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 17. novembra 2024&lt;/small&gt;==

Samo dve opombi k dolgočasno ponavljajoči se oznaki, da je bilo spet lepo: odlično vino ''game'' z nalepko &quot;za prijatelje&quot; (slika 27), ki ga je Jože Zadražnik iz Vinjega Vrha prijazno podaril popotnikom, sem si, upoštevaje pešajočo pivsko kulturo mladih, vzgojno prisvojil. Obaro, jabolčni štrudelj in pijačo v Tončkovem domu na Čatežu je Andraž plačal iz fonda, ki se je nabral v davnih 1980. in 1990. letih na račun &quot;asistentske&quot; revije [https://lit.ijs.si/slav_kaz.html ''Slava''] (gl. tudi https://lit.ijs.si/slava.html) in je pozabljen obležal v oddelčni knjižnici.

==Stran '''526''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri526/index.html Dajte ljudem mir,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 17. novembra 2024&lt;/small&gt;==

Vsi posnetki so z mirovnega shoda 16. novembra v Ljubljani. Kar nekaj mirovnih aktivistov je dobilo svoj portret za Wikipodatke ali vsaj za Wikimedijino Zbirko, protestni napisi so šli v kategorijo [[:c:Category:Anti-war demonstration in Ljubljana (16 November 2024)|Protivojni shod za mir v Ljubljani 16. novembra 2024]], govori Hrena, Lipuščka, Jurija, Rizmana ... so pa na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na Geopediji#Govori|Wikiverzi]].

==Stran '''525''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri525/index.html Ratitovec in Mrzli vrh,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 17. novembra 2024&lt;/small&gt;==

Sveža spominska plošča [[:w:Vladimir Kavčič|Vladimirju Kavčiču]] v Podgori je za literarno zgodovino, vse druge so pa samo za oko. 

==Stran '''524''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri524/index.html NE v mojem imenu!]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 14. novembra 2024&lt;/small&gt;==

V petek 8. novembra je bil na '''Prešernovem trgu v Ljubljani''' shod v podporo Palestini (prvih sedem posnetkov); portreti mladih domačih in palestinskih govornikov mi v temi niso uspeli in jih zato tu ni. Shod je potekal pod geslom ''Žive naj vsi naródi'' iz Prešernove [[:s:Zdravljica (različice)|Zdravljice]] na transparentu. V '''soboto 16. novembra ob 11.00''' bo na istem mestu protivojni shod za mir pod naslovom '''[[NE v mojem imenu]]!''' Govorili bodo Alessandro Capuzzo, Anica Mikuš Kos, Aurelio Juri, Eva Marn, Ira Zorko, Marko Hren, Nataša Posel, Rudi Rizman, Uroš Lipušček. Če nočemo v tretjo svetovno vojno, v katero rinejo obnorele politične elite, se ga bomo udeležili. Naslednje fotografije so s Košute. Nad 800 metri je bilo cel teden sončno, v dolini pa megla. Slike s shoda sem postavil še v Wikimedijino Zbirko pod naslov [[:c:Category:Rally for Palestine in Ljubljana (November 8, 2024)|Shod proti izraelskemu genocidu nad Palestino v Ljubljani 8. novembra 2024]]. Tja so šli tudi posnetki karavanških vrhov in planin.

==Stran '''523''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri523/index.html Lenart je pastir mlad,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 9. novembra 2024&lt;/small&gt;==

Bil je čas komemoracij: na Lancovem (foto 1, 2), na Dobravi (4, 5, 6), v Žireh (7&amp;ndash;16), v Dragi (17, 24, 25) in Begunjah (27&amp;ndash;30). Govore s proslav sem postavil na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na Geopediji#Govori|vrh seznama na Wikiverzi]]; [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/en/oseba/mezan-anton/ Mežanov] se je oprl na citate iz Avsenikove pesmi [[:w:Tam, kjer murke cveto|Tam, kjer murke cveto]], [[Begunje 1. novembra 2024|sam pa sem bil do Avsenikove odločitve, da edino te svoje pesmi ne da prevesti v nemščino, kritičen.]] Fotografije govorcev in drugih osebnosti sem postavil v Wikipodatke; med njimi sta bila dva župana, blejski in žirovski, Mirina dijaka v srednji šoli; [[:d:Q124842480|blejski]] je bil povrhu še čarodej. Med proslave potaknjene planinske fotografije so z več izletov po Karavankah. Naslov tej strani v albumu sta dala zabavna napisa na smerokazih na Smokuški planini.

==Stran '''522''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri522/index.html Juden über alles,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 10. oktobra 2024&lt;/small&gt;==

Začelo se je s shodom v podporo Palestincem proti izraelski genocidni vojni. Marko Apih je za protest izdelal napis, ki je dal naslov tejle strani v albumu. Veselí, da je med aktivisti toliko mladih in da so kritični do skrivaške in servilne drže Univerze v Ljubljani v tej zadevi. Slike s protesta sem postavil tudi na [[:c:Category:Rally for Palestine in Ljubljana (October 3, 2024)|Wikimedia Commons]]. Drugi javni dogodek je bila komemoracija ob 80. obletnici požiga vasi Gozd (slike od 11 do 16). Govor Dragana Petrovca sem postavil [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na Geopediji#Govori|k drugim na Wikiverzi]]. Tretji dogodek je bilo kosilo v gostilni Livada ob Ljubljanici za zadnje upokojene na Filozofski fakulteti. Priložnost sem izkoristil za fotografiranje kolegov, ki jim med Wikipodatki manjka fotografija, ker pa dogodek ni bil javne narave, ker ima moj fotografski pegaz težave z odrivom in zaradi sramežljivosti objektov, ta wiki misija ni bila prav uspešna in so izostali portreti Bojana Baskarja, Vlaste Novak Zabukovec, Polone Vilar, Boštjana Kravanje in Mihaela Budje; pa tudi portret glasbenika Boruta Kržišnika, posnet dve uri prej. Bodo počakali v bunkerju. 

Na kosilu sem se spomnil podobnega dogodka leta 1997, ko sem bil oddelčni predstojnik. V [https://slov.si/mh/novice1-45.pdf oddelčnih novicah] sem takole poročal o njem: &quot;10. februarja je dekan FF na široko odprl denarnico za naše upokojence Marka Kranjca, Martino Orožen, Janeza Rotarja in Jožeta Toporišiča. Bili smo (predstojnik kot prisklednik in fotograf) na Strmolu in smo jedli naslednje reči prvič v življenju: zelenjavno terino s paradižnikovo omako, legirano cvetačno juho, poširan lososov kotlet z omako Gamberoni, skutno strjenko z višnjami. Pili smo chardonnay barrique Movia 1992, rose Ivana Batiča iz leta 1993 in ledeno vino modro frankinjo iz Brežic letnik 1993, da o aperitivih ne govorimo. Pomisel: upokojiti se je treba dati v času dekanovanja Franeta Jermana!&quot; 
 
Objava je vzbudila hudo dekanovo nejevoljo, v naslednjih ''Novicah'' sem takole poročal o njej: &quot;Na senatu 4. junija je dekan Frane Jerman uredniku Novic izrekel javno grajo in Novice imenoval rumeni tisk. Na prošnjo po konkretizaciji očitkov je navedel tri reči: negativne odmeve v tujini, poročila o fakultetnem zaključnem računu in poročilo o jedilniku na kosilu z upokojenci. Za mednarodni odmev se je izkazalo, da je to e-pošta nekega prijatelja Tomaža Sajovca s Finske, ki ga je Sajovic prosil za mnenje in ki mu je zdaj neprijetno, ker je bilo njegovo zasebno pismo uporabljeno na tak neetičen način. Novice # 6 (17. marca) prepisujejo podatke o financah fakultete iz dokumentov Sveta za visoko šolstvo in iz razmnoženih fakultetnih virov brez oznake zaupno in ne vem, kaj bi bilo v tem lahko spornega. Da pa je bil citat jedilnega
lista na Strmolu (# 5, 25. febr.) lahko resen razlog za obravnavo na senatu – tega skoraj ne morem verjeti. Ker sva se z dekanom do zdaj o vseh domnevno spornih rečeh v zvezi z Novicami kolegialno in – mogoče sem naiven – celo prijateljsko pomenila, njegove javne graje ne morem razumeti in je ne sprejemam.&quot;

==Stran '''521''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri521/index.html Zur guten Frau,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 2. oktobra 2024&lt;/small&gt;==

Človek mora od hiše v lajf, če želi fotografirati. Prvi ducat posnetkov je tako nastal na izletu na Trupejevo Poldne (1961 m): z biciklom z mejnega prehoda Podkoren po gozdni cesti do lovske koče v Železnici, od tod peš na vrh. Na slovenski strani je križ popisan slovensko, na avstrijski pa piše Techantinger Mittagskogel. Dvojezičen je tudi napis na lesi daleč na slovenski strani, medtem ko so vsi napisi na Blekovi planini na meji samo nemški. Na tabli piše, da je kočo zrihtala &quot;die junge Generation&quot;. 

Glavnina fotk (od 12 do 67) je s kolesarjenja po Slovenskih goricah vzhodno od Lenarta, od spomenika do spominske plošče (s poudarkom na [https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/0/07/Slovenski_partizanski_spomeniki_na_Geopediji.jpg/220px-Slovenski_partizanski_spomeniki_na_Geopediji.jpg partizanskih]), od cerkve do kapelice. Zaradi samoumevnosti nemščine kot drugega jezika na smerokazih in napisih (15) bo tudi na zemljevidu za ta konec kmalu pisalo Südsteiermark. Prav mogoče je, da sem katerega od literarnih in jezikoslovnih obeležij (Ilaunigu, Cafu, Šulerjevi, Vuku, Linhartu, Seliškarju) slikal in postavil v album že kdaj prej. 

Z Andrejem Pančurjem (70) smo se menili o povezovanju zbirke žrtev druge svetovne vojne in partizanskih obeležij. Zadnjih 11 posnetkov je s srečanja domačih pionirjev računalništva v Računalniškem muzeju v Ljubljani. Sam sem se znašel tam kot [https://commons.wikimedia.org/wiki/Special:Contributions/Hladnikm dokumentarist veteranov za Wikimedijino Zbirko] in Wikipodatke in zato, ker je gostiteljem manjkal še kak slovenist. Svoj prispevek slovenskemu računalništvu sem opisal v sestavku [[Pionirska leta]].

Zaključujem s povabilo na akcije v podporo zatiranim Palestincem: [https://www.palestina.si/stop-genocidu-za-svobodno-palestino/ Stop genocidu za svobodno Palestino. 3.–10. oktobra 2024]. Povezave te vrste postavljam na seznam [[Kako rešiti civilizacijo]].

==Stran '''520''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri520/index.html Čvrsnica in Pelješac,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 10. septembra 2024&lt;/small&gt;==

Pred leti je bila na Velikem Vilincu v Čvrsnici megla, pa sva šla letos zato še enkrat tja. Gor od parkinga na Vitlenici, z ekskurzijo na 45 minut oddaljena Hajdučka vrata in jezerce Crvenjak in mimo zaprte koče Vilinac na vrh. Dol pa po drugi strani preko Malega Vilinca na smučišče Risovac. Preden se je pot začela spuščati v dolino, je privršala nevihta z grmenjem in sodro. Zarila sva se v ruševje, pa ni pomagalo, premočilo naju je do kože. Ko je vmes malo ponehalo, sva se za silo preoblekla v spodmolu. Prijazna natakarica v restavraciji Staza je sočutno poklicala varnostnika, ki naju je zapeljal do motela Hajdučke vrleti, od tam pa sva po zajtrku, ker naokrog ni nobenega taksija, prištopala do avta na Vitlenici, obakrat so ustavili domači zdomci. Dolga, močna avantura. Obisk najvišje bosanske vasi Lukomir sva prekinila na pol pota, predolga in pregrda cesta. Sicer grde ceste niso ovira. Po taki, ki je po mnenju domačinov primerna samo za terence, sva se letos od Ramskega jezera prizibala do Blidinja. Imenuje se cesta spasa, ker so po njej v zadnji vojni muslimanski begunci reševali svoja življenja pred četniki. 

Drugi del tedna je bil za Pelješac. Poceni stanovanje sva dobila v luštnem kraju Trpanj. Na balkon se je prišlo skozi okno. Gazda Mate je bil prijazen, vse dokler pogovor ni nanesel na politiko. &quot;Komunisti&quot; da smo popušili, ustaški zločini da so samo priča ... Pelješac je zelo lep polotok, nanj se pride čez nov most, ki ga je projektiral Marjan Pipenbaher in povezuje Dubrovnik z zgornjim delom Dalmacije tako, da ni treba prečkati bosanske meje. To bo &quot;spremenilo pravila igre&quot;, zmagovito komentirajo novinarji.

Grafiti, prečrtani cirilski napisi na krajevnih tablah in drugi napisi na vsej poti dokumentirajo veliko moč pripadnostnega čustvovanja (nogometnega, verskega, nacionalnega), tudi v prvih letih po drugi svetovni vojni (67). Pripadnost eni skupini izključuje pripadnost drugi skupini, le sem in tja je najti inkluzivne izjave: &quot;Bog je jedan. Svi smo braća in sestre&quot; (30). Nacionalizem nas vodi v pogubo, na Balkanu in drugod po svetu, glej zadnje prispevke na to temo na vrhu strani [[Kako rešiti civilizacijo]].

==Stran '''519''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri519/index.html  Iz src rasto v srca mostovi,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 10. septembra 2024&lt;/small&gt;==

Avgustovski posnetki dokumentirajo dve akciji Glasu ljudstva, shod proti zdravniškim dvoživkam pred Ministrstvom za zdravje in piknik na bežigrajski lokaciji Plac, s klicem po angažmaju novih aktivistov. Tretji javni dogodek je bil proslava na Graški Gori, ki je poznana kot gora jurišev 14. divizije. Vmes sta bila planinska izleta na Mali in Veli Draški vrh. Na slednjem sva srečala prevajalko Suzano Koncut in violinistko Sonjo Vuković (16); njuna portreta sem brž postavil v Wikimedijino zbirko in Wikipodatke, kakor tudi [https://commons.wikimedia.org/wiki/Special:Contributions/Hladnikm portrete poznanih udeležencev drugih javnih dogodkov.] Pri posnetku Plečnikovega partizanskega spomenika (slika 12) sem poudaril, da ima na vrhu zvezdo. Nekateri Plečnikovi občudovalci namreč radi ponavljajo, kako se je Plečnik zvezdi izogibal. Pa se očitno ni, tule je čisto organski del spomenika. Naslovni verz je iz Kajuhove pesmi [[:s:Mostovi|Mostovi]] (slika 31).

==Stran '''518''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri518/index.html Šola bistra buča,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 4. avgusta 2024&lt;/small&gt;==

[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L3238_x1701271.0529534235_y5710132.320349604_s11_b2345 Modre zvezdice na zemljevidu partizanskih spomenikov na Geopediji] so narekovale obisk Bele krajine. V dveh dnevih kolesarjenja tam doli sva poslikala in vnesla na spletni zemljevid menda skoraj vse doslej evidentirane. Na začetku albumske strani sta dva obiska: potem ko smo se dvakrat srečali naključno, se je bilo treba s Theresio in Ryanom (glej ju na [https://slov.si/mh/galerije/galeri516/target18.html tejle sliki]) sestati še namerno. Dan pozneje sta prišla na obisk Hasan s hčerko Parnian, ki po slabem letu v Sloveniji že lepo kramlja po naše. Na koncu je nekaj posnetkov z občinske proslave na Vodiški planini, tako kot vsako leto ob tem času. 

Nedavno sem se razburjal nad zavodom za varstvo kulturne dediščine, ki v državni register sprejema najraje ljudsko in cerkveno stavbno dediščino (kozolce in kapelice), druge vrste dediščine, npr. partizanske spomenike, pa zanemarja. Ko pomislim, tudi sam za tale album najraje izbiram krucifikse in starosvetne hiše; razpela in skednji so ob pravi svetlobi pač lepi, zato jim dajem prednost pred spomeniki. Ampak ZVKD-ji menda ne bi smeli izbirati obeležij po estetskih, ampak po kulturnozgodovinskih kriterijih. Spominske plošče književnikom in drugim znamenitežem postavljam sem v slepem zaupanju, da jih nekoč kdo sname, postavi v Wikimedijino Zbirko in jih doda wikipedijskim geslom; sam tja nalagam trenutno največ svoje portrete živih osebnosti. Pri neznamenitih osebah, ki nočejo delovati javno, čeprav so zaposlene v javnih službah in bi morala biti njihova javna izpostavljenost samoumevna, se je bolje zadržati in jih pustiti v njihovi kapriciozni anonimnosti. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj taki sploh tiščijo v javne službe, če pa niso zanje. Spominske plošče nagovarjajo k pisanju ali dopolnjevanju wikipedijskih člankov o osebah, ki so jim posvečene, tokrat so to Zvonko Rus, Marko Bajuk, Janez Marenčič, Katka Vrtačič Zupančič, Ana Fab(i)jan, Jožef Slobodnik.

Pri Beli krajini je vredno poudariti, da imajo nekatere vasi kar precej stran pravoslavno pokopališče z nagrobniki v cirilici. Opazno je tudi število takih brez križa. Dobro je tudi, da množični turizem Kolpe še ni odkril in da je ob bregu mogoče najti vstop čisto zase. Bela krajina je lepa.

==Stran '''517''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri517/index.html Cvetja obilo,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 28. julija 2024&lt;/small&gt;==

Naslov ''Cvetja obilo'' želi popravljati Prešernovo resignativnost, čeprav optimizmu tudi na globalni ravni časi niso naklonjeni. V hribih tepihi planinskega cvetja  res za nekaj časa prekrijejo skrbi zaradi naplastene človeške neumnosti. Začne se s planino Ilovec (Ivovc) pod Galetovcem, do koder se da z biciklom po strmem in mestoma razdrapanem makadamu. Posnetka 7 in 8 dokumentirata otroško osvajanje vil. Prva cvetna prostranstva so s Tosca nad Velim poljem, druga z Viševnika, kjer sva srečala Luko Omladiča, posamezna roža je z Mesnove glave in izpod Mojstrovke. Vmes so ljudje; znamenitejši so šli tudi v Wikimedijino Zbirko, med Wikipodatke ali kar v wikipedijska gesla, če so bile tam slike slabe ali jih doslej ni bilo. Največ se jih je pustilo slikati na slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem, med njimi nekdanja predsednica dolenjskih slavistov Danica Rangus, članica društva Slovenija Rusija, ki je organiziralo prireditev. Žal sem zgrešil zastavo z napisom ''Gibanje Slovenija proti rusofobiji''. Razvili so jo na koncu dogodka. Izraz rusofobija poimenuje aktualno zahodno propagandno gonjo proti vsemu ruskemu, spominja na čase pred prvo svetovno vojno in s svojo trdoživostjo razkriva svojo rasistično osnovo.   

Vesel bom slovenskih in latinskih imen rož na slikah, če mi jih kdo pošlje.

==Stran '''516''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri516/index.html Kekec na Debeli peči,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 16. julija 2024&lt;/small&gt;==

Kekčeve poti so tokrat vodile na Debelo peč, piknik po izletu smo imeli na Uskovnici. Luštno. Theresia in Ryan (18) sta se pustila slikati na Zidani skali nad Kropo; tja sta jo mahnila peš kar iz Radovljice. Od 19 do 24 so posnetki s sestanka v kranjski knjižnici, ki se pripravlja na organizacijo okroglih Jenkovih dnevov 2025. Iz mednarodnega simpozija o treh Jenkih (Simonu, Davorinu in Ivanu) ne bo nič, namesto njega za uvod strokovni pogovor na teme jubilantov. Za zaključek so slike s pohajkovanja ob Grabnarici  v dolini Lipnice, s kopanja na Savi in obiska slapu Šum v Besnici.

Pa še poziv za podpis peticije [https://insajder.com/slovenija/peticija-proti-vojnemu-hujskastvu-financiranju-nove-vojne Proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne,] ki je objavljena tudi na strani [[Kako rešiti civilizacijo]].

==Stran '''515''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri515/index.html Presečnikova Meta (mango z belo čokolado),]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 2. julija 2024&lt;/small&gt;==

*Piknik ''Planinskega vestnika'' pri Jurju v Kamniški Bistrici
*Piknik spomeničarjev na Srednji Dobravi
*Pohod do tehnike Mete na Jelovici
*Cres
*S Timom Pogačarjem in Goranom Šušnjarjem pri Tavčarju na Visokem
*Na poteh Evrope pri ambulanti E in na planini Konjska dolina

Na letošnjem pikniku PV mi je v oči padla tetovaža Marte Krejan Čokl, ki je najprej vzbudila asociacije na ženske obračune z moškimi (Judito in Holoferna, Samsona in Dalilo, Salomo in Janeza Krstnika). Gre pa za tatujevsko upodobitev kipa Luciana Garbatija [[:w:en:Medusa with the Head of Perseus|Medusa con la testa di Perseo]] (2008), ki je preoblikoval firenški kip Benvenuta Celinija, ki kaže [[:w:Perzej z Meduzino glavo|Perzeja z odsekano Meduzino glavo]], tako da sta vloga Perzeja in Meduze zamenjana, pač v skladu z etiko [[:w:Gibanje Me Too|gibanja Jaz tudi]]. 

Med udeleženci letošnjega spomeničarskega piknika naj omenim [https://independent.academia.edu/mariosimunkovic?f_ri=303009 Maria Šimunkovića] iz Samoborja (7), avtorja več knjig  o NOB na Hrvaškem.  

O Cresu lahko rečem samo, da je bilo tam lepo. Spet. V Osorju sem slikal kip skladatelja Jakova Gotovca kiparke Marije Ujević (38), ker me je spomnil na Savinškov kip Tavčarja na Visokem (49); verjetno vpliv skupnega učitelja Meštrovića, pripominjam nepoznavalsko. O kiparskih upodobitvah Tavčarja in njegovih nama je s [[:w:Timothy Pogačar|Timom Pogačarjem]] na Visokem  pripovedoval Goran Šušnjar iz Poljan. Odkril je avtorja Tavčarjevega kipa, ki so ga pred leti ukradli iz grobnice. Premožni ljudje ([[:w:Marjeta Zorc|Metka Zorc]]) so plačali, da danes v grobnici stoji nov kip Metoda Ferlica; privatizacija javnega zdravstva ima očitno tudi posamezen pozitivni učinek. Naj imena kiparjev ostanejo skrivnost do objave Goranovega članka na to temo v prihodnji številki revije ''Slovene Studies''. O tragični smrti Tavčarjevih vnukov leta 1948, o kateri govori pesem njunega očeta, vklesana v grobnici (44), [https://lit.ijs.si/visoska.html sem pisal na drugem mestu.] 

S partizanščino je povezana tudi predstava Na poteh Evrope, ki so jo na planini Konjska dolina na Pokljuki izvedli plesalec in koreograf Mattia Cason, multimedijski umetnik Alessandro Conte in pesnik Muhammad ‘Abd al-Mun’im. Mattia v občudovanja vredni slovenščini, z vložki v arabščini, turščini, grščini, hebrejščini ... (pripravlja tudi varianto v hrvaščini za predstavo v &amp;ndash; zanimivo naključje &amp;ndash;  Osorju). Naključje je tudi, da je Mira Muhammada učila angleščino, ko je pred leti pribežal v Slovenijo, in je bil že pri nas doma na obisku. ZB in spomeničarji smo bili povabljeni zraven zaradi lokacije, tj. [https://eforeurope.eu/sl/ambulanta-e-preko-4g partizanske ambulante E,] [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:82_x1552131.1261192726_y5831789.269199474_s15_b362 ki se nahaja v bližini] in so jo izbrali za performans iz več razlogov: zaradi odmaknjenosti, da ne rečemo eksotičnosti, zaradi humanitarnega in antifašističnega poslanstva ter zaradi črke E v imenu, ki asociira na njihov projekt [https://eforeurope.eu/sl ''e-ti?'',]  posvečen razmislekom o bodoči Evropi. Ta naj ne bo osvajalska v smislu Aleksandra Velikega, ampak se mora vrniti k svojim koreninam, ki gredo v smer afriško-azijskih povezav, in biti tako kot Aleksander v svoji poosvajalski fazi radovedna za vse drugačno ter odprta migracijam. 

Predstava se je odvila ponoči, na višini 1400 m je bilo hladno, na koncu smo bili gledalci preveč prezebli za diskusijo, zato svoj razmislek o njej beležim tule. Ker je bila v predstavo vključena tudi zgodba Mattijevega deda kot italijanskega imperialnega vojaka v Etiopiji, moram spomniti na &quot;boleče&quot; izkušnje Bohinjcev s tem delom sveta. Leta 1935 si je lokalni veseljak [[Slovenske literarne potegavščine#Ni bil Ivan Rob, ampak Legatov Tonček|Legatov Tonček]] privoščil potegavščino. Namazal se je s črno barvo, se napravil v abesinskega (etiopskega) cesarja Haileja Selassieja in v Bohinj telegrafsko sporočil, da prihaja na obisk. Bohinjci so ga slovesno sprejeli, kot se cesarju spodobi, pri plesu pa sta se mu snela brada in pokrivalo in goljuf je komaj utekel razjarjenim prevaranim domačinom. Nezanemarljiva je možnost, da bodo domačini tudi danes zgodbe afriško-azijskega izvora, zlasti etiopske, dojeli z nezaupanjem ali celo odklonilno.

V svetu, ki drvi v vojno, prizadevanja Mattie Casona in njegovih v nasprotno smer, tj. v smer odprte, iščoče in tolerantne Evrope, zaslužijo vse priznanje in podporo. Na začetku je dvoje ključnih izrazov vsaj pri meni poskrbelo za pozitivni efekt: revolucija in anarhizem (seveda ne v žurnalističnem in dnevnopolitičnem pomenu teh besed). V spletnem naslovu projekta je še tretji pozitivni ključni izraz: eu-topija. Prepričljivo je bilo v dramsko-filmsko-plesno-bralno predstavo vključeno zgodovinsko znanje in poznavanje mitologij, evidentna sta bili resnost in iskrenost, simpatična mladostna vitalnost, igralski in plesalski profesionalizem in prepričanost v svoj zgodovinski prav. Kulturno občutljivost in spoštovanje kulturne raznolikosti je demonstrirala raba številnih jezikov, vključitev vojnih usod prednikov gostiteljev (streljanje bohinjskih talcev). Mattia je prostodušno povedal, da ne gre za gospo umetnost, ampak da imajo prednost druženje in medsebojno sporazumevanje, pomoč prijatelju Palestincu pri iskanju založnika za njegov roman in skrb za skupno prihodnost. Umetnost je le sredstvo za doseganje naštetih ciljev. Važno je tisto, kar se zgodi po predstavi. Eksistence izvajalcem ne zagotavlja publika (predstava je bila zastonj, vabila so šla le na izbrane naslove), ampak evropski projektni denarji. Nehote se vzbuja primerjava s partizanskimi mitingi: jasna tendenca, pravzaprav agitacija, vznesenost, ignoriranje komercialne razsežnosti umetnosti in kulture. Ja, skupna točka spomeničarjev in eforeurope bi bila lahko komercialna nezainteresiranost,  spomeničarji kot akter občanske znanosti (''citizen science'') namreč vse delamo zastonj (vendar ne zaman, če ponovim priljubljeno besedno igro). Dokler bodo države EU podpirale take prireditve zares in ne le za alibi, ima EU še možnosti preživetja. Ekipa v tako Evropo očitno še verjame, nagovarja nas, naj taki Evropi zaupamo tudi mi. To je Evropa, ki gradi na margini, ker je obrobje prostor nujnih sistemskih sprememb, ne pa jedro. Načelno se je s tem mogoče le strinjati, v praksi pa morata biti za tako držo izpolnjena vsaj dva pogoja: človek mora biti mlad in človek mora biti umetnik. Samo mladostna vitalnost in umetniška avtonomnost (to je sposobnost oblikovanja paralelnih svetov) zmoreta ignorirati oblastnike, ki brezobzirno posegajo v naša življenja, in ohraniti socialni optimizem. Sodelujoči so prepričani, da bodo Evropo oblikovali ljudje, ki Evropo cenijo, ki vanjo verjamejo. Najbolj verjamejo vanjo tisti, ki zanjo tvegajo svoje življenje, to pa so migranti. Svet brez Evrope bi bil res žalosten svet.

Aja, portrete poznanih udeležencev dogodka sem postavil tudi [https://commons.wikimedia.org/wiki/Special:Contributions/Hladnikm Wikimedijino zbirko.] Se nadaljuje.

==Stran '''514''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri514/index.html Gnove Gurize,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 19. junija 2024&lt;/small&gt;==

Partizanski spomeniki so šli, kot običajno, na [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 Geopedijo,] drugi spomeniki in fotografski dokumenti z dvodnevnega kolesarjenja po Banjšici in Gorici pa so tule. Za uvod sta dva posnetka s slavistike okrog leta 1974, najbrž je šlo za brucovanje. Našel sem ju v brošuri Jože Toporišič, ki so jo izdali njegovi rojaki. Gospa Slavka iz Suhorja v Beli krajini (2) je nama z Miro pripovedovala vojne spomine. Sedem nadaljnjih posnetkov je s srečanja slovenskih wikipedistov v Radovljici; za to priložnost sem pripravil referatek [[Povezava med Wikiverzo, Wikipedijo in Wikivirom]]. Po izobraževanju smo šli na ogled Muzeja talcev in na kosilo v Begunje.  

V Kanalu ob Soči se pohvalijo s kipi slikarja [[:w:Ivan Čargo|Ivana Čarga]], skladatelja [[:w:Marij Kogoj|Marjija Kogoja]] in pesnika in alpinista [[:w:Valentin Stanič|Valentina Staniča]]. V Batah je bil rojen misijonar [[:w:Janez Madon|Janez Madon]], iz Avč je družina pokojnega slavističnega kolega [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]], na cerkvenem zidu v Morskem je plošča pisatelju [[:w:Venceslav Bele|Venceslavu Beletu]] (26), pred britofom pa spomenik žrtvam azbesta. Direktorici novogoriške knjižnice Ireni Škvarč sem izročil tipkopis ''La linea bianca'', scenarija za film [[:w:it:Cuori senza frontiere|Cuori senza frontiere]], ki govori o razmejitvi Goric leta 1947; našel sem ga v zapuščini pisatelja [[:w:Milan Lipovec|Milana Lipovca]], ki jo je hranil moj pokojni oče. Gre najbrž za tipkopis (201 str.) scenarija za film (https://en.wikipedia.org/wiki/The_White_Line_(1950_film)). V [[:w:it:Cuori senza frontiere|italijanskem geslu o filmu]] piše: &quot;Il tema del film, il cui titolo provvisorio era La linea bianca, fu probabilmente tratto dalla divisione in due settori del cimitero di Gorizia, in seguito alla risoluzione ONU del 9 agosto 1947. Il film si propone di denunciare l'assurdità della ridefinizione dei confini orientali.&quot; Obstaja še dokumentarni film o Gorici 1947 z naslovom La linea bianca (https://www.isonzo-soca.it/allegati/4/allegati4115.pdf), ki je mogoče spodbudil nastanek scenarija za celovečerni film, ki so ga snemali v okolici Trsta.&lt;ref&gt;2025 je Alessandro Catunar napisal knjigo z naslovom Storia di una linea bianca: Gorizia, il confine, il Novecento.&lt;/ref&gt; 

Za konec še vabilo na [https://walkpeace.org/ mirovni pohod Trst&amp;ndash;Ljubljana 21.&amp;ndash;23. junija 2024] in na današnji (20. 6.) shod za Palestino na Trgu republike v Ljubljani ob 18.00; [https://www.facebook.com/people/Walk-Peace/61559978651587/ Facebook;] drugo na vrhu strani [[Kako rešiti civilizacijo|Kako rešiti civilizacijo]].

==Stran '''513''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri513/index.html Janez Orešnik,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 8. junija 2024&lt;/small&gt;==

[[:w:Janez Orešnik|Janez Orešnik]] je bil Mirin učitelj, midva pa sva se videvala na sejah senata FF UL. Potrdim vse, kar so govorniki lepega povedali o njem na žalni seji na FF 11. junija 2024, od koder so posnetki. Najbolj sva se razhajala pri hoji: hodil je počasi, za vsak korak se je zdelo, da je premišljen in tehten, jaz pa sem običajno tekal in zajemal po dve stopnici naenkrat. Ko sta nekoč najina različna ritma trčila drug ob drugega, mi je očetovsko zaskrbljeno rekel: &quot;Kolega, veliko napako delate: prehitro hodite.&quot; Naj ostane pri tej eni napaki :) Veselih anekdot so se spominjali govorci, ki sem jih fotografiral (pa še koga zraven, ki ni govoril), da bi ostalo kaj spomina na dogodek in na priljubljenega profesorja ter z namenom, da potaknem portrete prisotne jezikoslovske smetane po Wikimedijini Zbirki, kjer postanejo javna last, in jih vpišem med Wikipodatke. Več kot [https://commons.wikimedia.org/wiki/Special:Contributions/Hladnikm 25 se jih je nabralo,] slovensko jezikoslovje na Wikipediji je zdaj bolj slikovito kot doslej.

==Stran '''512''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri512/index.html Slovenske gorice,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 8. junija 2024&lt;/small&gt;==

Prve fotografije so od doma in od prej, druge pa vse z dvodnevnega kolesarskega potepanja po Slovenskih goricah. Stran bi lahko naslovil tudi [[:w:Ščavnica|Ščavnica]] (po zgledu [[:w:Pesnica (reka)|Pesnice]] dve strani nazaj); obe rečici napajata kraje tam okrog. Slik je nastalo tristo in več, tole je pač le izbor, s poudarkom na literarnih oz. slavističnih spomenikih; partizanska obeležja, ki so bila glavni razlog obiska slovenskega vzhoda, sem/bom potaknil po [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 Geopediji.] Pokrajina je orientacijsko zahtevna, hiše preštevilčene, vasi so razsute po brežinah tako, da je iskanje lokacij naporno. Ko sva končno prispela do hiše v Mali vasi, v kateri je tragično preminula Zora Rupena, plošče na njej ni bilo več; pri njenem nečaku Mirku Osolniku bo treba poizvedeti, kam so jo odnesli in shranili. Prleki dajo nekaj na svojo kulturo in zgledno skrbijo za literarna, jezikoslovna in druga obeležja. Do Miklošičevega doma sva se spustila naključno, potem ko naju je tja usmerila puščica, in našla tam prijazna lastnika in oskrbnika Miklošičeve spominske sobe Vaupotiča; za to poslanstvo ju je v največji meri spodbudil Dunajčan [[:w:Feliks Bister|Feliks Bister]], čigar sliko z 22. 9. 1991 mimogrede dodajam v njegovo wikipedijsko geslo; srečali smo se, spet slučajno, v gostilni na Čepuljah nad Kranjem, bil je v družbi Boruta Loparnika in Katarine Bedina. Steklenico Miklošičevega šipona, ki so ga proizvajali Vaupotiči, sva podarila Zvezdani in Tonetu Gržini iz Ojstriške vasi, ki sta bila zadnja postaja na najinem romanju. Čisto blizu Miklošiča je bil rojen Stanko Vraz, malo naprej je služboval Ksaver Meško, kip Maistra na konju ima tod vsaka druga vas, po Glavnem trgu v Ljutomeru se naštetim pridružita še kipa Karla Grossmana in Radoslava Razlaga; slednji ima v okolici še druga obeležja. Fotografiral sem rojstne hiše ali kipe Ferda Godine, Jožefa Godine, Jožefa Klekla, Cvetka Golarja, Antona Krempeljna [sic], Stanka Cajnkarja ... V tejle galeriji so fotke objavljene pod licenco CC, torej jih lahko kdorkoli vzame in postavi npr. v sloj Literarni spomeniki na Geopediji ali v krajevna in biografska gesla na Wikipediji. Pa bom moral verjetno nazadnje to opraviti sam, razen če me ne prehiti kak neučakani Sporti, admin na slovenski Wikipediji.

Aktualno političnega je bilo na tejle strani v albumu izjemoma malo. Pa bi ga moralo biti več, ker se t. i. elite prav zdaj odločajo o tako usodni reči, kot je tretja svetovna vojna. Naj zato opozorim samo na sveže prispevke na vrhu seznama [[Kako rešiti civilizacijo]] in pozovem k dejavni državljanski drži, to je da v nedeljo na evropskih volitvah obkrožimo tistega kandidata za evropskega poslanca, ki se zavzema za mir, ne pa tistega, ki hujska k &quot;reševanju&quot; mednarodnih konfliktov z vojno; poglej si v ta namen [https://www.tiktok.com/@__the_movement__/video/7377824902579031328?_r=1&amp;_t=8n1TnCCY5Gz intervju z nekdanjim ameriškim obveščevalcem in specialistom za evropski vzhod Scottom Ritterjem,] ki svari pred lahkomiselnostjo ameriške in evropske politike, obsedene z rusofobijo.

==Stran '''511''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri511/index.html Miru se ne da doseči s silo,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 29. maja 2024&lt;/small&gt;==

Na tej strani sta zabeležena dva dogodka iz zadnjih dveh tednov: piknik dekanje na vrtu za Filozofsko fakulteto in soočenje s kandidati za evropske poslance v organizaciji Glasu ljudstva v avli Prirodoslovnega muzeja, kamor smo se zatekli pred dežjem; desne stranke so povabila na soočenje ignorirale. Vmes sta dva posnetka z borčevskega pohoda od spomenika do spomenika po Jelovici nad Kropo. Portretirance sem potaknil še v Wikimedijino zbirko in jih po možnosti vpisal med Wikipodatke. Tam so se znašli tudi kolegi antropologi iz Nigra, ki so bili v gosteh pri Sari Lunaček. Na Trgu republike bodo danes odprli razstavo Umetnost strpnosti: 146 medvedov, po eden za vsako državo tega sveta, tudi za Palestino, ki ji odrekajo pravico obstoja, in za izobčeno Rusijo. Junija v Švici organizirajo &quot;mirovno konferenco&quot; brez nje, kar je mogoče razumeti samo kot načrt vojaškega poraza Rusije, torej kot vojno napoved. Proti taki brezumni politiki svari Einsteinov izrek: Miru se ne da doseči s silo (na predzadnjem posnetku), ki je dal naslov tej strani.

==Stran '''510''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri510/index.html Pesnica,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 15. maja 2024&lt;/small&gt;==

Naslov spet zavaja, z njim ni mišljen pesnik ženskega spola, ampak rečica v Slovenskih goricah, ki sva jo na kolesarjenju večkrat prečkala. Tako kot pesnik ni samo pesnica moškega spola, ampak je &quot;tisto, kar se pri pesi stran odreže&quot;; v slovarju te besede (na Gorenjskem rečejo ''pesnek'') ne najdem. Zavajajo tudi slike, ker je med njimi komaj kakšna s partizanskim spomenikom, čeprav sem dva dni fotografiral v glavnem te. Postavil sem jih drugam, to je v sloj [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 partizanskih spomenikov na Geopediji,] ki je te dni narasel na 8250 obeležij, in napisal prispevek za ''Svobodno besedo'' pod naslovom [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na Geopediji#Po Slovenskih goricah]]. Ravno včeraj sva se z Mirkom Messnerjem pogovarjala, kako našo zbirko vključiti v mednarodne Poti osvoboditve / [https://www.liberationroute.com/ Paths of liberation,] ki jo načrtuje z nemškim kolegom Stefanom Wahlerjem. Druga svetovna vojna je bila na Štajerskem drugačno od tiste na Kranjskem, zato so tudi spomeniki drugačni. Zavajajo tudi slike podrtij in z blatom ometanih hiš. Takih je malo in vedno manj, prevladujejo čisto nove družinske hiše s sedežnimi garniturami iz ratana na terasah in z robotskimi kosilnicami, ki frizirajo trate pred njimi. Saj zato pa starine slikamo, ker jih že jutri ne bo več. Čisto nove so tudi kolesarske poti prek polj. Od književnikov so tokrat zastopani [[:w:Leopold Volkmer|Leopold Volkmer]], [[:w:Jožef Muršec|Jožef Muršec]] in [[:w:Joža Glonar|Joža Glonar]] (ta ima v vasi tudi spominsko ploščo, a sva jo spregledala). Po Antonu Slodnjaku se imenuje kulturni dom v Juršincih, streljaj od njegove rojstne vasi Budkovci, ki ostaja za obisk na naslednji kolesarski turi. V kulturnem domu društvo gospodinj za mimoidoče konec tedna peče svojevrstne okusne sirove &quot;gibanice&quot;, ki so nekakšen sladki križanec med pitami, picami in bureki.

Stran se sicer začne s piknikom Inštituta 8. marec, na katerem je nastopil pevec in performer Žigan Krajnčan. Za podpis evropske državljanske pobude [https://www.myvoice-mychoice.org/sl My voice, my choice] o dostopnem in varnem splavu sem pa tule že nagovarjal (slika 10).

==Stran '''509''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri509/index.html Umor, so zaklicale,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 9. maja 2024&lt;/small&gt;==

Umor, so zaklicale, je bil naslov duhovitega predavanja Veronike Rot Gabrovec v okviru [https://www.mklj.si/novice/77306/ Labirintov žanrskih branj] v Slovanski knjižnici, ki je obravnaval kriminalko, meni pa množinska ženska oblika v naslovu pride prav, da tiste, ki tole berete, pozovem k podpisu evropske državljanske pobude My voice, my choice [moj glas, moja izbira] za varen in dostopen splav. Klikni na [https://eci.ec.europa.eu/044/public/#/screen/home https://bit.ly/podpisi-tukaj], zgolj vpiši svoj EMŠO in s klikom odpošlji. Načrt je zbrati milijon podpisov v Evropi, od tega v Sloveniji, ki ima splav zakonsko dobro urejen, 100.000. Ljudje so pobudi naklonjeni, podpisi pa so potrebni tudi zaradi posameznih mračnjakov, ki osmomarčevskim aktivistkam pred upravnimi enotami grozijo s fizičnim obračunom. Če ti ni odveč, me obvesti o svojem oddanem glasu. Portrete predavateljev na Labirintih sem postavil še v Wikimedijino Zbirko.

==Stran '''508''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri508/index.html Beli krajini,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 29. aprila 2024&lt;/small&gt;==

&quot;Beli krajini Beli kranjec&quot;, piše na Župančičevi hiši v Vinici (17) in napis je primeren tudi za naslov tele strani v albumu. V Belo krajino so klicali nepopisani partizanski spomeniki od Črnomlja prek Starega trga, Damlja, Vinice do goric nad Črnomljem. V dveh dneh so bili posneti in jih vnašam na zemljevid [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 Partizanski spomeniki na Geopediji.] Literarne oz. slavistične so slike 2, 7, 17, 18, 19, 20, 22, 25, 41, 42, 43, malo tudi 52. E-kolo je odličen pripomoček spomeniškemu popisovalcu. Začetni posnetki so iz Radovljice, z začetka zbiranja podpisov za dostop do splava v EU (povezava za podpis poziva je na vrhu strani [[Kako rešiti civilizacijo]], podpisovanje je res enostavno, samo svoj EMŠO je treba navesti), s proslave OF v Škofji Loki (glej tam [[Ob dnevu upora proti okupatorju|moj govor]]) in iz gostilne na Planici nad Crngrobom; Tine Oman je bil kranjski igralec.

==Stran '''507''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri507/index.html S smrtjo ste postali nesmrtni,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 24. aprila 2024&lt;/small&gt;==

Pet morbidnih naslov je že na teh straneh, naj bo še šesti, prepisan s slike spomenika 79 partizanom, ki so padli v boju na Goreljku na Pokljuki (posnetek 9); Tone Svetina piše med drugimi o njem v ''Ukani'', v zbirki Partizanski spomeniki na Geopediji je [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:2005_x1554479.9582604682_y5834403.487385675_s17_b2852 opis spomenika in grobnice nedaleč od spomenika.] Na Planini Klek pod Debelo pečjo je še en spomenik (16), posvečen [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:1967_x1554717.4559510406_y5843405.648518399_s18_b2852 pastirjema, ki so ju tam ustrelili Nemci.] Več kot 8000 je takih obeležij po domovini; ne vem, ali nas bo opozarjanje na smrti med drugo svetovno vojno kaj ozavestilo in angažiralo proti vojnemu hujskaštvu, ki ga gojijo osrednji mediji v soglasju s politiko. Čikaški profesor John Mearsheimer je v [https://www.youtube.com/watch?v=Y789SugNiA0 nedavnem intervjuju  &quot;Things are going to get worse in Ukraine, Middle-East and South-East Asia&quot;] pesimističen glede prihodnosti sveta.

Zgodovinarja Martina Premka (nedavno je postavil lepo [https://slov.si/doc/razstava_nob.pdf razstavo o NOB]; [https://slov.si/doc/nob_1941_1945.docx tule je spremno besedilo k razstavi]) in pevko Marjetko Popovski sem slikal na koncertu ob dnevu upora proti okupatorju na Bledu, posnetki drugih ljudi na tej strani pa so z včerajšnje &quot;veselice&quot; od 90-letnici Matjaža Kmecla na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki jo je pozorno pripravil Aleš Bjelčevič. Prisotni so se spominjali dogodkov iz skupnih časov, posebej zanimive so bile anekdote Dušana Pluta in Milana Kučana iz obdobja, ko so bili vsi trije člani kolektivnega predsedstva ob osamosvojitvi. V ozadju so se izmenjavale fotografije gora in gorskega cvetja Joža Miheliča in fotografije in filmski izrezki s Kmeclom od študentskih časov do danes. Večinoma so bile tule že objavljene, ker pa so raztresene po 507 straneh, sem jih [https://slov.si/mh/galerije/kmecl90/index.html postavil še posebej semle.] Celotni film iz življenja Oddelka za slovanske jezike in književnosti, iz katerega so izrezki, je na klik [https://www.youtube.com/watch?v=VynKYqHB5bU dostopen na Youtubu;] v katerih minutah se na njem pojavi Kmecl, piše v članku [[Po spletnih sledeh Matjaža Kmecla]]; pozor, filma je za skoraj štiri ure.

==Stran '''506''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri506/index.html USrael war criminal,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 8. aprila 2024&lt;/small&gt;==

Začne se s pogrebom [[:w:Janez Orešnik|Janeza Orešnika]] na ljubljanskih Žalah, kjer sta spregovorila [[:w:Franc Marušič|Franc Marušič]] in rektor jezuitskega kolegija Damjan Ristić, zapolni pa s posnetki s protesta za mir in v podporo Palestini (prva dva grafita nista s protesta, ampak s poti na Trg republike). Sprenevedanje, molk, leporečniško opominjanje vojnih kriminalcev, ki ga prakticirajo države EU vključno s Slovenijo, so spričo množičnega izraelskega pobijanja otrok nezaslišani. Mediji so polni zgražanja zaradi nasilne smrti ene srbske deklice, 13.000 palestinskih otroških trupel v zadnjih mesecih pa jim ni mar. In tudi slovenceljnom ne. Kritizirati Palestince, ker se upirajo desetletja dolgi izraelski okupaciji in nenehni kraji teritorija, je podobno kot očitati partizanom, da so se uprli civiliziranemu nemškemu okupatorju. Miloš Šonc (8 in 9, glej [[Objave: Miloš Šonc|njegova javna pisma]]) zato že cel teden gladovno stavka pred parlamentom: poslanci se izogibajo srečanju z njim, na [https://sites.google.com/view/stavkazapalestino/domov strani stavke] ga s podpisom lahko podpremo. Posnetke protestnih napisov sem tudi tokrat postavil v [[:c:Category:Protest in support of Palestine (Ljubljana 2024-04-07)|Wikimedijino Zbirko]], da potomcev ne bo preveč sram zaradi naše neobčutljivosti in dvoličnosti. Med nastopajočimi je bil upravičeno oster do neetične drže ljubljanske univerze študent Jan Vajgl (sin politika Iva Vajgla); [[Shod za svobodno Palestino|zahteval je prekinitev sodelovanja z izraelskimi univerzami]]. Jaša Jenull je spomnil vlado, da je pred volitvami obljubljala priznanje palestinske države.

==Stran '''505''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri505/index.html Veselje otroških oči,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 30. marca 2024&lt;/small&gt;==

Naslov strani je z verzov na posnetku 17 (ta je nastal pred vasjo Topolje pod Mohorjem nad Selcami) in korespondira s posnetki 19&amp;ndash;27, ki so s prireditve ob dnevu osnovne šole [[:w:Stane Žagar|Staneta Žagarja]] v Lipnici. O narodnem heroju in zglednem učitelju Žagarju je govoril, kot sem napovedal že zadnjič, naš kolega [[:w:Klemen Lah|Klemen Lah]]. Tule je njegov govor z naslovom [https://slov.si/doc/klemen_lah_govor_stane_zagar.rtf Šolska ura se še ni končala.] Klemen ga je hotel objaviti tudi na svojem Facebooku, pa mu ta tega ne dovoli. Cenzura NOB-vsebin? Slike veselih otrok ne morejo biti v ostrejšem kontrastu s [https://secure.avaaz.org/campaign/en/rafah_ceasefire_now_loc/?bXqrdab&amp;v=156605&amp;cl=21278678543&amp;_checksum=3e0f86c10918b9f4c862497668a58f20150168446316c3e09d8d35395430f802 tistimi, ki prihajajo iz Gaze.] Podpiši vsaj kako od [[Kako rešiti civilizacijo|peticij, ki pozivajo k ustavitvi morij]], ki se jih gredo novodobni zahodni križarji! Slavistko Katarino Perič (26) sem nazadnje [https://slov.si/mh/galerije/galeri305/target19.html fotografiral na šolski prireditvi leta 2017,] Maje Jocif (27), ki je bila tudi moja študentka, pa menda še ne. 

Sicer se stran začne z geopedijsko spomeničarsko delavnico na CTK; direktorja [[:w:Miro Pušnik|Mira Pušnika]], ki je promotor odprte znanosti, bom moral za Wikipedijo ponovno slikati, trenutni posnetek je preveč od daleč. Delavnico smo organizirali ob znamki 8000 spomenikov v zbirki; ob tej priložnosti je nastal tudi [[Ob 8000 partizanskih spomenikih na Geopediji|intervju za ''Svobodno besedo'']]. Direktorja URI Soča Zvoneta Čadeža (2) sem ujel v objektiv slučajno med tiskovno konferenco, na kateri je protestiral proti svoji odstavitvi. Kipa Puškina in Gaja (3 in 4) stojita ob Železni cesti v Ljubljani. Puškina bi skoraj ne upal slikati, da me ne bi imeli za putinovca. Človek ne more verjeti, kako prozorno vojni hujskači ob pomoči medijev gradijo podobo zlobnih sovražnikov Rusov, nazadnje kar s pavšalno obtožbo ruskih študentov kot vohunov; beri N'Tokov članek [https://www.mladina.si/231694/komentar-pozor-vohuni-prihajajo/ Pozor, vohuni prihajajo] v zadnji ''Mladini'' na to temo. Namerava zahodni imperializem priti tokrat kaj dlje od Stalingrada?  

Sledijo posnetki s potepa po Škofjeloškem hribovju, zadnji del (28&amp;ndash;46) pa so s shoda z naslovom Ne Nato, mir nam dajte! za mir in solidarnost v Ljubljani 28. marca, ki ga je pripravila ekosocialistična iniciativa Klas. Hvalabogu, sami mladi ljudje, ki jim ni vseeno! Tule je [https://docs.google.com/document/d/1CpEnSpAYdY47-C8uQFa7oBhXIa9ewZXI3A49URUIgjI/edit njihov poziv k miru in solidarnosti.] Posnetke bom pridružil drugim [[:c:Category:Demonstrations and protests in Ljubljana in 2024|ljubljanskim protestnim v Zbirki]] in vključil med [[:c:Category:Protest against NATO in Ljubljana (2024-03-28)|proteste proti Natu po svetu]].

Hasan z zadnjega posnetka nama je pripovedoval o birokratski mori, ki se mu dogaja zadnje mesece, potem ko je kot slovenski državljan vložil prošnjo za hčerino stalno bivanje pri nas. Dokumente mu na upravni enoti v Ljubljani sistematično izgubljajo in ga vedno znova pošiljajo na konec čakalne vrste pred okencem, v kateri stoji od ranega jutra do poznega popoldneva. Kafka! Verjame, da so za šlamastiko krive napake v računalniškem programu, jaz pa mislim, da je poleg nesposobnosti uradnikov na delu tudi slovenski rasizem. Njegov birokratski roman bo treba poslati v objavo, vendar dvomim, da bi bili osrednji mediji zanj zainteresirani.

==Stran '''504''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri504/index.html Ne pa da zdravim te bandite,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 24. marca 2024&lt;/small&gt;==

Le kako bi naslov te strani ne bil prizadet in kritičen. Gre za izjavo celovškega zdravnika [[:w:de:Sigbert Ramsauer|Sigberta Ramsauerja]], izpostavljeno v spominski sobi koncentracijskega taborišča Ljubelj, kjer je delal med vojno, in se v angleščini glasi: &quot;I am here to learn not to tend to bandits.&quot; Po vojni je bil sedem let zaprt, po pomilostitvi je napravil zdravniško kariero v Celovcu. Malo pred smrtjo je v intervjuju o svojih ljubeljskih &quot;pacientih&quot; dejal: &quot;ich habe – na sagen wir es mal so – diese Menschen schon als minderwertig empfunden.&quot; [te ljudi sem imel za manjvredne] Vsaka sorodnost s človeško neobčutljivostjo nekaterih zdravnikov danes je slučajna. 

Z drugo svetovno vojno je povezan posnetek sokrajana, 97-letnega Alojza Vidica na začetku strani, ki je o svojih izkušnjah izgnanca v nemškem delovnem taborišču objavil dve knjigi. Z Miro sva ga posnela, njegovo pričevanje je Mira pripravila za ''Svobodno besedo''. Posnetki od 22 do konca so s komemoracije na Planici, kjer je padel narodni heroj [[:w:Stane Žagar|Stane Žagar]] skupaj s 14 soborci. [https://slov.si/mh/galerije/galeri402/target29.html Plošča z Žagarjevim imenom je bila večkrat poškodovana,] na tokratnem posnetku so črke na njej obnovljene. V sredo 27. marca ob 18.00 bo na šoli v Lipnici, ki (še vedno) nosi po njem ime, [[:w:Klemen Lah|Klemen Lah]] ob 82-letnici Žagarjeve smrti [https://slov.si/doc/klemen_lah_govor_stane_zagar.rtf nagovoril učence, starše in učitelje s pozivom,] da se nasilju upremo tako v razredu kot v kritičnih zgodovinskih trenutkih. Dan pozneje, 28. marca, bo ob 17.00 na Trgu francoske revolucije v Ljubljani protest za mir in solidarnost, samo množični protesti ljudi morda lahko ustavijo zločeste namere gospodarjev vojne. Nasilni vojnohujskaški klimi, ki po svetu in doma ne jenja, se upirajo tudi objave na strani [[Kako rešiti civilizacijo]], nazadnje sem tja postavil povezavo na [https://www.peticija.online/e_jih_bo_osem_naj_bo_e_deveti_o_natu_poziv_javnosti peticijo za izstop Slovenije iz zveze NATO] in [https://slov.si/doc/lipuscek_program_eu.docx program kandidata za evropskega poslanca Uroša Lipuščka.]  

Vmes so planinski posnetki: z Mrežc in z Velikega Draškega vrha, zelo podobni lanskim in predlanskim in drugim starejšim. Na Debelem vrhu nisem slikal, ker mi je torbica s fotoaparatom in dokumenti v gozdu padla iz nahrbtnika. Popoldne jo je pošteni najditelj prinesel domov, gotovine pa v denarnici ni bilo več.

==Stran '''503''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri503/index.html Slobodne budite,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 8. marca 2024&lt;/small&gt;==

Ker je danes 8. marec, ki se mu je nekoč reklo dan AFŽ (afeže) ali dan [[:w:protifašistična fronta žensk|antifašistične fronte žensk]], se spodobi, da geslo s plakata na Reki (slika 32), ki poziva k enakopravnosti žensk, naslavlja tudi tole albumsko stran. Žal nisem prepričan, da bi ženske lahko ustavile tako zelo &quot;moško stvar&quot;, kot je vojna; vojno podpihovanje, pri katerem vztraja Ursula von der Leyen, ne obeta nič dobrega. O tem je več prepričljivih prispevkov na strani [[Kako rešiti civilizacijo]], nazadnje so se tja vpisali mirovniki Tine Hribar, Iztok Simoniti, Uroš Lipušček, Aurelio Juri, Tomaž Mastnak, Matjaž Hanžek ... Vse kaže, da se trgovci z orožjem in smrtjo, njihovi politični podrepniki in hujskaški mediji požvižgajo na svarila modrih ljudi. 

Stran se sicer začne z dokumentacijo [https://glas-ljudstva.si/monitoring/ monitoringa vladnih predvolilnih zavez,] ki ga je opravil Glas ljudstva. Na slikah so aktivisti, ki so s številkami podprli doslej precej žalostno statistiko vladnih dosežkov; nekatere sem vtaknil še v Wikimedijino Zbirko. V tolažbo in upanje je, da so se dogodka na Taboru udeležili tudi predstavniki vlade; Janševa vlada pred dvema letoma česa takega ni bila ne voljna ne sposobna. 

Posnetki od 15 do 19 so s komemoracije na Jamniku; pred 80 leti so Nemci vas požgali. Zbralo se je veliko ljudi, [[Ob 80-letnici požiga Jamnika|tule je Mirin govor]] ob tej priložnosti. Dva dni pozneje sva na poti v Kvarner obiskala še eno tako [https://www.anpits.it/showart.php?lang=SLO&amp;id=8 med vojno požgano vas, Lipo,] tik za mejnim prehodom Jelšane. Tam so aprila 1944 Nemci in Italijani (že po kapitulacije Italije) v ogenj zmetali tudi prebivalce vasi, 269 je bilo vseh (slika 22).

Od 23 do konca so posnetki tridnevnega skoka na morje. Kolesarila sva ob obali med Medvejo in Reko in pešačila iz Male Učke na vrh Učke Vojak; tam sva bila leta 2006 z Vladko Tucovič, ki je bila med udeleženci [https://slov.si/mh/galerije/opatija/index.html Hrvaško-slovenskega srečanja] edina pripravljena za vzpon. Učka je dogajališče in simbolna točka prenekaterega literarnega dela. Iz teh krajev je Pregljev ''Peter Markovič, strah ljubljanskih šolarjev'' (ki še ni digitalno dostopen), pod Učko se dogajajo romani ''Strahovalci dveh kron'' Miroslava Malovrha in ''V burji in strasti'' ter ''Za Adrijo'' Lee Fatur, iz novejšega časa je [[:s:Čubejska prigoda/I|''Čubejska prigoda'']] Milana Lipovca. Učko je Lea Fatur postavila celo v naslov &quot;slike iz časa francoske vlade&quot; [[:s:Pod Učko goro|Pod Učko goro]] (1917): &quot;Dokler stojita Učka gora in Kastov grad, tako dolgo se bomo upirali tuji oblasti in poginu!&quot; Janez Trdina, ki ima na Reki svojo ulico (slika 31), je o Učki pisal takole, plonkam  z Wikivira: &quot;Nad Opatijo se dviguje veličastni hrib Učka, ki je še precej višji od dolenjskega Kuma. Najvišji vrh te gore se zove »Goli breg«. Na njem sem bil ravno desetkrat. Diven pogled se odpira z njega radovednim očem. Istra leži človeku pod nogami kakor na zemljevidu, isto tako Kvarner in vsi njegovi otoki. Z njega sem gledal zamaknjen tudi slovenske snežnike in njihovega troglavega vladarja.&quot;

==Stran '''502''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri502/index.html Pace,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 25. februarja 2024&lt;/small&gt;==

Najprej sem nameraval strani dati naslov U konc' pota (po sliki z napisom ledinskega imena nad Preddvorom, kjer za imensko dediščino vzorno skrbijo), glej [https://www.youtube.com/channel/UCYCzwTA20GqCYB4ETHLW4dw/videos video posnetke,] 
[https://www.mojaobcina.si/preddvor/novice/kud-matije-valjavca-tudi-letos-ustvarja-na-zaplati.html članek o njihovem projektu,] [https://www.visitpreddvor.si/si/info/publikacije/ledinska-imena-g%C9%99r%C3%BA publikacije] in 
[https://www.visitpreddvor.si/si/info/publikacije/ledinska-imena-u-konc-pota razlago enega izmed imen.] Pa sem se premislil. Za pisateljem [[:w:Milan Lipovec|Milanom Lipovcem]], ki je močno vplival na moje odraščanje, je ostala škatla raznih papirjev, v njej tudi svitki kopij starih portretov, letakov in časopisnih izrezkov. Z Googlom sem se poučil, da je zbiral slike italijanskih antifašistov, upornikov in socialistov. Preslikal sem jih in postavil v Wikimedijino zbirko, kjer jih povečini še ni bilo: [[:w:en:Anna Kuliscioff|Anna Kuliscioff]], [[:w:en:Andrea Costa|Andrea Costa]], [[:w:en:Fernando de Rosa|Fernando de Rosa]], utopični socialist [[:w:en:Filippo Buonarroti|Filippo Buonarroti]], naslovica časopisa [[:c:File:Avanti della domenica, Pace, 5. febr. 1905.jpg|''Avanti! della Domenica'']] iz leta 1905, ki predstavlja Mir, dosežen s krvjo upornikov. Ta je dala naslov strani 502 v albumu. Ustreznih gesel v slovenščini še ni. Sicer pa so slike v albumu z izletov na Prevalo (iz Drage je pot po poletnem neurju uničena in neprehodna, treba je čez Planinco), do Hudičevega boršta in povprek čez Javorov vrh na sv. Jakoba, od tod pa po precej vratolomni stezi nazaj v dolino Bistrice. Mivko in cvetje sem slikal na sprehodu od Okroglega ob Savi navzgor; poleti je zaradi šavja neprehodna, po poplavah pa gre. Predzadnja sta posnetka s smuškega vzpona na Viševnik.

Navezujem se na sliko Pace iz leta 1905 in dodajam povezavo na stran [https://sl.wikiversity.org/wiki/Kako_re%C5%A1iti_civilizacijo Kako rešiti civilizacijo,] kamor sem pravkar dodal link na [https://www.sanje.si/zapisi/tomaz-mastnak-zoper-rusofobijo Mastnakov članek o evropskem ''Drang nach Osten'':] &quot;Ne gre za vojaško agresijo Rusije proti Ukrajini. Gre za vojno kolektivnega Zahoda proti Rusiji v Ukrajini.&quot; V njej za t. i. evropske vrednote krvavi Ukrajina. V zadnji sobotni prilogi ''Dela'' je tudi izvrsten [https://slov.si/doc/tine_hribar_gaza.pdf članek Tineta Hribarja o izraelskem utemeljevanju genocida v Gazi] z božjo zahtevo: ''Tri tisoč let Gaze in bibličnih vrednot''. &quot;Judje so s svojo državo Izraelom in svojim lobijem v ZDA pripravljeni ogroziti ves svet. Zunanjo politiko ZDA obvladujejo že več kot pol stoletja.&quot; Kruto, napoved globalne apokalipse.

==Stran '''501''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri501/index.html Imagine,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 6. februarja 2024&lt;/small&gt;==

Najprej je bil naslov te strani ''Dost je'', vzet z napisa na nalepki v barvah palestinske zastave, posnete na shodu za mir v Ljubljani 22. januarja; [[:c:Category:Solidarity protest for Palestine in Ljubljana (22 january 2024)|posnetke s shoda sem naložil tudi v Wikimedijino Zbirko]]. Na shodu je bilo tudi nekaj slavistov (slika 2), pesmi palestinskega pesnika [[:w:en:Mosab Abu Toha|Mosaba Abu Tohe]] (študiral je tudi na Harvardu, tako kot Rudi Rizman, slika 3; pravzaprav ni čudno, do so [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2024/008241.html cionisti prav Harvard vzeli na piko]) je zanj prevedla Katja Zakrajšek (slike 6, 7, 8). 5. februarja je skupina mirovnikov pred rotovžem predvajala Lenonovo pesem [[:w:Imagine (pesem)|Imagine]] in za naslov te strani v albumu sem nazadnje izbral naslov te pesmi. Skopirati je sem zaradi avtorskopravnih omejitev ne morem, dobi pa se marsikje po spletu in v [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2024/008265.html Slovlitovem obvestilu.] Tule samo citat: 

&lt;poem&gt;
Imagine there's no countries
It isn't hard to do
Nothing to kill or die for
And no religion too
Imagine all the people living life in peace &lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
Predstavljaj si, da ni držav
Ni tako težko
Nič za ubiti ali za kaj umreti 
In tudi nobene religije
Predstavljaj si, kako ljudje živijo v miru
&lt;/poem&gt;

Pesem Imagine prepevajo ljudje, zaskrbljeni nad prihodnostjo sveta, vsak ponedeljek ob 18.30; pridruži se!

Lepo doživetje so nam v atriju ZRC, kamor smo se šli s kandidatom za evropskega poslanca Urošem Lipuščkom po shodu pogret, pripravile violinistke z mojstrskim godenjem; menda je šlo za [https://godalkanje.org/pr-goslac-matija-krecic-in-teo-collori/ godalkanje jam.]  [https://slov.si/doc/lipuscek_sachs_jan2024.docx Lipuščkovega intervjuja] z [[:w:en:Jeffrey Sachs|Jeffryjem Sachsom]] si slovenski časopisi očitno ne upajo objaviti, na Youtubu pa so mu spreminjali naslov in tako skrbeli, da ne bi bil preveč viden, zato raje pokažem na [http://www.televizijaas.si/component/joomtv/video/4339-predstavljamo_vam_dr_uros_lipuscek_in_jeffrey_d_sachs_23_1_2024 njegov posnetek murskosoboški televiziji.] Toliko o svobodi izražanja v najboljšem od možnih svetov, v katerem živimo. Ja, še na seznam [[Kako rešiti civilizacijo]] sem postavil njegove in druge podobne prispevke, npr. [https://braveneweurope.com/open-letter-from-jews-to-the-german-government-other-european-nations-support-south-africa-at-the-world-court-do-not-aid-abet-israels-genocide-in-gaza odprto pismo Židov nemški vladi in drugim evropskim državam, naj podprejo tožbo Južne Afrike pred Mednarodnim sodiščem zaradi genocida v Gazi.]

Nekdanjega ministra [[:w:Andrej Šter|Andreja Štera]] sem slikal za Wikipedijo, ker sem ga zadnjič na pogrebu Nejča Slaparja zgrešil, istega dne sva nazdravljala še z nekdanjim sokrajanom, skoraj sošolcem,  občudovalcem Toma Korošca (in, dodaja sam, [https://slov.si/mh/galerije/galeri258/index.html moje mame Vikice,] ki ga je učila v 3. razredu OŠ) Igorjem Holyjem ter z [[:w:Irena Orel|Ireno Orel]], ki je ob upokojitvi kolege povabila na pojedino v Vodnikov hram. 

Lepi dnevi so poklicali v hribe: na Kriško goro in Tolsti vrh (13&amp;ndash;21), na Roblekovo kočo na Begunjščici (23&amp;ndash;28) &amp;ndash; [[:w:Hugo Roblek|Hugo Roblek]], po katerem se koča imenuje, je preminil v fašističnem požigu tržaškega Narodnega doma let 2020 &amp;ndash; in na Stol (40&amp;ndash;50); vmes je bilo treba z opozorilom na zdravniški kodeks polepiti nekaj letakov proti nespodobni stavki fidesovcev (22) in dokumentirati obnovo grobišča talcev v Dragi (29,30).

==Stran '''500''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri500/index.html Draschgosche vernichtet,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 22. januarja 2024&lt;/small&gt;==

Tole je 500. stran v mojem spletnem fotoalbumu, le kdaj se jih je nabralo toliko. Če je na vsaki dobrih 30 posnetkov, je to 15.000 fotografij, objavljenih pod licenco CC in tako prosto uporabnih, samo ime fotografa je treba navesti. Tokrat jih je 61: v prvem delu so v zelenih tonih, po sneženju pa prevladuje bela. Precej je bilo posnetih v Dražgošah in okolici, najprej na vsakoletni proslavi [[:w:dražgoška bitka|dražgoške bitke]], kjer je bilo spet veliko razpoloženih ljudi, ki vzbujajo upanje, da se vendarle vse skupaj ne more zaključiti s kataklizmo &amp;ndash; govoril je [[:w:Matjaž Nemec|Matjaž Nemec]], odlično govoril, [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx tule je njegov govor] &amp;ndash; potem pa še na treh zaporednih pršičastih smuških izletih na travnike pod Slemenom in Rožnikom vzhodno od Dražgoš. V [https://www.brunarica-drazgose.si/ brunarici v Dražgošah] se dobro je, nad jedilnico pa je na ogled lepo urejeni muzej dražgoške bitke. 

Začetni posnetki so s poti na Blegoš, kjer sva po informacijah domačina Janeza Kosmača iskala in našla [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:8744_x1570863.4362611964_y5806128.559109127_s16_b2852 grob dveh partizanov, ki ga ni v nobeni literaturi] (posnetek 12). Razgledi z vrha so šli v smer dogajališč Tavčarjevih povesti: Cerkev Marijinega vnebovzetja na Gori, Malenski vrh, Gorenja Žetina.

Inštitut 8. marec vabi: &quot;Danes, v ponedeljek 22. januarja 2024, ob 18.00 bomo v večernih urah v imenu pobitih, ranjenih in izginulih prebivalcev Gaze prižgali sveče na ljubljanskem Trgu republike. Postavili jih bomo pod zastave držav Evropske unije, ki stojijo nasproti vhoda v Državni zbor Republike Slovenije.

Podpišite tudi [https://www.mladina.si/peticije/ peticijo za trajno končanje izraelskih napadov] na Gazo, Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem in za zagotovitev spoštovanja in uresničevanja mednarodnega prava ter človekovih pravic.&quot; Peticijo sem že podpisal, fotografije z današnjega shoda pa postavim na naslednjo stran.

==Stran '''499''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri499/index.html Ilustrirani začetek 2024,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 11. januarja 2024&lt;/small&gt;==

Po svetu se dogajajo usodne reči (nanje kažem pod naslovom [[Kako rešiti civilizacijo]]; prav zdaj npr. poteka [https://www.youtube.com/watch?v=x2JQIJA_fSU zasedanje Mednarodnega sodišča zaradi izraelskega genocida nad Palestinci]), v trenutnem domačem žepku miru pa mali lahkomiselni ljudje prežimo na lepe dneve, primerne za izlete v naravo. Kaj bi se ukvarjali s tujimi težavami, saj ne moremo ničesar spremeniti, se prepričujemo, kot da naša blaginja ne bi imela prav nobene zveze s tujim trpljenjem in kot da so ljudje tam daleč nekje zaradi svoje neumnosti sami zabredli v težave. 

Oskrbnika Francija Beguša na [[:w:Fran Orožen|Orožnovi]] koči pod Liscem, kamor sva šla z Miro prvega januarja, sem fotografiral že pred leti, zato tokrat nisem silil z objektivom vanj. [https://slov.si/mh/galerije/galeri198/target23.html Njegovo fotko iz leta 2013 z Ledin,] kjer je bil svojčas oskrbnik, Google najde, [https://slov.si/mh/galerije/galeri362/target5.html njegovo fotko z Orožnove koče] iz leta 2019 pa ne; zdaj se trudim Googlu dopovedati, naj vendar ne dela samovoljne selekcije in naj indeksira tudi mlajše. Na pogrebu [[:w:Nejč Slapar|Nejča Slaparja]], ki je kot grafik sodeloval s pesnikom [[:w:France Pibernik|Francetom Pibernikom]], sem posnel še nekaj domačih osebnosti (svetovalec dveh predsednikov Franci Perčič in govornika Aleš Sedmak ter Petra Vencelj) in njihove portrete dodal Wikipodatkom; bivšega ministra Andreja Štera sem po nemarnem spregledal. Z Nejčevo družino, poročen je bil z Irmo Kern, smo nekoč skupaj počitnikovali in silvestrovali; v njegov spomin sem spravil skupaj geslo na Wikipediji. Ilustriral sem ga s posnetkom z videa 30. decembra 1993. Pot do mrliške vežice je vodila mimo  groba najine profesorice za slovenščino [[:w:Marija Žagar (slavistka)|Marije Žagar]] (slika 4).

[[:w:Spomenka Hribar|Spomenko]] in [[:w:Tine Hribar|Tineta Hribarja]] (sliki 8 in 9) sva za potrebe wikipedijskega fotografiranja obiskala v Tomišlju pred stavko pacientov na Prešernovem trgu v Ljubljani. Posnetki z nje so za sredico tele albumske strani, postavil pa sem jih tudi v Zbirko pod naslov [[:c:Category:Demonstration for public health, Ljubljana (2024-01-09)|Demonstration for public health, Ljubljana (2024-01-09)]]. Poleg ljudi na slikah so nastopili še drugi, pa nisem vseh slikal. Najboljši govor je prav gotovo pripravil [[:w:Vinko Möderndorfer|Vinko Möderndorfer]] (ga bom skušal dobiti). Tule je govor Mateje Kožuh Novak [https://vecer.com/pogledi/javno-pismo-mateja-kozuh-novak-kam-gres-slovenski-zdravnik-10347749 Kam greš slovenski zdravnik] in članek [https://fokuspokus.si/zdravniska-in-sodniska-stavka-sta-samo-preobleceni-pohlep-elite-10347720 Zdravniška in sodniška stavka sta samo preoblečeni pohlep elite] Vesne Vuk Godina.

Stran zaključujejo fotografije z današnjega smuškega izleta na Kosmatico nad Podnom. Tudi lani sva bila tam, bilo je enako lepo, ampak malo drugače: https://slov.si/mh/galerije/galeri474/target3.html . Zadnji posnetek uči, da je pridevnik od imena zaselka [[:w:Brodi|Brodi / Loibltal]] pod Ljubeljem ''brojanski''.

==Stran '''498''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri498/index.html Od koče do koče,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 1. januarja 2024&lt;/small&gt;==

Snega je letos malo, smučala sva to zimo lahko le na Španovem vrhu, Vitrancu, Mesnovi glavi, pod Kaninom in na Soriški planini, drugo (Potoška gora, Golica, Šija&amp;ndash;Kofce, Ljubelj, Ratitovec) je bilo peš. Povsod sva srečala fletne ljudi: Hasan v koči pod Golico nama je postregel z žganjem, Anaïs in Geoffroy iz Nancyja sta povedala, da so se njuni starši pisali Aždinžak (Hajdinjak), nad Prevalo sta se mimo prismučala Mojca in Blaž Kučuk, pa smo se pozabili slikati. Eva, ki kot študentka dela na Kofcah, je potrdila najino domnevo, da je iz Slovenske Bistrice, sledil je Sarin harmonikarski koncert; Sara hodi v glasbeno šolo Muzičarno v Gorjah. Z Alenko in Juretom smo šli na kosilo v brunarico v Dražgoše, kjer imajo odlično hrano, v prvem nadstropju pa muzej dražgoške bitke. Dobre jedi (ocvirkovico, flancate) postrežejo tudi v Krekovi koči na Ratitovcu.

==Stran '''497''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri497/index.html Kdor je tiho, je soodgovoren,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 20. decembra 2023&lt;/small&gt;==

Vse fotke so z enega samega večera, 18. decembra. Ob petih je bil shod za mir v Palestini, katerega prvo polovico sva zaradi seje na PZS zamudila, druga pa z osmomarčevskega rajanja v Brejku. Povsod je bilo veliko mladih ljudi, kar navdaja z vedrimi upi. Dekanja FF Mojca Schlamberger Brezar je na shodu za Palestino prebrala Rizmanov [https://www.peticija.online/poziv_za_palestino Poziv slovenskim oblastnikom] (posnetek 4); levo od nje stoji palestinski pesnik iz Sirije Mohamed Abdul Munem, ki je bil [https://slov.si/mh/galerije/galeri286/target25.html pri nas doma na obisku kot begunec leta 2016]. Posnetke napisov jutri dodam v Wikimedijino Zbirko in uvrstim v kategorijo [[:c:Category:Demonstrations and protests related to 2023 Israel–Hamas war in support of Palestine|Demonstrations and protests related to 2023 Israel–Hamas war in support of Palestine]], semle pa postavljam kruti zapis Tomaža Mastnaka [https://www.sanje.si/zapisi/tomaz-mastnak-genocid-v-skladu-s-humanitarnim-pravom- Genocid v skladu s humanitarnim pravom] z bloga na portalu založbe Sanje; postavil sem ga tudi v kazalo [[Kako rešiti civilizacijo]].

Sledijo veseli obrazi osmomarčevskih aktivistov. Nekaj sem jih objavil v [https://commons.wikimedia.org/w/index.php?search=osmomar%C4%8Devski+aktivisti&amp;title=Special:MediaSearch&amp;go=Pojdi+na&amp;type=image Wikimedijini Zbirki že pred časom,] jutri ustvarim tam zanje novo kategorijo [[:c:Category:Activists of the 8 March Institute|Inštitut 8. marec]] in uvrstim vanjo še druge. Povejte mi za imena, kjer pod slikami manjkajo.

==Stran '''496''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri496/index.html Lepo je biti upokojenec,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 20. decembra 2023&lt;/small&gt;==

Naslov strani sem ukradel s posnetka 28, napravljenega v planinskem domu Čemšenik nad Kokro, kjer dobro kuhajo in od koder se da naprej na Potoško goro, Hudičev boršt in Kališče. Sicer so slike z raznih koncev, več jih je s premiere Vojnovićeve drame Pod svobodnim soncem v Novi Gorici; ker sem spričo bedne EU-politike do Palestine in Ukrajine za gledališki list napisal evroskeptično besedilo [[Pod svobodnim evropskim soncem]]?, sva bila povabljena na prvo predstavo. Na posnetku 10 je peticija [https://www.peticija.online/poziv_za_palestino Poziv za Palestino,] ki jo je za FF sestavil Rudi Rizman; svoj podpis lahko prispevate tudi drugi. Nadaljnje tri slike so s predstavitve ''Žirovskega občasnika'' in Nagličeve knjige ''Sto let po smrti Tavčar še živi'' v Žireh; več o tem na [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2023/008222.html Slovlitu 12. decembra.] Portrete igralcev in drugih ljudi, ki imajo že svoj profil med Wikipodatki, sem postavil v Wikimedijino Zbirko, od koder so šli brž v ustrezna gesla na Wikipediji ali pa se bodo tam pojavili pozneje. Potem pa je prišla zima bela in ukradla prostor in čas vsemu drugemu.

==Stran '''495''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri495/index.html Javno zdravstvo, zdrava javnost,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 20. novembra 2023&lt;/small&gt;==

Na Hrvaškem sva se dva dni namakala v toplicah, spotoma pa poslikala nekaj partizanskih spomenikov. Najbolj oddaljen je bil v Bedenici, kjer je padlo osem borcev Kozjanskega odreda, marca 1945. Prvič sva bila v Titovem Kumrovcu, kjer imajo zgledno urejen skansen, partijska šola in spominski objekt pa žalostno propadata. Druga polovica fotografij je s shoda za javno zdravstvo 17. novembra v Ljubljani. Vredno si je ogledati odličen [https://www.youtube.com/watch?v=GOquVjLmYf4&amp;t=461s filmček, ki ga je za to priložnost posnel Jaša Jenull;] pot na občino za [https://resimojavnozdravstvo.si/ podpis predloga zakona za ohranitev javnega zdravstva] bo potem lažja. Kar ima zgodovinsko težo, sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko. Naslov strani je z [[:c:Category:Inscriptions by Miha Tomšič|napisa Miha Tomšiča]].

==Stran '''494''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri494/index.html Netanyahu, Hitler would be proud,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 10. novembra 2023&lt;/small&gt;==

Naslov strani je z napisa na včerajšnjem (9. novembra 2023) shodu za mir in v podporo Palestincem v Ljubljani; posnetek žal ni oster. Človek težko verjame, da so politične elite lahko tako brezčutne ob genocidu, ki ga izvajajo Izrael. Ne samo to, niti spodobnostnega distanciranja niso zmožne. Upanje še vedno obstaja, da je treznih, čutečih, odgovornih in dejavnih ljudi več, kot si politiki predstavljajo, in da bo kršenje osnovnih civilizacijskih norm politike slej ko prej drago stalo. Posnetke napisov (od 17 dalje), precej jih je v angleščini, sem postavil tudi na [[:c:Category:Solidarity protest for Palestine in Ljubljana (9 November 2023)|Wikimedia Commons]]. &amp;mdash; Protestni shodi za mir bodo tudi v naslednjih tednih vsak ponedeljek ob sedmih na Trgu republike v Ljubljani.

Prva polovica strani je s predavanja, ki ga ni bilo. Aleš Bjelčevič me je vprašal, če bi za njegov prvi letnik na kratko povzel, kar vem o trivialni literaturi. Pripravil sem [[O trivialni literaturi v slabi uri|pregledno predavanje]], do katerega pa ni prišlo. V razredu so sedeli kolegi, nekdanji študenti pa so mi organizirali najlepšo možno upokojensko odhodnico &amp;ndash; hvala! Program je bil uglašen na temo [[:w:literarna potegavščina|literarnih potegavščin]]. Andraž in Petra sta recitirala iz opusov &quot;zamolčanih&quot; dveh pesnikov, [https://sl.uncyclopedia.info/wiki/Feliks_Gnidovec Feliksa Gnidovca] in [https://sl.uncyclopedia.info/wiki/Analija_Terpinc Analije Terpinc] ter iz [[Profesor Hladnik in Cirila|pisemskega romana Profesor Hladnik in Cirila]]. Luka se je spomnil [[Slovenske literarne potegavščine#Sweet Syliva|polemike med Silvijo Borovnik in Stankom Klinarjem]] ob izidu Hladnikovega šprahfirerja ''Slovenščina za popotnike'', Blaž je podoživljal bolečine ob poznani fotografski nadležnosti svežega upokojenca, Manuela in Mija sta odkrili njegov virtualni [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F4211:10_x1614134.3690417125_y5787845.659401913_s18_b362 spomenik, ki sta ga malo prej postavili na Geopedijo.] Na koncu je razred ob Andraževi kitarski spremljavi zapel slavistično himno. Žur se je nadaljeval v kabinetih in se za vozača Domna iz Cerknega in nesojenega predavatelja, ki sem kupil karto do Podnarta, končal z dvema zaključnima pivoma v kolodvorskem bifeju.

Zadnja sta posnetka letaka, ki vabi k podpisu pobude za obravnavo interventnega zakona, ki naj reši javno zdravstvo pred privatizacijo. K podpisu sem že [[Ustavimo rušenje javnega zdravstva|pozival svoje prijatelje in znance]], postavil sem ga na stran [[Kako rešiti civilizacijo]] (https://resimojavnozdravstvo.si/) in kličem k podpisu tudi tebe, ki tole bereš.

==Stran '''493''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri493/index.html New world disorder,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 10. novembra 2023&lt;/small&gt;==

Ker sem v Novo Gorico prispel eno uro prezgodaj, pozabivši na objavljeno uro okrogle mize, sem imel čas razgledati se po obeležjih, ki jih je v centru precej. Tri sem celo dodal v sloj Partizanski spomeniki na Geopediji: kip Bevka v veži knjižnice, posvetilno tablo IX. korpusu na pročelju Slovenskega narodnega gledališča in kip igralcu [[:w:Jože Babič|Jožetu Babiču]] med tema dvema hišama; Babič je bil med vojno v internaciji. Pogovor o jeziku v znanosti je bil lušten, fotografije diskutantov in drugih obiskovalcev (kar nekaj osebnosti) sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko, svoje razmišljanje [[Slovenščina v znanosti ali zunaj nje]] pa na Wikiverzo. Večerjali smo v restavraciji Fabrika v bližini.

==Stran '''492''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri492/index.html Hiša Linhart in Dom svobode,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 23. oktobra 2023&lt;/small&gt;==

V govoru [[Vse vojne prinašajo smrt]] na žirovski občinski proslavi (ko ga je javno pohvalil sam [[:w:Zoran Predin|Zoran Predin]], je bil deležen že drugega aplavza) sem v opozicijo postavil principa ''carpe diem'' in odgovornost do preteklosti, potem pa še princip svobode proti principu varnosti. Tako na polovico so tudi tukajšnje fotografije. Prvih deset, posnetih na večerji v [https://www.hisalinhart.si/ Hiši Linhart v Radovljici], kaže na uživaško razsežnost našega življenja, naslednje pa so s proslave v žirovskem Domu svobode, ki jo je mojstrsko režirala Maja Justin in je bila posvečena prelomnemu lokalnemu zgodovinskemu dogodku. Posnetke nastopajočih in drugih javnih osebnosti sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko, le Spomenko in Tineta Hribarja sem pozabil fotografirati. V koncu govora sem omenil bedno slovensko podporo genocidni evropski politiki, naknadno pa dodal še povezavo na [https://i.diem25.org/en/petitions/91 peticijo, ki poziva Ursulo von der Leyen, eno od akterk te politike, k odstopu.] Podpiši jo prosim tudi ti.

==Stran '''491''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri491/index.html Pa smo spet tam,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 20. oktobra 2023&lt;/small&gt;==

Pa smo spet tam, to je na protestih, posnetki so z včerajšnjega protesta (19. oktobra 2023) na Trgu republike za mir in v podporo Palestincem. Oportunisti pravijo, da nekateri ljudje pač radi protestirajo. Mogoče res kdo, sam grem protestirat iz občutka dolžnosti, ne iz veselja, takrat, ko se zdi, da je svet iz tira in da izvoljeni voditelji ne opravljajo svojega dela. Odziv Zahoda na izbruh nasilja v Palestini je vsekakor neprimeren, nevreden, sprevržen in zavržen. Srečko Kosovel je podobno občutje izrazil v pesmi [[:s:Evropa umira|Evropa umira]]:

&lt;poem&gt;
Evropa umira.
Društvo narodov in apoteka,
oboje je laž.
Operacije. Revolucije!
Na sivi cesti stojim.
Rjavo listje pada z vej
in jaz se samo enega bojim,
kadar to drevo bo golo, črno stalo
in siva polja
in majhne hišice
in bom kričal,
pa bo vse, vse naokoli
molčalo.
&lt;/poem&gt;

Na posnetku 4 je del udeležencev Retrofesta v Muzeju novejše zgodovine, kjer smo govorili o spomenikih, sam sem za to priložnost pripravil poročilo o [[Partizanski spomeniki na Geopediji za Retrofest|popisovanju partizanskih spomenikov na Geopediji]].

==Stran '''490''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri490/index.html Združeni v jezikih,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 12. oktobra 2023&lt;/small&gt;==

Tokrat predstavljam en literarni, en družinski in en jezikoslovni dogodek, vmes pa še kaj drugega. Na prvem posnetku so pisma Marije Žagar Borisu Pahorju, ki mi jih je pred desetletji prinesel pisatelj in jih je pretipkal moj pokojni oče, Urška pa uredila za knjigo ''Sončna ura''. Končno sem jih izročil Marijanu Rupertu iz Rokopisnega oddelka NUK; tako bo treba napraviti še z nekaterimi drugimi korespondencami iz domačega arhiva. Posnetki 1&amp;ndash;7 so s piknika v butični kavarni [https://www.tsladko.com/ T'glamp v Rovtah,] kjer je Tjaša Zorc (njeno literarno ime je [[:c:Category:Maša Modic|Maša Modic]], glej o njej [http://slov.si/dipl/kogovsek_natalija.pdf diplomsko nalogo Natalije Kogovšek]) predstavila svoj novi kriminalni roman ''V vrtincu zarote''. Cobiss za Maša Modic pokaže 98 zadetkov, med njimi okrog 30 romanov, ki so prevedeni tudi v druge jezike. Tjaša je sicer tudi družbena aktivistka in političarka. Prstani na drugi sliki so delo pravnice, aktivistke, pisateljice in ekološke oblikovalke [[:c:File:Ana Jug.jpg|Ane Jug]]. Ana je bila med rednimi petkovimi protestniki (glej [[:c:Category:Inscriptions by Ana Jug|njene protestne napise na &quot;zapasnikih&quot;]]).

Naslednji posnetki so z družinskega izleta na Mrzli vrh nad Žirmi in iz prvega dneva življenja Lenče Hladnik nekaj dni pozneje. Portrete slavistke Monike Gawlak, maratonk in turnih smučark Petre Vladimirov in Žane Andreeve ter osmomarčevske aktivistke Ane Dujmović sem dodal v Wikimedijino Zbirko; Petra je pred dvema letoma v Velenju dobila nagrado za najboljši potopisni prvenec ''Evforija''. Naslov je tej strani v albumu dala slovesnost v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ob 20-letnici evropskega združenja za jezike EFNIL in Škrabčeve ustanove, kamor se je zgrnilo toliko slovenističnega in političnega sveta, da je bilo [[:c:Prispevki uporabnika Hladnikm|nalaganje posnetkov v Zbirko]] kar velik zalogaj. Napravil sem novo [[:c:Category:Janez Škrabec award winners|kategorijo Škrabčevih nagrajencev]]; naj kdo vanjo uvrsti še druge prejemnike in jih po možnosti sortira po letih.

==Stran '''489''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri489/index.html Po Jugoslaviji 1972,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 18. septembra 2023&lt;/small&gt;==

==Stran '''488''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri488/index.html Ni vzhod, zahod je,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 18. septembra 2023&lt;/small&gt;==

Se opravičujem zaradi sončnozahodnega kiča na sredi te albumske strani; ampak bolje kič kot prispodoba zatona civilizacije. V drugi polovici je 50-letnica mature; ob tej priložnosti sem postavil na splet tudi posnetke z ekskurzije po Jugoslaviji leta 1972 (glej naslednjo stran). 9. in 10. posnetek sta nastala na pogovornem večeru z letošnjim Pretnarjevim nagrajencem Kozmo Ahačičem v Tržiču. 

==Stran '''487''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri487/index.html Krucmanov junc,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 16. avgusta 2023&lt;/small&gt;==

Krucmanov junc (20) je naslov povedke v bohinjščini, ki jo je zapisala Minka Cvetek in je tudi med eksponati Muzeja Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. O muzeju sem izrekel nekaj pohvalnih in nekaj kritičnih pripomb v govoru [[Bohinjski partizanski spomeniki]] na komemoraciji za prvim bohinjskim talcem Francem Podlipnikom 12. avgusta na Pôljah v Bohinju; od tod so fotografije 27&amp;ndash;31. V govoru sem omenjal tudi planinsko kočo jeseniško-bohinjskega odreda na Uskovnici (14&amp;ndash;18), nagrobnik [[:w:Valentin Hodnik|Valentina Hodnika]] (17) pa sem vključil med [[:c:Category:Valentin Hodnik|wikipodatke o slikarju]]. Nad Uskovnico izgubljeni Francozinji Agate in Fanny (34) sem pred nevihto rešil na varno, nas pa je napralo. Na fotki 10 je Hasan, primer uspešnega iranskega emigranta, ki mu je po več kot petih letih birokratskega vojskovanja vendarle uspelo v Slovenijo pripeljati hčerko Parnian. 21&amp;ndash;26 so posnetki s popoldanskega izleta na Vrtačo. Zadnja dva posnetka sta s čistilne akcije po poplavi na [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:367_x1580848.6009889876_y5841184.222772305_s14_b362 grobišču 475 talcev v Begunjah,] prišlo je menda 80 prostovoljcev, med njimi osmomarčevci in zvezaborci. Za gobe (4, 5, 13) ne povem, kje so rasle.

==Stran '''486''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri486/index.html Zdaj grem in vem, od kod, zakaj in kam,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 13. julija 2023&lt;/small&gt;==

Na tej strani so v glavnem planinske rože. Brez imen so malo zaradi lenobe malo kot uganka in naloga, da se imena (slovenska in latinska) poišče po spletu ali literaturi; z veseljem jih dodam, ko mi jih kdo pošlje. Vse rože so s poti na Tosc (2275 m), tako kot vsako leto doslej ob tem času. Pred rožami sta dva posnetka s SSJLK (tam sem predaval na temo [[Na spletu živel sam boš večno]]) in dva z recitala Janija Kovačiča in Vite Mavrič na Bledu. Zadnjih 21 posnetkov pa je   iz Haloz: Ptujska Gora, Majšperk, Medvedce, Pečke. Za razliko od Brezij, kjer so frančiškani sramežljivo odstranili ploščo duhovnikom, žrtvam nacizma, sta tu kip [[:w:en:Placido Cortese|Placida Corteseja]] in relief [[:w:Maksimilijan Kolbe|Maksimilijana Kolbeja]], redovnikov, ki sta končala eden v Rižarni v Trstu in drugi v Auschwitzu. Pred cerkvijo je bil žur ob 60-letnici lokalnega aktivista [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/sencar-miran/ Mirana Senčarja;] ker smo soimenjaki, smo nazdravili z aperol brizgo. Na koncu sta fotografiji Sagadinove domačije v Sre(d)cah (Pečkah) in spomenika ob njej. Tu so aprila 1945 Nemci zažgali partizansko bolnico in v njej sedem članov družine Sagadin. Naslov tele strani sem si sposodil iz Kocbekovih verzov, vklesanih na spomenik na majšperškem pokopališču.

==Stran '''485''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri485/index.html Kekec 2023: Vajnež,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 9. julija 2023&lt;/small&gt;==

Letošnje Kekčeve poti so vodile na [https://www.hribi.net/gora/vajnez/11/376 Vajnež.] 23 udeležencev, iskanje parkirnega prostora med Vrbo in Završnico zjutraj. S Potoške planine (1300 m) v lepem vremenu na vrh (2100 m). Podjetni so jo potegnili prek Potoškega Stola na Stol in se potem do izhodišča spustili mimo Valvasorjevega doma, kar jim je vzelo dodatni dve uri. Peko čevapčičev, perutničk in klobasic smo jim prihranili. Na svidenje naslednje leto.

==Stran '''484''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri484/index.html Nastajala in zorela slovenska moderna,]&lt;br&gt;&lt;small&gt; 5. julija 2023&lt;/small&gt;==

Začne se s Cresom, v jedru pa sta dva strokovna dogodka, ki ju loči nekaj fotografij z izleta na Dobrčo: simpozij Zgodovina slovenskega prevajanja, ki ga je organizirala [[:w:Nike Kocijančič Pokorn|Nike Kocijančič Pokorn]], in otvoritev Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, ki ga letos vodi [[:w:Jerca Vogel|Jerca Vogel]] in se je dogajala v Cukrarni. [[:w:Zvonko Kovač|Zvonko Kovač]] je prejel priznanje Jožeta Toporišiča. Slike govorcev in pevke [[:w:Ditka Čepin|Ditke Čepin]] sem postavil tudi v Wikimedijino zbirko in med Wikipodatke, od koder jih samodejno vzame Wikipedija.

==Stran '''483''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri483/index.html Nikdar ne bo zatrla časov sila,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 15. junija 2023&lt;/small&gt;==

Naslov te strani sem si sposodil s spominske plošče Aleksandru Zedinitelju, odloženi pred vrata gostišča pri Jurju v Kamniški Bistrici, kjer je bil vsakoletni piknik uredništva ''Planinskega vestnika'' (slike 4&amp;ndash;12). Naslednji trije posnetki so iz knjige obiskov [[:w:Marija Žagar (slavistka)|Marije Žagar]] na Uskovnici. 23. 8. 1988 se je vanjo vpisal [[:w:Boris Pahor|Boris Pahor]], nekaj minut pozneje pa sem (pretirano razigrano) nadaljeval njegovo misel o ponovno vzbujeni veri &quot;v naklonjeno prihodnost&quot;. V vpisni knjigi so še imena Igorja Slavca, [[:w:France Pibernik|Franceta]] in Jolande Pibernik, političarke in pesnice Silve Jereb, pravnika [[:w:Ivan Kristan|Ivana Kristana]], Slavice Zirkelbach, Smilje Gostiša, [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/jan-rado/ Rada in Vladke Jan], pisateljice [[:w:Nada Matičič|Nade Matičič]], fotografa [[:w:Jaka Čop|Jaka Čopa]], romanista [[:w:Vladimir Pogačnik|Vladimir Pogačnik]], igralca [ Matjaža Turka], Lenčke Valič, obiskovalcev SSJLK Alicje Pakulanke, [[:w:Zdzisław Darasz|Zdzisława Darasza]], [[:w:Timothy Pogačar|Tima Pogačarja]], družine Terseglav. [[:w:Tone Pretnar|Tone Pretnar]] je vanjo prispeval kar nekaj akrostišnih kitic; vse so na Wikiviru. Spominske plošče imajo vklesana imena [[:w:Zmago Šmitek|Zmago Šmitek]], [[:w:Aleksander I. Karadžordžević|Aleksander Zedinjitelj]] (1935 so jo postavili na OŠ Stranje, po vojni pa seveda odstranili). Kip Bosovega Martina v Kamniški Bistrici sem [https://slov.si/mh/galerije/galeri233/target37.html posnel že pred leti,] tule ob sveži fotografiji dodajam, da je študentka Zarja Roner nedavno na Wikipediji samopobudno objavila članek o romanu [[:w:Beli macesen|Beli macesen]] [[Juš Kozak|Juša Kozaka]]; glavni osebi v njem je bil za model Bosov Tine. Tu sta še plošči duhovniku [[:w:Ciril Sedej|Cirilu Sedeju]] v Števerjanu in kiparju [[:w:Alojzij Repič|Alojziju Repiču]] v Vrhpolju pri Vipavi.

==Stran '''482''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri482/index.html Ai laghi, Jezero, zum Seen,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 1. junija 2023&lt;/small&gt;==

Smuška sezona se je končala nad Žlebmi nad Rabljem nad Trbižem, sklenilo se je tudi življenje mojega planinskega tovariša Stanka Klinarja. Postavil sem slike z njegovega pogreba na Dovjem in z žalne seje na FF v Ljubljani, kjer sem ob drugih govornikih (slike 13&amp;ndash;18) tudi [[Stanko Klinar|sam povedal nekaj besed]]. Kdo so preostali portretiranci na tej strani, se odpre na Wikipodatkih in v Wikimedijini Zbirki, kamor sem jih skopiral in s tem izročil v prosto uporabo. Nekatere sem posnel zadaj za FF, druge pa na [https://www.zrc-sazu.si/sl/dogodki/velika-protestna-razstava-105-petkov-kolesarski-protesti-2020-2022 otvoritvi razstave 105 petkov,] ki sta jo pripravila Sanja Fidler in Brane Solce s sodelavci v poslopju stare Cukrarne. Več rutiniranih obiskovalcev razstave sem slišal komentirati, da tako dobre že dolgo niso videli. Seveda bodo tudi posnetki protestnih napisov z razstave romali v Wikimedijino Zbirko, kjer se jim obeta domala večno življenje. Joj, kako čisto drugače je dihati ob petkih zvečer v Ljubljani brez policijskega nadlegovanja, ki ga je prakticirala prejšnja strahovlada! Ob razstavi je pri ZRC SAZU izšla debela ilustrirana monografija z enakim naslovom, [https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/publikacije/105-petkov 105 petkov.]

==Stran '''481''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri481/index.html Erschossen,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 18. aprila 2023&lt;/small&gt;==

Bi raje posnetke zasneženih hribov? Jaz tudi. Pa sta ponagajala vreme in zdravje in so prevagale državljanske dolžnosti. Preveč usodnih reči se dogaja, da bi si smeli privoščiti samo ''carpe diem''. 42 plakatov z naznanili streljanja ali obešanja talcev sem posnel v Muzeju talcev v Begunjah, kjer so poleg v steno izpraskanih pretresljivih napisov zapornikov v samicah (glej prejšnjo stran v albumu) tako rekoč edini eksponat. Kdor želi slike povečati za udobno branje, naj jih odpre [[:c:Category:Begunje Gestapo prison announcements of death|v Zbirki]], kjer so umeščene v kategorijo Death penalty in Nazi Germany. V muzej zaide redko kdo, tudi šolarje ne vozijo več sem na obisk. Ljudje se neprijetnim rečem pač izogibamo. Zato pa nas vsaka vojna vedno znova preseneti. Če ne bi iz zavesti brisali strahotnega uničenja, ki ga prinaša, in bi se pravočasno odgovorno postavili po robu psihopatom, ki ščuvajo na vojno, bi se ji morda lahko izognili. To v knjigi [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-33VN6HP4 ''Kako je Zahod pripeljal vojno v Ukrajino''], ki so jo na ZRC SAZU prevedeno hvalevredno postavili na splet, počne Benjamin Abelow in še kdo na seznamu pod naslovom [[Kako rešiti civilizacijo]].

==Stran '''480''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri480/index.html Stara sem 17 let,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 19. aprila 2023&lt;/small&gt;==

&quot;Stara sem 17 let&quot;, piše na zidu ene od samic gestapovskega zapora v Begunjah (slika 12). Zna kdo identificirati verze, vpraskane v steno celice, na posnetku 16? Skozi begunjske zapore je šlo 12.000 jetnikov, 849 so jih pobili (večinoma postrelili, nekatere obesili), 5100 pa poslali v koncentracijska taborišča. Plakat ''Das neue Europa ist unschlagbar'' (slika 18) bi bil lahko svarilo, kam je pripeljalo vojno navdušenje pred 80 leti in kako se bo končalo današnje vojno hujskaštvo. Na naslednji albumski strani so posnetki oznanil o streljanju talcev v Begunjah.

==Stran '''479''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri479/index.html Bolj od življenja smrt je rodovitna,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 25. marca 2023&lt;/small&gt;==

Verz, ki je dal naslov tej strani v fotogaleriji, je iz pesmi Septembrske žrtve Alojza Gradnika. Vklesana je na [https://geopedia.world/#T281_L2518_F2518:302_x1589911.7738860247_y5814778.650697072_s15_b362 spomenik na Planici pri Kranju] (zadnja fotografija), kjer je te dni pred 81 leti padel narodni heroj in zgledni učitelj [[:w:Stane Žagar|Stane Žagar]]. Verz na spomeniku ni podpisan. Gradnik je pesem objavil leta 1938 v pesniški zbirki ''Večni studenci'', spodbudil pa jo je obisk groba treh udeležencev protinemških demonstracij 1908 (dijak Ivan Adamič, tiskar Rudolf Lunder in Arnošt Vindišar), ki so padli tedaj pod streli vojakov in so pokopani na ljubljanskih Žalah nedaleč stran od groba slovenske moderne. Nisem prepričan, da bo verz, ki posvečuje smrt, uporaben tudi v tretji svetovni vojni, v katero z oboroževanjem in hujskaštvom brezglavo rinemo (gl. tudi napis na posnetku 6). Sveže mirovniške glasove umeščam na vrh seznama [[Kako rešiti civilizacijo]]; danes sem tja postavil blog Jožeta P. Damijana in oddajo Vojni huskači Marka Radmiloviča na Valu 202.

[https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2023/007998.html Etimologijo Davče] (prvi posnetek) in Porezna (tretji posnetek) je razložil Silvo Torkar: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YXDUETML K nastanku in pomenu nekaterih zemljepisnih imen v Baški dolini (Baška Grapa, Hudajužna, Porezen, Loje, Logaršče, Kojca, Obloke, Robje, Podmelec),] SR 51/4 (2003). Nadaljevanje je belo, lokacije so poimenovane pod slikami. Na posnetku 11 so beli samo lasje udeležencev [[Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji#Delavnica 6. marca 2023|delavnice za popisovanje partizanskih spomenikov]], ki se jih je doslej v [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 zbirki na Geopediji] nabralo 7548. 

Druga polovica strani je iz posnetkov kipov znamenitih Ločanov v Škofji Loki, literat med njimi je [[:w:Tine Debeljak|Tine Debeljak]], petero od njih ([[:w:Viktor Kocijančič|Viktor Kocijančič]], [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], [[:w:Ive Šubic|Ive Šubic]], [[:w:Jože Rant|Jože Rant]], [[:w:France Planina|France Planina]]) je tudi v [https://geopedia.world/#T281_L2518_F2518:7031_x1592575.576947551_y5807328.675019945_s17_b362 zbirki partizanskih spomenikov na Geopediji.] [https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=2139 ''Polentarska polica''] (slika 41) je sicer humoristični roman ameriškega nobelovca Johna Steinbecka, na sliki 46 je Matevž Oman, prejemnik [[:w:Murkova nagrada|Murkove nagrade]], lokalni zgodovinar in kulturni aktivist iz Stražišča.

==Stran '''478''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri478/index.html &lt;s&gt;NATO&lt;/s&gt;,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 25. februarja 2023&lt;/small&gt;==

V prvi polovici prevladuje bela (nad Uskovnico, Kobla, Pusti rovt, Dolga njiva, Mrežce). Ko bi bila lahko taka tudi druga polovica. Pa je le iz protivojnih napisov, ker nenadoma ni več samoumevno, da je vojna zlo. In ker je prizadevanje za mir malodane kriminalizirano. Fotografiral sem shod na Prešernovem trgu 24. februarja, onega na Trgu republike uro prej, kjer so vzklikali za več orožja, pa ne. Na Prešernovem smo imeli minuto tišine za padle v Ukrajini. Po dobri uri govorov je prišla skupina glasnih ukrajinskih demonstrantk motit mirovniško zborovanje. Mogoče je pa mir res preveč dolgočasen. Med drugim so z mirovniškimi govori nastopili Miloš Faganel, Boris Žulj, eden od akterjev Vseslovenske ljudske vstaje in lani kandidat za predsednika RS, Rok Gros, ustanovitelj Čezvesoljske zombi cerkve, Ivo Vajgl, Tjaša Zorc, Matej Trontelj ... 

Govor [[:w:Violeta Tomić|Violete Tomić]], ki je poročala o svojih izkušnjah z militantnostjo Ukrajine in provokacijami Zahoda pred ruskim napadom, sem postavil na splet pod naslov [https://slov.si/doc/violeta_tomic_proti_vojni.docx Da se preprečijo vojne]; takih pričevanj javni mediji ne objavljajo radi, raje strahotno slepe pozive za še več orožja. 

V petek zvečer smo bili v Ljubljani priča štirim odzivom na vojno: navijanju za eno stran, navijanju za drugo stran, navijanju za mir in ignoranci. Včasih se mi je zdelo, da zlo najlažje nevtraliziraš tako, da ga ignoriraš, da ga nočeš videti (v slovenski zgodovini je bila ta preživitvena strategija, ki jo spravljam pod nalepko sprenevedanje, zelo uspešna), vendar v zaostrenih situacijah ne deluje več. Zato se odločam za mirovništvo, ki je oblika aktivne državljanske drže. Če tudi to odpove, nam ostane samo še udrihanje proti vsemu, kar nas neposredno ogroža, dokler se ne potolčemo do smrti. Trezni pozivi k miru namesto k vojnemu podžiganju in hujskanju so po svetu k sreči vedno pogostejši: 
* 699.000 podpisov pod klic upora proti vojni v Nemčiji: [https://www.change.org/p/manifest-f%C3%BCr-frieden/u/31332295 Aufstand für Frieden] &amp;ndash; podpiši se!
* govor nemškega generala v pokoju Ericha Vada na Vstaji za mir v Berlinu 25. februarja 2023, [https://www.youtube.com/watch?v=z82kwt7glZU Youtube] 
* govor Geoffreyja Sachsa na istem dogodku, [https://www.youtube.com/watch?v=I4l63yN656A Youtube]
*beri tudi Mateja A. Hrastar: [https://www.dnevnik.si/1043007898 Organizator v Kijevu odpovedal načrtovani koncert skupine Laibach.] ''Dnevnik'' 27. 2. 2023: &quot;Kot je skupina še zapisala za STA, so od njih kategorično zahtevali, da se dobesedno izjasnijo, da so vsi Rusi slabi in da je vsa ruska umetnost ničvredna, na kar seveda niso pristali.&quot;

Fotografije z napisi sem postavil v Wikimedijino Zbirko v kategorijo [[:c:Category:Demonstrations and protests in Ljubljana in 2023|Demonstrations and protests in Ljubljana in 2023]], Slovene-language signage at demonstrations in Demonstrations and protests in support of peace.

==Stran '''477''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri477/index.html Samo en cvet,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 5. februarja 2023&lt;/small&gt;==

Ko gre človek od hiše, je fotografskih motivov takoj več. Midva sva šla za tri dni v Savinjsko dolino. Spala sva kot edina gosta v gostilni Atelšek v kraju [[:w:Dol - Suha|Dol - Suha]], se s smučmi sprehajala po Golteh in obeh [[:w:Smrekovec|Smrekovcih]] ter obiskovala in fotografirala spominska obeležja v okolici. Partizanska so šla v sloj [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 Partizanski spomeniki na Geopediji,] ki se počasi približuje znamki 7500 obeležij, za [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2517_x1599546.4813678826_y5818211.982024141_s9_b2852 literarne, ki imajo tudi svoj sloj,] pa ne vem, kdaj bo čas. Sicer pa ne vem, zakaj bi jih moral na zemljevid postavljati ravno jaz, saj to lahko stori kdor koli od literarno zainteresiranih in pri tem uporabi moje fotografije v tejle galeriji, zato pa so opremljene z licenco CC, ki nagovarja k njihovi prosti uporabi. [[:w:Anton Aškerc|Aškerčevih]] verzov Mozirju (slika 1) začuda na Wikiviru še ni, [[:w:Matej Bor|Borovih]] (2) zaradi zadrte avtorske zakonodaje še ne sme biti. V teh krajih so živeli [[:w:Ivan Hribar|Ivan Hribar]], [[:w:Žiga Laykauf|Žiga Laykauf]] (6, 7 in nagrobnik 36), [[:w:Tone Čokan|Tone Čokan]] (8, 9), [[:w:Vladimir Levstik|Vladimir Levstik]] (14). [[:w:Kerubin Tušek|Kerubin Tušek]] (10) in Jakob Sem (28) sta bila duhovnika, žrtvi fašizma: prvi je izdihnil v Dachauu, drugega so pobili s kolom in mu prerezali grlo ter vrgli v Savo v Jasenovcu; oba sta bila na [[:w:Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje|spominski plošči v romarskem središču Brezje na Gorenjskem]], pa je bilo frančiškane sram, ker sta umrla na &quot;napačni strani&quot;, in so ploščo pred leti odstranili. Tudi svojci Toneta Čokana menijo, da je pesnik in partizan umrl na &quot;napačni strani&quot;, zato niso dovolili vklesati njegovega imena na partizanski spomenik v Mozirju. Največ posnetkov sem napravil na lepo urejenem spominskem objektu [[:w:Karel Destovnik - Kajuh|Karlu Destovniku - Kajuhu]] na Žlebnikovi domačiji v Šentvidu pri Zavodnju, kjer je pesnik padel. Verz iz njegove pesmi je za naslov tejle strani v albumu.

==Stran '''476''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri476/index.html FIDE$,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 28. januarja 2023&lt;/small&gt;==

Vsakega po malo, najprej obeležja: prvi ženski na Triglavu [[:w:Rozalija Škantar|Rozaliji Škantar]] v Srednji vasi v Bohinju, na viškem britofu pa [[:w:Alfred Šerko|Šerku]], [[:w:Alojz Kraigher|Kraigherju]] in [[:w:Ivan Prijatelj|Prijatelju]]. Potem, tako kot lani in prej, [[:w:Dražgoška bitka|Dražgoše]], z novo vladno garnituro. Slike na Wikipediji že imajo, zato sem svoje dal v rezervo na Wikimedia Commons. Slike 19&amp;ndash;22 so s stavke pacientov v Kranju, tudi naslov tele strani je s protestnega napisa od tam. Potem so pa do konca same smuške: s travnikov med Smrečjem in Rožnikom nad Lajšami, z Uskovnice, s Hrušenskega vrha v Karavankah; drugod vreme ni bilo tako, da bi se človeku dalo fotografirati. Med slednjimi posnetek Janija Kovačiča, ki izvaja taboriščne pesmi iz svoje knjige [https://prvi.rtvslo.si/podkast/pesem-v-zepu/173250924/174666575 ''Orfej iz pekla''] v atriju ZRC SAZU, dokumentira obeleženje dneva spomina na holokavst 26. januarja. S spodbujanjem in podaljševanjem vojne v Ukrajini in z izobčenjem Vzhoda iz globalnega gospodarstva in komunikacije nas psihopati tam zgoraj ponovno vodijo v svetovno tragedijo ali celo h koncu civilizacije.

==Stran '''475''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri475/index.html Muzej upora,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 31. decembra 2022&lt;/small&gt;==

Na prednovoletnem srečanju aktivistov 8. marca sem žal napravil malo fotografij, čeprav je bilo na njem kar nekaj enciklopedično zanimivih ljudi, na Wikipediji sem ilustriral le pesnico [[:w:Nina Dragičević|Nino Dragičević]]. Naslednji posnetki so s smuke in hoje po Pohorju od Kop do Ribniške koče ter obiskovanja partizanskih in drugih obeležij v Ribnici in Lovrencu na Pohorju, v Podvelki in Slovenj Gradcu. Partizanske sem postavil v [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 zbirko na Geopediji,] ki je narasla na 7400 enot, od literarnih pa so tu [[:w:Stane Sever|Stane Sever]], [[:w:Antonija Bernard|Antonija Bernard]], [[:w:Igor Šentjurc|Igor Šentjurc]], [[:w:Franc Ksaver Meško|Franc Ksaver Meško]] (s kipom in [https://meskovabukvarna.eu/ bukvarno]). Druga polovica strani dokumentira Muzej upora 2020&amp;ndash;2022, ki ga v Slovenj Gradcu postavlja skupina zavzetih petkovih kolesarskih protestnikov; posnetke muzejskih eksponatov sem postavil v Wikimedijino zbirko pod naslov [[:c:Category:Museum of resistance 2020–2022, Slovenj Gradec|Museum of resistance 2020–2022, Slovenj Gradec]] v skupino [[:c:Category:Protests against Janez Janša|protestnih napisov proti Janši]].

==Stran '''474''' [https://slov.si/mh/galerije/galeri474/index.html Občansko raziskovanje,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 22. decembra 2022&lt;/small&gt;==

Prvih sedem fotografij je s Kosmatice, kamor se pride iz Podna, do tja pa čez Ljubelj in Slovenj Plajberk. Sonce se je pokazalo šele na vrhu. Ljudi je na tem lahkem turnem smuku, ki gre po gozdni cesti do Ogrizove planine, najbrž vedno veliko. Vse druge fotografije so z dolge predstavitve 1000 strani debele knjige stotih avtorjev ''Izzivi občanskega raziskovanja'', ki jo je uredil Zdravko Mlinar. Obiskovalcev je bila polna kinodvorana Svobode v Žireh, na posnetkih so govorci (z Yerpom sva jih postavila tudi pod naslov [[:c:Category:Izzivi občanskega raziskovanja book launch|Izzivi občanskega raziskovanja book launch]] v Wikimedijino Zbirko) in drugi udeleženci. Moj nagovor je [[Izzivi občanskega raziskovanja|tule]].

==Stran '''473''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri473/index.html S Slodnjakom,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 13. decembra 2022&lt;/small&gt;==

Na začetku so fotografije s slavističnih ekskurzij z Antonom Slodnjakom v 50. letih iz arhiva slavistke Darje Tasič, roj. Eršte, hčere slavistke Danice Visočnik, ki je bila študentka na slavistiki med letoma 1948 in 1956. Nekatere osebe na fotografijah so že prepoznane, prosim še za identifikacijo drugih. Zadnjih šest fotografij je poslala Irma Kern in dopolnjujejo njen [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2022/007915.html prispevek na Slovlitu]. Tuje posnetke bi moral iz različnih razlogov postavljati v samostojno galerijo, pa za njeno otvoritev preprosto ni časa. V sredici tokratne strani so posnetki narave in slovesnosti ob obletnici poljanske vstaje leta 1941 v Vinharjah. Tam sem želel na izust predstaviti svoj tekst [[Poljanska vstaja]], pa sem ga po uvodnem zatikanju potem raje kar prebral. Svoja besedila takega in podobnega značaja ([[Od etike k etiketi]], [[Golob vs. Bobnar]] itd.) postavljam na Wikiverzo pod naslov [[Objave: Miran Hladnik]].

==Stran '''472''' [http://slov.si/mh/galerije/s_pesmijo_v_svobodo_1945/index.html S pesmijo v svobodo, pesmarica 1945,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 29. novembra 2022&lt;/small&gt;==

==Stran '''472''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri472/index.html Boris Paternu,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 29. novembra 2022&lt;/small&gt;==

28. novembra je oddelek za slovenistiko priredil spominsko srečanje za [[:w:Boris Paternu|Borisom Paternujem]]. Ob tem smo v spominu osvežili mladostno partizansko pesništvo pokojnega kolega in preslikali nekaj starih oddelčnih fotografij. Ja, dobro bi jih bilo spraviti na eno mesto, žal ne na spletišču FF, ker tam naloženo gradivo vsakih nekaj let pobrišejo.

==Stran '''471''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri471/index.html Ne bit tko resna, dej se mal nasmej,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 26. novembra 2022&lt;/small&gt;==

Pred trojnim referendumom smo v poštne nabiralnike potikali letake Inštituta 8. marec (prva slika) in se udeležili dogodka z naslovom RTV je ZAkon, ki se je 23. novembra odvijal pred poslopjem RTV. Govorili in prepevali so Miša Molk, Tatjana Pirc, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Dejan Koban in Sandra Bašić Hrvatin, Rudi Bučar, Boštjan Narat in Boštjan  Gombač, Rajmond Debevec, Fed horses, Andrej Rozman, Samo Budna, Marcel Štefančič. Njihove portrete sem postavil v Wikimedijino Zbirko. Dogodek, ki je ozaveščal o nuji trikratnega ZA na referendumu, sta oglašala [https://www.facebook.com/ProtestnaLjudskaSkupscina/ Protestna ljudska skupščina] in [https://www.8marec.si/zascitimo-drug-drugega-za-javno-rtv/ Inštitut 8. marec.] Zelo jasno in prepričljivo je destruktivno janšistovanje predstavil predsednik vlade [https://www.24ur.com/novice/slovenija/soocenje-goloba-in-janse-na-pop-tv-trojni-referendum-bo-test-zaupanja.html Robert Golob v včerajšnjem pogovoru na POP TV.] &amp;mdash; Dva dni pozneje je bilo treba v Žiri. V žirovski panteon so namreč na pobudo Viktorja Žaklja umestili dva nova člana: [[:w:Miha Naglič|Miha Nagliča]] in [[:w:Zdravko Mlinar|Zdravka Mlinarja]]. Tudi portrete slavljencev, govornikov ob tej priložnosti in nekaterih poznanih obiskovalcev sem postavil v Zbirko in jih združil v kategoriji [[:c:Category:People of Žiri|People of Žiri]]: Alojz Demšar, Niko Toš, Stane Kosmač in še kdo. Svoje izvajanje sem spravil na Wikiverzo pod naslov [[Miha Naglič]]. Predzadnjo fotografijo absolventske? ekskurzije slavistov v Dubrovnik v 1950. letih hranijo v slavistični knjižnici na FF, na njej je v ospredju [[:w:Boris Paternu|Boris Paternu]], ki mu je posvečeno [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2022/007888.html spominsko srečanje v ponedeljek 28. novembra na FF UL.] Zadnji grafit pa je dal ime tejle strani.

==Stran '''470''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri470/index.html Popotovanje 2022,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 19. novembra 2022&lt;/small&gt;==

Popotovanja iz Litije do Čateža se je letos udeležilo nekaj nad 40 slovenistov, šli smo po južni varianti, vmes nekateri skočili še do Tisja, kjer stojita kip narodnemu heroju Francu Rozmanu - Stanetu in spomenik prvemu večjemu spopadu partizanskega 2. Štajerskega bataljona z Nemci decembra 1941. Pred Čatežem se je pokazalo celo malo sonca, izgubljanja je bilo komaj kaj. Nekaj literarnozgodovinskih informacij o popotovanju je na [[Litija-Čatež]]. Predavanja ob Plečnikovem kipu v Litiji tokrat zaradi zamude gorenjskega vlaka ni bilo, so pa zato tu na začetku fotografije sveže postavljenih kipov rusistu in slovaropiscu [[:w:Davorin Hostnik|Davorinu Hostniku]] (kip je leta 2019 odkril [[:w:Sergej Lavrov|Sergej Lavrov]]) in [[:w:Slavko Grum|Slavku Grumu]] v Šmartnem.

==Stran '''469''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri469/index.html ZA,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 19. novembra 2022&lt;/small&gt;==

Začetni posnetki so z obiska razstave Nacija minus kultura, ki jo je v Muzeju novejše umetnosti pripravil [[:w:Vuk Ćosić|Vuk Ćosić]]. Vukovim razlagam sva prisluhnila z [[:w:Zvonko Kovač|Zvonkom Kovačem]], preden sva se odpravila na zagovor disertacije Blaža Kavška, kjer sva bila v komisiji za njeno oceno. Dogodek je bil lep, kandidat je pokazal, da temo obvlada in jo zna tudi zelo artikulirano predstaviti, publika je živo diskutirala, le moj polurni uvod na temo literarnovednih doktoratov na Slovenskem je bil predolg. Posnetek 20, ki ga je napravil član komisije [[:w:Peter Scherber|Peter Scherber]], prisoten na zagovoru prek Zooma, se je samovoljno prestavil preveč naprej. Posnetki novih kranjski kipov Prešernovim sodobnikom [[:w:Mihail Jurjevič Lermontov|Lermontovu]], Ševčenku, Lamartinu, [[:w:en:José de Espronceda|Esproncedu]] so nastali ob obisku kranjske knjižnice, ki izbira kranjske literate za portretno postavitev v knjižničnih prostorih. Protestni napisi od 15 do 19 pa so s shoda v podporo RTV in za '''ZA''' na referendumu.

==Stran '''468''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri468/index.html Kropa je an velik mest,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 3. novembra 2022&lt;/small&gt;==

Pesem Kropa je an velik mest (12) je napisal kroparski zgodovinar železarstva Janez Šmitek (1916&amp;ndash;2005), sorodnik etnologa [[:w:Zmago Šmitek|Zmaga Šmitka]]. Slikal sem jo na mizi pri Micki Lazar, kroparski stoletnici, ki živi v veliki hiši, ki ji pravijo Fovšaritnica. Mickina [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope|pripoved o reševanju ranjenega partizana]] bo izšla v ''Svobodni besedi''. 

Fotografije do Micke so s predvolilnega srečanja predsedniških kandidatov, ki ga je organiziral Glas ljudstva. Desničarja Logar in Cigler Kralj nista prišla, Senčarjeva pa se je opravičila. Drugi so dobili v Wikimedijini zbirki ali celo v svojih geslih na Wikipediji sveže portrete. Druga tretjina slik (13&amp;ndash;22) so s komemoracije na dobravskem pokopališču in druženja po njem. Lokalna šola je pripravila presenečenje z odpovedjo otroških recitacij, ker je učiteljica vztrajala, da na grobu padlih borcev recitirajo tudi pesmi Franceta Balantiča, ki je bil njihov smrtni sovražnik. O poskusu desničarske ugrabitve proslave beri [[Spominska slovesnost na Srednji Dobravi pri Kropi]] in [[Balantič na partizanskih grobovih]].  

Zadnja tretjina fotografij je s planinskih izletov v Karavanke in bohinske planine.

==Stran '''467''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri467/index.html Abbiamo lottato per la vita,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 17. oktobra 2022&lt;/small&gt;==

Spominska plošča dramatiku [[:w:Jaka Štoka|Jaku Štoki]] na Kontovelu je še s prejšnjega izleta po okolici Trsta, dokumentiranega eno stran nazaj, sledijo zgodovinarja [[:w:Bojan Balkovec|Bojan Balkovec]] in [[:w:Kornelija Ajlec|Kornelija Ajlec]] in razgledi  z Malega Draškega vrha (od 4 do 10). Na Arnesovi konferenci ob 30. obletnici ustanovitve sem posnel nagrajence in organizatorje (od 12 do 20). Ob potoku Dobršniku nad Hrušico je nova ferata, ki pripelje do hrušenskih rovtov (od 21 do 38), kamor hodijo v svoja planinska zavetišča veseli ljudje. Ivanka Rus, p. d. Cjazna, je za morebitno objavo pripovedovala o dogodkih med drugo svetovno vojno na Dobravi (39). Od 40 do 57 so posnetki s srečanja v Novi Gorici v spomin kolega [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]]; kar nekaj portretov udeležencev sem postavil v [[:c:Special:Contributions/Hladnikm|Wikimedijino Zbirko]], posnetke referatov pa bo na Youtube postavila zanesljiva organizatorka Anika Velišček. Naslednji dan sva z Miro obhajala partizanske spomenike v goriški okolici, malo z avtom malo s kolesom (od 40 do konca). Njihove fotografije gredo v sloj [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 Partizanski spomeniki na Geopediji,] ki je te dni presegel številko 7200 obeležij, nekaj tistih z vklesanimi verzi v slovenščini in italijanščini pa sem postavil še semle in si iz njih sposodil tudi naslov tele strani. Modre zvezdice okrog Gorice bodo potem, ko naložim slike in opise obeležij, postale rdeče. Na repu so literarna obeležja v Novi Gorici in Solkanu: [[:w:Andrej Budal|Andreju Budalu]], [[:w:Ljubka Šorli|Ljubki Šorli]], [[:w:Pavlina Pajk|Pavlini Pajk]]; za njihov vpis v [https://www.geopedia.world/#T281_L2517_x1613801.292266786_y5805579.339961175_s9_b2345 sloj literarnih obeležij na Geopediji] nagovarjam študente.

==Stran '''466''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri466/index.html Naj kmetič sodi le kmetijo,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 2. oktobra 2022&lt;/small&gt;==

Prva polovica fotografij je s stavke RTV na Trgu republike, druga polovica z večerje na slavističnem kongresu v Kopru. Ločnica med polovicama je iz dvakrat dveh napisov: iz mirnega časa (svežega grafita o nesmiselnosti meja in družbenega ločevanja &amp;ndash; ob njem je nastalo [[Brezmejnost|razmišljanje o brezmejnosti]] &amp;ndash; in napisa iz leta 1902, posnetega v vasi Korošci na italijanski strani meje) in iz vojnega časa (partizanski spomenik padlim domačinom na Proseku pri Trstu in nagrobnik Tržačanki Almi Vivoda, po kateri se je imenoval italijanski partizanski bataljon, v Miljah); mimogrede: [[:w:it:Alma Vivoda|Alma Vivoda]] ima wikipedijsko geslo samo v italijanščini. Spomenikov v Trstu in okolici sem ob slavističnem kongresu poslikal še mnogo, spravil pa sem jih v [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 zbirko na Geopediji]; še kaka dva izleta, pa bodo tržaški partizanski spomeniki pod streho. Je med Tržačani kdo, ki bi poiskal in poslikal, kar je na zemljevidu označeno z modro zvezdico, npr. ploščo v notranjščini občinske stavbe v Zgoniku in v Miljah, pa spomenik padlemu Leandru Furlanu nekje v grmovju ob cesti med Gabrovico in Prosekom; če je sploh še tam? Skoraj nespodobno je, da te reči počne nekdo iz Kranjske. 

Stavka delavcev na RTV je bil prvovrstni kulturni dogodek, z množico iskrivih govorov; če ob protestu takih odličnih posameznikov javnost ostane mlačna in oblast gluha, nam ni pomoči. Portrete stavkajočih RTV-jevcev in podpornikov (Helena Milinković, Sašo Hribar, Igor Bergant, Iztok Čop, Goran Vojnović, Mitja Žagar ...; nekateri portreti mi niso uspeli, druge sem slikal že kdaj prej) sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko, končno gre za pomembne javne osebnosti, ki že imajo članke na Wikipediji ali pa jih bodo še dobili, protestne napise pa k [[:c:Category:Protest in Ljubljana (2022-09-26)|ostalim slovenskim protestnim napisom za leto 2022]]. Ob stavki je soprotestnik Boris A. Novak za ''Večer'' napisal prispevek [https://www.vecer.com/v-soboto/kulturna-politika-zoper-bedo-drzave-v-drzavi-10298132 Zoper bedo države v državi,] ki sem ga umestil na [[Kako rešiti civilizacijo|seznam kritičnih spisov]], ki ozaveščajo javnost o usodnosti aktualnega družbenega dogajanja. 

Na slavističnem kongresu v Kopru sem bil samo v petek zvečer, ko sva s soimenjakom Miranom Košuto (ja, pomembno je biti Miran &lt; ''[[:w:en:the Importance of Being Earnest|the importance of being Earnest]]'' :) prejela častno članstvo Slavističnega društva Slovenije. Ob tej priložnosti sem zapisal [[Brezmejnost|tisto o brezmejnosti zgoraj]]. [[:w:Jani Kovačič|Jani Kovačič]] in [[:w:Miran Košuta|Miran Košuta]] sta pozno v noč igrala in prepevala socialne pesmi [[:w:it:Giorgio Gaber|Giorgia Gabra]]; [[Komentarji k fotografijam#Stran 431 Ustavimo državni udar, 20. novembra 2021|o njuni prvi izvedbi sem na tem mestu poročal lani novembra]].  Vse pomembno o kongresu je na [https://zdsds.si/2022/09/koncni-program-slovenskega-slavisticnega-kongresa-2022-slovenski-jezik-in-knjizevnost-med-kulturami/ spletni strani Slavističnega društva,] jaz dodam samo, da smo se imeli fajn.

==Stran '''465''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri465/index.html Svoboda in mir,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 26. septembra 2022&lt;/small&gt;==

Grafit s ptiči, ki simbolizirajo svobodo (0), sem slikal na Taboru v Ljubljani, prvi pano za razstavo o [[:w:Fran Ramovš|Franu Ramovšu]] pa v avli FF (1). Plakat na stojnici pred radovljiško občino (2) vabi k podpisu za referendum proti politizaciji RTV, proti bohotenju birokracije in proti ukinitvi dolgotrajne oskrbe. Človek bi tekel podpisat, če ne bi plakata razobesili tisti esdeesovci, ki so RTV zavzeli s svojimi strankarskimi kadri in močno povečali število mest v državni upravi za svoje ljudi ter s tem politizirali družbo. Stranka zavaja že s tem, da se na plakatu nikjer ni podpisala kot predlagatelj, in tako pobira tudi podpise tistih, ki bi jim sicer svojega podpisa nikakor ne oddali. Sliki sveže obnovljenih partizanskih spomenikov in britofa na Ovsišah sem dodal, ker bosta krasili pripoved Janka Potočnika o tragičnih dogodkih v kraju med drugo svetovno vojno, namenjeno objavi v ''Svobodni besedi''. Njegovo pričevanje je pomagalo popraviti napačen podatek o požigu šole in farovža na [[:w:Ovsiše|Ovsišah]] na Wikipediji. Partizani ju niso požgali leta 1945, ampak že sredi 1943, ker so se po odhodu nemškega učitelja in izgonu župnika Ocepka v Srbijo v prazne prostore hoteli nastaniti domobranci. Napačna letnica je podpirala farški narativ o načrtnem komunističnem uničevanju cerkva tik pred iztekom vojne. 

Naslednjih osem posnetkov je z obiska Zvonka in Ane Kovač v Donji Dubravi (oz. Dobravi, kot pravijo domačini) v Medžimurju. Nazaj grede sva obiskovala in fotografirala partizanske spomenike v Slovenskih goricah med Ljutomerom in Ormožem; slovenska imena so tudi na spomenikih na Hrvaškem, kakor so hrvaška imena na nagrobnikih v Sloveniji. Ljudje govorijo zelo podobno na eni in na drugi strani in se razumejo bolje, kot jih razumemo Kranjci; bogve zakaj so morali na sredo ceste postaviti rampo in zakaj strogo pregledujejo dokumente vsakemu, ki umetno zarisano mejo prečka. Na fotkah so reči, ki so padle v oko, prijazni domačini, ki se radi pustijo fotografirati, in kulturne znamenitosti. Na zgrafitu na sliki 17 je spet beseda svoboda, postavil sem jo tudi v naslov tele strani. Miklavž pri Ormožu se ponaša s kipom mariborskega škofa [[:w:Ivan Jožef Tomažič|Ivana Jožefa Tomažiča]], ki je za razliko od kolaborantske kranjske duhovščine pri okupatorju ostro protestiral zaradi preganjanja zavednih Slovencev, vas Kog pa ima dva pomembna rojaka, narodnega heroja profesorja in pisatelja [[:w:Jože Kerenčič|Jožeta Kerenčiča]] in duhovnika [[:w:Franc Orešnik|Franca Orešnika]], ki so ga ustaši pokončali v Jasenovcu: udarec z batom po glavi, prerezali so mu grlo in ga vrgli v Savo. Njegovo ime je bilo tudi na plošči duhovnikom, žrtvam fašizma na Brezjah, ki pa so jo frančiškani pred leti sneli, češ da so na njej napake (glej [[:w:Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje|Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje]] in [[Izbrisani duhovniki]]). Kapelice z njegovo podobo nisva našla, cerkev, v kateri je plošča, pa je bila zaprta. Torej kdaj drugič. Med posnetki se je nabralo kar nekaj plošč oz. nagrobnikov, posvečenih književnikom, poleg Kerenčiča so to še [[:w:hr:Zvonimir Bartolić|Zvonimir Bartolić]], [[:w:Božidar Flegerič|Božidar Flegerič]], [[:d:Q21548231|Janko Lešničar oz. Lesničar]], [[:w:Anton Kosi|Anton Kosi]] in parapsiholog [[:w:Martin Kojc|Martin Kojc]], pa tudi [[:w:Rudolf Maister|Rudolf Maister]] je bil pesnik. Med živimi pa je pesnik [[:w:Zvonko Kovač|Zvonko Kovač]].

==Stran '''464''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri464/index.html Carpe diem,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 17. septembra 2022&lt;/small&gt;==

''Carpe diem'' piše na razgledišču nad [[:w:Valun|Valunskim]] zalivom na Cresu (slika 10) pol v latinici, pol pa v nekakšni glagolici, ki je tule ne znam reproducirati. Ali se samo meni zdi, da je nekdo želel na ta način družiti dve kulturi, romansko in slovansko, pod skupnim imenovalcem uživanja življenja. V zadnjih dveh treh letih so se povezovanje, premoščanje, vključevanje ... izgubili iz zahodnega besednjaka, nadomestil jih je militantni besednjak, uglašen trenutno na [[:w:rusofobija|rusofobna]] čustva (geslo rusofobija je na slovenski Wikipediji novo, drugi jeziki pa ga poznajo že dolgo, angleško npr. od leta 2005), podobno kot so ne tako daleč nazaj človeštvo vodili v vojne sovraštvo do Židov, &quot;rumena nevarnost&quot; in druge oblike rasizma. Geslo sem dodal na rastoči seznam člankov pod naslovom [[Kako rešiti civilizacijo]] na Wikiverzi.

Sicer pa so tu slike s poti na morje, na Cres, kam pa drugam. Dol grede sva obiskala nekaj spomenikov, tudi na Hrvaškem je nekaj &quot;slovenskih&quot; partizanskih obeležij. Človek celo naleti naključno na obeležje, ki ni vpisano nikjer. Kako da doslej nisem vpisal plošče pisatelju Ivu Grahorju, ki je umrl v Dachauu leta 1944 (1, 2), mi ni jasno, čeprav sem jo fotografiral že leta 2013. Več pisateljev je lociralo dogajanje pod Učko (4), med njimi Ivan Pregelj v pripovedi ''Peter Markovič, strah ljubljanskih šolarjev'' (1929) in Milan Lipovec v [[:w:Čubejska prigoda|Čubejski prigodi]] (1972). Nazaj grede je bilo neurno. Cerkev v Ročkem Polju (29, 30, 31) je posvečena sv. Roku, imeni Roč in Rok pa etimološko nista povezani. Na zadnjih posnetkih se potomstvo v domači kleti uri v plezanju.

==Stran '''463''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri463/index.html Pest Reicha se dviga,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 8. septembra 2022&lt;/small&gt;==

Imelo me je, da bi stran naslovil [[:w:Laško (razločitev)|Laško]], ne kot kraj [[:w:Laško|Laško]] ne kot [[:w:Italija|sosednjo državo]], ampak kot pivo, ki se pretaka na zadnjih posnetkih in prispeva k njihovi razpoloženjskosti, kakor je zaznamovalo tudi dan in noč 3. septembra. Pa sem jo glede na aktualno rožljanje z orožjem v Evropi (brezčutna britanska ministrica [https://www.mirror.co.uk/news/politics/emotionless-liz-truss-says-would-27816744 Liz Truss žuga z uporabo atomskega orožja!]) svarilno naslovil z besedami letaka iz leta 1942: ''Pest Reicha se dviga!'' 

Sicer pa takole: prve fotke so z izleta na Babo, ki jo poznam samo kot vsakoletni smučarski vrh, sledijo slike z vzpona na Planjavo (nazaj sva šla skoz Repov kot in seveda lahkomiselno zgrešila prehod na izpostavljenem mestu). Tretja serija posnetkov je iz Goriških brd in Korade, kjer je bilo treba obiskati prgišče partizanskih obeležij. Fotografije iz Rovt nad Podnartom so nastale ob intervjuju Janka Potočnika v zvezi z medvojnimi dogodki (prvi kos pod naslovom [[Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji#Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu|Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu]] je predviden za objavo v ''Svobodni besedi''). Za Matevžev peti rojstni dan se je zgodil obisk Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani (zgradil ga je razvpiti odpadnik [[:w:Dragotin Dežman|Dragotin Dežman]] oz. Karel Deschmann oz. v Alešovčevem prevodu Karel Regenmož; o njem sem nekaj pisal tudi sam) z naslednjimi doživetji: vožnja z vlakom, vožnja s Kavalirjem, malica pred magistratom, plezanje po platani pred muzejem, modre razlage sošolca kustosa [[:w:Boris Kryštufek|Borisa Kryštufka]], sladoled v Maximarketu). Na ZRC SAZU smo se slikali z direktorjem [[:w:Oto Luthar|Lutharjem]] po pogovoru o nadaljnji usodi [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 zbirke trenutno 7100 partizanskih spomenikov na Geopediji,] in 12.000 partizanskih pesmi Paternujeve zbirke. V preddverju sem zalotil na skodelici strokovnega pogovora kolegice [[:w:paremiologija|paremiologinje]]. Naslednjih 16 posnetkov kaže, kako se na istem kraju (Uskovnici) da kombinirati hribolazenje (Veliki Draški vrh; sicer spet vsakoletni smuški cilj), gobarjenje, borčevsko proslavo in planinsko žuranje.

Zadnjih devet slik je z obiska predsedniškega kandidata [[:w:Ivo Vajgl|Iva Vajgla]] v Radovljici. Vajgl je edini od kandidatov, ki ne navija za nadaljevanje vojne v Ukrajini in s tem za novo svetovno vojno. Zato pozivam k podpisu podpore volivcev k njegovi kandidaturi. Podpisati se je treba pred uradnikom na upravni enoti (obrazec imajo pripravljen tam) in ga izročiti kandidatu oz. aktivistu, ki pred vhodom pobira podpise zanj. Ali pa kar poslati na njegov domači naslov Cesta Dolomitskega odreda 43, 1358 Log pri Brezovici. 

In ker smo že pri družbenem aktivizmu, na štantih pred občinami ali pa elektronsko lahko prispevamo dva podpisa za zakonodajni akciji Inštituta 8. marec o zastonj šolski malici. Povezavi sta tule:
*https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=6105
*https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=6106

[https://wbw-shop.fourthwall.com/all-collections Majico s protivojnim napisom] pa je mogoče naročiti pri World Beyond War.

==Stran '''462''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri462/index.html Dabei den Almhirten erschlagen,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 12. avgusta 2022&lt;/small&gt;==

Po številu posnamem nagrobnikov, spomenikov in plošč več kot portretov živih ljudi, ampak ti so zanimivejši, zato jim v galeriji dajem prednost, spomenike pa postavljam na druga mesta, največ na Geopedijo in v Wikimedijino Zbirko. Zadnja dva tedna sem dokumentiral radovljiško praznovanje na Vodiški planini, ki mu je sledilo druženje s pohodniki pri Švebu v Dražgošah, naslednji dan je bila komemoracija pod Storžičem, kjer je govorila Andreja Katič, spet je sledilo prijateljsko druženje in pojedina pri Harižu na Potarjah. Zadnja serija posnetkov je z izleta na Maloško Poldne s severne strani, čez nezahtevno ferato na začetku. Na zemljevidih je Maloško Poldne (Mallestiger Mittagskogel) gora v grebenu med Kresiščem in Trupejevim Poldnevom, na terenu pa z vrha kaže smerokaz navzdol na avstrijsko stran, kjer so četrt ure oddaljeni razgledni vrh s križem in z imenom Ostra peč preimenovali v Maloško Poldne. Napisi na smerokazih so tu vsi samo v nemščini, tudi tisti na meji. Verze na znamenju pri koči Mitzi-Moitzl Hütte, ki govorijo o žalostni smrti planšarja leta 1946, sem si izposodil za naslov te strani. Na poti na Koroško in nazaj grede sva obiskala partizanske spomenike na britofih. V Podgorju sva naletela na spominsko ploščo dolgoletnemu ravnatelju Mohorjeve prelatu Janezu Hornböcku (soimenjaku mežiškega duhovnika, ki je končal v Dachauu leta 1942; glej [[:v:Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje|njegovo ime na plošči umorjenih duhovnikov]]), v Svečah pa na nagrobnik našega kolega [[:w:Fabjan Hafner|Fabjana Hafnerja]]. Na zadnjem posnetku je Janko Potočnik; njegove žive spomine na drugo svetovno vojno v naših krajih sva z Miro posnela za morebitno objavo.

==Stran '''461''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri461/index.html Znakovni jezik,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 2. avgusta 2022&lt;/small&gt;==

Naslov strani Znakovni jezik je v skladu z duhom časa malo zavajajoč, nanaša se pa na portret Špele Uršič Andres (19), ki sem ga na Wikimedijini Zbirki opremil s kategorijo Sign language interpreters. Špela je  tolmačila gluhim podelitev letošnjih radovljiških občinskih priznanj, sicer pa jo lahko gledamo na nacionalni televiziji. Enega od letošnjih občinskih pečatov je za svoj civilnodružbeni aktivizem in urejanje okoliških partizanskih obeležij prejela tudi Mira (18). V Zbirko sem postavil portrete nagrajencev; geslo na Wikipediji (v več jezikih) ima od njih za zdaj samo plavalka [[:w:Tjaša Pintar|Tjaša Pintar]]. Zdravnica in gorska reševalka Eva Pogačar (33) se je spomnila, kako je februarja leta 2007 pod Loškim žlebom v helikopter potegnila Jureta, ki je po padcu z Jalovca tam ležal zasut s snegom. Čudež preživetja, ki ga je opisal v [https://www.pzs.si/javno/ka_dokumenti/Slovenski_alpinizem_2007.pdf zborniku ''Slovenski alpinizem 2007'',] smo seveda proslavili, posnetka pa takrat na žuru nisem napravil nobenega. 

Nekaj fotk je z Ruske kapelice na Vršiču, kjer je imel kranjskogorski župan, ki je na oder prišel po kekčevsko z rukzakom in palicami, obupen nagovor. Po komemoraciji smo se s prijatelji povzpeli na bližnjo razgledno Špico v Sedelcih oz. Mavrinc, domov grede pa obiskali [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/stefe-drago/ Draga Štefeta] (3$&amp;ndash;14).

==Stran '''460''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri460/index.html Imena rož,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 23. julija 2022&lt;/small&gt;==

Ja, mišljene so rože in rožice vseh vrst, nekatere so že, če dopušča GDPR, opremljene z imeni, za druge prosim pomoči. Posnete so bile po vrsti na Toscu, Vrtači, Viševniku in pri Tomačevem, kjer je imel [[:w:Inštitut 8. marec|Inštitut 8. marec]] piknik. Nekatere sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko v kategorijo [[:c:Category:Activists from Slovenia|Activists from Slovenia]], kjer lahko posameznico kdor koli uvrsti v kaj bolj natančnega: Environmentalists from Slovenia‎, Feminists from Slovenia‎, Humanitarians from Slovenia‎, Trade unionists from Slovenia‎. Prva slika je pa s piknika popisovalcev [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 partizanskih spomenikov za Geopedijo] na Dobravi; doslej smo popisali 7050 obeležij. S Pavlo iz Prage in z Jacqueline (?) iz Kolumbije smo se srečali in spoznali v hribih slučajno; drugi portretiranci so otroci, vnuki, zakonci in prijatelji. Poletje je en lep letni čas.

==Stran '''459''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri459/index.html Obsodilo na smrt na vešalih,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 5. julija 2022&lt;/small&gt;==

Takole si sledijo: Tjaša Zorc na Tromostovju pobira podpise k [https://www.peticija.online/peticija_za_dosledno_upotevanje_7_lena_ustave_republike_slovenije peticiji za upoštevanje 7. člena ustave,] ki govori o ločitvi cerkve od države (prva dva posnetka), obisk partizanske tehnike Meta na Jelovici (nadaljnjih šest posnetkov; kopa, pripravljena za kuhanje oglja je bila tokrat [https://slov.si/mh/galerije/galeri412/target82.html malo drugačna kot lani,] sledijo štirje posnetki z Uskovnice in deset posnetkov z otvoritve razstave Tržič 1942, kjer [[Tržič leta 1942|sem nastopal tudi sam]]. V času, ko se v šolah in muzejih izogibajo druge svetovne vojne ali jo želijo sprevrženo prikazati kot spopad med krščansko civilizacijo in brezbožnim komunizmom, so razstave, kot je tržiška, ki pokažejo, kako brezobzirno je Tretji rajh pobijal zavedne Slovence, dragocene. Zadnja dva posnetka sta s predavanj na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture na FF v Ljubljani.

==Stran '''458''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri458/index.html Kekec 2022,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 4. julija 2022&lt;/small&gt;==

Lepo kot vedno. Izhodišče je bil parkirni prostor pod planino Konjščico, cilj je bil Studorski preval, večina pa je turo še malo podaljšala in zavzela vrh Ablanca nad sedlom, ki spada med dvatisočake. Piknik smo imeli na Uskovnici, kjer se je nazadnje kekčevalo pred kakimi 25 leti. Če je verjeti fotografiji, je bilo udeležencev tokrat 19. Bilo je tudi nekaj kulture: brali smo iz Butalcev, za domačo nalogo pa imamo ogled gesla [[:w:Uskovnica|Uskovnica]], kjer piše tudi o znamenitih literarnih upodobitvah te planine.

==Stran '''457''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri457/index.html Vidijo nadzor,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 21. junija 2022&lt;/small&gt;==

Naslov Vidijo nadzor je z napisa pred vstopom na neko privatno posest na Gorenjskem, vse drugo pa so slike s stavke/protesta zaposlenih na RTV, ki se je dogajal v ponedeljek 20. junija zvečer na Trgu republike zaradi haranja, ki si ga nad njimi privošči od Janše nastavljeno vodstvo in po vrsti ukinja oddaje odličnih novinarjev. Kar nekaj portretov govornikov in podpornikov javne RTV sem postavil v Zbirko, nekatere tudi na Wikipedijo. Brane Kovič na prvem posnetku kot umetnostni ekspert presoja dokumente o &quot;izvirnosti&quot; v škandalu s ponaredki v Narodnem muzeju; vojsko sva služila v isti kasarni v Črnomlju leta 1979; tudi Lado (27) je služil tam, samo da nekaj let prej. Z Branetom smo se po koncu vojaškega roka srečali slučajno na Visu. Na protestu je bila tudi Milena, ki je bila takrat z njim. Na lepe čase spominjajo fotografije, ki sem ji jih poslal; na splet jih pa ne bom postavil, ker je na njih sama golota :) Najboljši napis na protestu sta nosila Brane in Sanja: &quot;Whatmough, pejt domough!&quot; Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da so s stavko začeli prepozno in da bi morali med stavko televizijo zamračiti. Žalosten je podatek, da je Slovenija med evropskimi državami glede svobode medijev na predzadnjem mestu, tik pred Romunijo.

==Stran '''456''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri456/index.html Normalno življenje,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 19. junija 2022&lt;/small&gt;==

''Normalen'' je seveda problematična oznaka, moral bi jo napisati v narekovajih ali z dodatkom ''tako imenovana''. Pa je vendarle pomirjujoče, če se človek lahko odpravi na potovanje, in to celo v kraje, kjer še ni tako dolgo od krutih vojnih spopadov, uživa v lepi naravi v zaupanju, da se ta zlahka otrese neumnih človeških posegov, ter fotografira drugega ob drugem spomenike antifašistov in nacionalistov, tako cerkve kot ljudi, ki svarijo pred cerkvijo. Kadar življenje teče normalno, se ne meni kaj dosti za književnost, zato je literarne narave na tej strani samo spominska plošča [[:w:bs:Veselin Masleša|Veselinu Masleši]] v Banja Luki, glavnem mestu kantona Republike Srbske znotraj Bosne in Hercegovine. Geslo je v bosanski, srbski in srbohrvaški Wikipediji, v slovenščini ga še ni. Da ne pozabimo, kako hitro lahko lep normalen dan ugasne v mračno socialno noč, pozivam k podpisu 
[https://www.peticija.online/peticija_za_dosledno_upotevanje_7_lena_ustave_republike_slovenije Peticije za dosledno spoštovanje 7. člena Ustave RS,] ki govori o ločenosti države in cerkve. Sestavila jo je družbena aktivistka in pisateljica Tjaša Zorc Rupnik zaradi pozivanja militantnih slovenskih klerikov k novemu slovenskemu razkolu. Nevarnost ni nova: Ivan Tavčar se ji je satirično zoperstavil leta 1891 v &quot;času primerni povesti iz prihodnjih dob&quot; z naslovom [[:s:4000|4000]], ki je bila uperjena proti [[:w:Anton Mahnič|Mahničevi]] &quot;ločitvi duhov&quot;, za posvetno državo zavzeti državljan pa lahko pomaga s podpisom pod njeno peticijo. Takoj, ker se mudi.

Posnetki govorcev v prvem delu te strani albuma so s komemoracije na mestu koncentracijskega taborišča Ljubelj; opozicijskih politikov tam ni bilo, ker jim življenja tistih, ki jih je pobil okupator, očitno ni mar, umanjkal je celo Borut Pahor. Je pa francoski govornik izpostavil dejavno antifašistično držo pisatelja in taboriščnika Borisa Pahorja. Glavnina posnetkov je z nekajdnevne poti v Bosno. Ker je bilo prevroče, sva z Miro zavzela samo vrh Pločno v gorovju Čvrsnice, namesto Lupoglava v Prenju, ki bi zahteval dva dni hoje, pa sva potem izbrala otok Murter. Medtem so doma začele plenjati maline.

==Stran '''455''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri455/index.html Rad-a bi bil-a s teboj,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 9. junija 2022&lt;/small&gt;==

Lažje se diha, tudi slike so temu primerno drugačne. Prve so z družinskega izleta z Ljubelja skozi Bornov tunel na Prevalo (na poti smo srečali Juša, sina pokojnega profesorja Gregorja Kocijana). Posnetki med 5 in 7 so iz Ljubljane, osmi se je izmuznil iz ljubeljskega izleta, od deset do petnajst so s kratkega skoka na Kamenjak, od 16 do 19 s piknika FF na Foersterjevem vrtu za šolo. Od 20 do 29 so z izleta na Vrh Slemena nad planino Konjščico, kjer sva spoznala entomologa [[:d:Q21390750|Stanislava Gomboca]] (ja, tudi njegovo sliko sem dal v Zbirko). Zna kdo pomagati s slovenskim in latinskim imenom rumenih rož na slikah? V knjigi ''Alpsko cvetje'' in na Wikipediji ne najdem jasnega odgovora. &lt;font coloro=green&gt;Veronika me je po objavi poučila, da gre za kalužnico, ki pa res spada med zlatičevke (''ranunculaceae'').&lt;/font&gt; Od 30 do 40 so z borčevskega pohoda po spomenikih nad Kropo (za traso glej [[:c:File:Partizanska pot na Vodiško planino.pdf|zemljevid na Geopediji]]), zadnja pa je z vsakoletnega piknika sodelavcev ''Planinskega vestnika'' v Kamniški Bistrici.

==Stran '''454''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri454/index.html Svobode si ne zaslužijo le ljudje,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 14. maja 2022&lt;/small&gt;==

Naslov sem si sposodil z napisa, s katerim je naša Mojca opremila svoje okusne veganske jedi za protestniški piknik (14). Za ravnotežje so skrbele Tonetove divjačinske mesnine. Zbralo se nas je nekaj čez 20, Ladotovi so prišli z napisom Mi vsi smo Jaša/Marcel, pričakal jih je napis Pozdravljen bod' protestnik (15), ki je spominjal malo na [[:w:de:Ulrich von Liechtenstein|Ulricha Liechtensteinskega]] (slovenskega gesla na Wikipediji še nima) ''Buge was primi, gralwa Venus'', malo pa na vaški pozdrav novomašnikom. Žur je zaključila torta Tatjane in Miloša Šonca z napisom 105, ki je označeval 105 petkov, ko smo se videvali na Trgu republike. [[:w:Uroš Lipušček|Uroš Lipušček]] ([https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi921930/ PSBL]) je zbranim komentiral globalno dogajanje. Po vrsti pa gredo slike takole: turni smuk ponovno z Nevejskega sedla (Na Žlebeh), tokrat na Prevalo, tam pa za dan žičničarjev, ko so vozili zastonj, nekajkrat na slovensko stran pod Prestreljenik. Na 9. maj sva z Miro pred Mladinskim gledališčem v razpoloženi množici, ki ni mogla več v dvorano, sledila Štefančičevemu Studiu city, ki so ga desni radikali na RTV ukinili. Žižek in Golob sta bila izvrstna (slednji se je v zvezi s covidom zavzel za švedski model), Marcel je prekosil samega sebe, obeti za naprej so vedri. Menda zadnja letošnja smuška tura je bila na Kotovo sedlo: z biciklom iz Planice do koče v Tamarju in še malo naprej, potem pol ure peš do snega in naprej na smučeh. Na povratku sem srečal pisateljico [[:w:Bronja Žakelj|Bronjo Žakelj]] z njeno stražiško sorodnico Zdravko (6&amp;ndash;13).

==Stran '''453''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri453/index.html Gledamo vas,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 1. maja 2022&lt;/small&gt;==

Tokrat v petek ni bil protest, ampak fešta. Civilnodružbeni nadzor nad politiko se bo nadaljeval. Vmes bomo šli pa kam v hribe, nazadnje na sedlo Vršič (Italijani pišejo Sella Ursic) nad Žlebmi (Na Žlebeh, Nevejsko sedlo, Sella Nevea), kjer se rada konča turnosmučarske sezona.

==Stran '''452''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri452/index.html Vége,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 24. aprila 2022&lt;/small&gt;==

Večina posnetkov je z zadnjega petkovega protestnega mitinga na Trgu republike pred volitvami. Bil je drugačen od prejšnjih, bolj glasbeni kot protestni dogodek. Vozači smo se po dveh urah odpravili domov, še preden so se na odru zvrstili vsi napovedani pevci. Nekatere od njih sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko. Posnetki vandaliziranih plakatov dokumentirajo jezo ljudi nad aktualno oblastno garnituro. Nekaj posnetkov je s predvolilne stojnice v Radovljici; nekatere od bodočih politikov sem poslikal za zgodovino, zraven pa še prestavljeno ploščo mladinskemu pisatelju [[:w:Mirko Kunčič|Mirku Kunčiču]] na njegovi rojstni hiši v Lescah. Naj jo kdo postavi v sloj literarnih spomenikov na Geopediji.

Aja, nekateri sprašujejo, kaj pomeni naslov. ''Vége'' je po madžarsko 'konec' (besedo poznamo iz koncev starih risank na televiziji), mišljen pa je, držimo pesti, konec aktualne strahovlade.

==Stran '''451''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri451/index.html Irena &amp; Zoran 70,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 24. aprila 2022&lt;/small&gt;==

Kmečkemu turizmu, kamor sta nas povabila [[:w:Irena Novak Popov|Irena]] in Zoran ob osebnem jubileju in ob izidu Ireni posvečene številke revije ''Jezik in slovstvo'', se reče pri Smrekarju, nahaja pa se v vasi Grobišče pri Prestranku. Zelo lepo, okusno in prijazno. Kolegi, ki jim je manjkala slika na Wikipediji oz. v Zbirki (Vilma Purič, [[:w:Petra Kolmančič|Petra Kolmančič]] ...), jo zdaj tam imajo. Pri vključevanju slik v gesla me je prehitel [[:w:Uporabnik:Sporti|Sporti]].

==Stran '''450''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri450/index.html Sašin glas,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 16. aprila 2022&lt;/small&gt;==

Tu so posnetki prispevkov, ki jih je v Pisma bralcev v Sobotni prilogi ''Dela'' objavila Saša Jenko Pahor. Povečane je razstavila na volilnem shodu na Trgu republike v Ljubljani 15. aprila 2022. Temu se reče [[:w:aktivno državljanstvo|aktivno državljanstvo]].

==Stran '''449''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri449/index.html Pušiona,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 16. aprila 2022&lt;/small&gt;==

Včeraj 15. aprila je bilo volilno zaslišanje strank na Trgu republike. Vprašanja so zastavljali volivci, brali pa so jih Tea Jarc, Jaša Jenull in Filip Dobranić. Desnih strank in njihovih satelitov ni bilo. Tri portrete politikov sem postavil v Zbirko ([[:c:Category:Ljubo Jasnič|Ljubo Jasnič]], Jerca Korče, Miroslav Gregorič) in dodal svež portret [[:c:Category:Robert Golob|Roberta Goloba]]. Pa seveda [[:c:Category:Election campaign in Ljubljana (2022-04-15)|tokratne napise]]. Sporočilo shoda je bila jasno: če ne bomo šli volit &quot;novih obrazov&quot;, bomo obtičali v avtokraciji, tako kot se je to pred kratkim zgodilo Srbom in Madžarom. Vsak politično apatični državljan, ki ostane doma, pasivno podpre grosupeljskega vojvodo pri njegovih zločestih načrtih resetiranja Slovenije v avtokracijo. Naj bo to tudi moj poziv na volitve. Iz prebujajoče se narave so samo prvi trije posnetki. Če bi jih dodal več, bi ponavljal lanske in predlanske posnetke Velikega Draškega vrha in Soriške planine. &quot;Jezikoslovni&quot; naslov je dal tej strani protestni napis Miha Tomšiča, ki se sklicuje na &quot;Slovar pogovorne slovenščine&quot; :) V Zbirki sem avtorsko prepoznavnim napisnim opusom dodelil samostojne kategorije: poleg [[:c:Category:Inscriptions by Ana Jug|Ane Jug]] še [[:c:Category:Inscriptions by Miha Tomšič|Miha Tomšič]], [[:c:Category:Inscriptions by Marko Apih|Marko Apih]] in [[:c:Category:Inscriptions by Saša Jenko Pahor|Saša Jenko Pahor]].

==Stran '''448''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri448/index.html Protestni zapasniki Ane Jug,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 9. aprila 2022&lt;/small&gt;==

Ana Jug in Severin Kovačič sta vsak petek prišla na protest z drugačnim predpasnikom, ki jim sama rečeta, ker jih oblečeta tako, da je sprednja stran z napisom zadaj, &quot;zapasniki&quot;. Fotografiral sem jih že sproti, 8. aprila pa sta vse razobesila med drogove za zastave pred parlamentom. Prava politična žehta! Zaslužijo [[:c:Category:Signage at demonstrations in Slovenia by Ana Jug|samostojno kategorijo v okviru Wikimedijine Zbirke]] in so jo tudi dobili.

In še nekaj povezav na globalno in domače dogajanje, da ne pozabim: [[Kako rešiti civilizacijo]].

==Stran '''447''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri447/index.html Volim te!] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 9. aprila 2022&lt;/small&gt;==

V petek sem na protestu manjkal, zmagal je prehlad. Če ni bila gripa. Če ni bil covid z nahodom, nesimptomatičen, ker vonja pa le nisem izgubil. Me ne zanima. V soboto je bilo kislo vreme, počutje pa že primerno za udeležbo na predvolilnem štantu Glasu ljudstva dopoldne v Kranju in sredi dneva na Jesenicah. Za nobeno stranko izrecno ni navijal Jenull, en sam apel je bil: &quot;Pejt volt&quot; 24. aprila! Ker zaupanje v zdravo pamet in preživitveni instinkt sodržavljanov je dovoljšnje. Če bodo obkrožali narobe, pač ne zaslužimo normalnega življenja in lepe prihodnosti. Nekatere nastopajoče sem slikal: Ervin Fritz, Boris A. Novak, Roza. In nekatere udeležence. Ker Google zadnje čase ne dovoli iskanja po imenih in priimkih, s katerimi so slike podnaslovljene, bi jih moral za lažje najdenje vpisovati semle, ker po besedilnih datotekah je pa iskanje še mogoče. Pa ne vem, če se mi to še da. Kdor je javna osebnost, zrela za vpis v enciklopedijo, tega že poiščem kdaj pozneje in ga vnesem v Wikimedijino Zbirko. Tokrat je tam dobila portret govornica na petkovem protestu 8. aprila [[:w:Renata Salecl|Renata Salecl]] (30). Za odmor so med družbeno angažirano dokumentacijo štiri slike s smuke pod Begunjščico (pri koči smo se srečali z Mojco in Urško Stritar (19)) in ena (21) s humanitarnega servisa na Bledu. Včeraj 8. aprila smo tisti, ki se znamo podrenjati, dobili svoj izvod dveh svežih protestnih pesniških zbirk: ''Svoboda je glagol''  Borisa A. Novaka in ''Beseda upora'', ki jo je lepo oblikoval [[:w:Ištvan Išt Huzjan|Ištvan Huzjan]] (42, 43). Zadnje posnetke plakatov, ki vabijo na volitve čez 14 dni (44, 45, 46), sem napravil tako, da jih vsak lahko iztisne in poobesi po oglasnih deskah. V Zbirki so tokratni napisi na [[:c:Category:Protest in Ljubljana (2022-04-08)]] in na [[:c:Category:Election campaign in Slovenia (2022-04-02)]]. Poslikal sem tudi razstavo protestnih predpasnikov, ki pa jih je bilo toliko, da so šli na samostojno naslednjo stran.

==Stran '''446''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri446/index.html Niso vsi isti,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 27. marca 2022&lt;/small&gt;==

Ker je bil v petek sredi dneva (pet pred dvanajsto!) v Ljubljani globalni podnebni štrajk (množični protesti so bili ob istem času po celem svetu), je slik spet nekaj več. Na njih je mladina, eden od fotografov mi je priznal, da mladino veliko raje slika kot stare petkove protestnike, jaz pa o svojih fotografskih preferencah raje previdno molčim :) Podnebne napise sem v Zbirki (Wikimedia Commons) kategoriziral pod [[:c:Global climate strike in Ljubljana 25 March 2022|Global climate strike in Ljubljana 25 March 2022]], kjer so se znašle v družbi podobnih iz Avstrije, Avstralije, Nemčije ... Stoprvi redni petkov protest je bil namenjen naštevanju stotih razlogov, zakaj moramo na volitve (slika 54), [https://www.mladina.si/215065/100-razlogov-zakaj-moramo-iti-na-volitve-in-izglasovati-boljso-prihodnost/ objavila jih je tudi ''Mladina'' 24. 3. 2022.] Rozovo recitacijo Niso vsi isti, ki je posodila naslov tejle strani, je dal Božo Flajšman na [https://www.youtube.com/watch?v=I1kDM0l-aSY Youtube,] besedilo pa je gotovo tudi kje na spletu. Za aktivistko Tjašo Zorc (38) naj povem, da je pred desetletjem objavljala ljubezenske romane pod psevdonimom Maša Modic; o njenem popularnem opusu je 2003 nastala tudi diplomska naloga. Edini izlet zadnjega  tedna je bil na Rodico (prvih šest slik): cel dan nisem srečal žive duše, sneg je bil ravno prav trd in smuka dobra. Slika 6 je iz Kovaškega muzeja v Kropi, ki ga prenavljajo. Kot je na Šentflorjanskem v zadnjih desetletjih navada, so oddelek NOB ukinili, čeprav je pri partizanih in med talci padel vsak deseti Kropar. Pod geslom Cankarjevega Jermana &quot;Ta roka bo kovala svet&quot; smo se zavzeli proti potlačenju pomembnega dela naše zgodovine; ta citat bi bil lahko za naslov kroparske muzejske NOB-zbirke.

==Stran '''445''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri445/index.html Nismo ovce,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 19. marca 2022&lt;/small&gt;==

Stran si je sposodila ime s Severinovega &quot;zapasnika&quot;, na katerem je ta petek pisalo: Že stotič dokazujemo, da nismo ovce.&quot; Protestni posnetki oklepajo tiste z dveh izletov, smuškega z Draškega vrha in kolesarskega iznad Izole. Julijanu iz Malije (13) je bilo dolgčas, pa nama je pripovedoval, kako hudo je bilo med drugo svetovno vojno. Na poti domov sva v Ospu zaman iskala partizanski bunker pri Klabjanovih (16), vpisan v Register kulturne dediščine; zasuli so ga že pred dolgimi leti. Na stotem petkovem protestu so govorili Milan Kučan, Matjaž Hanžek, Jedrt Jež Furlan, Andrej Rozman Roza, prepevala sta Jani Kovačič in Darko Nikolovski, verze je bral Boris A. Novak. Rozov govor sem postavil na Youtube, Kučanovega govora in rapa Nikolovskega pa žal nisem dovolj dobro posnel. Velik in lep dogodek je bil, končal se je pred zabarikadirano RTV, ki jo Janša želi podrediti tako kot Putin Mariupol. Zadnji posnetek je sken QR-kode, ki državljana pripelje na volitvomat. Skozi serijo odgovorov na evidentirane volilne zahteve program izpiše, v koliko odstotkih državljanovi odgovori ustrezajo ponudbi obstoječih strank.

==Stran '''444''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri444/index.html No, gospod, to je pa že preveč,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 9. marca 2022&lt;/small&gt;==

Na občnem zboru lokalne Zveze borcev (začetni posnetki) so bili udeleženci starejši, na osmomarčevskem protestu v Ljubljani  (slike od 21 dalje) pa je bilo največ mladih ljudi; nekateri od portretiranih so vstopili v Wikimedijino Zbirko, za nepodnaslovljene aktivistke bo treba prej poiskati imena. V Zbirko sem seveda prekopiral tudi napise na transparentih. Od 6 do 20 so posnetki s petkovega protesta 3. marca 2022, ki je izpostavil vladno uzurpacijo medijev, zlasti javne RTV. Ker trenutno ne najdem primernejšega mesta, kar semle odlagam nekaj povezav na vojno v Ukrajini, čeprav je bilo napisov proti vojni na protestu 8. marca malo. V času, ko se gre informacijski mainstream propagandne vojne, je namreč treba pokazati na alternativne informacije, ki jih radi izpuščajo: [[Kako rešiti civilizacijo]].

==Stran '''443''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri443/index.html To leto bo naše in naša bo letos pomlad,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 26. februarja 2022&lt;/small&gt;==

Verz za naslov te strani je spet prispeval Kajuh (iz pesmi [[:s:Po tisoč letih|Po tisoč letih]]), majico z njim je na včerajšnji protest prinesel Tone Gržina (21, 22). Posnetki so z dveh zadnjih petkovih protestov, vmes je nekaj snežne beline s Karavank in Pokljuke. Zadnjega je napravil Boris Živulović in sem si ga za tole stran sposodil, ker sva na njem tudi midva z Miro, ujeta v črko I na napisu IZBRIS. Pretresljivo sta v snežnem metežu ob obletnici [[:w:izbrisani|izbrisanih]], tem sramotnem slovenskem &quot;administrativnem genocidu&quot;, govorila Dragan Petrovec in Ratko Stojiljković. Protestne napise najde človek tudi v Wikimedijini Zbirki ([[:c:Category:Demonstrations and protests in Ljubljana in 2022]], [[:c:Category:Protests against Janez Janša]], [[:c:Category:Slovene-language signage at demonstrations]]).

Napisal sem že, da niso vsi v političnem vrtincu enaki, nekateri so neprimerno slabši. Od volitev bo odvisno, ali bo izbrana znosna ali neznosna oblastna garnitura. Pametni državljan, ki modro sklene, da ne bo šel na volitve, naj se ne pritožuje, ko mu bodo zavladali bedaki in mafija.

==Stran '''442''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri442/index.html Zabode handžar si v srce,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 15. februarja 2022&lt;/small&gt;==

Naslov tele strani je s petkovega plakata Saše Pahor Jenko (na začetku strani), na plakat pa je prišel iz Aškerčeve pesmi [[:s:Janičar|Janičar]], ki govori o usodi izdajalcev. Zadnje slike so od včeraj, ko se je pred skupščino enajst strank opredeljevalo do [https://glas-ljudstva.si/ 138 zahtev Glasu ljudstva.] Policijskih ograj tokrat začuda ni bilo. Akcijo je soorganizirala skupina [https://danesjenovdan.si/posadka Danes je nov dan,] ki s svojo mladostno zagnanostjo, znanjem in avtentičnostjo vzbuja socialna upanja. Nazadnje, tako bi rad verjel, prevlada prav to: zaupanje ljudem, ki so zares zavzeti za skupno dobro, torej nekakšen moralni instinkt nad paleto ideoloških ponudb, da o očitni poniglavi preračunljivosti, pokvarjenosti in zavajanju vladnih strank ne govorim. Ne, sploh niso vsi isti! Kjer pod fotografijami govorcev ni imena, pomeni, da jih ne poznam, tiste z imeni pa se da poguglati. Miha Tomšič je za protestne potrebe predelal [https://www.youtube.com/watch?v=8RLr02KE9G8 Alojz Valček] [[:w:Marko Brecelj|Marka Breclja]] tako, da se namesto na fizika [[:w:Alojz Kodre|Alojza Kodreta]] nanaša na policaja [[:w:Anton Olaj|Antona Olaja]] (slika 16), Boris A. Novak pa si je napev za parodične verze  Ole, Ole - Olaj, Olaj sposodil pri navijaškem refrenu [https://www.youtube.com/watch?v=Y8aIvD4N8GM The Name of the Game] (slika 17). Pesem je protest zoper kazni, ki jih generalni direktor Policije Anton Olaj predpisuje kritičnim intelektualcem, med drugim Pavletu Gantarju. [https://www.youtube.com/watch?v=k0vktIkE1-o&amp;t=2s Posnetek Borisovega nastopa na Youtubu] z naslovom Olempijada [sic!] v Ljubljani 11. 2. 2022 je delo [[:w:Karpo Godina|Karpa Godine]]. Na zadnjem petkovem protestu smo bili priča podelitvi olimpijskih medalj za boj proti demokraciji Janši, Hojsu in Olaju.

==Stran '''441''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri441/index.html Z zvezdo upora v očeh,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 5. februarja 2022&lt;/small&gt;==

Tokrat je fotografij več. Na sprožilec pritiskamo, ko smo kje na novih koncih, posebej če je lepo vreme. Prva pot je vodila na koline k prijatelju Tonetu Gržini v Ojstriško vas, naslednji dan pa v bregove nad Laškim, kjer je speljana Pot 14. divizije. Partizanske spomenike je tam poslikal že Bor, do neposlikanih pa z Miro nisva mogla, ker so na težje dostopnih mestih in ker ob cesti ni bilo nikogar, ki bi ga lahko povprašala za pot. V partizansko zbirko jih bo vnesel Bor, jaz pa naložim v Zbirko na Wikimedia Commons vse druge ob poti. Naslednji izlet na Kras je bil uspešnejši, poslikala sva kar nekaj modrih zvezdic, ki označujejo neobiskane partizanske spomenike, na obeh straneh meje. [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji] je že presegla 6700 obeležij. Ob vpisovanju v zbirko sem opazil, da sem fotografiral tudi [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:6083_x1548398.5751344583_y5757167.853417746_s18_b2852 nagrobnik treh partizanov (Alojz Zorn, Vladimir Pangerc, Alojz Kobal),] ki jih je 14. 8. 1943 postrelila domobranska patrulja pod vodstvom pesnika Franceta Balantiča v Grahovem. O tem pišem v prispevku [[Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji#Mladi fantje na dveh straneh|Mladi fantje na dveh straneh]]. Na Primorskem lepo skrbijo za spomenike, tudi v Italiji nihče ne praska informacijskih tabel na mestih, kjer rdeča zvezdica označuje partizanska obeležja, njihove slike so pomemben del turističnih informacij o kraju. Naslov tej strani je dal napis na spomeniku v Jamljah na oni strani meje (slika 31). Povezav na uspomeničene osebnosti (Dragotin Ripšl, Valentin Orožen, Matija Vertovec, Drago Marušič, Karel Štrekelj, Dorče Sardoč, Albin Škerk, Lojze Kokoravec) tokrat ne bom delal, saj se jih da poguglati in najti na Wikipediji, v SBL in drugod; slike obeležij obesim v Zbirko in v wikipedijske članke, če jih še nimajo, kakor tudi slike krajev in cerkva ob poteh: Lože, Laziše, Vrh nad Laškim, Olešče ... Jamlje, Cerovlje, Mavhinje, Prečnik, Šempolaj, Praprot ... O enciklopediziranju kulturne krajine sem nazadnje pisal v dveh člankih: [[Motiviranje študentov za lokalne raziskave]] in (skupaj z Jernejem Polajnarjem) v [[Wikimedija in lokalno raziskovanje]]. To počnemo tudi s študenti že v prvem letniku.

==Stran '''440''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri440/index.html Glas ljudstva,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 22. januarja 2022&lt;/small&gt;==

V sredo 19. januarja je ljudska skupščina Glas ljudstva na Trgu republike izročila [https://slov.si/doc/128zahtev.pdf 138 zahtev] (tudi [https://drive.google.com/file/d/1KsV7T2rDazcRKhnTEQoE8QcDzoGzO0vz/view tule]) slovenskim strankam. Lepa priložnost za opremo wikipedijskih člankov o politikih z njihovimi slikami, ki sem jih prej naložil na [[:c:Special:Contributions/Hladnikm|Wikimedia Commons]]. Čeprav so se zbrali na trgu eminentni ljudje pri državotvornem dejanju, je preplašena ali pa preprosto zmešana oblast pregradila trg z zaščitnimi ograjami, bogseusmili take države. Prva vrstica fotografij je iz Muzeja novejše zgodovine, kjer sva s sospomeničarjem Danielom Divjakom iskala kartotetko spominskih točk iz druge svetovne vojne, ki jo je do leta 1961 postavila [[:w:Olga Kastelic|Olga Kastelic - Marjetka]]. Kartoteka je v precej razsutem stanju, nekateri fascikli manjkajo, kartotečni predalčki zamešani, težko si bo kaj pomagati z njo ... Čisto slučajno sem med papirji naletel na pričevanjski opis Kajuhove smrti (slika 3), za katerega sem pozneje našel, da je bilo leta 1957 objavljeno v ''Planinskem vestniku''.&lt;ref&gt;[http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1958_03.pdf Stane Terčak: Srečanja v gorah.]&lt;/ref&gt; Naša [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji] vsebuje trenutno 6652 enot.  

V petek zvečer smo protestirali proti zakonu, ki želi doseči zastaranje gospodarskega kriminala &amp;ndash; kako prozorne in kako nespodobne oblastne poteze! Svetlana Makarovič je prebrala pesem [https://topnews.si/2022/01/22/video-petkovi-protestniki-izdali-tiralice-za-jelincicem-pocivalskom-in-toninom-in-janso-svetlana-makarovic-pa-je-jozetu-mozini-namenila-posebno-pesem-z-naslovom-utrip-lazi/ Utrip laži,] ki je merila na Možinovo omalovaževanje [[:w:dražgoška bitka|dražgoške bitke]]. Sveže je [https://www.youtube.com/watch?v=gTNfOeT0FS8 pričevanje domačinke Jelke Gortnar] o dražgoški bitki, ki ga je na Youtube postavil Božidar Flajšman; Jelka Gortnar je sestra Franca, Francke in Toneta Gortnarja, [[Komentarji k fotografijam#Stran 430 Mi pesem sreče brani napisati, 14. novembra 2021|o katerih sem tu že pisal]]. Nekje na sredi je slika z naslovom Najboljše so pa pečenice z zeljem, pač z mislijo na izjavo Cankarjeve Geni v ''Hlapcih'', ki daje prednost pečenim piškam. Upam, da take izjave ne postanejo kdaj naša zadnja tolažba ali celo vodilo.

==Stran '''439''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri439/index.html Sloveniše art,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 16. januarja 2022&lt;/small&gt;==

Vreme se je popravilo, zato je nekaj več izletniških: v krnico pod Malo Ponco, v Streseno dolino, na planino Konjščico in Belo peč nad Tržičem, na Konjsko sedlo v Spodnjih bohinjskih hribih. Na petkovem protestu sem slikal Jerico Mrzel, Urško Comino in Svetlano Makarovič in jih spravil v Zbirko. Pa [[:c:Category:Demonstrations and protests in Ljubljana in 2022|protestne napise]] tudi, da bo laže pisati zgodovino in jo teže falsificirati.

==Stran '''438''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri438/index.html Dražgoše 80 let,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 10. januarja 2022&lt;/small&gt;==

Tokrat so ob protestnih še dražgoške slike. Sporočilo petkovih protestov in Kučanovega nedeljskega govora na proslavi ob 80. obletnici [[:w:dražgoška bitka|dražgoške bitke]] ([https://www.youtube.com/embed/yADugXFKK0k Youtube,] [https://slov.si/doc/drazgose80.docx tekst]) je bilo identično: na volitvah 24. aprila moramo državo odvrniti od fašizma. Razlika je bila v številčnosti množice in v teži izrečenega, saj je bila za razliko od petkovih kriminaliziranih protestnih sloganov v Dražgošah razločna obsodba vladne tiranije izrečena ob prisotnosti najvišjih predstavnikov države in  tako rekoč ob policijski in vojaški asistenci. Recitirane in pete pesmi so bile Kajuhove in Novakova Svoboda je glagol. Če si ta narod aprila prosto ne izvoli vere in postave, ni vreden svobode. Petkov protestni sprevod se je ustavil pred RTV, kjer se dogaja kadrovska čistka v slogu časov, za katere se je zdelo, da se ne morejo vrniti. Ljudje na slikah so večinoma poznani, zato jih nisem podpisoval, če kdo koga ne pozna, naj me povpraša. Od slike 17 dalje so slike iz Dražgoš. Serijo začenja pisateljica Valerija Skrinjar Tvrz, za slikovno opremo gesel na Wikipediji pridejo prav tudi posnetek organizatorja generalmajorja [[:w:Ladislav Lipič|Ladislava Lipiča]] in portreti nastopajočih igralcev Primoža Bezjaka, Vesne Slapar, Katarine Stegnar in pevke Gaje Zorč. Scenarij za prireditev je napisala Milena Sitar. O domobranski interpretaciji dražgoške bitke glej [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2022/007617.html zapis Klemena Laha.]

==Stran '''437''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri437/index.html Naj novo leto odnese diktaturo, korupcijo, laži,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 10. januarja 2022&lt;/small&gt;==

Tokrat so protestne slike dvoje: najprej s ponedeljka 28. decembra (0&amp;ndash;12), potem pa še od petka 31. decembra (od 23 do konca). Prve so bile proticepilske, druge protivladne. Svobodo zahtevamo vsi, proti pisunom, ki dajejo prednost varnosti in zdravju pred svobodo. Ali niso nikoli brali Martina Krpana, kjer razločno piše: ''Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre.'' Če bi obveljala njihova, ne bi bilo ne Trubarja, ne kmečkih upornikov, ne partizanov, niti današnjih kolesarskih protestnikov. Jajcemat (slika 14) je že uslovarjena beseda, nimam pa podatka, za koliko naprav za prodajo jajc se ji je uspelo uveljaviti. V sredici je dokumentirana podelitev [[:w:Trubarjeva nagrada|Trubarjeve nagrade]] [[:w:Miran Košuta|Miranu Košuti]]; za to priložnost v NUK-u sem nekoliko popravil Miranovo geslo na Wikipediji, ki pa še vedno potrebuje izdatnega ažuriranja. V nagovoru je zelo razločno protestiral proti temu, da bi ga Cobiss umeščal med italijanske pisatelje, ki pišejo v slovenščini ([https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2021/007541.html debata na to temo je tekla pred kratkim na Slovlitu]). Ljudi na slikah najbrž ni treba posebej predstavljati, samo pri Marku Bidovcu naj povem, da je pravnuk leta 1930 na bazoviškem procesu ustreljenega [[:w:Ferdo Bidovec|Ferda Bidovca]] (prizadeva si za njegovo rehabilitacijo, v Italiji uradno še vedno velja za terorista, ne pa za borca proti fašizmu), Jana Mahorčič pa je NUK-ova piarovka. Mišeljski konec (22) je bil posnet pred silvestrom z Mesnove glave, kot vsako leto. Na kolesarskem protestnem silvestrovanju so na ognju upora na Trgu republike goreli tiranija, korupcija, laži in izdajstvo, lampijoni (37) pa so ponesli v nebo želje po demokraciji, poštenju, sreči, tovarištvu.

==Stran '''436''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri436/index.html Glava dobi vsak dan za kosilo dva človeka,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 25. decembra 2021&lt;/small&gt;==

Ela je ob svoji umetniji iz plastelina, ki ji je dala ime Pošast s tremi glavami, povedala: Glava dobi vsak dan za kosilo dva človeka. Če ju dobi in poje, potem je sita. Sicer je jezna in tako zamahne z repom po vodi, da nastanejo poplave. Novinarko Erno Barborič Petrač (2) sem posnel, ko me je prišla izprašat o Kekcu, [[Ob 70-letnici prvega Kekčevega filma|povedal sem nekako tole]]. Grafit (3) je z Jesenic, protestni napisi pa z božičevanja v Ljubljani [[:c:Category:Protest in Ljubljana (2021-12-24)|v petek 24. decembra]]. Imeli smo jaslice in smrečico, napis Mi vsi smo Jaša je zato, ker ablast toži Jašo Jenulla zaradi organizacije protestov in mu skuša zaračunati policijsko varovanje. Udeleženci smo za božično darilo dobili zbirko protestnih pesmi ''Protestarico'', ki jo je uredila Ana Jug, založil Luka Manojlović iz Nove Gorico, v njej pa so pesmi 20 avtorjev, začenši z Borisom A. Novakom. 

Pisatelj Branko Gradišnik se petkovih protestov sicer ne udeležuje, prepošilja pa vabilo na protest pred skupščino v ponedeljek 27. decembra ob 9.00, ko bo parlament &quot;sprejemal PKP10, zakon, ki bi, če bo sprejet, omogočal nadaljnje teptanje in morda dokončni odvzem naših svoboščin in pravic&quot;. Tisti s Facebookom najdete odprto Gradišnikovo stran in poslanice na Brankogradisnik1951. Proti sprejemu neustavnega zakona se je zavzela tudi Pravna mreža za demokracijo v [https://pravna-mreza.si/izjava-za-javnost-predlog-pkp-10-ne-odpravlja-neustavnosti-zakona-o-nalezljivih-boleznih/ Izjavi za javnost].

==Stran '''435''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri435/index.html Saj Slovenija ne krati mladoletnim tujkam spati v ledeni krsti vode,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 18. decembra 2021&lt;/small&gt;==

Začne se s spletnim oglasom, ki išče sostanovalko v nekdanji [[:w:Jože Toporišič|Toporišičevi]] delovni sobi na Šarhovi ulici v Ljubljani. Z Majdo Kovačec (slika 1) sva se z Miro spoznala na poti na Mali Javornik; izkazalo se je, da ni samo športnica, ampak tudi pisateljica ([https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/search/expert?c=ar%3D80724579&amp;db=cobib&amp;mat=allmaterials Cobiss]). Potem so pa samo še [[:c:Category:Protest in Ljubljana (2021-12-17)|protestni napisi od minulega tedna]]. Na zadnjem protestnem posnetku [[:w:Boris A. Novak|Boris A. Novak]] bere pesem [https://slov.si/doc/boris_a_novak_kralj_svobode.docx Kralj svobode] o kurdski begunski deklici, ki se je nedavno utopila v Dragonji; pesem je posodila verz naslovu tele strani.

==Stran '''434''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri434/index.html Zimske radosti,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 12. decembra 2021&lt;/small&gt;==

Smrt gluhoneme begunske deklice v mejni reki Dragonji je bila osrednja tema protivladnih protestov minuli petek, udeleženci so za begunce zbrali kup oblačil in obutve (17), samo upamo lahko, da bodo srečno prišli do potrebnih. Pa kostanj smo &quot;pekli&quot;, ki so ga improvizirani in samovoljni oblastni odloki izvzeli iz serije novoletnih prepovedi. Zimske radosti so dveh vrst. Tiste perverzne, ki jih goji samopašna in podivjana vlada, je narisala Saša (11; [[:c:Category:Protest in Ljubljana (2021-12-10)|protestni napisi tega tedna so že v Wikimedijini Zbirki]], kjer delajo družbo drugim iz minulih 80 in več tednov), za ravnotežje sem na začetku in na koncu dodal prgišče posnetkov zimskih radosti običajne sorte. Da ne pozabimo nanje v mračnjaškem političnem vzdušju. Začnejo se s Hruškim (Hrušenskim, Hruščanskim) vrhom oz. Hruško Rožco (tam sem srečal Urbana Ažmana, ki je z njim Mira pred leti napravila [https://planinskivestnik.com/javno/vsebina/pv_2019_07_08_web.pdf#page=18 intervju za ''Planinski vestnik'']), končajo pa s smuko s Partizanskega doma na Vodiški planini nad Kropo. Zraven Hruškega vrha je Klek, [http://slov.si/mh/galerije/galeri414/index.html kjer smo bili letos s slavističnimi kekci.]

==Stran '''433''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri433/index.html Utkenektkosmrdi,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 7. decembra 2021&lt;/small&gt;==

Literatura je nedvomno ena nevarna reč, sicer se ne bi citati iz nje pojavljali na protivladnih protestih, tokrat se je citat iz [[:w:en:Raymond Queneau|Queneaujeve]] ''Cice v metroju'' ponudil za naslov strani v albumu (14). Snežna belina na drugih posnetkih ne potrebuje komentarja; lokacije so zapisane pod slikami, na Geopediji se da preveriti, kje so ti vrhovi in te zapršičene planine. Zadnji posnetek izkoriščam za poizvedovanje, kdo iz srenje bi bil zainteresiran za referat na simpoziju o dveh Jenkih, pesniku [[:w:Simon Jenko|Simonu]] in skladatelju [[:w:Davorin Jenko|Davorinu]], ki sta se rodila leta 1835 v Kranju &amp;ndash; naj mi piše. Na posnetku so pobudniki za leto 2025 načrtovanega simpozija kulturni animator iz Mavčič Rudi Zevnik, muzikolog [[:w:Franc Križnar|Franc Križnar]] in vodja prireditev v kranjski knjižnici Nina Svetelj.

==Stran '''432''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri432/index.html Minister, za kulturo odstopite,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 28. novembra 2021&lt;/small&gt;==

Tokrat nekoliko bolj &quot;uravnotežena&quot; stran: protestnih slik je samo 32,5 % :), druge so iz narave. Ne vem, koliko k &quot;uravnoteženosti&quot; prispeva spominska plošča [[:w:Črtomir Nagode|Črtomiru Nagodetu]] na Mirju 15 (slika 4), ki je bil žrtev političnega procesa 1947; vključil sem jo tudi v [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 sloj partizanskih spomenikov na Geopediji,] saj je bil spočetka v vrhovnem plenumu OF. Med partizani je tudi tigrovec [[:w:Lavo Čermelj|Lavo Čermelj]] (2). Kako je bilo s slovenstvom nobelovca [[:w:Friderik Pregl|Friderika Pregla]] (3), lepo piše v njegovem geslu na Wikipediji. Galerijo uspomeničenih znamenitežev tokrat zaključuje slavist [[:w:Rajko Nahtigal|Rajko Nahtigal]] s ploščo zraven Nagodetove, na Mirju 13 (5 in 6). Planinski posnetki so s poti na Košutico (Babo) nad Ljubeljem in Hruški oz. Hrušenski vrh nad Plavškim Rovtom, gore so na meji z Avstrijo ali pa že na oni strani, treba jih bo postaviti k ustreznim enciklopedijskim geslom. S kolesarsko nalepko je nekdo obogatil zbirko na polepljeni vpisni skrinjici na vrhu (21). Posnetek 26 je za tiste, ki bi znali dešifrirati meni popolnoma nerazumljivo številčenje sedežev v novih vlakih Slovenskih železnic. Od slike 27 do konca je dokumentacija petkovih državljanskih dolžnosti; z enega izmed napisov je tudi naslov te strani v albumu, ki se slavistično poigrava s pomenotvorno premestitvijo vejice: &quot;Minister, za kulturo odstopite&quot; namesto pričakovanega &quot;Minister za kulturo, odstopite&quot;. Tokrat se je na Trgu republike dogajala dražba ministrove podobe, v [[:w:Banksy|Banksyjevem]] slogu obdelane z rezalnikom papirja; za sto evrov jo je kupil [[:w:Zlatan Čordić|Zlatko]]. Števika 21 na dlani z iztegnjenim sredincem pomeni še 21 petkov do volitev. Napis SRAMOTA pa je, kot vemo iz medijev, pred Dramo SNG. Protestni napis. Glas umetnikov in kulturnikov.

==Stran '''431''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri431/index.html Ustavimo državni udar,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 20. novembra 2021&lt;/small&gt;==

Božo Flajšman objavi svoje posnetke s petkovega protesta skupaj s komentarjem že uro dve po dogodku, jaz v najboljšem primeru (tole je tak primer) dan potem. Uvod vanje sta grafit pri železniški postaji v Ljubljani in Spacalova grafika, z druge strani pa jih zapira troje posnetkov s koncerta Janija Kovačiča in Mirana Košute v atriju ZRC SAZU. Odigrala in zapela sta blizu 20 pesmi italijanskega kantavtorja [[:w:it:Giorgio Gaber|Giorgia Gabra]] (1939&amp;ndash;2003), čigar polno ime je bilo Gaberščik (gl. [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2021/007540.html vabilo na koncert na Slovlitu]). Koncert je na dostopen na [https://www.youtube.com/watch?v=o4uO-u77VXo Youtubu]; pesmi je prevedel [[:w:Miran Košuta|Miran Košuta]].

==Stran '''430''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri430/index.html Mi pesem sreče brani napisati,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 14. novembra 2021&lt;/small&gt;==

Število posnetkov na tej strani je 36, kolikor je včasih obsegala posnetkov celuloidna rola; kako zelo še vedno preddigitalni formati določajo naše obnašanje v digitalnem svetu. 

Spet kradem naslov strani iz poezije, tokrat iz pesmi Francke Gortnar (slika 6), ki se nahaja v 12.000 tekstov obsegajoči zbirki NOB poezije; Francka je ena od 2437 pesnikov, ki so v najtežjih časih dokazovali, da med vojno muze ne molčijo. Neža Kočnik je pretipkala prvih 1370 enot Kataloga uporniškega pesništva v računalnik, Mihael Simonič pa je zanj pripravil [https://www.slov.si/iskalniki/upor/ iskalnik]. Vsaj eno pesem ([[:s:Izseljeni|Izseljeni]]) je napisal tudi njen brat Franc Gortnar, ki je padel nad Smlednikom in ima tam v gozdu spomenik. Prek njunega brata Petra, ki ta spomenik vzdržuje (nanj me je kot nekdanjega stražiškega sovaščana opozorila Marija Stanonik), sem sploh postal pozoren na Gortnarje. Zapis o Francu Gortnarju v [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:4357_x1609593.6170895821_y5807658.214647306_s15_b362 zbirki partizanskih spomenikov na Geoopediji] &amp;ndash; trenutno je v njej 6563 spomenikov &amp;ndash; je zdaj obogaten z novimi podatki.

Na začetku je ena od plošč Radiu Kričač, ki jih je v začetku 1980. let RTV postavila svojemu medvojnemu ilegalnemu predhodniku. Z RTV ni nobenega odgovora, koliko plošč od načrtovanih 23, kolikor je bilo skrivnih lokacij radia Osvobodilne fronte, so sploh postavili; v zbirki partizanskih obeležij smo jih našli trinajst. Zdaj ko je &quot;nov veter&quot;, bodo verjetno začeli postavljati plošče okupatorjevim sodelavcem, za katere je sicer v slovarjih vsega sveta beseda ''izdajalec''. Zanimivo, pojma ''izdaja'' 'sodelovanje v vojni zoper svojo deželo', ki ga pozna [[:d:Q160128|49 jezikov na Wikipediji]], slovenska Wikipedija še nima. Sledi četvero aktualnih političnih protivladnih grafitov po ljubljanskih zidovih, sredica te strani pa je iz posnetkov z letošnjega popotovanja iz Litije do Čateža. Udeležba je bila kovidsko skromna, vzdušje in obara na Čatežu pa sta delovala zdravilno. Posnetek Andraža z bankovcem za 500 evrov naj ostane enigma, kakor je enigma tudi pobeljena plošča na rojstni hiši [[:w:Slavko Grum|Slavka Gruma]]; Grumu so lani sredi Šmartnega sicer postavili doprsni kip (žal sem ga pozabil fotografirati).

Zadnja tretjina je iz protestnih posnetkov. Portret enega izmed govornikov, [[:w:Branko Soban|Branka Sobana]] (32), sem postavil v Zbirko, spoznal sem popularno pisateljico Mašo Modic (36), o kateri sem nekoč naročil [https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/21362018#full diplomsko nalogo.] Saj nas je bilo kar nekaj, vendar glede na grozljive reči, ki se dogajajo v politiki in javnem življenju sploh in nas pehajo v skorumpirano avtokracijo, premalo. Kot da bi tiščanje glave v pesek postalo prepoznavna slovenska drža. Drugačno držo imata kolumnista [https://ikz.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/mateja-ratej-sl Mateja Ratej] in [[:w:Dragan Petrovec|Dragan Petrovec]], ki vabita na predstavitev svojih knjig ''Silhuete'' in ''Stopinje upora'' v Atrij ZRC v četrtek 18. novembra 2021 ob 18. uri. Ker ne gre za literarnovedno ali jezikoslovno temo, vabila na Slovlitu ne morem objaviti; ga pa [https://hi-in.facebook.com/zrcsazu/posts/4752326041486059/ tule.]

==Stran '''429''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri429/index.html O kulturi bi čvekale,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 6. novembra 2021&lt;/small&gt;==

Za naslov te strani je verz iz pesmi Vladavina gospodarja muh Svetlane Makarovič (slika 42). Lahko bi si izbral tudi kak verz iz pesmi Andreja Rozmana Roze Sendevedeset procentou (43) ali iz pesmi Iztoka Osojnika No pasaran; vse tri so na letakih, ki pod gesli Za svobodo, za demokracijo, za vladavino prava ... pozivajo '''na Prešernov trg v petek 12. novembra ob 17.00'''. Shodi so &quot;iz zdravstvenih razlogov&quot; prepovedani (čeprav so na prostem okužbe malo verjetne), zato to ne bo shod, ampak kolesarski sprevoz. Zanimivo, dovoljene so pa maše v zaprtih prostorih &amp;ndash; vladarjeva skrb za zdravje pa taka! Največ posnetkov dokumentira protestne zahteve zadnjih dveh petkov (3&amp;ndash;16 in od 29 do konca), postavljeni so bili tudi na Wikimedia Commons ([https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Protest_in_Ljubljana_(2021-10-29) tisti z 29. oktobra] in [https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Protest_in_Ljubljana_(2021-11-05) tisti s petega novembra]). Zabavna je bila intervencija policije na predzadnjem protestu, ki je pred pošto, kjer smo v nabiralnik oddali dopisnice s pozivom velikemu vodji, naj odstopi (pošto menda zadnje čase, odkar je &quot;prejel grožnje s smrtjo&quot;, spet dviguje), želela preprečiti ljudem prečkanje ceste na prehodu za pešce in pri tem spoznala, da se obnaša neumno. Na zadnjem protestu je zelo dobro govoril zgodovinar Martin Premk, tudi Jaša Jenull je vedno boljši tribun. Vmes so fotografije s strokovnih in z družabnih srečanj ter žal z enega samega izleta v sotesko potoka, ki mu je ime tako, kot se jaz pišem. Da bi se vremena zjasnila in bi bilo naslednjič fotografij iz narave več!

==Stran '''428''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri428/index.html Najdli ste od vil hišico,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 23. oktobra 2021&lt;/small&gt;==

Lepo bi bilo fotografirati prisrčne otroške napise, kot je tale iz naslova strani (slika 1), pa je čas tak, da je treba dati prednost napisom na petkovih protestih, ki razkrivajo zločesto naravo aktualnega oblastnega režima in iščejo ustreznejše oblike prihodnje družbene ureditve (slike od 17 do konca); tokrat je procesijo, ki se je od Prešernovega trga vila proti Ministrstvu za kulturo na Maistrovi ulici, spremljala maketa vodnega topa; od nastopajočih je največ aplavza požel [[:w:Andrej Rozman - Roza|Andrej Rozman - Roza]]; postavil sem ga na Youtube in na dnu napravil povezavo nanj. Za uvod (3&amp;ndash;9) so posnetki s [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2021/007501.html simpozija Desetič brat] v Štihovi dvorani Cankarjevega doma in po njem (slike nekaterih nastopajočih sem dal tudi na Wikimedia Commons), od 10 do 15 pa z dveh komemoracij, na katerih je govoril [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/stefe-drago/ Drago Štefe:] pred [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:1579_x1584225.0434321356_y5830252.975817856_s16_b2852 spominsko ploščo v Otočah,] ki je posvečena padlim iz prve slovenske tekstilne zadruge, in na [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:6_x1582780.114845034_y5829791.077364673_s18_b2852 grobišču padlih na Dobravi.] Magda Štupnikar je recitirala, [https://www.antonhabjan.si/ Anton Habjan] je pel, Nejc Jemc pa ga je spremljal na harmoniki.

==Stran '''427''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri427/index.html Zamenjajte zrcalo,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 17. oktobra 2021&lt;/small&gt;==

Napaberkovano po koledarskem razporedu: z razstave o jubileju Martine Orožen (0) je še od zadnjič, en del slovenske literarne zgodovine na kosilu (3), pogreb prijatelja [[:w:Ljubo Bavcon|Ljuba Bavcona]], na katerem sta govorila [[:w:Marijan Križman|Marijan Križman]] in [[:w:Alenka Šelih|Alenka Šelih]] (4&amp;ndash;7), ob poti grob igralke [[:w:Marija Vera|Marije Vere]] in škofov [[:w:Anton Vovk|Vovka]] in [[:w:Anton Bonaventura Jeglič|Jegliča]], po pogrebu kosilo Pod kostanji na Žalah (10&amp;ndash;11), nekaj od posnetega sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko. Ko sva z Miro pred leti hodila po Prenju, sva pri bivaku na Jezercih zgrešila spominsko ploščo leta 1949 v avgustovskem snežnem metežu umrlih kranjskih alpinistk Marice Hribar in Adele Modic. [[:w:bs:Zehrudin Isaković|Zehrudin Isaković]] je prijazno poslal fotografijo nove plošče, ki jo je posnel Petar Šimić, France Malešič pa je v arhivu planinskih nesreč našel fotografijo tragično preminulih in posnetek stare plošče (12&amp;ndash;14). Od tod do konca so napisi s petkovega protesta, na katerem smo rangirali zahteve Zavezništva civilne družbe do bodočih vlad.

==Stran '''426''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri426/index.html 90 let Martine Orožen,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 13. oktobra 2021&lt;/small&gt;==

Slik tokrat nisem opremljal s podnapisi, saj se poznamo (kolikor nam maske ne skrijejo identitete). Slavljenka [[:w:Martina Orožen|Martina Orožen]] jih sploh ne kaže toliko, kot piše, napravila nam je predavanje, da je kaj, enako živo kot pred štiridesetimi leti. Voščili so ji prorektorica Ksenija Horvat Vidmar, dekanja Mojca Schlamberger Brezar, predstojnici Mateja Pezdirc Bartol in Špela Sevšek Šramel, predsednik SdS Matej Šekli, Mariborčani z Markom Jesenškom so ji izročili zbornik v njeno čast, predvajali so posnetka voščil Katje Sturm Schnabl in zakoncev Tokarz, pela je Irena Avsenik Nabergoj, na citre jo je spremljala Tanja Zajc Zupan, na koncu je z Zabučale gore pritegnila še številna publika, med njo je kamera ujela Bernarda Rajha, Majdo Merše, Andrejo Legan Ravnikar, Lučko Abram, Eriko Kržišnik, Meto Klinar, Anko Polajnar in Ireno Orel, ki je vse skupaj vodila, drugi so bolj ali manj prepoznavni v ozadju, nekatere sem postavil v Wikimedijino Zbirko. Še več slik in boljše dobite zainteresirani pri Neži Kočnik, ki je na gmailu, kakopak. Na voščilnico profesorici sem se pozabil podpisati, naj bodo pa za prijazno voščilo tile posnetki.

==Stran '''425''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri425/index.html Krasni novi svet,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 9. oktobra 2021&lt;/small&gt;==

Dva niza petkove protestne dokumentacije (protesti se v tem letnem času dogajajo že v temi) prekinja troje dnevnih fotk z Dobrave, na eni je soseda aktivistka Mimi Zajc.

==Stran '''424''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri424/index.html Hrvaško-slovenska okrogla miza o interpretaciji,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 1. oktobra 2021&lt;/small&gt;==

[https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2021/007484.html Slovensko-hrvaška okrogla miza o literarni interpretaciji.] Koordinatorja in moderatorja red. prof. dr. sc. Davor Dukić, Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, izr. prof. dr. Urška Perenič, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. V četrtek 30. septembra 2021 ob 10.30 na Filozofski fakulteti.

==Stran '''423''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri423/index.html Pa mirna Bosna,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 29. septembra 2021&lt;/small&gt;==

Potovanje v Bosno mora biti v enem kosu, tudi če je slik nekaj več. V Bihać sva peljala prikolico z oblačili in obutvijo za begunce. Čeprav je Mira priskrbela žig Rdečega križa pod seznamom blaga, naju bosanski carinik najprej ni hotel spustiti čez mejo, češ da bi morala podarjena roba na carinjenje. Pa se naju je hitro usmilil, strgali smo dokument, tako da sva prikolico kmalu izpraznila v skladišču Rdečega križa pri Aneli. Nič več ne gre po domače. Po ulicah in ob cestah je videti precej temnopoltih fantov brez vsega ali z vrečko provianta, menda jih jemljejo pod streho dobri ljudje, dokler se spet ne odpravijo na ''game'', tj. poskušat srečo s prehodom meje. Vzdolž nje so na hrvaški strani izsekali 50-metrski pas, ki spominja na mejo med Vzhodom in Zahodom v času hladne vojne.  Že na Hrvaškem sva se ustavljala ob znamenitostih ob cesti: pri gradu Ribnik, ob katerem stoji spomenik [[:w:Juraj Križanić|Juraju Križaniču]], ob spomeniku uporniku Eugenu Kvaterniku, soimenjaku tistega Kvaternika, ki je bil desetletja pozneje visoki uradnik v NDH in je umrl v Argentini. Pred ruševinami gradu Drežnik sva se zapletla v pogovor z delavcema. Izkazalo se je, da je Mijo delovno dobo preživel v Sloveniji in da pokojnine zlepa ne more potrošiti. Ob cesti v notranjščino Bosne je veliko propadlih partizanskih spomenikov, največji je tisti na prelazu Makljen (12), ki so ga v zadnji vojni zbombardirali Hrvati. Nekateri pa so tudi ohranjeni in vzdrževani, tako v hrvaških kot v srbskih ali muslimanskih krajih. V Jajcu sredi mesta stojita drug ob drugem spomenika padlim v zadnji vojni, eden muslimanski z verzi [[:w:Mak Dizdar|Maka Dizdarja]] (24), drugi hrvaški (25). V Konjicu sva se na pikniku srečala z nadvse gostoljubno širšo družino kirurga Ćazima Kraljušića (34&amp;ndash;39) in se po njegovih napotkih podala do nove koče Rapti v Prenju na 1400 metrih. Cesta do tja je sicer za terence, ampak sva jo zmogla tudi z navadnim avtom. Med planinci, ki so rajali do tretje ure zjutraj (sem se namreč hodi žurat), je bil tudi glasbenik in javni delavec [https://m.facebook.com/DFZeljkoKomsicCp/photos/a.217607741745517/971242369715380/?type=3 Dragan Agić,] s katerim smo naslednji dan, po vrnitvi z Velike kape, ob pivu analizirali bosansko politiko. Z vrha se je razpiral pogled po velikem delu Prenja, tudi na Zeleno glavo, kjer sva bila pred dvema letoma. Nazaj grede sva sklenila še znanstvo s [https://m.facebook.com/DFZeljkoKomsicCp/photos/a.217607741745517/971242369715380/?type=3 Sanelom Korićem,] ki je na vrh peljal svoje raftarske goste &amp;ndash; Mira pač nagovori vsakogar, ki ga sreča, in vsi se prijazno odzovejo. 

Četrto noč sva prespala v hotelu Hajdučke vrleti v naravnem parku Blidinje, kjer smo bili že dvakrat: prvič v dežju s Kekci leta 2005 in drugič na Velikem Vilincu pred dvema letoma. Zelo so profesionalni, prijazni in odlično domačo hrano postrežejo. Ker je zjutraj nad vrhom Ploćno visel oblak, sva se podala na Veliki Vran na drugi strani doline. Oblak se je čez dan razblinil, vrh Ploćno bo počakal do naslednjič. Vožnja od Livna čez Livanjsko polje je bila turobna, ob cesti izpraznjene vasi, porušene hiše, sami stari ljudje ... Partizanskih spomenikov niso povsod porušili, samo zvezdo so nadomestili s križem (66). Spomenik žrtvam zadnje vojne je našel mesto ob spomeniku partizanskih žrtev (67). Peto noč nisva imela sreče s prenočiščem: obcestnega motela 9 v Bosanskem Petrovcu ne priporočava, ker je v njem vse narobe: cena, menjalni kurz, brez računa, kava ni vključena v zajtrk. 

Zadnji dan sva se ustavila na gradu Ostrožac nad Bihaćem. Od zunaj je videti lep, znotraj pa je razdrt. Na vrtu za obzidjem forma viva. V Veliki Kladuši sva obiskala Piksija, ki ga domačini kličejo Slovenac in tam pomaga beguncem. Prav takrat se mu je skupaj s humanitarno delavko in tolmačko Catherine prišel zahvalit droben kurdski begunec Juan iz Irana, ker mu je z njegovo pomočjo uspelo priti v Belgijo. Dobil je azil in službo in čaka na belgijsko državljanstvo. S Catherine pišeta knjigo o njegovi begunski kalvariji. Razpoloženje v bifeju, kjer smo se srečali, je z vsakim pivom postajalo bolj prisrčno. Irfan, ki se je v zadnji vojni kot legionar boril na hrvaški strani, in njegov prijatelj, čigar ime sem pozabil, ki se je boril na srbski strani, sta premirje sklenila že prej. Bogve do kdaj ...

Zdi se, da v Bosni covida ni: maske vidiš redko, še v pogovor ne zaide.

==Stran '''422''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri422/index.html Beseda je konj,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 29. septembra 2021&lt;/small&gt;==

Vse slike so s predstavitve ponatisa Tavčarjeve novelete Otok in Struga v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu. Tam smo nastopali predsednica dolenjskega in belokranjskega slavističnega društva Jožica Jožef Beg, jaz kot pisec [[Otok in Struga|spremne besede]], ilustratorka Vida Cizel in moderatorka študentka Neža Cerinšek (nisem vedel, da je tudi nagrajena pesnica). Mimogrede sem poslikal še nekaj spominskih obeležij, plakatov v dvorani in napisov. Najbolj mi je všeč tisti, na katerem piše ''Hvala, ker kolesarite'' :) 

==Stran '''421''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri421/index.html Use je le privid,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 19. septembra 2021&lt;/small&gt;==

Da je &quot;use le privid,&quot; je v svoj blokec napisala sosedova sedemletna Ema. Slika 1 in 2 sta še od zadnjič; včasih se pač kakšna izmuzne in jo je treba dodati naslednjič. Od 3 do 6 so z izleta na Vanjež in na Debelo peč, od 8 do konca pa z zadnjega petkovega protesta. Bis bald.

==Stran '''420''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri420/index.html Jezus je bil levi ekstremist,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 11. septembra 2021&lt;/small&gt;==

Državljanske protestne dolžnosti zadnjih dveh tednov. Ob izpitih in hišnih rekonstrukcijah za drugo ni bilo časa. Govornika zadnjič sta bila na Trgu republike Igor Winkler, pred Ministrstvom za kulturo, ki podpira društvo izrazite nacistične orientacije, raziskovalni novinar [[:w:Erik Valenčič|Erik Valenčič]], na zadnjem protestu pa naša študentka Marija Jeremić. Predsednika Boruta Pahorja je na protestu zastopala slamnata lutka.

==Stran '''419''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri419/index.html Hlapci Jerneji in Šimni Sirotniki,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 11. septembra 2021&lt;/small&gt;==

Čas me prehiteva, zato postavljam kar dve strani fotografij hkrati. Ta stran se začne z verzi Mihe Klinarja na spomeniku padlim na Belem polju pri Hrušici, ki se sklicujejo na Cankarjevi naslovni osebi. [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 Zbirka partizanskih spomenikov] je presegla številko 6500 obeležij, popisovanje se nadaljuje. Na sliki 3 se družita dve nazorsko različni kolesarski nalepki; domnevam, da bodo tisto protestno nestrpni ljudje kmalu spraskali z droga. Na štirici je inštalacija v Försterjevem vrtu za FF, tam je bil posnet tudi [[:w:Tomo Virk|Tomo Virk]] za potrebe intervjuja v oktobrski številki ''Planinskega vestnika'' (30). Vmes so protestni napisi za potrebe jezikoslovnih analiz in protestniki ([[:w:Andrej Rozman - Roza|Roza]], [[:w:Brina Švigelj Mérat|Brina]], [[:w:Gašper Troha|Gašper]], [[:w:Milena Mileva Blažić|Milena]]) ter nekaj malega Premanture. Naknadno zapisujem ugotovitev, da sem za stran izbral naslov, ki sem ga [http://slov.si/mh/galerije/galeri192/index.html uporabil že 26. aprila 2013]. Nič hudega, saj ga trenutno ni mogoče odpreti in se zgražati nad samoplagiiranjem :)

==Stran '''418''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri418/index.html Vodnik na Triglavu,] &lt;br&gt;&lt;small&gt; 22. avgusta 2021&lt;/small&gt;==

Zadnjič sem pozabil v album naložiti pisateljsko hišico na Bledu, zato jo zdaj. Menda je hišico in bližnjo propadajočo vilo muzealcev kupil neki Ukrajinec skupaj s polovico hriba Osojnice &amp;ndash; komentar ni potreben. S [[:w:Peter Scherber|Petrom Scherberjem]] (slika 1) smo na Urškino povabilo kosili na Bregu, Katja (3, 4, 5) je istega dne zagovarjala magisterij, sledil je redni petkov protest (6&amp;ndash;8). Proticepilci protestirajo pred RTV vsak dan (9), mimo nas je peljala pot na kosilo uredništva ''Slavistične revije'' (10, 11). Z Mojco Vučajnk, ki je magistrirala na temo športnega romana leta 1998 (13), smo se slučajno srečali na Uskovnici. Nato pa so si slučajnosti kar sledile. Ta stran v albumu ima naslov po fotografiji spominske plošče, ki obeležuje vzpon [[:w:Valentin Vodnik|Valentina Vodnika]] na Triglav 20. avgusta leta 1795 (32). Glavnina posnetkov je s protestnega vzpona na Triglav na isti dan (20. avgusta) 226 let pozneje. Triglav smo želeli očistiti nacističnega virusa, ki ga od tam razširja MP. Triglav je pač slovenska simbolna točka. Jakob Aljaž ga je s postavitvijo stolpa iztrgal iz rok Nemcev, partizani so leta 1944 z razvijanjem slovenske zastave in rušenjem mejnika med Italijo in Tretjim rajhom na njem sporočali, da je Triglav slovenski, mi pa smo z razvitjem gesla ''Oblast ljudstvu, volitve zdaj'' in protestniškega kolesarskega bandera izrekli jasni NE aktualnim oblastnikom, ki odkrito simpatizirajo z okupatorjem iz leta 1944 in preganjajo uporniško tradicijo partizanstva. Tea Jarc je prebrala [https://slov.si/doc/poslanica_s_triglava.docx poslanico,] nekdanja veleposlanica [[:w:Jadranka Šturm-Kocjan|Jadranka Šturm-Kocjan]] je recitirala Kajuhovo pesem, sam sem povedal nekaj o &quot;osamosvojitvenem&quot; [[Triglavske partizanske plošče|vandaliziranju partizanskih spominskih plošč okoli Triglava]], fotografu Borutu Krajncu nas je iz letala uspelo posneti. 

Težko bo nejeverne prepričati, da smo se na poti gor zgolj po naključju srečali z obrambnim ministrom Toninom in da sta se zvečer na Kredarici zgolj po naključju znašla še Janez Janša in odstopljeni policijski minister Aleš Hojs. Vprašanje je le, ali so zaupne informacije o protestniškem vzponu na Triglav pridobili oblastniki s pomočjo vohunskega programa Pegaz ali je bila za tajming zaslužna protestniška obveščevalna služba. Kakor koli že, okrog devete zvečer je na Kredarici prišlo do prvega soočenja protestnikov, ki že 70 tednov pozivamo vlado k odstopu in k novim volitvam, z vrhom režima. Premierjevi pohvali protestnikov za osvojeni vrh je sledila njegova žalitev, češ da ni vedel, da ima psihiatrična bolnica Polje dan odprtih vrat. Tea je prebrala del govora, protestniki smo jo podprli z vzkliki. Ko smo odkrili, da je oseba, ki se je skrivala v kotu, Aleš Hojs, smo ga pozdravili z ''oink oink'', on pa je zanikal, da bi protestnike kdaj označil za svinje, neonacije pa za bisere. Oblastnika sta se &quot;dostojanstveno umaknila&quot; (beri: pobegnila pred ljudstvom, ki naj bi ga predstavljala), režimski vernik je fizično nastopil proti Tei, do ravsa pa vendarle ni prišlo. Dogodek je, ker ga je Tea [https://www.facebook.com/watch/?v=199827562170734 snemala in v živo predvajala,] doživel burno medijsko pozornost. Protestno akcijo so rumeni novinarji oblatili z debelo lažjo, kako je oskrbnik koče Herman Uranič izjavil, da so protestniki skakali po mizah; na Mirin poziv je izjavo v ''Slovenskih novicah'' zanikal. Tea Jarc prejema  od esdeesovskih hijen kupe vulgarnih sporočil, njihove pokvarjene medije pa moti le, da si je drznila zmotiti ljubljenega vodjo pri zasluženem počitku. Število komentarjev in glasovanje na 24ur.com, ki se ga je udeležilo skoraj 30.000 ljudi, govori, da se je dogodek dotaknil tistega, kar ljudje dojemajo kot bistvena določila slovenske kolektivne identitete (alpskega značaja skupnosti, mitologije neomadeževanih gora in Triglava kot svetega prostora), razkril problematičnost tega identitetnega veziva in temeljno razklanost skupnosti, ki se vleče od Finžgarjevega bolečega popisa bojev med Anti in Slovani v romanu ''Pod svobodnim soncem'', spopadov med katoliki in protestanti v 16. stoletju, strastnega zmerjanja med liberalci in klerikalci v 19. stoletju vse do krvavih obračunov med partizani in domobranci med drugo svetovno vojno. 

Premišljam, ali bi se srečanje lahko odvilo kako bolj &quot;dostojno&quot;, in ob komentarjih kolegov, ki jih cenim (prim. Boris Vezjak: [https://vezjak.com/2021/08/21/toksicni-pozdravi-s-triglava-zakaj-se-protestnikom-ocita-nedostojna-komunikacija/ Toksični pozdravi s Triglava: zakaj se protestnikom očita nedostojna komunikacija?]), ugotavljam, da ne. Človek, ki širi razdor (&quot;zdrahar brez primere&quot;), sesuva demokratične temelje države, uničuje javne inštitucije, partijsko kadruje, nagrajuje občudovalce Hitlerja, vsevprek žali državljane in maže ugled Slovenije po svetu, ne zasluži vljudne obravnave. (»Ljudem, ki širijo nacistično retoriko in aktivno podpirajo neonaciste, ne sme biti nikjer v državi prijetno, neodvisno od nadmorske višine.«) Njegova stranka ni samo ena od strank v demokratičnem dialogu, ampak je stranka, ki spodkopava demokracijo, kultura, na katero se sklicuje, ko deli ali jemlje državne podpore, je kultura muzikantenštadla in folklornega slovenstva (''Heimatkultur''). Ne, takemu človeku smo dolžni pokazati, da raj pod Triglavom ni njegov teritorij in se upreti njegovi pogubni politiki. Na poti na vrh in nazaj v dolino smo bili ob kolesu s prečrtano svastiko, ki sta ga nosila Peter in Matjaž, deležni radovednih pogledov, posebno od tujcev, po razlagi, da ga nosimo na hrib iz protesta proti fašistični politiki aktualnega režima, pa glasnega občudovanja. V vsej množici sta z glavo odkimavala samo en domačin in en Madžar (letos je neverjetno veliko madžarskih turistov), ki nam je razložil, da sta Orbán in Janša patriota. Iz tega sklepam, da če je na strani SDS bog, so pa na naši strani ljudje.

Mediji izpostavljajo zmerljivke na račun vlade. Oblastnikom pravzaprav ne bi bilo treba reči nič, saj so zvesti strankarski sledniki opravili umazani del besednega spopada. Protestnike so pošiljali v Afganistan, delat naj grejo lenuhi, očitali so nam zaslepljenost z rdečo zvezdo, čeprav se ni nihče kazal z njo, poučili smo se, da se slovenska zgodovina začenja leta 1991, in prisluhnili smo celo zgodbi o Janševi vojaški modrosti, ki je v vojni za Slovenijo zadrževala slovenske vojake, da bi se spustili v odkrit spopad z JLA, in tako dosegla osamosvojitev brez velikih žrtev; doslej smo, zaslepljeni, mislili, da je za daytonski sporazum zaslužen pomirljivi Kučan, ne pa bojeviti Janša. Očitek nekulturnega ravnanja protestnikov najbolj glasno izrekajo ljudje, ki jim pri besedi kultura pride na misel samo gasilska veselica. 

Še nekaj besed k posameznim fotografijam: relief tigrovca in partizana [[:w:Danilo Turk (igralec)|Danila Turka - Joca]] v koči Planiki (25) razkriva lažnost janševskega konstrukta o tigrovcih kot pozitivni alternativi partizanom: večina predvojnih tigrovcev je šla v partizane, saj so le tako lahko naprej gojili svoj antifašizem. Igorju Rezmanu, ki je na Planiko vodil planince iz Šoštanja (26), smo sporočili pozdrave za njegovega brata pisatelja [[:w:Peter Rezman|Petra Rezmana]]. Vsi so z nami. Ob poti je polno plošč planincem, ki jih je na Triglavu pokončala strela (svoj članek o triglavskih ploščah sem moral močno dopolniti), med njimi je ena tudi trem Mirinim sovaščanom, ki jih je strela ubila leta 1972 (30, več o njih v poglavju Nesreča na Triglavu v [[:b:Kronika Dobrav po 1945#Šport|kroniki Dobrav]]). Na 31. sliki je plošča [[:w:Marko Pernhart|Marku Pernhartu]], ki je prvi narisal panoramo gora s Triglava. Replika slike je bila do njegove restavracije na notranjem obodu Aljaževega stolpa. Fotografije kontroverznega spominskega obeležja hrvaškemu kardinalu [[:w:Alojzije Stepinac|Alojziju Stepincu]] v kapeli Marije Snežne nisem postavil v album. S prijaznim upokojenim triglavskim župnikom Francetom Urbanijo (40) (bratom našega kolega in pisatelja [[:w:Jože Urbanija|Jožeta Urbanije]]) sva se spoznala, ko sem iskal ostanke partizanske plošče s križa na Škrlatici; tokrat smo se srečali malo pod Kredarico, kamor je šel poročit dva planinca. Na njegovo vprašanje, kaj smo s kolesom počeli na Triglavu, sem odgovoril, da smo z njim preganjali zle duhove. 

Večine pohodnikov na Triglav prej nisem poznal. Po dveh dnevih druženja lahko rečem, da so topli ljudje, ki jim je mar za našo skupno usodo in ki se zavzemajo za obče dobro. Tudi njihovo politično naivnost dojemam kot znak nepokvarjenosti in nepreračunljivosti in sem vesel, da smo se spoprijateljili. Eno dobro lastnost ima tale naš džejdžej: ljudi, ki nismo nikoli pomislili, da se bomo kdaj politično udejstvovali, spodbuja k aktivnemu državljanstvu. In še za eno koristno posledico je zaslužen: doseči zna, da se med sabo v ogorčenem odporu povežemo ljudje najrazličnejših značajev in nazorov. Držalo bo, da je pravi organizator vsakotedenskih protestov prav on. Šele ko bo nevarnost janšističnega totalitarizma in pokvarjenosti mimo, bodo lahko drug ob drugem cveteli številni nazori, politike in kulture. Stopnja javne blaginje se meri s številnostjo izbir, ki so skupnosti na voljo, in ne z atavistično enostjo in enotnostjo (''ein Volk, ein Führer ...''), h kakršni si prizadeva veliki vodja. Toliko za prvo silo, tale tekst po malem še dopolnjujem, na žaljive in deplasirane odzive Janševih fedaijev pa ne bom odgovarjal. Lep pozdrav od Mirana, člana &quot;kolesarske bande&quot;

===Zarota pod Triglavom===

P. S. Hehe, na Novi24 berem [https://nova24tv.si/slovenija/je-profesor-hladnik-s-filofaksa-ponesreci-razkril-da-srecanje-na-kredarici-ni-bilo-nakljucno/ prispevek o moji vlogi pri triglavskem dogodku.] Identificirali so me kot idejnega vodjo pohoda in srečanja, hvala za komplimente, v meni se prebuja napuh. Saj sem vedel, da je ta rumeni medij poden, vendar sem mu pripisoval samo komunistično preganjavico in zlobnost, nisem pa si mislil, da je tako zelo neumen, s komentarji vred. Naj torej kot dobrohoten učitelj malo pomagam pri reševanju uganke o tajmingu srečanja na Kredarici. Zanj je kriv Valentin Vodnik, ki se je na isti dan, 20. avgusta 1795, pred 226 leti povzpel na vrh. Saj sem to napisal že nekaj odstavkov višje, ampak kulturna dimenzija pohoda žrtev kolesarske zarote očitno ne zanima (tudi prebrana Kajuhova poezija ne). Če bi kliknili na [[:w:Valentin Vodnik|Vodnikovo ime]] (veste, Vodnik je bil slovenski pesnik), bi se slej ko prej znašli pred njegovimi verzi, vklesanimi na spominski tabli tik pod vrhom Triglava: &lt;poem&gt;
Sklad na skladu se vzdiguje
Golih vrhov kamen zid
Večni mojster ukazuje
Prid zidar se les učit.&lt;/poem&gt;
Zdaj za tiste, ki znajo brati uganke, počasi postaja jasno, da je zaroto proti prvemu ministru predvidel in načrtoval že znameniti slovenski razsvetljenec. S skladi je mislil finančne sklade, s sintagmo veliki mojster in zidar pa je razkril, da le-te obvladujejo [[:w:prostozidarstvo|prostozidarji]].&lt;ref&gt;Mimogrede, z napotkom, naj se gre zidar učit lesarstva, je Vodnik anticipiral današnjo ekološko gradnjo :)&lt;/ref&gt; Ker so prostozidarji »nevidna roka, ki povsod plete mreže«, je očitno, da kolesarskim banditom pomagajo pri pridobivanju informacij ti globalni zarotniki. Ne bi dal roke v ogenj, da niso premierju podtaknili izraelskega vohunskega programa Pegaz (od prostozidarjev do Židov je samo en korak), ki je, namesto da bi predsednika obveščal o kolesarski dejavnosti, kolesarje obveščal o premierjevih skrivnih potih. 

Marjanu Šarcu hvala, ker je državljane včeraj na tretjem televizijskem programu spomnil, da bi v normalni državi normalen državnik ob nenadejanem srečanju v čarobnem gorskem okolju protestnike prijazno povabil za mizo. &quot;Sanje &amp;ndash; jek mi reče&quot; ...

Nadaljevanje sledi. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 09:12, 25. avgust 2021 (CEST)

===Tretje nadaljevanje temačne zgodbe iz Zlatorogovega kraljestva:&lt;br&gt; &lt;small&gt;Odgovori na novinarska vprašanja&lt;/small&gt;===

&lt;blockquote&gt;
Od: Sara Bertoncelj &lt;sara.bertoncelj@nova24tv.si&gt;&lt;br&gt;
Date: V sre., 25. avg. 2021 ob 11:12&lt;br&gt;
Subject: novinarsko vprašanje&lt;br&gt;
To: miran.hladnik@guest.arnes.si &lt;miran.hladnik@guest.arnes.si&gt;, miran.hladnik@ff.uni-lj.si &lt;miran.hladnik@ff.uni-lj.si&gt;&lt;/blockquote&gt;

Spoštovani g. prof. Hladnik!

Po včerajšnjem članku, v katerem smo na našem portalu povzeli vaš »potopis« protestnega pohoda na Triglav, smo v uredništvo prejeli nekaj sporočil, ki se nanašajo na vas osebno.

Med drugim so zapisali (ljudje, ki naj bi vas dokaj dobro poznali – tako so vsaj navedli), da ste si za asistentke na fakulteti vedno izbrali dekleta, vendar pa jih niste pustili na zagovor doktorske disertacije, »dokler ni dobil vsaj nekaj od njih«.

V nadaljevanju je zapisano, da je bilo z očitki o spolnem nadlegovanju vodstvo Filozofske fakultete seznanjeno (nekje okoli leta 2007/08?), ampak postopkov nato niti niso zagnali, zadeve naj bi pometli pod preprogo.

»Slavisti in komparativisti so hodili enkrat na leto na izlet, skupaj z asistenti, skratka celoten oddelek. Brda in Vipavska so bile priljubljene destinacije. Hladnik, ko je spil kakšen kozarček, je bil predator, šovinist, njegovi seksistični vici so bili katastrofalni. Vzdušje na izletih je bilo za ženske grozljivo: tip se ga je napil, začel pripovedovati opolzke vice o ženskih spolnih organih. Naslednja faza je bila, da je začel siliti v punce, jih objemati, polagati roke na kolena … Na avtobusu se je treznil. Punce niso hotele hodit na te izlete, ampak jih je maltretiral, da ocenjuje, katera je primerna, da se zaposli na oddelku.«

Sodeč po zapisanem, naj bi potem omenjene izlete zelo omejili, da ne bi več prihajalo do nadlegovanj mladih asistentk, prejeli naj bi tudi opozorilo vodstva fakultete. Pred neprijetnimi postopki naj bi vas, med drugim, obvarovali dobri odnosi z Markom Marinčičem, rednim profesorjem na Filozofski fakulteti in predsednikom Visokošolskega sindikata Slovenije. Po nekaterih navedbah, naj bi vi tudi odločali o tem, katero slavistko se bo vzelo v službo na Filozofsko fakulteto, katere pa ne.

Bilo je še nekaj drugih očitkov, a so vsi v približno istem stilu, zato jih ne bom naštevala. Zanima me, kakšen je vaš komentar, kako odgovarjate na zgornje očitke?

Hvala za vaš odgovor in lep dan še naprej!

Sara Bertoncelj, Nova24TV

&lt;hr&gt;

Ojej, spoštovana Sara, zdaj ste me pa ujeli. Pa ravno mene, ki sem v potu svojega obraza pisal knjige, namesto da bi se zabaval s študentkami (ali pa s študenti, le zakaj bi se omejevali na en spol) v tolikšni meri kot moji kolegi. Saj vsi vemo, da je filofaks zbirališče pokvarjenih in pohotnih levičarskih učiteljev, še hujše pa so profesorice na tej šoli, histerične feministke, za eno vem, da je po občevanju z nedolžnim študentom, ki je bil v domači vasi ministrant, oh, saj si ne upam povedati, ker če bodo kolegice izvedele, da sem izdal skrivnost, me bodo, saj veste, kaj …  

Veliko od tistega kar so zapisali cenjeni bralci vašega uglednega časopisa, je čisto res. Po moji evidenci so vse asistentke na našem oddelku (v 40 letih se jih je zvrstilo sedemnajst) morale zato, da so dobile službo, skozi težke preizkušnje. Vsi člani komisij za sprejem na delovno mesto so bili moški (zanimivo, sami kosmati, vsi z bradami kot Karl Marx!), po pravilniku so morali biti z drugih oddelkov (zaradi preprečevanja strokovne incestoidnosti na inštituciji), vprašanja pa, kot mi je prišlo na uho, so zadevala najbolj intimne plati kandidatk. Ob misli, kaj so uboga dekleta morala prestati, da so dobila službo, mi gre srh po hrbtu. No, zdaj je ena srečno poročena, dve imata odrasle otroke (z možem sta šli žal narazen), ena je upokojena, eno pa muči huda demenca, ki je blagodejna v toliko, da se ji ni treba spominjati travmatičnega nastopa službe. Iz povedanega je razvidno, da so se hude reči pri nas gotovo dogajale, vendar jaz nisem bil zraven. Enkrat so me poklicali v komisijo za sprejem mlade magistrantke na podiplomski študij na sosednjem oddelku, vendar sem sodelovanje zavrnil, potem ko sem zagledal sliko v študentkinem indeksu. Bila je tako zelo podobna moji pokojni mami, da ne bi bil sposoben mirne, distancirane, znanstveno objektivne presoje. 

S tem sem odgovoril deloma tudi že na drugo vprašanje, to je o spolnem nadlegovanju leta 2007 ali 2008. Res sem bil takrat še pri polnih moških močeh, mučila me je druga (ali tretja, spomin mi malo peša) puberteta, bil sem razigran in nagajiv, en tak navihan profesorček, vendar mi je vso radoživost zatrl en boleč dogodek. Vame se je zagledala študentka, ki ni bila moj tip, in me začela zalezovati, tako da sem ves čas porabil za skrivanje pred njo. Zraven sem moral to tajiti pred ljubosumno ženo, ki mi ne bi verjela, da z zalezovalko nimam nič. Nekoč se mi je na izletu ponudila bežna priložnost za ljubimkanje z dražestno brucko, ki bi za pozitivno oceno pri izpitu napravila vse, pa mi je akcijo preprečila misel, da na FF po tleh nimamo preprog, kamor bi pometel zadevo, ko bi bila končana. Kriv za to je eden od dekanov, ki je preproge prav s tem namenom odstranil s fakultete. Upam, da so jih vsaj reciklirali.

Najtežje mi je pri vašem tretjem vprašanju, kljub temu hvala zanj, enkrat morajo reči, ki jih človek tlači in mu ne dajo spati, na plan. Naj izve ves svet; ali pa vsaj cenjeni gledalci ali bralci Nove24tv (jaz njenega programa žal ne gledam, ker sem protestno nehal plačevati RTV-prispevek in mi ponos ne dovoli, da bi zvečer vendarle po tihem prižigal televizijo). To kar pravite, je čista in gola resnica. Šal res ne znam pripovedovati, vedno se mi sfižijo in jih moram razlagati. Poslušalci so prijazni in nekateri med njimi se celo vljudno nasmehnejo, ampak jaz vem, da si o mojem humorju upravičeno mislijo najslabše. Posebne zadrege imam pri pripovedovanju erotičnih šal. Kadar bi moral izreči kako besedo na k ali na p, se mi grlo zadrgne, iz grla mi prihaja nekakšno grgranje, kot bi igral orgazem, zelo neprijetno! Priložnost izkoriščam za opravičilo vsem, ki so morali kdaj trpeti ob mojem »duhovičenju«.

Ostro pa moram zavrniti vaše namigovanje glede [[:w:Marko Marinčič|Marka Marinčiča]]. Z Marinčičem sva si značajsko in nazorsko vsaksebi, pa tudi tista estetska privlačnost, po kateri je slovel v mlajših letih, da smo se moški in ženske ozirali za njim, se je polagoma razblinila. Kaj naj rečem, Marko, kar sam povej Sari, kako je bilo med nama … 

Resnici na ljubo moram popraviti še nekaj detajlov v vprašanjih vaše cenjene publike. Na skupne izlete nismo hodili slavisti in komparativisti skupaj, ampak smo se slavisti družili le z zgodovinarji (pardon, moral bi reči z zgodovinarkami), s komparativisti smo se pa enkrat ali dvakrat celo stepli. Seveda, pijača je bila vedno posredi, preveč pijače, oh, dobre pijače. Pa smo na zamere hitro pozabili, kdo bi se kregal zaradi pijače. 

V Brda in v Vipavsko dolino smo enkrat menda res šli na ekskurzijo, ampak veliko raje smo hodili v Prekmurje, kjer so ljudje gostoljubnejši in bolj razumevajoči do naših posebnih (kak nesramnež bi rekel perverznih) humanističnih potreb. Tam smo ostali po več dni, joj, kako je bilo veselo! In to vse za denar davkoplačevalcev. Nad plačo se nikoli nisem pritoževal, če je denarja slučajno zmanjkalo, smo pa napisali kak fiktivni potni nalog, haha, tako to gre na filofaksu, na vsej univerzi in v celotnem javnem segmentu, po zaslugi frdamanih levuhov, ki so jim poštenje, delavnost, domoljubje in družina deveta vas. Velik del odgovornosti za naše obnašanje nosi Cankar, Ivan Cankar, ki je v drami ''Hlapci'' pokazal pravo držo, citiram: &quot;Bog vedi, čemu se ljudjé lasajo? Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!&quot; Popravite me prosim, če sem se zmotil pri razlagi.

Veste kaj, vaš vir informacij ne zasluži honorarja, zdi se mi, da ni bil zraven pri nobenem našem legendarnem izletu, ali pa ga je žuranje tako zmatralo, da je v avtobusu domov grede zaspal. Pravi namreč, da sem se jaz na avtobusu treznil. Kakšna izmišljotina! Na avtobusu se je zabava šele prav začela! Bučno smo prepevali gusarsko ''Hejabumbarasa, hejabumbarasa'', vmes je kdo intoniral tisto ''Polje, kdo bo teeeebe ljuuuubil'' (pri tem nihče ni pomislil na tisto Polje, kjer stoji psihiatrična bolniščnica), skozi odprta okna smo naše razvratno razpoloženje ponujali še drugim udeležencem v cestnem prometu. Šoferji so se nas bali in tajnica je imela težko delo najti kako mlado prevozniško podjetje, ki nas je bilo pripravljeno sprejeti. Nekateri šoferji so nas skušali kaznovati s sunkovitim zaviranjem in speljavanjem. Kotalili smo se po prehodu med sedeži in se neustavljivo krohotali, to šoferjevo sodelovanje pri vragolijah nas je še dodatno zabavalo. 

Pri tistem premetavanju po avtobusu je seveda prišlo tudi do telesnih stikov, prav gotovo se je kakšna roka oprla ob kakšno tuje koleno, nemara celo drugospolno koleno. Nihče ni preverjal, ali je bilo to koleno diplomirano ali še ni bilo diplomirano. Naslednji šoferjev sunek je dotično roko in dotično koleno spet razdvojil in se znabiti nista srečala nikoli več v svojem življenju. Ko na starost ne bo v spominu ničesar več, bodo utrinki iz teh avtobusnih saturnalij blažili tegobe zadnjih dni.

Draga Sara, v svojem življenju sem dosegel vse, kar si en učitelj lahko želi, rahlo me je peklilo samo prazno mesto tam, kjer se v drugih učiteljskih biografijah pojavljajo poročila o ljubavnih aferah. Kdo se bo po smrti sploh spomnil name ob veselih dogodkih, ali si bodo morali anekdote izmišljati? Hvaležen sem, da je ta skrb zdaj prešla, po vaši zaslugi se uvrščam v galerijo radoživih predhodnikov, o katerih se pogovarjajo učenci v dolgih zimskih večerih; aktualni trenutek nasploh kliče po liku &quot;pravega moškega&quot;, takega, ki zna v roko prijeti orožje, s trdo roko vzgajati otroke in ženo in podobno, ne pa po liku mehkužnega in spolno negotovega in nezanesljivega humanista.

Spoštovana Sara, na vsa vaša vprašanja sem odgovoril odkrito, po svoji najboljši moči in po vesti, Bog me štrafaj, če sem kaj izpustil ali se izmotaval. Vi ste diplomirali iz novinarstva na FDV, kajne? Gotovo ste še mladi, mogoče bi vas zanimal podiplomski študij na FF pod mojim mentorstvom? Za študijsko literaturo bi vam najprej ponudil [https://sl.wikiversity.org/wiki/Slovenske_literarne_potegav%C5%A1%C4%8Dine tale članek.] Obljubljam diskretnost in vas lepo pozdravljam,

prof. dr. Miran Hladnik, l. r.

&lt;hr&gt;

&lt;blockquote&gt;
Od: Arian Sajovic &lt;arian.sajovic@demokracija.si&gt;&lt;br&gt;
Date: V sre., 25. avg. 2021 ob 11:31&lt;br&gt;
Subject: Novinarska vprašanja&lt;br&gt;
To: miran.hladnik@guest.arnes.si &lt;miran.hladnik@guest.arnes.si&gt;, miran.hladnik@ff.uni-lj.si &lt;miran.hladnik@ff.uni-lj.si&gt;
&lt;/blockquote&gt;

Spoštovani!

Pišem vam v zvezi z navedbami naših virov, ki trdijo, da ste bili odgovorni za organizacijo medijsko odmevnega incidenta na Triglavu. Isti viri pa tudi navajajo, da imate preteklost spolnega nadlegovanja študentk. V želji, da najdemo dejstva vas prosimo za komentar oziroma odgovore na slednji vprašanji.

Kako komentirate navedbo naših virov, da ste bili v preteklosti vpleteni v spolno nadlegovanje študentk, podobno kot vaš profesorski kolega dr. Igor Pribac?

Ali drži, da ste bili organizator medijsko odmevnega  incidenta na Triglavu, kjer je Tea Jarc verbalno nadlegovala predsednika vlade Janeza Janšo?

Prosil bi vas, da odgovorite do poldneva jutri.  

Lep pozdrav,
Arian Sajovic (novinar Demokracije)

&lt;hr&gt;

Cenjeni gospod novinar, dragi Arian, ker sta vaši vprašanji enaki tistim, ki mi jih je zastavila vaša kolegica Sara, vas prosim, če preberete kar moj odgovor njej. Glede Igorja Pribca pa resolutno izjavljam, da nisva nikoli skupaj nadlegovala študentk ali študentov ali sploh kaj imela drug z drugim. On ni nikoli citiral mene, jaz pa njega ne. Tako sva se zmenila in do zdaj sva se dogovora držala, ne brskajte prosim dalje v globino, v globinah je temačno in po kotih so kosti. Mogoče bi tudi vas zanimal podiplomski študij na FF? Aja, morate prej diplomirati, se opravičujem.  

Z odličnim spoštovanjem, mir in vse dobro, red. prof. dr. Miran Hladnik

====Prva zastranitev: Domoljubje ni zločin====

&lt;blockquote&gt;
Od: Nova24TV Info &lt;info@nova24tv.si&gt;&lt;br&gt;
Date: V sre., 25. avg. 2021 ob 13:42&lt;br&gt;
Subject: Novinarsko vprašanje&lt;br&gt;
To: miran.hladnik@guest.arnes.si &lt;miran.hladnik@guest.arnes.si&gt;, miran.hladnik@ff.uni-lj.si &lt;miran.hladnik@ff.uni-lj.si&gt;&lt;/blockquote&gt;

Pozdravljeni,

Markacist inštruktor Boštjan Gortnar nam je posredoval slike smernih tabel po vašem pohodu na Triglav. Smerne table so polepljene, uničene, sedem prostovoljcev je čistilo in drgnilo nalepke. Ali se zavedate, da je to kaznivo dejanje? Ali se zavedate da je to tudi nevarno početje, saj table prikazujejo pomembne informacije, brez katerih se lahko pohodniki tudi izgubijo? Ali kot borci za zeleno prihodnost podpirate takšno onesnaževanje planinskih poti?

Hvala za odgovore in lep dan,
Uredništvo Nova24tv

&lt;hr&gt;

Končno nekoliko resnejše vprašanje. Logotipe so protestniki lepili samo tja, kjer so bili drogovi smerokazov že popacani z drugimi nalepkami, kar je razvidno s fotografij; zanimivo je, da druge nalepke ne povzročajo zgražanja. Edino, ki je nalepljena na smerokaz, je odlepil z
droga in prelepil tja eden od janšistov, da bi oblatil protestnike, Gortnar ga je gotovo videl, pa mu ni upal nič reči. Zraven je brez skrbi za čisto naravo nalimal rumenojopično geslo ''Domoljubje ni zločin''. Nekaj vesti je vendarle ohranil, saj tudi on ni prekril napisa na smerokazu. Nalepk, nalepljenih v petek, v soboto, ko smo se vračali, ni bilo več na drogovih, zato tudi ni pričakovati, da je še kje kakšna. Ker se je že minister Hojs pohvalil, da je odstranjeval nalepke z drogov, to očitno ni naporno delo. Trditev, da so bile nekatere tako visoko, da jih markacisti niso mogli doseči, je hecna, saj ni nihče pričal, da bi protestniki s sabo tovorili lojtro. A sedem da jih je odstranjevalo nalepke? Tiste, ki so bile previsoko, bi lahko spraskala Sneguljka, če bi jo vzeli s sabo. -- miran hladnik, antagonist resničnostnega šova Nova24TV

====Druga zastranitev: Pismo podpore pod naslovom [[Temačna preteklost profesorja Hladnika]]====

====Poetični ekskurz: Čeprav se govori ====

&lt;poem&gt;
Čeprav se govori,
da nad tavžent metri
se vse sme in greha ni;
vsakdo lahko kolne in benti
tam v gorah kot se mu zdi -
prihajajo drugačni časi:
zdaj nova so pravila
še v gorah masko nam nabila.

Eee!

Jani Kovačič
&lt;/poem&gt;

==Stran '''417''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri417/index.html Obljubi, da boš povedal svetu, kaj so počeli z nami,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;15. avgusta 2021&lt;/small&gt;==

Če bi v albumu dal prednost lepoti hribov in gorskim rožam, bi se mi zdelo, da bežim od svoje državljanske dolžnosti, to je od opozarjanja na atavistični zdrs v preživete in nevarne družbene odnose, mislim seveda na razrast rasizma, nacionalnega in osebnega brezobzirnega egoizma, fašizma, ekološko neobčutljivega potrošništva, nasilja, pokvarjenosti in podobnih nečednosti. Vladna stranka SDS odkrito simpatizira s Hitlerjem, zaničuje Osvobodilno fronto in partizanski odpor ter gradi distopični kafkovski RKC-kalifat. Zato so tu slike muzeja [[:w:Koncentracijsko taborišče Ljubelj|koncentracijskega taborišča Ljubelj]] (1, 2; druge sem vključil v [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 zbirko partizanskih spomenikov]), protivladnega kolesarskega protesta (4&amp;ndash;8), proslave radovljiškega občinskega praznika ob ustanovitvi [[:w:Cankarjev bataljon|Cankarjevega bataljona]] 5. avgusta 1941 na Vodiški planini in pohoda od tam čez Jelovico v Dražgoše (9&amp;ndash;35) ter komemoracije pod Storžičem ob uničenju [[:w:Storžiški bataljon|Storžiškega bataljona]] 5. avgusta 1941 (36). Zato sem tudi sestavil geslo o [[:w:Anton Jež|Antonu Ježu]], zadnjem preživelem taboriščniku KZ Überlingen za Wikipedijo; fotografijo Ježa je prijazno dala v javno last novinarka in fotografinja Dietlind Castor (* 1940), ki pri 14 letih, ko je izvedela za krutosti nemških koncentracijskih taborišč, temu najprej ni hotela verjeti; v šoli po vojni namreč niso slišali o taboriščih smrti nič. Od 37 do konca so slike prijateljskega druženja in sorodnikov. Na enem od protestnih plakatov (slika 5) je pesem Bojana Podgorška Klic iz grobov, iz katere bi si lahko izposodil naslov te albumske strani, če ne bi prej izbral napisa na stopnišču ljubeljskega muzeja.
&lt;poem&gt;
Povejte, potomci, čemu smo mi padli,
čemu žrtvovali smo mlada življenja?
Da bodo vam vse priborjeno pokradli,
ker niste sposobni upora, vstajenja?

Čemu le bilo je vse naše junaštvo,
čemu bilo toliko krvi prelite?
Da narod delilo bo novo sovraštvo
in ga siromašile vladne elite?

Ste to si želeli, to, kar ste dobili?
Res hvala za takšno vam demokracijo,
kjer mesta vodilnih dobijo debili,
fašisti vam vaša življenja krojijo.

Čemu smo mi padli, povejte, potomci?
Če mi takrat roke bi križem držali,
vi brez domovine bili bi brezdomci,
ne narod, ubogi bi hlapci ostali.

Mar hočete to, da vas sram bo v dno duše,
ko vas doletela nas padlih bo kletev,
ko se oglasil bo klic mrtvih spod ruše:
»Je bil ves naš boj samo jalova setev?«

Povejte potomci, čemu to čakanje,
je kje kakšno upanje, da boste vstali?
Naj v vas zaživé naše sanje nekdanje,
saj radi spokojno v grobovih bi spali.
&lt;/poem&gt;

==Stran '''416''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri416/index.html Ko sem mrtev, ne vem, da sem umrv,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;5. avgusta 2021&lt;/small&gt;==

Fotke so z vzpona na Stol z avstrijske strani, iz Medvedjega dola. Skoraj vsi hribovci, s katerimi sva se z Miro srečala, so govorili slovensko; Rudi Sablatnig iz Bilčovsa je navdušen samohodec, podaja se na več sto kilometrov dolge pohode po Evropi. Če kdo ve za imena rož ob poti, naj mi sporoči, da dodam napise. Nazaj grede sva se ustavljala na britofih. V Šentjanžu v Rožu so nagrobniki v slovenščini, marsikateri z verzi, precej je partizanskih (te sem seveda vpisal v našo [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 zbirko]), v sosednji Kapli ob Dravi pa je slovenščina redka, med vojno umrli so večinoma padli na ruski fronti, nekateri se ponašajo z nemškimi medaljami za hrabrost. Na posnetku 27 smo popisovalci partizanskih spomenikov, to je bilo prvo naše srečanje v živo. Od 28 do 32 je redni petkov protest. Toliko za ta teden.

==Stran '''415''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri415/index.html In roman našel je srečen konec,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. julija 2021&lt;/small&gt;==

Naslov za to stran sem si izposodil iz ocene Tavčarjeve novelete ''[[:s:Otok in Struga|Otok in Struga]]'' v ''Slovenskem narodu'' leta 1888. Oceno sem citiral v [[:v:Otok in Struga|spremni besedi]], ki jo pripravljam za ponatis tega dela. Zato se je bilo tudi treba sprehoditi od gradu na Otočcu (8&amp;ndash;15) do gradu Struga (16&amp;ndash;24) in ju poslikati. Prijazni in podjetni &quot;princ s Struge&quot; Maj Kerin Colarič (19) nama je razkazal sobane in zaigral na orgle v kapeli, kamor je zahajala blazna baronesa Zora. Panorama Vinjega vrha na fotografiji 23 ustreza opisu v članku Viktorja Pirnata V dolini dolenjskih gradov, [http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NMKCIUR3/b08cb9bf-fb4d-4c8a-bc99-64b6a5599546/PDF ''Jugoslovan'' 24. 12. 1930.] Vinji vrh (28) sem slikal že [https://slov.si/mh/galerije/galeri150/index.html ob drugi priložnosti pred desetimi leti.] Na novomeškem pokopališču sem potem naletel še na grobišče struške gospode (25, 26, 27); več o njem [https://www.mojaobcina.si/vrhnika/novice/litozelezni-plosci-clanov-druzine-jelovsek-pl-fichtenau-na-novomeskem-pokopaliscu-v-locni--1.html tule.] Otoček na Krki (24) je morda tisti, na katerem je struški gospod postavil stolpič in s streljanjem iz topa dražil soseda z Otoka.

Po vrsti gredo slike takole. [[:w:Zdravko Mlinar|Zdravka Mlinarja]], ki pripravlja knjigo o Žirovcih, sem obiskal doma v Murglah, [[:w:Kajetan Gantar|Kajetana Gantarja]] (2) sem srečal na snemanju ob 170-letnici Mohorjeve družbe, [[:w:Jožko Čuk|Jožka Čuka]] z ženo (3) pa na pikniku prostovoljcev za referendum o vodi. Sledi četvero protestnih napisov. Novo mesto (29&amp;ndash;52) postreže obiskovalcu z mnogimi spomeniki in nagrobniki; partizanske sem vpisal v [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 Geopedijo.] Na posnetku 30 je [[:w:Karel Slanc|Karel Slanc]], njegov brat, advokat iz Litije, je bil zbiratelj prešerniane. Gradnikove verze na Jakčevem nagrobniku (34) sem prepisal, ko sem pripravljal pesnikovo Zbrano delo, na grob Prešernove Julije (44) na pokopališču v Šmihelu pa sem naletel slučajno prvič. Na zadnjih štirih posnetkih je Plečnikov izdelek nad blejskim jezerom. Kavarna je služila kot čakalnica gostom, ki jih je sprejemal kralj Aleksander v bližnji rezidenci. Kdor ljubi veličastje, bo vzhičen.

==Stran '''414''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri414/index.html Kekec na Kleku,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;11. julija 2021&lt;/small&gt;==

Bogve kateri kekec je že tole. Zadnji trije pohodi so bili enodnevni in slišati je bilo željo, da bi šli spet na dvodnevne. Z imeni 28 udeležencev, ki se je nad Zakamnika pripeljalo z osmimi avtomobili, se nisem trudil, kdor hoče, da ga Google najde, naj mi piše, pa dodam ime. Obetaven kolovoz se je po nekaj sto metrih spremenil v brezpotno gmajno, čeprav je na nekaterih zemljevidih tam vrisana pot. Ker gob ni bilo, smo bili hitro na Hruški (Hrušenski, Hruščanski) planini, potem pri Mokotovi koči na Rožci in pol ure pozneje na vrhu. Nazaj po isti poti in po nekem drugem brezpotju. Piknik se je dogajal v kamnolomu ob potoku Raten. Afterkekec je v načrtu 28. septembra pri Hermanu v Volavlju. Knjiga pritožb je ostala prazna.

==Stran '''413''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri413/index.html Ni vsak, ki moli in se bogu klanja, bogu drag,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;11. julija 2021&lt;/small&gt;==

Prvi del albumske strani je s kolesarjenja in popisovanja spomenikov po Ptuju, drugi del pa s petkovega protivladnega protesta v Ljubljani. Policijski komandir je medtem odstavil vodjo policijske enote, ki je tedne dni prej pregnala neonaciste od Prešernovega spomenika in preprečila spopad. V kakšni kriminalni državi smo se znašli! Vladajoči režim naravnost kliče po konfliktu in izziva s svojimi pretepači. In sesuva Evropo. Nekaj aktualnih osebnosti ima svoje sveže fotke v Wikimedijini Zbirki (Jože Pirjevec, Goran Lukić ...), spomeniki mrtvim (Caf, Murko, Muršec, Remec) pa še čakajo na vpis v sloj kulturnozgodovinskih spomenikov na Geopediji.

==Stran '''412''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri412/index.html Kako se imenuje oblast, ki se boji lastnih državljanov,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. junija 2021&lt;/small&gt;==

Fotografij je tokrat nekaj več. Bilo je lepo vreme in na Tošcu polno fotogeničnih rož, razigrana atmosfera na alternativni proslavi državnosti na Prešernovem trgu v petek je klicala k dokumentiranju, prijetno je bilo tudi vzdušje na vsakoletnem obisku partizanske tehnike Mete nad Jamnikom. Žal mi je samo, da se nisem spomnil fotografirati dobrot, ki so jih pripravili v besniški gostilni za proslavo: z zaseko namazan kruh, ocvirkovica in pehtranova potica. K protestom: ko človek bere poročila skvarjenih novinarjev režimskih medijev,&lt;ref&gt;Peter Jančič: [https://siol.net/siol-plus/kolumne/sev-rdece-zvezde-ob-obletnici-svobode-555544 Sev rdeče zvezde ob obletnici svobode.] Siol plus 26. 6. 2021.&lt;/ref&gt; se mu vzbudi občutek, da ne govorimo o istih rečeh. Poročali so o tuljenju, ki je prihajalo s Prešernovega trga, v resnici pa smo le prepevali ''Lipo, ki je zelenela'', in ''Zdravljico''. Režimski mediji pišejo o rumenih jopičih, ki so prišli na Prešerca, sam pa, čisto od blizu, nisem videl nobenega rumenega jopiča, ampak zgolj črnosrajčne obritoglave naciste, ki so izzivali spopad. Naše predstave o tem, čemur rečemo država, slovenski narod, kultura, pravičnost, morala ... se radikalno razlikujejo. Zatrtje posameznih &quot;motečih&quot; bivanjskih opcij bi bilo necivilizirano. Toda kako ravnati, da bi kolikor mogoče mirno sobivale? Odgovor je na načelni ravni enostaven: tako da jih ne hierarhiziramo na večinske/manjšinske, prave/blodne, legalne/nelegalne, zdrave/bolne ipd., ampak jih jemljemo kot individualne življenjske izbire, v smislu posameznikovih pravic in stran od kolektivnih socialnih konstruktov. Ker pa je ena od pravic posameznika tudi ta, da goji kolektivna oz. pripadnostna čustva (nacionalna, verska, ideološka, stanovska, kulturna, lokalna ...), in ker ni varovalke, ki bi preprečevala eskalacijo življenjskih izbir v obsesivno in druge opcije izključujočo smer, nam načelna rešljivost problema prav nič ne pomaga. Še naprej se bomo v dilemah odločali čustveno impulzivno, da ne rečem nagonsko, in tiho verjeli, da je nagon, ki nam narekuje obnašanje, preživetni nagon. Slike enciklopedično zanimivih osebnosti sem tudi tokrat naložil v Wikimedijino zbirko (Riha, Šonc, Jerkič ...); kdor pozna katerega od nepodnaslovjenih govornikov, naj mi prosim sporoči njegovo ime. Pa še povezava na [https://www.facebook.com/ProtestnaLjudskaSkupscina/ Facebook] s [https://slov.si/doc/Smernice_Protestne_ljudske_skupscine_www.pdf ''Smernicami protestne ljudske skupščine''].

==Stran '''411''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri411/index.html Kar je v duši bol spočela, vam je pesem razodela,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;21. junija 2021&lt;/small&gt;==

Kako popušča selektivnost pri spletnih objavah! Prostora za slike je skoraj neomejeno, nalaganje hitro, le opisovanje slik zahteva svoj čas. Kmalu tudi opisi ne bodo potrebni, saj se bo prepoznava motivov in ljudi dogajala samodejno. Pretiravam: da se zaliv imenuje Cilvena dražica, ne pa Beka, ki je prvemu na las podoben, bo še vedno treba označiti posebej. Ta stran ima za naslov verz na nagrobniku pesnice [[:w:Maksa Samsa|Makse Samse]] v Ilirski Bistrici. Tam zraven je tudi spomenik pesniku duhovniku [[:w:Janez Bilc|Janezu Bilcu]]; oba smo pri predavanjih omenjali ob njunih rojstnih ali smrtnih obletnicah (menda tudi to, da je bila Maksa zaljubljena v Kosovela in kako je končala); če ne bi imeli pri roki literarnega koledarja na Wikiviru, najbrž nikoli ne bi prišla na vrsto. Fotografije dokumentirajo nekajdnevni dopust na Cresu in pot tja ter nazaj, ki jo je podaljševalo ustavljanje ob partizanskih in drugih spomenikih. Zbirka partizanskih spomenikov je ravno danes prišla do številke 6400. Še nekaj sto obeležij, pa bomo z grobim evidentiranjem pri kraju. Poznavalce prosim za razvozlavo insignije MARIA DP AP 1804 na posnetku 6. Druge poznavalce za prepoznavo markacije na posnetku 24. In spet druge za prepoznavo rož in cvetov na posnetkih 30, 31, 35, 36. Tudi sline vzbujajoča imena jedi na štirih posnetkih sem pozabil, orodja za njihovo prepoznavo pa nikjer ...

==Stran '''410''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri410/index.html Ô faites que jamais ne revienne le temps du sang et de la haine,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;13. junija 2021&lt;/small&gt;==

Naslovni verz (&quot;O, naj se čas krvi in sovraštva nikoli več ne ponovi&quot;) je iz pesmi [[:w:de:Göttingen (Lied)|Göttingen]] (gl. tudi [https://www.songtexte.com/songtext/barbara/gottingen-6bca02ee.html Göttingen]), ki naj bi prispevala k pomiritvi nemško-francoskih povojnih odnosov bolj kot vsi politični govori. Napisala jo je leta 1967 in z njo zaslovela židovska [[:w:en:Barbara (singer)|pevka Barbara]]. Tej Barbari je namenil svoj nagovor ([https://slov.si/doc/dragan_petrovec_ljuba_barbara.docx Ljuba Barbara]) Dragan Petrovec ob 76. obletnici osvoboditve taborišča Ljubelj 12. 6. 2021, ki je bil kritičen do aktualne politike: &quot;Preveč je politikov, ki sejejo sovraštvo, in politikov, ki to dopuščajo in mirno opazujejo, ali pa se pretvarjajo, da ni nobene nevarnosti.&quot; Eden od njih, Borut Pahor, je sedel na komemoraciji v prvi vrsti. Posnetki s proslave na Ljubelju (od 23 do konca) so v kontrastu s tistimi s prve polovice strani, ki dokumentirajo protest Radia Študent, ki mu je Janez Janša ukinil financiranje, in obisk predsedniške palače v okviru petkovega protesta. Petkove slike so slabše kakovosti, ker so zaradi pozabljivosti posnete s telefonom. Znamenitejše posameznike na slikah sem naložil tudi v Wikimedijino Zbirko, od koder jih zajema Wikipedija. Najbolj je z izbrano artikuliranim, čutečim, jasnim in dolgim prostim govorom fascinirala 96-letna Sonja Vrščaj, nekdanja taboriščnica v [[:w:Koncentracijsko taborišče Auschwitz|Auschwitzu]].

==Stran '''409''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri409/index.html Eden bo zadnji,]  &lt;br&gt;&lt;small&gt;11. junija 2021&lt;/small&gt;==

Nekaj morbidnosti je že zašlo z nagrobnih napisov v naslove albumskih strani, tokrat na zadnjo uro opozarja sončna ura v Brdih (18). Tja smo šli na pogreb [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]]. Zraven sem poslikal partizanske in druge spomenike v okolici (3&amp;ndash;29). Literarni so tule, partizanski pa so pristali v [https://sl.wikiversity.org/wiki/Partizanski_spomeniki_na_Geopediji zbirki na Geopediji.] Konrad (9) nama je razlagal medvojno usodo Medane, Zoranov prijatelj Luka (14) pa je računalničar filantrop, ki s prenosniki pomaga beguncem in drugim deprivilegiranim posameznikom. Aleš (30) je ekološki kmet iz Podbrezij, nič ne izdam, kaj sva imela skupaj. Na začetku te strani so posnetki z domače scene konec tedna, na koncu pa sta dokumentirana dva dogodka: snemanje filma o Josipu Jurčiču in piknik ''Planinskega vestnika'', oboje na petek 10. junija. [[:w:Vladimir Habjan|Haubi]] ureja PV že debelih 20 let.

==Stran '''408''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri408/index.html Kdor ne čuti v bratu sebe, naj mu čreva strup razgrêbe,]  &lt;br&gt;&lt;small&gt;5. junija 2021&lt;/small&gt;==

Naslovni verz je iz pesmi Lili Novy Zdravnik (slika 25), preslikani iz enega od 150 fasciklov, v katerih se nahaja zbirka 12.000 pesmi iz časa NOB: partizanskih, taboriščnih, zalednih, izseljenskih. Izbor pesmi je objavil Boris Paternu v štirih knjigah pod naslovom ''Pesništvo upora'' (1987&amp;ndash;1996), digitalizacija vsega gradiva, ki se nahaja v treh omarah na Filozofskih fakulteti, pa še čaka. &lt;s&gt;Nekoč, morda v 90. letih?&lt;/s&gt;, Decembra 1980 in maja 1981 je računalničar z imenom BOJANOO-RRI (&lt;s&gt;z Računalniškega centra UL?&lt;/s&gt; z Republiškega računalniškega centra, slika 23) avtorski katalog že prenesel v digitalno obliko. Zelo bi pomagalo, če bi kdo pomagal tega Bojana najti in bi nam Bojan pomagal najti to digitalno zbirko. Če po desetletjih sploh še obstaja in je berljiva. Slike 20&amp;ndash;26 so z ogleda zbirke uporniške poezije na FF. 

Sliki 18 in 19 sem napravil iz veselja, ko se je ta teden kip Jiřija Bezlaja nenadoma in tiho, tako kot je tiho izginil, spet pojavil v avli Filozofske fakultete. O homatijah z njim sem poročal na Slovlitu in strnil na Wikiverzi pod naslovom [[Evangelij za moralizatorje]].  

Na začetku te strani v albumu sta urednika ''Planinskega vestnika'' Irena in [[:w:Vladimir Habjan|Vlado]] v kolesarski opravi na Dobravi, sledijo posnetki s poti na Kredarico in nekaj dni pozneje na Šijo nad Voglom, kjer so žičnice ustavili, smučati pa se je še vedno dalo. Posnetka hriba z imenom Zavitar (1750 m) na vzhodnem robu planote spet nisem umestil med slike, ker ni bil dovolj fotogeničen, nič pa ne bo narobe, če tule iz [http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-37KMPIY6/42498064-918b-440d-ab8e-66738a9933ef/PDF ''Imenoslovja Julijskih Alp''] Henrika Tume in starih časopisov razberem, kaj naj bi to čudno ime, za katerega [[:w:Marija Cvetek|Minka Cvetek]] in [[:c:File:Joža Mihelič 002.jpg|Joža Mihelič]] pravita, da v Bohinju ni (več) v rabi, pomenilo. Besedo ''zavitar'' so zapisali v ''Danici'' 1861 v pomenu 'kibic', 'zapeljivec', 'zavijalec', poznan je bil tudi priimek Zavitar, na Koroškem so ''pri jezuitih'' rekli ''pri zavitarjih'' (''Kres'' 1882, SN 1884). V Gorici so cerkev sv. Ignacija imenovali »zavitarsko«, ker so jo jezuiti upravljali. Blizu Zavítarja sta še imeni Cerkev in Cerkvena konta, ki utrjujeta razlago Zavitarja kot 'jezuitarja'. Najbrž je tudi v primeru bohinjskega Zavitarja šlo za cerkveno posest. &lt;font color=green&gt;Dodajam še ledinsko ime ''Jeznitarski boršt'' na Rudniku pod Ljubljano, ki je verjetno istega izvora.&lt;/font&gt;

Od slike 29 do konca je dokumentirana protestniška napisna kreativnost v petek 4. junija. Napise sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko pod naslov [[:c:Category:Protest in Ljubljana (2021-06-04)]], kjer jih lahko kdor koli uporabi za kakršen koli namen, samo to mora napisati, da jih je posnel neki Hladnikm, morebitne predelave pa objaviti pod enako licenco proste dostopnosti. Povorka je šla tokrat mimo Ustavnega sodišča in mimo državnega tožilstva ter se zaključila na Gospodarskem razstavišču pred Hišo Evropske unije. Tokratni protestni Razglas (42) poziva k ohranitvi neodvisnosti sodne veje oblasti od politike.

==Stran '''407''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri407/index.html V službi domovine,]  &lt;br&gt;&lt;small&gt;29. maja 2021&lt;/small&gt;==

Spet skoraj samo protestne slike, tokrat se nas je zbralo blizu 40.000, policija je protestnike čakala z ograjami, robokopi in maricami pred parlamentom, protestni program pa se je brez njene prisotnosti odvil na Prešernovem trgu in potem nepričakovano na križišču Tivolske, Celovške in Gosposvetske ulice. Nekatere od nastopajočih sem poslikal, nekatere zgrešil, nekatere pa sem posnel že na prejšnjih demonstracijah. Dodajam povezavo na naslov [https://sramota.si Mednarodna sramota:] pregled medijskih prispevkov o politični situaciji v Sloveniji, ki so jih objavljali tuji mediji od januarja 2020 do 26. maja 2021. Zaupanje v odgovorno državljansko dejavnost rojakov se počasi vrača. Aja, naslov te strani je sposojen z napisa na majici Andreja Rozmana - Roze, ki se na sliki (66) bolj slabo vidi. Ne, Roza ni [https://fran.si/197/joze-gregoric-kostelski-slovar/4246139/ajnrikati?All=ajnrikati&amp;IsAdvanced=True ajnrikal] :)

==Stran '''406''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri406/index.html Not for sale,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;22. maja 2021&lt;/small&gt;==

Z izjemo začetnih petih slik, ki so z Rodice (ponovno, za tiste izpred meseca glej [https://slov.si/mh/galerije/galeri403/index.html stran 403]), so vse fotografije s protesta 21. maja, ki napoveduje veliki protivladni protest naslednji petek 28. maja ob 18.00. Policija se je nanj pripravljala z maltretiranjem slučajno izbranih udeležencev. Med tistimi, ki so jih vrgli na tla in na njih klečali, je bil pesnik [https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/search/expert?c=au%3DKoban%2C+Dejan&amp;db=cobib&amp;mat=allmaterials Dejan Koban] (slika 47), radi pa se spravljajo tudi na ženske. Po megafonu se je zanje prizadeto zavzel reper Zlatko Ćordić (50). Protestna &quot;predskupina&quot; so bili Palestinci. Aretirali so tudi reperja in kolumnista N'Tokota (Miha Blažiča), ki je bil z njimi. Nekaterim policajem je bilo očitno nerodno ob zaukazani vlogi. Res mora biti mučno ščititi oblast pred ljudstvom, namesto da bi ščitili ljudstvo pred zločesto oblastjo. Slike plakatov bom postavil v Wikimedijino Zbirko, kakor sem tudi portrete udeležencev, ki so v enciklopediji ali pa tam še bodo, npr. ilustratorko [[:w:Alenka Sottler|Alenko Sottler]]. Kratica [https://humanrightsconnected.org/organizations/not-for-sale-nfs/ NFS] (''not for sale'') na majici protestnika, ki je dala naslov tejle strani, označuje kampanjo za človekove pravice.

[[:w:Andrej Rozman - Roza|Andrej Rozman]] (na sliki 26) je 26. maja 2021 pod naslovom Če ne bo vojne, bodo še volitve takole komentiral dogajanje. 

&lt;blockquote&gt;
Ko sem minuli petek prikolesaril na Trg republike, je bilo vzdušje pregreto. Ljudje so žvižgali, vihrale so palestinske zastave, v zraku so bili baloni v palestinskih barvah, policisti pa so mimo mene prignali moškega temnejše polti. In nato še enega. Zajel me je val razburjenja, da sem tudi sam začel kričati na policiste in se prerekati z enim od njih. Nakar sem jih še nekaj vprašal, ali jih ni sram, da sodelujejo v zatiranju predstavnikov naroda, ki so mu ukradli domovino.&lt;br&gt;
Ko sem se umiril, sem se še dolgo počutil neprijetno in se spraševal, zakaj sem se tako razburil. Šele ko sem si doma pogledal javno dostopne posnetke dogajanja, mi je postalo jasno, da so policisti načrtno izzvali naše razburjenje s tem, da so se zagnali v množico in iz nje vlekli ljudi, ki niso počeli ničesar nasilnega. Zato bi bilo treba v obrambo vsem, proti katerim bo zaradi upiranja policijskim postopkom izdan plačilni nalog, zahtevati, da policija ob videodokumentih dokaže, da je ravnala skladno s predpisi in z namenom zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja. Na posnetkih je videti, da so s tem, ko so aretirali nenasilne protestnike, razburili množico, kar je bil očitno njihov namen. In so s kaznimi za pri nas živeče Palestince, ki so javno izrazili željo po osvoboditvi okupirane domovine, le nadaljevali provokacijo, ki si jo je z obešenjem izraelskih zastav na Gregorčičevi privoščila naša vlada.&lt;br&gt;
Ker strateg klerikalizacije moje domovine dobro ve, da smo Slovenci, ki smo bili na Primorskem prva žrtev fašizma v Evropi, še dodatno občutljivi za trpljenje Palestincev, ob tovrstnih provokacijah očitno uživa. Hkrati pa nam v senci našega razburjenja še lažje pleni javno dobro in z njim kupuje svoje podpornike. Ker pa kljub temu vse bolj kaže, da bo tudi njegove tretje republike kmalu konec, se po reakciji policije na zadnjem protestu in še posebej po njegovem svarjenju pred totalitarističnimi nameni protestnikov, ki da peljejo Slovenijo v državljansko vojno, zdi, da bi rad ubral taktiko svojega izraelskega prijatelja. In ker mi nimamo Hamasa, nam ga bo najbrž skušal podtakniti kar sam. Zato moramo zelo paziti, da se na prihajajočih protestih, ki bodo zmeraj bolj množični, ne pustimo sprovocirati in da ne pustimo, da bi se med nas pomešali izgredniki.&lt;br&gt;
Antidemokratičnost premierja, ki sovraži lastno ljudstvo, je tako patološka, da bi bilo res neumno, če bi mu dali možnost, da v imenu branjenja demokracije uvede izredne razmere. Naša moč je v tem, da ga skupaj z njegovimi baloni odpihnemo na čimprejšnjih volitvah. Logika, da ni dovolj, če smo proti, in da v primeru, ko nimamo stranke, v katero res verjamemo, ne gremo na volitve, je zelo nevarna. Kadar je demokracija ogrožena tako, kot je zdaj, je dovolj že to, da smo proti.
&lt;/blockquote&gt;

==Stran '''405''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri405/index.html Kópati ali kopáti?] &lt;br&gt;&lt;small&gt;15. maja 2021&lt;/small&gt;==

Vreme je bilo v prvi polovici maja bolj kilavo, zato so redke smuške fotografije (Za Cmirom in Srenjski preval) obkoljene s toliko več protestnimi. Nekaj portretov, posnetih tam in drugje, je šlo v [[:c:Main_Page|Zbirko]], pa [[:c:Category:Protest in Ljubljana (2021-05-14)|protestni napisi]] seveda tudi. Protest 7. maja je komentiral odločitev ljubljenega vladike, da Slovenijo v EU predstavlja [[:w:Črni panter (simbol)|karantanski panter]], na tistem včeraj 14. maja pa je bila tema namera vlade privatizirati vodo. &quot;[[:w:Andrej Vizjak|Minister Vizjak]]&quot;, ki sta ga na prizorišče privedla dva &quot;detektiva&quot;,  je bil deležen glasne ljudske obsodbe in bil zaradi storjenih grehov vržen v Ljubljanico, množica pa je raztrgala gradbene trakove, s katerimi je Vizjak prepredel Tromostovje in ljudem preprečil prosti dostop do vode. Ker sem [[Komentarji k fotografijam#Stran 404 80 let OF, 28. aprila 2021|na tem mestu zadnjič]] pozival k zbiranju podpisov za referendum proti privatizaciji voda, dodajam, da so vladne manipulacije pod geslom ''divide et impera'' pripeljale do tega, da podpise ločeno zbirata dve iniciativi (pod številko 883 predstavja Gregor Kos pobudo [https://www.vodenedamo.si/ Vode ne damo,] pod št. 884 pa Aljoša Petek pobudo [https://ekokrog.org/2021/04/06/prizadevanja-za-ohranitev-pitne-vode-povezala-celotno-slovenijo/ Za pitno vodo]). Sam sem prek e-uprave za vsak slučaj oddal svoj podpis za obe. Vzelo mi je dve minuti časa.

==Stran '''404''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri404/index.html 80 let OF,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;28. aprila 2021&lt;/small&gt;== 

Z včerajšnjega protesta v Ljubljani se je nabralo slik za svojo stran, v glavnem napisi, nekaj tudi ljudi za Wikimedijino Zbirko ([[:w:Dragan Petrovec|Petrovec]], [[:w:Živa Vidmar|Vidmarjeva]], Emilija Stojmenova, Miha Zadnikar, [[:w:en:Uroš Macerl|Macerl]] ...). Protest je bil na torek namesto na običajni petek zaradi 80. obletnice ustanovitve OF. Kako sta bili pri tem udeleženi kultura in literatura in kako sta udeleženi pri aktualnih protirežimskih protestih, sem [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2021/007348.html napisal včeraj na Slovlitu.] Pobudo prevzemajo druge kulturne panoge, tiste z večjo spektakelsko ambicijo, ampak še vedno gre za kulturni boj, ne pa za denar, hondel ali profit v obliki golaža in piva. Naš ljubljeni diktator je s svojimi pozivi, naj se uležemo na kavč in stegnemo vse štiri od sebe, zaslužen za obujanje upornega duha Osvobodilne fronte, Kocbekovega apela po spremembi slovenskega nacionalnega značaja iz hlapčevskega v avtonomnega in odgovornega. Kako težko se je odpovedati udobju družbene apatičnosti, zgovorno priča tempo nabiranja podpisov za [https://zapitnovodo.si/ razpis referenduma o vodi,] ki jo aktualna vlada želi privatizirati tako kot vse druge javne dobrine; glavni včerajšnji napisi so bili prav na to okoljsko temo. V enem mesecu je treba zbrati 40.000 na občini overjenih podpisov, po dobrem tednu je zbrana šele ena četrtina podpisov. Pot na občino je seveda nadležna, tudi če so prostovoljci na štantu pred vhodom in uradniki v pisarni prijazni in obrazci že pripravljeni, ampak človek bi si mislil, da bo od danes do jutri oddala svoj digitalni podpis kar z domačega računalnika v dveh minutah vsaj spletno pismena inteligenca, podobno kot plačuje račune, ureja davke in avtomobilsko registracijo. Pa tega ne stori, čeprav o njej predpostavljamo, da je sposobna ugledati civilizacijske čeri, da zna o usodnih dilemah trezno razmišljati in hitro ter odgovorno ukrepati. Zaradi svoje nedejavnosti in lahkomiselnosti mi vzbuja asociacije na Cankarjevo pripoved [[:s:Potepuh Marko in kralj Matjaž|Potepuh Marko in kralj Matjaž]], v kateri junak iz dežele, v kateri &quot;bodo živeli veseli ljudje&quot;, v veseljačenju zapravi dve kmetiji in konča v ciganskem taboru. Cankarja je karnevalski, kurentovski značaj rojakov skrbel, nas očitno nič več: potem ko smo pognali v maloro paradne državne firme, ponujamo naokrog že svojo pitno vodo, bogsenasusmili. Kdor ima na računalniku digitalno potrdilo, naj pogugla https://e-uprava.gov.si , se prijavi, izbere Kvalificirano potrdilo, izdano v EU (ali pa Si-pass, če si ga je prej priskrbel), pod Želim vtipka &quot;podpora volivca zahtevi za razpis zakonodajnega referenduma&quot;, klikne na prvi zadetek, izbere Oddaj vlogo. V obrazcu je že vse izpolnjeno, treba je dodati samo še e-naslov in s klikom na Nadaljuj dokončati podpisovanje. In tako stori prvi korak v smer aktivnega državljanstva in odgovornega razpolaganja z javno dobrino.

==Stran '''403''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri403/index.html Ne delajte greha,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;24. aprila 2021&lt;/small&gt;== 

Napis &quot;Delajte, kar hočete, samo ne delajte greha&quot; sem slikal na zidu ob cerkvi v Goričah (15). Nisem prepričan, da kaj zaleže, saj na debelo grešijo zlasti tisti, ki so ga napisali. Po vrsti gre pa takole: najprej cerkev sv. Marka v Vrbi, poznana iz Prešernovega soneta. [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:1912_x1553311.185946095_y5824336.990674262_s18_b2852 Partizanske nagrobnike v Bohinjski Bistrici] sem slikal, ker se spravljam k popisu verzov na 6200 in več partizanskih spomenikih, Z Ivico (3) sem se spoznal na Babi, na Dovjem sem fotografiral spomenike [[:w:Jakob Aljaž|Aljažu]], [[:w:Klement Jug|Jugu]], [[:w:Fanny Susan Copeland|Copelandovi]] in pesniku [[:w: Pavel Oblak|Pavlu Oblaku]]. [[:c:File:Seminar Strokovno pisanje 9. 4. 2021.jpg|Zoomovski posnetek seminarja]] smo provokativno oblikovali tako, da v Zbirki ne bi motil GDPR-ja (9), grob [[:w:Josip Lavtižar|Josipa Lavtižarja]] je v Ratečah, relief [[:w:Ignacij Hladnik|Ignacija Hladnika]] je v Križah pri Tržiču, nagrobnik [[:w:Matevž Ravnikar - Poženčan|Matevžu Ravnikarju]] se nahaja na britofu v Predosljah, posnetki 15&amp;ndash;22 so z obhoda partizanskih spomenikov pred praznikom OF. Šele z napisov na spomenikih smo obhodniki razbrali, da sta dve obeležji posvečeni žrtvam, ki so končale svoje življenje prav na dan obiska: 19. aprila leta 1943 so Nemci postrelili 10 talcev v Lipnici ([https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:3619_x1581514.049206432_y5829235.77232204_s18_b2852 Geopedija]) in 1945 so na isti dan, malo pred osvoboditvijo, domobranci kruto mučili in potem pokončali dve dekleti, Vido Šinkovec - Janino in Cilko Odar - Tatjano ([https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:177_x1580021.0504492573_y5820098.797075742_s18_b2852 Geopedija]) v Lajšah pri Dražgošah. Sledili so turni smuki pod Kriško steno, na Vitranc in še kam, pa petkov protivladni protest v Ljubljani, ki sem ga izkoristil za [[:c:Category:Tone Stojko|portret fotografa Toneta Stojka za Zbirko]]. Letaka Mi grabimo zase (34) in Vsi na ulice (35) vabita na protivladni protest v Ljubljani v torek 27. aprila, ki se bo začel ob 18.00 na Prešernovem trgu pri Tromostovju. Zaključek (od 37 do 44) je pa s smuke na Rodici, kjer sem spoznal Majo, ki redno poroča o smuških razmerah na [https://www.snezak.si/ Snežaku]; njeni družbi se zahvaljujem za malico in pivo ob avtomobilih pod planino Suho. Od danes (25. 4.) so posnetki s smuke iznad Šitom glave in sladoleda v Radovljici.

==Stran '''402''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri402/index.html St000 Ž00ar,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;3. aprila 2021&lt;/small&gt;== 

Naslov tej strani je dal ponovno vandalizirani napis Stane Žagar na [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:302_x1589903.4460062406_y5814767.058205597_s15_b362 spomeniku padlemu učitelju] in narodnemu heroju [[:w:Stane Žagar|Stanetu Žagarju]] na Planici nad Crngrobom (slika 29). Žal aktualna oblast legitimira razbijanje spomenikov NOB. Večinoma sem za potrebe Wikimedijine Zbirke dokumentiral domače zasnežene gore; posnetki so z Mojstrovke, Begunjščice, Velikega Selišnika, Uskovnice ... Dolgčas snežne beline prekinjajo dobrote z obiska pri Kozakovih (33&amp;ndash;36; ups, geslo o [[:w:Krištof Jacek Kozak|gostitelju]] bo treba dopolniti; tudi slovenskega gesla [[:d:Q872611|zamorček v srajčki]], nem. ''Mohr im Hemd'' še nimamo), nekaj je protestniških slik, od ljudi pa zahteva komentar samo še Lucija iz Češnjice (23), ki sem jo srečal na poti na Veliki Draški vrh in me je prehitela skoraj za eno uro.

==Stran '''401''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri401/index.html DovolJJ,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;17. marca 2021&lt;/small&gt;== 

Sneg, družina, protesti in spet sneg. Na Begunjščici nisem napravil nobenega posnetka, ker je bilo megleno in vetrovno. Ljudi pa čudo, pravi romarski cilj, seveda, sneg je vse do avta na Ljubelju. Na posnetku 17 je tlakovec Petkovčki, za katerega samovoljno razlagam, da je posvečen petkovim protivladnim protestnikom. Če kdo ve pravi odgovor, naj se oglasi.

==Stran '''400''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri400/index.html Koče je zamelo,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;4. marca 2021&lt;/small&gt;== 

Same zasnežene koče, tole zimo je treba dokumentirati, bogve kdaj bo spet tako snežena. Toporišič ima nekje zgled &quot;Našo barako je zamelo.&quot; Sposodil si ga je iz Borove partizanske pesmi, jaz pa od njega za naslov tele strani. Zagotavljam, da se z ljudmi na slikah nismo neodgovorno družili, ampak smo se z njimi tam zgoraj na belih prostranstvih samo slučajno srečali.

==Stran '''399''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri399/index.html Preženimo virus,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;17. februarja 2021&lt;/small&gt;== 

Nekaj fotografske dokumentacije o zaključnih spopadih v naši herojski borbi proti viruSSu :) zdravje velja utrjevati v višinah, kjer UV-žarki in veter sproti spražita vse seve. Na slikah so Jelovica, Karavanke z okna in od blizu, pogledi s Karavank na Julijce, imena gora in planin so pod slikami. Kulturni praznik je letos prispeval k žanru protestnega plakata. Prav nobenega dvoma ni, na čigavi strani bi bila danes frajgajst Prešeren in socialist Cankar. Slika 8 spada na predhodno stran, sem sem jo postavil zato, ker kaže na mesto, kjer so turni smučarji 13. februarja našli zmrznjeno truplo slabo oblečenega begunca. O dogodku ni poročal noben medij, prednost so imele smrti treh domačih alpinistov in enega turnega smučarja istega dne.

==Stran '''398''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri398/index.html Dobrodošli,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;28. januarja 2021&lt;/small&gt;== 

Podoben naslov ima že [http://slov.si/mh/galerije/galeri362/index.html stran 362] lanskega leta. Tisto počečkano tablo, na katero se nanaša, so zamenjali z novo, posnetek 23 tule pa s svojo kozmopolitskostjo vzbuja vedro upanje, da s Slovenci še ni vse tako zelo narobe, kot se včasih dozdeva. No, to pa je tudi vse, kar je mogoče povedati o belini na tej albumski strani. Naj izdam še lokacije motivov: Uskovnica na prvih osmih posnetkih, v sredini Klek ali Petelinjek (1753 m) v Karavankah, zadnji trije so pa iznad Javorniškega Rovta.

==Stran '''397''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri397/index.html Kramarjova guba,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;14. januarja 2021&lt;/small&gt;== 

Nadaljevanje kiča s prejšnje strani. Naslovna guba je narečno za [[:w:huba|huba]], nem. [[:de:w:Hufe|Hufe]], rus. [[:ru:w:Гуфа (единица измерения)|гуфа]], ang. [[:en:w:oxgang|oxgang]]. Kramarjova je nad Tržičem, na vzhodnem vznožju Dobrče.

==Stran '''396''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri396/index.html Kič,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;5. januarja 2021&lt;/small&gt;==

O kiču povzemam, kar sem našel pri modrih piscih, v knjižici [http://lit.ijs.si/trivlit2.html#zgo ''Trivialna literatura''] (1983); vendar mi to prav nič ne pomaga pri razlagi posnetkov naj tej strani. Ko se znajdeš v preobilju te beline in mrzlih čipk na smrekah, rečeš preprosto, da je lepo. In pritiskaš na sprožilec.

==Stran '''395''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri395/index.html Gore je že sneg pobelil,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;13. decembra 2020&lt;/small&gt;==

Naslov ima ta stran po verzu iz [[:s:Tone Pretnar|Tončkovih grafomanij]], katerih drugi zvezek iz leta 1983 je v dveh formatih na slikah 6 in 7, dobro pa označuje tudi vso snežno belino na tej strani. Nima vsak sreče živeti v tako zasneženi občini, če pa kdo misli, da z njimi sodržavljane zavajam k prestopanju občinskih meja, mu odgovarjam z besedami prvega ministra, da so to lanski posnetki :) Res so bile tudi lanske Mrežce in [https://slov.si/mh/galerije/galeri346/target2.html lanski Viševnik] lepi. Simbolni pomen pripisujem sliki 45: kot da bi, kot sem komentiral Mojci, dolinski politični jastrebi prišli ogrožat svobodo planinskega sveta; druga ukrivljena drevesa na tej strani pa spominjajo na naše ukrivljene hrbte v tem čudnem času. Nesnežene so samo začetne fotografije: spomin na enkratni slovenistični zumkoronakviz, ki so ga organizirali študentje z Ino Poteko na čelu (več kot sto udeležencev!), bangar (preklada podboja) s hiše št. 4 iz vasi Ravnica (preden so se vaščani odločili za preimenovanje, je bilo vasi nespodobno ime Mošnja); k sosedu (h. št. 2, p. d. pri Muhovcu) se je hodil ženit Prešernov [[:s:Ponočnjak (France Prešeren)|Ponočnjak]], dokler ga hudič ni ugonobil; pri hiši so se pisali Svetin, podobno kot Prešernova mati (Svetina), in tudi hišno ime pri Muhovcu v Žirovnici, od koder je bila Prešernova mati, je bilo enako kot tu v Mošnji, menda je šlo za Prešernovo žlahto; [https://slov.si/mh/literarna_radovljica_2.pptx o tem se predaval pred meseci v Radovljici]. 3, 4 in 5 so z Jelovice, 8 pa menda iz Lesc, kjer je po oglasnih deskah polno plakatov, ki opozarjajo, kako trenutna vlada trati čas za politična kadrovanja in nakupe orožja ter zastruplja družbeno klimo, namesto da bi krotila epidemijo in skrbela za javno blaginjo. Na zadnjem posnetku je par, ki sem se mu na ozko zorani cesti brez izogibališč vzvratno umikal cel kilometer in nama je v zahvalo skozi okno podal dve pivi. Še so poštenjaki na svetu :)

==Stran '''394''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri394/index.html Ne postopi se tukaj mimo hoditi,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;19. novembra 2020&lt;/small&gt;==

Za tole stran se je nabralo nekaj več slik kot običajno. Koronske omejitve so zožile izlete na okvire domače občine (no, ne do metra natančno :) in zdaj tehtam, ali pričujoči izbor bolj odraža stiske trenutnega časa ali značaj teh krajev. Mislim na ponavljajoče se posnetke stranišč na štrbunk, alkoholnih tolažilnic pri gozdnih kočah in lovskih prež ter na napis na znamenju, ki straši popotnika in je dal naslov temu albumu. Ali pa so te reči pač edino, kar se v temnih gozdovih vidi in je sploh vredno fotografirati. Na Jelovici je poznana koča, ki ji je lastnik dal ime Micenau (malo iz spomina na televizijsko [[:w:Gozdarska hiša Falkenau|serijo Falkenau]], malo pa iz spomina na svojo ženo Mico, ki je, se ne spominjam, bodisi umrla in je ne bo več (gorenjsko ''Mice nau'' &lt; ''Mice ne bo'') bodisi je pustila moške same žurati na samoti). Zdaj je novi lastnik kočo po svoji ženi preimenoval v Danica pa bo :) Popotniku v Ptičji hišici ponudita žganje, kakor je to navada tudi v drugih kočah tu in po Sloveniji sploh. Na posnetku 10 je orlovsko gnezdo (preža) obrtnika Stroja iz Dvorske vasi, ki se vozi naokrog s helikopterjem in mu je očitno uspelo obnoviti nelegalno gradnjo nad prepadi Dobrče, ki jo je pred leti občinska oblast porušila. Ljudje, ki ne smejo v službo, svoje energije zdaj sproščajo po okoliških pohodnih poteh: še nikoli nisem videl v Dragi parkiranih toliko avtomobilov kot zdaj, vse potke so izhojene, na vsakem brezpotju srečaš človeka &amp;ndash; menda ja ne bomo živeli v zaporu! Ožje literarni sta (če izvzamem straniščno poezijo na začetku in legendo o Babjem zobu na posnetku 61) samo sliki 26 in 27 z grobom Janeza Jalna in počitniško hišico Alojza Gradnika. Pa seveda več fotografij Bleda od zgoraj navzdol, &quot;podobe raja&quot;. Pri drvarjih, ki sta v knjigo obiskovalcev zapisala besedo ''Raj'' (66), malo dvomim, da sta imela v mislih Prešernove verze, ampak bolj svoj gozdarski ''rajon''. Misel na smrt vzbujajo lovske preže, razpela in partizanski spomeniki. Toliko za danes.

==Stran '''393''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri393/index.html Pa saj so vsa mesta enaka, si rekla,] &lt;br&gt;&lt;small&gt;30. oktobra 2020&lt;/small&gt;==

Tako piše na klopci v Križevniški ulici v Ljubljani, vzeto pa je iz pesmi Maruše Mugerli Lavrenčič. Slika s klopco ima številko 5, pred njo so portestniške izpred 14 dni. [https://www.mladina.si/peticije/ Zadnjo peticijo za odstop vlade] je sestavil [[:w:Dušan Keber|Dušan Keber]], podpisujemo pa jo na https://www.mladina.si/peticije/ . 13. oktobra je bila prva letošnja smuka z Babe, nekaj dni pozneje pa s Ptičjega vrha (6&amp;ndash;12). Na sliki 14 je podstavek, na katerem je 20 let stal ženski akt [[:w:Jiři Bezlaj|Jiřija Bezlaja]], preden se je vodstvo FF odločilo za njegovo odstranitev. O tem sem pod naslovom Evangelij za moralizatorje pisal [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2020/007157.html na Slovlitu.] Posnetek 15 kaže, kako je videti predavanje v času kolere, 16&amp;ndash;18 so trije pisateljski nagrobniki: obnovljeni [[:w:Jožef Žemlja|Jožefu Žemlji]] in [[:w:Jože Vovk|Jožetu Vovku]] na Ovsišah in [[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenškovi]] v Podbrezjah. 19&amp;ndash;22 so protivladni plakati kot nadomestilo za začasno prekinjene proteste, 23 pa je spomin na junijske proteste. Zadnjih sedem posnetkov je z dveh popoldanskih izletov: iz Češnjice na Jamnik in iz Drage na Luže.

==Stran '''392''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri392/index.html Rudolf Andrejka: Kropa in Kamna Gorica (1924),] &lt;br&gt;&lt;small&gt;20. oktobra 2020&lt;/small&gt;==

==Stran '''391''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri391/index.html Gustav Renker: Pet mož gradi pot (1936),] &lt;br&gt;&lt;small&gt;20. oktobra 2020&lt;/small&gt;==

==Stran '''390''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri390/index.html Ni jutrišnjega dne brez današnjega krika] &lt;br&gt;&lt;small&gt;3. oktobra 2020&lt;/small&gt;==

Protestne od zadnjih dveh petkov, vmes pa stiskanje sadja, naslovnica literarnozgodovinske knjige in zamaskirani začetek predavanj na FF. Novinarka in okoljska aktivistka Monika Weiss ter bivši zdravstveni minister [[:w:Dušan Keber|Dušan Keber]] sta prišla v Zbirko na Wikimedia Commons, tam sem s slovenskimi napisi in transparenti okrepil kategoriji [[:c:Category:Banners and signs at demonstrations and protests in Slovene language|Banners and signs at demonstrations and protests in Slovene language]] in [[:c:Category:Demonstrations and protests in Slovenia in 2020|Demonstrations and protests in Slovenia in 2020]]; za nadredne kategorije klikni povezave na dnu teh kategorij.

==Stran '''389''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri389/index.html Bila je huda mravljica] &lt;br&gt;&lt;small&gt;22. septembra 2020&lt;/small&gt;==

Prva slika: Ovčeniki (1054 m) je ime grebena nad Drago. Posnetki 2&amp;ndash;16 so s skoka na morje, mogoče je kateri primeren za ozadje na zaslonu. 18&amp;ndash;29 so s protestov 11. septembra, od 44 do konca pa s protestov 18. septembra. Vmes so slike z gobarjenja na Uskovnici in s Pivškega, kamor smo šli snemat oddajo o Krpanu. [[:w:Miroslav Vilhar|Vilharjev]] grad Kalec sem slikal že ob drugih priložnostih, zato tokrat slik stolpa nisem postavil v album. Pač pa sta tu Vilharjev nagrobnik na britofu v Knežaku in kip najbogatejšega Slovenca viteza [[:w:Josip Gorup|Josipa Gorupa pl. Slavinskega]] v Slavini. Naslovnico romana ''Beatin dnevnik'' iz leta 1887 sem slikal pri Urški, [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2020/007133.html na Slovlitu] smo potem ugibali, kateri grad je predstavljen na njej. Posnetke partizanskih spomenikov iz tega konca bom postavil na [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 Geopedijo].

==Stran '''388''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri388/index.html Parnassia palustris] &lt;br&gt;&lt;small&gt;8. septembra 2020&lt;/small&gt;==

Prvih deset slik v današnjem albumu je z izleta na Vrtaško planino: iz Mojstrane po ferati na Grančišče in potem naprej do planine, nazaj dol pa mimo obeh Peričnikovih slapov. Čopovi Breda in Bogomila, ki sta se vračali s Slemena, sta prosili, naj njunih slik ne objavim v albumu, in s težkim srcem ju ubogam :) namesto njiju sta v albumu pastir in mlad nemški par, ki je nad slapom iskal pot v dolino. Naslednjih 14 posnetkov je s protesta 28. avgusta v Ljubljani, potem z Bleda, kjer se je dogajal strateški forum, ki Slovenijo ob sekundiranju ZDA rine v višegrajsko skupino držav in pod geslom Več Evrope in manj EU sesuva politično tvorbo, ki ji pripadamo. 30 in 31 sta dali tej strani naslov. Na slikah je Parnassia palustris ([[:w:Močvirna samoperka|močvirna samoperka]]), tista roža, ki jo je pod imenom kristusove srajčke Tavčar enigmatično vgradil v naslov povesti [[:s:Cvetje v jeseni|Cvetje v jeseni]] (1917) in s tem sporočil, da je z njim mišljeno njegovo pozno literarno pocvitanje, ne pa ljubezen na stara leta. [http://lit.ijs.si/cvetje.html Moja interpretacija povesti] bi se lahko z zgledovanjem pri Umbertu Ecu glasila tudi Ime rože, ampak zdaj je prepozno za preimenovanje. Rožo sem slikal na Pokljuki, res na močvirnem terenu. Posnetki od 33 do konca so z ljubljanskega kolesarskega protesta 4. septembra.

==Stran '''387''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri387/index.html Ulež se, bo najbol za oba] &lt;br&gt;&lt;small&gt;15. avgusta 2020&lt;/small&gt;==

Pri iskanju [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 partizanskih spomenikov] (ta teden je njihovo število naraslo na 5800) se najde marsikaj drugega zanimivega. Na litijskem pokopališču sem najprej naletel na grob pesnika [[:w:Jože Šmit|Jožeta Šmita]], potem pa še na nagrobnik Veronike Kepa. Kdo pa je to? Gospodinja pri družini litijskega advokata Franca Slanca, brata politika [[:w:Karel Slanc|Karla Slanca]]. Ko so leta 1941 njihovo hišo zasegli in izpraznili Nemci, je med knjigami na dvorišču opazila Prešernov rokopis, ga izmaknila in hranila pri sebi ves čas vojne. Ko ga je nekoč po vojni njena hči prinesla pokazat v šolo, ji ga je učiteljica
Milka Kolman zaplenila in ga leta 1960 izročila kolegu slavistu Stanetu Grebencu za Prešernovo razstavo v Hrastniku. Od tam je 1961 prispel v NUK. Slančeva hči Mira 
Hubad je od vodje rokopisnega oddelka [[:w:Alfonz Gspan|Alfonza Gspana]] zahtevala rokopis nazaj. NUK se ni dal in je ponujal odkup rokopisa in na vse način poskušal rokopis obdržati. 26. marca 1962 je  končno popustil in rokopis vrnil Hubadovi. V [https://srl.si/sql_pdf/SRL_2016_3_01.pdf članku o Prešernovih rokopisih] leta 2016 sem po Črtomirju Zorcu povzel, da je rokopis menda v Švici, kmalu za tem pa izvedel, da se je vrnil v Slovenijo in da je zdaj v lasti vnuka Mire Hubad, literarnega zgodovinarja [[:w:Matija Ogrin|Matija Ogrina]] (gl. [[Errata in dopolnila k člankoma Zgodbe Prešernovih rokopisov in Nova prešerniana]]).

Druge slike imajo podnapise in jih ni potrebno razlagati. Sicer pa lahko komentar dodam pozneje, če bo potrebno.

==Stran '''386''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri386/index.html Hingerichtet] &lt;br&gt;&lt;small&gt;15. avgusta 2020&lt;/small&gt;==

Prvih šest posnetkov je spet iz okolice Ratitovca (vrhova Kremant in Altemaver), kamor sva šla fotografirat en spregledani partizanski spomenik. Naslednjih šest je s tržiškega večera ob podelitvi [[:w:Pretnarjeva nagrada|Pretnarjeve nagrade]] na 75. obletnico rojstva Toneta Pretnarja in sestre dvojčice Zvonke; župana Sajovica in pevko Izmajlovo sem seveda postavil v Wikimedijino Zbirko. Knjižničarka Sabina je obljubila pretipkati za Wikivir knjižico Pretnarjevih grafomanij iz leta 1982. Nadaljnjih osem slik je z Uskovnice, kjer sva imela v varstvu našo in sosedovo punčko. Štruklji in medvojna dobravska hišna številka so bili posneti v gostilni Kovač v Kropi. Zanimivo: slovenska Wikipedija je slovenske štruklje predstavljala s sliko hrvaških štrukla; zdaj sem to popravil in dodal še flancat in ocvirkovico, ki ju Wikimedijina Zbirka doslej ni poznala &amp;ndash; le zakaj počnem to jaz literarni zgodovinar? Hišna številka me je spomnila na nemško okupacijo naših krajev: v zadnjih dneh sem imel opraviti z [https://www.gorenjski-muzej.si/begunjske-knjige-na-spletu/ Begunjsko knjigo zapornikov], ki je dostopna na spletišču Gorenjskega muzeja in sem iz nje izpisoval Dobravce, zaprte ali usmrčene kot talce v Begunjah. Begunje so na slovenski Wikipediji skopo predstavljene, toliko bolj pa [[:w:en:Begunje na Gorenjskem|na angleški]], vendar do nedavnega po zaslugi nekega Dorema kot kraj množičnih grobišč, da ne bo nesporazuma: pobitih 20 ali 40 nemških stražarjev, ne pa 849 postreljenih ali obešenih slovenskih talcev in tisočev drugih, ki so jih deportirali v koncentracijska taborišča. Informacijo o talcih sem moral šele dodati predstavitvi kraja kot mesta &quot;komunističnih zločinov&quot; &amp;ndash; tudi to ne spada med delovne naloge literarnega zgodovinarja. Zadnjih osem posnetkov je s petkovih mokrih protestov proti 870 milijonom, ki jih ta militaristična vlada želi porabiti za vojsko namesto za reševanje ekonomskih in socialnih težav, ki jih je povzročila epidemija. Lilo je kot iz škafa, vzdušje pa je bilo kljub temu razigrano. Govorila sta igralka Eva Stražar in sociolog Gorazd Kovačič s FF, dobili smo za stotisoče evrov bonov, ki smo jih lepili na table za kulturo, medicino, socialno politiko ...; najbolj potrebno se zdi protestnikom vlagati v znanost in izobraževanje, ki tako postajata vladi nevarno področje: jeseni lahko računamo na nadaljnje oviranje normalnega pedagoškega procesa in raziskovanja (na to temo beri [https://www.nationalgeographic.com/science/2020/08/how-to-measure-risk-airborne-coronavirus-your-office-classroom-bus-ride-cvd/ članek v ''National Geographic'']). Kako že rečejo temu? Nova &quot;normalnost&quot;.

==Stran '''385''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri385/index.html Bolnike v bolnice, politike v kontejner] &lt;br&gt;&lt;small&gt;8. avgusta 2020&lt;/small&gt;==

Mitjev napis na transparentu, ki je dal naslov tej strani, je lepo anticipiral vodilno temo protesta tega tedna, nehumano politiko aktualne vlade do bolnih starostnikov, ki naj bi jih preselili v &quot;mobilne medicinske bivalnike&quot;. Protesti so postali pravo ulično gledališče, sprevod in sprehod nista prav nič kratka, vodila sta prav do kontejnerjev ob Valjhunovi ulici za Bežigradom. Portrete osebnosti, na katere sem naletel in za katere bo treba napisati wikipedijsko geslo, sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko. Druga polovica strani je v celoti s krožnega izleta na Ratitovec po manj obiskani poti od Glažarice mimo planine Pečane in nazaj čez planino Klom.

==Stran '''384''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri384/index.html Gospod marlivost tvojo v nebesih plačal bo] &lt;br&gt;&lt;small&gt;2. avgusta 2020&lt;/small&gt;==

Več fotografiram v zadnjem času. Dokumentirati je treba burno družbeno dogajanje in družinske izlete. Po vrsti gredo tokrat takole: Mrzli vrh nad Žirmi, Vodiška planina nad Kropo, Pohorje in okolica (Stranice, Gorenje, Božje, Slovenska Bistrica, Križni Vrh, Stanovsko, Laporje, Slovenske Konjice). Z Miro sva poslikala nekaj partizanskih spomenikov med Pohorjem in Poljčanami in popravila njihove [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1726693.3597050605_y5839368.557331894_s13_b362 lokacije na zemljevidu]. Domačin v Stanovskem nama je pokazal hišo mohorjanske pisateljice [[:w:Julija Bračič|Julije Bračič]], ki nima spominske plošče, kakor je nima tudi [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:4348_x1720936.404453938_y5842899.758259956_s17_b2852 rojstna hiša] partizanske pesnice [[:w:Anica Černej|Anice Černej]] v Čadramu, ki je umrla v koncentracijskem taborišču Ravensbrück leta 1944. Jože (22) naju je vzel pod streho, ko se je naredila noč, Brane (34) vsa preznojena napojil, Sonja (38) nama je pokazala pot do dveh spomenikov. Posnetki od 40 do 50 so s protestne povorke, ki je šla od Prešerca do Roške. Bila je namreč ravno 32. obletnica osvoboditve četverice Janša, Borštner, Tasič, Zavrl ([[:w:Proces proti četverici|JBTZ]]) iz vojaškega zapora na Roški. Protestni program je vedno boljši: do cilja smo prikorakali ritensko pod geslom Nazaj v sedanjost, Kvazijanša je v govoru podal svojo &quot;res nepreklicno odstopno izjavo&quot;, napis dneva je bil JBTZombi [beri: je-be-te-zombi], pač kot odziv na Janševo zmerjanje protestnikov z zombiji. Od 41 do konca so posnetki s pohoda Dražgoše-Lipniška planina, kjer smo se udeležili koronsko reducirane proslave ob radovljiškem občinskem prazniku na obletnico ustanovitve Cankarjevega bataljona 5. avgusta 1941 in se po vrnitvi v Dražgoše prepustili gostoljubju Švebovih dveh, Nuše in Ladota. Posnetek 40 se navezuje na komentar o ljudski : etablirani kulturi od [[Komentarji k fotografijam#Stran 383 Ivan, ne bom tekla za tvojim vozom 25. julija 2020|zadnjič]]: godec narodnozabavnih viž je s harmoniko korajžno motil govore na Tromostovju in tako demonstriral agresivni značaj t. i. ljudske ali domačijske umetnosti (''Heimatkunst'').

==Stran '''383''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri383/index.html Ivan, ne bom tekla za tvojim vozom] &lt;br&gt;&lt;small&gt;25. julija 2020&lt;/small&gt;==

Tako kot je bila OF med drugo svetovno vojno tudi kulturno gibanje, so tudi protesti, ki zaznamujejo ta čas, v znamenju kulturnega boja. Nasproti si stojita t. i. ljudska kultura (narodnozabavna oz. &quot;slovenska glasba&quot;, folklora, ''Heimatdichtung'') in na drugi strani profesionalna ter alternativna kultura. Kultura, ki se razume kot potrjevanje identitete, in kultura, ki identiteto prevprašuje, išče in preoblikuje. Transparenti so polni citatov iz literarne klasike in namigov nanjo, tudi naslov tele strani v albumu je take narave. Celo svoje strokovno življenje sem se zavzemal za emancipacijo ljudskega, poljudnega, popularnega, množičnega in rekreativnega, zdaj ko to želi postati reprezentant slovenstva, pa se zgroženo postavljam v obrambo etablirane kulture, saj brez nje drsimo v redukcijo slovenstva na raven narodnih noš, tenstanega krompirja in židane marele. Na sliki 4 je Kalinov Deček s piščalko pred RTV, oblečen v madžarsko zastavo: kaj nima bratenje prvega ministra z Madžari korenine v njegovi mitomanski želji postati ljudski junak, tako kot je madžarskemu vladarju [[:w:Matija Korvin|Matiji Korvinu]] uspelo postati [[:w:Kralj Matjaž|Kralj Matjaž]]? 

Slike od 18 do 21 so z obiska Ivana Krivca v Adergasu; Ivan me je nagovoril, da sem na Wikipedijo postavil geslo o [[:w:Grad Kamen (Adergas)|gradu Frauenstein]], katerega razvaline na svojo roko trebi mahu. Od 22 do 37 so slike s kolesarjenja po Spodnji Savinjski dolini, seveda na lovu za partizanskimi spomeniki. Partizanske sem vtaknil v zbirko na Geopediji, druge (Prešerna, Puncerja, nedavno umrle kolegice Polanc Podpečan, Neže Maurer) pa semle.

Zadnjih 15 posnetkov je spet iz Ljubljane. Zadnji protest je bil v znamenju ženskega gibanja [[:w:en:Me Too movement|Jaz tudi]] (le kako da še nimamo o njem gesla na slovenski Wikipediji!). Medijsko teoretičarko Sandro Bašić Hrvatin sem slikal za Wikimedijino Zbirko.

==Stran '''382''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri382/index.html Steče v klet in prinese mi vina] &lt;br&gt;&lt;small&gt;14. julija 2020&lt;/small&gt;==

Koga sem pravkar vtaknil v Wikimedijino Zbirko? V petek in v ponedeljek so bili na ulici pesniki in aktivisti Milan Jesih, Aljaž Koprivnikar, Sanja Fidler, Brane Solce, Nikita Xever, Polona Glavan, Andrej Rozman Roza, Boris A. Novak, Jerica Mrzel, Tjaša Prošek, Maja Breznik, Rastko Močnik. V petek je bila redna protivladna maša z literarnim podaljškom v DSP, v ponedeljek pa protest na Fernetičih proti Pahorjevemu poklonu pred bazoviško fojbo, v kateri naj bi bilo 50 ali 500 kubikov trupel Italijanov, pobitih po drugi svetovni vojni, v resnici  pa je leta 1945 zavezniška komisija mimo svežih trupel nemških vojakov prišla le do razpadlih trupel italijanskih vojakov iz prve svetovne vojne, potem pa so šaht, ki navdihuje italijanske fašiste, zaprli. Tržaški Slovenci so na Pahorja hudo jezni, italijanski časopisi dan po dogodku pišejo, da so Slovenci priznali svoj genocid nad Italijani. Poklon naj bi bil zahvala za vrnitev požganega Narodnega doma v Trstu Slovencem, vendar se je z njim postopek vračanja, ki bo  trajalo najmanj deset let, šele začelo. Pot na Fernetiče sva skombinirala s popisovanjem kraških partizanskih spomenikov (od 26 dalje; v [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 zbirki na Geopediji] je zdaj že preko 5600 obeležij) in z obiskom [[:w:Miran Košuta|Mirana Košute]].  Slikati je bilo treba tudi vse literarno ob poti, in tega na prelepem Krasu po zaslugi Srečka Kosovela ni malo.

==Stran '''381''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri381/index.html Kekec na Begunjščici] &lt;br&gt;&lt;small&gt;5. julija 2020&lt;/small&gt;==

[https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2020/007082.html Vabilo na Kekčeve poti 2020.]

==Stran '''380''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri380/index.html Zlati odsevi sijejo k nam] &lt;br&gt;&lt;small&gt;4. julija 2020&lt;/small&gt;==

Dva demonstranta sta ta petek nosila napis z verzi iz Kosovelove pesmi [[:s:Sredi noči (Srečko Kosovel)|Sredi noči]] (28), ki so dali naslov tej strani. Začetni  posnetki so s Struške nad Javorniškim Rovtom, s planinami Mavre, Seča in Belska planina. Sledijo posnetki s Tošca in potem iz Zadnjice v Trenti. Od posnetka 26 do konca so portreti, posneti na petkovem protestu, kar nekaj jih je našlo mesto tudi v Wikimedijini Zbirki. Plakat tedna je bila prečrtana svastika v barvah &quot;rumenih jopičev&quot;, pardon, SDS; naveza te stranke z nacisti je vedno bolj očitna. Zvečer smo pred Društvom slovenskih pisateljev poslušali recitacije in muziko, uglašene na temo svobode.

==Stran '''379''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri379/index.html Ta vlada je bizarna] &lt;br&gt;&lt;small&gt;28. junija 2020&lt;/small&gt;==

Prvih 18 posnetkov je z obhodnje (bolje obvožnje) po moravških in mlinških spomenikih. V Češnjicah nama je domačin Srečko Kopač, ki je bil med vojno star 8 let, pripovedoval še vedno žive spomine na razmesarjena trupla partizanov, ki so jih vaščani pokopavali; nad njimi so se izživljali domobranski sosedje. Partizanski spomeniki v teh krajih imajo križ in zvezdo še iz &quot;svinčenih časov&quot; &amp;ndash; danes bi bila taka kombinacija razumljena kot provokacija. Nadaljevanje je protestniško: najprej posnetki z alternativne kulturne proslave, ki so jo hrupno prekinjali naciji, preoblečeni v rumene jopiče, ob zaščiti policijskega kordona, potem pa še z rednega petkovega obkroženja ljubljanske sredice. Tokrat Trga republike niso zagradili, kot da bi se vlada protestnikov nenadoma ne bala več. Za kazen je ostal prazen, govori so se zvrstili pred predsedniško palačo in na Kongresnem trgu, tarča je bil predsednik Miško. Na protestu v sredo je Boris A. Novak recitiral [http://slov.si/doc/francoski_baladi.docx pesem o kriminalnem zaprtju trga.] Spet sem kar precej kulturnikov in aktivistov poslikal za Zbirko, nekaterim sem v wikipedijskem geslu dodal portret; nič jih ne bom našteval, saj so njihova imena pod slikami in jih Google najde. Ali s tem delom pomagam vohunom v belem državnem kombiju (slika 31), ki s kamero na drogu vsak petek snema obraze protestnikov za policijsko kartoteko? Najbrž ne, njihova zbirka je gotovo precej popolnejša, dvomim pa, da bo za javno rabo, tako kot moje fotografije na Wikimedia Commons. Obveščevalna služba (ali pa policija, na kombiju nič ne piše, kdo so) snema v nasprotju z določili evropske direktive GDPR, ki zahteva identifikacijo kamer na javnih mestih &amp;ndash; spet ena izmed kvalifikacij te bedne oblastne garniture. Z veseljem dopišem manjkajoča imena aktivistov pod portreti, če mi jih kdo pošlje.

==Stran '''378''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri378/index.html Lirikonfest 2020] &lt;br&gt;&lt;small&gt;21. junija 2020&lt;/small&gt;==

Nazadnje sem bil na Stropnikovem Lirikonfestu 2016, ko sem imel čast podeliti kipec bralca, ki je namenjen ambasadorju slovenske književnosti in jezika, Zvonku Kovaču. Tokrat ga je meni Milan Dekleva. Opozorili so me, da je težak, in res ni lahek. Poslikal sem nagrajene prevajalce in njihove pesnike, nominirance in nagrajene književnike in jih postavil v Wikimedijino zbirko: Lidijo Dimkovsko, Gabriello Gaál, moderatorja Andreja Pleterskega (ki ni arheolog enakega imena, ampak prevajalec), Zorana Pevca, oba madžarska gosta, Roberta Simoniška, Denisa Škofiča, Petro Koršič, Majo Razboršek, Danielo Kocmut, Andrejo Kalc, Majdo Fradelić in Željka Perovića in še koga, ki sem mu ali ji pozabil ime, organizatorja Iva Stropnika (ki mu gre zahvala za vse skupaj), potopisce Petro Vladimirov, Sonjo Porle, Katjo Sluga. Zvonko Kovač svoj portret v Zbirki že ima. Napravil sem boljši posnetek Vite Mavrič, žal pa mi je, da sem pozabil fotografirati bivšo ministrico Andrejo Katič. Žal mi je tudi, da nisem utegnil pripraviti prispevka na temo babilon : slonokoščeni stolp za to priložnost in da v nagovoru nisem izrazil kritike protiintelektualne drže aktualne oblastne garniture.

==Stran '''377''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri377/index.html tuka Počiva] &lt;br&gt;&lt;small&gt;21. junija 2020&lt;/small&gt;==

Prvi dve fotografiji z britofa v Dolenji Vasi ob cesti iz Lupoglava proti Boljunu v hrvaški Istri sta še od zadnjič, sem ju pozabil vključiti. Slovenski nagrobni napis sem našel na nagrobniku, prislonjenem ob pokopališki zid. Tudi tretja je še od prejšnjega petka, tudi pomotoma izpustil. Od 3 do 9 so z obiska pri skupini arboristov, ki so žagali drevje po razvalinah gradu Kamen v Begunjah; v njej je tudi Mojčin Borut. Sredica je s protesta v Ljubljani 19. junija 2020; Niko Kovač iz Zavoda 8. marec sem postavil v Zbirko: v veselje je veliko število mladih kultiviranih udeležencev, tudi naših študentov :) Od 37 pa do konca je dokumentiran pohod z Jamnika do partizanske tehnike Meta in potem naprej na Vodiško planino, od spomenika do spomenika, z zaseko in ocvirkovico po kulturnem programu in z gobovo juho v partizanskem domu na Vodicah.

==Stran '''376''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri376/index.html Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre] &lt;br&gt;&lt;small&gt;13. junija 2020&lt;/small&gt;==

Fotografije potrjujejo, da je življenje še vedno pestro: ima svojo resno in rekreativno plat. V resno polovico spadajo petkovi protesti, ki oblastnikom dopovedujejo, da nočemo njihove poti v &quot;prihodnost&quot;, rekreativno polovico pa tokrat zastopajo posnetki z nekajdnevnega umika na Cres. Obe polovici razmejuje kip [[:w:Bogomir Magajna|Bogomirja Magajne]] pred OŠ v Divači z altruističnim napisom. Wikimedia Commons je bogatejša za (iz množice izrezane) portrete [[:w:Tomo Korošec|Toma Korošca]], [[:w:Mladen Dolar|Mladena Dolarja]], [[:w:Rastko Močnik|Rastka Močnika]], Boža Flajšmana, Petre Čeferin, Darka Štrajna; za kvalitetnejše posnetke se bo treba slikati posebej. Naslov strani je iz globokega vladarskega spoznanja v cesarjevem odgovoru [[:s:Martin Krpan z Vrha|Martinu Krpanu]], človeku iz ljudstva, ki je pohvalil cesarjevo zdravje: &quot;No vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi.&quot; Vsaj nekaj te modrosti bi potrebovali tudi danes, ko oblastni govor zlorablja človekovo skrb za zdravje za potuhnjene manipulativne cilje.

==Stran '''375''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri375/index.html S kredo nad to bedo] &lt;br&gt;&lt;small&gt;8. junija 2020&lt;/small&gt;==

Prvih šestnajst posnetkov je s kolesarjenja okrog Zagorja: fotolov je bil namenjen partizanskim spomenikom (v naši [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 zbirki na Geopediji] jih je zdaj že 5530), seveda pa sem posnel tudi marsikaj literarno- ali kulturnozgodovinskega. Od posnetka 19 do konca pa so scene s kolesarskega protesta v Ljubljani: kar mi je uspelo uloviti osebnosti (Karpo Godina, Žiga Knap, Ivan Gale, Jurij Zrnec), sem portrete postavil v Wikimedijino Zbirko, kjer so prosto dostopni in prosto uporabni za vse in za vsakršen namen pod licenco CC. Ko jih mediji uporabijo, v najboljšem primeru spodaj napišejo vir Wikimedia Commons. Bolje kot nič, prav pa bi bilo napisati ime fotografa. Olajševalna okoliščina za problematično citiranje je, da se fotograf ne podpiše vedno z imenom in priimkom, ampak z vzdevkom ali krajšavo svojega imena, jaz npr. z uporabniškim imenom Hladnikm.  Prvo in drugo polovico posnetkov na tej strani, ki si je naslov sposodila z napisa na asfaltu, veže uporništvo. Na spomenikih iz druge svetovne vojne so telegrafsko izpisane tragične usode tistih, ki so se uprli okupatorju, na protestnih posnetkih pa smo tisti, ki uresničujemo pravico do upora proti strahovladi in sprijenosti aktualne oblastne garniture. Ni nenavadno, da režim in njegovi mediji kriminalizirajo oba upora, tako tistega med drugo svetovno vojno kot tega danes.  Gospa na posnetku 31 je protiprotestnica: pesniku Novaku je prišla povedat, da ni svoboda najpomembnejše, ampak zdravje, za katerega se moramo zahvaliti strogim oblastnim ukrepom. Zdravje spada v koncept novodobnega ideala varnosti. Prav njena intervencija me je nagovorila, da sem v [https://bookworm.htrc.illinois.edu/develop/# HathiTrustov iskalnik] vpisal obe konkurenčni besedi in dobil pomenljiv diagram, ki kaže na radikalno spremembo vrednot v naši družbi (glej [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2020/007059.html prispevek na Slovlitu]). V tem smislu je naše uporništvo konservativno, saj hoče ohraniti več kot 200 let staro civilizacijsko vrednoto. Svoboda je res tvegana reč, in nevarna, vendar je tudi jamstvo družbene fleksibilnosti in s tem njene preživitvene sposobnosti.

==Stran '''374''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri374/index.html V Kojskem] &lt;br&gt;&lt;small&gt;30. maja 2020&lt;/small&gt;==

Za rodbinsko srečanje v Kojskem (Šilarji, Grudnovi, Starčevi, Hladniki, Jocif-Pokorni), je tokrat poskrbel Peter. Nazadnje smo bili skupaj [https://slov.si/mh/galerije/galeri335/index.html ob 90-letnici strica Ivota] pred dvema letoma; pred tedni so mu odrezali še drugo nogo. Stare fotografije stričevega rodu sem [https://slov.si/mh/galerije/galeri343/index.html postavil na svojo stran.]

==Stran '''373''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri373/index.html In tu končala svojo bojno pot] &lt;br&gt;&lt;small&gt;30. maja 2020&lt;/small&gt;==

Mešana vsebina: izlet na Vodiško planino (prvi trije posnetki), obisk pri Zvonki Pretnar v Tržiču (3), serija ljubljanskih motivov (4&amp;ndash;14), serija briških motivov (15&amp;ndash;21), serija uskovniških motivov (22&amp;ndash;35). Predzadnji posnetek dokumentira zagovor diplome Urha Ferleža na prostem v varnem zavetju bifeja za fakulteto, ker je modro vodstvo presodilo, da so fakultetni prostori za tako dejavnost preveč nevarni. No, menda bo junija mogoče spraševati tudi v kabinetih na fakulteti. Zadnji posnetek pa je uganka: kje je bil spomenik slikan in kdaj? Tej strani v albumu je dal naslov napis na spominski tabli osvoboditvi Ljubljane 1945 v ljubljanski mestni hiši. Na ploščo, ki ni zavedena ne v Registru kulturne dediščine ne v kaki drugi poznani literaturi, je v članku v ''Sobotni prilogi Dela'' malo pred svojo smrtjo opozoril [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]].

==Stran '''372''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri372/index.html Ker hočemo, da raste in živi, za kar smo dali svojo srčno kri] &lt;br&gt;&lt;small&gt;30. maja 2020&lt;/small&gt;==

Prvih pet posnetkov je z izleta na Mali vrh nad Begunjami, po grebenu nad gradom Kamen, vse drugo pa je s kolesarjenje po občini Tabor, seveda na lovu za partizanskimi spomeniki: Tabor, Loke, Vrhe, Marija Reška planina, Miklavž pri Taboru, Grajska vas, Ojstriška vas, Tabor. Gozdne ceste so naju pripeljale na 850 m višine, kjer stoji Krvavičnikova domačija. V hudih klancih sem zagrabil za vrv na Mirinem električnem kolesu. Mimoidoči se smejejo, ko vidijo, kako ženska vleče dedca, v teh lepih bregovih pa cel dan komaj srečaš kakšno živo dušo. Modre zvezdice, s katerimi [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2476:211415_x1673054.1802353463_y5814245.098045907_s15_b2852 na Geopediji] označujemo neobiskane spomenike, po turi spremenim v rdeče, potem ko sem dodal fotografije spomenikov in prepisal besedilo z njih, ki priča o težkih in krutih časih. Žalostno je videti, da je bila za smrt največkrat kriva izdaja tistih domačinov, ki so se odločili za okupatorsko oblast namesto za upor. Ljudje so prijazni, spomenike lepo vzdržujejo in nekaj dajo na NOB, tudi postrežena sva bila.

==Stran '''371''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri371/index.html Petkove državljanske obveznosti] &lt;br&gt;&lt;small&gt;30. maja 2020&lt;/small&gt;==

Ob petkih zvečer hodimo na Trg republike opravljat svojo tedensko državljansko dolžnost. Tule so posnetki s treh zadnjih 15., 22. in 29. maja. Fotografiram bolj ali manj duhovite napise na transparentih, veselo vzdušje med množico, prijatelje, ki naletimo nanje, in osebnosti, ki na Wikipediji še nimajo slike ali imajo slabo sliko. Kaj naj rečem, ni nam vseeno za slovensko prihodnost in skrbijo nas kriminal, pokvarjenost, laži, zmerjanje, cinizem, zavajanje, potvarjanje zgodovine, protiintelektualno razpoloženje, samovolja, diktatorski apetiti ... ki so nova, nesprejemljiva norma v politiki. Kot da bi razrednega barabina postavili za predsednika razreda.

==Stran '''370''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri370/index.html To ni nobeno zbiranje, le maša na prostem] &lt;br&gt;&lt;small&gt;9. maja 2020&lt;/small&gt;==

Prevladujejo protestniške fotografije, najprej tiste od petka, 1. maja opoldne na Trgu republike, ko so aretirali [[:w:Ladislav Troha|majorja Troho]] (1&amp;ndash;5), nazadnje pa s kolesarskega protesta 8. maja zvečer (29 pa do konca); za posnetek 33 smo prosili Mladininega fotografa, ki je stal v bližini. Mladi par na 38, povejta mi no, kako vama je ime, da slika ne bo brez podpisa. Na slikah med 6 in 9 so ljubljanske lokacije, s kolesarskega podaljška po protestu, jedro fotografij (10&amp;ndash;30) pa je s kolesarjenja od partizanskega spomenika do spomenika po Spodnji Savinjski dolini (Vransko, Tabor, Gomilsko, Breg ob Savinji, Latkova vas, Sv. Lovrenc, Šešče, Prebold, Grajska vas ...). Kot običajno partizanske spomenike naložim na Geopedijo, tiste literarne ([[:w:Lavoslav Schwentner|Schwentnerju]], Lipežu, ploščo Pri ruskemu carju) pa semle. Spomenik Ludolfovemu številu pi (7) stoji na mestu, kjer je stala pred leti Tršarjeva plastika v spomin padlim učiteljem in dijakom srednje gradbene šole v Ljubljani. Le zakaj so morali spomenik žrtvam odstraniti? Saj bi tega novega lahko samo dodali staremu. V Registru kulturne dediščine zamenjava ni zavedena, še vedno naj bi tam stalo partizansko obeležje.

==Stran '''369''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri369/index.html Lada te imam] &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. aprila 2020&lt;/small&gt;==

Lepi jeglič je bil slikan na grebenu od Praprotnikovega vrha proti Dobrči, na koncu tega grebena se nahaja lovska koča na Lužah, zraven nje pa je na bukvi vrezan naslov tele strani v albumu. Ledena trata je pašnik v Dragi pod Dobrčo (8&amp;ndash;10), grad Kamen (11), ki je dogajališče več slovenskih zgodovinskih povesti (Za staro pravdo, Ovčar Marko, Junaška doba Slovencev), stoji na ustju Drage. Posnetki 14&amp;ndash;16 so z medobčinskega protivirusnega piknika na meji radovljiške in kranjske občine na Jamniku pri kapelici sv. Sobote: občinska meja je šla prav čez sredino mize z dobrotami, za neusmiljeni spopad s sovražnikom smo bili občani obeh občin (štirje po številu, nič več) opremljeni s strogimi navodili, maskami in razkužili vseh sort. Janez (15) je na sliki, ker je slučajno prikolesaril mimo. Fotke 17&amp;ndash;20 so z drugega izleta na Dobrčo, 21&amp;ndash;27 so z Uskovnice, zadnja dva posnetka s spominsko ploščo Čehu ing. Zdeňku Záboju pa izpod Stenarja (hvala Saši, ki me je opozorila, da je padli moški in ne ženska) ; v članku [[Triglavske partizanske plošče]] sem jo pred dvema letoma pozabil omeniti in sem napako danes popravil.

==Stran '''368''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri368/index.html Dovoljeno za lokalni promet] &lt;br&gt;&lt;small&gt;12. aprila 2020&lt;/small&gt;==

Nadaljujem s kroženjem po svoji občini, tudi z namenom fotografirati vedute vasi za Wikipedijo. Veliko je lepih krajev, ki jih ne poznamo ... Imena krajev so pod slikami. Kakšno zvezo imajo slike z literaturo ali jezikom? V Bodeščah se dogaja prva izvirna zgodovinska povest [[:s:Jela|Jela]] [[:w:Velentin Mandelc|Valentina Mandelca]], Lamberga pa omenja več slovenskih zgodovinskih povesti, dovolj za izgovor :)

==Stran '''367''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri367/index.html Ostani doma] &lt;br&gt;&lt;small&gt;10. aprila 2020&lt;/small&gt;==

Dokler niso prepovedali prečkati občinskih meja, sva z Miro raziskovala planine okrog Uskovnice in se od tam spustila do slapu na Vojah (Voje omenja Levec v spisu [[:s:Nekaj opazk o naših zemljepisnih imenih|Nekaj opazk o naših zemljepisnih imenih]] iz leta 1896), potem pa po vzpetinah okrog Radovljice. Ko je bilo včasih vendarle treba prekršiti zapoved, sva se počutila kot partizana, ki morata preko sovražne čistine. Če bo šlo v to smer, ko virusa že zdavnaj ne bo več, bodo tihotapske spretnosti še prav prišle. Mojca (19) je vsakodnevna pohodnica na Vodiško planino. Zadnji posnetki so z grebena, ki se od gradu Kamen pri Begunjah vzpenja preko Malega vrha, Vrha Velikih Gač, Jamarskega vrha in Tolstega vrha do Poljške planine. Na njem stoji gostoljubni Maksov brlog (njegove fotografije iz konspirativnih razlogov nisem postavil v album). Ljudje se v teh tednih izogibamo drug drugemu in iščemo čim manj obljudene izletniške cilje. In se nazadnje srečujemo na odmaknjenih mestih, za katere je do včeraj vedela komaj kakšna duša. Naslov tej strani v albumu je dala fotka 17. Hvala Jožici za opozorilo na napako pri imenu kroparske podružnične cerkve.

==Stran '''366''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri366/index.html Prišla sta Jedrt in sveti Gregorij] &lt;br&gt;&lt;small&gt;19. marca 2020&lt;/small&gt;==

Vera Albreht začenja pesem [[:s:Ptički se ženijo|Ptički se ženijo]] z verzi: &quot;Prišla sta Jedrt in sveti Gregorij, / ptički se ženijo v zeleni gori. / Ščinkavec kliče: ščink, ščink, ščink, ščink!&quot; Jedrt sem dal v naslov tele strani, ker sem hodil mimo znamenja, posvečenega njej, ravno en dan pred njenim godom 17. marca. Znamenje (slika 27) stoji pod vasjo Lajše s cerkvico svete Jedrti in so na njem namalani še sv. Mohor, sv. Primož in sv. Peter, vsi so patroni bližnjih cerkva. Tretji verz srhljivo evocira tragičen dogodek iz zadnjih dni druge svetovne vojne, ko so domobranci iz te cerkve mučili in pokončali mladi dekleti, Cilko Odar - Tatjano, in Vido Šinkovec - Janino, ki jima je v bližini posvečeno [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:177_x1580021.0504492573_y5820098.797075742_s19_b302 partizansko obeležje;] preberi na Geopediji, kamor kaže zadnja povezava, opis njune tragične smrti. Svetih Jedrti (Jera, Gertruda) je sicer po [https://www.heiligenlexikon.de/Alphabet/G.html Ekumenskem svetniškem leksikonu] deset, ampak na Slovenskem je poznana samo vremenska svetnica Jedrt Nivelska, ki jo upodabljajo z mišmi na palici; miši so namreč grozile pregristi nit predici, ki bi še predla po njenem godu. Malo literarna sta še posnetka 21 in 22, ki kažeta razvaline Pustega gradu in pod njim kmetijo Po(d)gradovec. [[:w:Josip Lavtižar|Josip Lavtižar]] ju popisuje v zgodovinski povesti ''Lipniški grad pri Radovljici'' (1939). 

Drugi posnetki so večinoma podnaslovljeni in ni potrebe po njihovi razlagi. O covidu-19 pa tule nič.

==Stran '''365''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri365/index.html Proti kulturi sovraštva] &lt;br&gt;&lt;small&gt;29. februarja 2020&lt;/small&gt;==

Jamnik vedno znova nagovarja k slikanju, posnetki pa uspejo ali pa  tudi ne (0&amp;ndash;4). 5: slovenska Wikipedija je praznovala 18 let; na komorno obeleženem praznovanju smo se pogovarjali tudi o zapisovanje zemljepisnih imen, ki izvirno niso latinična; naslednji mesec kaj več o tem. 6: stran iz rokopisne pesmarice iz leta 1880, ki jo je prinesel preskenirat Mitja Guštin. 7: kmetija pri Rožmanu v Češnjici, kjer se dogaja povest [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']] (1928) [[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčiča]]. Posnetki 8&amp;ndash;22 so s sprehoda po kopnih bohinjskih planinah Hebet pod Pršivcem (Marija Cvetek: &quot;Hebet [se] pravilno piše Hbed; dokaz: Hbed, Hbeda; (fonetično po bohinjsko:  Hb9t, Hb9da&quot;), Ši, Zajamniki, Javornica in Uskovnica. Na 23 je jeseniški primarij Miran Rems; drugo so zaupni podatki :) 24: Geografinjo Irmo Potočnik Slavič sem fotografiral po podelitvi magisterijev FF, posnetki 25 &amp;ndash;32 dokumentirajo protest pred sedežema strank SMC in DESUS, ki sta proti volji volivcev vstopila v Janševo vlado. S fotografijo govornice [[:w:Svetlana Slapšak|Svetlane Slapšak]] in Božidarja Slapšaka sem opremil tudi Zbirko (Wikimedia Commons). Jože Jelenc in Metod Staroverski sta sokrajana in soborca.

==Stran '''364''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri364/index.html 125 let &lt;i&gt;Planinskega vestnika&lt;/i&gt;] &lt;br&gt;&lt;small&gt;18. februarja 2020&lt;/small&gt;==

Uredniki ''Planinskega vestnika'' so na praznovanju 125-letnice revije v Planinskem muzeju v Mojstrani uprizorili skeč v režiji Marte Krejan Čokl. Na posnetkih so igralci in gledalci, ducat sem jih postavil tudi na Wikimedia Commons. Pred tem je na sliki 5 kroparski domačin, na posnetku 6 pa je kip Jakoba Aljaža pred osnovno šolo v Mojstrani. 25 in 26 sta izpred naše hiše: na prvi je družina Mirinega malega nečaka [[:w:Anže Terlikar|Anžeta]], ki je bil znan hokejist, na drugi pa Mira z Manco. Posnetki od 27 do 32 dokumentirajo praznovanje 95-letnice čilega Tineta Tomazina, Iztokovega očeta, ki sem mu za to priložnost [[:w:Tine Tomazin|na Wikipediji postavil geslo]]: bil je župan, direktor, še prej partizan, zdaj pa častni občan. Na predavanju Hotimirja Tivadarja ob izvolitvi v redno profesuro je bilo premalo luči za dobre posnetke (33, 34). Zaher (35) pa je prijazni iranski Afganistanec, eden tistih, ki so uspeli preplavati tisto široko reko ...

==Stran '''363''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri363/index.html In ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik] &lt;br&gt;&lt;small&gt;9. februarja 2020&lt;/small&gt;==

Tale zima je brezsnežna in taki so v glavnem tudi posnetki. Slikam ljudi, ki se pustijo slikati, in če slike niso preveč motne, portrete postavim v galerijo, po presoji skupaj z napisom, kdo je na sliki. In slikam naravo. Pa spominska obeležja. Ker je skoraj vsaka slika podnaslovljena, naslovov tule ne bom ponavljal. Naslov tejle strani so dali verzi [[:w:Janko Glazer|Janka Glazerja]] na spominski plošči v drugi vojni umrlim bibliotekarjem. Eden od njih je bil [[:w:Avgust Pirjevec|Avgust Pirjevec]] in o njegovem lapsusu v geslu o Karlu Dežmanu sem pod naslovom [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2020/006949.html Farška potuhnjenost pred dnevi poročal na Slovlitu.] Zadnji dve fotki sta povezani z današnjim forumskim sporočilom, ki v prešernoslovje dodaja droben interpretativni detajl, ki se nanaša na Prešernovo pesem Ponočnjak. Postavil sem ga tudi na Wikiverzo, glej [[Ponočnjak]].

==Stran '''362''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri362/index.html Dobrodošli?] &lt;br&gt;&lt;small&gt;16. januarja 2020&lt;/small&gt;==

Najprej k naslovu tele strani, ki ga je prispevala fotografija vandalizirane table z napisom Občina Železniki (20). Človek skoraj ne more verjeti, da je nekoga zmotila druga polovica slovenske besede ''dobrodošli'', očitno zaradi njenega južnoslovanskega izvora (ups, izvira). dLib jo je zabeležil najprej 1858, v edninski obliki 1850 v ''Slovenski bčeli''  v zvezi s &quot;tesnopisom&quot; (stenografijo) in v ''Drobtinicah''. Drugo gre pa takole: sneg je z Mrežc nad Pokljuko, tam sta se znašla tudi fotograf Matej Kolaković  z ženo Tejo, in z Jezerca pod Srenjskim prevalom, tam sta se znašla tudi urednika ''Planinskega vestnika'' Irena in Vlado Habjan. Franci Beguš je oskrbnik Orožnove koče pod Liscem. Spominsko ploščo 25 pomorjenim duhovnikom (6) sem fotografiral že pred leti, [https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Spominska_plo%C5%A1%C4%8Da_duhovnikom_%C5%BErtvam_fa%C5%A1izma_na_Brezjah.jpg objavil pa sem jo na Wikimedia Commons] šele zdaj, potem ko so jo frančiškani tiho sneli. O tej nepietetni potezi sem za ''Mladino'' napisal članek [[Izbrisani duhovniki]]. 
V Srednji vasi v Bohinju sva srečala Minko Cvetek, ki nama je pokazala, kje se gre na planino Četeže in Ši (mestnik je ''na Šeh'' &lt; ''*na Sušeh''). Mato Ješe je sokrajan, ki mi pomaga pri prepoznavi obrazov na starih fotografijah. Naš Matevžek je na travniku brskal po zmrznjeni krtini, da bi priklical krta, a ni imel uspeha. Kot vsako leto ta čas je nekaj fotografij iz Dražgoš: sošolec Fabjan, govornik na proslavi pesnik [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], nastopajoča harmonikar Nejc Jemec in pevec [https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Anton_Habjan.jpg Anton Habjan], poslanec [[:w:Miha Kordiš|Miha Kordiš]], s katerim sva [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2011/003934.html pred leti prekrižala kopja.] Fotografiji zadnjih dveh sem naložil v njuni gesli na Wikipediji. Tudi Boris Zaveljcina, na katerega sva naletela pod Belo pečjo nad Podblico, je bil sošolec iz OŠ. Vera Šimnovec (Petrovčeva, 91) in njen sin Janez sta s Spodnje Dobrave: v preslikavo sta mi dala rodbinske in druge fotografije, ki jih postavljam v [[:b:Dobrave|dobravsko kroniko na Wikiknjigah]].

==Stran '''361''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri361/index.html Podnart-Kropp -- St. Veit-Weichseldorf 6. 12. 1941] &lt;br&gt;&lt;small&gt;24. decembra 2019&lt;/small&gt;==

Oktobra smo na dnevih odprtega znanja v Mestnem muzeju v Ljubljani predstavili [[:c:Commons:Wiki Loves Monuments 2019 in Slovenia|slovenski del projekta Wiki ljubi spomenike]] (0, 1, 2); gl. tudi [[:c:Category:Wiki Loves Monuments 2019 in Slovenia]]. [[:w:Ivo Vajgl|Ivo Vajgl]] je govoril na dobravski komemoraciji za Stanetom Žagarjem (3), Prešernove verze Andreju Smoletu (4) sem fotografiral, ker jih doslej še nisem, Ivana Krivca (5), ki iz svojega veselja in svojega denarja vzdržuje [https://www.facebook.com/pages/category/Public-Figure/Spominski-Park-Tovari%C5%A1tva-Davovec-471449719693473/ spominski park Davovec,] pa imam tudi na drugih fotografijah. Slika 6: takole se vnuki in sosedovi otroci prevažajo konec tedna po Dobravi. Posnetki od 7 do 17 so za poglavje o pesniku in muziku [[:b:Dobravski kdojekdo#Jožef Mihelič|Jožefu Miheliču]] za dobravsko wikiknjigo. Njegovo zapuščino mi je prijazno dala v preslikavo vnukinja in naša kolegica Marjanca Mihelič, ki deda opisuje tudi v romanu ''Budimpeštatrans'' (2018). Med starimi dokumenti sta se znašla tudi položnica za Slavistično društvo iz 1930. let in Smrekarjeva risana knjiga [[:c:File:Hinko Smrekar - Crnovojnik.pdf|''Črnovojnik'']] (1919), ki sem jo preskeniral in postavil na wikije, vendar je tam že bila. Tej strani v albumu je dala ime slika 12, železniška vozovnica iz Podnarta do Šentvida nad Ljubljano, kamor so 5. januarja Nemci deportirali vaščane z Dobrav. Mihelič se je deportaciji izognil in se očitno naslednji dan z vlakom peljal pogledat, kako je s svojci. Vojno je preživel v Ljubljani, žena in sin pa v delovnih taboriščih na Bavarskem. Posnetka 19 in 20 sta z večerje z Marcom Greenbergom po prejemu nagrade ambasador znanosti. 21&amp;ndash;23 so z obiska Dražgoš, 24 in 25 s predavanja o literarni Radovljici v Šivčevi hiši, od tod do konca pa iz deževnih Šmarjeških Toplic in okolice konec tedna. Tolmun Klevevž (26) sem slikal za dokumentacijo, saj so ga menda kupili in ga bodo v bodoče zagradili in &quot;tržili&quot;. Igralko [[:w:Iva Krajnc|Ivo Krajnc]] sem ujel med snemanjem reklame, na spominsko ploščo na rojstni hiši akademika [[:w:Fran Zwitter|Zwittra]] sva z Miro naletela na lovu za okoliškimi spomeniki (jo že vključujem v njegov članek), simpatično štoparko Niko Goršič na zadnjem posnetku pa sva pobrala za kratek kos poti ob vrnitvi.

==Stran '''360''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri360/index.html Čatež] &lt;br&gt;&lt;small&gt;9. novembra 2019&lt;/small&gt;==

[[:w:Ivan Volarič|Ivo Volarič Feo]] je v pesniški zbirki ''Desperado tonic water'' (1975) popotovanje (Četrto potovanje iz Litije do Čateža) opisal takole: 
&lt;poem&gt;Litija
naliv
ploha
nevihta
hudina
neurje
metež
burja
vihar 
stampedo
orkan
ciklon
monsun
tajfun
tornado
ČATEŽ
&lt;/poem&gt; Mi smo imeli posebej v drugem delu lepo vreme, nekaj malega je bilo na začetku celo [[Litija-Čatež|šole]], konec pa je bil v slogu jesenskega pusta bolj karnevalski.

==Stran '''359''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri359/index.html Najlepša sreča je tam doma, kjer žena dobro kuhat zna] &lt;br&gt;&lt;small&gt;22. oktobra 2019&lt;/small&gt;==

Naslov je tej strani dal napis, obešen v Jalnovi rojstni hiši na Rodinah, kamor je sloveniste vodila ekskurzija po [[:w:Pot kulturne dediščine|poti kulturne dediščine]] 22. oktobra. Pa pojdimo od zadaj: s tega izleta so posnetki vse od št. 17 do konca. Obiskali smo [[:w:Matija Čop|Čópa]] (izgovorjeno z ozkim ojem!), [[:w:Fran Saleški Finžgar|Finžgarja]] in [[:w:Janez Jalen|Jalna]], se vmes spomnili [[:w:Jožef Žemlja|Žemlje]] in čebelarja [[:w:Anton Janša|Janše]], za Prešernovo Vrbo pa je zmanjkalo časa in meni povrhu še za večerjo pri Trebušniku, zato od tam ni posnetkov. Od 6 do 16 je dokumentirana 150-letnica [[:w:Simon Jenko|Jenkove]] smrti na Podreči. [[Simon Jenko 2019|Govor za to priložnost]] sem objavil na Wikiverzi, na slikah pa so moji sošolci iz osnovne šole in sošolci s faksa in drugi slovenisti, ki so prišli na proslavo, nastopajoči pevci, organizator Rudi Zevnik z [[:w:Valentin Kalan|Valentinom Kalanom]]; župana Rakovca sem fotografiral in na Commons postavil že nekoč prej. Slike 3, 4 in 5 sem posnel v Zagrebu na Humboldtovem kolegiju, kjer je [[:w:Urška Perenič|Urška]] predstavila najin referat z naslovom Slowenische Literaturwissenschaft zwischen Tradition und Digitalisierung. Na slikah sta organizatorja [[:w:Zvonko Kovač|Zvonko Kovač]] in [[:w:hr:Davor Dukić|Davor Dukić]] ter [[:w:hr:Alojzije Jembrih|Alojz Jembrih]], ki je bil svojčas naš kolega na ljubljanski FF. Na  predhodnih slikah je mlad nemški par, ki sem mu na [[:w:Uskovnica|Uskovnici]] kazal pot do Vodnikove koče, akademik [[:w:France Bernik|France Bernik]], ki je obiskal oddelčno knjižnico v nadi, da je kdo ohranil njegovo gradivo iz časa, ko je bil pri Antonu Slodnjaku asistent (našli nismo ne kabineta ne gradiva v njem, saj mu je delovno razmerje prenehalo leta 1959 ob Slodnjakovi prisilni upokojitvi, stavbo FF pa so sezidali šele pozneje), in najdena fotografija iz Mirinega drugega ali tretjega razreda osnovne šole v Lipnici.

==Stran '''358''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri358/index.html Smrt nikoli ne prizadeva nas, ki umiramo] &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. septembra 2019&lt;/small&gt;==

Tale stran je zaradi potovanja obsežnejša od drugih in fotografije so slabše, ker so bile posnete s telefonom in povrhu v napačni ločljivosti, potem ko se mi je pokvaril fotoaparat Sony; komaj leto in pol je deloval, naj počiva v miru, tudi on je imel napake.

Po vrsti: Tone Hrovat je eden od mojih informatorjev za lokalno zgodovino, konkretno za domačijo [[:b:Dobravske domačije#Pri Pisancu|pri Pisancu]]. Nadje in Anke iz knjižnice (1) ni treba predstavljati. Spominske plošče so bile posnete na kolesarjenju po okolici Žalca, napis s tiste v spomin gledališki osebnosti Herbertu Grünu (2, 3), ki je umrl v prometni nesreči v Levcu leta 1961, je za naslov tele strani, saj je tudi naprej v znamenju desettisočev mrtvih v vojni v Bosni 1992&amp;ndash;1995. Tule so samo literarna obeležja, tista partizanska pa sem postavil v sloj Partizanski spomeniki na Geopediji (doslej 4330 obeležij). Geslo o pesniku [[:w:France Onič|Francetu Oniču]] (5, 6) so nam postavili drugi wikipedisti, [https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=France_Oni%C4%8D&amp;action=history nobenega slavista ni med njimi.] Bosanski delavci v Migojnici (11) napovedujejo slike s popotovanja po Bosni.  V Bihaću sva pri Aneli (13, 16) odložila za prikolico oblačil za begunce v taborišču  Vučjak, kjer se [https://www.facebook.com/dirk.planert/posts/10219797598438800 po besedah zdravnika Dirka Planerta začenja humanitarna katastrofa] ([https://www.kosmo.at/kosmo-im-bosnischen-horror-camp-im-winter-brauchen-wir-leichensaecke/ povezava na še en nemški članek o tem]), obutve in zdravil, potem pa se posvetila naravnim parkom (slapovi na Uni), hribom (Čvrsnica, Prenj) in aščinicam (bureki, čevapi, tulumbe, begova juha ipd.). Turiste iz orienta (13) srečaš sicer tudi na Bledu, ampak tu jih je več. Na 29 so počečkani krajevni napisi v cirilici, tudi podrtih spomenikov je več kot pri nas, ob njihovih razvalinah rastejo novi, še mogočnejši v spomin tistih, ki so padli v zadnji vojni. Vsak od treh narodov jih postavlja svojim junakom ...  Z Blidinjega jezera, [https://slov.si/mh/galerije/bosna/index.html] kjer smo 2005 s kekci že bili,] sva se povzpela na Veliki Vilinac v Čvrsnici in tako poplačala kekčevski dolg, vremena pa tudi tokrat ni bilo in zato tudi slik ne (razen 30 in 31). Bilo pa je veliko zdravih in čvrstih jurčkov, ki sva jih pustila kelnarjem v motelu v Jablanici v zameno za prikolico, ki sva jo za dva dni parkirala zadaj na njihovem dvorišču. Tudi Prenj je bil prvi dan meglen in moker. Prenočila sva v samujočem bivaku Jezerce na 1650 m in se v vetrovnem in mrzlem jutru naslednjega dne povzpela na Zeleno glavo (2100 m in še nekaj). V Konjicu sva se srečala z družino Mirinega fejstbukovskega frenda kirurga Kraljiča, ki je bil teden prej na slovenskem Grintovcu, potem pa je bilo hribov dovolj in sva skozi turistično preobljudeni Mostar zapeljala na trajekt za Šolto, kjer sva obredla polovico uval (vse poti so enotno in zelo natančno označene in opremljene s smerokazi) in skoraj vse kraje. Zanimivo je, da so se svojčas prebivalci Gornjega in Donjega sela imenovali gornjevaščani in donjevaščani; mogoče so pa kakšni od Turkov zasužnjeni Slovenci tam na poti proti Carigradu doživeli brodolom (takih zgodb so slovenske večernice polne) in pognali korenine. Šolta se za razliko od kakšnega Bleda rada ponaša z literati in slikarji, ki so se tam rodili in živeli: Vesna Parun, Marko Marulić, Petar Hektorović, Krzysztof Kamil Baczynski, Josip Pupačić. Tudi turistično monografijo o otoku in zemljevide so prav lepo oblikovali, le partizanska obeležja, ki jih je tudi polno na otoku, so izpustili, podobno kot jih izpuščajo turistični pisci in risarji zemljevidov pri nas.

==Stran '''357''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri357/index.html Felicem esse praemium est primum] &lt;br&gt;&lt;small&gt;21. avgusta 2019&lt;/small&gt;==

Verzi na spomeniku [[:w:Anton Sovre|Antonu Sovretu]] v Šavni Peči, ki so dali tej strani ime, naj bi bili [[:w:Pindar|Pindarovi]], vendar ne vem, zakaj so v latinščini namesto v grščini. S Šavno Pečjo se je zaključilo najino kolesarjenje nad Hrastnikom, od koder so posnetki od 27 do konca. Spet je šlo od spomenika do spomenika (vpisal sem jih v [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4 sloj Partizanski spomeniki na Geopediji]), z obaro in pasuljem v planinski koči na Kalu. Spominska plošča je tudi na prvih dveh posnetkih, vendar ta iz Radovljice: na prvem zakamuflirana, na drugem odkamuflirana :) Na šestem posnetku je vnuček nudist, pač po zgledu nagih puttov po cerkvenih oltarjih, ki jih zakon še ni upal prepovedati, kakor v principu prepoveduje fotografiranje kipov na javnih mestih iz pridobitnih razlogov. Iz tega razloga posnetkov kipa [[:w:Lidija Šentjurc|Lidije Šentjurc]] v Hrastniku (39) in Antona Sovreta v Šavni Peči (40, 41) ne smem postaviti na Wikimedia Commons, saj fotografije tam lahko kdor koli uporabi tudi v komercialne namene. Zakaj ta družba razlikuje med finančno pridobitnostjo in drugimi oblikami pridobitnosti, mi ni jasno. Kot da bi zares štela samo materialna pridobitnost, moralna, idejna ipd. pa nič, čeprav v konfliktih dajemo prednost slednjim, tudi če to škoduje naši materialni blaginji. Posnetki 8&amp;ndash;13 so s proslave radovljiškega občinskega praznika na Vodiški planini; napovedovala je slavistka Suzana Adžič (13), ki je tudi ljubiteljska gledališčnica. Župana Globočnika in govornika Blaža Kavčiča sem postavil v Wikimedijino Zbirko. Radovljica je med tistimi redkimi občinami, ki ob osamosvojitvi niso hitele brisati partizanskega dela svoje zgodovine in ima občinski praznik še vedno na dan [http://www.geopedia.si/lite.jsp?params=T105_F14705:704_x437128.008544922_y127643.434654236_s17_b2&amp;locale=sl ustanovitve Cankarjevega bataljona 5. avgusta 1941]. Od 15 do 18 so slike s spomeniškega izleta nad Črnim grabnom, z obiska Tima in Urške z družinama na Uskovnici sta ostala za objavo samo posnetka Benjamina in Karoline (19, 20). Gob na Jelovici ni bilo veliko, samo motivi za slike od 22 do 25.

==Stran '''356''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri356/index.html Utihnili so zlati zvoki] &lt;br&gt;&lt;small&gt;22. julija 2019&lt;/small&gt;==

Julija je fotoaparat beležil planinsko cvetje na Storžiču in estetične, kulturnozgodovinske in druge zanimive objekte ter ljudi na kolesarjenjih po Zasavju. Nad Hrastnikom sva poslikala kar nekaj spomenikov iz časa NOB in jih vpisala na Geopedijo; komaj kateri od njih je v Registru kulturne dediščine, kot da bi se Zavod za varstvo kulturne dediščine, zadolžen za &quot;rdeče revirje&quot;, namenoma izogibal spomeniškemu dokumentiranju partizanskega obdobja v slovenski zgodovini. Po [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4 vpisu štirih tisoč partizanskih spomenikov] lahko potrdim, da Register (RKD) ne temelji na kakih trdnih kriterijih za izbor, da je glede vrste spominskih točk neuravnotežen in lokalno raznolik.

==Stran '''355''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri355/index.html Kekec v Bavšici] &lt;br&gt;&lt;small&gt;8. julija 2019&lt;/small&gt;==

Kekec se je ponovno odpravil v Bavšico. Do sedla Čez Brežice na 1980 mu je zaradi dežja sicer zmanjkalo slabe pol ure, na pikniku v dolini pa je ploho pod marelami pogumno premagal. Udeležencev je bilo 19, žrtev ni bilo. Do naslednjega leta!

==Stran '''354''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri354/index.html Manca] &lt;br&gt;&lt;small&gt;6. julija 2019&lt;/small&gt;==

Manca je naslov 15. slike in hkrati ime Hladnikove najmlajše, slikane en dan po rojstvu. Nadaljnji posnetki so s piknika v Žireh ob njenem ničtem rojstnem dnevu. Starši so pili pivo, otroci pa so lizali sladoled. Rojstvo je pač rojstvo in ima med poročili prednost, zdaj pa na začetek te strani v albumu. Na prvih dveh posnetkih so naši gosti na Uskovnici in Srednji Dobravi, Slovaki in Indijci; saj jih je še več, pa se zgrešimo, ali jih pozabim slikati, ali mi slike ne uspejo, ali pa niso fotogenični. [[:w:Peter Scherber|Peter Scherber]] (2 in 3) si je v Ljubljani ogledal razstavo o sebi. [[:w:Marc L. Greenberg|Marc Greenberg]] pa je na SAZU imel predavanje ob sprejemu med slovenske akademike; potem smo šli jest v indijsko restavracijo. Na devetki je Michele Di Bartolomeo, avtor [https://planinskivestnik.com/javno/vsebina/pv_2018_07_01.pdf#page=17 članka v ''Planinskem vestniku'' o italijanskih planinskih kočah v Sloveniji] in zavzet član društva Rapalska meja. Srečala sva se slučajno na Tošcu, od koder so sezonske slike očaka in ovc (10&amp;ndash;14; tokrat brez očnic), in ugotovila, da imava več skupnih znancev in prijateljev. Ob naslednjem srečanju ga povprašam, kako kot Italijan z juga gleda na &quot;izgubo&quot; slovenskih primorskih ozemelj.

==Stran '''353''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri353/index.html Dobimo se pod (kult)uro!] &lt;br&gt;&lt;small&gt;21. junija 2019&lt;/small&gt;==

Naslov, ki se poigrava z opozicijo med lokalnim in globalnim ter med komercialnim in subvencioniranim, so dale tejle strani slike 21, 22 in 23. Prva je z delavnice na Ministrstvu za kulturo, kjer naj bi porabniki kulturnega denarja koncipirali nacionalni program za naslednjih sedem dolgih let, otvoril pa jo je trenutni minister Zoran Poznič (postavil sem ga tudi v Wikimedijino Zbirko), druga in tretja pa z železniške postaje v Ljubljani, kjer smo morali navadni potniki v drugi vagon, ker naj bi se v prvega usedla ministrica [[:w:Alenka Bratušek|Alenka Bratušek]] s svojim spremstvom in tropom prešvicanih snemalcev. Pa je procesija zgrešila cilj in sedla na kamničana namesto na gorenjca. Ko se je sprevodnik, ki je medtem strumno odganjal potnike z gorenjca, vendarle opogumil in ji sporočil napako, je dvignjenih glav zamenjala vlak. Upati je, da napaka ni znamenje za usodo vroče želenega in pričakovanega drugega tira. K ministrski delavnici bi pripomnil, da je bila načrtovana v trajanju petih ur, udeleženci pa smo se presedali od mize do mize glede na barvo listka, ki smo ga dobili v roke, in z debelimi flomastri brejnstormali po pripravljenih plahtah belega papirja. Videti je bilo kot vesela šola ali poletni menedžerski timbilding. Metoda je globalno preizkušena in ji gotovo ni mogoče oporekati bolj kot drugim metodam, vendar tistih petih ur nisem imel na razpolago in bom igrivost, ki sem se ji predčasno odtegnil, nadoknadil pri kakšnih drugih življenjskih rečeh. 

Sicer ima prvih šest posnetkov nalepko &quot;doma&quot;, nadaljnjih sedem (6&amp;ndash;12) je z Urškine predstavitve ponatisa romana ''Beatin dnevnik'' [[:w:Luiza Pesjak|Luize Pesjakove]] v Rokopisnem oddelku NUK-a (glej [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2019/006720.html moje poročilo na Slovlitu;] na 9 je Urškin brat Matjaž, na 12 pa stavec ''Slavistične revije'' Davorin Mikuž). Dva dni pozneje se je naključilo, da se je pred ZRC SAZU zbrala in se pustila slikati literarnozgodovinska mladina (13&amp;ndash;15; Rok je MR na sociologiji). Posnetki od 16 do 19 so iz doline Lobnice v Karavankah, kjer sem govoril o slovenskih težavah z memorialno dediščino, glej spis [[Lobnica]].  Slika 20 je s snemanja filma o avtorju prve slovenske pesniške zbirke [[:w:Pavel Knobl|Pavlu Knoblu]]; glej [[Pavel Knobl]], ko svoje besedilo za to priložnost postavim na Wikiverzo. Sliki 24 in 25 sta s piknika ''Planinskega vestnika'' v gostilni pri Jurju v Kamniški Bistrici; Marka Petka sem postavil v Zbirko, urednik PV [[:w:Vladimir Habjan|Vlado Habjan]] pa tam že je. Od 26 pa skoraj do konca so posnetki s kolesarjenja nad Moravčami, od spomenika do spomenika. Na [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:1311_x480584.875_y110160_s19_b2 spomeniku na sliki 34] so verzi, katerih avtor mi ni poznan, kip partizana pa je delo kiparja [[:w:Tine Kos|Tineta Kosa]], očeta literarnega zgodovinarja [[:w:Janko Kos|Janka Kosa]]. Čeveljci na 40 so se znašli na predzadnjem mestu iz samovoljne presoje, umetnina naše Ele na zadnjem mestu pa še čaka nadarjenega interpreta. Sam bi tvegal z razlago, da gre za upodobitev toče, ki je ranila princeso, da so ji morali pomagati iz škatle s prvo pomočjo.

==Stran '''352''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri352/index.html Boj za slovenscino] &lt;br&gt;&lt;small&gt;7. junija 2019&lt;/small&gt;==

Na Slovlitu sem že poročal, kako sem po Ankini zaslugi prekopiral ilustracije Jožeta Beranka za knjigo Črni svatje Stanka Lapuha (1943) v Wikimedijino Zbirko (Commons); slike so že v javni lasti, tekst še dolgo ne bo (tule so prvi trije posnetki, celota pa je na [[:c:Category:Črni_svatje|Wikimedia Commons]]. Na posnetkih od 4 do 6 so [[:b:Dobravske domačije#Pri Pircu|člani družine Pirc]], ki izhaja iz Lipnice pod Dobravo, kjer so imeli svoje čase tovarno žičnikov; njihove fotografije sem potreboval za dobravsko lokalno zgodovino. Pisatelj [[:w:Roman Rozina|Roman Rozina]] (slika 7) si je prišel v kabinet 218 sposodil eno staro seminarsko nalogo. Hrambo seminarskih nalog bi morala prevzeti knjižnica, ampak potem ne bi imel priložnosti srečati ga. Posnetki od 8 do 15 so s sejma Liber.ac, kjer sem sodeloval pri razstavi z naslovom [[Boj za slovenscino]] (pod povezavo je moj nagovor ob otvoritvi), z wikidelavnico in v pogovoru o prostodostopnih izobraževalnih virih. Akterji boja za slovenščino so bili na začetku računalništva [[:w:Peter Scherber|Peter Scherber]], [[:w:Primož Jakopin|Primož Jakopin]], [[:w:Aaron Marko|Aaron Marko]], [[:w:David Pahor|David Pahor]], [[:w:Sergej Hvala|Sergej Hvala]] ... Anamarijo Kejžar (16) sem pritisnil po predvajanju filma o demenci Ne pozabi me v Radovljici, varnostnika (17) in zgodovinski paviljon (18) ob dostavi starega hladilnika in podobne robe v azilni dom na Viču, zdravnico Ireno (19) na rednem zdravniškem pregledu. 20&amp;ndash;22 so edini za silo uspeli posnetki s pogovora z letošnjo Pretnarjevo nagrajenko Meto Lokar v tržiški knjižnici; Meto je videti tudi na [https://slov.si/mh/galerije/galeri252/target20.html temle posnetku iz leta 1977/78] ob moji materi, ki jo je učila v tretjem razredu osnovne šole. Slike od št. 24 do konca so s skoka na morje, v Staro Baško na Krku, od koder se da čez goro v &quot;novo&quot; Baško ali na najvišji vrh Obzovo (569 m) ali s čolnom do lepih zalivov vzdolž obale. Za imena rož na slikah ne vem, tudi za imena fosilov ne, niti za ime prijaznega 90-letnega domačina (33). Pač pa sta se fotografu predstavila razigrana Przemek iz Poljske in Veronika iz Rusije (42). Baška je poznana po glagolski [[:w:Baška plošča|Baški plošči]]) in po glagolski poti od ene do druge skulpture glagolske azbuke.

==Stran '''351''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri351/index.html Odhodi/Departures] &lt;br&gt;&lt;small&gt;2. maja 2019&lt;/small&gt;==

Dve smuki (na Raskovec in na sedlo Bela peč v kaninskem pogorju) oklepata okroglo mizo o usodi slovenistike (9&amp;ndash;17; svoj pogled na perspektive slovenistike sem postavil kar na Wikiverzo, glej članek [[Perspektive slovenistike]]) in proslavo 27. aprila na Kokrici pri Kranju (18 in 19). Mojco in Blaža (7) sva z Borutom srečala, malo preden sva zašpilila krožno turo po Spodnjih bohinjskih hribih. Naj  ostane v spominu, da je bilo to naše drugo tozimsko srečanje v hribih (prvič smo se srečali januarja na Poreznu) nenavadno zato, ker sta bila v tej sezoni v hribih vsega samo dvakrat. S Tajdo in Mihom (23) pa smo se vzajemno poslikali na Vodiški planini; mogoče ju je pot zanesla sem po Mirinem članku Svet nad Kropo v zadnjem ''Planinskem vestniku''. Mimogrede, gora Raskovec še nima wikipedijskega gesla, Luiza Pesjakova je njeno ime v ''Novicah'' 1872 zapisala kot Rákovca ([[:s:Na Koprivniku|Na Koprivniku]]), pa tudi kranjski župan Matjaž Rakovec (18) ga še nima; imata pa od danes dalje sliko na Wikimedia Commons.

==Stran '''350''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri350/index.html Ne hodi čez progo] &lt;br&gt;&lt;small&gt;18. aprila 2019&lt;/small&gt;==

Da ne bo treba preveč guglati: na začetnem posnetku je Marko Arnež, vodja Galerije Prešernovih nagrajencev v Kranju, sicer profesor filozofije na kranjski srednji šoli, ki pripravlja drugo antologijo pesmi nagrajencev, prevedenih v druge jezike. Sledi serija spominskih obeležij: (2) eden od ljubljanskih spotikavcev (''Stolpersteine'') v spomin Židov, ki so jih odpeljali pokončat v nacistična taborišča (njihov seznam mi je priskrbel [[:w:Vuk Ćosić|Vuk Ćosić]], ki je sodeloval pri njihovi postavitvi lani), sledi štrcelj spomenika zmagi/svobodi v Tivoliju, ki so ga vandalizirali okrog leta 1991, kot da bi hoteli povedati, da se je druga svetovna vojna končala šele tedaj, ali pa da svobode ne marajo in bi raje ostali okupatorjevi hlapci (3),  troje posnetkov kipa pisatelja in taboriščnika [[:w:Boris Pahor|Borisa Pahorja]] (4&amp;ndash;6), troje posnetkov kipa partizanskega funkcionarja [[:w:Edvard Kocbek|Edvarda Kocbeka]] (7&amp;ndash;9); v Tivoliju stojita drug zraven drugega) in plošča [[:w:Josip Vidmar|Josipu Vidmarju]] na poti tja (10). Razred na posnetku 11 so bibliotekarji, ki so se pustili zapeljati Wikiviru, kamor pod vodstvom Alenke Šauperl postavljajo leposlovje iz ''[[:s:Planinski vestnik|Planinskega vestnika]]'', na 12 je publika v Slovanski knjižnici, ki je prišla poslušat pisateljico Bronjo Žakelj (13), avtorico uspešnice ''Belo se pere na devetdeset''; zraven nje je moderatorka Erika Marolt. Družinski terapevt Janez Logar (14) ureja znanstveno prilogo časopisa ''Gorenjski glas''. Na posentku 15 se vidi, kaj se lahko zgodi v gozdu (z vitlom in škripcem je sosed prikolico hitro spet postavil pokonci). 16&amp;ndash;20 so s skoka na Križ. Zjutraj je kazalo, da bo lepo, potem pa so prišle megle in sem moral uporabiti bliskavico, da sem za Wikipedijo fotografiral gorskega tekača Nejca Kuharja, ki se je pripodil mimo, turnega smučarja Marjana Mačka, ki je potožil, da jih ima že 70 (let, ne letošnjih smukov) pa sem slikal kar tako. Vreteno na poti iz Krope na Vodice (21) imam slikano v raznih letnih časih, vsakič je drugačno. Na zadnjem posnetku sta Boštjan Špetič in Mitja Iskrič iz Računalniškega muzeja, ki pripravljata razstavo o borbi slovenščine z računalniki, na predhodnih štirih pa so že bogvekaterič dokumentirani razgledi z Male Mojstrovke; kako je ime dekletoma na posnetku (23) in od kod sta, sem pozabil vprašati.

==Stran '''349''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri349/index.html Bohinjska pogača in flancati] &lt;br&gt;&lt;small&gt;1. aprila 2019&lt;/small&gt;==

Turnosmučarske so naslednje: skozi Krmo na Kredarico (0&amp;ndash;10), z Vršiča nad Šitom glavo (20&amp;ndash;23) in s planine Blato za Kopico na Zadnji Vogel (od 36 do konca). Partizanske obsegajo obhod spomenikov nad Kropo (12&amp;ndash;19), proslavo na šoli Staneta Žagarja v Lipnici pri Kropi (24&amp;ndash;26) in obletnico Žagarjeve smrti na Planici nad Crngrobom (31&amp;ndash;35); udeležence so v Partizanskem domu na Vodiški planini postregli z bohinjsko pogačo in zaseko, na kmečkem turizmu na Planici pa z bobi in flancati. Posnetki 27 do 30 so z večerje, ki sta jo v Žiganji vasi pripravila Irma in Reinhard za profesorja Tilmana Bergerja iz Tübingena in kolege. V album zaradi ponorele zasebnostne zakonodaje nisem vključil treh luštnih fotografij otroških pevskih zborov na javni šolski prireditvi: zakon preprečuje kolektivno zgodovinsko spominjanje in razgrajuje identiteto skupnosti. Vprašanje je samo, ali bodo mlade generacije ostale brez sledov v lokalni zgodovini zgolj zaradi preganjavičnih kapric zakonodajalcev ali zaradi namernega oblastnega omejevanja komunikacije med ljudmi.

==Stran '''348''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri348/index.html Za svoj narod je živel, za svojo misel je umrl] &lt;br&gt;&lt;small&gt;20. marca 2019&lt;/small&gt;==

Tale stran v albumu si je za naslov sposodila stavek s spominske plošče pisatelju [[:w:Fran Maselj - Podlimbarski|Franu Maslju Podlimbarskemu]] v vasi Spodnje Loke v Črnem grabnu. Zakaj nisem prepisal tudi stavka Bil je Jugoslovan? Zgolj zaradi dolžine naslova. Med prvo svetovno vojno so bili Slovenci Jugoslovani, če niso hoteli ostati pod Nemci. Fotografiral sem sicer partizanske spomenike po tistih bregovih, vendar je bilo vmes tudi nekaj literarnih (rojstna hiša pesnika [[:w:Peter Levec|Petra Levca]] in njegovi verzi od Nemcev požgani vasi Koreno, vrezani v les). Literarnih spomenikov je precej tudi v Samoboru, kjer smo se srečali z [[:w:Zvonko Kovač|Zvonkom]] in Ano Kovač: [[:w:Kočo Racin|Kočo Racin]], [[:w:Antun Gustav Matoš|Antun Gustav Matoš]], Ilir [[:w:Stanko Vraz|Stanko Vraz]]. Med spominskimi ploščami so posnetki narave: Golčaj nad Črnim grabnom, Rodica v Spodnjih Bohinjskih hribih, Krnica pod Kriško steno, kjer je 30 cm novega snega poskrbelo za odlično smuko. 17, 18 in 19 so z okoljskega protesta na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ne, ni bil samo žur.

==Stran '''347''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri347/index.html Na Sanažét] &lt;br&gt;&lt;small&gt;6. marca 2019&lt;/small&gt;==

Moral bi se navaditi fotografije opremljati z geografskimi koordinatami tako, da bi klik nanje pokazal, kje točno so bile posnete. Naslov ima ta stran s table z ledinskim imenom nad vasjo Ukve v Kanalski dolini, kjer se turistična promocija dogaja tudi v slovenščini. Vas je izhodišče za turni smuk z Lepe špice. Slika 18 je z druge letošnje Wikidelavnice na FF, sledijo posnetki s komemoracije ob 75-letnici nemškega požiga vasi Jamnik mad Kropo. Janko (21), ki je bil takrat otrok, se spominja tudi drugih krutih dogodkov iz tistega časa, najbolj smrti Vide Šinkovec - Janine in Cilke Odar - Tatjane tik pred koncem vojne, ki so jima domobranci, preden so ju pokončali, [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:177_x438187_y122911.5_s17_b4 rezali po golih telesih.]  Rudi Zevnik (20) je bil recitator.

==Stran '''346''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri346/index.html Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!] &lt;br&gt;&lt;small&gt;16. januarja 2019&lt;/small&gt;==

Nekoč je imel film 36 posnetkov, tale stran v albumu, ki je dobila ime po verzu [[:w:Jovan Vesel Koseski|Koseskega]] na posnetku 10, jih ima tudi toliko. Pod slikami piše, kje so bile posnete, vpiši lokacijo v Geopedijo in pokazala se ti bo na zemljevidu. Od znamenitih ljudi je poleg Koseskega tu še pesnik čebeličar [[:w:Jakob Zupan|Jakob Zupan]] (7). Marija Debeljak, roj. Koselj (Mežnarjeva Micka), zdaj Rokova Micka (22), je sokrajanka iz Lipnice, edina še živa partizanka v vasi. V Vrbi je bilo 8. februarja parkirano ogromno avtomobilov (34); kulturni praznik ni kar tako ...   

==Stran '''345''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri345/index.html Le primi ga, le zaden si ga], &lt;br&gt;&lt;small&gt;16. januarja 2019&lt;/small&gt;==

Začelo se je z nastopnim predavanjem Mateje Pezdirc Bartol o prostorih Cankarjeve dramatike ob izvolitvi v redno profesorico, nadaljevalo z obeležji nad Dolskim (2&amp;ndash;8), vršičilo z [[:w:dražgoška bitka|dražgoško komemoracijo]] (9&amp;ndash;25), ki se v nepozabnem deležu odvija pri Švebu (za Wikimedijino Zbirko sem tokrat slikal le skoraj sošolca [[:w:Bojan Potočnik|Bojana Potočnika]]) in se končalo z vzponom na domala kopni Stol. Za vrsto neznancev, ki smo se srečali z njimi, se je v pogovoru razodelo, da se poznamo od prej (z Albino Štefe smo se v hribih slučajno srečali že trikrat) ali da poznamo vsaj njihove sosede, kar potrjuje [[:w:en:Six degrees of separation|teorijo o šestih stiskih rok]], o kateri piše Jure Leskovec. Naslov tej strani je dala zadnja fotografija.

==Stran '''344''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri344/index.html Ričet 5 eur], &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. decembra 2018&lt;/small&gt;==

Slike od 2 so 9 so s fakultetne novoletne zabave; [[:w:Jana Rošker|Jano Rošker]] sem fotografiral seveda za Wikipedijo. Druga polovica fotografij je s spomeniškega paberkovanja po Kamniškem, natančneje po Mali planini (zraven Velike planine), kjer so zdaj razen posameznih izjem poslikani in vpisani vsi partizanski spomeniki. V grobu &quot;neznanega junaka&quot; (11) s križem in zvezdo je svojčas ležal [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:3589_x473997.75_y125629.25_s14_b4 Jože Per,] ki so ga domači po vojni prekopali v dolino. Okoličani nekdanji grob še vedno vzdržujejo. [http://www.geopedia.si/#T105_x475904_y119624_s10_b4 Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji] je te dni dosegla številko 3500 in že močno presega število partizanskih obeležij v Registru kulturne dediščine, vpisati pa je treba vsaj še 500 spomenikov po Sloveniji.

==Stran '''343''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri343/index.html Šilarjevi], &lt;br&gt;&lt;small&gt;22. decembra 2018&lt;/small&gt;==

Stare rodbinske fotografije prikazujejo prednike po strani [https://slov.si/mh/galerije/galeri258/index.html moje matere Vikice:] mojega starega očeta Janeza in mamo Marjanco Šilar iz Stražišča pri Kranju, Janezovi sestri Micko in Milko in njihove starše. Slika štrajka v tovarni Jugočeški leta 1936 ima celo zgodovinsko vrednost. Poslala mi jih je teta Savina Šilar, zdaj so kopije varno spravljene na spletu in kdor slučajno naleti nanje, lahko morda prepozna na njih še druge fotografirane in mi sporoči njihova imena.

==Stran '''342''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri342/index.html Kdor prav, da se medveda pa babe ne boji, ta važe], &lt;br&gt;&lt;small&gt;11. decembra 2018&lt;/small&gt;==

Tole stran uvaja razpotje na vzponu na Vodiško planino nad Kropo, nadaljuje jo gimnazijski sošolec biolog [[:w:Boris Kryštufek|Boris Kryštufek]], ki slučajno ni na Japonskem ali kje drugje po svetu. Na fotografiji 2 prepeva [[:w:Aleksander Mežek|Aleksander Mežek]] v domu starostnikov v Radovljici, tudi fotki 3 in 4 sta od tam. Sledijo skoraj do konca posnetki s predstavitve zbornika, posvečenega [[:w:Stanko Klinar|Stanku Klinarju]]. Nekateri tu fotografirani so dobili na Wikipediji oz. v zbirki Commons svoj portret. Sam sem iz slabe vesti, ker v zborniku nimam prispevka, napisal grafomanijo, slove:
&lt;poem&gt;
Z gorami tale knjiga jezik veže,
ki, Stanko, so te ujele v svoje mreže.
In dan prelep prikličejo v spomine,
ki druge vse reči v stran porine,
z lepoto čisto vsega te presije,
da vivant montes se ti iz prsi izvije.
Razumel boš, da v knjigi nimam članka: 
kot ti lovim lepoto brez prestanka. 
&lt;/poem&gt;
[[:w:Nataša Golob|Nataša Golob]] (15) se je znašla na istem mestu pred objektivom nekaj dni pozneje. Ana (16) popravlja študentom na Wikiviru tipkarije, zadnji posnetek pa je z Jelovice in je dal celi strani naslov.

==Stran '''341''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri341/index.html Simpozij Obdobja 2018], &lt;br&gt;&lt;small&gt;17. novembra 2018&lt;/small&gt;==

Prvi trije posnetki so s predstavitve novega zvezka Novega biografskega leksikona na ZRC SAZU, kjer sem imel priložnost razložiti, kako se biografskih gesel lotevamo na Wikipediji. Glavnina posnetkov (do 29) je z letošnjega [https://centerslo.si/simpozij-obdobja/37-simpozij-obdobja/program-37-simpozija-obdobja/ 37. simpozija Obdobja,] ki je bil posvečen starejšim medijem: rokopisom in tiskom. Svoj prispevek sem oblikoval kar kot geselski [[:w:Kolportaža|o kolportažnem romanu]] članek na Wikipediji. Slike udeležencev, ki so ali bodo zanimivi za enciklopedijo, sem naložil v Zbirko; če jih tam še ni bilo ali če so bili predstavljeni s slabšimi fotografijami. Na posnetkih 24 in 25 je natančen zdravniški izvid ob smrti Ivana Cankarja 11. dec. 1918 ob četrt na dve ponoči, ki odpravlja danes popularni in politično pogojeni sum, da naj bi Cankar umrl zaradi udarcev srbskih pretepačev. Od 30 do 37 sem dokumentiral srečanje našega kranjskega maturitetnega razreda, pri Viktorju, 45 let pozneje. Na  zadnji je pa naš Matevžek.

==Stran '''340''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri340/index.html Litija-Čatež 2018], &lt;br&gt;&lt;small&gt;10. novembra 2018&lt;/small&gt;==

Vreme je bilo tokrat oblačno, šli smo po severni varianti čez Grmado, kjer so se spočiti igrali Kdo se boji divjega moža. Najmlajši udeleženec je bil petletni Urškin Benjamin (29), ki je čisto sam prehodil celo pot do Čateža (21,5 km). Začelo se je, kot vedno, pri spomeniku NOB v Litiji. Mimo se je slučajno pripeljal [[:w:Tomo Virk|Tomo Virk]] in nas pozdravil. Jutranja ekskurzijska pridiga je poskušala povezati ta [[:w:Jože Plečnik|Plečnikov]] spomenik partizanom z uporniškim likom [[:w:Martin Krpan|Martina Krpana]] in z drugo Levstikovo publikacijo iz istega leta 1858, [[:w:Popotovanje iz Litije do Čateža|Popotovanjem iz Litije do Čateža]]; obe sta vzpostavljali literarno slovenstvo. Nedavno so postavili nov doprsni kip [[:w:Nace Simončič|Nacetu Simončiču]], ki ga je bilo treba fotografirati, kakor tudi spomenika Levstiku pred šolo (ponovno, pred dvema letoma je bil videti [https://slov.si/mh/galerije/galeri288/target30.html takole]) in narodnemu buditelju [[:w:Luka Svetec|Luku Svetcu]]. Fotografije obeležij iz NOB na Čatežu, slikane malo pred nočjo, sem naložil v sloj [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4 partizanski spomeniki na Geopediji.]

Popotovanje ima med Slovenci podoben status kot skoki v Planici ali dolžnost vsaj enkrat v življenju povzpeti se na Triglav in združuje v sebi nekaj veseljaškega (karnevalskega), nekaj, kar zahteva telesno kondicijo (fizkulturnega), in glede na dejstvo, da jo je prvi prehodil pesnik, pisatelj in jezikoslovec, tudi nekaj kulturnega. Kot da bi potovanje ustrezalo trojni slovenski nacionalni mitologiji: Slovencev kot gramatikalne, literarne nacije, nacije pohodnikov in naroda pijancev.

Pri Levstikovem Popotovanju sta vsaj dve neobičajni reči: 1. da se ni odločil popisati svoje poti v Olomuc (pri potopisih običajno pričakujemo tuje eksotične dežele) in 2. da je zgrešil cilj grad Turn, kjer je bil zaposlen kot domači učitelj pri grofu Paceju, ter jo zaključil namesto tega na Čatežu. Ker leži Litija blizu geografskega središča Slovenije, kot popek Slovenije, je popotovanje mogoče razumeti kot obrat v svoje središče, morda celo kot željo po vrnitvi v maternico. Popotovanje je prek datuma 11. novembra, ki je god sv. Martina, povezano z drugim pomembnim Levstikovim besedilom, prav tako iz leta 1858, Martinom Krpanom. Na Martinovo so svojčas gospodarji plačevali svoje posle in ti so imeli takrat možnost zamenjave gospodarja, zato sta Martin Krpan in Popotovanje besedili, ki asociirata na &quot;dan obračuna&quot; oziroma se spogledujeta z možnostjo zamenjave slovenskega gospodarja, tj. Habsburžanov. O teh rečeh pišem v [https://www.academia.edu/185971/Slovenski_zgodovinski_roman_Slovene_Historical_Novel_ ''Slovenskem zgodovinskem romanu''.] 

Z Levstikom se ukvarjajo številne razprave in disertacije (Anton Ocvirk, Boris Paternu, Matija Ogrin; Aleksander Zorn, Miran Košuta, Klemen Lah), o njegovem življenju pa pišejo romani ([[:w:Fran Albreht|Fran Albreht]]: ''Zadnja pravda'', 1934, Anton Slodnjak, ''Pogine na pes'', 1946, je z več kot 500.000 besedami eden najdaljših slovenskih romanov; Matjaž Kmecl, drama ''Levstikova smrt''). Roman ''[[:w:Črna krizantema|Črna krizantema]]'' [[:w:Jože Javoršek|Jožeta Javorška]], ki se ga zadnje čase omenja samo še kot človeka, ki je vohunil za Edvardom Kocbekom, je zgrajen kot fantastična parafraza Levstikovega Popotovanja. 

Litija je dogajališče romana ''Vražje dekle'' Ilke Vašte (o baronu Valvasorju), tu se dogaja tudi roman Tite Kovač, in Litija je tudi dogajališče od zanimivejših zgodb Prešernove rokopisne zapuščine, t. i. Hubadovih rokopisov, glej o tem [https://srl.si/sql_pdf/SRL_2016_3_01.pdf moj članek v ''Slavistični reviji''.]

Tako kot je nenavadno dejstvo, da je monumentalni partizanski spomenik v Litiji, pri katerem začenjamo pot, zasnoval notorični antikomunist Jože Plečnik, je enigmatična in ambivalentna tudi podoba Martin Krpana kot prvega slovenskega junaka. Dvojnost je že pri njegovem patronu sv. Martinu iz Toursa, ki je dobil ime po rimskem bogu vojne Marsu in je bil najprej vojak, potem pa kot krščanski škof eden najbolj dobrodušnih in zato priljubljenih svetnikov. Martin vleče za seboj dvojni sloves: karnevalsko grobost, neotesanost, pijančevanje, celo neumnost, in po drugi strani sloves svetnika, ki je prerezal na pol svoj plašč, da ga je lahko polovico dal prezeblemu revežu, in ki se je sramežljivo skril v kokošnjak, ko so mu hoteli nadeti škofovsko pokrivalo. Spomenik po interpretaciji Tineta Kurenta nosi nasprotujoča si gematrična sporočila (Tito, Narod naš dokaze hrani, Dulce est pro patria mori : Pereat comunismus, Smrt boljševizmu, Apage Satanas, apage Stalin) in protislovne so tudi osmislitve Krpanovega lika: po eni plati priskrbi Slovencem ugodnejšo ekonomsko pozicijo kot licenciranih trgovcev, po drugi strani pa lahkomiselno odkloni udeležbo pri vladanju, ki mu jo preko poroke s hčerjo ponuja cesar. Pe eni plati je cesarju zvest podanik, po drugi plati pa mu ves čas grozi z nepokorščino (brusi in kresilna goba, ki naj bi ju tovoril, so preko podobe isker napoved upora, kakor je tudi Krpanov dejanski tovor sol metafora alternativne pameti). 

Popotovanje in Krpan stojita na samem začetku slovenske proze in sta temu ustrezno kratka (). Istega leta sta izšli še prva slovenska kmečka povest in prva zgodovinska povest, ki presegata dolžino kratke proze, obe izpod peresa Valentina Mandeljca, Ceptec in Jela, anonimno besedilo Poštena Bohinčeka v Benetkah, biografska povest o Močnem baronu Ravbarju in Malavašičeva priredba povesti Christopha Schnmida iz časa ruske carice Katarine II. Tega leta je v Novicah izšla tudi prva  tretjina povesti Mlinarjev Janez ali uplementiba Teharčanov Ferda Kočevarja, ki je do konca stoletja in še preko njega ovirala, da bi Martin Krpan kar takoj postal prvi slovenski junak. V knjižni obliki je Mlinarjev Janez izšel naslednje leto, 1859, in je s ponatisi in priredbami v dramo in opero ponujal Slovencem očitno primernejši vzorec zgodovinskega obnašanja kot Krpan. Pa še precej daljša je bila od Krpana.

'''Slovenci kot narod pohodnikov'''. Na Geopediji je označeno 54 obhodnic, marsikatera je literarnega značaja. Iz Litije je bil prvi pisec planinskih in pohodniških vodnikov Rudolf Badjura. [Bom nadaljeval in uredil tale zapis do konca kdaj drugič. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 16:31, 11. november 2018 (CET)]

==Stran '''339''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri339/index.html Utrgan cvet vaše mladosti], &lt;br&gt;&lt;small&gt;10. novembra 2018&lt;/small&gt;==

Posnetki 1&amp;ndash;3 so s praznovanja 70-letnice [[:w:pl:Nikolaj Jež|Nika Ježa]], ki je ob tej priložnosti dobil visoko poljsko priznanje. Posnetki 6&amp;ndash;16 so s spomeniške obhodnice po vaseh v okolici Trsta. Plošča [[:w:Ivan Tul|Ivanu Tulu]] je na cerkvi v Mačkoljah, naslednji spomeniki so v [[:w:Dolina, Trst|Dolini]], Boljuncu in Zabrežcu. V Zabrežcu so ob partizanskem spomeniku otroci iz osnovne šole ravno recitirali pesmi, bilo je tik pred prvim novembrom. Spomeniki so bolj monumentalni kot na naši strani meje, skoraj ga ni, ki ne bi imel velike rdeče zvezde, in so tudi lepo vzdrževani. Zadnja fotografija s tega izleta (17) kaže napis na znamenju, postavljenem leta 1948 v Dragi. Na sliki 18 je 96-letni Bogo Tavčar iz Lesc, ki je 20. oktobra 1944 slikal razvitje slovenske zastave na Triglavu. Podpisal mi je izjavo, da fotografije postanejo javna last in sem jih zato lahko postavil v Zbirko ([[:c:Category:Bogo_Tavčar|Commons]]). Tja bom naložil tudi medalje, ki mi jih je pokazal (20&amp;ndash;23) in jih v Zbirki še ni.  Posnetka 24 in 25 iz leta 1955 in iz desetletja pozneje sta iz zapuščine Franca Zadravca (na njih je videti tudi Matjaža Kmecla in Borisa Paternuja), na zadnjem posnetku pa je prijazna sestra iz jeseniške bolnice, kamor sem šel po napotnico za slušni aparat.

==Stran '''338''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri338/index.html Думи мої, думи мої / Лихо мені з вами!], &lt;br&gt;&lt;small&gt;19. oktobra 2018&lt;/small&gt;==

Tale stran v albumu je iz [[:w:Lvov|Lvova]], kjer se je dogajala CEE (srednje- in vzhodnoevropska) [[:w:Wikimedia|Wikimedijina]] konferenca, in iz [[:w:Varšava|Varšave]], kjer je bilo treba dvakrat po sedem ur čakati na letalsko zvezo. Prvih pet posnetkov pa je še domačih: dva s Konference o inovativni rabi IKT v šoli, Bernardin Portorož (moj prispevek je imel naslov [[Šola v wikijih]]), dva z iskanja stezic v precej odmaknjeni Ukanški Suhi in eden od sosedovih deklet.  

Wikimedijska konferenca je slikovno dobro pokrita na [[:c:Category:Wikimedia CEE Meeting 2018|Commons]], tule sem si zato lahko privoščil dokumentiranje drugih reči, zlasti literarnih spomenikov: Norwida (7 in 41), Prusa (8), Ševčenka (34); od njega sem preplonkal verz za naslov tele strani (Pesmi moje, pesmi moje, gorje meni z vami); skupine [[:en:Skamander|Skamander]] (40), Krasińskega (42), Słowackega (43), kavarne Literatka (46), Literarnega muzeja (49), Mickiewicza (51). Vmes so portreti [[:m:Wikimedia CEE Meeting 2018/Team|organizatorjev]] in [[:m:Wikimedia CEE Meeting 2018/Participants/List|udeležencev]], samo tisti, ki so približno uspeli. Nekaj jih bom naložil tudi v Zbirko k ostali fotografski dokumentaciji dogodka. 

Konferenco so pripravili zelo dobro. Slovenca [[Uporabnik:Pinky_sl|Pinky]] in [[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] sva bila povabljena, da bi tudi pri nas spodbudila nastanek nacionalne uporabniške skupine ali celo oddelka, pa je vprašanje, če bo slovenska wikiskupnost s svojimi skromnimi človeškimi viri to zmogla. Navezala sva vrsto stikov, se v delavnicah marsičesa naučila, napisala bova poročilo o bivanju in v spletnih novicah CEE-Wikimedia Newsletter poročala o naši dejavnosti. Presenetila me je zavzetost glede bodočih ciljev te globalne neprofitne organizacije. Prosto dostopno znanje, ki se kopiči po Wikimedijinih spletiščih (samo gesel na Wikipediji je več deset milijonov), je postalo preveliko, da bi smeli lahkomiselno ravnati z njim. Občasni konflikti na slovenski Wikipediji niso nič v primerjavi z Erdoganovo popolno zaporo Wikipedije v Turčiji: zgolj zaradi dveh člankov na angleški Wikipediji, ki mu nista bila po volji. Od sestrskih spletišč so bili izčrpno predstavljeni Wikidata in Wiktionary (wikislovaropisci, npr. Tobias Schönberg iz Avstrije, so zelo zainteresirani za sodelovanje z nami), sem in tja se je omenjal Wikisource (Wikivir), nič dosti pa ni bilo slišati o Wikiverzi, ki jo sam uporabljam na veliko &amp;ndash; pri Wikiviru in Wikiverzi smo torej v prednosti. Baškirec Farhad Fatkullin (wikipedist leta 2018!) je izpostavljal problem malih jezikov in njihove emancipacije, Romuni, Grki, Makedonci so predstavljali, kako sodelujejo z ministrstvi in organizirajo wikikampe za mladino ... Hvala organizatorjem za povabilo.

Aja, v Lvovu je pet let bival [[:w:Matija Čop|Matija Čop]], pri dominikancih, katerih cerkev smo obiskali na ogledu mesta (36). Bogve kako bi se znašel Prešeren na domači pesniški sceni, če bi Čop tam dobil službo na univerzi in se ne bi vrnil v Ljubljano.

==Stran '''337''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri337/index.html Dulsineja Ulcinjska?], &lt;br&gt;&lt;small&gt;2. oktobra 2018&lt;/small&gt;==

Potovanje v Črno goro se je začelo z zapletom na letališču. Pri Avisu nama niso hoteli izročiti avtomobila, ki ga je Mira rezervirala prek spleta pri angleški firmi Rentalcars.com, češ da ime voznika in ime plačnika nista identična (razlika je, kot marsikdo ve, samo v enem ''n''). Kot da tega niso mogli samodejno preprečiti že pri rezervaciji. Avto sva morala najeti pri drugi izposojevalnici, saj ni da bi prespala na letališču, čakaje na gluhi telefon nekje v Londonu. Pri Rentalcars pozneje seveda niso hoteli nič slišati o odpovedi rezervacije in so šele po seriji jeznih pisem in grožnji z negativno publiciteto zadržali samo &quot;stroške&quot; v višini dvodnevne izposoje. Šola za naslednjič in za druge. Drugi zaplet se je zgodil na črnogorsko-albanski meji, kjer so ugotovili, da med avtomobilskimi papirji ni &quot;ugovora&quot;, ki dovoljuje prehod avtomobila čez državno mejo. Prijazni policaj je poklical na letališče in prosil gospodično Slađano na okencu, da je poslala kopijo manjkajočega dokumenta (dovolil se je tudi fotografirati, prvi posnetek). Vsa reč se je vendarle zavlekla toliko, da sva divje lepo dolino Cijevne, ki po albanski strani zelo zelo skrajša pot iz Podgorice v [[:w:Gusinje|Gusinje]], prevozila v glavnem ponoči. Ob oddaji avtomobila po enem tednu sem presneti dokument našel pod sprednjim sedežem ;-(

[[:w:Prokletije|Prokletije]] so hudo lepo gorovje in sploh ne več tako zelo osamljeno, pohodnikov iz vseh mogočih koncev, ki obirajo balkanske vrhove, je bilo še vedno veliko (njihovi portreti, kolikor jih je uspelo, so posejani po tej strani albuma). Težava je z zemljevidi, na katerih manjkajo imena ali ne ustrezajo terenu ali pa ni mogoče do njih, ker jih v knjigarni ni, turistični urad pa je ob uradnih urah zaprt. Kar je čez državno mejo, imenujejo Črnogorci preprosto Zastan in niti ne razlikujejo med markantnimi 2400 do 2500 m visokimi vrhovi. S prehajanjem meje vendarle ni bilo zadreg, poti so lepo markirane, očitno v dogovoru med planinskimi društvi na obeh straneh meje. V ekokatunu (gre za planšarske bungalove) Maja Karanfil je bila dobra, prijazna in poceni postrežba. Prva tura naju je vodila po razglednih vrhovih nad dolino Grebaje, druga pa po sosednji dolini Ropojane vse do snežišča nekaj nad 2000 metri, od koder je bilo mogoče še dobri dve uri do vrha Maja e Jezerces, najvišje albanske gore, pa sva se, ker se je dan iztekal, morala obrniti, saj nisva imela s seboj šotora, tako kot velika skupina poljskih pohodnikov, ki so prenočevali pri jezerih na pol pota. Pa naslednjič z albanske strani. Mogoče pa bodo že zgrajene tudi nove koče, ki bodo olajšale logistiko.

Iz muslimanskega in albanskega dela Črne gore sva prispela v srbsko Andrijevico, upokojeni profesor Perović nama je v kavarni ob cesti razložil zgodovino kraja od balkanskih vojn 1912 dalje in nama prijazno ponudil, da nama plača pijačo, medtem ko je bila družba domačinov pri sosednji mizi do Slovencev bolj kritična: da jim v Ljubljani niso hoteli po srbsko odgovoriti na vprašanje. Enako ignorantski, kot je bil odnos Ljubljančanov do Črnogorcev, je odnos Črnogorcev do Kosova: o njem se nočejo niti pogovarjati, prehoda meje s Kosovom čez prelaz Čakor, ki je zdaj zaprt, sploh ne pogrešajo.

Na poti proti Durmitorju je presenetilo simpatično mestece [[:w:Kolašin|Kolašin]] pod smučiščem Bjelasico (posnetka 33 in 34 sta nastala z dovoljenjem zaljubljencev :) in drzni most čez kanjon reke Tare, od koder nimam posnetkov, ker je po štirih dneh besnega slikanja ugasnila baterija v fotoaparatu. Po prihodu na Žabljak v [[:w:Durmitor|Durmitorju]] sva poiskala prenočišče v planinskem domu Neviđeno, katerega lastnik je poročen s Slovenko. Res dober zajtrk, potem pa z avtom do Sedla, od koder je najkrajši dostop do &quot;najvišjega črnogorskega vrha&quot; Bobotov Kuk. V resnici so višji vrhovi na črnogorsko-albanski meji, ampak ti ne veljajo, ker niso &quot;čisto&quot; črnogorski. Slučajno smo se srečali pohodniki iz Hrvaške, Črne gore, Makedonije in Slovenije (slika 41), na vrhu pa še dva Slovenca iz Zasavja, od katerih eden živi na Cipru, drugi pa kar spodaj na Žabljaku (45).   

Ostala sta še dva dneva za morje, do koder sva izbrala slikovito, ozko cesto od Cetinja čez [[:w:Rijeka Crnojevića|Rijeko Crnojevića]] in Virpazar. Od Bara je najbolj zanimiv del 4 km oddaljeni Stari Bar s turško trdnjavo, mesto [[:w:Ulcinj|Ulcinj]] pa se pohvali z bogato piratsko zgodovino (med znamenitimi gospodarji mesta je bil Lika Ceni iz Alžirije, od takrat je še danes del ulcinjske populacije črne kože), v kateri nastopa tudi [[:w:Miguel de Cervantes|Miguel de Cervantes]], ki je pet let preživel v piratskem ujetništvu. Turistični delavci špekulirajo, da si je za Don Kihotovo nevesto izbral ime Dulsineja prav po Ulcinju, kjer naj bi ga zadrževali pirati. Ada Bojana je otok v delti reke Bojane, ki povezuje Skadarsko jezero z morjem, in je ena nekoč najbolj poznanih nudističnih destinacij. 

Pretežno muslimansko mesto [[:w:Tuzi|Tuzi]] pri Podgorici je pred objektiv prineslo še dva zanimiva gospoda: lastnik slaščičarne, v kateri sva popila zadnjo črnogorsko kavo (ne reče se ji več ''turška kava'', ampak ''domača kava''), je bil prej novinar v Sarajevu (z njim smo se zapletli v pogovor o tem, kaj je kultura, potem ko je, tako kot še marsikdo, pri Slovencih občudoval njihovo visoko kulturnost), njegov prijatelj (na zadnjem posnetku) pa je pomagal slovenskemu botaniku [[:w:Tone Wraber|Tonetu Wrabru]], ko je ta po teh koncih iskal neke endemne rastlinske vrste.

==Stran '''336''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri336/index.html Trgatev na Veselici], &lt;br&gt;&lt;small&gt;2. oktobra 2018&lt;/small&gt;==

Trgatev pri stricu Marijanu v Metliki je bila letos 16. septembra, teden prepozno, ker so grozdje že načele ose in plesen. Posnetka odojkove glave zaradi rahločutnosti nisem naložil v album, sicer pa je bilo, kot običajno, lepo. Slike sem utegnil urediti šele 14 dni pozneje.

==Stran '''335''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri335/index.html Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja], &lt;br&gt;&lt;small&gt;13. septembra 2018&lt;/small&gt;==

Kolesarjenje nad Tuhinjsko dolino je bilo po klancih od spomenika do spomenika sicer naporno, ampak v veselje in brez naslovne bridkosti. Zgodbe iz vojnih časov, ki sva jih slišala iz ust Osredkarjeve Francke, pa so bile bridke. Matic na sliki 8 nama je pokazal pot do partizanske bolnice Pod bukvijo, ki bi je sicer ne našla, in do spomenika na Vrsnovcu. Fotografije razkrivajo dvojno naravo slovenske kulturne dediščine, če poenostavim, bi rekel, da je v grobem dveh vrst, večji del je iz križanih Kristusov na znamenjih, manjši pa iz partizanskih obeležij. Prvih 21 fotografij je s tega izleta, fotografije spomenikov sem postavil v zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji, glej povezavo na prejšnji strani albuma.  Slika 21 je kopija dokumenta iz leta 1775 s [[:b:Dobravske domačije#Pri Pisancu|Pisančije na Zgornji Dobravi]], pripravljen za vključitev v kroniko Dobrav, prinesel ga je Tone Hrovat, ki je na Pisančiji preživel otroštvo. 22 in 34 kažeta naše tuje goste. Slike med 23 in 30 so nastale na praznovanju 90-letnice strica Ivota v gostilni Benedik v Stražišču, ki je službena leta preživel kot vojni pilot, v glavnem v Mostarju in Puli. 31&amp;ndash;34 je spet Uskovnica; gobe rastejo ta teden kot po dežju. Pa še res je po dežju. Slike od 35 do konca so dale naslov tejle strani in dokumentarnemu filmu o Ivanu Cankarju, ki je bil včeraj prvič predstavljen v Kosovelovi dvorani v Cankarjevem domu: ''Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja''. Priložnost sem izkoristil za fotografiranje ustvarjalcev (režiser Dušan Moravec, scenarist [[:w:Matjaž Pikalo|Matjaž Pikalo]]) in nastopajočih ([[:w:Jurij Souček|Jurij Souček]], Manca G. Renko). Njihove fotografije sem naložil v Zbirko (Wikimedia Commons), od koder jih zajamejo (ali jih še bodo zajela) gesla na Wikipediji, tudi [[:c:File:Luka_Mesec_02.jpg|Luka Mesca]], Jožico Grgič pa sem pozabil slikati in jo bom kdaj drugič. O Dimitriju Kebetu (sinu narodnega heroja [[:w:Lojze Kebe|Lojzeta Kebeta]], 39), ki je s tezo o nasilni Cankarjevi smrti ponudil filmu rdečo nit, [[:b:Nova pisarija#Avtorstvo|pišem kritično v Novi pisariji]] v poglavju, ki uči razlikovati verodostojne informacije od neverodostojnih. Predstave se je udeležil tudi njegov polbrat [[:w:Ivo Svetina|Ivo Svetina]].

==Stran '''334''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri334/index.html Strežemo pri šanku], &lt;br&gt;&lt;small&gt;26. avgusta 2018&lt;/small&gt;==

Z [[:w:Marc L. Greenberg|Marcom Greenbergom]] (tretji posnetek, Marc je na sredi med dvema slučajnima pohodnikoma na Dobenem) sva se s kolesom podala na popisovanje partizanskih spomenikov v domžalski občini in od tod je prvih sedem posnetkov. Fotografije spomenikov sem postavil v [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4 zbirko na Geopediji], ki trenutno obsega 3300 obeležij. Po okolici je puščal sledi neki &quot;domoljub&quot;, alergičen na vse južnoslovansko (4). Naslednjih šest posnetkov je od doma: turisti (prišle so same luštne francoske družine, slika 7 in 30), panorame domačih vasi za Wikimedijino zbirko in z veselice na Dobravi (11). Od slike 13 dalje so posnetki s kolesarske spomeniške ture nad Tuhinjsko dolino. Slik kipov (folklorista [[:w:Gašper Križnik|Gašperja Križnika]], skladatelja Bervarja in partizanskega zdravnika [[:w:Peter Držaj|Petra Držaja]]) na javnih krajih zaradi zadrte slovenske avtorske zakonodaje, ki ne pozna [[:w:svoboda panorame|svobode panorame]], žal ne morem postaviti v javno last na Wikimedijini zbirki.

==Stran '''333''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri333/index.html Partizán, frc. ''partisan''], &lt;br&gt;&lt;small&gt;5. avgusta 2018&lt;/small&gt;==

Tole je fotoreportaža s praznovanja radovljiškega občinskega praznika ob 77-letnici [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x437052_y127667.5_s15_b4 ustanovitve Cankarjevega bataljona] in ob 70-letnici Zveze borcev na Vodiški planini. Zvezdo na spomeniku Vidi Šinkovec Janini in Cvetki Odar Tatjani na Lajšah, ki so ju domobranci po mučenju ubili nekaj dni pred osvoboditvijo (glej predzadnjo fotografijo), so domačini nedavno napravili na novo; prvotno je namreč &quot;neznani storilec&quot; odstranil. [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x438187_y122911.5_s15_b4 Zgodbo in usodo spomenika] je za zbirko na Geopediji popisal Lado Nikšič, ki nas je po po proslavi vodil čez Jelovico v Dražgoše in nas tam z ženo Nušo pogostil. Na sliki 20 je Janko Korošec iz Jereke, ki mi je povedal, da sem ga letos že slikal pod Toscem. Preveril sem, [https://slov.si/mh/galerije/galeri329/target33.html res je] &amp;ndash; majhen je ta svet. Spoznali smo se tudi z Mileno Sitar (28), soavtorico nove knjige o partizanskem šolstvu na Žirovskem, v Poljanski in Selški dolini ''Ti si me naučila brati''. {{COBISS|ID=294948608}}

==Stran '''332''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri332/index.html Ora et labora], &lt;br&gt;&lt;small&gt;5. avgusta 2018&lt;/small&gt;==

Prvih šest fotografij je s piknika Kekec po Kekcu pri Hermanu v Volavju (glej [https://slov.si/mh/galerije/galeri331/index.html Kekec na Strmi peči]). Imena udeležencev so bila, kot da bi jih vzel iz celjske tragedije: Veronika, Herman, Urh, Friderik. Naprej pa so turisti na Dobravi in Uskovnici (fotke 5, 25, 26, 35), domača poletna idila (38, 39) in posnetki s kolesarskega poganjanja za partizanskimi spomeniki po kamniškem, tržiškem in ljubljanskem okolišu. Na 28 in 29 sta zadnja dva tržiška spomenika, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x447466.840820312_y134010.554351807_s17_b4 v Čevdrcih] in [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x454395.477391113_y136104.19858345_s17_b4 na Javorskem prevalu,] za njuno odkritje je bila potrebna pomoč domačina in gozdarjev. Vmes so se znašli še Peter Pavel Glavar, France Stele, Anton Medved, Jožef Plečnik, Ciril Debevec, Josip Nikolaj Sadnikar (kaj bi delal povezave, sam si poglej njihova gesla na Wikipediji, če te zanimajo). Na posnetku 33 je spomenik pri Zalogu pod Ljubljano, ki mu je neki strastnež odbil zvezdo.

==Stran '''331''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri331/index.html Kekec na Strmi peči], &lt;br&gt;&lt;small&gt;11. julija 2018&lt;/small&gt;==

Letošnje hribolazenje na [[:w:Strma peč|Strmo peč]] v Kekčevem imenu je bilo enodnevno, vanj pa je bilo vključenih 12 ljudi, od tega štirje študentje. Kaj naj rečem: spet je bilo zelo lepo. Prosim za pomoč pri imenih za rože na slikah 30 in 32.

==Stran '''330''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri330/index.html Vrtec ogradila bodem], &lt;br&gt;&lt;small&gt;11. julija 2018&lt;/small&gt;==

Slikarko [[:w:Melita Vovk|Melito Vovk]] (slika 0) sem posnel v Domu Janka Benedika v Radovljici, družino rusistke Kristine Pranjić (1) pa ob promociji njenega doktorata na UL. [[:w:Kolportažni roman|Kolportažni roman]] ''Strah na Sokolskem gradu'' (2), ki ga je izdal leta 1903 židovski založnik Rubinstein na Dunaju, so mi poslali v preslikavo iz Študijske knjižnice v Trstu, kjer hranijo njegov edini poznani izvod, pa še ta je zgolj kopija. O teh več tisoč strani obsežnih slovenskih tekstih vemo bore malo, čeprav so jih svojčas na veliko brali; besedilo bomo postavili na Wikivir. Družinske slike od 3 do 12 so bile posnete v dolini Zadnjice (slika 9 je dala tej strani naslov), od 13 do 17 pa na kolesarskem nabiranju spomenikov po domžalskem za [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4 zbirko partizanskih spomenikov] skupaj s prijatelji Greenbergi. Slike kipa opernega pevca [[:w:Jože Gostič|Jožeta Gostiča]] (14), ki stoji v vasi Homec, zaradi zadrte slovenske avtorske zakonodaje ne morem postaviti v Wikimedijino Zbirko.

==Stran '''329''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri329/index.html Da bi mogel vsak čas prehoditi to s cvetkami bogato pokrajino], &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. junija 2018&lt;/small&gt;==

Dopoldne je bila konferenca IKT na fakulteti za lesarstvo (slika 0), popoldne pa sva se z [[:w:Marc Greenberg|Marcom Greenbergom]] odpeljala v Mursko Soboto na predstavitev prevoda [[:w:Antoine de Saint-Exupéry|Exupéryjevega]] ''[[:w:Mali princ|Malega princa]]'' v prekmurščino. Prevedel ga je [[:w:Uporabniški pogovor:Doncsecz~slwiki|Akoš Dončec]] iz Porabja, ki sem ga poznal kot zavzetega wikipedista in aktivista za [[:w:Narečna književnost#Narečna književnost v Prekmurju in Porabju|knjižno prekmurščino]], pri izdaji je sodelovala slovenistika Maja Hajdinjak (slika 5). Na poti proti vzhodu sva fotografirala taka in drugačna spominska obeležja, nekatera (3 [[:w:Anton Murko|Anton Murko]], 4) tudi filološka. Sliki 11 in 12 sta z Ledin nad Žirmi. Na Jurečevi kmetiji ne pripravijo samo žlikrofov, ampak razkažejo tudi muzej. Od 13 do 28 so slike s kolesarjenja po kamniški poti spominov na NOB, ljudje na slikah so domačini, ki so pokazali pot do spomenika. Naletela sva tudi na take, za katere se je zdelo, da jih je sram, ker je njihov prednik padel v partizanih v boju z okupatorjem. In videla, kako deluje budna vaška straža ... Kako hitro se spreminja svet, se vidi na sliki 17: pred desetimi leti je bila [https://slov.si/mh/galerije/galeri98/target13.html hiška na njej precej drugačna.]  Na sliki 25 niso begunci, ampak družina Pakistanca, ki je pri nas zaposlen kot ekspert za umetno inteligenco &amp;ndash; srečala sva jo v slaščičarni v Kamniku. Vilo Kessler (vilo Osojnico) na Bledu (26) sem fotografiral zato, da lahko za Alenko Župančič ponovim, da to ni Župančičeva vila, kot jo radi predstavljajo; Župančič se je priženil v Kesslerjevo družino. Slika 29 je bila posneta v Foculusu, ljudi na njej poznamo :) Fotke od 30 do konca so pa s planinske ture Uskovnica-Čiprje-Malo polje-Velo polje-Uskovnica. Juso (37) na Velem polju pase krave iz Podjelja, Janko iz Podjelja (33) pa jih je prišel obiskat. Na Vodnikovem domu sem slikal novo ploščo prvi pristopnici na Triglav (41), nekaj metrov nad njim pa ploščo Balthasarju Hacquetu (42), za katero v domu sploh niso vedeli, da obstaja.

==Stran '''328''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri328/index.html Smeti odnesi s seboj v dolino], &lt;br&gt;&lt;small&gt;10. junija 2018&lt;/small&gt;==

Na sliki 1 in 5 so naši simpatični AirB&amp;B gostje na Uskovnici. Dušico Kunaver sem slikal v Mojstrani na predstavitvi njenega prevoda Kekca v angleščino, od tam je tudi posnetek vodje tamkajšnje knjižnice Nataša Kokošinek (3); za Wikipedijo sem slikal tudi pisatelja [[:w:Benjamin Gracer|Benjamina Gracerja]]. Župančičeva vnukinja Alenka Dunja Župančič (4) postavlja opus pesnice [[:s:Vera Albreht|Vere Albreht]] na Wikivir. Slike od 8 do 15 so nastale na Cresu: tam sem srečal sošolca Vilija Skoka z ženo (12), možak v Predošćici nama je povedal, da se iz vasi ne da dol do morja, ker so poti zaraščene, odkar se je vas izpraznila (13), Gianni Struccolo, ki živi kot Robinzon v koči nad zalivom pri Porozini (14), pa je povedal, da sta bila oba njegova starša Slovenca, iz Gorice. Druga polovica te strani v albumu je s posvetovanja ob 240-letnici prvega pristopa na Triglav v Planinskem muzeju v Mojstrani. Tudi to priložnost sem izrabil za fotografsko dokumentiranje nastopajočih geografov, naravovarstvenikov, muzealcev, jezikoslovcev in zgodovinarjev; njihove slike sem postavil v prostodostopno [https://commons.wikimedia.org/wiki/Special:Contributions/Hladnikm Zbirko,] kjer so na voljo za vsakršno uporabo, samo navesti je treba pri poobjavi, kdo je pritisnil na sprožilec. Opravičujem se Hermanu Berčiču, da sem ga skraja napačno označil kot stanovskega kolega Stojana Berčiča &amp;ndash; je že popravljeno. Tam sem predstavil prispevek [[Triglavske partizanske plošče]] o horuk politiki postavljanja in odstranjevanja spominskih obeležij na temo druge svetovne vojne. Po napisu na prvi sliki ima album ime.

==Stran '''327''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri327/index.html V življenju tro se duše kakor v stopah], &lt;br&gt;&lt;small&gt;26. maja 2018&lt;/small&gt;==

Na začetku so do št. 7. fotografije iz domačega dobravskega okolja: gostilna pri Kovaču v Kropi zato, ker jo je bilo treba dodati [[:voy:en:Srednja Dobrava|turističnim informacijam na spletišču Wikivoyage]], druge pa so sosedske in družinske, na nepodpisanih sta Mojca in Borut.  Naslov strani je dal verz s plošče na hiši [[:w:Fran Albreht|Frana Albrehta]] v Kamniku (12). Tam sva v grdem vremenu z Miro iskala in slikala [http://www.geopedia.si/?params=L14705#T105_L14705_x499072_y112072_s9_b4 partizanske spomenike za Geopedijo] (8&amp;ndash;15), ker se od tamkajšnjih domačinov pač nihče ne zgane. Iz Kamnika sta še politik [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]] in igralka [[:w:Marija Vera|Marija Vera]]; Brejc je imel v šoli, ki se po njem imenuje, spominsko sobo, pa so jo iz bogvekakšnih razlogov ukinili. [[:w:Peter Pavel Glavar|Petra Pavla Glavarja]] sem slikal na poti nazaj domov v Komendi. Fotografije med 19 in 25 so nastale na poti v Maribor, kjer je bila v Umetnostni galeriji [[:w:Wikipedija:V živo#Predavanja wikipedistov|wikidelavnica]]. Pohorsko vznožje nad Framom je en očarljiv konec, ki nekaj da na svojo kulturno zgodovino ([[:s:Pavel Turner|Pavel Turner]], [[:w:Oroslav Caf|Oroslav Caf]]). Zato tudi spomenike iz NOB lepo vzdržujejo. Zadnjih pet fotografij dokumentira koncert Nosil bom rdečo zvezdo na Kongresnem trgu v Ljubljani. Jani Kovačič in Svetlana Makarovič mi nista uspela, približno uporabne fotografije Franca Severja Frante (ki na Wikipediji še nima gesla), [[:w:Polona Vetrih|Polone Vetrih]] in [[:w:Andrej Rozman - Roza|Andreja Rozmana Roze]] pa sem naložil na spletišče Wikimedia Commons.

==Stran '''326''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri326/index.html Sedeli smo na najlepšem ljubljanskem vrtu], &lt;br&gt;&lt;small&gt;13. maja 2018&lt;/small&gt;==

&quot;Sedeli smo na najlepšem ljubljanskem vrtu. V senci pod divjim kostanjem.&quot; sta prvi dve povedi Tavčarjeve povesti [[:s:Cvetje v jeseni (Ljubljanski zvon)|Cvetje v jeseni]] iz leta 1917. Danes je na njegovem mestu najdražja parkirna hiša v Ljubljani. Tam parkirajo svojci bolnikov v Kliničnem centru, ki po premisleku lastnika parkirne hiše ne bodo gledali na evro, ko gre za življenje ali smrt -- umazano (slika 15). Sicer pa je prvih šest fotografij na tej strani z Uskovnice, 6&amp;ndash;11 so s popisovanja partizanskih spomenikov v nekdanji jeseniški železarni, danes Acroniju, in v okolici, 13 in 14 z majske turne smuke za Akom, od 16 do konca pa s turne smuke s sedla Vršič nad Nevejskim sedlom (Na žlebeh).

==Stran '''325''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri325/index.html Tamarjev pohanček 6,5 €], &lt;br&gt;&lt;small&gt;1. maja 2018&lt;/small&gt;==

Ljudje na  tej strani albuma so sovaščani (sliki 0, 1), neznanci, ki sta posodili klešče, da sem popravil strgano verigo pri kolesu (14), lokalni poznavalec zgodovine (24), domačin, ki je obiskal grob v vasi Sava (25), prijatelja Lado in Nuša (30), ki sta fotografirala tudi naju z Miro po turnem smuku s Kotovega sedla (31), Miro Vrhovec (brat pokojnega Tomaža, poznavalca plazov), ki se je prvega maja tudi peljal s Kotovega sedla (33). Kraji so pa Kamna Gorica (0), Zgornja Dobrava (1, 2), Jelovica (3, 4), smuška tura na [[:w:Kanjavec|Kanjavec]] (5&amp;ndash;12), kjer sem srečal udeležence 18. Čarovega spominskega turnega smuka (Mira je pokojnega [[:w:Marko Čar|Marka]] učila, Jure pa se je priženil v njegovo rodbino v Žireh), ki so se na vrh povzpeli iz Trente. Fotografije 13&amp;ndash;29 so s [http://www.geopedia.si/lite.jsp?params=T105_F11120:143_x490707.621_y104204.231_s14_b4&amp;locale=sl kolesarjenja nad Litijo.] Možak, ki sem ga spraševal za partizanski spomenik nad Vačami, se je izkazal za [[:w:Peter Vodopivec|Petra Vodopivca]], pa sem ga žal pozabil fotografirati za Wikipedijo. Brane Merzelj, ki sem ga v vasi Sava neumno spraševal za spominsko ploščo Antonu Sovretu, me je poučil, da o tem ne ve nič, pač pa da je po vojni ta kraj raziskoval France Kidrič, ker je bil tu menda na obisku pri svojem stricu duhovnik France Prešeren. Sovre ima spomenik precej nižje dol ob Savi v [[:w:Šavna Peč|Šavni Peči]]. Zadnje fotke (26&amp;ndash;33) so pa s prvomajske turne smuke s Kotovega sedla.

==Stran '''324''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri324/index.html Marija Prešeren, rojena Svetina], &lt;br&gt;&lt;small&gt;24. aprila 2018&lt;/small&gt;==

Rojstna hiša Prešernove matere v Žirovnici je dala naslov tej strani v albumu in to je tokrat vse v zvezi z literaturo. Slike 2&amp;ndash;6 so z okrogle mize o nacifašističnih simbolih v Kranju, ki jo je organizirala Zveza borcev. Na pravno plat sovražne simbolike se ne spoznam, zato sem govoril o sovražnem govoru in malomarnem odnosu državnih inštitucij, zlasti ZVKD, do partizanskih spomenikov. Svoj prispevek objavljam pod naslovom [[Prepoved nacističnih simbolov|Prepoved nacističnih simbolov tule]]. Na sliki 3 je nekoč slavni motoristični dirkač Leon Pintar, njegov portret sem še z nekaterimi drugimi postavil v Zbirko. Stanko Kordež (slika 7) iz Krope nam popravi pokvarjen gospodinjski aparat. Zgornja Dobrava (slika 8) je bila posneta za predstavitev mojega domicila v turistične namene na spletišču Wikivoyage. Tja sem postavil [[:voy:en:Srednja Dobrava|Srednjo Dobravo]] in [[:voy:en:Uskovnica|Uskovnico]] in spodbujam k vpisovanju še drugih turističnih lokacij. Slike 9&amp;ndash;19 so s turne smuke s Križa (gora pri [[:w:Stenar|Stenarju]]). Podobne so lanskim. In predlanskim. Na sliki 20, ki je bila posneta z Dobrega Polja, se vidi, kako pomlad pleza po severnem pobočju Jelovice. Stran zaključujeta naša Ela in Matevž.

==Stran '''323''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri323/index.html Mirjam 50], &lt;br&gt;&lt;small&gt;16. aprila 2018&lt;/small&gt;==

Njenih 50 smo proslavljali včeraj na turistični kmetiji Čufar na Žirovskem vrhu. Fajn je bilo. 

==Stran '''322''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri322/index.html Valentin Stanič], &lt;br&gt;&lt;small&gt;16. aprila 2018&lt;/small&gt;==

14. aprila je bilo v Julijcih tako lepo, da so vse slike samo s tega dne. Ob petih zjutraj sem dostavil Jureta in Luko pod Ukanško Suho, od koder sta krenila na Triglavsko magistralo (Vogel, Komna, Jezera, Prehodavci, Hribarice, Velo polje, Konjsko sedlo, Kredarica). Na Kredarico sta prispela po dobrih devetih urah hoje (sicer je to tridnevna tura). Sam sem bil na Kredarici komaj slabo uro prej iz Vrat (za Cmirom mimo Staničeve koče). Ker je [[:w:Valentin Stanič|Valentin Stanič]] edino literarno ime tega dneva, naj se stran v albumu imenuje po njem. [http://slov.si/mh/galerije/galeri220/target11.html Spominsko ploščo na koči sem slikal sicer že pred leti,] vendar je bil posnetek slab. Zelo nenavadno je, da treh spominskih obeležij v čast Valentinu Staniču na koči, ki se imenuje po njem (eden od njih je na posnetku 10), ni v slovenskem Registru nepremične kulturne dediščine. Tudi spominske plošče na Kredarici (posnetek 16) tam ni. Do samovoljnih kriterijev Zavodov za varstvo kulturne dediščine, ki spominskim obeležjem določajo status, sem kritičen v članku [[Triglavske partizanske plošče]].

==Stran '''321''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri321/index.html Restavracija May], &lt;br&gt;&lt;small&gt;9. aprila 2018&lt;/small&gt;==

Nataša in Andraž (slika 0) sta nastopala na [http://www.dobrava.si/kultura-in-druzabni-dogodki/prireditevobobletnicismrtiszagarjainmaterinskemdnevu2532018 spominski slovesnosti ob obletnici smrti Staneta Žagarja na Srednji Dobravi;] druge slike mi žal niso uspele, Vesno Mikolič, ki je imela  [http://docs.google.com/viewer?a=v&amp;pid=sites&amp;srcid=ZGVmYXVsdGRvbWFpbnxrc3NyZG9icmF2YXxneDoxMmE5NzdhNjA3YjYxZDU2 ob tej priložnosti govor,] bom moral posneti kdaj drugič. Pesnica Franja Trojanšek - Zorana, katere rojstna hiša stoji v Mengšu, ima v [http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi724390/ SBL geslo,] na Wikipediji ga pa še dobi (sliki 1 in 2). Na pokopališču na Brdu pri Lukovici so od zadnjič, ko sem bil tam, uredili grobove Kersnikove rodbine (3). Slike 4&amp;ndash;14 so s popisovanja spomenikov okoli Dobrne. Partizanski so šli v [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4 zbirko na Geopediji,] tule pa so lastniki kmetij, na katerih so spominske plošče, gradovi in cerkve v okolici in fotografija, ki je dala tej strani naslov, tj. Restavracija May v Dobrni, poimenovana v čast popularnega pisatelja [[:w:Karl May|Karla Maya]], ki naj bi bil nekoč tu v toplicah. Sliko sem poslal v Mayev muzej v Nemčiji, kjer je Hans-Dieter Steinmetz preveril, da Karl May leta 1907 ni bil v Dobrni (gl. sporočila na [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2018/006298.html Slovlitu]). Na filološko področje spada tudi [[:w:Anton Bezenšek|Anton Bezenšek]], čigar kip stoji pred šolo v Frankolovem. Eh, sledi petnajst odtenkov bele, kakor si jih je zamislila letošnja zima po bližnjih hribih. Prekinjajo jih trije posnetki z NUK-ovega festivala Objavljam, torej sem, kjer sva se pogovarjala z vodjem Rokopisnega oddelka Marijanom Rupertom (21, 22, 23), in nekaj portretov.

==Stran '''320''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri320/index.html Na Blegošu pozimi ni cvetja], &lt;br&gt;&lt;small&gt;16. marca 2018&lt;/small&gt;==

Naj ponovim: novi aparat Sony RX-100 dela slabše posnetke kot prejšnji Panasonicov Lumix, najbrž zato tudi manj slikam ali slike ne pridejo v poštev za album. Prvi trije posnetki so s [http://4d.rtvslo.si/arhiv/turbulenca/174518748 Turbulence] Milice Prešeren, ki jo je pred kulturnim praznikom posvetila svojemu znamenitemu soimenjaku Francetu: nastopali smo Igor Saksida, Matjaž Lunaček in jaz ([[Prešeren 2018|tule je moj letošnji prešernovski memento]]) in se po oddaji tudi poslikali. Slika 3 je gradivo za [[:b:Dobrave|knjigo o Dobravah]], sledijo tri z letošnjega pogostega zahajanja na Vodiško planino (eno uro vzpona iz Krope), gospoda na sliki 7 sem srečal na poti na Dobrčo, bibliotekarja, imenoslovca in prešernoslovca [[:w:Luka Pintar (literat)|Luka Pintarja]] na sliki 8 pa na poti na Blegoš. Njegov kip je lani oktobra, za 160-letnico rojstva, za Hotaveljčane izdelal Jože Tavčar. Nisem vedel, da je bil Pintar poročen s sestro slikarke Ivane Kobilce.&lt;ref&gt;[http://www.gorenjskiglas.si/apps/pbcs.dll/article?AID=/20171022/C/171029944/1039/poklon-znamenitemu-rojaku&amp;template=printart Marija Rant: Poklon znamenitemu rojaku. ''Gorenjski glas''  22. oktober 2017.]&lt;/ref&gt; Z gospema na sliki 12 se menimo, kako organizirati dan obveznega izvoda v NUK-u. Zadnja dva posnetka sta s praznovanja okroglega rojstnega dne Irme Kern Nachtsheim; Irma sicer na Slovlitu redno poroča o dogodkih, ki jih organizira na lektoratu v Tübingenu.

==Stran '''319''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri319/index.html Dober naslov bi se prilegel], &lt;br&gt;&lt;small&gt;6. februarja 2018&lt;/small&gt;==

Saj je pod slikami napisano, kje so bile posnete, manjka samo povezava na točko na zemljevidu, vendar tako daleč z geografskimi tehnikami še nisem. Vidi se, da v hribih snega ne manjka in lepo se smuča po njem letos. Po komentarju kličejo naslednji posnetki: 6: Leon Szabo (desno) je diplomiral pred nekaj leti na slovenistiki in rusistiki, srečali smo se pod Velikim Draškim vrhom. 15. Marka Kerna in Jaka Ortarja sem srečal na Uskovnici po vrnitvi s te ture. Pred dvema letoma smo se [http://slov.si/mh/galerije/galeri218/target8.html tako srečali na Voglu] (in še kje); Marko je na forumu Razmere v gorah [http://razmere.e-gora.si/RazmereVsebina.php?Obv=13498 takole poročal o njuni turi.] Slike 16, 17, 18 so iz Hrastovelj in Kopra, kjer sva bila na obisku pri Vesni Mikolič, ki je imela v gosteh tudi doktorsko študentko Hristino iz Varne. Na sliki 20 je nagrobnik pisatelju duhovniku [[:w:Filip Terčelj|Filipu Terčelju]] v Davči, ki je tragično končal leta 1946. Prijazni domačini na slikah 23 in 24 so nama pomagali pri iskanju spomenikov v Davči, [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:524_x425663.647760254_y115594.451622009_s17_b2 eden je čisto blizu njihove hiše.] Anamarija (28) je bila v Stražišču naša soseda, zdaj pa je direktorica doma za ostarele v Tržiču, srečala sva jo danes pod Storžičem, na začetku ture na Ženiklovec ali Veliki Javornik nad Tržičem, vse nadaljnje slike so od tam  &amp;ndash; narava včasih res pretirava z lepoto in zaide v kič.

==Stran '''318''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri318/index.html Svoboda narodu], &lt;br&gt;&lt;small&gt;18. januarja 2018&lt;/small&gt;==

Brez prave rdeče niti so tokrat: z obiska v Tržiču (0) in v Žiganji vasi (1), s Struške (2, 3), z Uskovnice (4), s Koble (5). Z Markom sva v 4. razredu OŠ, ki se je nekoč imenovala po Lucijanu Seljaku, danes pa zgolj po kraju Stražišče, sedela skupaj v klopi; zelo dolgo je minilo od zadnjega srečanja, ni čudno, da se najprej nisva prepoznala. Sledijo Matevžek (6), Vogar na novoletni večer (7), s Hasanom Quashquaiem, ki je doma v Iranu vodil tovarno piščancev, zdaj pa v Novem mestu barva avtomobile, na kosilu (8). 96-letni Ivo Miklavčič (9) je bil borec Prešernove brigade, v upokojenskem domu sem ga spraševal o spominski plošči na vrhu Triglava. Pri zobozdravniku (10, 11) mi tokrat niso nič ruvali. Aleša (12) z Zgornjega Vetrnega sem zmotil pri prebiranju [http://lit.ijs.si/pres_ap.html Apokrifnega Prešerna,] ko sem fotografiral spominsko ploščo na njegovi hiši; v čast novega poznanstva mi je na kitaro zabrenkal venček Pink Floydovih. Na sliki 13 je [[:w:en:Oto Luthar|Oto Luthar]] na svojem delovnem mestu, 14&amp;ndash;17 so posnetki s kosila uredništva ''Slavistične revije'', ki se je zavleklo v pozni večer; neslavistični obraz pripada direktorici gostilne Stari tišler. 18&amp;ndash;27 so posnetki z 61. prireditve ob obletnici [[:w:Dražgoška bitka|dražgoške bitke]]. Okrepčila sta poznanim in manj poznanim razdajala Lado in Nuša Nikšič (Lado je upravičeno hud, ker je dogodek s tisoči udeležencev, skupaj z državnim vrhom, tiskana izdaja ''Dela'' ignorirala), v hišo pri Švebu je pogledal celo bivši predsednik [[:w:Milan Kučan|Kučan]], za zaključek sem za Wikipedijo ujel še ministra [[:w:Dejan Židan|Židana]]. Na sliki 26 je sošolka, spet sem pozabil njeno ime ... [[:w:Zoran Smiljanić|Zoran Smiljanić]] (28) nam je pri predmetu [[Literatura in mediji]] predaval o stripu. Današnji sneženi posnetki (od 29 do konca) s smuke s Kleka (nad Jeseniško planino) ne potrebujejo komentarja. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 20:24, 18. januar 2018 (CET)

==Stran '''317''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri317/index.html Ob polnoletnosti stoletja], &lt;br&gt;&lt;small&gt;24. decembra 2017&lt;/small&gt;==

Prvih 11 posnetkov je s kratke ture Soriška planina-Slatnik, naslednje z malo daljše pod Kriško steno. Gožov Joža na 15. sliki mi je pokazal, kjer je do pred nekaj leti stal spomenik prvoborcu [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2630_x425637.875_y144227.04296875_s17_b2 Rupertu Kiršnerju] v bregu Mežakle nad njegovo hišo. Ploščo so ukradli, skalo, na kateri je bila pritrjena, pa so ob odvozu lesa prekucnili, tako da o spomeniku, vpisanem v Register kulturne dediščine, ni več sledu. 16&amp;ndash;18 so z obiska [[:w:Milena Miklavčič|Milene Miklavčič]] na Srednji Dobravi. Odslej ima pisateljica na Wikipediji svojo sliko, precej pa je bilo treba spremeniti tudi geslo o njej, da sem lahko zbrisal opozorilno metlico nad člankom. Miro Albinini in Simon Eržen sta gostji zapela in zaigrala. [[:w:V živo#Predavanja wikipedistov|Wikidelavnice na FF]] so se udeležili štirje kolegi (na sliki 19, manjka Anita Srebnik). Do konca so potem slike prednovoletno razpoloženih fakultetnih kolegov. Kar je uspelo portretov, so zdaj spravljeni v zbirki na Wikimedia Commons in čakajo wikipedijska gesla ali pa jih že opremljajo. Kdor bi rad lepšo, naj se pride ponovno fotografirat.

==Stran '''316''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri316/index.html Tu skupno počivata pesniku Prešernu najljubši sestri Katra Prešernova in Jera Ambrožič Prešernova], &lt;br&gt;&lt;small&gt;14. decembra 2017&lt;/small&gt;==

Prva tretjina slik je bila posneta z mobijem in zato slaba (se opravičujem portretirancem, za Wikipedijo jih posnamemo na novo). Po devetih letih je namreč Panasonicov Lumix DMC-FZ28 odpovedal zvesto službo. Nadomestil ga je Sony DSC-RX100, ki kaže svoje sposobnosti v nadaljevanju. Precej posnetkov je bilo napravljenih v formatu RAW in potem stisnjenih na JPG, kar da boljši rezultat, kot če bi jih že skraja posnel v formatu JPG. Ravne linije ob robu fotografije sicer ostajajo ukrivljene, so pa obrazi ob robu slike manj razpotegnjeni v širino. 

Smuka se je letos začela že novembra (sliki 0, 1 sta z Blegoša). Sledil je simpozij Obdobja (2, 3, 4), obisk avtonomne cone Rog (5 in 6) in Viševnika (7). Simpozij ob 25-letnici smrti [[:w:Tone Pretnar|Toneta Pretnarja]] v Tržiču (8&amp;ndash;15) je ponudil nekaj obrazov za postavitev v Wikimedijino Zbirko. Smuko s Krvavke (to je vzhodni vrh Golice) sem izrabil za obisk Franceta Urbanije na Planini pod Golico, ki ima spravljeno spominsko ploščo padlim partizanom, ki je bila med 1945 in 1959 montirana na križu na Škrlatici. Vpisal sem jo tudi v [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:1839_x409760.406_y143895.094_s17_b2 zbirko partizanskih spomenikov] na Geopediji (slike 16&amp;ndash;20). 

Z Bvaščevo skalo na Dovjem, ki jo vidiš na začetku poti na Babo (21&amp;ndash;26) se začnejo kvalitetnejši posnetki. Rektorju in prorektorici sem se za sprejem zahvalil s fotografiranjem (27 in 28). Pogovarjali smo se o [http://slov.si/mh/zapletzdiplomami.html problematičnem preprečevanju dostopa do diplom] in o problematični neodzivnosti univerzitetnih organov. Deževno torkovo dopoldne sem porabil za lov na jeseniška spominska obeležja (29&amp;ndash;39). Eno mi je našla ravnateljica Srednje šole Jesenice v šolskem skladišču in ga morda ponovno montirajo v šolsko avlo. Iskati so mi pomagali tudi prijazni upokojenci s Slovenskega Javornika, ki sem jih zalotil na sestanku. Blejska Dobrava na poti domov je mimo partizanskih obeležij postregla še z nagrobnikom Prešernovima sestrama (40); napis na njem je dal naslov tejle strani albuma. Od slike 41 do konca so sovaščani. Slikal sem jih na krajevnem praznovanju 5. decembra. Na ta dan leta 1941 so Nemci večino vaščanov zaprli v Škofove zavode v Šentvidu in od tod polovico vasi poslali v delovna taborišča na Bavarskem (glej o tem več v [[:b:Dobrave med drugo svetovno vojno#Izseljenci|Gradivu za zgodovino Dobrav]]). Njihovi portreti bodo prišli prav v poglavju o [[:b:Dobravske domačije|Dobravskih domačijah]].

==Stran '''315''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri315/index.html Popotovanje iz Litije do Čateža 2017], &lt;br&gt;&lt;small&gt;11. novembra 2017&lt;/small&gt;==

Tokrat smo izbrali severno varianto, ki je bila po dežju v preteklih dneh lužasta in blatna, sicer pa nismo imeli dežja in pred večerom se je za trenutek pokazalo celo sonce. Povsod so že stali štanti za vseslovensko množico, ki se je naslednji dan udeležila Levstikovega romanja. Nas je bilo okrog 50, Polona Liberšar in Karin Marc Bratina sta pripeljali še študente iz Padove, prišlo je tudi nekaj starejših slavistov. Imen nisem pisal pod portrete, kdor želi, da ga Google najde, naj mi svojo željo sporoči. Pošljem lahko tudi tiste slike, ki niso bile uvrščene v album. Mene je na koncu slikala Ana. Cviček v plastenkah, ki ga na sliki 16 dvigujeta domačina na Gobniku, je bilo na prodaj po 5 evrov, nam sta dala plastenki za vsega tri evre &amp;ndash; naj živi dolenjsko gostoljubje! Slika 17 ima naslov Cvetje v jeseni. 

==Stran '''314''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri314/index.html La morte si è acquattata], &lt;br&gt;&lt;small&gt;2. novembra 2017&lt;/small&gt;==

Tokrat: 1. spomeniki, taki in drugačni, žal zaradi odsotnosti pravice panorame v zaribani slovenski avtorski zakonodaji brez možnosti, da bi jih skopirali v globalno zbirko Wikimedia Commons (prosvetljene države s tem nimajo težav), 2. javne osebnosti in manj javni posamezniki, večinoma v letih, vmes za popestritev naša Ela (4, 36, 37, 39) in podoben drobiž, zasačen na Palčkov poti nad Kropo (6, 7). Začne se s spomenikoma pod planino Jasenje v Martuljku. Prvi spominja na nesrečo v Špiku 1952, ki je Antonu Ingoliču služila za predlogo romanu ''[[:w:Pretrgana naveza|Pretrgana naveza]]''. Mimo spomenika partizanu in alpinistu [[:w:Miran Cizelj|Miranu Cizlju]] nad prvim martuljškim slapom zaide malokdo, zato tudi njegovih fotografij na spletu ni najti. Na Commons bi fotko kipa lahko postavil le njegov kipar [[:w:Marjan Keršič|Marjan Keršič]], ki pa nam je leta 2003 umrl. Ali njegovi dediči, ki jih ne poznamo. Kip sva z Miro vpisala [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2292_x410733.844_y148542.203_s17_b2 v zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji,] kjer jih je zdaj že 2400.

Slika 8 je edini objavljivi dokaz obiska [http://slov.si/mh/galerije/galeri313/target15.html Karoline,] [http://slov.si/mh/galerije/galeri270/target40.html Benjamina] in njunih postojnskih staršev :) na Dobravi pri Kropi. Posnetki 9&amp;ndash;15 so s komemoracije v vasi Gozd (gl. [[:v:Požig vasi Gozd|moj nagovor tam]]). Tine Tomazin je oče znanega alpinista, Janez Zibler oče nekdanjega smučarskega reprezentanta, Zvone Koželj sošolec z OŠ, Mojca Drčar Murko je pohvalila nagovor. Gozd in Mala Poljana sta bila fotografirana istega dne s poti na Tolsti vrh. Hajdi (15) je oskrbnica na Vodiški planini, Veterani so prepevali na komemoraciji pri [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:23_x435665.25_y133353.5_s17_b2 spomeniku talcem v Lancovem,] govoril je [[:w:Milan Brglez|Milan Brglez]] (17, sliko sem postavil na Commons), v posnetek se je ujel tudi radovljiški župan Globočnik (18), na geslo o njem mora slika še počakati. Tudi posnetka Vošč, Brd in Ribnega (20, 21) sem postavil na Commons, medtem ko kipov Ivane Kobilce, Karla Mauserja, Mimi Malenšek in Franca Pirca, ki krasijo okolico cerkve v Podbrezjah, zaradi pravic kiparjev ne smem. Župan Zoran Janković (24) in Simon Kardum (25) sta javni osebnosti in vesta, da sta legitimen predmet enciklopedičnega interesa; posnetka sta nastala ob otvoritvi plošče Jožetu Toporišiču (26) zadaj za Filozofsko fakulteto. Spletnega pesnika [[:w:Jaka Železnikar|Jaka Železnikarja]] (27, 28) sem povabil k predmetu Literatura in mediji; ob tej priložnosti sem popravil njegovo geslo na Wikipediji in geslo [[:w:spletna umetnost|spletna umetnost]]. 

Naslednji štirje posnetki (29&amp;ndash;32) so nastali ob komemoraciji za [[:w:Stane Žagar|Stanetom Žagarjem]] na Srednji Dobravi. [[:w:Ljubo Bavcon|Ljubo Bavcon]] je Žagarjev zet, Tomazina že poznamo, Stane Boštjančič se je razkril kot zet prešernoslovca [[:w:Črtomir Zorec|Črtomirja Zorca]], Viktor Žakelj je bil slavnostni govornik. Nekdanji udeleženec SSJLK Tomaž Susič ([http://slov.si/mh/galerije/kekec3/target53.html glej ga na Kekčevih poteh 1995]) me je povabil predavat učiteljem na slovenskih šolah na  tržaškem in goriškem (33, 34) &amp;ndash; zavzeta in po polnih štirih urah delavnice prav nič utrujena publika. Na poti domov sem na Opčinah slikal Kosovelove verze na partizanskem spomeniku (35), ki so dali naslov tej strani v albumu, [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2470_x406484.953918457_y61301.4321994781_s15_b4 spomenik pa vpisal na Geopedijo.] Partizanski spomenik na Jamniku (35) je eden tistih s križem, ki postavljajo pod vprašaj tezo o izključevalni ideološki zadrtosti povojnih oblastnikov. Kolombart (40) je kmetija na Jamniku. 

30. oktobra smo se na kranjskem pokopališču poslovili od sošolca Marijana Štruklja (argentinski pesnik [https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/search/expert?c=au%3D%C5%A1trukelj%2C+pavle&amp;db=cobib&amp;mat=allmaterials Pablo Mario Strukelj] je njegov sorodnik). Ob poti je pritegnil pozornost nagrobnik slavistu Stanku Buncu, ki se je slučajno rodil prav na ta dan leta 1907 (gl. [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2017/006108.html sporočilo na Slovlitu]); ko sem zjutraj v drugem letniku listal po [[:w:30. oktober|koledarju rojenih in umrlih 30. oktobra]], sem ga po nemarnem zamenjal s slovničarjem Antonom Bajcem in se potem čudom čudil, kako da Bajca ni na seznamu jubilantov. O Kofcah z zadnjega posnetka mi v tem trenutku ne pride na misel nič literarnega ali jezikovnega.

==Stran '''313''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri313/index.html Tak je tale naš Matevžek], &lt;br&gt;&lt;small&gt;17. septembra 2017&lt;/small&gt;==

Niso vsi dojenčki na tej strani Matevž Hladnik, njihova vrsta se začne s Karolino Iskro Perenič, ki je bila slikana pri mesec in pol starosti v Postojni, skupaj z bratcem Benjaminom (15&amp;ndash;17). En dan stari Matevžek je na slikah  od 18 do 20. Drugi otroci so že malo večji: na prvi sliki so poljski, na slikah 2&amp;ndash;5 sta domača Ela in sosedova Iza in na drugi polovici strani spet naša Ela. Obiskovalci iz Leipziga na sliki 1 so bili še premladi za otroke, sorodniki in prijatelji na zadnjih desetih slikah pa svojih niso vzeli s sabo, ko so šli v gostilno Pri zetu v Žireh žurat na Matevžkov ničti rojstni dan. Na sredi (7&amp;ndash;14) so slike z dvodnevnega skoka na morje, kamor sem si šel celit rane iz [http://slov.si/mh/zapletzdiplomami.html spopada za diplomske naloge]. In kakšen je Matevž:

&lt;poem&gt;
Priden je ta naš Matevžek
a povzroča hude že skrbi:
rima na ime se ne dobi
in junaštev se še lotil ni,
ki o njih pesnitve pele bi.
Tak je tale naš Matevžek.
&lt;/poem&gt; 

==Stran '''312''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri312/index.html Očka, vrni se zdrav domov], &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. avgusta 2017&lt;/small&gt;==

Tole vroče poletje je še naprej v znamenju popisovanja spomenikov, partizanskih in drugih, tudi ljudje z imeni ali brez imen na slikah so pogosto v zvezi z njimi. Na posnetkih 2&amp;ndash;7 je naša Ela, na posnetku 13 so Borovi verzi na spomeniku na grobišču v Dragi pri Begunjah. Na angleški Wikipediji so [[:w:en:Begunje na Gorenjskem|Begunje]] predstavljene kot množično grobišče, vendar ne kot prostor smrti tisoč mučenih zapornikov in ustreljenih talcev, ampak kot kraj smrti nemških agresorjev in njihovih pomočnikov &amp;ndash; perverzno in potrebno popravka. Ploščo na posnetku 14 sva s stanovalko hiše, na kateri je bila pritrjena, izkopala izpod gradbenega materiala pod teraso. Hotel sem jo izročiti lokalnemu muzeju, pa bom raje počakal, saj so tam izgubili ali založili že več spominskih plošč, ki so jim bile zaupane v varstvo. Katarina Čučnik s posnetka 15 me je prijazno vodila po strogo zastraženi železarni na Jesenicah (danes Sij Acroni), da sem lahko posnel tam nameščene plošče. Slike 20&amp;ndash;22 so s kosila pri sirski družini v Mostah. Oktobra morajo iz stanovanja, ki je v lasti ministrstva, na svoje, stanodajalcev, ki bi jih sprejeli, pa ni na vidiku. V Bovcu (24) je bila letošnja poletna šola posvečena moči družbenih medijev, delavnico sem organiziral seveda na temo wikijev. Od tod dalje do konca strani so posnetki iz Maribora, Ruš in poti nazaj domov, trije ali štirje so literarne narave, npr. rojstna hiša [[:w:Janko Glazer|Janka Glazerja]]. Na kolesarjenju po Mariboru sem v kavarni Oslov kot (mariborsko: Ezl ek) slučajno naletel na kolege lektorje, ki jih je sem pripeljala strokovna ekskurzija (29). 
*[https://www.youtube.com/watch?v=xqyDoFOItzY o Ezl eku na Youtubu]
* [https://www.youtube.com/watch?v=Z8bJzfU38m4 Ivo Mojzeer: Ezl ek]
&lt;poem&gt;
To bil je ezl ek, 
prva šola vseh nas, 
ko imeli smo še čas za špas, 
to bil je ezl ek, 
vsak večer družil je mlade vse, 
tovarištvo nad vse ... &lt;/poem&gt;

==Stran '''311''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri311/index.html Pregnane v mrak in mraz], &lt;br&gt;&lt;small&gt;3. avgusta 2017&lt;/small&gt;==

Rdeča nit strani je kulturna dediščina, tudi portreti ljudi so nastali ob iskanju in fotografiranju spomenikov. Na prvi iz Pokljuške soteske je levo prepoznavna Mojca Schlamberger Brezar s prevajalstva, [[:w:Ignac Polajnar|Nace Polajnar]] mi je prav tam skupaj z Mojčino družbo pomagal najti izgubljeni mobi. Marjan Smukavec iz Podjelja je pesnik, ki ponudi ta kratkega, če se v njegovem [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:1994_x420075.876286865_y129786.460112053_s18_b2 skednju ob spomeniku] zanimaš za razstavljene verze. Anica Resman iz Gorjuš je pomagala najti iskane spominske plošče na hišah, ki so bile v zadnjih desetletjih že dvakrat preštevilčene. Naslednja je Boštetova mama, odkar so prenovili fasado, [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2001_x424228.10971582_y129686.444816071_s18_b2 imajo ploščo kar pod balkonom.] Ob [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2002_x424496.241124512_y129539.192681747_s18_b2 partizanski spominski plošči v bližini]  je literarni spomenik: hiša, v kateri je nekaj let bival Valentin Vodnik. [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:1998_x424241.096898437_y130668.949084717_s18_b2 Spominsko ploščo na nekdanji gorjuški ''šovi''] sva komaj našla, tako zelo je skrita na hrbtni strani hiše. Tudi posnetka 7 in 8 sta s Pokljuke, z nekoliko odmaknjene planine Meje doline. Popisovalce partizanskih spomenikov za Geopedijo naj bi motiviral piknik pri nas na Dobravi, pa so prišli samo najbližji prijatelji (9). 

Kristusovi glavi sta s spomeniških potepov po Dolenjskem, naj simbolizirata trpljenje tistih, katerih imena so zapisana na spomenikih. Na [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:726_x475939_y60502_s18_b2 spomenik v Jelenovem žlebu, ki slavi uspešno bitko partizanov nad italijansko divizijo Maceratta 26. marca 1943,] so se letos spravili z macolo. Nekega &quot;domoljuba&quot; so zmotili naslednji verzi na njem: 

&lt;poem&gt;Pregnane 
v mrak in mraz 
nas je hranila 
ljubezen do pravice 
in prostosti. 

Zahrope boj, 
smrt žanje 
v trumi gosti – 
in zašume nad zemljo 
zmage krila.&lt;/poem&gt;

Ve kdo za avtorja verzov? Travna gora z Jelenovim Žlebom, [http://www.geopedia.si/#T105_L11120_F11120:141_x475768.19359115_y63565.61940815_s13_b4 ki sva jo prekolesarila,] je odmaknjena, niti sledu od letošnjega turističnega navala, celo planinska koča je zaprta, idealno za medvede (13). Ribnica, ki je izhodišče za Travno goro, je polna literarnih obeležij (14&amp;ndash;18). Zakonca Vurnik (19) iz Radovljice sem posnel, potem ko sta mi izročila v varstvo spominsko ploščo, ki je ne nameravata vrniti na [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2060_x436897.960043457_y133422.718328384_s19_b2) pročelje svoje hiše v Radovljici,] domovanja arhitekta [[:w:Ivan Vurnik|Ivana Vurnika]]. 

Zadnja [http://www.geopedia.si/#T105_L11120_F11120:140_x482820.88381735_y102901.2281542_s13_b4 kolesarska popisovalska turneja se je dogajala v razbeljenem dnevu v hribih nad Litijo.] V Litiji je na pokopališču nagrobnik pesniku [[:w:Jože Šmit|Jožetu Šmitu]] (20). V Tujem grmu (21) [http://slov.si/mh/galerije/galeri103/target4.html sva se slikala že pred desetletjem;] v krajevnem napisu še zdaj niso popravili malega ''g'' v veliki ''G''. Planinski dom na [[:w:Janče|Jančah]] (23, 24) je bil s 792 metri najvišja točka, potem je šlo hitro navzdol do Jevnice in ob Savi do Litije. V vsakem kraju je bil tudi kakšen spomenik.

==Stran '''310''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri310/index.html Kekec na Kriških podih], &lt;br&gt;&lt;small&gt;11. julija 2017&lt;/small&gt;==

Letošnji Kekec je šel prespat na [[:w:Pogačnikov dom na Kriških podih|Pogačnikov dom na Kriških podih]]. Dom se imenuje po vnuku viteza [[w:Josip Pogačnik (politik)|Josipa Pogačnika]] iz Podnarta, ki je bil 1918 predsednik narodne vlade SHS. Vnuk Jože Pogačnik (1927&amp;ndash;1951) se je navzel rodbinske podjetnosti in bil s 24 leti podpredsednik slovenskih planincev. Smrtno se je ponesrečil na poti na otvoritev koče na Kriških podih. Na poti nas je ujela nevihta, suhi smo ostali samo tisti, ki smo se skrili v gamsje zavetje pod previsom ob poti. Tudi ponoči se je strašno bliskalo in grmelo. Naslednji dan smo se povzpeli na Križ (2410 m), počivali nazaj grede na bivaku IV Na rušju, si v Aljaževem domu privoščili pivo, na Turkovem rovtu tradicionalni kekčevski piknik, na jezu pri Rosu pred Mojstrano pa kopanje v mrrrzli Bistrici. Kekčevali smo Ivana Zajc, Katarina Pribožič in seminaristka Veronika iz Moskve od študentov, od starih bajt pa vodja Aleš z Marinko, Herman in Doroteja, pardon, Kristina, Miran in Mira. 

==Stran '''309''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri309/index.html Union], &lt;br&gt;&lt;small&gt;11. julija 2017&lt;/small&gt;==

Stran začenjata [[:w:Dragi Stefanija|Dragi Stefanija]] in [[:w:Vladimir Osolnik|Vladimir Osolnik]] pod Lipo, taka trava (slika 1) raste na planini Konjščica, kočo Planiko (2) pa sem slikal dve uri pozneje z vrha Tošca. Zgodovinski posnetki so iz gradiva za dobravsko kroniko (na srednji je [[:w:Stane Žagar|Stane Žagar]]), ki sem ga dobil od soseda Bodlajevega Joškota. Posnetki 6&amp;ndash;15 so iz Čuril pri Metliki, kjer smo v čast magisterija (starega, znanstvenega) sestrične filozofinje Alenke kajpak jedli odojka in jagenjčka. [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1462_x460088.499359375_y122139.10523388672_s10_b4 Partizanski spomeniki,] ki sva jih z Miro slikala v okolici pred pojedino in po njej, so že na Geopediji. Nadaljnjih 7 posnetkov je s poti na Uskovnico in na njej. Predzadnji posnetki so z letošnjega seminarja SJLK po predavanju [[:w:Zvonko Kovač|Zvonka Kovača]]. [[:w:Igor Saksida|Igorja Saksido]] sem pred FF slikal za Wikipedijo. Zadnji posnetek je z lova na spomenike v Radovni: v hiši s spominsko ploščo sva slučajno naletela na poznane ljudi &amp;ndash; tako je to na Slovenskem.

==Stran '''308''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri308/index.html Kje je Lojz?], &lt;br&gt;&lt;small&gt;16. junija 2017&lt;/small&gt;==

Posnetki 1&amp;ndash;6 so z junijskega skoka na Cres čez konec tedna: Valun, Lubenice, Beli itd. Slike 78&amp;ndash;10 so s praznovanja ob taščini 90-letnici. 11&amp;ndash;27 beležijo dejstva in vzdušje na oddelčnem končnem izletu v Kranj in na gradova Brdo ter Strmol. Miha Mohorja, ki smo ga srečali na Pungertu, sem pozabil posneti, sem pa zato fizkulturnika Poldeta Hribarja. Maja in Jure sta knjižničarja in avtorja literarnih kvizov, med njimi npr. [http://www.mkk.si/2016/02/03/kviz-preserna-jagat/ Prešerna jagat;] Jure je 2008 diplomiral iz [http://slov.si/dipl/bohinec_jure.pdf življenja in dela kranjske pisateljice Zlate Volarič.] Pred kosilom na Brdu se je nova predstojnica Alenka Žbogar s šopkom zahvalila prejšnji predstojnici Veri Smole. Na Brdu so plastike Zdenka Kalina (20), na Strmolu pa plastike njegovega brata Borisa Kalina. Začuda nimfe Borisa Kalina iz leta 1939 (25), ki je podobna graščakinji Kseniji Hribar, roke pa drži na prsih podobno kot anonimni kip v notranjščini (24), ne navaja nobena na spletu dosegljiva bibliografija. V oči padejo olja [[:w:Josip Marija Gorup|Josipa Marije Gorupa pl. Slavinskega]], Ksenijinega brata, ki je rad slikal divjad (23). Ker enciklopedični viri ne poznajo datuma njegove smrti, sem zanj povprašal Franceta Malešiča, avtorja knjige o gorskih nesrečah ''Spomin in opomin gora''. Slikar se je 15. ali bolj verjetno 16. oktobra 1926 (datum sem vpisal na Wikipedijo), na dan poroke svoje neizvoljene ljubezni, v slabem vremenu odpravil čez Vrata na Kriške pode slikat gamse in je bil od tega dne pogrešan. Njegovo truplo so našli v Vratih šele nemški vojaki med drugo svetovno vojno; Ksenija in Rado sta ga pokopala na Žalah, kmalu pa tudi sama žalostno končala. Pod sliko gradu Strmol (27) sem navedel naslove literarnih in publicističnih del, ki se ukvarjajo z njuno usodo. Lahko bi namesto tega navedel le povezavo na Wikipedijo ([[:w:To noč sem jo videl|To noč sem jo videl]], [[:w:Grad Strmol#Zgodovina|Grad Strmol]]), kamor sem te podatke vpisal. Istega dne zvečer se je Marinka Kenk Tomazin v Tržiču pogovarjala z letošnjo [[:w:Pretnarjeva nagrada|Pretnarjevo nagrajenko]] Joanno Pomorsko; zamudil sem samo pol ure pogovora, ne pa zakuske. 

Posnetka 29 in 30 sta z obiska pri Jožetu Pogačniku, ki je pravkar praznoval 101. rojstni dan. Njegov posnetek sem potreboval za dobravski Kdojekdo, saj je domžalski častni občan, svojčas je bil domžalski župan, rokoval se je s Hruščovom, bil je direktor Tosame. Na steni sem opazil Jakčevo oljno podobo Valentinove (Pogačnikove) domačije na Dobravi; njegova hči Andreja mi je povedala, da se je Božidar Jakac spoznal z eno od Valentinovih hčera, ko sta oba pomotoma izstopila z vlaka, in je od tedaj pogosto zahajal na Dobravo k Valentinovim na počitnice in slikat. Ker je umrl šele leta 1989, ne bodo njegova dela v javni lasti nič prej kot leta 2059 in bo njihove posnetke šele takrat mogoče postaviti na splet; do tedaj bo njegova dobravska slikarija za javnost zaradi zaribane avtorske zakonodaje nedosegljiva &amp;ndash; škoda. 

Posnetki od 31 do konca so z lova na partizanske spomenike po Zgornji savski dolini. Leta 1982 so jih sicer na Zavodu za spomeniško varstvo [[Partizanski spomeniki na Geopediji|pedantno popisali]]), vendar so v Registru kulturne dediščine pogosto vneseni napačni podatki in jih je potem težko najti. [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1848_x419693.031_y145393.953_s16_b4 Tistega pod Jerebikovcem] ni bilo težko izslediti, nisva pa z Miro imela sreče s spomenikom padlemu alpinistu in športniku [[:w:Miran Cizelj|Miranu Cizlju]] nad potokom Martuljkom. Domačini na slikah so pomagali z informacijami. Na posnetku 33 je zadnja stran vpisne knjige na Jerebikovcu, ki govori o načrtih domačina [http://www.gore-ljudje.net/novosti/82505/ Alojza Žaklja,] da na novo postavi podrti bivak na vrhu gore; slika je dala naslov tej strani v fotoalbumu.

==Stran '''307''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri307/index.html Ahtaj de se n'boš ab tram habnu], &lt;br&gt;&lt;small&gt;1. junija 2017&lt;/small&gt;==

Prvi trije grafiti so iz Žirov, zadnji v prevodu pomeni 'Pazi, da ne zadaneš v tram.' Čačov Boštjan (3) je z Zgornje Dobrave, Cutov laz (4) je nad Kropo. Slika 5 je z večerje pri Ireni Mušič in Vladu Habjanu v Kamniku. Nagrobnika za književnika [[:w:Joža Vovk|Joža Vovka]] in [[:w:Jožef Žemlja|Jožefa Žemljo]] sta na pokopališču na [[:w:Ovsiše|Ovsišah]]; tistega za viteza Josipa Pogačnika (Podnartovec, gostilna njegovega očeta, znamenita že v 19. stoletju, ki jo bodo menda podrli, je na sliki 10) in njegovo številno rodbino ter za rodbino Antona Pogačnika (ki ni s prvim kljub enakemu priimku in bivališčem v istem kraju nič v sorodu) nisem postavil v galerijo, dostopna bosta na [[:w:Srednja Dobrava|dobravskih straneh]]. Roman Kuhar (slika 11) je kandidat za dekana FF, slikan je bil na posvetu o poslanstvu FF, njegovo sliko in slike drugih nastopajočih kolegov ([[:w:Eva Bahovec|Eva Bahovec]], Damijan Štefanc, [[:w:David Movrin|David Movrin]]) sem postavil kar v Wikimedijino Zbirko, od koder zajemajo članki na Wikipediji; sam sem ob tej priložnostni povedal [[Poslanstvo Filozofske fakultete|tole]]. Slike 12&amp;ndasj;14 so reklama za Mojčino trgovino s kozjim mlekom in skuto na [[:w:Zgornja Dobrava, Radovljica|Zgornji Dobravi]]. 15 in 16 sta nastala po zagovoru Juretovega doktorata na Strojni fakulteti; tudi posnetke nekaterih članov komisije sem postavil v Zbirko. Ela se je spomnila, da jo je tu pred pol leta obdaroval Miklavž in je prekinjala protokol z glasnimi vprašanji Kje je Miklavž? Na slikah 17&amp;ndash;18 sta vnuka znamenitega Dobravca Antona Pogačnika, ki se je 1899 preselil v Podnart in tu odprl gostilno, njegovi trije sinovi '''Ci'''ril, '''Me'''tod in '''An'''ton pa kemijsko tovarno Cimean. Njegova pravnukinja je moja sodelavka na FF Marija Javor Briški, njen mož Janez pa moj kamerad s služenja vojaškega roka v Črnomlju leta 1978 &amp;ndash; vse to se je razkrilo  na obisku pri Mariji Javor v Podnartu, vnukinji viteza [[:w:Josip Pogačnik|Josipa Pogačnika]] in hčeri njegovega sina Jožefa, ki je bil glavni tajnih trboveljske premogovne družbe. Marija Javor ima skrbno urejeno rodbinsko dediščino in je prijazno dovolila preslikavo starih fotografij za potrebe dobravske zgodovine. 

Na 20. posnetku sta naša soseda Fister na Dobravi, od 21. do konca pa so slike s kolesarjenja od Laškega na [[:w:Svetina|Svetino]] in čez Šentrupert in po dolini Lahomnice nazaj v Laško, gl. [http://www.geopedia.si/lite.jsp?params=T105_F11120:138_x522931.44200000004_y113473.934_s14_b4&amp;locale=sl sled na Geopediji.]  Ustavila sva se seveda tudi na grobu [[:w:Alma Karlin|Alme Karlin]]. V Olešju sta naju domačina Terezija in Franci Dernač popeljala na ogled obračališča lokomotive na ozkotirni železnici, s katero so pred vojno odvažali visokokalorični premog iz dnevnega kopa v Trobnem Dolu, in naravno znamenitost, slap Lahomniški Sopot.

==Stran '''306''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri306/index.html Literarna Bela krajina], &lt;br&gt;&lt;small&gt;3. maja 2017&lt;/small&gt;==

Prvi posnetek (po pameti fotografskega programa, ki ga je Google ukinil, ima številko 0) je s predavanja o strokovnem pisanju na spletu, ki sem ga imel v Lingvističnem krožku. Posnetek 1 in 2 sta z obiska pri Danici in Ljubu Bavconu. Danica je hči narodnega heroja [[:w:Stane Žagar|Staneta Žagarja]] in sestra [[:w:Nada Žagar|Nade Žagar]]. Na posnetkih od 3 do 10 so ljudje z Dobrav in Mišač, ki sem jih ujel pri fotografskem dokumentiranju domačij;  [http://www.geopedia.si/#T105_L19081_F1173:51855_x440385.521_y129391.608_s16_b2 te imajo na Geopediji svoj sloj.] [[w:Franc Kosel|Francija Kosela]] imamo tudi na Wikipediji. Piknik za družine naših mladih na Dobravi smo zaradi napovedi hladnega vremena odpovedali, ampak Škarjevi (11&amp;ndash;14) iz Zgornjega Loga pri Litiji (Borutova družina) se napovedi niso ustrašili in res se je vreme popravilo. 15 in 16 sta spet domačina iz Lipnice iz z Mišač, posneta pred kočo na Goški ravni na Jelovici. Sledijo slike iz Bele krajine: stric Marijan (17) in spominske plošče in kipi literarnim osebnostim in rečem. Poslikal sem tudi [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x499072_y112072_s9_b4 množico partizanskih spomenikov za Geopedijo,] od njih je tule le transportno zavezniško letalo Dakota na Otoku pri Metliki, s katerim so oskrbovali partizane med drugo svetovno vojno. Zadnja dva posnetka dokumentirata vandalizem nad spomeniki: pred dvema letoma so ukradli Tavčarjev bronasti kip iz grobnice na Visokem, na praznični majski dan pa sva z Miro opazila [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:440_x430614.313_y104459.578_s17_b2 sveže poškodovan spomenik ob cesti v Žiri.] Spomenika ni v Registru kulturne dediščine in zato Zavod za varstvo kulturne dediščine ne bo ukrenil nič. Samo upam lahko, da se bosta na obvestilo odzvala občina Gorenja vas, pod katero spomenik spada, in policija.

==Stran '''305''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri305/index.html Ela na začetku in na koncu], &lt;br&gt;&lt;small&gt;2. aprila 2017&lt;/small&gt;==

... vmes so pa [[:w:Aleksander Bjelčevič|Aleš Bjelčevič]] s hčerko Emo po predstavitvi Koruzove številke JiS na FF (slika 1), nekaj turnosmučarskih posnetkov (z Miro proti Velikemu Draškemu vrhu &amp;ndash; 2, z Borutom na [[:w:Kanjavec|Kanjavec]] &amp;ndash; 3&amp;ndash;8, z Juretom, Ano in Simono na Križ in v Sovatno &amp;ndash; 9&amp;ndash;16); na 14. sliki je ograbek članov AO Radovljica, ki smo jih srečali na Bovških vratcih. Letos je na OŠ Lipnica ob obletnici smrti narodnega heroja [[:w:stane Žagar|Staneta Žagarja]] govoril [[:w:Rudi Rizman|Rudi Rizman]] (17 in 18; njegovega portreta ni bilo na Wikipediji, zdaj pa sem ga tja naložil); na tej šoli uči slovenščino Katarina Perič (19). Od 20 do 25 so portreti dobravskih domačinov, ki sem jih posnel ob fotografskem dokumentiranju domačij na Spodnji in Srednji Dobravi za potrebe lokalne kronike. Na 26. posnetku sta Mira in Tani, slikar in glasbenik iz Afganistana, ki so mu zavrnili prošnjo za azil in tiči zdaj za rešetkami v deportacijskem centru v Postojni. Pravi, da je osebje prijazno (EU bdi nad ravnanjem z zaprtimi), vendar nima dovoljenja za izhod. Eden od sedmih zapornikov je tam že sedem mesecev, saj ga ne morejo deportirati nikamor. Prvega aprila dopoldne sem na [[:w:Rodica (gora)|Rodici]] srečal Stanko Jelenc z Medicinske fakultete, popoldne pa sva z Miro pazila Elo v okolici plezališča [[:w:Kupljenik|Kupljenik]].

==Stran '''304''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri304/index.html Slovenskim učiteljicam (v spomin)], &lt;br&gt;&lt;small&gt;8. marca 2017&lt;/small&gt;==

Tokrat je nekaj več zimskih fotografij za zaslonsko ozadje. Povzročil jih je pozno zapadli sneg, posnete pa so bile na Struški in Kosmatem vrhu (sosed Ratitovca), pod Kriško steno, na Viševniku in še kje. Na Evelino Pavlovsko (slika 16) smo naleteli v indijski restavraciji Namaste; pred skoraj desetimi leti je bila med udeleženci [http://slov.si/mh/galerije/ssjlk08/target22.html seminarja SJLK.] Zadnjih šest posnetkov je od včeraj. Najprej so uredniki tematske številke JiS-a predstavili [[:w:sl:Jože Koruza|Koruzovo]] številko (Matjaž Kmecl in Aleksander Skaza sta ob tem spregovorila o prezgodaj umrlem kolegu), potem pa smo šli še na [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2017/005858.html preizkusno predavanje Barbare Ivančič Kutin o slovstveni folklori] in sodelovali v zanimivi diskusiji po njem.

==Stran '''303''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri303/index.html Konča se pa s Prešernom], &lt;br&gt;&lt;small&gt;10. februarja 2017&lt;/small&gt;==

Nekaj snega je bilo pa januarja vendarle. Prvi trije posnetki so s popoldanske smuke na Babi. Posnetki od 3 do 16 so s podelitve nagrad najprizadevnejšim vodičarjem v Partizanskem domu na Vodicah (1118 m); Mira je bila s 166 vzponi na Vodice med ženskami druga. Igral je ansambel Kdormacajt. Stella Šibanc (18) je odpeljala zbrana oblačila brezdomnim beguncem v Srbijo. Radoživo Kajžnekovo Minko iz Javorniškega Rovta (22 in 23) sva srečala na povratku s Ptičjega vrha v Karavankah. Ima jih 87, ko pa je bila mlajša, je vse noči preplesala. Od posnetka 25 dalje je pa skoraj sama literatura. 8. februarja je bil v Kranju Prešernov semenj. Ljudi se je trlo, v obliki semnja je Prešernov ljudski sloves dolgoročno zagotovljen. V ZDA rečejo takim dogodkom ''[[:w:en:Renaissance fair|Renaissance festival]]''. Mitizacije Prešerna in alibičnega značaja prešernovanja se je dotaknilo tudi predavanje, ki sem ga imel ta dan za kranjske muzealce (27 in 28). Mrežce (1965 m) nad Pokljuko so cilj za oblačen in spodaj tudi meglen dan, kot je bil 10. februar. Smuka je bila pa kar v redu.

==Stran '''302''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri302/index.html V znamenju koledarja], &lt;br&gt;&lt;small&gt;14. januarja 2017&lt;/small&gt;==

Prva vrstica slik (do osme) dokumentira prenovoletno srečanje na Filozofski fakulteti. Portrete kolegov Valentina Kalana, Mitje Sajeta, Bernarda Nežmaha, Primoža Viteza, o katerih obstajajo članki ali zametki člankov na Wikipediji, sem naložil v Wikimedijino Zbirko in v njihova gesla, nekatere druge samo v Commons. 9&amp;ndash;13 so z družinskega izleta iz Davče na [[:w:sl:Porezen|Porezen]], na 14. je naša Ela na Uskovnici. Andrejo s 16. slike smo srečali v gostilni v Lescah: v srednji šoli je bila Mirina učenka, pozneje pa tudi moja študentka in diplomantka. Z novoletnega žura na Vodiški planini so samo tri slike (20&amp;ndash;22), druge niso najbolje uspele. Tatjano in Jožeta iz Krope (23) sem ujel na jutranjem vlaku za Ljubljano, soseda Cvetota Štularja z ženo Jano pa, ko sta obiskala taščo Tončko. Posnetki od 26 do konca so nastali ob dveh slavjih, ki sta včeraj zaključili teden: ob vselitvi Nataše Pirih Svetina v kabinet na FF in ob 50-letnici Ljudmila Dimitrova; gasilskega posnetka, na katerem fotografirani unisono izgovarjajo ime [[:w:bg:Елисавета Багряна|Багряна]], ime bolgarske pesnice, o kateri je pisal Ljudmil, {{COBISS|ID=253651712}} v albumu ni. Ja, kot da bi bilo življenje iz samega proslavljanja ...  Seveda ni, ampak fotografije ljudi, zatopljenih v delo, bi bile dolgočasne, zato raje počakamo na praznovanja.

==Stran '''301''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri301/index.html V kamnu se zbriše, na papirju ostane], &lt;br&gt;&lt;small&gt;17. decembra 2016&lt;/small&gt;==

Naslov strani v albumu se nanaša na enajsti posnetek, ki prikazuje obnovljeni spomenik financarju Alojziju Brinšku, ki ga je leta 1924 malo pod vrhom Golice [zabodel koroški švercar.] 1927 so prijatelju umrlemu postavili na tem mestu spomenik in nanj vklesali verze: 
&lt;poem&gt;
Ponos stanu, junak, bil čast si domovine
in za zvestobo dal si svojo kri,
zločinska roka ti je vničila življenje,
a Tvoj spomin na veke naj živi.
&lt;/poem&gt;

Verzov ni več mogoče prebrati, tako jih je vreme zlizalo v 80 letih, ostali so zapisani v časopisnem poročilu ([http://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ISZ4EK5T ''Slovenec'' 30. avg. 1927]) in jih je mogoče hitro najti, ker so slovenski časniki iz tistega časa povečini digitalizirani. Dve leti pozneje so [http://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-VMXGV2YB časopisi prinesli novico,] da je pri postavljanju spomenika prišlo do vrste goljufij, zaradi katerih je bil goljuf obsojen na zaporno kazen. Istega leta je v ''Domoljubu'' začel izhajati feljton [[:w:Slavko Savinšek|Slavka Savinška]] ''[[:s:V goliških plazovih|V goliških plazovih]]: Povest z gorenjskih planin'' (v knjižni obliki je izšla 1928 pod naslovom Izpod Golice), ki govori o ljubezenskem rivalstvu med financarjem in koroškim tihotapcem. Savinšek je gotovo dobil spodbudo v tragičnem dogodku na meji, čeprav so imena oseb druga in je tihotapec v romanu pozitivna oseba. 

Prvi posnetek, ki ga je Patrizia Raveggi napravila v debatni kavarni na Knjižnem sejmu, spada še k sredici predhodne strani, sledijo pa posnetki z dogodkov zadnjega meseca. 1. žalna seja za Gregorjem Kocijanom na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. 2. France Malešič je za ponatis pri Mohorjevi družbi pripravil [[:w:Janez Gregorin|Gregorinov]] roman [[:s:Zavetje v pečevju|Zavetje v pečevju]] iz leta 1941 in zanj napisal predgovor (zdaj zdaj ga postavim na splet). 3. Payman Qasimian in Kazim Ashourzadek sta azilanta. Payman je Iranec in so [https://www.dnevnik.si/1042733309 o njem mediji že pisali,] nazadnje je bil uspešen kot standup komik, Iračan Kazim Ashourzadek pa je pravkar dobil status begunca. Jože in Ljuba Terčon sta starša našega gimnazijskega sošolca Tomija iz Kranja. Za Goliškimi posnetki so posnetki s sprejema nemških štipendistov na nemškem veleposlaništvu v Vidmarjevi vili v Rožni dolini (14&amp;ndash;19). Kolege Nado Pipan, [[:w:Matija Gogala|Matija Gogala]], [[:w:Andrej Ule|Andreja Uleta]], Draga Šabca in druge sem slikal za vpis na Commons. Zadnji štirje posnetki so z oddelčne novoletne večerje pri Šestici.

==Stran '''300''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri300/index.html Medialnost in literatura], &lt;br&gt;&lt;small&gt;26. novembra 2016&lt;/small&gt;==

Simpozij [http://slov.si/doc/medialnost_povzetki.pdf Medialnost in literatura] je vodila Urška Perenič. [[:w:de:Helmut Schanze|Helmut Schanze]] (prva slika) je bil plenarni predavatelj. Samo slike 20&amp;ndash;23 niso s simpozija, ampak z vmesnega skoka v debatno kavarno v Cankarjevem domu, kjer smo z Veroniko Rot Gabrovec in Vojkom Gorjancem ob knjižni izdaji ''[[:b:Nova pisarija|Nove pisarije]]'' kramljali o digitalnem, podatkih, odprtosti in prihodnosti. V Wikimedijino Zbirko sem na sveže naložil [[:c:Special:Contributions/Hladnikm|17 njihovih portretov]], štirje od njih se kažejo tudi v geslih o predavateljih na Wikipediji.

Simpozij je povezal Društvo za primerjalno književnost in Slavistično društvo, povezal je strokovnjake s področij literature, radia, televizije, filma, drame, računalništva, psihologije, kognitivne znanosti, nevrologije, umetne inteligence in informatike, povezal pa je tudi ljudi različnih jezikov: slovenščine, nemščine, angleščine, hrvaščine. Oba nemško govoreča sta bila poškodovana: Schanze je imel v gipsu roko, Klemens Gruber pa nogo; ta se nam je zato pridružil prek Skypa. Med vesela spoznanja spada, kako samoumevno smo sprejeli poročilo o rezultatu empirične raziskave, da ni recepcijskih razlik med branjem poezije s papirja in branjem z zaslona, čeprav še danes marsikdo prisega, da je poezija neločljivo povezana s papirnato knjigo, in da so udeleženci optimistični glede kulturne prihodnosti človeštva, čeprav nihče ne ve, kam nas bo pripeljala virtualizacija naših življenj. Pomembno je, da se nevarnosti vsaj zavedamo in se odločamo odgovorno. Jezike (slovenščino, angleščino in nemščino) smo uporabljali, recimo temu uravnoteženo, v debati pa spontano. Če zanemarimo hrvaškega kolega germanista, za katerega domnevamo, da je slovensko vsaj približno razumel, je bil edini brez razumevanja slovenščine plenarni predavatelj, ki pa je bil ves čas prisoten in se je živo vključeval v debato; njega bi preklop na zgolj slovenščino izločil iz komunikacije, simpozij pa bi izgubil mednarodni značaj. Angleški izročki in prosojnice, ki so spremljali slovenske referate, izročki s slovenskimi prevodi nemških referatov in zaporedno slovensko/angleško izvajanje so se trudili povezati govorce različnih jezikov. O izbiri jezika ni mogoče povedati kaj novega. Tokrat se je hočeš nočeš dogajala tudi ob spominu na polemike ob predlogu amandmaja za udobnejši položaj angleščine kot jezika univerzitetnega poučevanja. Dokler se ne dokopljemo do samodejnega sprotnega prevajanja, ki bo ukinilo slabšalni pomen sintagme [[:w:babilonski stolp|babilonski stolp]] ([[w:en:Tower of Babel|Tower of Babel]]; slovenskega wikigesla še nimamo), se bomo do medsebojnega razumevanja pač spotikali vsak po svojih najboljših močeh. Lepo je, da sta Andrej Leben in Dominik Srienc referat izvedla v slovenščini. Končala sta ga s citatom tvita pesnice Marije Nagrobnigg. Pomenljivo?

==Stran '''299''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri299/index.html Obdobja 2016], &lt;br&gt;&lt;small&gt;13. novembra 2016&lt;/small&gt;==

Obdobjem sva letos načelovala z Eriko Kržišnik. Tule so samo tiste slike, ki so približno uspele, zato ne pokrivajo celotnega simpozijskega dogajanja. Galerijo začenja igralec Nik Škrlec, čigar predstavo o številu ''pi'' smo si šli ogledat na AGRFT. [[:w:Jože Krašovec|Jože Krašovec]] je pozdravil Obdobja v imenu SAZU na otvoritvi in je pozdravil tudi otvoritev razstave o (Ne)znanem Toporišiču, ki sta jo pripravila [[:w:Helena Dobrovoljc|Helena Dobrovoljc]] in [[:w:Tomaž Toporišič|Tomaž Toporišič]]. V petek zvečer smo šli na Mostec pogledat spominsko ploščo na [[:w:Jože Toporišič|Toporišičevi]] rojstni hiši (sliki 10 in 11), pele so nam Prepelice (slika 13), Toporišičeva svakinja Tereza pa je recitirala nekaj svojih pesmi (sliki 15 in 16). Zadnje slike so z zaključka simpozija. Več o njem na [http://centerslo.si/simpozij-obdobja/35-simpozij-obdobja/ Centrovih straneh] in v [[Obdobja 2016|uvodnem ter sklepnem nagovoru]].

==Stran '''298''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri298/index.html Litija-Čatež 2016], &lt;br&gt;&lt;small&gt;5. novembra 2016&lt;/small&gt;==

Popotovanje kot vsako leto. Po nekaj letih smo zaradi mokrote raje ubrali južno varianto mimo Primskovega in se povzpeli celo na Zaplaz. Pridružile so se nam lektorice in Novogoričani, recitirali smo iz Levstikovih pesmi, tudi Plečniku, Badjurovim in Popotovanju se nismo mogli čisto izogniti.

==Stran '''297''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri297/index.html Pri glagoljaših oz. Ali se bogme i puno vina popilo], &lt;br&gt;&lt;small&gt;1. novembra 2016&lt;/small&gt;==

Tokrat so slike malo nametane. Na ljubljanski železniški postaji izstopim iz gorenjskega vlaka in je za poslikat, preden se lotijo gradnje nove. Posnetki 1&amp;ndash;6 so iz gostilne po komemoraciji v spomin prvoborca in heroja [[:w:Stane Žagar|Staneta Žagarja]], ki jo vsako leto prirejajo na Srednji Dobravi, letos je bil govornik [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]; na posnetkih so udeleženci iz Ljubljane in domačini. Fotografije 10&amp;ndash;12 so mi ušle s [http://slov.si/mh/galerije/galeri296/index.html predhodne strani,] pa naj bodo zdaj tule. Od 13 dalje so slike, ki so dale albumu naslov. Nastale so na potepanju po Istri, kamor smo se odpravili skupaj z mladimi, da sva z Miro pazila na Elo, medtem ko so starši plezali. [[:w:Roč, Buzet|Roč]] je kraj prve hrvaške glagolske tiskarne in [[:w:hr:Juri Žakan|Jurija Žakna]], glasnika prve tiskane knjige 1482. V konobi sredi vasi niso bili prijazni z nami, toliko bolj pa lastnika apartmaja na Ročkem Polju 5 Dino in Marjuča. Nad Ročkim Poljem je na razglednem vrhu cerkvica sv. Tome. Vas [[:w:sl:Brgudac|Brgudac]] je izhodišče planinske poti na Veliki Planik in je polna spomenikov iz druge svetovne vojne, vas [[:w:sl:Lanišće|Lanišće]] pa je bila 1947 prizorišče umora duhovnika [[:w:hr:Miroslav Bulešić|Miroslava Bulešića]]. Stran zaključujejo posnetki Ane in Jurija iz plezališča nad Limskim kanalom.

==Stran '''296''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri296/index.html Deset let slovenistike v Budimpešti], &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. oktobra 2016&lt;/small&gt;==

Kazalo slovenistične konference v Budimpešti je na [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2016/005696.html Slovlitu.]

==Stran '''295''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri295/index.html Lojz], &lt;br&gt;&lt;small&gt;18. oktobra 2016&lt;/small&gt;==

Naslov strani bi bil lahko tudi Trentski Pelc, ker tja gor naju je z Miro vodil Lojz Hosner, p. d. Podskalar, ki živi na osmem ovinku stare vojaške ceste na planino Berebico, lepega septembrskega dne. Spraševala sva ga o vsem mogočem, da bi iz pogovora napravila članek za ''Planinski vestnik''. In je [http://www.slov.si/stezosledec-z-osme-rejde/ nekaj nastalo,] kar je zahtevalo dialektološko in etimološko kontrolo (hvala Barbari Ivančič Kutin za prvo in Silvu Torkarju za drugo). Predzadnja slika kaže spominsko ploščo sredi vasi Trenta, na rojstnem kraju Baumbachove [[:w:sl:Zlatorog (pripovedka)|pripovedke Zlatorog]] (gl. tudi [[:s:Zlatorog|ljudsko pripoved o Zlatorogu na Wikiviru]]; [[:s:sl:Zlatorog (Fr. Hubad)|pa še eno]]). Zadnja slika je posneta nerodno med latami vratic na znamenju Pri cerkvi, prikazuje pa žalostno smrt tistega [[:w:sl:Anton Tožbar|Antona Tožbarja]], p. d. Špika, ki mu je medved 20 let prej odtrgal čeljust. Tožbar je tudi literarna oseba v romanu ''[[:s:sl:Pet mož gradi pot|Pet mož gradi pot]]'' [[:w::de:Gustav Renker|Gustava Renkerja]].

==Stran '''294''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri294/index.html Obrazi in obličja], &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. septembra 2016&lt;/small&gt;==

Slike od 0 do 9 so z otvoritve spominske plošče [[:w:sl:Jakob Alešovec|Jakobu Alešovcu]] na Skaručni. Zgodila se je v okviru 17. Kopitarjevih dnevov, ob tej priložnosti sem imel [[Jakob Alešovec|nagovor]], kakor tudi Marjeta Žebovec (slika 8). Organizatorja Rada Čuka žal nisem ujel v objektiv. Na sliki 10 je [[:w:sl:Uporabnik:Dbc334|Domen]] iz Maribora, ki je našim študentkam pred skoraj desetimi leti kot osnovnošolec pomagal pri prvih korakih na Wikipediji in na Wikiviru; zabavno izkušnjo z njim popisujem v [[Popravljalci sveta|predavanju na TEDx]], srečala pa sva zdaj prvič po zagovoru nekega starega magisterija v Mariboru. Posnetka 11 in 12 sta z žalne seje za prof. Zadravcem, kjer je med drugimi govoril Ignacij Voje (najina nagovora sem naslovil [[Za Frančkom]] in [[Nagovor na žalni seji za Francem Zadravcem]]). Tudi zadnji trije posnetki na tej strani (49, 50, 51) so povezani z Zadravcem: s Petro Vide Ogrin sva se odzvala vabilu vdove Olge, da na Prulah pokukava v njegovo rokopisno zapuščino, ki jo želi shraniti na SAZU. Kip Toneta Seliškarja se je pojavil pred fotoaparatom pred šolo, ki je poimenovana po pisatelju, na poti nazaj na Aškerčevo. 

S [[:w:sl:France Novak|Francetom Novakom]] in [[:w:sl:Marko Jesenšek|Markom Jesenškom]] smo se družili po občnem zboru Slavističnega društva Slovenije. Namesto društvenih finančnih zadreg smo v misel in besedo jemali Jožeta Toporišiča, naslovno osebo svežega zbornika ''Toporišičevo leto'', ki ga je uredil Marko. 

Sredico od slike 16 do slike 37 sestavljajo posnetki s partizanskega mitinga na Pangršici. Z Miro sva tam po zaslugi Damjana Renka in Lada Nikšiča dobila zlato plaketo ZB za vpisovanje partizanskih spomenikov na Geopedijo. V [http://www.geopedia.si/#T105_x465820.81299999997_y122831.141_s10_b4 zbirki jih je zdaj blizu 700,] počasi se k popisovanju spravljajo tudi ljudje po drugih koncih Slovenije, začetno zasebno pobudo je zdaj posvojila borčevska organizacija. Pela je [http://www.primorci.si/osebe/popovski-marjetka/948/ Marjetka Popovski,] otroci so izvedli plesno točko, skeč in recitirali, udeleženci z drugega roba trajnostne lestvice pa smo si privoščili golaž in pivo. 

Slike 38&amp;ndash;48 so z vsakoletne trgatve pri stricu na Veselici nad Metliko; in s poti nazaj domov. Grozdje je bilo letos lepo, k dobremu razpoloženju je prispeval odojek, ki ga iz pietetnih razlogov ni na sliki.

==Stran '''293''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri293/index.html Hrvaški september], &lt;br&gt;&lt;small&gt;16. septembra 2016&lt;/small&gt;==

Najprej je v MTB-transdinarski tekmi na Hrvaškem zmagal Luka Tavčar iz Žirov, polbrat naše Ane (slika 2; [https://scontent-frt3-1.xx.fbcdn.net/t31.0-8/14249772_605798532926769_3670935406575398578_o.jpg gl. tudi]). Potem je [[:w:sl:Zvonko Kovač|Zvonko Kovač]] v Velenju v vili Bianca iz rok Iva Stropnika prejel [[:w:sl:Pretnarjeva nagrada|Pretnarjevo nagrado]]  (slike 3&amp;ndash;12). Za zbirko fotk na spletišču Commons sem poslikal še druge velenjske nagrajence. In glasbeno skupino Tosca Beat. Celotno velenjsko prireditev je veliko bolj profesionalno [https://www.facebook.com/photo.php?fbid=1193423624034762&amp;set=pcb.1193430867367371&amp;type=3&amp;theater dokumentiral Jurij Vižintin.] Naslednji dan se je z nagrajencem v tržiški knjižnici pogovarjala Urška (slike 13&amp;ndash;16). In potem je bilo treba na Cres še po zadnji kos poletja (slike od 14 do konca). Prvi postanek je bil v vasi Filozići; šele doma sem se poučil, da domačin Igor Zlatkov ni samo izdelovalec umetnin in spominkov, ampak da tudi [http://www.delo.si/prosti-cas/kulinarika/nedelo-izbira-art-farm-filozici-cres-hrvaska.html dobro kuha.] Mlada družina iz Berlina se je slučajno ujela na sliko po večerji. Ja, na prvih dveh slikah je pa naša Ela.

==Stran '''292''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri292/index.html Jurčkove Jane šesti križ], &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. avgusta 2016&lt;/small&gt;==

Naša soseda Jana Pogačnik je na svojo šestdesetletnico povabila sosede, sorodnike in prijatelje. V 50 metrov oddaljeno gostilno na [[:w:sl:Srednja Dobrava|Srednji Dobravi]]. Vse najboljše, Jana!

&lt;poem&gt;
Draga Jana, dvakrat trideset je let naokoli.
Če še tako bi radi – mlajši mi ne bomo nikoli.
Sicer pa: kdo le voče tista mlada nora leta,
ko nas hormoni gonijo in življenje z nami opleta? 
Predajmo boljši se usodi: letos kakor lani
udobno na balkonu prepustimo se nirvani.
&lt;/poem&gt;

Njeni vnukinji Nika in Neja (na slikah od 42 dalje) imata v teh albumih že rezerviran prostor, gl. [http://slov.si/mh/galerije/galeri47/target4.html posnetek izpred enajstih let] (in [http://slov.si/mh/galerije/galeri51/target8.html še enega]) ali [http://slov.si/mh/galerije/galeri115/target43.html iz leta 2009.]

==Stran '''291''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri291/index.html Kakor siva skala sred viharjev], &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. avgusta 2016&lt;/small&gt;==

Prvi posnetek ima v Picasi številko 0: po projekciji filma o [[:w:sl:Tone Pretnar|Tonetu Pretnarju]] v tržiški knjižnici smo napravili eno skupinsko. 1: Rezka Švab je bila nekoč oskrbnica v planinski koči na Kofcah. 2: Z [[:w:sl:Zvonko Kovač|Zvonkom Kovačem]] in njegovo Ano smo bili na kosilu na Taležu nad [[:w:sl:Ribno|Ribnim]]. Šele čez nekaj dni sem izvedel, da je Zvonko letošnji [[:w:sl:Pretnarjeva nagrada|Pretnarjev nagrajenec]]. 5: Vidičeve z Zgornje Dobrave sem srečal na nedeljskem sprehodu. Posnetki 6&amp;ndash;22 so s kolesarjenja od Doba pri Domžalah preko Sv. Trojice na sv. Miklavža in preko Moravč nazaj, [http://www.geopedia.si/#T105_F11120:137_x476586.25_y109555.05893895001_s13_b4 opis je na Geopediji.] Literarni posnetki so tisti s pesnikom Jožefom Virkom (slika 6, ta je posodil verz za naslov te strani v albumu) in [[:w:sl:Dane Zajc|Danetom Zajcem]] (slika 10). Slike 23&amp;ndash;26 so z obiska pri mladih v Žireh. Slike od 27 do konca pa so vse s potepanja po Trenti in s poti tja in nazaj. Spala in zajtrkovala sva v Kekčevi domačiji v Zadnji Trenti, ki jo vodi nekdanji alpinist Mitja Lo Duca (slika 57). Prvi dan sva šla po lovski poti od Pri cerkvi na lovsko kočo Staro Utro (slika 36) in potem po razbitem terenu skoraj do vrha Plešivca (slika 43). Na srečo je na najbolj zaraščenih delih med borovci z žago napravil prehode 71-letni Lojze Hosner (Podskalar), ki živi na osmem ovinku stare italijanske ceste na Staro Utro in sva ga slučajno srečala ob povratku, nad 18. ovinkom (slika 47). Dva prijatelja je peljal na Srebrnjak, kjer je svojčas pasel ovce in pozna vsak kamen. Z njima, Heleno in Domnom, oba sta biologa (slike sem na njuno željo zbrisal iz galerije), sva se potem srečala ob pivu in dobri hrani v gostilni Metoja (Trenta 19 a). Naslednji dan je bil manj naporen, ogledala sva si tri zapotoške slapove (59&amp;ndash;61) v Zadnji Trenti; do zadnjega, največjega in najlepšega, je bilo treba malo poplezati. Zadnji štirje posnetki imajo opraviti s smrtjo lovcev, vodnikov, vojakov: ''memento mori''.

==Stran '''290''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri290/index.html Mati, podaljšan macchiato bi], &lt;br&gt;&lt;small&gt;10. avgusta 2016&lt;/small&gt;==

Vse so z enega samega kolesarjenja v Zasavju: [http://www.geopedia.si/?params=L14705#T105_L14705_F11120:136_x496504.125_y104406.1875_s14_b4 iz Renk do Polšnika in nazaj čez Tepe.] V Konjšici sta živela dva umetnika, pesnik [[:w:sl:Anton Medved (1869-1910)|Anton Medved]] in glasbenik [[:w:sl:Carlos Kleiber|Carlos Kleiber]]. Prvi ima infotablo, drugi pa spominsko sobo. Na Polšniku je prijazna in dobra gostilna, v Tepah imajo kulturni skedenj s klavirjem in drugimi inštalacijami. Napis v cerkvi se nanaša na hčer bratranca našega Valvasorja, ki je tu pokopana.

==Stran '''289''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri289/index.html Smrt fažizmu], &lt;br&gt;&lt;small&gt;10. avgusta 2016&lt;/small&gt;==

5. avgusta 1941 je bil na Vodiški planini nad Kropo ustanovljen Cankarjev bataljon in vsako leto je tam okrog tega dneva proslava. Slike niso podnaslovljene, ker ljudi ne poznam, od znanih pa so Mitja Štupnikar, Damjan Renko (1),  Drago in Zvonka Terlikar (15), zakonca Žakelj (23), Lado Nikšič (29), Milan Štibelj (30) z Zlato (31), Skirarjev Blaž (Cvetko) (32) z Ivanom Krivcem (33), župan Ciril Globočnik (34).

==Stran '''288''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri288/index.html Žeje ne boš trpel, če boš denar imel], &lt;br&gt;&lt;small&gt;5. avgusta 2016&lt;/small&gt;==

Prvi posnetek: sestanek v NUK-u (Damjan Huber in jaz v žoltih majicah zastopava Obdobja, v črno-beli kombinaciji pa so desno od naju Marjan Rupert z rokopisnega oddelka, Janko Klasinc v imenu dLiba, ravnateljica Martina Rozman Salobir in za PR Žiga Cerkvenik) je bil namenjen premisleku o proslavi Cankarjevega leta 2018. Posnetki 1–4 so s pokekčevskega piknika pri Hermanu v Volavju. Otvoril ga je sosedov Žare s predavanjem o ljubezni in razlago skulptur v svoji uti, oblikovani kot prebodeno srce (gl. [http://slov.si/mh/galerije/galeri173/target20.html posnetek izpred nekaj let]). Udeležence sem dovolj slikal že za prejšnji list v albumu, razen družine Kučuk-Stritar (Mojca, Blaž, Lučka), ki jih pa tule. 5: naša Mojca in Borut na kosilu pri Marički, 6–8 ljubljanski prosilci za azil s prenosniki, ki so jih podarili Mestna občina Ljubljana, gimnazija Franceta Prešerna v Kranju, Gorenjska banka in podjetnik Luka Manojlovic iz Nove Gorice.  9: Anja Šircelj je delala pri meni [[diplomske naloge|diplomo]], tokrat pa sva imela pogovor na zagorski ETV, ki so ga postavili tudi na [https://www.youtube.com/watch?v=6uso4ry96io Youtube.] 10–16: na pogrebščini po pogrebu našega učitelja [[:sl:w:Franc Zadravec|Franca Zadravca]], ki je bil v družinskem krogu, je govoril njegov prijatelj in kolega [[:w:sl:Ignacij Voje|Ignacij Voje]]. Naslednji dan je bila na SAZU žalna seja, kjer se je govornikom v imenu družine zahvalil sin Dušan Zadravec. Posnetki od št. 18 do konca so s kolesarjenja po jugozahodnih pobočjih Kuma. 29-kilometrsko turo s kakimi 700 metri vzpona plus eni uri hoda na do ričeta in jote na vrhu sem vpisal na [http://www.geopedia.si/lite.jsp?params=T105_F11120:135_x502990_y105950_s13_b4&amp;locale=sl Geopedijo.] Oskrbnik Ledinek je bil lani nagrajen za najboljšega planinskega oskrbnika, letos pa zato, ker je zmagal s prevelikim naskokom, ne sme sodelovati &amp;ndash; demokratično, ni kaj. Gorenja vas pod Kumom je eden najbolj zapuščenih predelov dežele na južni strani Alp. Tabla na posnetku 24 je posodila naslov tejle strani v albumu. Zadnjih dveh trpinov (29, 30), ni treba posebej predstavljati.

==Stran '''287''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri287/index.html Ta visoka rosojanska pot], &lt;br&gt;&lt;small&gt;12. julija 2016&lt;/small&gt;==
Spet po Kekčevih poteh, tokrat osem udeležencev, sami veterani, visoko povprečno starost je zbijala edino Manca Černivec. Stritar-Kučukom, ki so se nam nameravali pridružiti drugi dan od nasprotne strani, je ponagajalo Lučkino zdravje pa še zaletel se je nekdo vanje. En avto pustimo na Nevejskem sedlu (Na Žlebeh), z dvema pa gremo naprej do Stolbice. Od tod dobre tri ure vzpona do neoskrbovane koče Igor Crasso z 11 ležišči. Lep večer s peko klobase. Naslednji dan po južni strani Žrdi na bivak Marussich, glavnina vmes še po brezpotju na vrh Žrdi in čez Kaninske pode na sedlo Bela peč. Na koči Gilberti je koncert lokalne glasbe. Šoferji gremo po avtomobila v Stolbico, medtem ko glavnina sestopa. Piknik napravimo kmalu po ovinkih ob Jezernici.

==Stran '''286''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri286/index.html Od Grüna do Prešerna], &lt;br&gt;&lt;small&gt;12. julija 2016&lt;/small&gt;==

Prvi štirje posnetki so nastali za potrebe predavanja na SSJLK. Marijino znamenje v Križankah stoji namesto spominske plošče grofu [[:w:sl:Anton Alexander Auersperg|Antonu Alexandru Auerspergu]], ki je tu stala do 1919. Tudi tista na Bledu (Mala Zaka) je bila porušena po razpadu Avstro-Ogrske, obe pa sta bili postavljeni, še preden so Slovenci začeli postavljati spominska obeležja Prešernu. Tudi na Bledu na tem mestu danes razpelo prav nič slučajno nadomešča nekdanje obeležje brezbožnemu pesniku. Da se temu kraju reče Pod Krasjem, vedo le še stari domačini, recimo Milka Sebanc (slika 3). Mimogrede slikam še spomenik [[:w:sl:Mihajlo Pupin|Mihajlu Pupinu]], ki je zaslužen, da je po prvi svetovni vojni Bled pripadel Jugoslaviji in ne Italiji (slika 2). Tea Letonja (slika 4) je diplomirala pri Alešu iz časopisa ''Kralji ulice'', [[:w:sl:Janko Kos|Janko Kos]] (slika 5) je prišel istega dne v kabinet 218 s Tonetom Smolejem pogledat Prešernova rokopisa, ki ju je iz ZDA prinesel Luka Zibelnik. Nekaj minut pozneje smo rokopisa predstavili v predavalnici 15 zbranim medijem in drugi publiki (slika 6). Naslednji dan si jih je ogledal še ameriški veleposlanik Brent Hartley, ki sem ga dopoldne slučajno srečal v rokopisnem oddelku NUK-a (slika 7). Kipi na slikah 8&amp;ndash;12 stojijo na hodnikih v v NUK-u. Dva dni so Prešernove rokopise čuvali v trezorju v oddelčni knjižnici  (sliki 13 in 14). Slike 15&amp;ndash;26 so z obiska ljubljanskih prosilcev za azil na Gorenjskem. Organizirala ga je Mira. Najprej smo šli na borovnice h gostoljubni Zvonki Pretnar v Tržič, potem na Dobravo na kosilo in na sprehod po Radovljici; kip na sliki 21 je [[:w:sl:Cene Avguštin|Cene Avguštin]]. V Šivčevi hiši je bila ravno otvoritev razstave, kjer smo srečali kustodinjo Barbaro Boltar (slika 21), imena glasbenikov na sliki 23, ki sta nastopala na radovljiškem glasbenem festivalu, sem pa pozabil &amp;ndash; naj se oglasita, da dodam podnapis. 

==Stran '''285''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri285/index.html Pod Prešernovo streho], &lt;br&gt;&lt;small&gt;2. julija 2016&lt;/small&gt;==

Prva polovica strani (do slike 17) je z večera [[:w:sl:Prešernova rojstna hiša|na Ribčevini]] v Vrbi 10. junija, ki ga je ob 90-letnici [[:w:sl:Boris Paternu|Borisa Paternuja]] pripravil [[:w:slMatjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]]. Igralec Anatol Štern (ja, [[:w:sl:Artur Štern|Arturjev]] oče) je mojstrsko recitiral [[:w:sl:Krst pri Savici|Krst pri Savici]] (režija Zvone Šedlbauer, lektura Ludvik Kaluža). Z devetimi posnetki udeležencev (tudi [[:w:sl:Marija Pirjevec|Marija Pirjevec]], Mojca Seliškar, Peter Kolšek, Aleksander Skaza, Ludvik Kaluža, Andrej Jemec) sem osvežil Wikimedijino zbirko fotografij in gesla na Wikipediji.

19. posnetek ([[:w:sl:Ivan Cankar|Cankarjeva]] posmrtna maska) je z razstave ob obletnici Slovanske knjižnice v Ljubljani, tudi posnetek Prešernovega posvetila ''Krsta pri Savici'' [[:w:sl:Luiza Pesjak|Luizi Crobathovi]], pozneje Pesjakovi, je od tam. In ta posnetek nas vrača k Prešernu. Na sliki 21 je prva stran nove variante Slovesa od mladosti (1830), enega od dveh rokopisov (drugi je pesem Dohtar), ki je v [[:w:sl:Cleveland|Clevelandu]] naletel nanju ameriški lektor Luka Zibelnik. Njun zadnji lastnik Evgen Favetti ju je namenil Slovenskemu muzeju in arhivu v Clevelandu, v Ljubljano pa ju je Luka poslal z diplomatsko pošto, da bi [[:w:sl:Jana Kolar|Jana Kolar]] na njiju opravila spektralno analizo, ki naj potrdi avtentičnost dokumentov. Glede na to, kako lepo se novi varianti umeščata med doslej poznanih pet oz. šest besedilnih variant, je dvom v avtentičnost sicer izključen, lepo pa bo septembra v ''Slavistični reviji'' prebrati, kako se da z inovativno metodo spektralne analize datirati rokopise 19. stoletja; radiokarbonska analiza je za tako mlade tekste namreč neuporabna. Luka bo razložil, kako je prišel do dragocenosti in rokopisa opisal, moj del bo vzporedna predstavitev besedilnih variant in njihovi primerjalni prepisi, sledila bo Lukova statistika Prešernovega akcentuiranja, [[:w:sl:Aleksander Bjelčevič|Aleševa]] verzološka  analiza in moje zgodbe Prešernovih rokopisov. Zadnje večje odkritje Prešernovih rokopisov je iz začetka 1960. let &amp;ndash; gre torej za redek dogodek. Rokopise postavim najbrž v Wikimedijino Zbirko, obljubljeni pa so tudi Rokopisnemu oddelku v NUK-u in Digitalni knjižnici Slovenije.

Posnetka 28 in 29 sta iz Bohinja: Kristina je v bifeju postregla s kavo, umetnostne zgodovinarje pa prosim za razlago rezbarij na stropu preddverja cerkve sv. Janeza.  Na 30. sliki je spet Srednja Dobrava izza moje delovne mize. Triglav (slike 31&amp;ndash;33) je s Tošca, spet vsakoletno sezonsko slikanje. Zadnjih sedem fotografij je s pročelja Bulovčeve hiše v Radovljici.

==Stran '''284''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri284/index.html Tukaj počiva], &lt;br&gt;&lt;small&gt;9. junija 2016&lt;/small&gt;==

Zima se je prevesila v poletje. Prvih šest posnetkov je s turne smuke 17. maja s sedla Vršič nad kočo Gilberti (tam sem srečal nekega Christiana in ga shranil na sliko 1). Slike 6&amp;ndash;18 so iz Logarske in Savinjske doline. Uspomeničena Fran Kocbek in Johannes Frischauf ter dekleti ob Neži (slika 10) so bili posneti pred planinskim domom, Ela (slika 6) pa v bližini. Z [[:w:sl:zgornjesavinjski želodec|zgornjesavinjskim želodcem]] nam je v Ljubnem postregla Nuša; vidim, da geslo na Wikipediji še nima fotografije; jo že nalagam in opremljam geslo z njo. V [[:w:sl:Gornji Grad|Gornjem Gradu]] je bila na poti nazaj zaradi priprav na birmo cerkev odprta in sem medtem, ko je kaplan po kaplarsko z glasnim »Mirno!« ekserciral botre in birmance po cerkvi, lahko fotografiral reliefe [http://www.gorenjci.si/osebe/kacijanar-ivan/311/ Ivana Kacijanarja] in prvih ljubljanskih škofov [[:w:sl:Žiga Lamberg]]a, [[:w:sl:Urban Tekstor|Urbana Tekstorja]] in [[:w:sl:Krištof Ravbar|Krištofa Ravbarja]] (slednja mi ni dobro uspela in je tu ni) v preddverju. &amp;mdash; Lojzeta s Pristave pri Tržiču (slika 19) priporočam pri težavah s čmrlji: zvečer jih iz gnezda kje pod streho pobere v čmrljnjak in jih ponudi kmetom, ki jih potrebujejo za opraševanje paradižnika. Fotke od 20 do 36 so z dvodnevnega skoka na [[:w:sl:Cres|Cres]]. Severno od mesta sta dobro uro veslanja oddaljena dva lepa zaliva, enemu se reče Žakenj (lahko pa je to le uvala Propovedna?), drugi pa je uvala Draženj pred rtom sv. Blaža, ki je imel nekaj deset metrov nad zalivom tudi svojo cerkvico, dokler se ni podrla. Južno od mesta je vse do Valuna peščenih zalivov pod terasami z oljkami še več, dostopni so v glavnem samo z morja. Štiri kilometre pred mejnim prehodom Sočerga tabla usmeri proti pokopališču pri cerkvi sv. Lovreča. Zanimiva je istrska hrvaško-slovensko-italijanska mešanica na nagrobnikih (zadnji dve sliki). Naj povem še to, da sem odlomil rampo na mejnem prehodu Sočerga. Nedavno so jo premontirali tako, da se potnik ustavi tik za njo, da lahko pomoli osebne dokumente policistu za okencem. Ko ta dokumente vrne, voznik spelje in spregleda, če uslužbenec rampe slučajno še ni dvignil. Menda se lômi rampe kar vrstijo in človek se vpraša, ali je (mimo površnosti voznikov) za to kriva šlamparija načrtovalcev naprave ali potreba po utrjevanju pomena meje kot točke zaustavljanja namesto točke prehajanja.

==Stran '''283''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri283/index.html Abrahamova vojska], &lt;br&gt;&lt;small&gt;16. maja 2016&lt;/small&gt;==

[https://sl-si.facebook.com/Gostilna-Pri-Mari%C4%8Dki-120197934664755/ Dobravska gostilničarka] Marička Jakša je dopolnjenih 50 proslavila v dvorani kulturnega doma na [[:w:sl:Lancovo|Lancovem]]. Ob tej priložnosti je nastala tale grafomanija:
&lt;poem&gt;
::Marička naša radoživa
::po petdesetem še – uživa,
::cel svet ureja izza šanka,
::dobravska je blagovna znamka.
&lt;/poem&gt;

Imen portretiranih gostov nisem dodajal, ker bi se lahko kje zmotil in ker nočem preveč izzivati zamerljivega slovenskega zasebnovarstvenega zakona, čeprav so nekateri od njih poznani v javnosti in so zanimivi za lokalni enciklopedični popis. Naj povzamem: bil je dober žur do jutranjih ur. Slike marljive Maričkine družine so od 22 do 27. Zadnjih šest fotografij je z nedeljskega izleta iz Hrastovelj k obrambnemu stolpu iz 11. stoletja nad [[:w:sl:Podpeč, Koper|Podpečjo]]. Ela je gor grede spala, dol grede pa je trgala glave rožam ob poti.

==Stran '''282''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri282/index.html Cvetje v zimi ali Slovo od mladosti], &lt;br&gt;&lt;small&gt;12. maja 2016&lt;/small&gt;==

Naslov sta tej strani v albumu dali prva fotografija cvetočega drevesa po obilnem spomladanskem sneženju in tri fotografije neznanea abrahamovca z Bohinjske Bele proti koncu strani (22&amp;ndash;24), vse prizivajo v zavest probleme z minevanjem, kot jih tematizira slovenska literarna klasika ([[:s:sl:Cvetje v jeseni|Cvetje v jeseni]], [[:s:sl:Slovo od mladosti|Slovo od mladosti]]). Na ljubljanski železniški postaji vstopam in izstopam; ob petkih in ponedeljkih je tu veliko študentk, ki se s kovčki ali nahrbtniki odpravljajo nazaj v provinco ali iz nje prihajajo (slika 1). Ograja na sliki 2 je z Zvoha, naslednjih pet posnetkov (3&amp;ndash;7) pa s prvomajske smuke po nekdanjem smučišču Kobla: veselima Mariborčankama sem svetoval pri parkiranju na zasneženi cesti, Kmetije pod Črno prstjo na sliki 7 [http://slov.si/mh/galerije/galeri124/target19.html sem nekoč s tega konca že slikal,] [http://slov.si/mh/galerije/galeri124/target21.html Črno prst] (slika 6) tudi. Kmetija Pr Mrako (slika 8) je na Kolodvorski 5 na Bledu. Fotke 9&amp;ndash;14 so bile posnete ob obisku Azilnega doma v Ljubljani. Muhamed iz Sirije (10 in 14) je založnik in pesnik, drugi pa so vse mogoče. V domu nimajo internetnega priključka in tudi televizije ne; in kuharja imajo menda slabega &amp;ndash; da se slučajno ne bi razvadili in želeli še koga pripeljati sem. Slovensko se je v dveh mesecih najbolje naučil Hasan. 

Na Košuti je bila 7. maja zjutraj dobra smuka (slika 15), z nje posnetek Košutice. 18&amp;ndash21 so bile posnete s poti Kupljenik&amp;ndashBabji zob. Ime vasi seveda spomni na Budalovo zgodovinsko povest ''[[:s:sl:Križev pot Petra Kupljenika|Križev pot Petra Kupljenika]]'', ki jo imamo na Wikiviru v obeh izdajah, tudi [[:s:sl: Križev pot Petra Kupljenika (1911)|revijalni v LZ]]. Na 25&amp;ndash;27 je seveda  naša Ela; staršev nisem nič vprašal za dovoljenje, če smem slike objaviti na spletu; če me kdo prijavi, bi me bila država dolžna v skladu z noro domačo zakonodajo preganjati. Čop, Prešeren in Bleiweis z naslednjih kranjskih slik (28&amp;ndash;32) me ne morejo prijaviti in jim tudi na misel ne bi prišlo. Lahko pa se najde pismouk, ki bo zahteval izrecno dovoljenje kamnoseka, ki je obnovil vodnjak. Tudi Eva Premk Bogataj najbrž ne bo huda, ker sem mimogrede za opremo članka [[:w:sl:Pot Jeprškega učitelja|Pot Jeprškega učitelja]] na Wikipediji v okivur [[:w:sl:Slovenske literarne poti|zbirke naših literarnih poti]] posnel še z infotablo o njeni babici, literarni zgodovinarki Marji Boršnik in gozdno izposojevalnico knjig (33 in 34). Tihčev spomenik Cankarju na Trgu republike (35) ima poleg pisateljevega podpisa (26) še citat »Moje delo je slutnja zarje«. Preoptimistično za današnji čas, ne bom zavajal s posnetkom.

==Stran '''281''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri281/index.html Dovolj smo gospodinjile], &lt;br&gt;&lt;small&gt;20. aprila 2016&lt;/small&gt;==

Slika 0: V Državnem svetu je dobro kazalo z wikipedijsko pobudo za odpravo trapastega 44. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (gl. [[:w:sl:Spremembe zakona o kulturni dediščini|Spremembe zakona o kulturni dediščini]]), pa nazadnje ni bilo iz vsega skupaj nič (gl. tudi moj članek [[44. člen]] na Wikiverzi). Nadaljnje bele slike: sneg je to sezono zapadel pozno in se zgodaj poslavlja. Lepa je bila tura na Škrbino v Bohinjskih spodnjih gorah, s spustom v Ukanško suho, ki je nismo poznali. Jure in Nejc sta hotela v enem dnevu opraviti s triglavsko magistralo, pa sta neučakana že na začetku zgrešila in se pomotoma vzpela na Vogel, tako da sem ju dočakal na Konjskem sedlu; potem sta skočila še na Podrto goro in Zeleni vrh. Grafit na Metelkovi na sliki 15 je posodil stavek za naslov tele strani v albumu. O produktivnosti imam drugačno stališče kot pisec oz. piska. Le zakaj bi moral nanjo gledati iz perspektive kapitalističnega izkoriščanja namesto iz perspektive osebnega užitka in njene koristi za javno dobro? Slike 16&amp;ndash;18 so s ture na Stol po dolini za Srednjim vrhom, kjer tudi še nisem hodil. Neznani par, ki se je pripeljal nasproti, me je prijazno pozdravil, ker sta me imela za Roka Medjo :) Slika 19 in 20 sta s predavanja bibliotekarjem (gl. [http://slov.si/mh/dobreknjige.pptx prosojnice]) v prostorih NUK-a na Leskoškovi ulici. Sliki 21 in 22 sem posnel po igri lokalne gledališke skupini na Srednji Dobravi. Igrali so komedijo Matjaža Zupančiča Reklame, seks in požrtija. Slike do konca so od danes. Triglav s poti na Križ slikam vsako leto, pa sem ga še letos. Že pred šesto zjutraj je bilo pri koči pod Peričnikom v vratih vse razsvetljeno, polno ljudi in vozil. Mislil sem, da ima policija ali gorska reševalna služba manevre, pa se je naz grede razodelo, da snemajo reklamo &amp;ndash; ne, kapitalizem se še čisto nič ne poslavlja. Na poti domov sem slikal še novi kip [[:w:sl:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]] v Podbrezjah (pa še enkrat [[:w:sl:Karel Mauser|Mauserja]] tik zraven, ker je bila svetloba boljša kot zadnjič.

==Stran '''280''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri280/index.html Kozliček je preživel], &lt;br&gt;&lt;small&gt;22. marca 2016&lt;/small&gt;==

Prvih deset fotk je iz [[:w:sl:Zanigrad|Zanigrada]], kamor smo se z Elo podali na izlet iz Hrastovelj, medtem ko so njeni starši plezali v Ospu. Na št. 1 nas je s flancati in vinom prijazno pogostila Dorjana Toskan, ki ima tudi ključ cerkve sv. Štefana z lepimi freskami iz 15. stoletja (gl. [http://giskd2s.situla.org/MK_Zapiski/z002-1376.pdf Zadnikarjev opis.] Slike 10&amp;ndash;13 so s fotografiranja za Wikipedijo: [[:w:sl:Majda Kne|Majda Kne]] je v kabinet 218 na FF pripeljala režiserja [[:w:sl:Tone Frelih|Toneta Freliha]] in literarnega zgodovinarja [[:w:sl:Andrijan Lah|Andrijana Laha]], ki so se zadnjič udeležili pogovora o žanrski literaturi v Konzorciju; naslednjič pripelje še Katarino Bogataj Gradišnik. Posnetki 14&amp;ndash;19 so s protesta proti rasizmu in fašizmu v Ljubljani. Mira in Špela sta tu srečali svoje učence iz azilnega doma, za Wikipedijo pa sem ujel v objektiv še aktivista [[:w:sl:Uroš Lubej|Uroša Lubeja]]. Nadaljnji posnetki dokumentirajo lepe vzpone na [[:w:sl:Begunjščica|Begunjščico]], Begunjsko Vrtačo in [[:w:sl:Rodica|Rodico]] ter smuko z njih. Prekinjajo jih trije z Zgornje Dobrave. [http://slov.si/mh/galerije/galeri280/target24.html Kozličku,] ki še nima imena, je po rojstvu slabo kazalo, a je preživel. In to je pri Slovencih že veliko, zato sem ga dal v naslov tele strani v albumu.

==Stran '''279''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri279/index.html Ljudje z rano], &lt;br&gt;&lt;small&gt;9. marca 2016&lt;/small&gt;==
 
Prvi štirje posnetki so s sveže zasneženih Mrežc nad planino Lipanco, [http://slov.si/mh/galerije/galeri279/target4.html posnetek 4] je iz [[:w:sl:Zajzera|Zajzere]], od koder smo se povzpeli do pod Škrbine Prednje Špranje, potem pa zaradi razmočenega snega obrnili. Begunjščico in Stol rad fotografiram z okna svoje delovne sobe, kadar se igrata z oblaki. Posnetka 7 in 8 sta s pogovora o žanrski literaturi v knjigarni Konzorcij, ki ga je vodila [[:w:sl:Majda Kne|Majda Kne]]; z Majdo se poznava iz kranjske gimnazije, ki jo je obiskovala leto pred mano. Sliki 9 in 10 sta iz Geodetskega inštituta v Ljubljani oz. izpred njega. Miro Pencelj mi je pripravil zračne posnetke Dobrav iz let 1954, 1976, 1996 in 2006, ki jih bom postavil na dobravsko spletišče; preslika jih lahko obiskovalec zastonj, so pa take preslikave slabe in komaj uporabne; kvalitetno jih preslikajo sami za neskromnih 40 eur, česar si pa kot aktivist prostega dostopa do podatkov, ki so bili pridobljeni z davkoplačevalskim denarjem, nočem privoščiti. Na poti z Geodetskega inštituta sem slikal še Lihartovo ljubljansko prebivališče (sliki 11 in 12). Naslednjih osem posnetkov (13&amp;ndash;20) je s protesta na Kotnikovi ulici, pred azilnim domom, proti rasistični politiki do beguncev. Za Wikimedijino Zbirko sem slikal [https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Bostjan_Lajovic2.jpg Boštjana Lajovca,] kar tako pa njegovo nekdanjo sošolko na slovenščini Heleno Vovk (bil sem mentor njunemu letniku), Alenko Resinovič in Mileno Blažić. Tudi [https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Andrej_Masera.jpg Andreja Mašero] (slika 20) sem postavil na Commons. Posnetek 14 spremljajo verzi, prepisani z nekega protestniškega plakata, ki se nanašajo na rasistično odločitev učiteljev kranjske ekonomske gimnazije, da ne sprejmejo šestih begunskih otrok. Naslednja dva posnetka sta z meglene ture na Srenjski preval, na predzadnjem je naša Ela in na zadnjem Kosovelovi verzi na nekem vrtu v Žireh, slikani čez ograjo. Dali so naslov tejle strani v albumu. Besedilo Intronacionale mi je za tole objavo poslal [[:w:sl:Andrej Rozman - Roza|Andrej Rozman Roza]]. Uporabil sem ga že na predavanju. Je v prostem dostopu, vendar za razliko od fotografij tule, ki so postavljene pod licenco CC BY, ni za prosto uporabo. Za morebitno nadaljnjo uporabo je treba [mailto:roza@roza.si vprašati avtorja.]

==Stran '''278''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri278/index.html Hvalen budi Jezuš Kristuš], &lt;br&gt;&lt;small&gt;19. februarja 2016&lt;/small&gt;==

Slike 0&amp;ndash;8 &amp;ndash; končno sneg! Z Borutom ([http://slov.si/mh/galerije/galeri278/target5.html slika 5]) sva ga šla proslavljat na Dovško Babo, kjer sem za posnetek prosil mojstranškega gorskega reševalca Janez Brojana ([http://slov.si/mh/galerije/galeri278/target8.html slika 8]). Naslednji trije posnetki (9&amp;ndash;11) so z Lepe špice (Cima bella) nad Ukvami v Kanalski dolini; tja sva šla z Miro. Andraž Jež ([http://slov.si/mh/galerije/galeri278/target12.html slika 12], gl. npr. {{COBISS|ID=280316160}}) se je pustil slikati v lokalu za Filozofsko fakulteto. Vsi nadaljnji posnetki (od 13. do konca) so nastali na poti v Toplice Sv. Martin na Muri v [[:w:sl:Medžimurska županija|Medžimurju]] in nazaj domov. Tja grede je bil postanek pri [[:w:sl:Sveta Trojica v Slovenskih Goricah|Sveti Trojici v Slovenskih Goricah]], ki kulturno živijo od [[:w:sl:Alojz Kraigher|Alojza Kraigherja]], [[:w:sl:Ivan Cankar|Ivana Cankarja]], [[:w:sl:Oroslav Caf|Oroslava Cafa]], lahko pa bi dodali vsaj še [[:w:sl:Ožbalt Ilaunig|Ožbalta Ilauniga]] iz bližnjega Lenarta, ki je bil menda predloga za Kraigherjevemu ''[[:w:sl:Kontrolor Škrobar|Kontrolorju Škrobarju]]''. To kar so za Celje Celjski grofje, so za [[:w:sl:Čakovec|Čakovec]] [[:w:hr:Knezovi Zrinski|bani Zrinski]]: oboji so v spopadu s Habsburžani potegnili ta kratko. Toplice, ki jih Garmin še ne pozna in zavaja popotnika na stranske poti Železne Gore, se ponašajo z življenjsko filozofijo [[:w:sl:Rudolf Steiner|Rudolfa Steinerja]], ki je bil rojen blizu Čakovca (in ki je mdr. vznemirjal tudi Alojza Gradnika). Ker mi je tuja tako Steinerjeva ezoterika kot njena sodobna turistična izraba, nimam na to temo nobenega posnetka. Pač pa sem ponovno fotografiral [[:w:sl:Franc Miklošič|Franca Miklošiča]] v [[:w:sl:Ljutomer|Ljutomeru]]; stari posnetki so bili namreč na klasični film in jih še nisem digitaliziral. Medtem so meščani naročili še kipe [[:w:sl:Radoslav Razlag|Radoslava Razlaga]] in [[:w:sl:Karol Grosman|Karla Grosmana]] (starega očeta [[:w:sl:Meta Grosman|Mete Grosman]]). Predzadnji posnetek ([http://slov.si/mh/galerije/galeri278/target33.html slika 33]) informacijske table na mestu [[:w:sl:Taborsko gibanje|prvega velikega slovenskega političnega zborovanja]] leta 1868 nas spomni, da se je slovenstvo začelo na ljudski, množični ravni (bilo je 7000 udeležencev) dogajati šele globoko v drugi polovici 19. stoletja.

==Stran '''277''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri277/index.html Ako greš po cesti, ki pelje iz Kranja v Tržič, prideš v slabih treh urah do župnijske vasi Križe], &lt;br&gt;&lt;small&gt;10. februarja 2016&lt;/small&gt;==

[http://slov.si/mh/galerije/galeri277/target0.html Slika 0] &amp;ndash; je bila posneta iznad kamnoloma v Kamni Gorici; na povečavi se vidi naša hiša na [[:w:sl:Srednja Dobrava|Srednji Dobravi]].

Slike od 1 do 18 so s poti na Kozjansko, v Straško Gorco pri Prevorju, kamor sva šla z Miro k Plankovim kupovat traktor TV 420. Kraji so nama bili čudno znani in doma sva ugotovila, da sva prav tam pred petimi leti že kolesarila (gl. [http://slov.si/mh/galerije/galeri133/index.html 133. stran tega albuma]). To so kraji razbojnika [[:w:sl:Franc Guzaj|Guzaja]], ki je postal, tako kot vsi razbojniki, hvaležen literarni predmet, in zgodovinske romanopiske [[:w:sl:Ana Wambrechtsamer|Ane Wambrechtsamer]]; vseh znamenitosti ob poti zato nisem še enkrat slikal. V Repušu tabla usmeri v muzej na prostem z imeno Kozjanska domačija. Jurklošter je še vedno zanemarjen [http://slov.si/mh/galerije/galeri116/target15.html tako kot leta 2009.] V Laškem so imeli ravno pustni sprevod. 

Slike od 19 do 25 so s predstavitve ponatisa [[:w:sl:Josip Lavtižar|Lavtižarjeve]] zgodovinske povesti o turških vpadih ''[[:s:sl:Junaška doba Slovencev|Junaška doba Slovencev]]'' (1936) v Križah, kjer se povest dogaja. Prvi stavek povesti je dal naslov tej strani v albumu. Za ponatis redke knjige sem napisal [http://www.slov.si/mh/lavtizar2.html spremno besedo] in [[:v:sl:Josip Lavtižar in Križe|v nagovoru]] primerjal begunsko izkušnjo Slovencev iz 15. in 16. stoletja z današnjo ter apeliral na krščansko sočutje z ljudmi, ki so bili prisiljeni zapustiti vse, da bi preživeli. Prireditev je bila ob slovenskem kulturnem prazniku. Lado Srečnik je zanjo pripravil razstavo Križe nekoč in danes, tržiški župan [[:w:sl:Borut Sajovic|Borut Sajovic]] je recitiral Prešernovo [[:s:sl:Elegija svojim rojakam|Elegijo svojim rojakom]], Jožica Koder je povest jezikovno posodbila, zraven nje (slika 21) je direktorica knjižnice Toneta Pretnarja v Tržiču Marinka Kenk Tomazin. Dogodek je pripravil Janez Kavar, poznan po ''Kriških prigodah'' {{COBISS|ID=243721984}} in še čem, ime zgodovinarke zraven sem pozabil in jo osramočeno prosim, naj mi ga zaupa še enkrat. Igor Mokorel je gimnazijski sošolec, zdaj sodnik.

==Stran '''276''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri276/index.html Gospod, o Bog, saj vemo, da si z nami], &lt;br&gt;&lt;small&gt;1. februarja 2016&lt;/small&gt;==

*[http://slov.si/mh/galerije/galeri276/target0.html Slika 0] je nastala za geslo [[:w:sl:Levstikova nagrada#Levstikovi nagrajenci za življenjsko delo]] na Wikipediji.
* [http://slov.si/mh/galerije/galeri276/target1.html Slika 1] &amp;ndash; prevajalka Patrizia Raveggi je bila nekoč lektorica za italijanščino na Filozofski fakulteti; gl. njeno [http://slov.si/mh/galerije/kekec2/target22.html sliko iz leta 1996].
*Slika 2 in 3 sta z urejanja težko najdljivih spomenikov na Jelovici; Ivan Krivec iz Adergasa je mojster za take reči. 
*Vse nadaljnje slike so iz Dobove 1. februarja. Ponoči je prišel samo en vlak, tako da smo bili z delitvijo hrane in čiščenjem šotorov ob dveh že gotovi. Tudi za slikanje je bilo tokrat več časa kot [http://slov.si/mh/galerije/galeri269/index.html novembra] in [http://slov.si/mh/galerije/galeri273/index.html decembra,] pa za vzpon do [http://www.zaplana.net/izleti/svVid_Catez/ sv. Vida nad Čatežem nad Savo.] Kristus na zadnji sliki je v obraz precej podoben beguncem.

==Stran '''275''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri275/index.html Pri Almi in Celjskih: Zvečer pa na Vodiško planino], &lt;br&gt;&lt;small&gt;17. januarja 2016&lt;/small&gt;==

[http://slov.si/mh/galerije/galeri275/target0.html Slika 0] &amp;ndash; Franc Kosel, nedavno upokojeni profesor Strojne fakultete UL pred vhodom na FS, [http://slov.si/mh/galerije/galeri275/target1.html slika 1] &amp;ndash; Anja Nikolavčič načrtuje magisterij iz prostora v slovenski kmečki povesti. Slike 2&amp;ndash;22 so z novoletne oddelčne ekskurzije v Celje. O Almi Karlin nam je pripovedovala Barbara Trnovec, mi pa smo poznavalki nevzgojeno vpadali v besedo z vprašanji in svojimi mnenji. Teme so bile seveda vroče: njena izbira nemščine in posledično manjša naklonjenost slovenskih rojakov za njeno mitizacijo; ker ni bila lezbijka, tudi na zavzeto pozornost aktivistk ne more računati. Jo bo mogoče kdaj vpisati med deset največjih svetovnih popotnikov? Trenutno je tudi med prvimi tridesetimi še ni, gl. [http://www.theexpeditioner.com/2011/12/19/the-30-greatest-travelers-of-all-time/ članek v časopisu ''TheExpeditioner''.] V opravičilo sem pravkar vpisal v [[:w:sl:Alma Maksimilijana Karlin|Almino geslo na Wikipediji]] njeno knjižico o Karlinovi, zraven pa še nedavno izšli strip o popotnici, ki sta ga podpisala scenarist Marijan Pušavec in risar Jakob Klemenčič (gl. še oglas na [http://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=2397 Dobreknjige.si]). Popravil sem napačne datume njenega rojstva in smrti, ki so se pritihotapili iz avstrijskih enciklopedičnih virov, popraviti jih bo treba še v drugojezičnih geslih o popotnici. Mimogrede: Almin kip v Celju si lahko ogledamo samo na tujih Wikipedijah (npr. na [[:w:de:Datei:Celjski dom kolodvor Alma Karlin.jpg|nemški]]), na slovenski pa zaradi naše zaribane avtorske zakonodaje, ki ne pozna svobode panorame, ne. 

Naših kolegic na slikah ni treba posebej predstavljati, prijazna kustosa, ki sta nas vodila po podzemlju Knežjega dvora in po razstavi o Celjskih grofih (kdor ni poslušal, lahko prebere [[:w:sl:Celjski grofje|o njih obširen članek o grofih na Wikipediji]]), Jure Krajšek in Rolanda Fugger Germadnik, sta na slikah 10 in 11, za razlago motivov na reliefih od 12 do 16 prosim poznavalce. Kulturni obhod Celja naj bi zaključili v erotični galeriji Račka, ki pa je bila zaprta, namesto nje so tu posnetki iz razstavnih prostorov eno nadstopje nižje v Kvartirni hiši (20 &amp;ndash; Alma, 21 &amp;ndash; improvizirana varianta [[:w:en:American Gothic|Ameriške gotike]] z galeristoma v glavni vlogi in 21 &amp;ndash; vhod v Kvartirno hišo, kamor je zahajal k svoji problematični ljubici [[:w:sl:Alfred Nobel|Alfred Nobel]], ko je ta še živela v Celju).  

S turne smuke na Prevalo nad Žlebmi nimam posnetkov, ker sem fotoaparat pozabil v avtu, pa tudi vreme se je skazilo, le posnetek Ponc s ceste ([http://slov.si/mh/galerije/galeri275/target23.html slika 23]). Slike od 24 do konca so s podelitve nagrad najbolj zavzetim pohodnikom na [[:w:sl:Vodiška planina nad Kropo|Vodiško planino nad Kropo]]. Podelitev je bila v Partizanskem domu na planini. Mira je bila s 177 vzponi (dobrih 500 m vzpona) med ženskami druga, prehitela jo je Juretova sošolka Mojca Valič. Drago Terlikar je Mirin bratranec, servisiral je jeseniške hokejiste, sicer pa je kolesar in tudi &quot;vodičar&quot; s po štirimi vzponi dnevno. [http://slov.si/mh/galerije/galeri275/target35.html Možak na sliki 35] je slučajno prav tedaj praznoval svoj 60. rojstni dan, Lara in Manja, nečakinji oskrbnice Hajdi iz Bohinjske Bistrice sta kelnarili, fanta na sliki 37 in 38 sta igrala in prepevala, vesela zelena bratovščina z zadnjih dveh slik je ostala v koči menda do jutra; če bo čas, postavim nekaj njihovega muziciranja in prepevanja, ki po ekstatičnosti ni bilo daleč od scen v Prežihovi ''Jamnici'', na Youtube.

==Stran '''274''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri274/index.html Na Gori se že &quot;ta dolga&quot; zvoni, midva pa se še odpravila nisva], &lt;br&gt;&lt;small&gt;9. januarja 2016&lt;/small&gt;==

Naslov je stran dobila iz Tavčarjevega [[:s:sl:Cvetje v jeseni (LZ)|Cvetja v jeseni]], LZ 1917, nanaša pa se na [http://slov.si/mh/galerije/galeri274/target1.html drugi posnetek.] Primernih stavkov je v povesti za potrebe literarnega pohodnika na pretek, npr.: &quot;Hodil sem od Jelovega brda proti Malenskemu vrhu ter kakor vselej, kadar sem stopal po ti poti, jemal vase lepoto pokrajine.&quot; Ali pa &quot;Pod Malenskim vrhom sva obstala na mestu, ki mu pravijo „Na Poklonu“. To je tratina sredi gozda, odkoder se vidijo štiri cerkve. Za tabo Mati Božja na Gori, pred tabo Sv. Martin v Poljanah, na eni strani Čabrače, na drugi Gabrška gora. Kaki svetniki so tam, tega vam danes ne morem več povedati. V prejšnjih bolj pobožnih časih so ljudje na tem mestu obstajali in se proti vsaki cerkvi poklanjali.&quot; Tudi naslednji trije posnetki so iz teh krajev: Jelovo brdo, kjer gospodarijo Presečnikovi, je v naravi [[:w:sl:Gorenja Žetina|Gorenja Žetina]]. Ko sem gledal, ali ima Wikipedija kaj o [[:w:sl:Rupnikova linija|Rupnikovi liniji]], ki je tekla čez Blegoš in se z enim od njenih bunkerjev začne tale stran ([http://slov.si/mh/galerije/galeri274/target0.html slika 0]), sem v članku našel [http://slov.si/mh/galerije/galeri156/target1.html svojo fotografijo istega bunkerja] iz leta 2011, ki jo je Sporti postavil v Zbirko. [http://slov.si/mh/galerije/galeri274/target5.html Slika 5] je s proslave 50-letnice naše tajnice Branke Kotnik (več slik je na [http://www.slov.si/tajnica-branka-kotnik-jih-ima-50/ oddelčnem spletišču]), na naslednji pa sta [[:w:sl:Aleksandra Derganc|Aleksandra Derganc]] in [[:w:sl:Ada Vidovič Muha|Ada Vidovič Muha]] po seji ''Slavistične revije''. Fotograf Tihomir Pinter ([http://slov.si/mh/galerije/galeri274/target7.html slika 7]) me je obiskal, da sva v Zbirko postavila tri [https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vladimir_kavcic3.jpg njegove portrete Vladimirja Kavčiča.] Svoj portret Tihomirja Pinterja sem postavil v Zbirko; kdo pa napiše na Wikipedijo članek o mojstru, ki je poznan po fotografijah slovenskih umetnikov in pisateljev?

Posnetki 8&amp;ndash;11 so s Pokljuke in iznad Žirovnice, dvanajsti dokumentira slovensko žično mejno norost v Metliki, 13&amp;ndash;16 so s silvestrske [[:w:sl:Kriška gora|Kriške gore]] in [[:w:sl:Tolsti vrh|Tolstega vrha]] nad Tržičem; Ana in Primož nista imela fotoaparata in sta me prosila za fotko; če me ne bi, bi ju nagovoril sam :) 17&amp;ndash;21 so bili napravljeni v [[:w:sl:Žiganja vas|Žiganji vasi]] pri Irmi in Reinhardu. Zavetišče na Kalu ([http://slov.si/mh/galerije/galeri274/target22.html slika 22]) je na poti iz Tržiča proti [[:w:sl:Kofce|Kofcam]]. 3. januarja je naša Ela dopolnila eno leto, na zadnji od treh slik je s svojim stricem Lukom Tavčarjem v [[:w:sl:Žiri|Žireh]]. Metod Staroverski ([http://slov.si/mh/galerije/galeri274/target27.html slika 27]) je gostilničar iz Krope, z Miro sva ga srečala na poti na [[:w:sl:Vodiška planina nad Kropo|Vodiška planina]]; ta ima planincu na izbiro zavite in tudi ravne poti :)

==Stran '''273''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri273/index.html ISIS d. o. o.], &lt;br&gt;&lt;small&gt;19. decembra 2015&lt;/small&gt;==

Slike 3&amp;ndash;8: V Dobovi so sami slavisti: zadnjič sem naletel na Marjanco, tokrat sta se razkrili dve nekdanji študentki (ju ni na slikah) in Nicolas Hanot iz Belgije, ki je trenutno lektor za francoščino na FF UL. Prostor, na katerem stojijo šotori, je zdaj asfaltiran, mogoče delo teče nekoliko bolj rutinirano, glavne pomanjkljivosti pa so ostale. Ni ozvočenja niti pripravljenosti, da bi prišleke (in prostovoljce) obveščali, kam gredo zdaj, koliko časa bodo ostali, kam gredo naprej. Vedno se najde kak policist, ki vidi svoje poslanstvo v tem, da se zadira nad ljudmi, jih priganja ali celo peha, čeprav ni nobene potrebe po naglici. Begunci bodo polegli po dekah, policaji pa bodo spet brezdelno postajali pred šotori. Delajo v glavnem prostovoljci, med plačanimi vodji izmen pa niso redki taki, ki pridejo delat samo zmedo z navzkrižnim ukazovanjem, ki naj bi jim utrjevalo avtoriteto. V enem šotoru begunce &quot;razorožujejo&quot;: škatle, ki jih praznimo v kontejner (vse v zvezi begunci se definira kot &quot;kužno&quot;), so polne ščipalk za nohte (res nevarno orodje), ogledalc, pilic, zobnih krem (potencialni eksploziv?), britvic za osebno higieno, kosov oblačil, nov, še ne uporabljen šotor (so bile nevarne njegove zložljive palice?), neodprtih konzerv. V šotorih, kjer so jedli, je še več napol izpraznjenih konzerv, kartonov z mlekom, kosov kruha, plastenk z vodo, ponošenih čevljev. Res delajo malomarno s hrano, ampak saj bi lahko nacija, ki zna izvesti Planico, delitev hrane organizirala bolj profesionalno in bolj racionalno, če bi to hotela. Tako pa &quot;nadrejeni&quot; pravijo: ''zanje je že dobro'' ali: ''saj se imajo čisto v redu'' &amp;ndash; kot da so si prišli v Dobovo privoščit le malo taborjenja. Ravnamo mi kaj boljše s hrano? Bogve kam so pred dnevi, ko smo imeli prednovoletno zakusko, stresli ostanke kanapejčkov in peciva, kam zlili nepopito natočeno penino? Beguncev nisem fotografiral, ker je to prepovedano, ko gredo skozi špalir in je treba hiteti z delitvijo hrane, pa tudi priložnosti ni prave. Tudi pogovarjati se z njimi ne bi smeli, čeprav (ali pa ravno zato, ker) se šele v komunikaciji lahko pokažejo v svoji človeški podobi, ne pa kot velika temna, neznana in nevarna gmota. Dva Afganistanca z gladko angleščino sta se zanimala za organizacijo prostovoljskega dela z begunci, ga z naklonjenostjo komentirala in trezno reflektirala perspektive beguncev v Evropi. Doma imajo porušeno, miru ni na obzorju, nekam pač morajo. Aja, manjka čevljev 41. 

[http://slov.si/mh/galerije/galeri273/target9.html Slika 9] je dala tejle strani v albumu naslov. Jo bodo vohunski iskalniki indeksirali in bodo varnostno paranoidni prežuhi zahtevali njen umik? Bomo videli. Slike 10&amp;ndash;13 so s protesta proti okupirani Sloveniji. Spet je na delu paranoja ali pa gre za drago maščevanje za hrvaško nagajanje z begunci pred meseci in za arbitražno izigravanje. Bregovi nad Kolpo so na obe strani meje neprehodni, pa kljub temu po dolini ob reki napenjajo žico z razirkami. Proti beguncem je že ne postavljajo. Alenkin stari oče na plakatu na [http://slov.si/mh/galerije/galeri273/target13.html sliki 13] je tudi moj stari oče; v tem albumu ima vsaj dve strani: [http://slov.si/mh/galerije/galeri248/index.html Draga ženka in otroci: Der Führer kennt nur Kampf, Arbeit und Sorge,] [http://slov.si/mh/galerije/galeri251/index.html Borovnica] in [http://slov.si/mh/galerije/galeri260/index.html Stražišče in Borovnica.] Alenka pa je bila pred 57 leti [http://slov.si/mh/galerije/galeri260b/target35.html takale] :)

Slike 14&amp;ndash;19 sem posnel v Žireh, kjer sem [[Poklon Vladimirju Kavčiču|govoril o Vladimirju Kavčiču]]. Neverjetno, koliko ljudi zna spraviti skupaj Viktor Žakelj. Fotografije nekaterih prisotnih ([[:w:sl:Lojze Gostiša|Lojze Gostiša]], Milček Komelj, [[:w:sl:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]) sem primerno obrezal in jih postavil na Wikimedia Commons, od koder jih jemlje Wikipedija. Udeleženci so se čudili, ko sem jim povedal, da na Wikipediji ni mogoče uporabiti množice slik [[:w:sl:Vladimir Kavčič|pisatelja Kavčiča]], ker so pač avtorsko zaščitene. Hči Lenka Kavčič ([http://slov.si/mh/galerije/galeri273/target16.html slika 16]) mi je obljubila tja postaviti očetovo sliko &amp;ndash; najbrž se je po njenem posredovanju oglasil fotograf [[:w:sl:Tihomir Pinter|Tihomir Pinter]] in v sredo mu pomagam naložiti fotografijo v Zbirko. Sljučajno mi je prav te dni Rok Gašperšič poslal posnetek dolgega pisma, ki ga je nekdanji partizan Andrej Bohinc, obsojen na [[:w:sl:dachauski procesi (Slovenija)|dachauskih procesih]] na smrt, potem pomiloščen in po več kot desetletju zapora rehabilitiran, leta 1980 naslovil na Centralni komite ZK. Njegova življenjska zgodba je zelo zelo podobna tisti glavnega junaka v Kavčičevem romanu ''Zapisnik'', zaradi katerega je pisatelj prišel v spor z Zvezo borcev (z [[:w:sl:IvanJan|Ivanom Janom]], ki mu Bohinc očita umazana dejanja med vojno?) in mu je bila odvzeta že podeljena nagrada Prešernovega sklada. Domnevam, da je Kavčič črpal snov za roman prav iz Bohinčevega pričevanja.

Davorin Marinović s fotke 17 je kupil Mirinega Getza; Mire pa ne bom vsakič znova predstavljal na slikah :) Slike 18&amp;ndash;22 so s fakultetnega novoletnega srečanja v avli FF. Koncert hišne filharmonije in moškega pevskega zbora je bil lep, od portretov sem na Zbirko (Commons) postavil [[:w:sl:David Limon|Davida Limona]] in Namito Subiotto. Naslednjih šest slik je z izleta na Kumlehovo glavo in Veliki Mavrinec nad Vršičem, malo pred sončnim zahodom danes (pardon, je že včeraj, 19. 12.). Boštjan in Urška Blaznik sta soseda in sem ju slikal za [http://slov.si/mh/dobravskedomacije.docx kroniko dobravskih domačij] in za [http://slov.si/mh/dobravskikdojekdo.docx dobravski Kdojekdo] (dostopno z wikipedijskega članka o [[:w:slSrednja Dobrava|Srednji Dobravi]]). Boštjan je sociolog, sicer pa polkovnik in vodja Natovega centra odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah, Urška pa kemičarka in je pravkar doktorirala iz prehrane. {{COBISS|ID=282635008}}

==Stran '''272''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri272/index.html Raje mešam alkohol kot beton], &lt;br&gt;&lt;small&gt;3. decembra 2015&lt;/small&gt;==

Tako piše na majici nekega žurerja v mariborski diskoteki (slika 13), katere ime mi je ušlo iz spomina. Tam se je dogajal, hm, precej močan žur po posvetovanju o slovenščini v znanosti (gl. [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005344.html vabilo na Slovlitu]), ki ga je organizirala študentska sekcija mariborskega slavističnega društva, tj. Nina Ditmajer in Jure Cvetek. Imena udeležencev so pod skupinsko sliko (slika 2), v predavalnici na FF je bilo 20 študentov in profesorjev ter novinar Tone Petelinšek, skupaj 27; moj prispevek je [[Slovenski jezik v znanosti|tule]]. Zombijevsko pobarvani so natakarji, režita se didžeja, drugi so neznanci. Fotografije 14&amp;ndash;18 so s tiskovne konference ob izidu ''Kranjskega zbornika'' 2015 v kranjski knjižnici (gl. [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005358.html vabilo na Slovlitu]). Drago Štefe je urednik zbornika, Viktor Žakelj je bil govornik na prireditvi, Mendi Kokot je tehnična urednica. Naslov mojega prispevek je [[Kranjski leposlovni tisk po drugi svetovni vojni]]. [http://slov.si/mh/galerije/galeri260b/target103.html Bojan Pretnar] je prijatelj iz otroštva, Marija Lokar je Metina mama in nekdanja soseda, z Mijo Mravljo smo skupaj peli v gimnazijskem pevskem zboru, slovenist [http://www.gorenjci.si/osebe/mohor-miha/991/ Miha Mohor] je družinski prijatelj. Naslednjih pet fotografij je s predstavitve knjige ''Na mrtvi straži'' {{COBISS|ID=58847586}} v Novi vasi na Blokah, za katero sva z Urško Perenič napisala [http://slov.si/mh/joze_campa.html spremno besedo]. Akterje je posnel Milan Korbar na [http://www.kjuc.si/dogodki/joze-campa-na-mrtvi-strazi-ljudje-in-zemlja-roman-z-bloske-planote/ spletni strani knjižnice,] tule pa so moji posnetki domačinov (gl. [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005364.html vabilo na Slovlitu]); založnika Jožeta Kotnika (založba Math) in še koga sem pozabil slikati. Zadnjih osem posnetkov kaže nastopajoče na simpozijskem praznovanju desetletnice dLiba v Mestnem muzeju v Ljubljani (gl. [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005370.html vabilo na Slovlitu]). Tudi tu kdo manjka, ker slika ni uspela; nekateri posnetki bodo za Wikimedijino Zbirko, kjer počakajo na uporabo v wikipedijskih člankih. Okrogli mizi, ki je sklenila dogodek, je dajala ton zaskrbljenost nad nevarnostmi, ki jih prinaša internet, kar je ob jubilejni priložnosti digitalne knjižnice kot enega od paradnih konjev interneta dokaj nenavadno.

==Stran '''271''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri271/index.html Ab imo pectore], &lt;br&gt;&lt;small&gt;23. novembra 2015&lt;/small&gt;==

Pa naj bo: lat. ''Ab imo pectore'' 'iz dna srca (duše)' je naslov poglavja v zborniku ob jubileju [[:w:sl:Boža Krakar Vogel|Bože Krakar Vogel]], ki ga je pripravila [[:w:sl:Alenka Žbogar|Alenka Žbogar]] v okviru revije ''Jezik in slovstvo''. Na predstavitvi zbornika (gl. [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005341.html vabilo na Slovlitu]) so nastopili tudi študenti (Jernej Kusterle s pesmijo, igralska skupina pa s skečem), a posnetki žal niso uspeli. Začetne fotografije je posnel Voranc Vogel, zadnjih sedem pa je mojih.

==Stran '''270''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri270/index.html Popotovanje iz Litije do Čateža], &lt;br&gt;&lt;small&gt;12. novembra 2015&lt;/small&gt;==

Na popotovanju je vedno lepo, kadar pa je tako lepo in toplo vreme, kot je bilo tokrat, pa še posebej. [http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005328.html Vabilu] se je odzvalo nekaj čez 40 študentov, med njimi dva starejša kolega Pavel Repnik in Vladimir Pirih, Urška je imela s seboj Benjamina, nosil ga je večino poti Aleš. Vseh slik je nastalo čez 200, kdor ji bo hotel, bo že znal vprašati.

==Stran '''269''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri269/index.html O shivite lepo, de umerjete lahko], &lt;br&gt;&lt;small&gt;9. novembra 2015&lt;/small&gt;==

Slike so spet razporejene po času nastanka. Na začetku so posnetki s [http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005292.html 70-letnice Inštituta za slovenski jezik na ZRC SAZU in predstavitve slovarskega spletišča Fran 3.0.] [http://slov.si/mh/galerije/galeri269/target9.html Slika 9] je nastala po plombiranju {{redakcija|najprej sem mislil, da je bila štirica, pa me je zobozdravnik popravil|petice}} levo zgoraj. Slike od 10 do 19 so s proslave ob grobu [[:w:sl:Stane Žagar|Staneta Žagarja]] na [[:w:sl:Srednja Dobrava|Srednji Dobravi]], govornik je bil [[:w:sl:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]]. Ajdovski gradec nad Bitnjami v Bohinju ([http://slov.si/mh/galerije/galeri269/target20.html slika 20]) je tako nerazgleden, da kaj več od plošče s Prešernovimi verzi ni bilo slikati, spodaj v vasi in v plezališču nad njo pač (slike 12&amp;ndash;25). Alpinist Klemen Žumer je brat Martina Žumra, ki ga je [http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_2014_08.pdf Mira intervjuvala] za ''Planinski vestnik''. Linda Berendsen je učila naša otroka, ko smo bili 1995 v Lawrencu, Kansas, iz Nizozemske priseljeni geolog Pieter pa je njen mož; prišla sta na obisk iz ZDA (27 in 28). Jesenske slike 29&amp;ndash;32 so z [http://www.hribi.net/izlet/pod_krnico_planina_spodnja_dolga_njiva_/11/298/420 Dolge njive pod Košuto,] 33&amp;ndash;39 pa iz [[:w:sl:Osp|Ospa]]. Posnetki 40&amp;ndash;46 so z vzpona na Viševnik. Razvaline [http://www.gradovi.net/grad/gutenberk_hudi_grad gradu Gutenberg] (Hudi grad) nad Tržičem sem šel slikat ([http://slov.si/mh/galerije/galeri269/target47.html slika 47]), ker pripravljam spremno besedo za ponatis povesti ''[[:s:sl:Junaška doba Slovencev|Junaška doba Slovencev]]'' (1935/36) [[:w:sl:Josip Lavtižar|Josipa Lavtižarja]], ki se dogaja tod. Pod cerkvijo sv. Jurija, na kateri je spominska plošča prvemu ljubljanskemu šofu [[:w:sl:Žiga Lamberg|Žigi Lambergu]], ki se je rodil na Gutenbergu, je vila Bistrica ([http://slov.si/mh/galerije/galeri269/target52.html slika 52]); v poletnih mesecih so jo nekoč, ko je bila protokolarni objekt, naseljevali najvplivnejši intelektualci [[:w:sl:Josip Vidmar|Josip Vidmar]], [[:w:sl:Jože Javoršek|Jože Javoršek]], [[:w:sl:Miroslav Krleža|Miroslav Krleža]] in drugi obiskovalci (prim. [http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/ziva-vidmar-kako-zaboga-ste-mogli-dopustiti-da-so-klerikalci-prisli-na-oblast.html članek Žive Vidmar v Delu]). Ivan Krivec ([http://slov.si/mh/galerije/galeri269/target53.html slika 53]) je pobudnik in &quot;urednik&quot; [https://www.facebook.com/media/set/?set=a.773967012636100.1073741834.113215582044583&amp;type=3 Spominskega parka tovarištva Davovec], Klemen in Iza Praprotnik ([http://slov.si/mh/galerije/galeri269/target54.html slika 54]) sta naša soseda. Zadnji štirje posnetki (55&amp;ndash;58) so s prostovoljske nočne izmene v sprejemnem taborišču za begunce v Dobovi (v izmeni prej je bila [http://medkulturni-institut.si/o-institutu/o-ustanoviteljici/ Marjanca]). To noč je z dvema vlakoma prišlo samo okrog 1200 ljudi, pa je bilo vendar dovolj dela z razdeljevanjem hrane in pospravljanjem po njihovem odhodu. Kolikor smo imeli z utrujenimi in pohlevnimi ljudmi več opravka, kot bi ga bilo treba, je bilo to zaradi pomanjkljive organizacije oziroma premalo prostovoljcev. Glede na to, koliko jim je na poti sploh mogoče skrbeti za osebno higieno, je bilo še znosno. Odgovornim bi priporočil, naj posameznega živčnega in agresivnega policista nadomestijo z mirnejšim in najdejo način, kako vsaj konzerve, ki jih nihče ni odprl, ponuditi drugim, ne pa &quot;iz varnostnih razlogov&quot; potratno zavreči. Begunci so iz različnih koncev sveta in iz različnih kultur, doma so imeli različen socialni status, zato je posploševanje o njih problematično. Tudi njihova usoda v &quot;svetlem novem svetu&quot; (tokrat pišem narekovaje zares), če bodo v njem uspeli ostati, bo različna. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]])

==Stran '''268''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri268/index.html Šagra], &lt;br&gt;&lt;small&gt;13. oktobra 2015&lt;/small&gt;==

Prva dva posnetka sta s sprejema brucov.&lt;ref&gt;Ja, po SP bi moralo stati ''brucev'', ampak tako bi rekli samo slavisti, zato se raje ravnajmo po SSKJ.&lt;/ref&gt; Okno ([http://slov.si/mh/galerije/galeri268/target4.html slika 4]) je z domačije leta 2009 preminulega alpinista Filipa Benceta v Dolžanovi soteski nad Tržičem (po njem se imenuje zavarovana pot nad strugo Tržiške Bistrice); tudi mlada turista s Kanarskih otokov sta se fotoaparatu nastavila tam. Posnetki 6&amp;ndash;9 so z lepotnega tekmovanja v ljubljanskem hotelu Union. Navijati je bilo treba za Nežo Tavčar in glej ga zlomka, to je tam počelo še nekaj študentk slovenščine. Jedro te strani (posnetki 10&amp;ndash;46) so slike z oktoberfesta v vasi Praprot pri Šempolaju nad Trstom. Včasih so takim veselicam rekli [http://www.fran.si/iskanje?View=1&amp;Query=%C5%A1agra šagra,] tale pa se moderno imenuje ''muzikfešt''. Hrup je pomagala povzročati skupina gorenjskih sokrajanov z Dobrave in širše okolice (vse do Ljubljane), ki jo je v avtobus zvabila naša soseda, gostilničarka Marička. Veselico organizira [http://www.skdvigred.org/ slovensko kulturno društvo Vigred,] njegova prizadevna članica (na [http://slov.si/mh/galerije/galeri268/target22.html sliki 22] je Elena Legiša, ki je hkrati tajnica pevskega zbora Pinko Tomažič. Mojca Šiškovič in [[:w:sl:Miran Košuta|Miran Košuta]] iz bližnjega [[:w:sl:Križ, Trst|Križa]] (sliki [http://slov.si/mh/galerije/galeri268/target24.html 24] in [http://slov.si/mh/galerije/galeri268/target25.html 25]) sta sem prijazno prišla na moj klic. Zadnje poglavje reportaže (fotografije 47&amp;ndash;65) je s slovesnosti ob poimenovanju osnovne šole Dobova po [[:w:sl:Jože Toporišič|Jožetu Toporišiču]]. Govorila sta med drugimi naša predstojnica [[:w:sl:Vera Smole|Vera Smole]] in [[:w:sl:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], slikal pa sem tudi organizatorja Toporišičevega simpozija v Pišecah [[:w:sl:Marko Jesenšek|Marka Jesenška]]. Tako kot junija, ko smo bili [http://slov.si/mh/galerije/galeri254/index.html na obisku Toporišičevine na Mostecu], so se tudi tokrat domačini odrezali z dolgim programom in izborno postrežbo. Samo zeblo nas je zunaj. Gospa Ankica Krivec ([http://slov.si/mh/galerije/galeri268/target59.html slika 59]) mi ni izdala svojega naslova v Dobovi, češ da ni potreben, ker jo vsi poznajo. Vprašala me je, če sem slučajno iz Zagreba, in mi zaupala, da je natanko pred enim tednom [[:w:sl:Zvonko Kovač|neznanemu profesorju]], ki je na koledarju pozabil preveriti datum slovesnosti, razložila, da je pomotoma prišel na slavje en teden prezgodaj. Pobahal sem se ji, da vem, kdo je bil ta profesor :)

==Stran '''267''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri267/index.html Pr Maháv], &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. september 2015&lt;/small&gt;==

Prvi trije posnetki so s pokekčevskega žura na Hladnikovini, udeleženci pa, razen manjkajočih, vsi z letošnjega [http://slov.si/mh/galerije/galeri250/index.html kekca v Paklenici.] Posnetki 3&amp;ndash;7 so s trgatve pri sorodnikih na Veselici nad Metliko. Grozdje je bilo slabo, tako da smo se bolj posvečali odojku in lanskemu vinu. 8&amp;ndash;10 so s poti na [[:w:sl:Debela peč|Debelo peč]] preko Klečice, sledijo štiri slike kmetij v opuščeni vasi Slamniki nad Bohinjsko Belo. Tu je Pavle Zidar (Zdravko Slamnik) kot otrok pri sorodnikih preživljal počitnice. Več o hišnih imenih te vasi najdemo na spletišču [http://www.hisnaimena.si/ Hišna imena na Gorenjskem.] Do konca te strani v albumu so posnetki s [http://www.pdziri.si/category/markov-tek/ 16. Markovega teka] od Žirov do [http://www.pdziri.si/category/koca/ nove planinske koče na Mrzlem vrhu.] [[:w:sl:Marko Čar|Marko Čar]], po katerem se tek imenuje, je bil stric naše snahe Ane, Stane Čar ([http://slov.si/mh/galerije/galeri267/target26.html slika 26]) je njegov oče. Tekla sta tudi naš Jure in Anin polbrat Luka. Med pohodniki je bil upokojeni profesor s fakultete za šport [[:w:sl:Janko Strel|Janko Strel]] ([http://slov.si/mh/galerije/galeri267/target21.html slika 21]), ki sem ga brž slikal za Wikimedijino Zbirko, tako da je zdaj geslo o njem na Wikipediji opremljeno s fotografijo. Brez slik naše Ele tudi tokrat ni šlo. 

==Stran '''266''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri266/index.html Slovenski slavistični kongres], &lt;br&gt;&lt;small&gt;27. september 2015&lt;/small&gt;==

Vedno bolj dvomim v natančnejše podnaslavljanje fotografij. Potrebno bi že bilo, potrebno, ali časa jemlje preveč poizvedovanje po imenih portretiranih. Javite se prosim sami, da vas vpišem. Tokratni [https://sites.google.com/site/slavisticnodrustvo/kongres15 slovenski slavistični kongres] se je dogajal v dvorani Mestnega muzeja v Ljubljani, večerja s podelitvijo nagrad in zabavo pa v restavraciji Skriti kot v podhodu Ajdovščina.

==Stran '''265''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri265/index.html Sicilija], &lt;br&gt;&lt;small&gt;16. september 2015&lt;/small&gt;==
Lani je bila [http://slov.si/mh/galerije/galeri231/index.html Albanija,] predlanskim [http://slov.si/mh/galerije/galeri206/index.html Sardinja,] še prej [http://slov.si/mh/galerije/galeri144/index.html Korzika,] letos pa je bila odločitev za družinsko potovanje na Sicilijo. Združila naj bi popotovanje, plavanje in varstvo vnukinje Ele, medtem ko bosta njena starša Jure in Ana plezala po pečinah okrog San Vita lo Capo, pa je neurno vreme, o katerem so poročali tudi pri nas, prva dva načrta skrajšalo. Nevihtna noč naju je z Miro k sreči doletela na iztegnjenih sprednjih sedežih najetega avta za podrto kmetijo sredi vinogradov nad mestom Licata.

Prvo noč sva prespala (pravzaprav zaradi dolgo v noč trajajočega koncerta prebdela) v kampu El Bahira pred San Vitom, potem sva se za dve noči preselila v udobje apartmaja mladih. Prvo popotovanjsko noč sva šotorila za vodnim zbiralnikom (če ni bilo le stranišče) na vrhu hriba z garibaldinskim obeliskom ([http://slov.si/mh/galerije/galeri265/target11.html slika 11]) in kostnico (''orsario'') [[:w:it:Sacrario di Pianto Romano|Sacrario di Pianto Romano]], postavljeno v spomin [[:w:it:Battaglia di Calatafimi|bitke pri Calatafimiju]]. Tu naj bi [[:w:sl:Giuseppe Garibaldi|Garibaldi]] izrekel stavek: »Qui si fa l'Italia o si muore,« ki je vklesan na spomenik ([http://slov.si/mh/galerije/galeri265/target10.html slika 10])  – lep zgled civilizacijskega principa žrtvovanja, kot ga kritično reflektirajo knjige in članki na spletišču [https://www.libraryofsocialscience.com/newsletter/ Library of social science.] 

Prijeten je bil postanek v kraju [[:w:it:Santa Margherita di Belice|Santa Margherita di Belice]], ki ga sicer ni v nobenem vodniku in tudi na zemljevidu ni označen kot ogleda vreden, kulturno pa živi iz izjave pisatelja [[:w:it:Giuseppe Tomasi di Lampedusa|Giuseppeja Tomasija di Lampedusa]] (1996–1957) ([http://slov.si/mh/galerije/galeri265/target14.html slika 14] in [http://slov.si/mh/galerije/galeri265/target15.html slika 15]), da je tu najraje počitnikoval. Po njegovem romanu [[:w:it:Gattopardo|Gattopardo]] je Visconti posnel film ([http://slov.si/mh/galerije/galeri265/target16.html slika 16]), mesto podeljuje v njegovem imenu [[:w:it:Premio letterario Giuseppe Tomasi di Lampedusa|literarne nagrade]]. ([http://slov.si/mh/galerije/galeri265/target17.html slika 17.]) 

Druga sicilijanska literarna figura je [[:w:en:Luigi Pirandello|Luigi Pirandello]] (1867–1835). Njegovi verzi ([http://slov.si/mh/galerije/galeri265/target22.html slika 22]) in kiparski portret ([http://slov.si/mh/galerije/galeri265/target23.html slika 23]) so bili posneti pred vhodom v rojstno hišo ([http://slov.si/mh/galerije/galeri265/target24.html slika 24]), ki je muzej. Hiša stoji nad obalo južno od mesta [[:w:it:Agrigento|Agrigento]]. Malo stran je njegov grob, katerega obisk spretno tržijo. 

V steni okrepčevalnice v gorskem mestu [[:w:it:Polizzi Generosa|Polizzi Generosa]] sem posnel sicilijanski grb [[:w:en:Triskelion|trinacria]] ([http://slov.si/mh/galerije/galeri265/target37.html slika 37]). Sicilija ima neverjetno veliko grških antičnih arhitekturnih ostankov, presenetile so velike nerazparcelirane površine obdelanih polj, ki pokrivajo cele doline in griče, in velikost starih mest na vrhu hribov, z ozkimi strmimi ulicami.

Svet je majhen: ob odhodu sva na letališču Trapani slučajno srečala Jožeta Lavriča Cascia, s katerim smo se spoznali letos v Novi vasi na Blokah ob Krpanovem simpoziju (gl. [http://slov.si/mh/galerije/galeri245/target22.html sliko 22] na strani [http://slov.si/mh/galerije/galeri245/index.html Boj za Krpanovo dediščino]). Jože je po očetu Sicilijanec (o svoje iskanju sicilijanskih korenin je napisal knjigo ''Korenine siciljanskega labirinta'' {{COBISS|ID=216426496}}, ki priziva v spomin Pregljevo povest ''[[:w:sl:Peter Pavel Glavar|Peter Pavel Glavar]]'' (celotno besedilo je na [[:s:sl:Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod|Wikiviru]]), v kateri je naslovna oseba na poti za očetom Petrom Jakobom Testaferrato) in je najboljši vir informacij o znamenitostih in dobri hrani na turističnih kmetijah (''azienda agrituristica''), za naju tokrat žal prepozno. Tudi za Etno in za Catanio, kjer se je rodila [[:w:sl:Sveta Agata|sv. Agata]], zavetnica glavne ženske osebe v ''Visoški kroniki'' (gl. [http://lit.ijs.si/visoska.html#%C5%BDenske mojo interpretacijo]), je zmanjkalo časa.

Zadnja serija slik dokumentira Anine in Juretove šestice in sedmice v okoliških plezališčih.

==Stran '''264''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri264/index.html Od človeka do človeka], &lt;br&gt;&lt;small&gt;31. avgust 2015&lt;/small&gt;==

==Stran '''263''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri263/index.html Nekoga moraš imeti rad], &lt;br&gt;&lt;small&gt;17. avgust 2015&lt;/small&gt;==

==Stran '''262''' [http://slov.si/mh/galerije/galeri262/index.html »Kaj ni ta gora Škrlatica,« je dejal Kekec in je še vedno strmel na tiste pečine, ki so se dotikale naravnost modrega neba], &lt;br&gt;&lt;small&gt;9. avgust 2015&lt;/small&gt;==

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija:Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>mjm4pvjbdil4g7q4uwyhxxc3zu8onjg</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Povezave partizanskih spomenikov</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4089</id>
    <revision>
      <id>85668</id>
      <parentid>84731</parentid>
      <timestamp>2026-08-17T06:43:55Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85668</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="3689" sha1="4kuhvd8iag3du5g75ozzrcaoukpemsi" xml:space="preserve">*[https://eu-citizen.science/project/442 Slovene partisan monuments on Geopedia.] EU-citizen science 
*[https://citizenscience.si/acadp_listings/partizanski-spomeniki-na-geopediji/ Slovenski partizanski spomeniki na Geopediji.] Citizenscience.si
*[https://www.ctk.uni-lj.si/ Centralna tehniška knjižnica]
*[https://www.zzb-nob.si/ Zveza borcev:] [[Spomeničarji in spomeničarske delavnice#Skupina za spomenike pri ZB Slovenije|Skupina za spomenike pri ZB Slovenije]]
*[https://www.slov.si/iskalniki/upor/ Pesmi slovenskega narodnoosvobodilnega boja] 
*[https://www.zrc-sazu.si/ ZRC SAZU]
*[https://zgodovina.ff.uni-lj.si/raziskovanje/sjz Središče za javno zgodovino, FF UL]: [[Video izdelki Oddelka za zgodovino in Središča za javno zgodovino]]
*[https://www.muzej-nz.si/si/ Muzej novejše in sodobne zgodovine]
*[https://www.gov.si/teme/register-kulturne-dediscine/ Register kulturne dediščine]
*[https://www.sistory.si/ww2/ Žrtve 2. svetovne vojne.] Sistory, INZ 
*[https://znaci.org/ Biblioteka Znaci]
*[https://www.tigr-drustvo.si/ Društvo TIGR Primorske]
*[https://www.geopedia.world/#T12_L4614_x1665845.2130052012_y5722876.574016648_s9_b2345 Hrvatski partizanski spomenici]
*[https://www.spomeniki.org/ Spomeniki prihodnosti] (Furlanija in Julijska krajina)
*[https://www.xiwl.com/w/index.php/Main_Page Spomenici:] A wiki for the research on partisan memorials in former Yugoslavia; [https://www.xiwl.com/w/index.php/Map_Overview karte]
*[https://sl.wikipedia.org/wiki/Glavna_stran Wikipedija] in sestrska spletišča
*[https://www.slov.si/iskalniki/upor/ v zametku je projekt digitalizacije slovenske NOB-poezije, ZRC SAZU in FF UL]
*[https://www.spanskiborci.si/7/1918/na-poteh-evrope.html Na poteh Evrope]
*[https://www.researchgate.net/publication/378618577_avArc_A_Landscape_of_Memory_and_Temporalities avArc: A Landscape of Memory and Temporalities]
*[https://www.liberationroute.com/ Paths of Liberation]
*[https://gams.uni-graz.at/context:derla Die digitale Erinnerungslandschaft Österreichs (DERLA)]&lt;ref&gt;[https://volksgruppen.orf.at/slovenci/stories/3295381/ Predstavili so „Zemljevid upora“.] ORF 3. 3. 2025&lt;/ref&gt;
*[http://www.zeleniprstan.si/ Društvo Zeleni prstan]
*[https://www.drustvo-izgnancev.si/si/drustvo/ Društvo izgnancev Slovenije]
*[https://www.hikuk.com/ Hikuk:] Dogodki in kulturna dediščina Slovenije
*[https://campifascisti.it/mappe.php l’Atlante delle stragi naziste e fasciste in Italia: TpS Topografia per la Storia]
*Rosanna Rizzi: [https://www.google.com/maps/d/viewer?mid=1GP6fXR4ltwyVI_5NFBm1-JTZc_fIhG4&amp;ll=41.07256795794339%2C16.778845000000015&amp;z=10 zemljevid jugoslovanske prisotnsoti v Apuliji.] Google Maps
*Rosanna Rizzi: [https://www.facebook.com/spomenkosturnica Spomen kosturnica Barletta.] Facebook.
*[http://intranet.istoreto.it/partigianato/ Banca dati del Partigianato piemontese.] Istituti storici della Resistenza del Piemonte in collaborazione con il Ministero della Difesa, 2017 (zbirka partizanov v Piemontu).
*[[:w:hr:Dodatak:Popis antifašističkih spomenika u Hrvatskoj|Popis antifašističkih spomenika u Hrvatskoj]]. Wikipedija
*[[:w:en:List of World War II monuments and memorials in Croatia|List of World War II monuments and memorials in Croatia]]. Wikipedia
*[https://en.geneanet.org/cemetery/ Geneanet.] Cemeteries and Memorials
* [https://umetnostzaskupnost.si/ Likovne umetnine za javne ustanove v Sloveniji 1945&amp;ndash;1991.] ZRC SAZU.
*[https://ipi.eprostor.gov.si/jv/ Spletne storitve GURS]

&lt;hr&gt;

*[[Kako rešiti civilizacijo]]: seznam tujih in domačih objav na temo vojne in miru, ki v osrednjih vojnohujskaških medijih ne najdejo prostora
&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Partizanski spomeniki na Geopediji]]</text>
      <sha1>4kuhvd8iag3du5g75ozzrcaoukpemsi</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Padli na Jelovici</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4228</id>
    <revision>
      <id>85660</id>
      <parentid>85256</parentid>
      <timestamp>2026-08-16T14:14:10Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85660</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="57843" sha1="lnyhuieo33avk6goxg1kdyumhi1szj4" xml:space="preserve">__TOC__

Seznam črpa iz zbirke žrtev druge svetovne vojne Sistory&lt;ref&gt;Duplikati in očitne napake v zbirki so bili za potrebe tega seznama odpravljeni.&lt;/ref&gt; in drugih virov. Privzeto je, da so povzročitelji smrti Nemci in da so bili ubiti partizani ali aktivisti OF, če so bili povzročitelji domobranci ali so bili žrtve civilisti, je to posebej zapisano. Mrtvih na strani okupatorja Sistory ne evidentira, domači kolaboranti in osumljeni izdaje so v zelenem (17), justifikacije partizanov (5 ali 6) v modrem. Sporočite prosim morebitne napake ali dopolnila. Vedno znova se v literaturi najde še kakšna žrtev, zato je številke treba jemati s previdnostjo. Verjetno se je kaka žrtev zaradi skopih podatkov in napak v zbirki izmuznila, posamezna pa je morda preveč, saj so popisovalci z Jelovico kot krajem smrti označevali tudi lokacije v dolinah pod Jelovico. Padlih pod Jelovico (v Železnikih, Selcah, Rudnem, Nemiljah, Njivici, Rovtah, Češnjici, Kropi, Kamni Gorici, Brezovici, Lipnicah, Brdih, Voščah, Kupljeniku, Nemškem Rovtu ...) tale seznam ne upošteva. So pa na seznamu mrtvi v Podlonku in Prtovču, ki bi jih sicer lahko upoštevali pri Ratitovcu. Poimensko poznanih žrtev na Jelovici in njenih pobočjih je bilo 295 plus 19 brez imena. Večinoma so bili to partizani ali aktivisti, 16 % je bilo civilnih žrtev okupatorjevega terorja (največ in naenkrat v Dražgošah) in 5 % je bilo žrtev med kolaboranti. Najbolj množično se je umiralo januarja 1942 (dražgoška bitka in spopad na Mošenjski planini), avgusta in septembra 1942 (spopad na Lipniški planini, Oblakova planina), maja in junija 1944 ter marca in aprila 1945. Za polovico žrtev v Sistory ni podatka o pokopu ali ne upošteva zadnjega prekopa. Za štiri partizane v Sistory še vedno piše, da so pokopani na Mošenjski planini, za tri ali štiri (S. Pesjak, F. Rajšter, F. Zorko, M. Kotnik) pa, da še kar ležijo na Lipniški planini, čeprav so od tam prekopali vse. Za marsikoga se ne ve, kje točno je umrl in kje so ga zagrebli. 72 na Jelovici odkopanih posmrtnih ostankov so po vojni prenesli v grobnico borcev NOB v Radovljico: 29 z imenom, 43 pa brez. Za povzetek žrtev na Jelovici glej tudi poglavje na Wikipediji [[:w:Jelovica#Jelovica med drugo svetovno vojno|Jelovica med drugo svetovno vojno]], kronologijo umiranja pa na [https://slov.si/mh/jelovica_zrtve.xlsx grafikonu.] 

== Na planoti ==

'''7. avgusta 1941''' Mošenjska planina, Jelovica
* &lt;font color=green&gt;Sepp Wünsche Hornitzky (1908, župan v Železnikih)&lt;ref&gt;Ciril Zupanc: [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0SI01BAO Partizanske enote in borbe v Selški dolini 1941—1943.] ''Loški razgledi'' 1975. 215&amp;ndash;16.&lt;/ref&gt; [https://www.sistory.si/ww2/D879E99D-9F21-4B5F-8AF8-FFD7E23B2E57 Sistory]&lt;/font&gt;

'''8. avgusta 1941''' Lipniška planina 

# Alojz Žvan (1919, Spodnje Gorje), zidar, [https://www.sistory.si/ww2/E547D3FA-28BC-402A-9DF3-ED3344A086A3 Sistory,] pokopan v Zgornjih Gorjah
# Pavel Koren (1916, Jesenice), tovarniški delavec, [https://www.sistory.si/ww2/A1A9F3AE-DCEC-4C86-ACA9-F9DC2FA5CDEE Sistory]
# Andrej Komar (1906, Spodnje Gorje), delavec v železarni, [https://www.sistory.si/ww2/606A12DD-3BB1-4613-A906-1A61680402AB Sistory] pokop Zgornje Gorje

'''pozno jeseni 1941''' Dražgoška gora
*&lt;font color=blue&gt;Lenart Praprotnik (1910, Kropa) delavec, partizan [https://www.sistory.si/ww2/6F70CE61-9FFD-4A4C-9F80-9BED94E66F4A Sistory,] likvidacija.&lt;ref&gt;&quot;Angelov Lenart pred vojno redne zaposlitve ni imel. Že poleti 1941 je vstopil v Cankarjev bataljon; večkrat je prekršil stroga pravila partizanskega zakona in včasih kaj »organiziral« na svojo roko. Zato so Lenarta v pozni jeseni likvidirali.&quot; (''Kroparska kronika'')&lt;/ref&gt;&lt;/font&gt; 

&lt;hr&gt;

'''13. januarja 1942''' [[:w:Spopad na Mošenjski planini|'''Spopad na Mošenjski planini''']] 
# [[:w:Henrik Biček|Henrik Biček]] (rojen 1917, Prapetno Brdo), športnik iz Stražišča, [https://www.sistory.si/ww2/96F1A1CF-3FF8-4A4C-B586-B56BF4EC408B Sistory]
# Miha Fister (1918, Cegelnica pri Naklem), zidarski delavec, komunist [https://www.sistory.si/ww2/B8D62146-7EE3-4723-8169-8331D5A98153 Sistory]
# Ciril Golja (1920, Trebenče nad Cerknim), kovaški pomočnik v Hotovlji, [https://www.sistory.si/ww2/930318E8-0456-4CB4-807C-EDA9F157A7EB Sistory]
# Jurij Gračan (1919, Kovačji Grad pri Vinici), kmečki sin, [https://www.sistory.si/ww2/C8322D72-C4D9-450A-84DB-DC2F089A3255 Sistory]
# Jaka Jereb (Praprotno), [https://www.sistory.si/ww2/A2B65AF5-05D3-4C14-85E4-6DBBF7F4AA58 Sistory]
# Jernej Kokalj (1922, Dolenčice), kmečki hlapec, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/E7C2ACFE-EF76-426E-90C9-070B216F8795 Sistory:] + 8. 1. 1942 na Mošenjski pl.
# Ivan Kovačič st. (1889, Pivka), mizar iz Kranja; njegov sin Janez je padel dva dni prej v Dražgošah, [https://www.sistory.si/ww2/B6730B3B-B141-4E11-86FC-B352691F1B9E Sistory]
# Karel Mlakar (1910, Nemčija), krojač iz Trzina, [https://www.sistory.si/ww2/3D491C94-D407-4B1E-8F7D-2850167B2DE9 Sistory:] Karol Mlakar
# Stanislav Oman (1924, Hotovlja), čevljarski pomočnik, [https://www.sistory.si/ww2/9E5DFE10-D4E3-400B-BA9E-3D66667C5AD6 Sistory:] + 5. 1. 1942
# Benedikt Padovan (1914, Števerjan), cestar iz Lesc, komunist, [https://www.sistory.si/ww2/EE98FBF6-BEC3-40FC-B03D-4052741D0FB4 Sistory]
# Mirko Šubic (1921, Hotovlja), dijak, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/500F8D32-FBF6-496B-8AC9-BF45DFF0E172 Sistory]
# Edvard Tominec (1921, Hruševje pri Postojni), električar iz Stražišča, [https://www.sistory.si/ww2/40DAC0CA-74C1-41A1-8B30-89F174C6CA94 Sistory:] + 11. 1. 1942

'''27. maja 1942''' Martinček
#&lt;font color=green&gt;Franc Košmerl (1921, Livold, Radovljica, gozdar, obtožen izdajstva, pokop Martinček), [https://www.sistory.si/ww2/0A6788D5-1ECD-4994-9B9B-B34C7E63D139 Sistory]
#Franc Košmrl (1895, Kočevsko, Radovljica, gozdni čuvaj, obtožen izdajstva, pokop Martinček), [https://www.sistory.si/ww2/C8FCF7DD-5528-4380-A8F1-7DE8D5A4B383 Sistory].&lt;/font&gt;&lt;ref&gt;Po Marijanu Masterlu Košmerlova nista bila izdajalca.&lt;/ref&gt;

'''1. julija 1942''' Jelovica
* &lt;font color=blue&gt;Alojz Pečnik (1900 Ljubno, komandant, likvidacija zaradi kritike) [https://www.sistory.si/ww2/DA4D49A0-0912-4E84-9CF5-D93B97657BDD Sistory]&lt;/font&gt;

'''18. julija 1942''' Jelovica
*&lt;font color=green&gt; Pavel Kern (1920 Kranj, Zgornja Dobrava, partizanski aktivist in sodelavec Gestapa) [https://www.sistory.si/ww2/574B5713-39DD-4DCB-AA02-ED69B055943B Sistory]&lt;/font&gt;

'''avgusta 1942''' Jelovica
* Anton Keber (1919 Sneberje, mizar, samomor, pokop neznan) [https://www.sistory.si/ww2/F6151AB3-90F4-448A-846A-E416DFE33587 Sistory]

'''8. avgusta 1942''' Jelovica
*Valentin Pavšič (1915 Železniki, usnjar, pokop Železniki) [Sistory]

'''10. avgusta 1942''' Oblakova planina, Jelovica (pri studencu Vederniku pod Babjim zobom) SPOMENIK&lt;ref&gt;Stanko Kocjančič: Vroče poletje 1942 na Jelovici. [https://znaci.org/00003/1275.pdf ''Borec'' 1962 (o tragediji na Oblakovi planini in kaznovanju izdajalca Antona Dežmana).&lt;/ref&gt;
# Janez Ambrožič (1916, Zasip, gozdar, pokop Zasip) [https://www.sistory.si/ww2/94EF67C3-5653-4AE3-99A4-5BAA4A477A18 Sistory]
# Janez Dežman (1914 Koritno, pokop Ribno, Jeseniška četa) [https://www.sistory.si/ww2/41EDC43B-4B0B-4E48-A5F4-E82AAE488B3A Sistory] oz. [https://www.sistory.si/ww2/140F092E-305D-4229-B3FD-7A2F39C6C583 Sistory]
# Jožef Dežman (1923 Lesce, delavec, kurir, pokop Lesce) [https://www.sistory.si/ww2/E2B88FC4-DC00-42AB-93E3-F3CE7795DCFF Sistory]
# Viktor Žnidar (1909, Bohinjska Bistrica, gozdar, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/EEF1A11C-61D0-4A2A-8F9C-22532BE65A52 Sistory]
#kje je še eden od petih tu padlih? oz. + trije neznani??

'''11. avgusta 1942''' Jelovica
* Franc Jelenc (1913 Smoleva, gozdar, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/D3F772DC-4136-46CB-B904-71D993A25AB8 Sistory]

'''11. avgusta 1942''' Dražgoška gora oz. Dražgoška gora na Jelovici
# Dominik Štibelj (1914, Javorje, Gorenja vas), hlapec, samomor v boju z Nemci [https://www.sistory.si/ww2/07B54290-52B5-4ABF-901E-658FFB217470 Sistory,] pokop Javorje
# Blaž Ažman (1922, Kropa, ključavničar) [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Sistory,] pokopan v kotlu nad Kroparico, TU PLOŠČA

'''11. avgusta 1942''' Planina Kališnik
*Franc Pogačnik (1912, Kropa, Koroščkov, Gorenjski odred, Selška četa, padel v spopadu z Nemci), [https://www.sistory.si/ww2/A76E1170-6581-48C4-B363-E78C1FA4B336 Sistory: smrt tudi 13. 8. 1942; po Kosu pokopan v Radovljici]

'''12. avgusta 1942''' Jelovica
# Jožef Gortnar (1924 Češnjica Železniki) [https://www.sistory.si/ww2/B64016BF-C278-4650-B78F-1F70BF9F862D Sistory]
# Jože Prezelj (1923 Češnjica, pogrešan, pokop Jelovica). Padel na Dražgoški gori&lt;ref&gt;[https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-6K1YKDBB/6bb9cc64-2cba-441d-9f8b-9130a4334d79/PDF ''Loški razgledi'', 284]  &lt;/ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/201EFCAA-09B5-4DDC-9A06-4BE893A85F6C Sistory]

'''14. avgusta 1942''' Jelovica
# Stanko Dolenc (1920 Praprotno) [https://www.sistory.si/ww2/CBA43A5E-C09F-4931-B551-D5BBC0385C73 Sistory]
# Jernej Lanišek (1923 Laniše, kovač) [https://www.sistory.si/ww2/F65C00DB-04F9-4C06-A7AA-13C88012DFDB Sistory]

'''25. avgusta 1942''' Jelovica
* Alozij Moškrič (1911 Zadvor, klepar, Molniška četa) [https://www.sistory.si/ww2/48C240A9-C9DF-44F0-B7C1-595ED46F857F Sistory]

'''31. avgusta 1942''' Jelovica
# Janez Berčon (1910 Trebeljevo, pokop neznan) [https://www.sistory.si/ww2/80CD4EC8-FF18-4F37-8FE3-09389B24456B Sistory]
# Ernest Piškur (1911 Horní Slavkov (Schlaggenwald), zidar, ubili Italijani?) [https://www.sistory.si/ww2/B952512B-F28E-486D-87F3-CF82C89E5B48 Sistory]

'''avgusta 1942''' Raztovka pri Rovtarici [najbrž so le iz leta 1944]
# 4 neznana trupla, najdena in prekopana 9. 6. 1961 verjetno v Radovljico

'''[[:w:Spopad na Lipniški planini|Spopad na Lipniški planini]] 9. septembra 1942'''
#Stanislav Aleš (1912, Ljubljana), radiotehnik [https://www.sistory.si/ww2/AE7ECE20-0362-4EC1-B708-AFB2E34AEBD1 Sistory:] + 15. 9. 1942
#Anton Benedičič - Tonček (1922, Brezovica pri Kropi), p. d. Benediščov, kmet, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/48EEDC58-0FB3-4BCC-AE4D-F601B753CE94 Sistory]
#Franc Bergant (1923, Kropa), p. d. Streharjev, žebljar, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/139D540A-9AA1-4AE3-A547-1592AC4164F6 Sistory]
#Štefan Bertoncelj (1921, Železniki), cestar, [https://www.sistory.si/ww2/B4DE9FB6-1ABC-429D-9864-37BB7E4EFD52 Sistory]
#Janez Branc - Gošar (1903, Hrušica), železničar, ki se je pred tem izognil streljanju talcev na Hrušici, [https://www.sistory.si/ww2/C480D2A9-013F-475D-862B-ACDE60323415 Sistory]
#Jakob Flego (1910, Pazin), delovodja iz Gorenje vasi, [https://www.sistory.si/ww2/1A5B5372-40DC-4539-B5AC-3FC54BF49293 Sistory]
#[[:w:Jože Gregorčič|Jože Avgust Gregorčič]] - Gorenjc (1903, Volosko pri Opatiji), tovarniški delavec na Jesenicah, [https://www.sistory.si/ww2/3742F28D-061F-4B4C-A73A-C17CD3F36FF7 Sistory]
#Franc Geiger (1900, Dobrava pri Kropi, &quot;Gajgar, livar iz Ljubljane&quot; (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju)), [https://www.sistory.si/ww2/72C902BB-0698-4CE5-9C95-73F8EF3BD65C Sistory:] + 31. 12. 1942 nekje na Gorenjskem.
#Angela Košnjek - Micka (1920, Ljubljana), p. d. Streharjeva iz Krope, žebljarka, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/34CCACA2-2434-4819-BA66-3ABEE78AD973 Sistory]
#Jože Krmelj - Škrbec (1918 Planina pri Polhovem Gradcu, delavec, komunist), [https://www.sistory.si/ww2/B60A92E7-9295-4893-AAAF-435CA15A6BDD Sistory]&lt;ref&gt;Ivan Jan: ''Vrh v Dražgošah'', 270; prej je bil naveden rojstni kraj Črni Vrh.&lt;/ref&gt; 
#Majnik (bolničar iz Čirč pri Kranju), [https://www.sistory.si/ww2/39C32BC8-BD20-44AE-94E4-F27288E8D53A Sistory]&lt;ref&gt;Vejetno &quot;zdravnik, imel je spalno vrečo iz ovčje kože&quot; (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju).&lt;/ref&gt;
#dvojčka: Sava Ciril Osredkar - Čiro (1922, Ljubljana), študent montanistike, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/987DDE41-7B1B-4CB8-92B7-AC4937DE8ABF Sistory] SPOMENIK pod Jelenovim vrhom skupaj s Šušteršičem
#Radko Metod Osredkar - Tedi (Čedo) študent metalurgije, pokop Radovljica,  [https://www.sistory.si/ww2/212e3549-ec2d-4d55-ace1-edd45be42652 Sistory] 
#Karel Perdih - Žar (1920, Velenje), graver s Primskovega pri Kranju, ki se je mesec prej z vratolomnim skokom v prepad rešil z morišča talcev v Mostah pri Žirovnici, [https://www.sistory.si/ww2/7389372F-2B1F-4EFD-BE6B-605202DD96A2 Sistory]
#Frančiška Pogačnik - Pepa (1925, Kropa), p. d. Koroščkova, šiviljska pomočnica, kraj pokopa Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/B21894D3-DBB6-45AC-9C05-EFC1F7CA94F0 Sistory] in njen brat
#Jože Pogačnik (1907, Kropa), p. d. Koroščkov, jeseniški železar, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/C7C324F1-265C-4CC8-888C-F5C69570D4AF Sistory:] Jožef
#Peter Pogačnik - Skala (1916, Zaloše), p. d. Žnidarjev, mizarski pomočnik, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/3C540F59-774B-4965-AD42-A5D66BBAED1E Sistory]
#Franc (Franko) Rajšter - Fedor (1914, Šoštanj), gradbeni inženir in radiotehnik iz Ljubljane, pokop Lipniška planina [https://www.sistory.si/ww2/1F3A7C4A-3EDC-41DD-9767-07023CD0B3EE Sistory:] † 11. 9. 1942
#brata Janko Ravnihar (Benjamin Ravnikar) - Beno (1924, Križna Gora), mizarski pomočnik, [https://www.sistory.si/ww2/D82E3E10-4B25-414A-9049-293F402751C2 Sistory:] Janko (Benjamin) Ravnikar (Ravnihar)
#Leopold Ravnihar/Ravnikar - Henrik (1918, Križna Gora), telefonist, [https://www.sistory.si/ww2/00F2B55A-D05E-47E2-B374-849FECCEA707 Sistory]
#Frančiška Staroverski - Špela (1889, Kropa), p. d. Smrekarjeva, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/AE2EFB22-0B18-4E38-AAF3-5FA949928416 Sistory], vdova, ki je bila v četi s sinovi Tonetom, Valentinom, Francem, starimi od 16 do 18 let, in 14-letno hčerko Francko
#Franc Štirn (1904, Gorenje pri Kranju), tovarniški delavec, [https://www.sistory.si/ww2/D2C43E7B-A5E6-4CDA-80C8-9B4069B96A61 Sistory]
#Mirko Šušteršič - France Logar (1922, Zmajevac, Hrvaška, Baranja), študent iz Ljubljane, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/087382FA-5378-4FB2-87A7-A234B8AF725E Sistory] SPOMENIK pod Jelenovim vrhom, do koder se je privlekel 
#Marta Tavčar - Rija (1920, Moste pri Žirovnici), šivilja iz Žirovnice, [https://www.sistory.si/ww2/CA3DDE12-694A-442E-981B-68C7F20FC956 Sistory]&lt;ref&gt;Marta je bila Gregorčičevo dekle, v partizanih je bila en mesec, doma pri starših je pustila leto starega sina Bena. Starše so Nemci izselili, Bena pa dali v program Lebensborn, da bi ga vzgojili v Nemca. Umrla je, ko se je ranjena vračala h Gregorčiču, da bi mu pomagala.&lt;/ref&gt;
# Franc Zorko (1900, Štajerska) iz Kranja, kuhar, [https://www.sistory.si/ww2/49EDF155-4EF7-4B07-BFEB-2E6F72ED1672 Sistory]
# Ivan Zorko (1898, Zgornja Pristava, električar, &quot;Ivan&quot; (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju), pokopan na Lipniški planini) [https://www.sistory.si/ww2/50BFEE0E-47D5-433A-8BBC-0992F4CEAD43 Sistory:] † 11. 9. 1942 kot talec&lt;ref&gt;Mogoče je bil zajet in ustreljen dva dni pozneje.&lt;/ref&gt;
# &quot;trije neznani borci&quot;, dveh še ni bilo mogoče identificirati: &quot;Fajdiga&quot; (register žrtev ne pozna nobenega takega Fajdige)&lt;ref&gt;V arhivu (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju) in&lt;/ref&gt;
# &quot;Miha iz Ljubljane, prej kuhar pri štabu Franca Rozmana&quot; 

'''12. septembra 1942''' Lipniška planina 
*Stanislav Pesjak (1925, Kranj), gimnazijec, pokop Lipniška planina [https://www.sistory.si/ww2/44C1D373-BD3D-463E-B406-B6866D1BB088 Sistory]

'''Septembra 1942''' Jelovica
* Ivan Hribar (1917, Sneberje, zidar) [https://www.sistory.si/ww2/B8E8E5FD-7A2E-4A58-BC64-7FBF258752D0 Sistory:]

'''1. oktobra 1942''' Jelovica
* Bogomir Červan (1926 Ljubljana, dijak) [https://www.sistory.si/ww2/16FDEC81-5639-4AA6-880C-C3676271983C Sistory]

'''20. novembra 1942''' Jelovica
* &lt;font color=green&gt; Franc Janša (1922 Koritno, nemški vojak) [https://www.sistory.si/ww2/73885652-D8E4-441E-B1D4-2A37D26B7D2B Sistory]&lt;/font&gt;

&lt;hr&gt;

'''4. aprila 1943''' Babji Zob na Jelovici
*Janez Tonejec (1920, Bohinjska Bela), zidar, [https://www.sistory.si/ww2/D0216F3F-6AE0-4FB1-AF5E-01237739B758 Sistory] SPOMENIK v Kupljeniku

'''15. aprila 1943''' Jelovica
* Stanislav Basle (1925 Ljubljana, Stražiše, pleskar, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/938B291C-A021-4676-A110-D88DE602837E Sistory]

'''15. julija 1943''' Jelovica
* Anton Demšar (1916 Lenart nad Lušo, politelegat) [https://www.sistory.si/ww2/306357BA-6392-4CE7-8C90-A4DA937963CA Sistory]

'''18. julija 1943''' &lt;s&gt;Ratitovec&lt;/s&gt; &gt; Pečana
* Valentin Hudolin (1922 Češnjica, pokop Ratitovec) [https://www.sistory.si/ww2/8B8DA291-C4F6-4C19-83C4-1BDC0C6AB94B Sistory]&lt;ref&gt;[https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-6K1YKDBB/6bb9cc64-2cba-441d-9f8b-9130a4334d79/PDF ''Loški razgledi'',] 281&lt;/ref&gt;

'''30. julija 1943''' &lt;s&gt;Ribno&lt;/s&gt; &gt; Žnidarjeva planina
*Alojzij Novak (1920 Dobravica, pokop Ovsiše; Kos: padel 30. 8. 43) [https://www.sistory.si/ww2/48386DEA-02E1-427D-8070-48507FA78A52 Sistory] SPOMENIK

'''8. avgusta 1943''' Jelovica
* Ludovik Gabrič (1918 Kranj) [https://www.sistory.si/ww2/E64FF229-D749-4219-9BE9-08FFFA378376 Sistory]

'''9. avgusta 1943''' Selška planina
* Matevž Pesjak (1899 Zgornja Lipnica, žagar, vojni status ni znan, sodelavec gestapa?)

'''18. avgusta 1943''' Bodlajka na Jelovici
* Janez Griljc (Grilc) (1901, Spodnja Lipnica), kmet, aktivist OF, žrtev bombardiranja [https://www.sistory.si/ww2/41D3B708-D581-4F8E-B94D-C945B85D84AD Sistory,] pokop Kamna Gorica

'''oktobra 1943''' Jelovica
* Jožef Ferjan (1908 Zagorice, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/6695F584-D335-4C4E-8B32-FAEDA21D71E3 Sistory]

'''2. oktobra 1943''' Jelovica
*&lt;font color=blue&gt;Alojz Mavsar (1911 Jesenice, železničar, likvidiran, ker se ni strinjal s taktiko bojevanja / označen kot dezerter od partizanov) [https://www.sistory.si/ww2/AB752477-CC1F-481E-8DBF-D219F19A0D50 Sistory]&lt;/font&gt;

'''21. oktobra 1943''' Lipniška planina [mogoče napačen vpis???]
* Anton Benedičič (1922 Čirčiče, delavec) [https://www.sistory.si/ww2/21EBBE5E-F841-45C1-9F17-1AEFF8885571 Sistory]

'''22. novembra 1943''' Pečana na Jelovici
* Srečko Medvešček (1925 Bohinjska Bistrica, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/F3AAEF56-6D11-4728-B46D-31D9F8BD020F Sistory] SPOMENIK

'''decembra 1943''' Jelovica
* Franc Vesel (1920 Travnik) [https://www.sistory.si/ww2/9FCF523D-DCAD-4FDF-8751-7A74DFC1F0AA Sistory]

'''12. decembra 1943''' Talež
* &lt;font color=green&gt;Franc Šolar (1896 Želeče, uradnik, civilist sodelavec okupatorja?) [https://www.sistory.si/ww2/F3C93065-801A-4242-8275-2942F7BF593D Sistory] &lt;/font&gt;

'''15. decembra 1943''' Jelovica
* Ignacij Demšar (1922 Lenart nad Lušo) [https://www.sistory.si/ww2/F54B134F-FB1D-4648-982B-8F6C66A7A983 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''? 1944''' Jelovica ??? mogoče napačen vpis
# Karel Rihar (1916, Ljubljana), borec [https://www.sistory.si/ww2/3A0CB4DA-3E51-479E-B163-7CD5A280916A Sistory]
# Simenona Veronika Ramoveš (1923 Soteska) [https://www.sistory.si/ww2/8AD93CC6-215A-48C4-9EC1-36579E4BC3B3 Sistory]
# Matevž Sušnik (1912 Ljubljana, Kropa, žebljar, PPS 294, Vlasta: padel po 26. 5. 1943) [https://www.sistory.si/ww2/6CB712B6-D46A-43FD-8875-1511C33A20E7 Sistory]

'''16. januarja 1944''' Jelovica
*Venceslav Pečenko (1903 Selo Dornberk, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/CE28E63D-947A-4406-8B54-E97722B2BB18 Sistory]

'''16. februarja 1944''' Talež (&gt; planina Vršana)
* Mihael Torkar (1912 Ribno, vosovec, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/3D914ED9-AECF-498D-A770-2908727A9C03 Sistory] PLOŠČA

'''29. aprila 1944''' Jelovica
* Miran Šlajmer (mladoleten, Šentvid) [https://www.sistory.si/ww2/C5ADB047-41C4-40B4-B3CA-F5AE7D523215 Sistory]

'''maja 1944''' Jelovica
* Feliks Boltar (1913 Stara Fužina) [https://www.sistory.si/ww2/98E1EA50-8CEF-444E-BA77-94011B8E2C0E Sistory]

'''6. maja 1944''' Jelovica
* Vincencij Primožič (1912 Kupljenik, pogrešan oz. ujet -- PPS 279, smrt v Dachauu?) [https://www.sistory.si/ww2/C22F556C-B6D7-4734-8A90-7D94364637DE Sistory]

'''10. maja 1944''' Soriška planina
* Janez Juhant (1919 Klanec, pokop Šentrupert na Koroškem) [https://www.sistory.si/ww2/2B28DE29-B1AD-4A71-8090-A3BC726E28EA Sistory]

'''17. maja 1944''' Jelovica
* Matevž Šušteršič (1900 Podreča, domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/CBBE8FD8-FC74-420D-885B-C1C02DE8F212 Sistory]

'''20. maja 1944''' Lipniška planina, Jelovica
*Franc Ravnik (1910 Ravne v Bohinju, železničar) [https://www.sistory.si/ww2/77104017-60FB-4CFE-94BD-B785A4ECA098 Sistory]

'''20. maja 1944''' Jelovica
* Janez Preša (1912 Cerklje, mlinar, pokop Cerklje) [https://www.sistory.si/ww2/F4E90546-43B3-4899-AC30-132FD7B117B1 Sistory]

'''22. maja 1944''' Selška planina na Jelovici
# Martin Kotnik (1901 Tržič, 2. bat. Franceta Prešerna, pokop bodisi Lipniška, Mošenjska, Tržič?) [https://www.sistory.si/ww2/EF99B3FF-9513-4614-9C45-58318A7D6DA5 Sistory]
# Franc Demšar (1914 Lancovo, učitelj, pokop Selška pl.-Rovtarica) [https://www.sistory.si/ww2/B6B00EB4-F91F-4E94-8012-0D7CA9E401FF Sistory]

'''23. maja 1944''' Jelovica (Martinček SPOMENIK: piše 21. maja, 11 pobitim ranjencem, prav je 12, datum na spomeniku ni pravi, saj je bil prvi spopad prešernovcev z Nemci po Kosu dan pozneje.)
# Kristina Bukovnik (1923 Zgornja Bela) [https://www.sistory.si/ww2/1CD48A9E-7318-4EBA-8080-1A2C1BDBD4FE Sistory]
# Frančišek Verderber (1919 Jelševnik, montanist, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/6503F799-52AA-4A36-90DB-808814D072FE Sistory] Kje so imena ostalih 9 neznanih trupel?

'''23. maja 1944''' Martinček
*Anton Iskra (1913, Nemški Rovt, kmet, pokopan na Martinčku), [https://www.sistory.si/ww2/2FD74B48-26BB-4FAB-AF06-8254B52C70DA Sistory]

'''23. maja 1944''' pokop Mošenjska planina 
*Marko Tomac (1924 Zgornje Bitnje, štab) [https://www.sistory.si/ww2/F96AB067-A32C-4215-AAB4-8E9F4E3AD0F1 Sistory]&lt;ref&gt;Kraja Ugorje, kjer naj bi padel, v Sloveniji ni, najbližje kraju pokopa je vrh Veliki Gregorjevec na Jelovici, ki ga je popisovalec iz rokopisnega zapisa V. Gregorjevec napačno razbral kot ''U. Gorje.'' Partizanski grob na Mošenjski leta 1946 označuje 14 pokopanih, poleg tistih, ki so padli januarja 1942, še Tomca in Viktorja Berganta (in/ali Martina Kotnika).&lt;/ref&gt;

'''junija 1944''' Jelovica
* Alojz Merljak (1911 Bukovica, pogrešan) [https://www.sistory.si/ww2/1EB274F2-7971-4980-95C5-C5F35BDE71A3 Sistory]

'''13. junija 1944''' Talež na Jelovici, Lancovo
#Angela Koselj (1915 Bodešče), gospodinjska pomočnica, ubili domobranci, [https://www.sistory.si/ww2/AA0CC6E4-5E73-4570-A044-DEC527A0394C Sistory,] kraj pokopa Ribno SPOMINSKA PLOŠČA
# Marija Marin (1921 Suhadole, natakarica, ubili domobranci, pokop Talež) [https://www.sistory.si/ww2/5A82DD0B-0489-4A20-8A49-71E646F6C80E Sistory] SPOMINSKA PLOŠČA

'''16. junija 1944''' planina Strme &gt; Strmne nad Nemškim Rovtom
* Mihael Čelik (1923 Nemški Rovt, intendant, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/BAED1238-EA99-4A0E-B68B-4701C8AB20DB Sistory]

'''16. junija 1944''' Jelovica [Raztovka]
* Avgust Dolinar (1928 Ljubljana, Suha, pokop Jelovica Rastovke, Felc: 19. 6.) [https://www.sistory.si/ww2/9219D85B-F510-491A-9A63-3BE807A33CF1 Sistory]

'''16. junija 1944''' Jelovica
# Vinko Eržen (1923 Dobračeva Žiri, pokop Jelovica, Selška pl.) [https://www.sistory.si/ww2/1003E660-F79A-4124-9B71-B01BF7CDC87C Sistory]
# Alojz Kržišnik (1924 Kladje, pokop Selška planina, prekopan v Staro Oselico?, na Selški pl.) [https://www.sistory.si/ww2/AAF1A7F6-E41E-44A4-BAA4-4F0BDABCD718 Sistory]

'''18. junija 1944''' Jelovica
* Janez Zalokar (1923 Žeje pri Komendi) [https://www.sistory.si/ww2/20FF3E5F-EC39-41D2-A495-3FCBA3A26770 Sistory]

'''18. junija 1944''' Selška planina na Jelovici
# Anton Kovač (1927, Ljubljana, usnjar, obveščevalec Preš. brigade, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/0B0EA588-8383-453A-AEF2-8EC9E24A2416 Sistory]
# Martin Škantar (1921 Srednja vas, pobegnil iz nem. vojske, pokop Selška pl.) [https://www.sistory.si/ww2/634B4F89-D63C-4B83-9DD9-7F30161A280F Sistory]
# Zorko Henrik Madon (1926 Bate, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/38E58F1A-9FCE-46E7-B128-3FE915C827CD Sistory]

'''18. junija 1944''' Rovtarica
* Janez Cvetek (1907, Laški Rovt, mitraljezec Janka Premrla Vojka, 18. 6. 1944 v spopadu z Nemci, pokop v Boh. Bistrici), [https://www.sistory.si/ww2/86BFB4EF-6787-4BFC-BEC3-98255DC445CD Sistory]

'''19. junija 1944''' Selška planina na Jelovici, Selška planina, Selška planina/Jelovica, Jelovica, na Sevški planini
# Franc Korošec (1915 Koprivnik, trgovec, pokop Srednja vas v Bohinju) [https://www.sistory.si/ww2/5B17D506-BE0B-4013-8020-EF6DABAF6DC4 Sistory]
# Jožef Starič (1927 Slovenski Javornik, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/ED2832BA-6C10-41DF-8C8D-493EB5A913E7 Sistory]
# Jožef Aljančič (1900, Kovor, čevljar, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/B71B71E8-0091-4601-B6A3-817645732099 Sistory]
# Jožef Lukič (1926 Slovenski Javornik, strugar, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/675BDA3C-BEFA-4101-BF36-D544471E8D8C Sistory]
# Gorge (Djuro) Tanković (1913 Ohrid, branjevec, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/C9D6991E-D616-4944-80E3-7402DA5F333C Sistory]
# Franc Torkar (1915 Koritno, kolar, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/7AF1C1F4-8A8D-435B-98E5-44235306BF92 Sistory]
# Mihael Šolar (1905 Grabče, železar, pokop Zg. Gorje) [https://www.sistory.si/ww2/95533035-3C8B-4415-97E9-600F9D27FB9D Sistory]
# Jože Pavlič (1921 Goče, obveščevalec, padel na Radovljiški planini, pokop Jelovica, najbrž kar tam) [https://www.sistory.si/ww2/17F6AFCE-13B6-40B8-B84C-7C2CF160B798 Sistory]
# Anton Rozman (1915 Kamnje) [https://www.sistory.si/ww2/6D83FBF2-5723-4C6A-B41B-2AD90226D9B1 Sistory]
# Janez Rozman (1924 Otoče, železničar, pokop Otoče) [https://www.sistory.si/ww2/D2B1BFBB-9CEF-48B7-A2B5-8FCA894356D6 Sistory]
# Peter Dobovšek (1912 Zgornje Stranje, pokop Selška pl.-Rovtarica) [https://www.sistory.si/ww2/F4F076CB-BD1D-4D17-89B7-1EADFEA0A1BB Sistory]

'''19. junija 1944''' Rovtarica (Rovtarica na Jelovici, Rovtarica nad Jelovico)
# Jožef Cvetek (1903 Solkan, bat. Ivana Gradnika, pokopan na Ribčevi pl.), [https://www.sistory.si/ww2/21C3A5C0-908D-4238-BE46-C14640490952 Sistory]
# Ivan Vodopivec (1909, Prešernov bat., v spopadu z Gorenjsko samozaščito, pokop pri Rovtarici), [https://www.sistory.si/ww2/9E018359-81D3-4864-A387-DC84DE871A4D Sistory]
# Valentin Pavletič (1913 Solkan, Gradnikov bat., mehanik, v spopadu z Nemci, pokop Rovtarica), [https://www.sistory.si/ww2/7C5755C8-12BD-476F-BB61-D35CEEE45C2F Sistory]
# Ivan Ercegovič (1905, desetar Preš. bat., pokop pri Rovtarici), [https://www.sistory.si/ww2/B842B82C-BC2F-46F6-8726-B9F4793A63F5 Sistory]

'''19. junija 1944''' Jelovica 
# Alojzij Burnik (1922 Smlednik, gradbinec, pokop Jelovica Raztovka, prekop v Smlednik?) [https://www.sistory.si/ww2/5975DD9E-F57C-4A1E-B0EB-F581C8490994 Sistory]
# Franc Mlinarič (1914 Retnje, ubili domobranci, pokop Selška planina, potem Križe) [https://www.sistory.si/ww2/F985404E-C65B-410E-8959-F2FD3E68EB7C Sistory]

'''20. junija 1944''' Jelovica (Jesenovec pod Kosmatim vrhom)
* Jožef Mihevc (1922 Idrija, Rudar, narodni heroj ([https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923930/ SB]), [https://www.sistory.si/ww2/E016B8E9-0AEF-4C3A-ABD7-433CFB78192C Sistory] oz. [https://www.sistory.si/ww2/5834790A-1DBC-418F-93ED-2B55D4C108E1 Sistory (dvojnik)] 

'''20. junija 1944''' Pečana na Ratitovcu
* Alojzij Justin (1926, Bukov Vrh,) [https://www.sistory.si/ww2/992EC207-EFE2-457F-8405-0CA1EB070B6C Sistory]

'''20. junija 1944''' Jelovica
* Stanislaj Zupanc (1930 Voglje, pokop Šenčur, 14 let star) [https://www.sistory.si/ww2/4697862E-9C5B-441A-B84D-6B92C18B00B1 Sistory]

'''20. junija 1944''' verjetno Rovtarica
* &lt;font color=blue&gt;Franc Arh (1906 Bohinjska Češnjica, dezerter, pokop Srednja vas v Bohinju) [https://www.sistory.si/ww2/BC0AB115-171D-44AA-9448-245B10FFE137 Sistory]&lt;/font&gt;

'''22. junija 1944''' Jelovica
* Anton Grilc/Gerilc (1900 Stiška vas, Felc: 19. 6. Selška pl.) [https://www.sistory.si/ww2/D9202275-B578-4815-B059-CF9A7CFC9E93 Sistory] talec na Jelovici??

'''24. junija 1944''' Jelovica ???
* Dragotin Cotič (1924 Renče) [https://www.sistory.si/ww2/A38ADF0A-CCC6-44BF-8758-788F0F35C082 Sistory] --&gt;

'''25. junija 1944''' Jelovica
* Alojzij Zgonik (1924 Bukovica, Dornberk, smrt Jelovec??) [https://www.sistory.si/ww2/1F59671C-1F21-4AD8-B8D5-ED4F084C6DF8 Sistory]

'''30. junija 1944''' Jelovica
* Vinko Prezelj (1926 Ravne Cerkno, pogrešan v Ravnah?) [https://www.sistory.si/ww2/CB87041F-0D2C-44FB-8526-87BAA2782EB0 Sistory]

'''1. julija 1944''' Mošenjska planina, Jelovica
* Viktor Bergant (1928 Vižmarje, mučen od domobrancev, pokop Mošenjska planina) [https://www.sistory.si/ww2/BC16E3EE-FB42-4D63-B9CC-BC12CF519270 Sistory]

'''16. julija 1944''' Jelovica
* Franc Pušar (1915 Puštal, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/9D83891A-5019-4D96-8DA3-B083785584B8 Sistory]

'''20. julija 1944'''
* Jožef Špacapan (1925 Vogrsko) [https://www.sistory.si/ww2/EDB3942D-91A5-49A0-BD34-E54768A457F8 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''januarja 1945''' Jelovica
* Anton Svetina (1914 Koroška Bela, železničar) [https://www.sistory.si/ww2/DE329349-59B3-4F2F-A6E6-61D03FECCFFA Sistory]

'''28. februarja 1945''' Jelovica
* Jožef Košir (1906 Kamna Gorica, pokop Kamna Gorica) [https://www.sistory.si/ww2/D719CC14-27B2-46F4-8B14-61CEE950716B Sistory]

'''20. marca 1945''' Pri Kropi &gt; Kroparska gora SPOMENIK
# Anton Jelovčan (1903 Martinj Vrh &gt; Kropa, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/D2ED1FE8-B460-4B7C-937D-7B04AE2B6AC4 Sistory]
# Ciril Osterman (1914 OtočE, ubili domobranci, pokop Srednja Dobrava) [https://www.sistory.si/ww2/D2ED1FE8-B460-4B7C-937D-7B04AE2B6AC4 Sistory])

'''20. marca 1945''' Vresje na Jelovici
# Oto Kelih (1915 Koroška Bela) [https://www.sistory.si/ww2/32EA27C3-7478-48FA-BAFE-74F86D25091C Sistory]
# Jožef Rozman (1915 Ravne v Bohinju, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/DA58BEC1-0135-4182-8F6E-CF03FE21CED6 Sistory]
# Ivan Torkar (1927 Log, vajenec, kurir, pokop Bitnje) [https://www.sistory.si/ww2/02C7614D-E957-4B4A-B7B6-CAE73A5CCE0B Sistory]
# Martin Torkar (1927 Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/9B3E038B-3F2F-4037-A57C-ADC41EEFD337 Sistory]

'''21. marca 1945''' Jesenovec pod Ratitovcem
* Lovrenc Šmid (1904 Podlonk, transport. četa) [https://www.sistory.si/ww2/3C7BB1C4-E63F-4DAC-9003-05F304A2C992 Sistory]

'''aprila 1945''' Jelovica
*Anton Pretnar (1923 Radovljica, pogrešan, PPS 277) [https://www.sistory.si/ww2/73F47F9B-7946-4869-A42D-2538F3B82A0D Sistory]

==Na pobočjih==

'''10. aprila 1941''' Podlonk
*Florjan Šturm (1894 Podlonk, umrl kot jugoslovanski vojak v ujetništvu v Podlonku ali Topoljah nad Selci) [https://www.sistory.si/ww2/86DC8274-92A5-49E2-A25A-6FA6ADD4A814 Sistory]

'''17. avgusta 1941''' Pod Jelovico
*&lt;font color=green&gt;Frančišek Gašparšič (1897, Kropa), obč. tajnik, likvidiran [https://www.sistory.si/ww2/E2EE8FB3-4EE6-4627-95C7-4D0B81D7E2CC Sistory,]; Kroparska kronika, 14&lt;/font&gt;

'''27. avgusta 1941''' Jelovica, Barigla 
*Franc Kosmač (1918, Jesenice, delavec, nesreča z orožjem, pokopan na Barigli) [https://www.sistory.si/ww2/CC0C2DC7-C46F-4681-96D8-A033B2EC95B9 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''9. januarja 1942''' Lajše
* Jože Rihtaršič (1905 Lajše, tesar) [https://www.sistory.si/ww2/94485589-F777-49D6-848A-E3777532CF6D Sistory]

'''11. januarja 1942''' Lajše
*&lt;font color=green&gt;Anton Peternel (1896 Lajše, kmet, ubili partizani) [https://www.sistory.si/ww2/F6728C62-B00A-40F7-8FEC-F34CD6286F91 Sistory]&lt;/font&gt;

'''11. januarja 1942''' Jelenšče&lt;ref&gt;Sistory ima napačen datum 10. jan. 1942.&lt;/ref&gt; SPOMENIK
# Primož Ambrožič (1876 Davča, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/32C28A83-D648-4EE8-8417-41845CDB349D Sistory]: napaka v kraju in datumu
# Vincenc Benedičič (1927 Podblica, pastir, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/FB3BD901-B209-47F2-BB4B-A60570C50FCC Sistory]: napaka v kraju in datumu
# Tomaž Berce (Brce) (1875 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/A22FF14C-43AC-451F-88E5-739BF47FE6D1 Sistory]: napaka v kraju in datumu
# Terezija Šolar (1938 Dražgoše, otrok, od nemške granate) [https://www.sistory.si/ww2/E65EB705-281A-4A98-B240-C84FE971B535 Sistory]
# Peter Frakelj (1885 Dražgoše, talec) [https://www.sistory.si/ww2/9E02A840-A055-485C-931D-C681FE407720 Sistory]
# Zdravko (Valentin) Frakelj (1924 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/F9499580-1073-48D7-93F1-CFD5964A1F1E Sistory]: napaka v datumu in kraju smrti
# Anton Bešter (1930 Dražgoše, učenec, talec) [https://www.sistory.si/ww2/58D1F5E9-5D71-4C78-843B-6B9EF8E64ECD v Sistory napaka:] + 10. jan. 
# Janez Habjan (1909 Lajše, od nemške granate) [https://www.sistory.si/ww2/FF1685F3-7AE6-4106-99A8-36F1EFF46195 v Sistory napaka:] + 10. jan. 
# Franc Jelenc (1922 Dražgoše, Bolčarjev, Jan: 17 let??) [https://www.sistory.si/ww2/DDD99B8A-A855-4B21-9C54-68A761F7BB73 Sistory napaka:] + 10. jan.
# Leopold Jelenc (1924 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/1968A7CE-A227-4CC7-AFE2-D6B6D7868F2F Sistory:] + 10. 1.
# Maks Jelenc (1920 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/24EB4E92-859E-4BA7-A533-78684A556BD5 Sistory:] + 10. 1.
# Matija Jelenc (1889 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/D9733EFA-F07F-45CF-A254-39A15344AB11 Sistory napaka:] + 10. 1.
# Anton Lotrič (1926 Dražgoše, učenec) [https://www.sistory.si/ww2/B6DD3A34-3AE5-4A35-97B1-81AF30B97443 Sistory napaka:] + 10. 1.
# Franc Lotrič (1923 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/F3D2A361-1804-4D28-80B4-6795AA33AAFA Sistory napaka:] + 10. 1.
# Ciril Lotrič (1923 Dražgoše, civilist, talec) [https://www.sistory.si/ww2/7BD4324A-EA38-4AD7-A956-AE72340FD0E9 Sistory] napaka v datumu in kraju
# Franc Lotrič (1881 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/16FA87DA-5679-49D5-8F44-76E6EFC646AA Sistory] napaka datum kraj
# Jakob Šolar (1882 Kališe, cestar, talec) [https://www.sistory.si/ww2/5444DE8D-BC4D-42E5-B96F-A2C3F9F43FE3 Sistory napaka:] + 10. 1.
# Jakob Lotrič (1874 Dražgoše, mežnar, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/3D7DFD98-C6C7-4578-A608-E14CF01979EF Sistory]
# Tomaž Lotrič (1899 Dražgoše, civilist, ubit na begu, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/167CECF8-D91C-448D-9094-034D513AB12B Sistory]
# Stanislav Marenk (1921 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/217AC2A0-199A-4137-8DAF-9B405AAC4A75 Sistory]

# Gregor Božič (1912 Brusnice, zidar, borec) [https://www.sistory.si/ww2/AA3A15A4-BBE6-42C9-AE36-E038FCABC3E9 Sistory]
# Maks Dolinar (1922 Mlaka nad Lušo, borec) [https://www.sistory.si/ww2/02A6443F-4A3C-460F-9EB6-AAC47E7771CB Sistory:] napaka v kraju in datumu
# Boštjan Jezeršek (1902 Stara Oselica, mizar, borec) [https://www.sistory.si/ww2/D28DE598-0ECB-4A02-849B-0AB636A589E6 Sistory:] napaka v kraju smrti
# Janez Kovačič ml. (1916 Radohova vas pri Pivki, Stražišče, borec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/17880204-0A3E-4393-ABB7-15DC3E887631 Sistory]
# Maks Krmelj (1911 Bačne, borec, pokop Poljane) [https://www.sistory.si/ww2/83AFA656-E565-413C-8443-8C6359F3357E Sistory]
# Maksimiljan Ržen (Režen) (1921 Javorje, borec, pokop Selca) [https://www.sistory.si/ww2/1777C00C-6BCB-41E5-B627-56F72FD9E9A2 Sistory]
# Stanislav Škofic (1915 Mengeš, železičar, borec) [https://www.sistory.si/ww2/5C291609-D52B-48A4-B2C1-D8FE928205E9 Sistory]
# Janez Zajc (1905 Zgornje Gameljne, borec) [https://www.sistory.si/ww2/DAF925B2-6A47-4C6F-BADB-1AC057AD0D2F Sistory]
# Vinko Žakelj (1913 Stara vas, Kranj, mitraljezec) [https://www.sistory.si/ww2/D2EB91E5-3A1E-4A32-9322-5A18178A8F94 Sistory]

'''12. januarja 1942''' Dražgoše
# Alojz Ambrožič (1908 Dražgoše, pokop Dražgoše, po Sistory borec?) [https://www.sistory.si/ww2/C9595150-7E8C-4DC0-9B4F-11FCFB7658AC]
# Jože Bertoncelj (1920 Rudno, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/59D5D138-C0FE-4AAC-980A-0748914762B7 Sistory]
# Ignacij Habjan (1922 Dražgoše, ključavničar, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/707E213F-D0BC-4161-91CA-8686034765C7 Sistory] napaka v datumu
# Mihael Habjan (1905 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/C6B7CB59-BA72-4B26-AAF8-D0A8DFA459A3 Sistory] napaka v datumu
# Tomaž Habjan (1911 Dražgoše, civilist, pokop DraŽgoše) [https://www.sistory.si/ww2/67F1A2D0-FD91-4E85-808A-B4A21C7BA2EF Sistory] napaka v datumu
# Jernej Jelenc (1910 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/F2BCC046-1410-4C3A-BEFD-85E0FF526A13 Sistory] napaka v datumu
# Tomaž Jelenc (1916 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/A0C0661D-24E9-4CA4-9FAA-4497E0D17BEB Sistory]
# Janez Kavčič (1887 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/F515EAAF-4DEC-4213-95FA-F6E302443057 Sistory] napaka v datumu
# Peter Kavčič (1897 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/CF7CD8C0-846D-4656-9797-28A5705F203E Sistory] napaka v datumu
# Franc Lotrič (1925 Dražgoše, Štihelnov, ustreljen na begu) [https://www.sistory.si/ww2/E734A90A-B73E-4A0F-A4B8-EB6BBD460A85 Sistory]
# Janez Megušar (1911 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/F93B30C6-97FB-4166-AC4C-44F79FD2D1A4 Sistory]
# Vincenc Megušar (1915 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/57C8C2A4-A3DB-44B0-94A9-F644860041D7 Sistory]
# Filip Mlinar (1906 Žirovski Vrh, organist, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/04F4198E-A8B9-4729-A7CC-ABFBDBA1CF0C Sistory]
# Alojz Petrovič (1906 Gradec, pek, civilist, ubit na begu) [https://www.sistory.si/ww2/699E9F94-024D-4CFF-8B0A-C4317D1AF5EB Sistory]
# Peter Prevc (1917 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/0B7AA478-FE36-45E9-9869-3449E18E439D Sistory]
# Rafael Prevc (1919 Dražgoše, mlinar, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/5868951E-C14D-4D73-B58A-26A97E057A93 Sistory]
# Janez Šmid (1912 Dražgoše, talec, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/9488B7AA-7286-43B5-A534-09D3156B2067 Sistory]
# Gregor Šmid (1903 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/B9A87320-62FB-4ED5-9C9D-36248072D2F5 Sistory]
# Tomaž Šolar (1911 Dražgoše, gradbinec, talec, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/FC1746D0-5E64-4357-B86F-56210B10C11B Sistory]
# Albin Šolar (1913 Dražgoše, civilist, talec) [https://www.sistory.si/ww2/69118318-76B6-451A-8C60-1551B483EB64 Sistory]

'''27. januarja 1942''' Dražgoše &gt; Golnik
# Marija Šolar (1905 Češnjica, Dražgoše, ranjena od Nemcev v koči na Rovtarici na begu iz Dražgoš, umrla za ranami na Golniku, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/951A6477-D072-4B2A-8839-47138C56E31F Sistory]

'''marca 1942''' Lajše - Nemilje
* Jožef Lotrič (1909 Dražgoše, čevljar) [https://www.sistory.si/ww2/C5DC955A-BBF8-4C7A-8E59-3E6EECBCA956 Sistory]

'''1. junija 1942''' Dražgoše
* &lt;font color=blue&gt;Janez Gašperšič (1916 Kropa, Stražišče) [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory]&lt;ref&gt;&quot;Bolj zaradi preplaha kot zaradi politične aktivnosti in prepričanja se je v začetku julija 1941 umaknil na Jelovico v okolico Krope. Nekaj časa je vzdrževal stike z bivšimi sošolci, v partizanske enote pa se ni vključil. V začetku avgusta je sodeloval v pripravah za napad na Begunje. Ker pa partizani na svojem terenu niso mogli trpeti tako
neopredeljenih ilegalcev, se ga že jeseni 1941 likvidirali.&quot; (''Kroparska kronika'', 16) &lt;/ref&gt;&lt;/font&gt;

'''24. julija 1942''' Lajše
*Vinko Gortnar (1913 Podlonk, gozdar) [https://www.sistory.si/ww2/F9FCCAF1-5188-4BB8-AD4F-465753862094 Sistory]

'''28. avgusta 1942''' Jamnik &gt; nad Podblico
*Viktor Kejžar (1910 Spodnja Sorica, pokop Draga) [https://www.sistory.si/ww2/991B5F91-1D50-4447-9C19-5F81A14829A8 Sistory]&lt;ref&gt;ZAL, RAD 14: Oče Jožef; po poklicu varilec; padel v boju z Nemci na Jelovici novembra 1942.&lt;/ref&gt; SPOMENIK

'''20. oktobra 1942''' Jamnik (Kropa)
* Alojz Kebe (1908 Cerknica, narodni heroj) [https://www.sistory.si/ww2/48C99461-7377-4770-9E20-462DC4702F9C Sistory:] Jamnik nad Kropo, pokopan in SPOMENIK tam&lt;ref&gt;Ivan Jan: Na obronkih Jelovice: O čudni, junaški smrti narodnega heroja Lojzeta Kebeta &amp;ndash; Štefana. [https://znaci.org/00003/1279.pdf ''Borec'' 1963.] 465&amp;ndash;71.&lt;/ref&gt;

'''26. novembra 1942''' Lajše
* &lt;font color=green&gt;Matija Fajfar (Pfeifer) (1908 Lajše, civilist, ubili partizani) [https://www.sistory.si/ww2/33C73677-C8E6-4C6F-B9E3-1AFEB7C1310E Sistory]&lt;/font&gt;

'''31. decembra 1942''' Dražgoše
* Stanko Stanovnik (1921 Horjul, kolar, datum smrti ni točno znan) [https://www.sistory.si/ww2/8DB7B185-5EBD-4D60-95E0-B9BDE69A170F Sistory]

&lt;hr&gt;

'''24. januarja 1943''' Jamnik
*&lt;font color=green&gt;Maksimilijan Hribernik (1921 Velika Nedelja, Wehrmannschaft) [https://www.sistory.si/ww2/9494B578-CDB6-40AD-84C4-F9CA77EE5354 Sistory]&lt;/font&gt;

&lt;font color=green&gt;'''2. februarja 1943''' Jamnik
# Janez Bešter (Poljšica) [https://www.sistory.si/ww2/4991A99E-FEC9-4DD6-8211-97F31AC5AE6D Sistory] (nemška vojska?)
# Rudolf Bešter (Poljšica) [https://www.sistory.si/ww2/AE353E59-396B-4C9F-865C-BF0C7987F2F7 Sistory] (nemška vojska?)&lt;ref&gt;Domačin Janko Potočnik (Rovte, Podnart) ne pozna nobeno od teh dveh imen.&lt;/ref&gt;&lt;/font&gt;

'''5. februarja 1943''' Bodešče &gt; Senožeti pod Brdi
* Franc Pesjak (1922 Bodešče, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/AF1ED8B9-D1EB-4B68-A900-AC9E9BC54A51 Sistory] SPOMENIK

'''marca 1943'''  ob poti na Talež nad mostom čez Savo pri Bodeščah
* Stane Šurk (1923 Ljubljana, klepar, ubili orožniki, pokop na mestu smrti) [https://www.sistory.si/ww2/E142E77F-B7B6-4EC7-A54E-CAB8462C7400 Sistory]

'''14. marca 1943''' Prtovč
*&lt;font color=green&gt;Alojz Ravnihar (1917 Praprotno, pokop Prtovč, po dražgoški bitki prešel k Nemcem in bil zato justificiran) [https://www.sistory.si/ww2/53287CD4-9C1E-4E97-AF0A-3FCA75394347 Sistory]&lt;/font&gt;

'''30. marca 1943''' [Senožeti] pri Voščah pri Lancovem SPOMENIK
* Djuro Kragulj (1915 Banja Luka &gt; Stražišče, žimar, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/B5748D82-A61A-45A1-BC5C-358050FCDE1E Sistory]

'''29. aprila 1943''' Kališe v Selški dolini
* Jožef Veber (1921 Češnjica pri Železnikih, mitraljezec, ranjen v Žabnici, pokop Seca) [https://www.sistory.si/ww2/864A8096-D300-4C71-B0EA-C81E436B7DA4 Sistory]

'''7. junija 1943''' Senožeti pod Brdi SPOMENIK
*Anton Pesjak (1925 Vošče, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/C303B8C2-A483-4050-8EB0-F4723A1AFF5F Sistory]

'''22. julija 1943''' Prtovč
* Jakob Fajfar (Pfajfar) (1923 Selške Lajše, pokop Železniki) [https://www.sistory.si/ww2/25F66203-E559-4ABF-8798-21253148D673 Sistory]

'''26. julija 1943''' Jelovica, Plašnica (&gt; Plaznica)
*&lt;font color=green&gt;Valentin Pogačnik (1920, Spodnja Lipnica), delavec [https://www.sistory.si/ww2/91129C51-38A6-4880-B341-8463DD6D5AF2 Sistory] likvidiran iz osebnega sovraštva, mogoče ni bil partizan&lt;/font&gt;
&lt;!-- '''27. julija 1943''' Kolnica SPOMENIK
* Anton Toman (1915, Bodešče, mizar, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/01BAA18F-E726-4914-AD32-2E4704FA288D Sistory] --&gt;

'''3. avgusta 1943''' Lajše
# Danimir Ažman (1921 Ljubljana, Kranj, krojač, skakalec, začasni pokop Lajše, stalni Kranj?) [https://www.sistory.si/ww2/A37E94EA-ED1F-4BF6-AD23-F16A2A69E74F Sistory] SPOMENIK
# Jože Božič (1921 Kališe, kmet, pokop Lajše) [https://www.sistory.si/ww2/48E03160-6C26-4CE4-A942-A31CC1093B6F Sistory]
# Franc Fajfar (1921 Rudno, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/C2EE216F-7631-4F8D-8A4A-33D6264E036B Sistory]
# Franc Pfajfar (1920 Selca) [https://www.sistory.si/ww2/E3FBC6D4-24CF-481C-B025-C47ABB6AC7D7 Sistory]
# Janez Luznar (1913 Dolenja vas, ključavničar) [https://www.sistory.si/ww2/142290EA-7D78-4C13-9CAA-B94C5A5ABF30 Sistory]

'''15. avgusta 1943''' Podblica
* Rudolf Potočnik (1925 Dražgoše, gozdar) [https://www.sistory.si/ww2/0118B358-04DC-49BC-98B1-CDB9EC25F0F3 Sistory]

'''oktobra 1943''' &quot;v gozdu nad peskolomom pod Vodicami&quot;
*&lt;font color=green&gt;Vladimir Kapus (1885 Kamna Gorica, lovski pisatelj) [https://www.sistory.si/ww2/A2BBA59C-C7E6-4B9C-B979-48BF503BA5B5 Sistory]&lt;ref&gt;&quot;Podobna usoda je doletela spomladi 1943 lovca in pisatelja Vladimirja Kapusa iz Kamne gorice.&quot; ([https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika'',] 14); &quot;Vladimir Kappus je umrl oktobra 1943 v gozdu nad peskolomom pod Vodicami. Za mrtvega je bil razglašen s sklepom okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 11. novembra 1946.&quot; (Nadja Gartner-Lenac: Rodbina Kappus. ''Vigenjc'' 2009, 7-18, 86-87.&lt;/ref&gt; &lt;/font&gt;

'''15. oktobra 1943''' nad Jamnikom
*Miha Vinkšelj (1923 Mokronog, Naklo) [https://www.sistory.si/ww2/EEE1FDF3-3D1E-4DAC-9508-2DD0DA4592D6 Sistory]

'''18. novembra 1943''' Dražgoše
* Albin Jelenc (1920 Dražgoše, kurir, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/7DE46517-E3FC-4F19-BE37-AEB6B7438E39 Sistory]

'''19. novembra 1943''' pod Dražgošami
* Ciril Lušina (1933 Dražgoše, otrok) [https://www.sistory.si/ww2/0FDFCC64-739E-48E6-9E26-31A06B17B5E6 Sistory], [https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-6K1YKDBB/6bb9cc64-2cba-441d-9f8b-9130a4334d79/PDF ''Loški razgledi'', 265] 

'''20. novembra 1943''' Prtovč
*Franc Krmelj (1915 Škofja Loka, pokop Škofja Loka) [https://www.sistory.si/ww2/8BCE89DC-EF9D-407E-9319-B68432141DBD Sistory]

'''21. december 1943''' Mala Jelovica nad Jamnikom
*Anton Petrovčič (1924 Novi svet pri Godoviču, pokop Jamnik), [https://www.sistory.si/ww2/CD3E5A79-E9CD-4968-A261-2A15BCB6F13B Sistory]

'''27. decembra 1943''' Nemilje
* Karl Elbl (1922 Cogetinci, mlinar) [https://www.sistory.si/ww2/B32D71C1-2791-4AD4-B57D-75A2BF50D178 Sistory] SPOMENIK

'''29. decembra 1943''' nad Kropo
* Dušan Filip Pogačnik (1922 študent, pokop Srednja Dobrava) SPOMENIK [https://www.sistory.si/ww2/ECDA6E60-F130-477B-A19E-FAF5A81FB994]

&lt;hr&gt;

'''februarja 1944''' Prtovč
*&lt;font color=blue&gt; Jurij Mayer (1911 Ruma, živel v Spodnji Lipnici pri Kamni Gorici, železničar, pogrešan pri partizanih, ubili Nemci oz. po mnenju svojcev partizani) [https://www.sistory.si/ww2/8BCE89DC-EF9D-407E-9319-B68432141DBD] &lt;/font&gt;

'''26. februarja 1944''' Podlonk/Jelovica
*Franc Lotrič (1914 Kališe, kurir, pokop Selca) [https://www.sistory.si/ww2/741AC27C-3568-4BB3-9851-8FA06D752979 Sistory] 

'''27. februarja 1944''' Jamnik
# Frančišek Hlebce (1915 Stražišče, finančnik, pokop Stražišče) [https://www.sistory.si/ww2/E3EB354A-C8DE-4C0C-B021-B8BF417DD877 Sistory]
# Andrej Katrašnik (1879 Jamnik) [https://www.sistory.si/ww2/3E9BC3B2-2DD2-4BE3-976D-30FBC2F459E2 Sistory] PLOŠČA
# &lt;font color=green&gt;Matej Pogačnik (1900 Jamnik, domobranec, ubit od Nemcev?) [https://www.sistory.si/ww2/6F726562-529F-4BF8-85CC-5EAE28BBD8F1 Sistory]&lt;ref&gt;Janko Potočnik trdi, da na Jamniku ni bilo priimka Pogačnik.&lt;/ref&gt;&lt;/font&gt;

'''14. aprila 1944''' Podlonk
* &lt;font color=green&gt;Gašper Gosar (Gaser) (1901 Zgornje Danje, najbrž nemški policist, padel v boju s partizani ali pomotoma od Nemcev, ker je pozabil geslo) [https://www.sistory.si/ww2/12EA646C-45AE-4BCF-88C7-A881E2946C14 Sistory]&lt;/font&gt;

'''28. aprila 1944''' Zgornje Lajše
* Janez Robič (1924 Jesenice, prebegnil iz nemške vojske, pokop tam nekje) [https://www.sistory.si/ww2/D35EF136-95A1-4946-A430-C02B8BE7FA9A Sistory]

'''3. ali 4. maja 1944''' Jelovica &gt; ob cesti na Talež/Bodanova peč nad Voščami 
* Filip Ažman (1918 Lancovo, ubili domobranci, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/89D87C32-85AB-443B-8199-5B371F36619A Sistory] SPOMENIK

'''15. maja 1944''' Lajše-Dražgoše
* Ferdinand Oman (1926 Tržič, delavec, pokop na mestu smrti ali pozneje v Tržiču) [https://www.sistory.si/ww2/948D3D08-EBA6-46FA-B7BA-76CF153C0647 Sistory]

'''22. maja 1944''' na poti čez Jelovico, mogoče na Jamniku
# Franc Grilc (Brinar, Smrekar) (1911 Virlog Ribno, čevljar, aktivist, ubili domobranci, grob neznan) [https://www.sistory.si/ww2/03D2D3AC-E327-4E35-9739-DC8BC1926878 Sistory]

'''22. maja 1944''' pri sveti Jedrti v Lajšah, Dražgoše-Lajše
# Franc Rakuš (1914 Kostanjevica, Bled, pek, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/F782085E-CF1D-4934-A796-85CDCDBC87B3 Sistory]
# Angela (Gizela) Anderlin (1922 Kranj, bolničarka, pokop Dražgoše ali Lajše) [https://www.sistory.si/ww2/2FC2645B-D0B2-401A-BB6A-853F6D0E5DBC Sistory]

'''25. maja 1944''' Podlonk/bolnica
*Jože Pravst (1914 Hrastje, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/502CC77C-B5EB-4851-9D3A-A859764C5D28 Sistory]

'''15. junija 1944''' Podlonk
* Antonija Bernik (1890 Podlonk, aktivistka OF, ustrelili Nemci)  [https://www.sistory.si/ww2/E5205D4C-EC29-4A95-AF89-4061E325677C Sistory]

'''17. junija 1944''' Podblica pri Jamniku
* Jožef Tancar (1914 Stara Fužina, pokop Srednja vas) [https://www.sistory.si/ww2/3CF593ED-FC14-43AC-8DD9-6600770DA844 Sistory]

'''22. junija 1944''' bolnica Podlomek &gt; Podlonk, Jelovica
* Dragotin Gostiša (1913 Logatec, politkomisar, padel lahko na Ratitovcu, pokop Gornji Logatec) [https://www.sistory.si/ww2/066E0E55-60E6-45E3-957E-F6FB6DAD6CF4 Sistory]

'''julija 1944''' Jamnik
* Vincenc Papler (1927 Palovče, hlapec, pogrešan partizan) [https://www.sistory.si/ww2/6BC1DA54-2FBE-4F35-8B2A-2C10B4568C24 Sistory]

'''julija 1944''' Jelovica
* Janez Pogačnik (1910 Spodnje Gorje, PPS 274) [https://www.sistory.si/ww2/B23E8C86-FD92-4DEA-B215-78384B4A62B5 Sistory]

'''21. julija 1944''' Jelovica &gt; pod cesto na Talež
* Janez Dežman (1909 Brda, kurir, umrl zaradi bolezni in napora, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/F9351CC1-C247-4757-A254-FB639B284DAC Sistory] SPOMENIK

'''2. avgusta 1944''' Kroparska grapa, Šolarjev travnik pod Špikom v Kropi &gt; pri Slovenski peči nad Kropo SPOMENIK
# Jože Megušar (1910 Češnjica, Kropa, kurir, ubili domobranci, pokop Kropa), [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Sistory:] Jožef Magušar + 25. 8. 1944
# Rudolf Pretnar (1907 Spodnje Gorje, pokop Zgornje Gorje, ubili domobranci), [https://www.sistory.si/ww2/DCFC0981-9AF2-432D-97CC-BF349FA10CBD Sistory]
# Andrej Vodnjov (1904 Podhom, ubili domobranci), [https://www.sistory.si/ww2/9199D2E7-2F46-4F5F-BED7-92DE06D6E9AA Sistory:] Vadnjov

'''20. avgusta 1944''' Jamnik
* &lt;font color=green&gt;Marija Ovsenek (1901 Peračica, Mišače, kot nemška simpatizerka) [https://www.sistory.si/ww2/0B024A53-CCFB-4A23-B05D-E175398A95BE Sistory]&lt;/font&gt;

'''30. septembra 1944''' Kupljenik
* Leopold Heberle (1923 Mlino, elektromehanik, umorili domobranci, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/38853A88-1E86-4CBF-B90C-8E9842FCBF80 Sistory] SPOMENIK

'''4. oktobra 1944''' v gozdu nad Lajšami
* Andrej Jenko (1918 Goričane, pokop Goričane) [https://www.sistory.si/ww2/7AF47435-1F25-423F-B5A8-A05EAC479267 Sistory]

'''5. oktobra 1944''' pri Jamniku
* Janez Gartnar (1899 Jamnik, aktivist, pokop Selca) [https://www.sistory.si/ww2/AD5B9482-46F9-43E2-810C-8DADEAE503F9 Sistory]

'''5. oktobra 1944''' Lajše
* Jakob Razložnik (1907 Kopačnica, Stražišče, železničar, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/BC8EEB83-AA3B-481E-A408-478E8BACC9BB Sistory]

'''4. novembra 1944''' pri Kropi
* Janez Arh (1924 Bohinjska Češnjica, pokop Srednja vas, Felc: pri sestopu s Kroparske gore) [https://www.sistory.si/ww2/F9BC5429-FF69-4D4D-AE6C-63AF6EF916C3 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''1945''' Podlonk
* Antonija Brtoncelj (1900 Torka, civilist, povzročitelj neznan) [https://www.sistory.si/ww2/1B1B53DC-462A-4F94-962B-FD2DDD370826 Sistory]

'''3. januarja 1945''' Lajše
* Vladislav Pavlin (1925 Grgar, obrtnik) [https://www.sistory.si/ww2/56055F73-6C43-426A-A076-830F1D92F1FF Sistory]

'''15. januarja 1945''' Zgornje Lajše - pri Brvačevem logu
* Jakob Omejc (1904 Trnovec Medvode, kovač, pokop Zgornje Lajše) [https://www.sistory.si/ww2/65FF33FB-FF2C-4BCC-B960-4935001D85F8 Sistory]

'''18. januarja 1945''' Lajše
* Franc Papler (1925 Besnica, kmet) [https://www.sistory.si/ww2/118E6302-D89B-4C3F-9F04-5ACFDAF71C9C Sistory]

'''2. februarja 1945''' Dražgoše
* Maksimiljan Medvešček (1922 Anhovo, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/53C4F12B-749F-4AE8-949C-5109BF8095B1 Sistory]

'''4. februarja 1945''' Nemilje, Podblica
*Karel Primc (1921 Ljubljana, poštar, pokop Žale) [https://www.sistory.si/ww2/4BEFE0FE-0992-4A74-99B5-29F2DFDB24A1 Sistory]

'''5. februarja 1945''' Jamnik
*Janez Kavčič (1879 Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/B81A44D8-C0E8-493C-B8D4-4AE0BFDAC8C3 Sistory]

'''18. februarja 1945''' Jamnik 
*Peter Hudovernik (1925 Kropa, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/7F3099AD-0A3C-4805-90D7-57A7343D035F Sistory]

'''24. februarja 1945''' Jelovica pri Kropi
*Franc Hočevar (1906, Zapoge), delavec, komanda mesta Kranj, nesreča z orožjem, kraj pokopa Preska [https://www.sistory.si/ww2/6459FDE7-04D3-46DE-A4E2-B4B855A26544 Sistory]

'''26. februarja 1945''' Jamnik
*Albin Benedičič (1921 Javornik Kranj, pokop Kropa) [https://www.sistory.si/ww2/DF745562-10CD-4A53-A51B-DA4776290F0D Sistory] 

'''1. marca 1945''' Lajše
* Ivan Armand Toporiš (1923 Brežice, študent farmacije, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/F7FCD75A-3DFE-47DB-A6DE-EEA50E47888D Sistory]

'''7. marca 1945''' Jelovica &gt; ob cesti na Talež
# Ivan Ažman (1919 Brda, gozdar, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/BD1AE01B-D35A-4DF7-A507-A8D51157891C Sistory] SPOMENIK
# neznana dvajsetletna partizanka, padla v marcu leta 1945 (pokop najbrž Radovljica) SPOMENIK skupaj z Ažmanoma&lt;ref&gt;Mogoče [https://www.sistory.si/ww2/CF91A3C6-85C8-4861-AEBB-1C4E0FB91ABD Frančiška Naglič?]&lt;/ref&gt;

'''10. marca 1945''' Kališe pri Škofji Loki
* Dorotej Kavčič (1915 Draga pri Trstu, Stražišče, čevljar, pokop Železniki) [https://www.sistory.si/ww2/CB5D0EA8-931A-491B-9EF1-70A8EA227203 Sistory]

'''16. marca 1945''' Dražgoše
* Janko Frakelj (1916 Dražgoše, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/A82BC82F-8AE2-400E-8F58-0EAF6A173887 Sistory]

'''17. marca 1945''' Jamnik 
*Janez Kavčič (1867 Dražgoše, ubit od Nemcev na begu) [https://www.sistory.si/ww2/7E3C6A85-55C1-4E29-9E1A-0F21D701A24D Sistory]

'''20. marca 1945''' Barigla
* Milan (Bogumil) Gašperšič (1923 Kropa, kovač, ustrelili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/174A6004-3B59-4A10-8811-BD0E814E3682 Sistory] SPOMENIK

'''21. marca 1945''' Prtovč nad Železniki
*Angela Knaflič (1909 Bled, kuharica  v bolnici, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/EFD9F8E0-57CC-4DEE-98E3-63E773CCF0CB Sistory]

'''24. marca 1945''' Prtovč
#Valentin Mulej (1899 Krnica, transportna četa) [https://www.sistory.si/ww2/C87D3776-A2B6-4DF5-8348-454506C18B99 Sistory]
# Valentin Beznik (1896 Krnica, transportna četa, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/BA26CC59-C2C0-4845-98BB-CE855DDC5540 Sistory]
#Valentin Beznik ml. (1928 Krnica, kurir &gt; borec, mladoleten, padel ob očetu? tudi na Kališah? gl. Kos) [https://www.sistory.si/ww2/3FF7A993-CEB5-4C03-B686-BAEAFFF340E2 Sistory]

'''5. aprila 1945''' Kališe pri Železnikih
* Anton Zaletel (1911 Stražišče) [https://www.sistory.si/ww2/5CC27EE7-DD2F-42E4-B1BC-A1DB7E080024 Sistory]

'''7. aprila 1945''' Dražgoše (ali Rudno?)
* Ignac Zlobec (1924 Kazlje, pokop Rudno) [https://www.sistory.si/ww2/03F8D8EE-3720-42C2-8065-BC0B6CDA27AA Sistory]

'''8. aprila 1945''' Jelovica &gt; pod cesto na Talež
*Martin Benedičič (1913 Podblica, kurir, pokop Radovljica), [https://www.sistory.si/ww2/C3BE3898-B605-49F7-AA7C-026C387AC11D Sistory] SPOMENIK&lt;ref&gt;Na spomeniku je datum smrti 4. 4. 1945, v arhivu OF Ribno pa 27. 4. na Ledincah na Jelovici.&lt;/ref&gt;

'''17. aprila 1945''' Kališe
* Anton Svoljšak (1924 Stara Loka, krojač, politkomisar, ubili domobranci, pokop Stara Loka) [https://www.sistory.si/ww2/A7C8D952-5BA9-41B5-A0C8-FD1A66C68768 Sistory]

'''18. aprila 1945''' Lajše
# Franc Golec (1927 Rečica, kolar, kurir, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/22FA6079-B57B-424A-A9EF-1BCAFC81600F Sistory]
# Martin Cerkovnik (1914 Stara Fužina, obveščevalec, ubili domobranci, pokop Srednja vas) [https://www.sistory.si/ww2/3C085654-FBF0-4C03-A3BC-728429523762 Sistory]

'''19. aprila 1945''' Lajše
# Cecilija Odar (1919 Brdo, Kranj, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/6FB113BF-992A-4B2C-859A-C5AC0BA647AF Sistory]
# Vida Šinkovec (1925 Kranj, dijakinja, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/7368E517-1FD4-414A-B17C-442EC28F7867 Sistory]

'''20. aprila 1945''' Lajše nad Selcami pri Škofji Loki
* Janez Janša (1913 Podhom, pokop Zgornje Gorje) [https://www.sistory.si/ww2/7C964AD3-3CF4-4EF4-AA84-A9E35EF34C86 Sistory]

'''20. aprila 1945''' Kališe pri Škofji Loki, Pri Kališah nad Selci
# Janez Tavčar (1896 Lenart nad Lušo, gozdar, ubili domobranci, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/71069591-56C4-42B1-8C42-754EB97960BB Sistory]
# Alojzij Petkoš (1906 Bled, tesar, ubili domobranci, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/EA309C8B-2F8E-4D55-ABC4-7F85472A80ED Sistory]

'''9. maja 1945''' Lajše
*Marija Bertoncelj (1897, civilist, posledice taborišča) [https://www.sistory.si/ww2/ED9BAC42-7BC0-4BE3-8399-DE7BF927ACAB Sistory]

&lt;!-- == Najbrž padli kje drugje ==
* Ivan Hribar [https://www.sistory.si/ww2/B8E8E5FD-7A2E-4A58-BC64-7FBF258752D0]
--&gt;

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu]]</text>
      <sha1>lnyhuieo33avk6goxg1kdyumhi1szj4</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Po stezah partizanske Jelovice</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4303</id>
    <revision>
      <id>85659</id>
      <parentid>85632</parentid>
      <timestamp>2026-08-16T13:44:46Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave do 1958 */</comment>
      <origin>85659</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="251774" sha1="633e6n0z4javbe1i7lioxy2pq0isbpy" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvodi

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj.  

Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. 

==Dražgoška bitka==

Dražgoška bitka je potekala med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše pod Jelovico. Bila je ena najodmevnejših bitk slovenskega partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in je kasneje postala pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. V njej se je Cankarjev bataljon spopadel z bistveno močnejšimi nemškimi okupacijskimi enotami. Čeprav so se partizani po večdnevnem boju umaknili, je bitka močno vplivala na razvoj odporniškega gibanja in je imela hkrati tragične posledice za domače prebivalstvo.

Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je bilo območje Gorenjske vključeno v nemški okupacijski sistem. Nemške oblasti so izvajale politiko raznarodovanja, izganjale prebivalstvo, prepovedovale uporabo slovenskega jezika in zatirale vsakršno obliko odpora. V takšnih razmerah se je organiziralo partizansko gibanje, katerega pomembna enota na Gorenjskem je bil Cankarjev bataljon.

Konec leta 1941 je bataljon po uspešnih akcijah na širšem gorenjskem območju prišel v Dražgoše. Vas je zaradi lege ob vznožju Jelovice omogočala povezavo z gozdnatim zaledjem, hkrati pa je ponujala možnost oskrbe in zimovanja. Med prebivalci so bila mnenja o navzočnosti partizanov različna. Del vaščanov jih je podpiral, drugi pa so se bali hudega nemškega maščevanja, ki je bilo glede na dotedanjo okupacijsko prakso zelo verjetno.

Nemške oblasti so se na prisotnost partizanov odzvale z obsežno vojaško akcijo. Proti bataljonu so poslale številčno in tehnično precej močnejše enote, opremljene z minometi in topništvom. Boji so se začeli 9. januarja 1942 in trajali tri dni. Partizani so izkoristili razgiban teren, utrjene položaje in dobro poznavanje okolice ter povzročili napadalcem občutne izgube. Kljub temu so bili zaradi premoči nasprotnika prisiljeni v umik na Jelovico, s čimer so se izognili uničenju.

Po umiku partizanov so nemške enote izvedle ostre povračilne ukrepe nad prebivalci Dražgoš. Ustrelile so 41 domačinov, številne prebivalce internirale, vas pa sistematično požgale in porušile. Premoženje prebivalcev je bilo zaplenjeno ali uničeno. 

Vprašanje odgovornosti za trpljenje prebivalcev je bilo predmet razprav že med vojno in še posebej po njej. Vojaški pomen bitke je bil predvsem moralen in političen. Cankarjev bataljon je dokazal, da se lahko partizanske enote več dni uspešno upirajo številčno močnejšemu nasprotniku. To je okrepilo ugled odporniškega gibanja in spodbudilo nadaljnji razvoj partizanskih enot na Slovenskem. Po drugi strani je tragedija Dražgoš opozorila na veliko ceno, ki jo je civilno prebivalstvo plačevalo v razmerah okupacije.

Po vojni so Dražgoše postale eden osrednjih krajev spomina na narodnoosvobodilni boj. Na kraju bitke je bil postavljen velik spomenik, vsako leto tam poteka spominska prireditev. V socialistični Jugoslaviji je bila bitka predstavljena predvsem kot junaški upor proti okupatorju, medtem ko so bila vprašanja posledic za civiliste manj izpostavljena. Dražgoška bitka ostaja eden najpomembnejših dogodkov slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. 

(Enciklopedični povzetek je pomagal oblikovati Chat GPT.)

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,&lt;ref&gt;Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju &quot;ostankov jugoslovanske vojske&quot; v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.&lt;/ref&gt; raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.
&lt;!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --&gt;

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.

Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave do 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

(Milena:) 

Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik  Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije.

Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili  vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. 

Leta 1953, ob 11. obletnici borbe v Dražgošah, so kranjski in radovljiški okrajni odbori organizirali 20 patrulj, ki so obiskovale partizanske družine. V mnogih hišah je donela partizanska pesem, ki so jo nekdanji partizani prepevali skupaj z vaščani.  Na tem  dogodku je prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, da se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo.  

Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. 

Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem  poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. 

{|
|[[File:Prvotni grob padlih Dražgošanov.jpg|thumb|350 px|Prvotni grob padlih Dražgošanov]]
|[[File:Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956.jpg|thumb|500 px|Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956: Franc Selan-Brinca, Marjan Jensterle, Martin Prešern s sinom. Arhiv družine Melink.]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše.

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Okrajni ZB Kranj  napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop.  Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec.

Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino.
Naslednje leto je organizacijo patruljnega teka Po steza partizanske Jelovice izvedla Gorenjska smučarska podzveza, in sicer 9. januarja 1959. Sodelovalo je 14 patrulj, tekmovalna proga je tekla mimo znanih spominskih obeležij na Jelovici. Prvo mesto je  osvojila patrulja TVD Partizan Gorje. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« (Mile Pavlin: '''Po stezah partizanske Jelovice. [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.] 90.) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1959'''

'''Jelovica, 4. julija 1959.''' Na Lipniški planini, sredi prostranih gozdov, se je zbralo nad 11.000 ljudi. Prišli so na proslavo, posvečeno Dnevu borca in 40-letnici ZKJ. Pozdravil jih je predsednik
Okrajnega odbora Zveze borcev tovariš Ivan Bertoncelj - Johan, ki je ob tej priložnosti podelil odlikovanja najzaslužnejšim delavcem na področju izvenarmadne vzgoje. Proslave so se udeležili tudi podpredsednik Izvršnega sveta LRS Viktor Avbelj, generalmajor Radko Vujovič in predsednik OLO Kranj Vinko Hafner.

BREZ VOJNE NAPOVEDI. »Modri« so 3. julija zjutraj brez vojne napovedi iznenada napadli in zavzeli obmejne prehode na Karavankah in Julijskih Alpah. Naše enote na vsej obmejni črti uspešno zadržujejo
sovražnika. Letalstvo »modrih« je zelo aktivno. Na komandi teritorialnih enot za Gorenjsko je proti večeru slišati naslednje poročilo z Jelovice: »Tukaj gozdni čuvaj na Martinčku. Nekako med Lipniško in Mošenjsko planino so neznana letala tik pred nočjo, okrog sedme ure zvečer, spuščala padalce.«
Izvidnica partizanskega odreda »Jelovica« krene takoj na pot in ugotovi, da je »sovražnik« res spustil na Lipniško planino manjšo vojaško enoto. Le-ta je zavzela dominantne položaje na vrhovih. To je verjetno priprava za večji padalski desant naslednjega dne! Komanda partizanskih odredov Gorenjske je takoj ukazala novoformiranim enotam: »V noči od 3. na 4. julij izvršite marš na Jelovico, da uničite
sovražnika na Lipniški planini ter onemogočite morebiten nov desant.«

POHOD. Ko so enote prejele ukaz, so komandirji pričeli zbirati borce in v zgodnjih jutranjih urah
krenili na pohod po stezah partizanske Jelovice, da preženejo »sovražnika« s položajev. In so šli na pohod: odred narodnega heroja Andreja Žvana-Borisa, ki je štel 300 mož, iz Bohinja odred Tomaža Gobca
300 mož, z Jesenic se je dvignila brigada z bataljonom narodnega heroja Jožeta Gregorčiča-Gorenjca in narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža - 1200 ljudi, iz Kranja brigada narodnega heroja Ivana
Slavca-Jokla - 2000 ljudi, iz Radovljice odred narodnega heroja Staneta žagarja - 400 ljudi, iz Škofje Loke odred narodnega heroja Lojzeta Kebeta-Štefana (400 ljudi), iz Tržiča odred Antona štefeta-Kostje
(400) ljudi, četa Blaža Ostrovrharja iz Železnikov (200 ljudi) in Žirovska četa (100 ljudi). Vreme je bilo kot nalašč za pohod. Nebo so pokrivali svinčeni oblaki, kdaj pa kdaj je pokukalo iz njih sonce, ko da bi hotelo vzpodbuditi »partizane«, ki so stopali po partizanskih stezah.

Stari borci so spotoma pripovedovali mladini, kje so bile borbe, kje kurirske postaje, kje zbori političnih aktivistov, kako je bila organizirana obveščevalna služba ... Kaj vse je bilo med narodnoosvobodilno borbo v teh gozdovih, kaj vse je doživela partizanska Jelovica!
Približno ob deseti uri se je začelo spuščanje in prodiranje »sovražne« desantne skupine.
»Naši« so »sovražnika« obkolili. Topovski strel je napovedal pričetek »borbe«. V zrak
je švignila raketa. Oglasili so se rafali šarca, nekje je zaregljal mitraljez. Z vseh strani so »naši« jurišali. Potem so čete, bataljoni in odredi zmagoslavno vkorakali v kotlino in se postrojili pred tribuno.

Komandirji so pokrovitelju proslave, tovarišu Viktorju Avblju, raportirali o pohodu, borbi in zmagi.
Viktor Avbelj je nato spregovoril vsem zbranim udeležencem proslave. [...]  Stane Škrabar ml.: '''Po stezah partizanske Jelovice.''' [https://znaci.org/00003/1484.pdf ''Borec'' 1959.] ''Borec'' 1959.] 366. 

{|
| [[File:Proslava na Lipniški planini 1959.jpg|thumb|S proslave na Jelovici: partizani polagajo vence k spomeniku svojih padlih tovarišev (na Lipniški pl. 1959)]]
| [[File:Proslava na Lipniški planini 1959 02.jpg|thumb|Proslava na Lipniški planini 1959]]
|}

'''1960''' 

'''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
| kipec borca/kurirja za nagrado Po stezah ... 1958
|}

'''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' 

Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

'''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''Odbor za proslavo »Po stezah partizanske Jelovice«''' je izdal pred pohodom »Po stezah partizanske Jelovice« prospekt na 20 straneh. V njem so popisani dogodki zadnjih 100 let na področju Gorenjske, torej razdobje, ko se je začel porajati iz fužinarjev in kovačev delavski razred. Obširno so popisani tudi predvojni napori KP za poživitev boja delavskega razreda proti kapitalističnemn družbenemu redu. Zlasti pa je obširno opisana NOB. Prospekt je opremljen z lepimi fotografijami.  ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961, št. 2.] 173.)

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

'''1965''' 

'''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je
nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem
športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg
tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. 

Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4])

'''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]&lt;/s&gt;

'''1967'''

'''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič
organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih
šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno
pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev
spada v sklop proslav 25-letnice
vstaje in vsakoletne množične
smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je
v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na
Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje.
Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar
je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si
priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor  ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci
osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača
ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto.
Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz
Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. 
Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf]

'''1968'''

'''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih,
utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je
izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije.
Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi
posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih
športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15
kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne
sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih.
Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf]

'''1969'''

'''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme
»Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so
začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme
in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati
predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je
začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ  [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2]

'''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem
je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih 
športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno
pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij.
V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj
številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena
Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici
radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič,
osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem
ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4]

'''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba&quot;.''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki 
sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«.
Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15]

'''1970''' 

'''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi.
Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in
razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem
razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, 
mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko
športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]&lt;/s&gt;

'''1971''' 

'''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh
partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4]

'''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je
bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je
pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take
niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo.

Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane
Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje.

Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko
Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše
je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse
uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani
sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51]

'''1972'''

'''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi
vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko
zapišemo, da nam je bil jasni zimski
dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje.

Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih
je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti.
Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba
pripraviti okrepčila, treba je pripeljati
športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj
primeren je prostor za novo šolo.

Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo.
Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki
pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi
podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani.

Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na 
strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje.

Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili
brezbrižni do skupnosti. 

Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. 
Kljub udeležbi mnogih nekdanjih
borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že
predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb.

Zdaj, ko je proslava za nami, bodo
pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že
zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri
zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali
tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega
odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3]

Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' 
[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]&lt;/s&gt;

Franc Štefe - Miško in Miloš Rutar - Ružo: '''Še enkrat o naših proslavah.''' [...] Letošnja proslava ob 30. obletnici boja v Dražgošah je bila sama po sebi veličastna. Na sami proslavi in na smučarskem tekmovanju »Po stezah partizanske Jelovice« je sodelovalo, oziroma je tekmovalo več kot 1.200 udeležencev, med katerimi so
bili tudi iz drugih republik. Zatorej je bila dražgoška proslava v pravem pomenu največja naša zimskošportna prireditev. Toda kijub temu bi lahko marsikaj očitali organizaciji. Naj naštejemo nekatere pomanjkljivosti:
Zaradi zastoja v prometu se je proslava začela s precejšnjo zamudo, pa tudi govor in kulturni program sta se močno zavlekla. Tekmovalce, ki so morali startati ob določenem času, pa ni nihče pozdravil. Govor in kulturni program sta trajala več kot uro, čeprav je bilo kar precej mraz. Ali ju ne bi mogli skrajšati? Še huje pa je, da je udeležba šolske mladine in delovnih kolektivov na dražgoških proslavah vsako leto precej pičla, čeprav sta tako proslava kot tudi tekmovanje namenjena predvsem mladini. Potrebno bi bilo najti ustrezno rešitev ter doseči večjo udeležbo mladine
in delavcev. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36]

'''1973'''

'''Priznanje jeseniško-bohinjskemu odredu.''' [...] Poveljstvo je posvečalo veliko pozornost tudi utrjevanju telesnih sposobnosti posameznikov in enot, da bi jih usposobilo za najnapornejše naloge. Na številnih pohodih
in smučarskih tekmovanjih so pripadniki pokazali zadovoljivo telesno zmogljivost. Na
lanski prireditvi »Po stezah partizanske Jelovice« so ekipe odreda zasedle 2. in 3. mesto v skupni uvrstitvi ter prvo mesto pri streljanju. Letos so bile ekipe spet najboljše pri streljanju in tretje na patruljnih tekih. [...] Poveljniško osebje je opravilo uspešno več strokovnih seminarjev in vaj. Zlasti pa
se je odlikovalo pri poveljniških vojaških igrah v okviru vaj »Jelovica 72«. [...] Poveljnik odreda Slavko Staroverski je
za svoje delo v odredu prejel zlato plaketo republiškega odbora ZRVS. JOšT ROLc  [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12]

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18]&lt;/s&gt;

'''Podelitev plaket ZZB NOV Jugoslavije.''' Pohod po stezah partizanske Jelovice Škofja Loka [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30]

'''1974'''

'''Sedemnajstič »Po stezah partizanske Jelovice«.'''  V lepem sončnem vremenu se je zbralo nad 400 tekmovalcev, partizanov, vojakov, mladincev in veteranov iz vse Jugoslavije. Najprej je generalpolkovnik Franc Tavčar - Rok sprejel raport nastopajočih, nato so predstavniki družbeno-političnih organizacij
položili vence k spomeniku padlih. Sekretar medobčinskega komiteta ZKS za Gorenjsko Martin Košir je spregovoril domačim gostom in športnikom. V svojem govoru je
orisal navzočim pomen te bitke za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne vojne na
Gorenjskem. Poudaril je dejstvo, da Cankarjev bataljon, ki je bil številčno neprimerno manjši od okupatorskih sil, ni okleval in se ni ustrašil premoči. To je nauk za danes, ko razvijamo koncept splošnega ljudskega odpora: sovražnikova premoč v
številu ni vedno bistvena!

Spored spominskih športnih prireditev je obsegal tekme v biatlonu, kjer je zmagal
med posamezniki Filip Grašič, ekipno pa Slovenija 2 in Alples. V tekmovanju partizanskih enot SLO iz Slovenije so zmagali že drugič zaporedoma Mariborčani. V tekmah za prvenstvo ljubljanskega armadnega področja pa je bila najboljša ekipa iz Tolmina. V tekmovanju patrulj je bila prva ekipa Slovenije, med člani pa ekipa Triglava iz Kranja. Pri tekmovanju mladincev sta bili najboljši ekipi Olimpije iz Ljubljane in Alplesa iz Železnikov. Dražgoškega memoriala so se udeležili slepi smučarji, med katerimi sta zmagala Nace Kanc in Marko Kisovec. Nazadnje je bilo še tekmovanje najstarejših, med katerimi sta zmagala znam smučarski delavec Matevž Kordež in Viktor Brezovšek.

Bile so hude težave s snegom, tako da nekaj dni pred tekmovanjem še ni bilo gotovo, ali spoh bodo tekmovanja. Kljub vsemu je prireditveni odbor prireditev izpeljal v zadovoljstvo vseh. E. šELHAUS [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] (s sliko)

'''Na Bičkovi skali.''' Vsakoletne prireditve »Po poteh partilzanske Jelovice« smo se taborniki in
tabornice odreda Bičkova skala tudi letos udeležili, kakor že vseh dosedanjih. Dne 13. januarja smo se zbrali pred osnovno šolo Franceta Bevka, hukajoč si v roke, kajti bilo je mrzlo nedeljsko jutro. Avtobus ni in ni hotel pripeljati. Končno se je le prikazal in kot bi mignil smo se spravili vanj. Spotoma smo pobrali še tabornice in tabornike Savskega odreda. Po dolgotrajni vožnji, ki smo jo v glavnem prespali, smo končno
le zagledali Dražgoše, obsijane s soncem. Najprej smo se napotili k dražgoški
osnovni šoli, pred katero je bila otvoritvena slovesnost. Po krajšem nagovoru so se proti spomeniku Cankarjevemu bataljonu napotile delegacije - med njimi tudi naša - in položile vence. In nato smo odšli proti Bičkovi skali, katere ime nosi naš partizanski odred. Ker se nismo hoteli preveč naprezati, smo jo hoteli ubrati po bližnjici. Našo namero je preprečil vojak. Ubogali smo ga, kajti varnost je varnost. Tako smo do Bičkove skale gazili visok sneg.

Udiralo se nam je pod nogami in prašilo se je okoli nas, da je bilo vse belo. Do podnožja skale je še nekako šlo, toda morali smo se prebiti tudi čez z gruščem pokrito reber. Le s težavo smo se
dokopali do vrha, kjer smo položili venec in imeli krajšo komemoracijo.
Potem smo se vrnili v vas in si ogledali tekače, udeležence letošnjega tekmovanja »Po poteh partizanske Jelovice«, organiziranega v počastitev dvaintridesete obletnice legendarne dražgoške
bitke. Tudi v nižje ležečo vas Lajše smo šli, kjer smo se v tamkajšnji gostilni za silo ogreli. Po dveh urah smo se odpravili nazaj. Pričakal nas je Blaž. »Le kam ste izginili?« nam je rekel. »Iskali so vas od RTV Ljubljana!« Bilo nam je žal, da smo bili odsotni. Toda - po toči zvoniti je prepozno, kot pravi pregovor. Sicer pa se je približal tudi čas odhoda. V avtobus smo vzeli še makedonske in bosanske smučarje ter se odpeljali. Malo smo se resda stisnili, zato pa je bila pot proti domu le bolj vesela in kratkočasna. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (s sliko)

Ivo Kržišnik: '''Glas svobodne Jelovice.''' Tisočletna Škofja Loka je pred kratkim praznovala svoj občinski praznik, ki ga je posvetila spominu na junaško bitko Cankarjevega bataljona meseca januarja 1942 v Dražgošah. V številne proslave in tekmovanja v počastitev tega praznika se že četrto leto zapored vključujejo tudi škofjeloški taborniki s tradicionalnim zimskim orientacijskim tekmovanjem »Glas svobodne Jelovice«.
Letos so se za to tekmovanje še posebno skrbno pripravili, na pomoč pa sta jim priskočila tudi odsek za narodno obrambo in splošni ljudski odpor pri občinski skupščini Škofja Loka, ki je
priskrbel nepogrešljive zveze UKV, ter občinska skupščina ZMS Škofja Loka, ki je darovala dragocen prehodni
pokal za zmagovalca.

Uspeh ni izostal. Na startu se je 5. januarja zbralo rekordno število ekip. Prišlo jih je kar sedemindvajset, skoraj iz vse Slovenije. Taborniki iz Nove Gorice, Murske Sobote in Novega mesta so prišli že v petek, iz Ljubljane, Vranskega, Tržiča, Žirov, Gorenje vasi pa so prispeli tik pred začetkom tekmovanja. Sodelovale so tudi štiri domače ekipe odreda Svobodni Kamnitnik. Ekipe so bile razdeljene v dve starostni skupini,
prva do petnajstega leta starosti in druga od petnajst let naprej. Tekmovale so lahko moške, ženske ali mešane ekipe; vsaka je štela štiri člane.

Sklepni del tekmovalne poti - tekmovanje sem le spremljal - sem prehodil s fanti ki so narekovali peklensko hitrost. Povedati moram namreč, da je bila to ekipa piratov, lanskoletnih republiških prvakov na repubiškem orientacijskem tekmovanju in udeležencev centralnega orientacijskega tekmovanja. Miha, Boris, Janko in Andrej so bili tako všči v orientiranju, da se jim kar nisem mogel načuditi. Po kratkem opisu kontrolne točke - vpisati so jo morali v poseben dnevnik - smo odšli proti peti kontroli, ki je bila na drugem
bregu Sore. Ker ni bilo daleč naokrog nobenega mostu, smo se odločili, da jo
prebredemo in tako najhitreje najdemo peto kontrolno točko. Čeprav se je mrzla voda kar zažirala v naše noge, smo tudi to oviro preskočili in se kaj hitro znaš1i pri Matjažu in Milošu, ki sta si
grela prezeble roke pri majhnem ognju pri studenčku. Tekmovalci so zabeležili značilnosti mesta, kjer je bila peta kontrolna točka, in potem smo jo hitro mahnili naprej. Na Hribcu, pri lepi cerkvici smo našli šesto kontrolno točko. Toda - kontrola je bila »mrtva«, saj smo našli poleg kontrolne zastavice samo geslo: 9. januar - občinski praznik Škofje Loke.

S tem je bila naša pot praktično sklenjena, kajti v dobrih petih minutah smo bili že na cilju, ki je bil v taborniškem domu. Jaz sem se pošteno upehan najprej napil toplega čaja, ki ga je
pripravila Meta. Fantje so medtem reševali test iz prve pomoči in topografije. Povedali so mi, da jim je šel kar dobro od rok in sedaj so si želeli samo še to, da bi se čim bolje odrezali. Zanje je bilo namreč tekmovanje končano. Ni pa bilo končano za druge, ki so se bolj ali manj zadovoljni vračali
na cilj. Zadnja ekipa je prispela ob pol štirih popoldne in tedaj so pričeli z izračunavanjem rezultatov. Ker je bilo tekmovalcev veliko, se je napovedana slovesna razglasitev rezultatov pomaknila kar za debelo uro naprej.

Prehodna pokala sta osvojila ekipa odreda »Svobodni Kamnitnik« iz Škofja Loke pri starejših in ekipa »Savskega odreda« iz Ljubljane pri mlajših. Letošnje tekmovanje za prehodni pokal Jelovice je odlično uspelo, saj so se ekipe srčno borile. V neugodnem meglenem vremenu pa so morale pokazati tudi, da zares obvladajo osnove orientacije, da so vzdržljive in da jih ne morejo ustaviti naravne ovire. Vse to
pa je pomemben činitelj našega splošnega ljudskega odpora. Žal so se tekmovanja udeležile le taborniške ekipe in zato si bo organizator v prihodnje prizadeval pritegniti k tekmovanju »Glas svobodne Jelovice« tudi ekipe planincev, JLA ter druge. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (o tabornikih)

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4]&lt;/s&gt;

'''ZRVS Radovljica.''' Govorili so tudi o prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. Pokrovitelj bo Mitja Ribičič. Organiziral jo bo občinski odbor ZRVS Radovljica v sodelovanju s športnimi organizacijami in smučarskim klubom Radovljica, za
sodelovanje pa bodo prosili tudi RO ZRVS. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42]

'''Svobodna Jelovica 1975.''' Tokratna prireditev bo še sploh izredno množična, saj
se je bo ude1ežilo več kot 4.000 tekmovalcev in udeležencev pohodov. To bo poleg
vsega drugega tudi prva prireditev v letu 1975 v okviru »Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala« ki bo potekal pod pokroviteljstivom generala armade Nikola Ljubičića. Kot je znano, ta pokal obsega »igmanski pohod«, »Memorial 26 padlih v Mrkopalju«, »Mavrovski memorial« in »Po stezah partizanske Jelovice«, v letu
1975 pa bo dobil še peto prireditev: »Sinjajevinski memorial« v Žabljaku v spomin
na težke borbe črnogorskih partizanov v letu 1942.

Nekaj novosti pa bo tudi na 18. prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. V
tekmovalnem delu bo prvič še mednarodni biatlon - smuški tek ter streljanje s
posebnimi puškami za biatlon -, na katerega so vabljene reprezentance šestih tujih držav, tekmovali pa bosta seveda tudi naša državna reprezentanca ter reprezentanca Jugoslovanske ljudske armade. Med pohodi pa bodo tokrat imeli svojega tudi
rezervni vojaški starešine; udeležile se ga
bodo ekipe iz večjega dela slovenskih občinskih organizacij ZRVS. Najbrž ni treba
posebej povedati, da bodo manjkale ekipe iz tistih delov Slovenije, kjer je smučarski
šport slabo razvit ali ga sploh ni; nemogoče bi bilo od tamkajšnjih rezervnih starešin zahtevati, da se posebej opremijo in izurijo samo za udeležbo na tej prireditvi. Zato pa bo precej občinskih organizacij, kajpak predvsem gorenjskih, poslalo po nekaj ekip. [...] Glavni organizator prireditve je koordinacijski odbor pri republiški konferenci SZDL Slovenije.

Poleg rezervnih vojaških starešin se bodo prireditve udeležili tudi člani drugih organizacij in društev. Planinci se bodo povezali s planinci iz drugih republik ter pripravili pohode prek Jelovice, povzpeli pa se bodo tudi na okoliške vrhove Ratitovec, Kobilica, Partizanski vrh, Blegoš itd.

Prireditve se bodo udeležili taborniki, ki bodo šli na pohode, pripravili pa bodo tudi zimske nastope v duhu svojega programa vzgoje – taborni ogenj, igluje, vaje v orientiranju ipd. Prav posebno obeležje pa žele dati prireditvi slovenski sindikati, ki bodo skušali privabiti k udeležbi ne le člane delovnih kolektivov, temveč kar cele njihove družine. Kot zmeraj doslej bosta sodelovali Jugoslovanska ljudska armada ter milica. Poleg vseh si tudi Alpski letalski center prizadeva, da bi s svojim nastopom popestril prireditev; radi bi spustili padalce, ki so dobro izurjeni, vendar nimajo primernih letal, ki bi lahko vzletela s snežne steze; vendar bodo za letalo prosili naše vojno letalstvo.

Pri udeležencih, predvsem seveda tistih, ki se bodo udeležili pohodov, je seveda največji problem primerna smučarska oprema. Med tekmovalci teh težav ni, saj se večinoma aktivno ukvarjajo s športi, v kakršnih bodo tekmovali, in jim prave opreme kajpak ne manjka. Vsi drugi pa so večinoma »amaterji«, nedeljski smučarji, pa imajo zato le opremo za smuko in veleslalom, se pravi težke moderne čevlje ter varnostne vezi, ki čevlju ne dopuščajo niti milimetra, da bi se ločil od smučke.

S tako opremo pa je težko iti na turne pohode, hoditi s smučmi na nogah navkreber ... Zato bo pač dovoljeno v takih primerih smuči sneti ter si jih naložiti na rame. Prav gotovo pa bodo morali vsi pristojni dejavniki – od proizvajalcev smučarske opreme, posrednikov in prodajalcev in do republike – razmisliti, kako bi bilo moč zdaj drago opremo za turno smučanje bolj približati kupcu, saj se bodo končne koristi pokazale kot na dolgem seznamu – korist bo imel nedeljski smučar, ko mu bo postala dostopna nova oblika rekreativnega športa, korist bodo imele delovne organizacije, kjer je ta nedeljski smučar zaposlen, korist bomo imeli pri pripravah na ljudsko obrambo, ko bomo dobili še enega borca na smučeh, in še in še ...

Čeprav običajno kar pravimo, da je prireditev v Dražgošah, pa v resnici poteka na širšem območju Jelovice, saj zajema kraje Bohinjsko Bistrico, Lancovo, Kropo, Dražgoše, Rudno, Železnike, Selca, Poljane in Škofjo Loko.

In ker je prav zdaj čas, da se ekipe prijavijo odboru te prireditve, bomo na kratko nakazali tekmovanja in pohode, ki se bodo zvrstili 11. in 12. januarja.

V Škofji Loki se bo v soboto, 11. januarja, ob 9. uri začelo 1. mednarodno tekmovanje v biatlonu, 11. republiško prvenstvo v biatlonu in 5. jugoslovanski memorialni pokal pod geslom »MEMORIAL STRELJANIH TALCEV«, na katerega so vabljene ekipe iz ČSSR, ZSSR, Romunije, Poljske, Madžarske, Bolgarije in Italije. Ob istem času bo v Lancovem start smuškega teka učencev in učenk iz športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske ter start veleslaloma učencev in učenk iz istih športnih društev; ti dve tekmovanji se bosta imenovali »Z MNOŽIČNIM ŠPORTOM SE PRIPRAVLJAMO ZA OBRAMBO DOMOVINE«.

Ob 10. uri bo v Dražgošah na Slemenu startalo tekmovanje v veleslalomu in kategorizacijo za cicibane in cicibanke, taborniki pa bodo prikazali ureditev zimskega tabora ter druge svoje spretnosti in znanje. To bo tekmovanje z imenom »SPOZNAVAJMO SLAVNA MESTA IZ NOB«. Ravno takrat se bodo v Kropi začeli smučarski skoki na 40-metrski skakalnici za člane in mladince, v Poljanah pa se bo po 15-metrski skakalnici pognal prvi mlajši pionir; uro kasneje bodo na 35-metrski skakalnici začeli skakati starejši pionirji. Tekmovanje v skokih bo nosilo ime »SPOMIN NA BOJE NOV V POLJANSKI DOLINI«.

V Rudnem pa se bo že ob 8. uri tisto soboto začelo sankaško tekmovanje »SANKANJE – REKREACIJA DELOVNEGA ČLOVEKA« za vse kategorije s tekmovalnimi sanmi na progi Laniše–Rudno.

Sobotno popoldne bo v znamenju partizanskih mitingov. V Železnikih bosta dva za tekmovalce, udeležence pohodov, ki bodo naslednjega dne, za šolsko mladino in domačine. Imeli bodo kulturni program ter zakurili kresove, tedaj pa bodo tudi podelili nagrade in priznanja najboljšim cicibanom, sankačem in biatloncem. V Kropi bosta mitinga za patrulje enot teritorialne obrambe, JLA, milice, za občinske ekipe ZRVS, ki se bodo pomerile prihodnjega dne, ter prav tako za šolsko mladino in prebivalstvo. V Bohinjski Bistrici pa bosta mitinga za udeležence turnega smučarskega pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV«, ki bo v nedeljo.

'''USPEŠEN PRIKAZ ZNANJA, PRIDOBLJENEGA V ŠOLI'''. Nekega četrtka so pobočja Rakitne oživela. S snegom pokrite okoliške planjave so v jutranjem mrazu preplavili dijaki gradbene tehniške šole. Okoli dvesto mladink in mladincev je tega dne prišlo na Rakitno. In kakšen je bil njihov namen?

Želeli so v praksi preizkusiti to, kar so se učili v šoli. Znanje v glavah in skice na papirju so želeli prenesti v naravo. In to jim je v veliki meri uspelo. Jesenska praktična vaja je uspela. Uspeha pa niso bili veseli le dijaki, temveč tudi profesorji; predvsem tov. Lipovec, profesor pouka o obrambi in zaščiti na gradbeni tehniški šoli.

Prav tako pester kot sobotni del prireditve, drugačen pa še bolj množičen bo nedeljski del. Zjutraj ob 7. uri se bo v Kropi najprej začela strokovna analiza taktične naloge na temo »Dražgoška bitka v današnjih razmerah bojevanja«, ob osmih pa bodo že startale patrulje enot teritorialne obrambe, JLA in milice na tekmovanje »V POHODU PRIPRAVLJENI ZA BOJ«. Uro zatem, torej ob devetih, bo start za pohod »PO POTI HEROJA KEBETA« občinskih ekip rezervnih vojaških starešin Slovenije. Ekipe rezervnih starešin bodo imele cilj v Dražgošah, vmes pa bodo imele še dve delovni točki – streljanje ter reševanje taktične naloge, vezane na zimsko bojevanje. Na cilju jih bodo pričakovali med 11. in 12. uro. Ob istem času bodo v Dražgošah čakale na znak za start smučarske patrulje športnih in družbenih organizacij; pol ure za njimi bo start za solo teke članic in mladink, veteranov in slabovidnih. Ob 10. uri bodo taborniki prikazali svoje spretnosti na snegu, ob 12.30 pa bo vaja padalcev-smučarjev iz Alpskega letalskega centra Lesce z zračnim prikazom dražgoške bitke.

Fotograf je prišel na Rakitno prav gotovo prepozno. Slikal je lahko le fante in dekleta, ki so bili že pripravljeni, da se vrnejo domov.

V jutranjih urah se je torej okoli dvesto mladih zbralo na večji jasi sredi rakitniških gozdov. Razdeljeni so bili v sedem vodov. Prva njihova naloga je bila na jasi postaviti zasedo, ki naj bi bila taka, da bi iz nje prizadeli sovražniku čim večje izgube, poleg tega pa bi bil varen tudi umik napadalcev. Seveda, če bi se bilo treba umakniti.

'''ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE V JLA'''. Mladi v uniformi imajo iste cilje.

Načrt statuta organizacije socialistične mladine v JLA je v večini enot naše armade že obdelan. Mladi vojaki so večinoma že seznanjeni z načeli Zveze socialistične mladine. Zato tudi z zanimanjem pričakujejo zvezni kongres mladih, ki bo konec novembra. Ta predkongresni čas smo izkoristili za pogovor z vojaki-mladinci v enoti Živojina Zdravkovića v Ilirski Bistrici.

Na sestankih bi razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti in tako še več prispevali k njenemu uspešnemu delu. Obenem bi lahko razširili tudi stike z mladimi iz Ilirske Bistrice. Za tiste, ki niso člani ZK, bo delo v ZSM dobra priprava za ta velik korak.«

DANILO PERUŠ: »Mislim, da se bom z aktivnim delom v Zvezi socialistične mladine lahko veliko naučil in te izkušnje koristno uporabil, ko se bom vrnil domov in tam nadaljeval z delom.«

Po posvetovanju je bilo sklenjeno, kako naj zasedo postavijo. V zasedo je šel prvi vod, drugi dijaki pa so si jo ogledali in jo ocenili skozi oči sovražnika. Ogled je moral biti zelo natančen, saj je bilo treba videti, ali je zaseda postavljena pravilno. Vse napake, ki so jih opazili pri postavitvi zasede, so si zabeležili in jih bodo v naslednjih urah obravnavali v šoli.

Po končanem ogledu zasede je bil prikazan tudi napad iz zasede. Tokrat se je oglasilo tudi orožje. Po nekajminutnem ognju je sledil še juriš na sovražnika. Bil je uničen.

Zatem so imeli orientacijski pohod. Štirinajst skupin je odšlo s pomočjo skice, na katerih so bili podatki, in s pomočjo busole po azimutu. Pohod je obsegal pobočja in doline Rakitne. Tudi tokrat mladi niso razočarali. Nekateri so prišli, resda precej upehani, na cilj celo predčasno, drugi so zamudili morda kakšno minuto. Toda prišli so vsi. In zopet smo lahko ugotavljali, da znajo znanje, pridobljeno v šoli, uspešno uporabiti tudi na težkem terenu, kot je to Rakitna.

Svoj program pa je določen tudi za Bohinjsko Bistrico. Od tod bodo četrt čez osem krenili z vlakom vsi udeleženci pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV« – 200 planincev, 200 tabornikov, 100 vojakov-planincev, 100 pripadnikov enot teritorialne obrambe in 150 kadetov-miličnikov.

Izstopili bodo v Soteski ter od tam krenili na turni smučarski pohod prek Rovtarice v Dražgoše. V Rudnem se bo ob osmih začelo sankaško tekmovanje vseh kategorij tekmovalcev z navadnimi in samotežnimi sanmi, ob 10. uri pa pohod »PRENAŠAJMO TRADICIJE NOB NA MLADE«, ki se ga bodo udeležili člani združenj borcev s prapori ter mladina; njihov cilj bo v Dražgošah.

MIHAJLO PEJOVSKI: »Dobro bi bilo, da se v delo vključi čim več mladih, saj bi to pomagalo k še večji enotnosti in bojni pripravljenosti enot. Na sestankih bi lahko rešili mnogo vprašanj brez pomoči starešin.«

BOŽO MIŠIĆ: »Delo si lahko predstavljam tako, da bi na sestankih razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti.« 

PETAR NIKOLIĆ, Ilirska Bistrica

Na vrsti je bil še zadnji del jesenske vaje. Prof. Lipovec je prikazal različna eksplozivna sredstva. Tako smo videli, kako eksplodirajo mine, ki so aktivirane na mehanski oziroma električni način. S tem se je vaja tudi končala.

In program za Selce? Ob devetih bodo na pohod »V NARAVI ZBIRAJMO MOČI ZA DELO« krenili člani sindikalnih organizacij z družinami; hodili bodo v smeri čez Kališe proti Dražgošam. Ob pol desetih pa se bo začel pohod »DRAŽGOŠKA BITKA« za šolsko mladino. Odšli bodo čez Kališe in Sleme v Dražgoše.

S tem bodo tekmovanja in pohodi pri kraju. Vse poti bodo vodile v Dražgoše in tako bo tam ob 13.30 osrednja proslava z govorom in kulturnim programom, ob pol treh pa bodo razglasili rezultate tekmovanj ter podelili priznanja in nagrade najbolje uvrščenim tekmovalcem, ekipam in patruljam. MIROSLAV ULČAR [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46]

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48]&lt;/s&gt;

'''1976'''

'''Dražgoše – plamenica upora na Gorenjskem'''. Dražgoše pripravljene čakajo številne obiskovalce in goste, ki bodo letos 22. julija prišli v te kraje. Vas je nova in prerojena. Mlada generacija, nekateri so vojno doživljali kot otroci, mnogi so se rodili šele po vojni, družno in uspešno dela za napredek in razvoj vasi. Rane, ki jih je kruto zasekala vojna, se celijo in ostajajo le še spomin na ceno, s katero je bila plačana naša svoboda.

Ne bomo nikdar pozabili gorja, ki nam je bilo prizadeto, lahko le odpustimo tistim, ki to spoznavajo. Življenje gre svojo pot in delo je edini pravi lek za rane časa. Vsi tisti, ki so v teh povojnih letih delali za obnovo in razvoj Dražgoš, so lahko ponosni na to, kar so naredili in dosegli. 

Misel pa že išče dalje, kajti življenje to zahteva. Praznik, ko bo odkrit veličasten spomenik, je samo kratek počitek na poti razvoja, je samo nova vzpodbuda za jutrišnji delovni dan, ko bo treba položiti še kaj asfalta po vasi, napeljati še kak vodovod, električni daljnovod, izboljšati/obogatiti pouk osnovne šole, popestriti družabno in prosvetno življenje, razviti turistično in gostinsko dejavnost in še kaj.

Dražgoše sredi Selške doline so kraj, kjer je na posebno plastičen način pokazano in dokazano, kako iz polpretekle zgodovine rast novi čas, se razvija in cvete življenje v nov in še lepši jutrišnji dan. Mar se niso tudi tu izpolnile besed partizanskega pesnika: »…za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Resnično, naša svoboda je bila velika zgodovinska možnost za poln razvoj in to možnost smo dodobra izkoristili. -- CIRIL ZUPANC  -- [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] (5. 7. 1976) 

*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52]

== Spomeniki ==

(Milena:)

Borci Cankarjevega bataljona, ki so padli v boju od 9. do11. januarja 1942, in ustreljeni domačini so bili prvotno pokopani v skupno grobišče na starem pokopališču v zaselku Pri Cerkvi v Dražgošah. Pokop so po nemškem ukazu opravili vaščani iz Selc. Pokopanih je bilo 41 pobitih vaščanov in devet padlih cankarjevcev. Grobišče ni imelo ne spomenika, ne plošče, le betonski okvir. 

Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil  prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše. Posvečen je (bil) herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom:

»Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. – 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.

Temu podatku je v Poročilu sledila še želja, da bi v prihodnjem letu le prišlo do dokončne izdelave spomenika vsem žrtvam – padlim partizanom in ubitim vaščanom - za katerega je že izdelan načrt in kipi, vendar ga zaradi pomanjkanja denarja ni mogoče dokončati. Zaradi hrabrosti vasi, ki je bila v celoti požgana, je dolžnost višjih organizacij ZB, da priskočijo na pomoč pri dokončni izdelavi tega spomenika.

Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«.

Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. 
Decembra leta 1958 Gorenjski Glas poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942. Zato bodo domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju.

&lt;!--
Iz Poročila o spomenikih iz NOB  Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše (na Zadnji njivi med zaselkoma Na Pečeh in Pri Cerkvi). Posvečen je bil herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: 

»Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. do 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.« 

Željo vaščanov, da bi dobile spomenik vse  dražgoške žrtve, padli partizani in ubiti vaščani, je poskusil uresničiti Krajevni odbor ZB Dražgoše. Leta 1956 se je dogovoril z arhitektoma Marjanom Šorlijem in Miroslavom Oražmom za izdelavo osnutka grobišča in spomenika. Naročilo sta arhitekta izvedla, potem se je pa zataknilo pri plačilu. Iz razpoložljive dokumentacije je razbrati, da ni bilo jasno dogovorjeno, kdo bi bil investitor.  Načrt je bil torej izdelan, vendar ga ni bilo mogoče realizirati, ker ni bilo plačnika, tega pa ni bilo, ker načrt »ni bil predložen pristojni komisiji pri Glavnem odboru ZB in tudi ne bo odobren, ker naj ne bi odgovarjal svojemu namenu«. Arhitekta sta dobila povrnjene materialne stroške.

Decembra leta 1958  ''Gorenjski glas'' poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik Občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942, zato naj bi domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. 

Julija 1959 je Glavni odbor ZB NOV organiziral posvet o problematiki postavljanja spomenikov in urejanja grobišč. Posvet sta vodila direktor Zavoda za spomeniško varstvo Edo Thurnher in sekretar Glavnega odbora ZB NOV Slovenije Marijan Bertoncelj. Thurnher je spomnil, da se je po osvoboditvi z veliko vnemo delalo na spomenikih, ploščah in obeležjih. Komisija pri Glavnem odboru ZB NOV je opozarjala organizacije, naj prenehajo s to naglico in se prej posvetujejo s strokovnjaki, vendar ni dosti zaleglo. Dela so potekala naprej brez dovoljenja, tako da Glavni odbor večinoma sploh ni bil seznanjen s stanjem na terenu.  

Po poročilih predstavnikov spomeniške komisije okraja Kranj sekretar Glavnega odbora ZB NOV Marijan Bertoncelj ugotavlja, da je spomenikov in plošč res ogromno, se pa ne dela sistematično niti ni dokumentirano. Vsak spomenik nam mora povedati, kaj predstavlja in kakšen je njegov pomen. Spominska plošča pa pove, kaj se je dogajalo na določenem mestu. Opozori še na primere zaraščenih in zapuščenih grobišč zunaj kraja, spomenik se pa odkrije v naselju in se zanj primerno skrbi. V nadaljevanju opozarja na pomen dokumentacije, od katere bo odvisna pridobitev dovoljenja za gradnjo. Če se postavlja spomenik, plošča ali obeležje po utemeljenem predlogu, se bo lahko dovolila gradnja. Dokumentacija je brezpogojna.

Marijan Bertoncelj navede primer Dražgoš: »Tamkaj v vasi stoji skromen spomenik, ki bi pa po veličini te borbe moral biti največji, medtem ko je v Cerkljah v kranjskem okraju postavljen doslej največji spomenik, kljub temu da je bil kraj izrazito belogardističen. Take stvari naj se v bodoče ne dogajajo več. Treba je odpraviti termine in roke o postavljanju spomenikov. Vsaka stvar naj dozori, ker čas je najboljši mojster pri takih stvareh.«

V vsaki občini je treba napraviti pregled grobišč, spomenikov in plošč ter obeležij. Za grobišča določiti človeka, ki bo skrbel zanje, obenem pa je treba dobiti tudi sredstva in to takoj, da se tega človeka plača honorarno ali pa se ga za stalno zaposli. --&gt; 

===Osrednji dražgoški spomenik===

V povojnem obdobju so bili imenovani trije iniciativni odbori za postavitev spomenika v Dražgošah. Vsem odborom je potekel mandat prej, kot so zaradi različnih predlogov prišli do sklepa, kje naj spomenik stoji in kakšen naj bi bil. Že leta 1968 se novinarka ''Gorenjskega glasa''  v svojem prispevku ob obletnici dražgoške bitke sprašuje, kje naj bi postavili spomenik: ali na starem pokopališču, kjer so pokopani ubiti Dražgošani, ali na novem ali pa nekje na sredi poti med Dražgošami Pri Pečeh in onimi Pri Cerkvi, ter zaključi, da kraj prav gotovo zasluži večji spomenik, kot je sedanja spominska plošča. Leta 1972 je bil na ravni občine Škofja Loka sprejet sklep o imenovanju novega iniciativnega odbora za postavitev spomenika, ki je po dolgotrajnih razgovorih šele 29. avgusta    1974 po ogledu najrazličnejših lokacij phhhhotrdil sedanje mesto za postavitev spomenika. Odbor je predlog sprejel in oktobra istega leta imenoval komisijo za razpis internega natečaja. Komisija je povabila k sodelovanju kiparje Stojana Batiča, Janeza Pirnata in Draga Tršarja ter Toneta Logondra. Vsi kiparji so povabilo sprejeli in se po ogledu lokacije o njej pohvalno izrazili. V pristojnosti komisije je bilo tudi imenovanje žirije za ocenitev prispelih osnutkov. Žirija se je sestala 28. marca in 10. aprila 1975 ter ugotovila, da so do razpisanega roka, to je do 15. marca dostavili gradivo prvi trije povabljeni kiparji. Po obširni razpravi se je žirija sporazumno odločila, da predlaga v izvedbo osnutek avtorjev akad. kiparja Stojana Batiča, arhitekta Borisa Kobeta in akad. slikarja Iveta Šubica. 

Na proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda 22. julija 1975  je slavnostni govornik Janko Rudolf, predsednik ZZB NOB Slovenije, vzidal temeljni kamen za spomenik dražgoški bitki in napovedal svečano odkritje na dan vstaje čez leto dni. Vsa ureditvena dela in priprave na vgradnjo temeljnega kamna je opravila mladinska delovna brigada, ki so jo sestavljali  mladinci vseh gorenjskih občin. Pripravljalna dela za gradnjo spomenika so se začela 15. januarja 1976, torej komaj pol leta pred slovesnim odkritjem. Pri delu jih je oviralo slabo vreme, najprej so morali odstraniti sneg, da so lahko začeli napeljevati elektriko in vodovod. Zadnje dni januarja so delavci SGP Tehnik iz Škofje Loke začeli pripravljati temelje za gradnjo. Prvi beton je bil vgrajen že 24. februarja, potem je zaradi slabega vremena prišlo do mnogih zastojev. Tudi po ves teden ni bilo mogoče nadaljevati začetega dela.  Teren je zelo zahteven, potrebne so bile mnoge raziskave tal in priprava drsnega laporskega terena, pomešanega s skalovjem, je bila uspešno. Kot zanimivost velja omeniti, da je v spomenik vgrajenih 500 kubičnih metrov betona ter 40 ton železa.

Spomenik stoji na mestu, ki ga je videti daleč iz doline, hkrati pa je prav s tega mesta izjemno lep razgled. Arhitekt ga je oblikoval kot mogočno slopasto gmoto, ki se preko ozke poti in stopnišča izteka v poseben, z mozaikom označen prostor pod cesto. S tem je dosegel tesno povezanost med spomenikom in okoljem. Spomeniško arhitekturo tvori pet betonski sklopov, ki so v tlorisu razporejeni v obliki peterokrake zvezde – vsa gmota, ki od daleč učinkuje kot kupola s prisekanim vrhom, je po višini razdeljena v tri nivoje. V prvem je osrednji prostor s spominsko ploščo, avtor napisa na njej je akademik Josip Vidmar.

&lt;poem&gt;
V ČAST IN TRAJEN SPOMIN
NA VELIKI BOJ SLOVENSKEGA LJUDSTVA
ZA OBSTOJ IN SVOBODO
NA PADLE
IN PREŽIVELE JUNAKE CANKARJEVEGA BATALJONA,
KI SO 9., 10. IN 11. JANUARJA 1942
NA TEM KRAJU IZBOJEVALI VELIKO ZMAGO 
SLOVENSKI PARTIZANOV 
NAD NACISTIČNIMI KRVNIKI
&lt;/poem&gt;

Na srednji notranji ploščadi je skoncentriran kiparski okras avtorja Stojana Batiča. V sredino prostora je postavil z reliefi okrašeno bronasto žaro (kostnico). Vanjo so oktobra leta 1977 prenesli posmrtne ostanke dražgoški žrtev. V tlorisu gre za trikotnik, na velikih ploskvah so v plitvem reliefu upodobljeni trije pretresljivi in globoko podoživeti prizori: streljanje talcev, prenos ranjenca in skupina žensk, ki so okamenele od groze. Med mogočne peterokotne slope pa je kipar umestil dve skupinski plastiki, ki simbolično ponazarjata obrambo in preboj partizanov. Med figurami je moč razločiti podobe delavca, kmeta, ženske in mladeničev, s čimer je nakazal tudi socialne razsežnosti upora. S klinasto kompozicijo, ki se kot val prebija med slopi proti odprtemu prostoru, pa je kiparju uspelo podoživeti silovitost jurišev in obrambe. Kiparske kompozicije ne odražajo posamičnega resničnega dogodka, ampak so prepesnjena in simbolična podoba najglobljih razsežnosti narodnoosvobodilnega boja. 

Na vrhu je razgledna ploščad. Vse tri nivoje povezujejo spiralasto izpeljane stopnice. [Tu sta tudi dve plošči z osnovnimi podatki o bitki.]

Betonska arhitektura se nato prelije preko odprtega prostora (brežine) do konhe (beseda naj bi izhajala iz grščine in naj bi pomenila polkrožen prostor na tržnici)/svojevrstne niše tik pod dražgoško cesto z razsežno umetniško mozaično podobo, ki jo je oblikoval Ive Šubic. Slikar, tudi sam udeleženec dražgoške bitke in spopada na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki prebil. Umetnik je v obliki kontinuirane pripovedi uporabil deset najznačilnejših  in najbolj pretresljivih prizorov. Prizore (nemško kolono, okupatorjev bes, Bičkovo skalo s portretno podobo legendarnega mitraljezca, goreče hiše, podivjano živino, ki bega med gorečimi hišami, vaščane, obkrožene z nemško soldatesko) in portrete narodnih herojev Tončka Dežmana, Jožeta Gregorčiča in Jaka Bernarda ter legendarnih borcev Franca Bička, Alojza Pečnika in Rudolfa Robnika je nanizal v različni velikostih, vendar v stroge in smiselnem ritmu. 

Pripoved je oblikoval in poudaril z barvo, z žarenjem mozaičnih kamenčkov. Prevladujoč ton je temno rdeča barva z izrazito simbolično vrednostjo (kri, ogenj), ki ji kot nasprotje postavlja mrzlo modrino kot prispodobo zime in mrzlega cinizma okupatorja ter hlada, ki je stiskal duše ljudi med gorečimi domovi. Mozaik v velikosti 8 x 2 metra je po tej Šubičevi predlogi tehnično izdelal mozaicist Alfio Tambosso, ki je bil tudi sam partizan.

Spomenik padlim borcem Cankarjevega bataljona in pobitim vaščanom je bil odkrit 22. julija 1976 na osrednji slovenski proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda. Scenarij za umetniški programje napisal književnik Ivan Jan. Slavnostni govornik je bil predsednik SR Slovenije Sergej Kraigher. Posebnih vabil na proslavo ni bilo, prejel naj bi ga le predsednik SFRJ Josip Broz Tito, ki pa je Dražgoše obiskal naslednje leto.

===Dom Cankarjevega bataljona (Brunarica) ===

Ker je treba spomenik z okolico vzdrževati, skrbeti vse leto za okrasno grmičevje in travnato površino, čistočo, predvsem pa je treba  misliti na postavitev zavetišča, je občinski odbor ZB v Škofji loki 23. februarja 1977 ustanovil Odbor za vzdrževanje dražgoškega spomenika pod pokroviteljstvom lesne industrije Jelovica iz Škofje Loke. Odbor se je takoj lotil postavitve jeloviške brunarice na primernem kraju v bližini spomenika. Najprimernejša lokacija je bila Na bregu ob zadnjem ovinku ceste pred spomenikom. Leto dni je trajal postopek za odkup zemljišča, prepis lastništva in gradbeno dokumentacijo. Pomladi leta 1979 je odbor podpisal pogodbo z Jelovico in 22. julija je  bil Dom Cankarjevega bataljona že svečano odprt. Vsa groba zemeljska dela do temeljne plošče so prostovoljno opravili domačini v organizaciji krajevne skupnosti. Brunarico je izdelala in postavila Jelovica, del notranje opreme so brezplačno prispevali Alples iz Železnikov, Loške tovarne hladilnikov in Iskra-Reteče. 

Dom Cankarjevega bataljona s ploščadjo in parkiriščem je tako postal sestavni del spomenika. V njem so spodaj sanitarije in gostinski prostor, v pritličju prav tako gostinski prostor, v zgornji etaži pa je spominska muzejska zbirka, posvečena Cankarjevemu bataljonu, dražgoški bitki in Dražgošanom.

Brunarica je v večinski lasti ZB za vrednote NOB Škofja Loka in manjšinski KS Dražgoše.  

&lt;hr&gt;

[Naslednje odstavke po pameti vključi v zgornje Milenino besedilo ali umakni v opombe.]

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

'''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal
pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino.
Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig.
Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2]

&quot;V letu 1971 je bil izdelan tudi načrt dražgoškega pomenika.&quot; ([https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14])

Najbrž najpomembnejši kulturno-politični dogodek pa bo, ko bodo v času osrednje proslave v Dražgošah slovesno postavili temeljni kamen za spomenik Cankarjevemu bataljonu. Ideja za to je prišla z republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in so jo vsi organizatorji prireditve toplo pozdravili. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46]

===Drugi dražgoški spomeniki===

Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta  so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000.

Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. 

Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno.

Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki.

Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba.

Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. 

[Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?]

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah


*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45]

==Tito v Dražgošah 1977== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena:)

Po cesti, kjer so pozimi 1941/42 ropotale nemške motorizirane vojaške kolone, da bi izvedle napad na Cankarjev bataljon, ki se je po spopadu z  okrepljenimi nemškimi enotami na Pasji ravni v Poljanski dolini zatekel v Dražgoše, da bi tam prezimil, se je 3. maja 1977 pomikala nevsakdanja kolona avtomobilov. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je bil povabljen v Dražgoše na slavnostno odkritje veličastnega spomenika ob dnevu vstaje slovenskega naroda  22. julija 1976. Vendar pa je bilo verjetno to vabilo za organiziranje Titovega obiska prepozno, saj je bila gradnja arhitektonsko, kiparsko, livarsko in likovno zahtevna, časovni okvir realizacije pa zelo tesen. Odkritje spomenika je bilo kljub predsednikovi odsotnosti množično in slovesno z mnogimi spremljevalnimi dogodki.

Dražgoše je Tito s svojim spremstvom obiskal naslednje leto ob prvomajskih praznikih. 1. maja se je udeležil srečanja s kranjskim delavstvom na Joštu pri Kranju, dva dni kasneje pa se je kolona avtomobilov s predsednikom in njegovim spremstvom vila po Selški dolini, da bi spoznali prizorišče legendarne dražgoške bitke. Ob cesti so kolono gostov pozdravljali vaščani, otroci so metali na cesto rumene regratove cvetove.
V Dražgošah sta pred novim mogočnim betonskim spomenikom z bronastimi figurami in pripadajočim mozaikom k predsedniku in njegovi soprogi pristopila avtorja, kipar Stojan Batič in slikar Ive Šubic, domačin iz sosednje Poljanske doline. Kot 19-letni študent akademije  za likovno umetnost v Zagrebu se je že ob poljanski vstaji pridružil partizanom in bil tudi dražgoški borec. Ob ogledu mozaika in slikarjevi interpretaciji pretresljivih prizorov iz bitke je Jovanka Broz prepoznala lik priljubljenega komandanta Jožeta Gregorčiča, Ive Šubic pa je opozoril še na lik junaškega Bernarda s kmečkim klobukom in peterokrako ter na like kmečkih žena iz Dražgoš. Razlagal je postopek ustvarjanja mozaika in govoril o spominih na boj s številčnejšim in bolje opremljenim nasprotnikom. 

Tito se je zanimal za vse podrobnosti takratnega tridnevnega boja z nemškimi enotami, o številu mitraljezov, številu borcev in številu padlih pa tudi o tem, kako so po trdem odporu uspešno izvedli umik preko Jelovice, ki jih je dotlej ščitila s hrbta. Povprašal je še po sestavi nemških enot, ki so napadale Dražgoše, in ko je bil omenjen SS pehotni bataljon iz Celovca, je pripomnil: »Torej tudi naši današnji sosedje Avstrijci.«

Po ogledu spomenika so gostje odšli v gostilno Pri Urbanu. Oktet Jelovica je poskrbel za razpoloženja s pesmimi, ki jih je poznal tudi Tito, nato je sledilo izročanje spominskih daril, zbirka knjig o 1000-letnici  Škofje Loke in spominski album Dražgoše, kolektiv tovarne Šešir je predsedniku podaril dva lovska klobuka, če bo premočil enega, bo ostal suh drugi, in dva velika loška kruhka. 

Po obveznem fotografiranju z domačini in pevci se je Tito s spremstvom malo po 13. uri odpeljal. Ob poti so ga pozdravljali številni učenci in krajani.

==Proslave med 1977 in 1991==

'''Trajen spomin'''. V soboto in nedeljo so partizanske Dražgoše spet slavile, se skupaj z več kot 5.000 udeleženci spominjale herojske dražgoške bitke. Steze partizanske Jelovice so že dvajsetič zapored ponovno oživele, saj so se nekdanji borci Cankarjevega bataljona, enote teritorialne obrambe in milice, pripadniki JLA, taborniki, številni udeleženci NOV in smučarji-tekmovalci, ponovno podali po poteh, ki so preko zasnežene Jelovice in škofjeloških hribov vodile v Dražgoše. Na sklepni slovesnosti pred veličastnim spomenikom dražgoški bitki je Stane Dolanc kot pokrovitelj 20. pohoda »Po stezah partizanske Jelovice« še posebej poudaril, da so take in podobne prireditve, ki se bodo zvrstile v letošnjem letu, posvečene 85-letnici rojstva predsednika Tita in 40-letnici njegovega prihoda na čelo KPJ, dovolj zgovoren dokaz, da so se mlade generacije izobrazile v isti politični smeri in da so vedno pripravljene dati vse za obrambo naše svobode, neodvisnosti, skratka vsega, kar smo si v teh letih uspeli napraviti sami! Cveto Novak, udeleženec dražgoške bitke in borec Cankarjevega bataljona, pa je na svečanosti spregovoril o dogodkih pred 35 leti in o začetkih oboroženega upora in vstaje na Gorenjskem. -- TV 15 13. 1. 1977

'''Pomen dražgoške bitke'''. Na Gorenjskem se je oktobra 1941 večina razdrobljenih partizanskih enot združila v Cankarjev bataljon, ki je potem decembra skupaj z organizacijo na terenu postal nosilec ljudske vstaje. Najprej je razbil oddelek nemške policije v Rovtu nad Selško dolino, potem se je spopadal z Nemci v Poljanski dolini in se 28. decembra po hujšem spopadu z Nemci na območju Pasje ravni s spretnim manevrom vrnil v Selško dolino. V zimskih razmerah  se je naselil v Dražgošah. Hotel se je odpočiti, se urediti, pripraviti na  nove boje in utrditi mlade partizanske vrste. Bataljon je štel tedaj 220 prekaljenih in dobro oboroženih borcev. Vodila sta jih Stane Žagar, organizator komunistične partije in osvobodilnega boja na Gorenjskem, in komandant bataljona Jože Gregorčič, prav tako prekaljen revolucionar in španski borec. Nemci so medtem zbrali močne vojaške in policijske enote in 9. januarja zjutraj napadli Cankarjev bataljon, razporejen po dražgoških zaselkih in utrjenih položajih na dva kilometra dolgi bojni črti v hudem mrazu in visokem snegu.  Šele potem ko so izmučeni in prezebli partizani potrošili že skoraj vse strelivo in ko so gorele že mnoge dražgoške domačije, se je tretjo noč začel partizanski umik v zasnežene strmine Jelovice. Pobesneli napadalci so ubili 41 domačinov, druge so razselili, domačije pa požgali. V borbi je padlo preko 100 Nemcev, vsaj dvakrat toliko pa je bilo ranjenih. Cankarjev bataljon je imel imeli v Dražgošah le devet mrtvih in približno toliko ranjenih. Več žrtev pa je bilo naslednji dan na Mošenjski planini. Nemci so obkolili gozdarsko kočo, kamor so se zatekli utrujeni in premraženi borci Bičkovega voda partizanov. V večurnem boju je padlo 12 partizanov, drugim se je posrečilo prebiti se iz sovražnega obroča. 

Dražgoška bitka je imela tedaj velik pomen za razvoj osvobodilnega gibanja. Zato se, upoštevajoč čas in razmere, v kakršnih je potekala, zagotovo uvršča med največje zmage slovenskih in jugoslovanskih partizanov. Predvsem je treba upoštevati, da je potekala na Gorenjskem, na meji samega rajha in so zato imela tukajšnja dogajanja precejšen odmev, zlasti v sosednji Koroški in Avstriji. Preko Gorenjske so vodile strateško pomembne poti proti Ljubljani in Trstu, ki so jih Nemci za vsako ceno hoteli zavarovati. Precejšen pomen je imela zanje tudi dokaj razvita gorenjska industrija, zlasti jeseniška železarna. Vse to jim je narekovalo, da Gorenjsko napravijo za svojo deželo. Zato so si od vsega začetka zagrizeno prizadevali, da bi uničili partizane in zatrli osvobodilni boj gorenjskega ljudstva. Poleg tega je bila osvobodilna borba očiten dokaz okupatorjeve ranljivosti in uspešnosti partizanskega boja proti okupatorskim silam. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem, povezanim bojem vseh jugoslovanskih narodov in naprednega človeštva, zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator od vsega začetka. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli, da nimajo opravka le s peščico zagrizenih partizanov in komunistov, temveč z dobro organiziranim in trdoživim ljudskim gibanjem, ki ga strahoviti okupatorski teror bolj krepi kot zastrašuje. Zato sta neposredno po decembrski vstaji na Gorenjskem in dražgoški bitki sledili dve važni odločitvi nacističnega vodstva. Za nedoločen čas je bila odložena že napovedana uradna priključitev Gorenjske k nemškemu rajhu in s tem tudi rekrutiranje Gorenjcev v nemško vojsko. Prav tako pa so preložili oziroma spremenili svoj načrt množičnega izseljevanja gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščina na Gorenjskem pospešilo odhod prebivalcev  v partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. To je bil čas, ko so si Nemci podvrgli skoraj vso Evropo, ko so njihove armade prodrle pred Moskvo in Leningrad, ko je Romlova armada uspešno tolkla zaveznike v Afriki in ko so nacisti še trdno verjeli v svojo popolno zmago. Tu, v samem njihovem cesarstvu pa se je peščica partizanov postavila po robu njihovim orjaškim silam in jim s svojo prisotnostjo in moralno močjo rahljala zaupanje v nemško nepremagljivost in uresničljivost neizmernih osvajalskih načrtov. Za tlačeno gorenjsko prebivalstvo pa je bila dražgoška bitka, tako kot vsa osvobodilna borba, očiten dokaz okupatorjeve ranljivost in uspešnosti partizanskega boja. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator. Sicer so pa tudi Nemci zdaj    v veliki meri sprevideli svoj prvotni načrt množičnega izseljevanje gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščinah na Gorenjskem pospešilo množični odhod prebivalstva med partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. 

Vse to potrjuje izreden pomen dražgoške bitke za razvoj osvobodilnega gibanja in s tem tudi za končno osvoboditev naše dežele. Na to naj trajno opominja tudi mogočen spomenik dražgoški bitki sredi zelenega dražgoškega pobočja. -- VINKO HAFNER -- TV 15 12. 1. 1978

'''Po partizanskih stezah'''. O legendarni dražgoški bitki smo se pogovorili januarja na sestanku. Uredili smo stenske časopise s fotografijami in spisi o Dražgošah in borbi Cankarjevega bataljona. Bila je nedelja, 8. januarja, ko smo se ob osmi uri zjutraj zbrali v Kranju. Ker je bilo med nami mnogo medvedkov in čebelic, odraslih tabornikov pa le za vodstvo, smo se do Podblice peljali z avtobusom. Tam smo se taborniki odredov »Stražni ognji«, »Slap Šum«, »Kokrški odred« in mladinci pohodne enote iz Ljubljane, ki nosi ime Franca Rozmana-Staneta, postavili v kolono. Lepo nas je bilo pogledati! Pred nami so mladi taborniki nosili zastave in prapore. Pot je bila zasnežena in precej poledenela. Vsak hip se je kdo zadrsal ali celo telebnil na tla. Drug drugemu smo pomagali. Nalepka tabornikov »Kokrškega odreda« iz Kranja Ker nikakor nismo mogli po rebri navzgor, smo krenili zunaj poti po snežišču. Pot je bila boljša v gozdu, kjer je sneg že skopnel. Sredi jase na grebenu smo se ustavili. Nabrali smo smrečja in spletli vence za spominska obeležja ob poti. Kulturnice so pripravile program. Mravlja je sestavila kratek opis dogodkov, znanih iz narodnoosvobodilnega boja. Opisala nam je bitke na Mohorju, v Dražgošah in na Jelovici. Potem smo se počasi pomikali po gozdni poti naprej, skozi vas Jelenšče  proti Bičkovi skali. Tudi tu smo, kot malo prej sredi jase, počastili spomin na padle, položili venec, spregovorili o dražgoški bitki in izvedli krajši kulturni program. In kakšna je bila pot v Dražgoše? Ledena, da je bilo groza. Zato smo se več vozili sede, kot pa hodili. Tu in tam so za nami prihitele tekmovalne pohodne ekipe, saj smo se tudi mi odpravili na to pot v okviru že tradicionalne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«. Bodrili smo jih z glasnimi vzkliki. V vasi smo se pogreli s čajem in potešili lakoto. Nato pa hitro do spomenika dražgoški bitki. Po osrednji proslavi ob spomeniku je naša kolona krenila skozi vas Dražgoše po cesti proti Jamniku in nazaj v Podblico. Pot je bila še vedno ledena in komandant Dušan je imel kar dosti dela, in če ne bi imeli navodil izvidnice, ki jo je predstavljal tovariš Jože, bi se kaj lahko popeljali po trdi sneženi skorji po strmini. Tako pa je naša kolona stopetdesetih pohodnikov kljub meglenemu dnevu in mrazu srečno prispela s pohoda. V Kranju smo se poslovili in vsak s svojimi spomini odšli proti domovom; najbolj smo bili seveda veseli značk, ki so nam jih podelili člani štaba naše pohodne brigade. -- TABORNIKI IN TABORNICE »KOKRŠKEGA ODREDA«, Kranj -- TV 15 9. 2. 1978

'''POMNIK DRAŽGOŠKI BITKI'''. Že dvaindvajsetič po vrsti je bila minulo nedeljo v Dražgošah pred spomenikom osrednja proslava ob 37. obletnici velike bitke Cankarjevega bataljona. Na tej edinstveni družbenopolitični in športni prireditvi se je zbralo okoli 4000 ljudi, ki so se udeležili številnih športnih tekmovanj in množičnih rekreativnih pohodov. Na prireditvi, ki je bila posvečena tudi 60. obletnici ustanovitve KPJ in SKOJ ter 40. obletnici konstituiranja CK KPJ, je govoril sekretar medobčinskega komiteja ZK za Gorenjsko Zdravko Krvina, ki je med drugim orisal pomen dražgoške bitke za slovenski narodnoosvobodilni boj. Poudaril je, da smo v letu praznovanj zveze komunistov lahko ponosni na dosežene uspehe pri razvijanju našega samoupravnega političnega sistema in pri krepitvi materialne baze. V imenu vseh udeležencev je Zdravko Krvina podprl zamisel, da bi v bližnji prihodnosti pripravili televizijsko nadaljevanko o Dražgoški bitki. -- TV 15 18. 1. 1979

'''1980''' (Marjana)

Dražgoška bitka je tudi skoraj štiri desetletja po koncu druge svetovne vojne ostajala eden najpomembnejših simbolov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Prispevki iz leta 1980 kažejo, da je bila v tedanjem času predstavljena predvsem kot simbol poguma, odpora in narodne enotnosti. Spominske prireditve, veteranska srečanja in množični pohodi niso bili namenjeni zgolj obujanju zgodovinskih dogodkov, temveč predvsem ohranjanju kolektivnega spomina ter prenašanju izkušenj narodnoosvobodilnega boja na mlajše generacije. Dražgoše so tako ostajale eno osrednjih slovenskih spominskih krajev, kjer so se vsako leto srečevali nekdanji borci, domačini, športniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije.

Osrednji dogodek leta 1980 je bila tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je 13. januarja v Dražgoše privabila več tisoč udeležencev. Prireditev je potekala dva dni. V soboto so potekala športna tekmovanja, v nedeljo pa so sledili pohodi in osrednja spominska slovesnost. Po poročanju Gorenjskega glasa se je na sklepni slovesnosti pri spomeniku v Dražgošah zbralo več kot pet tisoč ljudi iz Slovenije in bratskih republik Jugoslavije, ki so se poklonili spominu na dražgoško bitko. Organizatorji so pripravili raznolik program športnih tekmovanj in rekreativnih pohodov, med katerimi so bili smučarski teki, patruljna tekmovanja, sankaške in slalomske preizkušnje ter srečanja tabornikov. Športne prireditve so potekale pod geslom '''»Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo«''', ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Čeprav je imela prireditev izrazit športni značaj, je njen širši pomen presegal tekmovalni vidik, saj je predstavljala predvsem izraz spoštovanja do padlih borcev Cankarjevega bataljona, prebivalcev Dražgoš in vseh žrtev narodnoosvobodilnega boja. Poleg športnikov so se prireditev udeležili planinci, taborniki, pripadniki armade, rezervni vojaški starešine, borci, mladina in številni domačini ter predstavniki drugih republik tedanje Jugoslavije, kar je prireditvi dajalo širši jugoslovanski pomen in poudarjalo razumevanje dražgoške bitke kot skupnega simbola protifašističnega boja. Organizatorji so po zaključku poudarili, da bodo tradicijo nadaljevali tudi v prihodnjih letih, saj je prireditev postala eden najpomembnejših športno-spominskih dogodkov na Gorenjskem in v Sloveniji.

Posebno mesto je imel pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta – Štefana, ki je potekal od Krope do Dražgoš. Tekmovanje je združevalo rezervne vojaške starešine in mladino ter poleg telesne pripravljenosti preverjalo tudi znanje s področja topografije, obrambe in streljanja. Udeleženci so med pohodom obiskali spomenik narodnemu heroju Lojzetu Kebetu, se poklonili njegovemu spominu in s tem simbolično povezali športno dejavnost z ohranjanjem zgodovinskega izročila. Organizatorji so poudarjali, da je namen prireditev utrjevati vezi med starejšo generacijo udeležencev vojne in mladimi ter prenašati vrednote narodnoosvobodilnega boja na prihodnje rodove. Zaključna slovesnost je potekala pri spomeniku v Dražgošah, kjer so se zbrali predstavniki družbenopolitičnih organizacij, veterani in številni obiskovalci. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. 

Leto 1980 so zaznamovala tudi številna srečanja nekdanjih borcev. Na Češnjici so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli pripadniki Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda. Obujali so spomine na vključevanje mladih fantov v partizanske enote leta 1943, na okupatorjeve povračilne ukrepe, množične izselitve družin in žrtve vojne. Srečanje je bilo priložnost za utrjevanje medsebojnih vezi in za razmislek o pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina ter sodelovanja z lokalnimi skupnostmi pri negovanju tradicij narodnoosvobodilnega boja.

Pomen Dražgoš kot kraja zgodovinskega spomina potrjuje tudi obisk delegacije ameriških vojnih veteranov maja 1980. Gostje so si poleg Muzeja ljudske revolucije v Ljubljani ogledali tudi Dražgoše, kar kaže, da je bil kraj prepoznan kot pomembno slovensko spominsko in zgodovinsko središče.

Ob koncu leta so organizatorji že napovedovali naslednji pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki naj bi januarja 1981 potekal ob 39. obletnici dražgoške bitke in 40. obletnici začetka narodnoosvobodilnega boja. Program je ostal zvest tradiciji – patruljni pohod, topografske in taktične naloge, streljanje ter sodelovanje rezervnih vojaških starešin in mladine. S tem so želeli nadaljevati tradicijo povezovanja zgodovinskega spomina, športa in domoljubne vzgoje.

Leto 1980 je v reviji TV 15 zaznamovalo tudi obsežno poročanje o nastajanju filmsko-televizijskega projekta Dražgoška bitka, ki razkriva tudi razvoj javnega diskurza o projektu skozi vse leto. Začetek leta je bil prežet z optimizmom in velikimi pričakovanji ob nastajanju prve slovenske televizijske nadaljevanke o narodnoosvobodilnem boju. V drugi polovici leta pa so se prispevki skoraj izključno osredotočali na organizacijske zaplete, finančne nepravilnosti in vprašanja zgodovinske verodostojnosti. Kljub vse ostrejšim kritikam je v večini objavljenih prispevkov prevladovalo stališče, da je treba projekt dokončati, saj naj bi predstavljal trajen spomenik Dražgoški bitki, njenim udeležencem in zgodovinskemu spominu na narodnoosvobodilni boj.
Prvi zapis o projektu je bil objavljen februarja 1980 pod naslovom »Padla je prva klapa«. Revija je v njem poročala o začetku snemanja dolgo načrtovanega filmskega in televizijskega projekta ter poudarila njegov velik kulturni in zgodovinski pomen. Napovedano je bilo, da bo nastala prva slovenska televizijska nadaljevanka o narodnoosvobodilnem boju, zato so bila pričakovanja tako javnosti kot ustvarjalcev zelo velika. Projekt je bil predstavljen kot pomemben prispevek k ohranjanju spomina na enega ključnih dogodkov slovenske zgodovine.
Vendar se je že jeseni ton poročanja izrazito spremenil. V prispevku »Nekaj misli o snemanju Dražgoške bitke« je avtor opozoril, da se je sprva obetaven in dolgo pričakovani projekt spremenil v »polomijo« oziroma celo »škandal«. Kritike so bile usmerjene predvsem v domnevno zaslužkarstvo posameznikov, previsoke honorarje ter neodgovorno ravnanje z družbenimi sredstvi. Avtor je ob tem poudaril, da bi moral film o enem najpomembnejših dogodkov narodnoosvobodilnega boja nastajati z največjim spoštovanjem do padlih borcev in njihovega zgodovinskega pomena, zato so bile ugotovljene nepravilnosti razumljene kot še posebej problematične.
Podobno kritičen je bil tudi prispevek »Še nekaj o snemanju Dražgoške bitke«, v katerem je udeleženec narodnoosvobodilnega boja izrazil ogorčenje nad načinom izvedbe projekta in razočaranje preživelih dražgoških borcev. Ti po njegovem mnenju niso bili ustrezno vključeni v nastajanje filma, čeprav bi njihovo neposredno poznavanje dogodkov lahko pomembno prispevalo k zgodovinski verodostojnosti prikaza. Zahteval je javno razjasnitev odgovornosti za nastale nepravilnosti ter poudaril, da film ne bi smel biti razumljen zgolj kot umetniški izdelek, temveč kot pomemben zgodovinski spomenik prihodnjim rodovom.
Vprašanje nastajanja filma je obravnaval tudi Svet za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil pri Zvezi združenj borcev NOV Slovenije, ki je v obsežnem programskem dokumentu izpostavil pomen zgodovinske verodostojnosti pri umetniškem prikazovanju narodnoosvobodilnega boja. Poleg opozoril glede drugih filmskih in televizijskih del je posebno pozornost namenil tudi projektu Dražgoška bitka. Svet je poudaril, da mora umetniško delo temeljiti na preverjenih zgodovinskih dejstvih, odgovorni pa morajo zagotoviti tako kakovostno izvedbo kot gospodarno porabo družbenih sredstev. Kljub kritikam je podprl nadaljevanje projekta pod okriljem RTV Ljubljana in pričakoval, da bo film dokončan ob upoštevanju zgodovinske resnice ter ob razumnih stroških.
O projektu so javno spregovorili tudi preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v Domicilnem odboru Cankarjevega bataljona. Pojasnili so, da so zamisel o filmu od začetka podpirali in bili pripravljeni sodelovati pri njegovem nastajanju, vendar njihovo znanje in izkušnje niso bili ustrezno upoštevani. Po vpogledu v scenarij so opozorili na več zgodovinskih netočnosti, vendar na svoje pripombe niso prejeli zadovoljivih odgovorov. Od pristojnih organov so zato zahtevali ugotovitev odgovornosti za organizacijske in finančne nepravilnosti, obenem pa poudarili, da želijo nadaljevanje snemanja in uspešen zaključek projekta, ki bi predstavljal dostojen poklon dražgoški bitki in njenim udeležencem.
Ob koncu leta je revija objavila še širšo razpravo o narodnoosvobodilnem boju v slovenski umetnosti, v kateri so zgodovinarji, literarni zgodovinarji in drugi kulturni ustvarjalci obravnavali tudi ekranizacijo Dražgoške bitke. Razprava je pokazala, da težave pri projektu niso bile razumljene zgolj kot organizacijski ali finančni problem, temveč tudi kot vprašanje odgovornega umetniškega prikaza zgodovinskega spomina. Udeleženci so zato poudarili potrebo po večji zgodovinski verodostojnosti, tesnejšem sodelovanju med ustvarjalci in zgodovinarji ter premišljenem pristopu pri obravnavi tako pomembne teme.

'''1981'''

Leta 1981 je bila v Dražgošah organizirana že 24. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 39. obletnici dražgoške bitke in 40-letnici vstaje narodov in narodnosti Jugoslavije. Prireditev je združila športni, rekreativni in spominski program ter privabila več kot 5.000 udeležencev iz vse Slovenije. Med njimi so bili številni mladi, pionirji, planinci, športniki, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA), Teritorialne obrambe (TO), milice, taborniki, lovci in drugi obiskovalci, ki so v množici prehodili partizanske poti proti Dražgošam. Poseben pečat so dogodku dali tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona ter predstavniki družbenopolitičnega življenja Gorenjske in Slovenije.

Osrednji del prireditve je potekal pri spomeniku v Dražgošah, kjer je zbrane nagovoril predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Vinko Hafner. V govoru je poudaril zgodovinski pomen dražgoške bitke in gorenjske vstaje kot enega ključnih dogodkov narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je, da je Cankarjev bataljon januarja 1942 tri dni kljuboval številčno in tehnično močnejšemu okupatorju ter da je bil pomen dražgoške bitke predvsem moralna zmaga, saj je pokazala, da Gorenjska ni postala pokorna dežela. Ob tem je poudaril dolžnost ohranjanja spomina na padle borce in domačine ter prenašanja njihovega izročila na mlajše rodove. V govoru se je dotaknil tudi nastajanja filmskega in televizijskega projekta o Dražgošah ter izrazil pričakovanje, da bo delo kljub zapletom dokončano kot trajen poklon dražgoškim junakom.

Slovesnost je spremljal kulturni program, sledili pa sta razglasitev rezultatov tekmovanj in podelitev priznanj. Pomemben del prireditve je predstavljalo tudi 10. jubilejno odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, na katerem so poleg enot Teritorialne obrambe sodelovali tudi pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in milice, prvič pa so bili povabljeni tudi predstavniki vseh republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije. Prvenstvo, ki je od leta 1972 preraslo v eno največjih športno-obrambnih prireditev v Sloveniji, je združevalo okoli 500 tekmovalcev v več kot petdesetih patruljah. Poleg športnega pomena je prispevalo k razvoju vojaškega smučanja, preverjanju telesne pripravljenosti in strelskih sposobnosti ter krepitvi sodelovanja med enotami oboroženih sil, hkrati pa je utrjevalo spomin na partizanske tradicije. Posebno mesto je imel tekmovalni pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta, ki je potekal iz Krope prek Jamnika do Dražgoš. V njem so sodelovale združene ekipe Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovalci so se pomerili v reševanju taktičnih in topografskih nalog, preverjanju znanja s področja narodne obrambe, streljanju z malokalibrsko puško ter v sedem kilometrov dolgem pohodu z več kot 470 metri višinske razlike. Na Jamniku so se poklonili spominu narodnega heroja Lojzeta Kebeta, nato pa nadaljevali pot proti cilju v Dražgošah.

Prireditev je spremljal tudi bogat športni in rekreativni program. Poleg tekmovanj v smučarskem teku in sankanju so organizatorji pripravili številne množične pohode iz različnih smeri Gorenjske, med njimi Po poti Cankarjevega bataljona, Po stezah prvih partizanov, Po poti heroja Iva Slavca - Jokla, Po poti Škofjeloškega odreda, Po poti Otona Vrhunca - Blaža ter Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča. Tisoči pohodnikov so po nekdanjih partizanskih poteh prihajali v Dražgoše, kjer so se zbrali na osrednji spominski slovesnosti. Tako je prireditev ponovno potrdila svoj pomen kot ene največjih spominskih, športno rekreativnih in družbenih manifestacij v Sloveniji ter pomembnega prostora ohranjanja zgodovinskega spomina na dražgoško bitko in vrednote narodnoosvobodilnega boja. 

'''1982

'''
Leta 1982 je bila organizirana 25. jubilejna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 10. januarja ob 40. obletnici dražgoške bitke in hkrati predstavljala zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loka. Organizatorji so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah.

Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca - Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca - Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana - Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj.

Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 nosil ime Pokal maršala Tita.

Ob jubileju so se pojavile tudi razprave o prihodnjem razvoju prireditve. Nekateri dolgoletni udeleženci in organizatorji so opozarjali, da prireditve uspešno ohranjajo spomin na narodnoosvobodilni boj, hkrati pa izražali željo po vsebinski prenovi in večji privlačnosti za mlajše generacije. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina.

V istem letu je bil v javnosti večkrat izpostavljen tudi pomen prireditve kot ene osrednjih športno-spominskih manifestacij v Sloveniji. Ob tem so potekale razprave o nedokončanem filmskem projektu Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo vzbujal veliko zanimanja. Nedokončana nadaljevanka Dražgoška bitka je leta 1982 postala ena osrednjih kulturnih polemik, povezanih z upodabljanjem narodnoosvobodilnega boja. Razprave o projektu so odražale širša vprašanja odnosa do zgodovinskega spomina, odgovornosti pri ustvarjanju zgodovinskih vsebin in vloge medijev pri oblikovanju kolektivnega spomina. Po večletnih pripravah in začetku snemanja projekt ni bil dokončan, kar je sprožilo številne razprave med nekdanjimi borci, zgodovinarji, novinarji in širšo javnostjo.

Domicilni odbor Cankarjevega bataljona je januarja 1982 javno opozoril, da o usodi projekta ni bilo podanih jasnih pojasnil. Izrazil je nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja sodelovanja z ustvarjalci nadaljevanke, čeprav so bili nekdanji borci pripravljeni prispevati svoje izkušnje za čim bolj verodostojen prikaz dogodkov. Odbor je zahteval objavo ugotovitev o finančnem poslovanju projekta ter odgovornost vseh, ki so sodelovali pri njegovi izvedbi.

V medijih so se pojavljale informacije, da je bilo posnetih približno 30 odstotkov gradiva, vendar je bilo snemanje zaradi finančnih in organizacijskih težav ustavljeno. Zgrajeni filmski objekti na različnih lokacijah po Gorenjski so ostali neizkoriščeni, projekt pa je postal simbol neuspešno izpeljane in nedokončane televizijske produkcije.

Razprava se je nadaljevala tudi po 40. obletnici dražgoške bitke. V pismih bralcev in javnih odzivih so številni opozarjali, da bi morala biti nadaljevanka dokončana predvsem zaradi zgodovinskega pomena in izobraževalne vrednosti za mlajše generacije. Več avtorjev je zahtevalo ugotovitev odgovornosti za porabo sredstev ter nadaljevanje snemanja.
V reviji Borec je bilo poudarjeno, da bi bilo mogoče številnim polemikam preprečiti z doslednejšim vključevanjem zgodovinske stroke že v fazi priprave scenarija. V javnosti so se tako prepletala vprašanja zgodovinske verodostojnosti, umetniške interpretacije in odgovorne porabe javnih sredstev.

'''1983'''

Leta 1983 je bila v Dražgošah organizirana 26. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 9. januarja ob 41. obletnici dražgoške bitke in občinskem prazniku Škofje Loke. Organizatorji so tudi tokrat pripravili prireditev, ki je združevala športna tekmovanja, množične rekreativne pohode in osrednjo spominsko slovesnost.

Športni program je obsegal tek na 12 kilometrov za Jugoslovanski smučarski pokal Maršal Tito, odprto tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe, na katerem so sodelovale tudi patrulje Jugoslovanske ljudske armade, milice in Teritorialne obrambe iz vse Jugoslavije, ter patruljni tek združenih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovanja so dopolnjevali veleslalom za cicibane in cicibanke ter tekmovanja v sankanju za različne starostne skupine.

Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni spominski pohodi po poteh Cankarjevega bataljona, Škofjeloškega odreda in številnih narodnih herojev. Pohodniki so se podali po poteh od Pasje ravni, Soteske, Stražišča, Škofje Loke, Selc, Rudna in Krope proti Dražgošam. Organizatorji so k udeležbi povabili pripadnike ZRVS, ZSMS, ZZB NOV, šolsko mladino, planince, tabornike, lovce, pripadnike Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter druge obiskovalce.

Osrednja slovesnost je potekala ob spomeniku v Dražgošah, kjer je bil slavnostni govornik član predsedstva Republiškega odbora ZZB NOV Slovenije France Perovšek. Ob tej priložnosti so razglasili rezultate športnih tekmovanj, prireditve pa so se udeležili tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona.

Organizatorji so prireditev označili kot največjo množično smučarsko-rekreativno prireditev v Sloveniji. Kljub takratnim omejitvam pri oskrbi z gorivom so zagotovili organizirane avtobusne prevoze do izhodišč pohodov in pričakovali več tisoč udeležencev, podobno kot v preteklih letih.

V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta.

Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci bodo traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bodo še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9]

'''Bičkova skala'''

&lt;poem&gt;
Ko so fašisti proti Dražgošam drli,
v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,
ste se Cankarjevega bataljona borci vrli
sovragu junaško uprli.
Nad vasico se dviga siva pečina,
ki Nemci so vzeli jo na petelina,
kjer hrabra sta Bička tovariše svoje
bodrila, delila jim zadnje naboje ...
»Le hrabro, tovariši, branite to vas,
ki deželi slovenski ponos je in kras!
Nikdar ne bežite pred temi pesjani,
ki radi živeli bi tu, med gorami.
Verujte, da napočil svobode bo dan,
ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!«
To Bičkove zadnje bile so besede
na skali, s krvjo prepojeni,
ki nosi ponosna njegovo ime
in nas spominja na vojno gorje.
:::[[:w:Jožica Škofic|Guzej Jožica]], 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica&lt;/poem&gt; ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-20J4JRCW ''Gorenjski glas'' 13. jan. 1978])

*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47]

*'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev)
'''1985''' (Ana)

Januarska spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala že osemindvajsetič, je kljub zimskemu mrazu v hribovito vas privabila okoli dva tisoč ljudi. Prireditev je imela tokrat še posebej slovesen pomen, saj so z njo poleg same bitke obeležili tudi štirideseto obletnico osvoboditve. Osrednji poudarek prireditve je bil na prepletu množičnega pohodništva in športnega udejstvovanja, s čimer so organizatorji želeli počastiti spomin na borce Cankarjevega bataljona ter padle domačine.

Udeleženci so se v Dražgoše podali po različnih pešpoteh iz okolice, med drugim iz Soteske, Škofje Loke, Krope in Selc. V Selcih so se pohodnikom pohoda Po poti Otona Vrhunca-Blaža pridružili še Slovenci iz zamejskega Števerjana v Italiji, iz Selc pa je proti Dražgošam krenila tudi deseterica slepih in slabovidnih iz Ljubljane. Med vsemi pa so z izjemno vztrajnostjo izstopalo 142 pohodnikov, ki so svoj podhod pričeli izpod Pasje ravni in so na dolgo in naporno pot skozi visoki sneg krenili že sredi noči.
V okviru 28. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bilo več športnih tekmovanj. 

Že v soboto je potekala ena od treh preizkušenj ekipnega mladinskega tekmovanja v biatlonu za jugoslovanski smučarski pokal maršala Tita (drugi dve tekmovanji sta potekali na Igmanu in Mrkopalju) .
Cicibani in cicibanke so se pomerili v veleslalomu, združeno s pohodom Po poti heroja Kebeta je potekalo 11. republiško orientacijsko-taktično tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS. Šestčlanske ekipe so po streljanju z malokalibrsko puško in reševanju različnih nalog krenile na pohod (tek) od Krope do Dražgoš. V okviru dražgoških prireditev pa je potekalo tudi 14. odprto tekmovanje moških in ženskih smučarskih patrulj enot teritorialne obrambe SR Slovenije. Start in cilj sta bila na vrhu Dražgoške gore. 

Vrhunec dogajanja je predstavljala nedeljska osrednja slovesnost pri spomeniku v Dražgošah, ki so se je poleg slovenskega političnega in vojaškega vrha ter domačinov udeležili tudi zamejski Slovenci iz Italije. Slavnostni govornik Božidar Gorjan - Bogo je v svojem nagovoru med drugim povedal: 
»Mi partizani razumemo pričakovanja in potrebe povojnih rodov, da vedno znova proučujejo novejšo zgodovino tudi s stališča lastnih spoznanj in potreb. Tudi mi smo za to, da je zgodovinska izkušnja, čista in poštena, vedno navzoča pri iskanju poti našega razvoja. Tudi mi smo za to, da se še nedorečene stvari razčistijo do konca. Hitreje kot doslej. Vendar se bomo še naprej odločno upirali poudarjanju slabosti, odpiranju nekaterih poglavij ločeno od celote samo zato, da se na tak način dela prostor za delovanje zunaj naše družbene ureditve in proti njej. Mislim celo, da smo že doslej preveč popuščali tistim posameznikom in organiziranim skupinam, ki sicer v imenu kulture, demokracije in svobode vendarle iščejo samo prostor za ustvarjanje idejne in politične razdvojenosti pri nas. Tako politično tendenciozen pogled nazaj si moramo razlagati samo tako, da nas nosilci teh prizadevanj nočejo spremljati pri poglabljanju in razvoju naše samoupravne demokracije, pri utrjevanju federativne ureditve avnojske Jugoslavije, pri uresničevanju neodvisne in neuvrščene mednarodne politike. Ob današnjih poglobljenih razpravah o nadaljnjih poteh našega razvoja pa lahko ugotovimo, da smo kljub vsem povojnim težavam tudi vsa ta desetletja po vojni ostali dosledni temeljnim načelom Osvobodilne fronte, to je politike, za katero se je naš narod odločil že leta 1941. Ko to ugotavljamo na kraju, kjer se hkrati spominjamo tudi žrtev iz našega NOB in revolucije, to ne pomeni, da si partizanska generacija lasti zasluge za to, da smo zadržali in razvijali vse pridobitve naše revolucije. Zavedamo se, da sta bila za to potrebna predvsem delo in odpovedovanje tudi vseh povojnih rodov. Letos imamo še posebno priložnost, da se spomnimo delovanja vojne generacije. Kajti, prišel je čas, ko redno delovno dobo končujejo še zadnji, najmlajši partizani. Naša povprečna starost bo letos dosegla 68 let. Že nekaj desetletij se borci in aktivisti selimo z našo dejavnostjo v družbenopolitično delo. Tako poskušamo uveljaviti naša stališča v delegatskem sistemu, kjer je povprečna starost delegatov med 35 in 40 let, medtem ko so se v občinskih in republiških izvršnih organih že pred desetletjem skoraj v celoti uveljavili povojni rodovi. Kar pomeni, da se pri delu v družbeno političnih organizacijah in kot borci delegati srečujemo s problemi sedanjega časa. Naš pogled je pri tem obrnjen nazaj samo toliko, kolikor je potrebno, da z izkušnjami pomagamo reševati današnje probleme. Naj zato povem vsem vam, mlajšim pohodnikom in športnikom, ki ste danes zbrani tukaj, da borci poskušamo tudi ob takih priložnostih, kot je današnja, razumeti predvsem potrebe mlajših: po sprostitvi, tovarištvu in življenju v naravi. Skupno z vami želimo posvetiti tudi večjo skrb za čisto in lepo naravo. Tudi svoboda, za katero smo se boje vali, ne more biti prava, če je ne uživamo v lepi in ekološko čisti domovini. Vse generacije se moramo zato bolj odločno zavzemati, da bomo temu vprašanju pri našem delegatskem presojanju in odločanju namenjali še večjo skrb,«

*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42]

'''1986'''

12. januarja 1986 je v Dražgošah potekala že 29. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, s katero so obeležili obletnico legendarne bitke za Dražgoše. Prireditev je združila spominske, športne in rekreativne dogodke ter privabila številne udeležence iz vse Slovenije. Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo opoldne pri spomeniku v Dražgošah.

Zimske razmere so bile ugodne, saj je sneg zapadel že pred novoletnimi prazniki in omogočil izvedbo vseh načrtovanih aktivnosti. Na športnih, rekreativnih in spominskih prireditvah je sodelovalo skoraj 4.000 udeležencev.

''Športna tekmovanja''

Dogajanje se je začelo že v soboto z vrsto športnih tekmovanj. V Dražgošah je potekal 15-kilometrski smučarski tek za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala maršal Tito, ki se je po Dražgošah nadaljeval še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovu, Žabljaku in Mrkopolju.
Ob 8. uri se je v Dražgošah začelo tudi 15. odprto tekmovanje smučarskih patrulj za moške in ženske enote Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije v organizaciji Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko.
V Kropi je v nedeljo potekalo 10. patrolno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), organizirano pod geslom Po poti heroja Kebeta.
Za najmlajše je bilo pripravljeno tekmovanje v veleslalomu za cicibane do enajstega leta starosti, posvečeno junaškemu boju Cankarjevega bataljona.

''Spominski pohodi''

Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev.
Med njimi so bili:

* pohod izpod Pasje ravni v Dražgoše pod geslom Spomin na Poljansko vstajo decembra 1941 – svetel primer neuklonljivosti našega ljudstva, ki se je začel v soboto ob 23. uri in se ga je udeležilo 201 pohodnikov;
* pohod Po poti Gorenjskega odreda od Soteske v Bohinju preko Jelovice v Dražgoše;
* pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla od Stražišča preko Čepulj;
* pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc;
* pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna;
* pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope mimo Jamnika v Dražgoše, ki se je začel po štartu ekip patrolnega tekmovanja.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 12. januarja 1986, opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil generalmajor Edvard Pavčič, komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije.
V kulturnem programu so nastopili Mešani pevski zbor Kulturno-umetniškega društva Bratov Biček iz Dražgoš ter Godba na pihala Alples. Slovesnost se je zaključila z razglasitvijo rezultatov športnih tekmovanj in podelitvijo medalj.

''Pomen Dražgoš in Cankarjevega bataljona''

Generalmajor Edvard Pavčič je v svojem govoru poudaril, da je bil Cankarjev bataljon v času bitke najmočnejša partizanska enota v Sloveniji. Čeprav so morali borci po treh dneh Dražgoše organizirano zapustiti, bataljon ni bil poražen. Umaknil se je po vodih, iz njegovih vrst pa so kasneje nastajale nove partizanske enote. Borci Cankarjevega bataljona so postali pomembni partizanski kadri z visoko moralo in močno zavestjo.
Povedal je: »Na dražgoški množični manifestaciji smo ponovno spoznali in dokazali, da so med nami zakoreninjene vred note, ki prispevajo k ohranjanju revolucionarnih pridobitev in jih prenašajo na mlajše rodove. S takimi prireditvami prav tako prispevamo h krepitvi splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite in dokazujemo, da so ljudje sprejeli avtentični koncept in doktrino ljudske obrambe in družbene samozaščite. Pomembno je še nadaljnje podružbljanje tega področja našega dela, kar ni več le politična parola. Teritorialna obramba ima pomembno vlogo kot del oboroženih sil ne le pri pripravi ljudi na oboroženi boj, ampak tudi pri uresničevanju nalog za zaščito in reševanje ljudi ob naravnih in drugih nesrečah. Kljub sedanjim gospodarskim težavam te naloge uspešno uresničujemo«.  

'''Viri'''
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48]

'''1987'''

11. januarja 1987 je v Dražgošah potekala jubilejna 30. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 45. obletnici dražgoške bitke. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske slovesnosti, športna tekmovanja in pohode ter kljub izjemno zahtevnim zimskim razmeram privabila veliko število udeležencev.

Prireditev je zaznamovalo močno sneženje, veter in nizke temperature, ki so spremljali dogajanje v soboto in nedeljo. Snežni metež je spremljal tudi osrednjo nedeljsko slovesnost, vendar so bile vse prireditve uspešno izvedene. Organizatorji so poskrbeli za prevoznost ceste do Dražgoš in splužene najpomembnejše pohodne poti, celotna prireditev pa je minila brez nesreč.

''Športna tekmovanja''

Program se je začel že v soboto s smučarskim biatlonom na 10 kilometrov za ekipe v okviru Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito, ki je poleg Dražgoš potekal še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovem, Žabljaku in Mrkopolju. Biatlon je uvedla Smučarska zveza Jugoslavije na pobudo Sveta Dragovića, Sinka Braca in Miloša Rutarja. To je bila že šestnajsta zaporedna prireditev. Potekala je za Kamnitnikom nad Škofjo Loko. 

V nedeljo je sledilo 16. odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe Slovenije, na katerem so sodelovale tudi ekipe iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. Tekmovanje je potekalo pod geslom »V pohodu na smučeh pripravljeni na boj«.

V Kropi je bilo organizirano 11. patruljno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) pod geslom Po poti heroja Kebeta.

Program so dopolnila še veleslalomska tekmovanja za cicibane in pionirje v Dražgošah pod geslom »V naravi krepimo svoje moči in spoznavamo našo lepo domovino.« Kljub zahtevnim vremenskim razmeram je bila udeležba na vseh tekmovanjih zelo dobra.

''Spominski pohodi''

Pomemben del jubilejne prireditve so ponovno predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev.

Organizirani so bili:

* pohod Po poti Cankarjevega bataljona izpod Pasje ravni v Dražgoše,
* pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju,
* pohod iz Stražišča preko Čepulj in Mohorja,
* pohod iz Nemilj preko Podblice,
* pohod Po poti Škofjeloškega odreda preko Križne gore iz Škofje Loke,
* pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,
* pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna,
* pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope,
* pohod Po poti Prešernove brigade z Jesenovca nad Železniki.

Prireditvi so se pridružili tudi taborniki z orientacijskim pohodom in taborom v Dražgošah.

Posebej odmeven je bil že sedmi pohod izpod Pasje ravni po poti Cankarjevega bataljona, ki velja za enega najzahtevnejših zimskih pohodov v Sloveniji. Kljub snežnemu metežu in mrazu se ga je udeležilo 162 pohodnikov iz različnih krajev Slovenije. Pohod, dolg približno 36 kilometrov, je trajal okoli dvanajst ur in se je zaključil brez nesreč. Organizator Miloš Mrak je poudaril, da so udeleženci s svojo vztrajnostjo in pogumom pomembno prispevali k uspehu jubilejne prireditve.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala 11. januarja 1987 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil predsednik Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan.

V svojem govoru je poudaril, da je bila dražgoška bitka izraz upora slovenskega naroda proti okupatorju in pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je pomen zgodovinskega spomina, odgovornosti do svobode ter odprte in argumentirane javne razprave o družbenih vprašanjih. Poudaril je tudi, da je treba vrednote, za katere so se borili partizani, razumeti v luči demokratičnega dialoga, odgovornosti in skupnega prizadevanja za prihodnost.

Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti.

V kulturnem programu so nastopili pevci in godbeniki iz Železnikov, po zaključku slovesnosti pa so razglasili rezultate športnih tekmovanj ter najboljšim podelili pokale in priznanja.

''Trideset let tradicije''

Jubilejna prireditev je bila tudi priložnost za pogled v zgodovino. Prve prireditve v Dražgošah so bile organizirane 12. januarja 1958, njihova pobudnika pa sta bila Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj in Gorenjska smučarska podzveza. V treh desetletjih so prerasle v eno največjih zimskih spominsko-športnih prireditev v Sloveniji.

Po ocenah organizatorjev je Dražgoše v prvih tridesetih letih obiskalo več kot 120.000 pohodnikov, prireditve pa so skozi leta postajale vse bolj množične in programsko raznolike. Ob 45. obletnici dražgoške bitke je bilo med približno 400 borci Cankarjevega bataljona živih še 49, med njimi 15 dražgoških borcev, ki so se ob tej priložnosti srečali v Škofji Loki.

Posebno mesto v zgodovini prireditev ima partizan Dušan Feldin – Srečko, eden od udeležencev, ki je bil z dražgoškimi prireditvami povezan skoraj vse od njihovega začetka – kot tekmovalec, organizator, vodnik pohodov in kronist. Zbral je obsežno dokumentacijo o vseh dotedanjih prireditvah in večkrat poudaril, da se v Dražgoše vrača predvsem zaradi ohranjanja spomina na narodnoosvobodilni boj ter prenosa teh vrednot na mlajše generacije. Njegovi zapisi in spomini predstavljajo pomemben del zgodovine prireditev Po stezah partizanske Jelovice.

'''Viri'''
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34]
*[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko  tekmovalcev v Dražgošah

'''1988'''

10.	januarja 1988 je v Dražgošah potekala 31. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 46. obletnici dražgoške bitke in spopada Cankarjevega bataljona z nemškimi okupacijskimi silami. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila številne spominske pohode, športna tekmovanja in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah.
Letošnja prireditev je bila posebna predvsem zaradi pomanjkanja snega. Čeprav je bila večina programa načrtovana kot zimska športno-rekreativna prireditev, so bile snežne razmere neustrezne. Nekatera tekmovanja so zato odpovedali ali prilagodili, medtem ko so pohodi kljub zahtevnim razmeram potekali po načrtu. Suho vreme brez snega je omogočilo tudi rekordno udeležbo na nekaterih pohodih.

''Športna tekmovanja''

Program 31. spominske prireditve se je začel že v soboto, 9. januarja, s smučarskim tekom na 10 kilometrov za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito. Tekmovanje je bilo izvedeno na Pokljuki, kjer so bile snežne in vremenske razmere ugodne. Nastopile so ekipe vseh republik, avtonomne pokrajine Vojvodine in JLA, manjkali pa so tekmovalci s Kosova.

Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 17. odprto prvenstvo patrulj Teritorialne obrambe Slovenije. Tekmovanja se je udeležilo 36 patrulj milice, JLA in teritorialne obrambe. Tekmovalci so morali opraviti streljanje z avtomatsko puško, tri kilometre teka po suhem in osem kilometrov teka z vojaškimi smučmi po snegu.

V okviru prireditve je v Kropi potekalo tudi 14. tekmovanje občinskih patrulj ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Patrulje so sestavljali trije mladinci in tri rezervne vojaške starešine. Tekmovanje je povezovalo športne, vojaške in domoznanske naloge: tekmovalci so reševali naloge iz topografije in orientacije, opravljali taktično nalogo, odgovarjali na vprašanja o dražgoški bitki in varstvu okolja, streljali z malokalibrsko puško ter premagali približno devet kilometrov dolgo progo s 400 metri višinske razlike od Krope do Dražgoš.

Zaradi pomanjkanja snega je odpadel veleslalom za cicibane, ki bi moral potekati v Dražgošah. Športni del prireditve je bil tako izveden v precej drugačnih razmerah, kot so jih organizatorji pričakovali, vendar so najpomembnejša tekmovanja kljub temu uspešno izpeljali.

''Spominski pohodi''

Pomemben del 31. spominske prireditve so bili tudi tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizatorji so pripravili številne poti, ki so Dražgoše povezovale z različnimi kraji Gorenjske in spominjale na poti, po katerih so se med narodnoosvobodilnim bojem premikale partizanske enote.

Program je med drugim obsegal:

- pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valtarskega vrha do Dražgoš,

- pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke do Dražgoš,

- pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju prek Jelovice do Dražgoš,

- pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča do Dražgoš,

- pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča od Rudna do Dražgoš,

- pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope oziroma Jamnika do Dražgoš,

- pohod Po poti Prešernove brigade od Prtovča čez Ratitovec v Dražgoše.

Še posebej odmeven je bil nočni pohod Po poti Cankarjevega bataljona. Leta 1988 je bil organiziran že desetič. Pohod je obujal spomin na pot borcev Cankarjevega bataljona, ki so se po bojih na Pasji ravni konec decembra 1941 umaknili proti Selški dolini in Dražgošam, kjer je januarja 1942 prišlo do znamenite dražgoške bitke. Jubilejnega pohoda se je udeležilo več kot 250 ljudi, kar je bilo rekordno število. Pot je bila dolga približno 42 kilometrov in je vodila prek gozdnih stez, samotnih kmetij in vasi Selške doline. 

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost 31. spominske prireditve Po stezah partizanske Jelovice je potekala v nedeljo, 10. januarja 1988, ob 12. uri pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Tone Anderlič, predsednik republiške konference ZSMS.
Anderlič je v svojem govoru izhajal iz pomena zgodovinskega spomina, vendar se je večji del njegovega nastopa nanašal na aktualne družbene in gospodarske razmere v Jugoslaviji. Poudaril je, da poznavanje preteklosti omogoča razumevanje sedanjosti in utrjuje družbo za prihodnost, vendar samo spomin na pretekle dogodke ni dovolj. Po njegovem mnenju je bilo treba na izkušnje preteklosti gledati predvsem kot na spodbudo za reševanje težav sedanjosti.
»Mladim moramo zaupati in verjeti« je bila ena osrednjih misli njegovega nastopa. Anderlič je opozoril, da družba, ki mladim ne omogoča pravočasnega vključevanja in uveljavljanja, izgublja pomemben razvojni potencial.

*[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2]

'''1989'''

8.	januarja 1989 je v Dražgošah potekala 32. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 47. obletnici dražgoške bitke, poljanski vstaji leta 1941 in prazniku občine Škofja Loka. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila množične spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri dražgoškem spomeniku.
Letošnjo prireditev je zaznamovalo nenavadno toplo januarsko vreme. 

''Športna tekmovanja''

Osrednji športni del prireditve sta predstavljali dve tekmovanji, ki sta se začeli v nedeljo zjutraj.
Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 18. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije. Na zahtevnem tekmovanju je nastopilo 35 ekip, med njimi patrulje teritorialne obrambe, JLA in milice oziroma drugih organizacij. Tekmovanje je potekalo v okolici Dražgoš in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, vojaškega znanja in usposobljenosti tekmovalcev.

V Kropi je Športno društvo Plamen organiziralo 13. tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Na tekmovanju je sodelovalo 27 ekip iz vse Slovenije. Tekmovalci so morali na poti od Krope do Dražgoš pokazati znanje taktike, teorije, topografije in streljanja ter uspešno premagati zahtevno progo.

Na osrednji slovesnosti so najboljšim tekmovalcem podelili priznanja in kolajne.

''Spominski pohodi''

Pohodniki so prihajali iz različnih smeri in krajev Gorenjske ter po poteh, povezanih z delovanjem partizanskih enot in narodnih herojev. V Dražgoški osnovni šoli je potekalo tudi srečanje borcev Cankarjevega bataljona z borci drugih partizanskih enot. 

Organizirani so bili:

•	pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš,

•	pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju,

•	pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Kranja oziroma Stražišča,

•	pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke,

•	pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,

•	pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča iz Rudna,

•	pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope,

•	pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 8. januarja 1989, opoldne pri dražgoškem spomeniku. Slavnostni govornik je bil Andrej Verbič. 

[[chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1989_2_L.pdf|»Imamo pravico, da odločamo o svoji usodi«]]

Od 9. do 11. januarja 1942. leta se je 200 borcev Cankarjevega bataljona borilo in izborilo bitko proti močnejšemu sovražniku. Iz maščevanja so Nemci 11. in 12. januarja 1942 ustrelili 42 domačinov, vas pa zravnali z zemljo. Na spomeniku je zapisan verz Ivana Jana-Srečka: »Ko vse se je balo in vse trepetalo, ste vi se uprli, pogledali srepo smrti v obraz! In kar je le tlelo, se je razgorelo, zajelo v svoj ples je sleherno vas.« Bolj kot ogromni spomeniki, nas sporočilo tega verza in živ spomin na dogodke izpred 47 let, opozarjata na usodo generacije, ki je, čeprav mlada, neizkušena, v borbi z močnejšim sovražnikom izbori la bitko, pisala in izpisala strani svoje zgodovine, dosegala in dosegla svoje cilje, zasledovala svoje ideale... Minevajo desetletja, svet in razmere so drugačne. Zavedanje, da se svet ni z nami začel, nam narekuje, da generacije pred nami spoštujemo in smo jim hvaležni. Toda, z enako gorečnostjo, kot cenimo rezultate, si jemljemo tudi pravico, da o svoji usodi, o svojem življenju in delu odločamo sami. Odgovorno želimo izpisati strani svoje zgodovine, postaviti si in dosegati svoje cilje, živeti in izživeti svoje življenje. S svojo drugačnostjo, s svojim znanjem, svežino in močjo želimo dati svoj prispevek družbi, pustiti svoje sledove na široki rimski cesti razvoja človeštva. Jugoslavija je v globoki družbeni, politični, gospodarski krizi... Državljanom popuščajo živci, popušča jim potrpljenje. Ne samo, da ne verjamejo več, tudi poslušati ne želijo več praznih obljub in laži večnih oblastnikov, z obremenjeno in zapackano vestjo, brez ugleda in zaupanja. Končuje se obdobje arbitrarne moči elite, ko se je živelo sicer mirno, a ne var no. Prihaja jutro noči laži, v kateri so vsi videli stati cesarja golega, besede resnice pa si nihče ni drznil spregovoriti. Na očitek, da se v vodstvu mladinske organizacije borimo za oblast, odgovarjamo pritrdilno. Borimo se za oblast skupščine, za ne posredne volitve, za možnost politične konkurence, za možnost izražanja različnosti. Brez tega ni napredka, ni ne svobodne ga posameznika, ne svobodne družbe. Borimo se za oblast, ki jo bodo nadzirali državljani in ne obratno. Čez 10 let, enajst mesecev, 22 dni bo očitno brez našega soglasja človeštvo z lahkotnim plešočim korakom stopilo v 21. stoletje. Na nas je, ali bomo enako storili tudi mi, ali pa bomo še naprej počasi, a vztrajno korakali nazaj v srednji vek. Veliko je bilo storjenega, da bi se ideali starejše generacije pokopali, še več, da se ideali mladi generaciji ne bi nikoli niti rodili. A idealov se ne da izstradati, ne zatreti, ne zapreti. 

Andrej Verbič Dražgoše, 8. 1. 1989

''Priznanja novinarjem''

Na osrednji prireditvi so bila podeljena tudi priznanja novinarjem in fotoreporterjem, ki so dolga leta spremljali prireditve Po stezah partizanske Jelovice.
Priznanja so prejeli Franc Perdan iz Gorenjskega glasa, Slavko Kerševan iz Doma JLA Ljubljana in Stane Škrabar iz RTV Ljubljana. S tem so organizatorji izrazili priznanje njihovemu dolgoletnemu spremljanju dražgoških prireditev in prispevku k ohranjanju njihovega spomina v javnosti.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17]

'''1990'''

7.	januarja 1990 je v Dražgošah potekala 33. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 48. obletnici dražgoške bitke in škofjeloškemu občinskemu prazniku. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah.
Prireditev je potekala v znamenju sončnega, vendar mrzlega in skoraj povsem kopnega zimskega vremena. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila udeležba skromnejša. Kljub temu so organizatorji ocenili, da Dražgoše ostajajo vredne spomina in da morajo tradicionalne prireditve obstati, vendar z vsebino, ki bo bolj prilagojena sodobnemu času.

''Spominski pohodi''

Pohodniki so v Dražgoše prihajali po poteh iz različnih smeri Gorenjske, povezanih s partizanskimi enotami in narodnimi heroji.
Program je obsegal devet pohodov. Najzahtevnejša sta se začela že v noči s sobote, 6. januarja, na nedeljo, 7. januarja. Prvi je vodil od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš po poti Cankarjevega bataljona, drugi pa od Prtovča prek Ratitovca do Dražgoš po poti Prešernove brigade.

Drugi pohodi so bili:

•	pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske prek Jelovice do Dražgoš,

•	pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča, Zgornje Besnice in Nemilj,

•	pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke prek Križne gore in Čepulj,

•	pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,

•	pohod iz Železnikov do Dražgoš,

•	pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope prek Jamnika,

•	pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča prek Ratitovca.

''Športna tekmovanja''

V nedeljo sta potekali dve tradicionalni športni tekmovanji.
V Dražgošah se je ob 8. uri začelo 19. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije, JLA in organov za notranje zadeve. Tekmovanje je potekalo v obliki desetkilometrskega patruljnega teka in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, usposobljenosti in sodelovanja tekmovalcev.
V Kropi je istočasno potekalo tradicionalno tekmovanje tekaških ekip ZSMS in ZRVS, ki se je zaključilo v Dražgošah. 
Športni tekmovanji sta tudi leta 1990 ohranjali povezavo med spominsko prireditvijo, telesno pripravljenostjo in druženjem udeležencev. Najboljšim so na osrednji slovesnosti podelili pokale in kolajne.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost 33. spominske prireditve je potekala 7. januarja 1990 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev.

Prireditev leta 1990 je potekala v času velikih političnih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji. Nastajale so nove politične zveze in stranke, politični prostor se je hitro spreminjal.
Lušina je nove politične zveze in stranke pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja.

''Spomin na Iveta Šubica''

Letošnjo prireditev je posebej zaznamovala smrt Iva Šubica, ki je umrl 29. decembra 1989 v Škofji Loki. 
Ive Šubic je bil nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi.
Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju.
Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah.
Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25]

==Proslave po osamosvojitvi ==

&lt;font color=red&gt;Manjka povzetek o proslavah po 1991.&lt;/font&gt;

'''1992'''

V nedeljo, 12. januarja 1992, je bila napovedana 35. prireditev Po stezah partizanske Jelovice v Dražgošah, posvečena 50. obletnici dražgoške bitke. Komisija za pripravo programa je imela v mislih spomin na ustanovitev štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 v povezavi z mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Janez Lušina, predsednik komisije za pripravo
prireditev, je za sejo pripravil naslednje vsebinske poudarke programa. 50. obletnica dražgoške bitke bo:
*dan športnih prireditev vojske in vseh obrambnih sil Slovenije, 
*dan pohodništva in rekreacije, predvsem dan planincev, tabornikov, kolesarjev, gorskih padalcev in ljudi vseh generacij, ki bodo prišli v Dražgoše,
*za vaščane Dražgoš bo to dan spomina na težke dni, na prestano gorje, na izgubljene svojce.

Geslo prireditve bo: »Partizanski boj za nacionalno svobodo in svobodo človeka sploh je bil enkratno dejanje v zgodovini Slovencev, mejnik, ki ga ne smemo premikati in razvrednotiti, kot tudi ne mejnika boja za samostojno Slovenijo v letu 1991.«

'''Športne prireditve ob 50. obletnici dražgoške bitke:'''
# Odprto smučarsko patruljno prvenstvo enot TO Slovenije s tekom na smučeh in streljanjem. Smučarska proga bo potekala v bližini vasi, ob neugodnih razmerah na Jelovici, strelišče bo pod Bičkovo skalo nad Dražgošami.
# Rekreativni nastopi kolesarjev z gorskimi kolesi iz smeri Kropa, Besnica in Selca.
# Množični pohodi:
:::* Nočno-dnevni pohod Pasja ravan – Breznica – Topolje – Dražgoše
:::* Kranj – Čepulje – Mohor ali Nemilje – Dražgoše
:::* Kropa – Jamnik – Dražgoše
:::* Železniki – Rudno – Dražgoše
:::* Selca – Kališe – Dražgoše
:::* Prtovč – Ratitovec – Dražgoše
::4. Poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore s pristajanjem v okolici spomenika.
::5. Smučarski tek borcev NOV in veteranov na 3-kilometrski progi.

'''Kulturno-spominski del prireditve:'''
* KS Dražgoše - Rudno zaprosi predstavnike Cerkve in naroči mašo zadušnico za vse, ki so bili ustreljeni ali so padli v Dražgošah. Maša naj bi bila v farni cerkvi v Dražgošah okoli 10. ure, da bi bilo možno sodelovanje vseh, ki to želijo. Krajevna skupnost Dražgoše pravočasno vabi na prireditev Dražgošane, ki ne živijo v vasi, oz. so vas zapustili v vojnem času. Dražgošani zagotovijo okrasitev vasi ter možnost dobiti hrano in pijačo proti plačilu.
* Program se odvija pri osnovni šoli v Dražgošah med 11.00 in 12.00 kot sproščeno srečanje vseh udeležencev spominske prireditve. 
* Močnejša delegacija predstavnikov ZB, Cankarjevega bataljona in vaščanov odnese in položi venec padlim za svobodo pri spomeniku. Skupino spremljajo oddelek enote TO, zastave in rog, ki ob polaganju zaigra obredno žalostinko.
* Pozdravne besed vsem udeležencem prireditve nameni domačinka dr. Slavica Pentek - Lotrič.
* Organizator predlaga nekaj kandidatov za slavnostnega govornika: dr. Franceta Bučarja, Igorja Bavčarja in dr. Dimitrija Rupla. Komisija izbor prepusti Republiškemu odboru ZB NOB Slovenije, ki dokončno izbere prvega, dr. Franceta Bučarja. Poanta govora naj bo na dokončnem ovrednotenju bitke, povezano z bojem za samostojno Slovenijo leta 1991.
* Kulturni program: ena do dve partizanski pesmi, po možnosti Partizanskega pevskega zbora, in dve do tri deklamacije s partizansko vsebino (Valič, Maurer ali kdo drug).
* Podelitev medalj in diplom športnikom.

'''Dodatne informacije in predlogi:'''
*Republiški odbor ZB Slovenije se prosi, da motivira občinske odbore ZB za udeležbo na prireditvi 12. januarja 1992
* RTV Slovenije naj bi del dražgoške slovesnosti neposredno prenašal.
* Propagirati praznovanje obletnice prek sredstev obveščanja in še zlasti Republiškega štaba TO s poanto, da je bila NOB predvsem izraz domovinske ljubezni do rodne zemlje in temelj, na katerem se je gradila nova slovenska vojska (TO).
* Prireditev ob osnovni šoli v Dražgošah je obenem počastitev šole, ki je bila odprta leta 1958 kot pomnik, posvečen dražgoški bitki.
* Svečana vabila pripravi Občinski odbor ZB Škofja Loka, pošiljatelj je predsednik Skupščine občine Škofja Loka.
* Prapore uskladiti s časom in novimi ustavnimi predpisi.

'''1993'''

Odbor za organizacijo prireditev Po stezah partizanske Jelovice je 12. oktobra 1993 obravnaval poročilo o organizaciji in izvedbi prireditve, ki je bila 10. januarja tega leta. Na prvi seji je sklenil, da odbor opravi razgovor z vaščani Dražgoš, da bi pridobili njihovo mnenje in gledanje na prireditev. Razgovor je bil opravljen, ni pa zabeležke vsebine. 8. januarja je odbor organiziral koncert Partizanskega pevskega zbora v hotelu Transturist v Škofji Loki, pred tem pa je imel predsednik ZZB NOB Slovenije razgovor s še živečimi borci Cankarjevega bataljona.

Program prireditve je bil tokrat v primerjavi s preteklimi leti precej spremenjen. Zaradi pomanjkanja snega so bila tekmovanja smučarskih veliko šebv ekip TO in Policije prenesena na Pokljuko. Program prireditve je bil popestren še s tekmovanjem kegljačev v Železnikih, z nastopom policijske enote in članov GRS ter nastop balonarjev. Vseh načrtovanih idej in zamisli pa kljub angažiranju odbora ni bilo mogoče uresničiti.

Zbranim na prireditvi ob osrednjem spomeniku sta spregovorila predsednik RS Milan Kučan in dr. Slavica Lotrič Pentek. V kulturnem programu so sodelovali Partizanski pevski zbor, recitator Aleksander Valič in kot povezovalec dramski igralec Jože Logar.

Člani odbora so ugotavljali in predlagali:
* Veliko število natisnjenih vabil »preberi in oddaj naprej« ter plakatov, intervjujev, tiskovnih konferenc, objav v medijih; vse to in lepo vreme je pripomoglo k množični udeležbi na prireditvi.
* Zagotoviti je treba, da bo v prihodnje zemljišče okrog spomenika v času prireditve primerno urejeno (ne bo potreseno s hlevskim gnojem).
* Brezplačno prehrano in napitke omejiti na minimum, kosila po prireditvi naj se ne prireja več.
* Vsebina prireditve pri spomeniku naj ne bi bila več tako trdo partizanska. (PPZ nastopa že tretje leto.)
* V program vključiti Pihalni orkester Alples Železniki ali Pihalni orkester Škofja Loka.
* Občina Škofja Loka naj bi dala pobudo, da se Dražgoše vključi v Svetovno enciklopedijo.
* Odbor naj bi delal vse leto in postoril vse, kar je treba, predvsem zbiranje finančnih sredstev.
* Udeleženci z gorskimi kolesi bodo v prihodnje nastopali kot pohodniki. Vodstvu Kolesarske zveze Slovenije predlagati, da se udeležba na prireditvi vključi v koledar prireditev kot rekreativni pohod in ne kot tekmovanje.

==V novem tisočletju==

V delu.

'''2012'''

V soboto zvečer med enajsto in polnočjo bo krenila kolona več sto pohodnikov od kmetije Košir pod Pasjo ravnjo v dolino, prečila poljansko Soro, se znova vzpela v hrib proti Lubniku, mimo Sv. Tomaža v Selško dolino in čez Mohor v Dražgoše. Dobrih deset ur je do cilja. Letos bo polna luna, večinoma kopna pot in za ta letni čas ne prehud mraz. Vse drugače je bilo pred sedemdesetimi leti, ko se je po srditih spopadih z nemškimi enotami  v Bukovem in Kovskem Vrhu ter na Pasji ravni vodstvo Cankarjevega bataljona odločilo za umik proti Dražgošam. Takrat je bila ostra zima, visok sneg, temperature globoko pod lediščem. Nemško poveljstvo je bilo odločeno zatreti vstajo na Gorenjskem in uničiti partizanske enote. Delno jim je to uspelo, niso pa uničili Cankarjevega bataljona. Po treh dneh hudih bojev v Dražgošah so se znesli nad vaščani. Vas so požgali, jo zravnali z zemljo, 41 domačinov ubili, druge izgnali. V spomin na komaj verjetni gverilski upor v okupirani Evropi in tragedijo vasi pod Jelovico že petinpetdeset let potekajo spominsko-rekreativne prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Osrednji dogodek je vedno na nedeljo okrog 9. januarja, ko so se leta 1941 začeli tridnevni boji v Dražgošah.

Množice pohodnikov se bodo tudi letos zgrinjale iz vseh smeri proti Dražgošam – iz Tržiča, Škofje Loke, Kranja, Krope, Bohinja, iz Železnikov čez Ratitovec. Med tistimi, ki se bodo podali na nočni pohod s Pasje ravni, bo tudi zgodovinar Martin Premk, avtor knjige ''Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941''.  S številnimi pričevanji udeležencev takratnih dogodkov je prikazal razpoloženje ljudi in njihove stiske ob terorju, ki je sledil nemški okupaciji, še zlasti ob izseljevanju družin. Odločitev za upor, vstajo, kot so rekli, je obetala rešitev, saj so verjeli, da bo nemška armada ob spopadu s sovjetskimi silami in izgonu iz okupiranih dežel razpadla, kot je pred tem jugoslovanska kraljeva vojska. Knjiga je opremljena z bogatim slikovnim gradivom in grafikami Iveta Šubica, katerega  90-letnice rojstva se bomo spomnili letos. Slikar je bil udeleženec poljanske vstaje, dražgoških bojev in pokola na Mošenjski planini. Tam nekje med Dražgošami in Mošenjsko planino se je izgubil njegov nahrbtnik in z njim risbe prvih partizanov s kučmami, klobuki in delavskimi kapami. Jih je pa kasneje ustvaril še veliko, posebno kolone v snegu so pretresljivi prikazi utrujenosti in vzdržljivosti ljudi in živali v danes težko predstavljivih razmerah.

V nedeljo bo pred osrednjo slovesnostjo v Dražgošah Martin Premk (po naporni hoji) predstavil svojo raziskavo dogajanj v letu 1941, še posebej poljanske vstaje. Predstavitev bo pred šolo, kamor se stekajo pohodniki in drugi obiskovalci prireditve, preden se odpravijo k spomeniku. Na stojnicah bo knjigo mogoče tudi kupiti, nekaj predstavitev pa bo še sledilo. -- Milena Sitar

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

'''Vabila'''

*2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ]

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.&lt;ref&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]&lt;/ref&gt; Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.&lt;ref&gt;&quot;V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju.&quot; (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) &lt;/ref&gt; 

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to eden od poveljnikov, Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ&lt;ref&gt;V [https://znaci.org/00003/1484.pdf Borcu 1959] piše, da je 4. julija na Lipniški planini govoril Viktor Avbelj.&lt;/ref&gt; 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Andrej Verbič, sekretar ZSMS
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah
z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti
mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB
Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej
poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas,
postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev
gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije.

Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te
prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz
NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali
toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh
slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave
poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane.
Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane,
kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se
uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major
Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih
patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na
katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM
(Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA
na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane
Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala
razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih
težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo
tovarištvo med starejšo in mlado generacijo.

Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj
z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v
Dražgošah.

Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika
v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost
pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz
Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in
recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev
in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih
vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali
najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj
pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje.

Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen
pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu
namenu«.

Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot
doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v
priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v
celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika.
Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim
tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave
je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče
organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in
simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke,
napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno
in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan
štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega,
mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga
domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in
tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc
Kavčič - Veljko, dražgoški borec.

Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog
2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v
Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor
ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino.

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

'''Viri'''

*Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975.
*[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.]

==Umetniške upodobitve==

*Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6]
*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice)
*[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978]
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}

*''Smučarski tek patrol: V spomin n. h. Staneta Žagarja''. 1982, 1983, 1984, 1985, 1987. (Knjižnica Kranj)
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.
*Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini)

*Andrej Pavlovec: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QDOJJK5 Spomenik dražgoški bitki.] ''Loški razgledi'' 23/1. 204&amp;ndash;12. 
* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

'''Video'''

*[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Po stezah partizanske Jelovice 2021. Youtube.]

==Partnerji==
*ZZB in področne ZB
*PZS, planinska društva
*občine: Železniki ...
*Društvo veteranov Sever
*Zveza rezervnih častnikov
*mediji
* ...

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>633e6n0z4javbe1i7lioxy2pq0isbpy</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85664</id>
      <parentid>85659</parentid>
      <timestamp>2026-08-17T05:48:29Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Drugi dražgoški spomeniki */</comment>
      <origin>85664</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="254744" sha1="nhqjd4grvzfy0go4ppswonws8jis7yk" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvodi

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj.  

Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. 

==Dražgoška bitka==

Dražgoška bitka je potekala med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše pod Jelovico. Bila je ena najodmevnejših bitk slovenskega partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in je kasneje postala pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. V njej se je Cankarjev bataljon spopadel z bistveno močnejšimi nemškimi okupacijskimi enotami. Čeprav so se partizani po večdnevnem boju umaknili, je bitka močno vplivala na razvoj odporniškega gibanja in je imela hkrati tragične posledice za domače prebivalstvo.

Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je bilo območje Gorenjske vključeno v nemški okupacijski sistem. Nemške oblasti so izvajale politiko raznarodovanja, izganjale prebivalstvo, prepovedovale uporabo slovenskega jezika in zatirale vsakršno obliko odpora. V takšnih razmerah se je organiziralo partizansko gibanje, katerega pomembna enota na Gorenjskem je bil Cankarjev bataljon.

Konec leta 1941 je bataljon po uspešnih akcijah na širšem gorenjskem območju prišel v Dražgoše. Vas je zaradi lege ob vznožju Jelovice omogočala povezavo z gozdnatim zaledjem, hkrati pa je ponujala možnost oskrbe in zimovanja. Med prebivalci so bila mnenja o navzočnosti partizanov različna. Del vaščanov jih je podpiral, drugi pa so se bali hudega nemškega maščevanja, ki je bilo glede na dotedanjo okupacijsko prakso zelo verjetno.

Nemške oblasti so se na prisotnost partizanov odzvale z obsežno vojaško akcijo. Proti bataljonu so poslale številčno in tehnično precej močnejše enote, opremljene z minometi in topništvom. Boji so se začeli 9. januarja 1942 in trajali tri dni. Partizani so izkoristili razgiban teren, utrjene položaje in dobro poznavanje okolice ter povzročili napadalcem občutne izgube. Kljub temu so bili zaradi premoči nasprotnika prisiljeni v umik na Jelovico, s čimer so se izognili uničenju.

Po umiku partizanov so nemške enote izvedle ostre povračilne ukrepe nad prebivalci Dražgoš. Ustrelile so 41 domačinov, številne prebivalce internirale, vas pa sistematično požgale in porušile. Premoženje prebivalcev je bilo zaplenjeno ali uničeno. 

Vprašanje odgovornosti za trpljenje prebivalcev je bilo predmet razprav že med vojno in še posebej po njej. Vojaški pomen bitke je bil predvsem moralen in političen. Cankarjev bataljon je dokazal, da se lahko partizanske enote več dni uspešno upirajo številčno močnejšemu nasprotniku. To je okrepilo ugled odporniškega gibanja in spodbudilo nadaljnji razvoj partizanskih enot na Slovenskem. Po drugi strani je tragedija Dražgoš opozorila na veliko ceno, ki jo je civilno prebivalstvo plačevalo v razmerah okupacije.

Po vojni so Dražgoše postale eden osrednjih krajev spomina na narodnoosvobodilni boj. Na kraju bitke je bil postavljen velik spomenik, vsako leto tam poteka spominska prireditev. V socialistični Jugoslaviji je bila bitka predstavljena predvsem kot junaški upor proti okupatorju, medtem ko so bila vprašanja posledic za civiliste manj izpostavljena. Dražgoška bitka ostaja eden najpomembnejših dogodkov slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. 

(Enciklopedični povzetek je pomagal oblikovati Chat GPT.)

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,&lt;ref&gt;Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju &quot;ostankov jugoslovanske vojske&quot; v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.&lt;/ref&gt; raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.
&lt;!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --&gt;

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.

Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave do 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

(Milena:) 

Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik  Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije.

Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili  vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. 

Leta 1953, ob 11. obletnici borbe v Dražgošah, so kranjski in radovljiški okrajni odbori organizirali 20 patrulj, ki so obiskovale partizanske družine. V mnogih hišah je donela partizanska pesem, ki so jo nekdanji partizani prepevali skupaj z vaščani.  Na tem  dogodku je prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, da se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo.  

Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. 

Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem  poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. 

{|
|[[File:Prvotni grob padlih Dražgošanov.jpg|thumb|350 px|Prvotni grob padlih Dražgošanov]]
|[[File:Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956.jpg|thumb|500 px|Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956: Franc Selan-Brinca, Marjan Jensterle, Martin Prešern s sinom. Arhiv družine Melink.]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše.

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Okrajni ZB Kranj  napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop.  Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec.

Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino.
Naslednje leto je organizacijo patruljnega teka Po steza partizanske Jelovice izvedla Gorenjska smučarska podzveza, in sicer 9. januarja 1959. Sodelovalo je 14 patrulj, tekmovalna proga je tekla mimo znanih spominskih obeležij na Jelovici. Prvo mesto je  osvojila patrulja TVD Partizan Gorje. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« (Mile Pavlin: '''Po stezah partizanske Jelovice. [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.] 90.) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1959'''

'''Jelovica, 4. julija 1959.''' Na Lipniški planini, sredi prostranih gozdov, se je zbralo nad 11.000 ljudi. Prišli so na proslavo, posvečeno Dnevu borca in 40-letnici ZKJ. Pozdravil jih je predsednik
Okrajnega odbora Zveze borcev tovariš Ivan Bertoncelj - Johan, ki je ob tej priložnosti podelil odlikovanja najzaslužnejšim delavcem na področju izvenarmadne vzgoje. Proslave so se udeležili tudi podpredsednik Izvršnega sveta LRS Viktor Avbelj, generalmajor Radko Vujovič in predsednik OLO Kranj Vinko Hafner.

BREZ VOJNE NAPOVEDI. »Modri« so 3. julija zjutraj brez vojne napovedi iznenada napadli in zavzeli obmejne prehode na Karavankah in Julijskih Alpah. Naše enote na vsej obmejni črti uspešno zadržujejo
sovražnika. Letalstvo »modrih« je zelo aktivno. Na komandi teritorialnih enot za Gorenjsko je proti večeru slišati naslednje poročilo z Jelovice: »Tukaj gozdni čuvaj na Martinčku. Nekako med Lipniško in Mošenjsko planino so neznana letala tik pred nočjo, okrog sedme ure zvečer, spuščala padalce.«
Izvidnica partizanskega odreda »Jelovica« krene takoj na pot in ugotovi, da je »sovražnik« res spustil na Lipniško planino manjšo vojaško enoto. Le-ta je zavzela dominantne položaje na vrhovih. To je verjetno priprava za večji padalski desant naslednjega dne! Komanda partizanskih odredov Gorenjske je takoj ukazala novoformiranim enotam: »V noči od 3. na 4. julij izvršite marš na Jelovico, da uničite
sovražnika na Lipniški planini ter onemogočite morebiten nov desant.«

POHOD. Ko so enote prejele ukaz, so komandirji pričeli zbirati borce in v zgodnjih jutranjih urah
krenili na pohod po stezah partizanske Jelovice, da preženejo »sovražnika« s položajev. In so šli na pohod: odred narodnega heroja Andreja Žvana-Borisa, ki je štel 300 mož, iz Bohinja odred Tomaža Gobca
300 mož, z Jesenic se je dvignila brigada z bataljonom narodnega heroja Jožeta Gregorčiča-Gorenjca in narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža - 1200 ljudi, iz Kranja brigada narodnega heroja Ivana
Slavca-Jokla - 2000 ljudi, iz Radovljice odred narodnega heroja Staneta žagarja - 400 ljudi, iz Škofje Loke odred narodnega heroja Lojzeta Kebeta-Štefana (400 ljudi), iz Tržiča odred Antona štefeta-Kostje
(400) ljudi, četa Blaža Ostrovrharja iz Železnikov (200 ljudi) in Žirovska četa (100 ljudi). Vreme je bilo kot nalašč za pohod. Nebo so pokrivali svinčeni oblaki, kdaj pa kdaj je pokukalo iz njih sonce, ko da bi hotelo vzpodbuditi »partizane«, ki so stopali po partizanskih stezah.

Stari borci so spotoma pripovedovali mladini, kje so bile borbe, kje kurirske postaje, kje zbori političnih aktivistov, kako je bila organizirana obveščevalna služba ... Kaj vse je bilo med narodnoosvobodilno borbo v teh gozdovih, kaj vse je doživela partizanska Jelovica!
Približno ob deseti uri se je začelo spuščanje in prodiranje »sovražne« desantne skupine.
»Naši« so »sovražnika« obkolili. Topovski strel je napovedal pričetek »borbe«. V zrak
je švignila raketa. Oglasili so se rafali šarca, nekje je zaregljal mitraljez. Z vseh strani so »naši« jurišali. Potem so čete, bataljoni in odredi zmagoslavno vkorakali v kotlino in se postrojili pred tribuno.

Komandirji so pokrovitelju proslave, tovarišu Viktorju Avblju, raportirali o pohodu, borbi in zmagi.
Viktor Avbelj je nato spregovoril vsem zbranim udeležencem proslave. [...]  Stane Škrabar ml.: '''Po stezah partizanske Jelovice.''' [https://znaci.org/00003/1484.pdf ''Borec'' 1959.] ''Borec'' 1959.] 366. 

{|
| [[File:Proslava na Lipniški planini 1959.jpg|thumb|S proslave na Jelovici: partizani polagajo vence k spomeniku svojih padlih tovarišev (na Lipniški pl. 1959)]]
| [[File:Proslava na Lipniški planini 1959 02.jpg|thumb|Proslava na Lipniški planini 1959]]
|}

'''1960''' 

'''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
| kipec borca/kurirja za nagrado Po stezah ... 1958
|}

'''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' 

Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

'''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''Odbor za proslavo »Po stezah partizanske Jelovice«''' je izdal pred pohodom »Po stezah partizanske Jelovice« prospekt na 20 straneh. V njem so popisani dogodki zadnjih 100 let na področju Gorenjske, torej razdobje, ko se je začel porajati iz fužinarjev in kovačev delavski razred. Obširno so popisani tudi predvojni napori KP za poživitev boja delavskega razreda proti kapitalističnemn družbenemu redu. Zlasti pa je obširno opisana NOB. Prospekt je opremljen z lepimi fotografijami.  ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961, št. 2.] 173.)

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

'''1965''' 

'''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je
nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem
športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg
tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. 

Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4])

'''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]&lt;/s&gt;

'''1967'''

'''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič
organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih
šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno
pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev
spada v sklop proslav 25-letnice
vstaje in vsakoletne množične
smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je
v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na
Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje.
Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar
je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si
priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor  ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci
osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača
ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto.
Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz
Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. 
Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf]

'''1968'''

'''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih,
utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je
izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije.
Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi
posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih
športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15
kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne
sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih.
Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf]

'''1969'''

'''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme
»Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so
začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme
in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati
predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je
začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ  [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2]

'''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem
je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih 
športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno
pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij.
V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj
številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena
Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici
radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič,
osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem
ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4]

'''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba&quot;.''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki 
sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«.
Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15]

'''1970''' 

'''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi.
Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in
razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem
razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, 
mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko
športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]&lt;/s&gt;

'''1971''' 

'''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh
partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4]

'''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je
bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je
pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take
niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo.

Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane
Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje.

Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko
Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše
je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse
uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani
sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51]

'''1972'''

'''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi
vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko
zapišemo, da nam je bil jasni zimski
dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje.

Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih
je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti.
Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba
pripraviti okrepčila, treba je pripeljati
športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj
primeren je prostor za novo šolo.

Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo.
Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki
pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi
podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani.

Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na 
strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje.

Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili
brezbrižni do skupnosti. 

Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. 
Kljub udeležbi mnogih nekdanjih
borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že
predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb.

Zdaj, ko je proslava za nami, bodo
pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že
zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri
zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali
tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega
odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3]

Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' 
[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]&lt;/s&gt;

Franc Štefe - Miško in Miloš Rutar - Ružo: '''Še enkrat o naših proslavah.''' [...] Letošnja proslava ob 30. obletnici boja v Dražgošah je bila sama po sebi veličastna. Na sami proslavi in na smučarskem tekmovanju »Po stezah partizanske Jelovice« je sodelovalo, oziroma je tekmovalo več kot 1.200 udeležencev, med katerimi so
bili tudi iz drugih republik. Zatorej je bila dražgoška proslava v pravem pomenu največja naša zimskošportna prireditev. Toda kijub temu bi lahko marsikaj očitali organizaciji. Naj naštejemo nekatere pomanjkljivosti:
Zaradi zastoja v prometu se je proslava začela s precejšnjo zamudo, pa tudi govor in kulturni program sta se močno zavlekla. Tekmovalce, ki so morali startati ob določenem času, pa ni nihče pozdravil. Govor in kulturni program sta trajala več kot uro, čeprav je bilo kar precej mraz. Ali ju ne bi mogli skrajšati? Še huje pa je, da je udeležba šolske mladine in delovnih kolektivov na dražgoških proslavah vsako leto precej pičla, čeprav sta tako proslava kot tudi tekmovanje namenjena predvsem mladini. Potrebno bi bilo najti ustrezno rešitev ter doseči večjo udeležbo mladine
in delavcev. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36]

'''1973'''

'''Priznanje jeseniško-bohinjskemu odredu.''' [...] Poveljstvo je posvečalo veliko pozornost tudi utrjevanju telesnih sposobnosti posameznikov in enot, da bi jih usposobilo za najnapornejše naloge. Na številnih pohodih
in smučarskih tekmovanjih so pripadniki pokazali zadovoljivo telesno zmogljivost. Na
lanski prireditvi »Po stezah partizanske Jelovice« so ekipe odreda zasedle 2. in 3. mesto v skupni uvrstitvi ter prvo mesto pri streljanju. Letos so bile ekipe spet najboljše pri streljanju in tretje na patruljnih tekih. [...] Poveljniško osebje je opravilo uspešno več strokovnih seminarjev in vaj. Zlasti pa
se je odlikovalo pri poveljniških vojaških igrah v okviru vaj »Jelovica 72«. [...] Poveljnik odreda Slavko Staroverski je
za svoje delo v odredu prejel zlato plaketo republiškega odbora ZRVS. JOšT ROLc  [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12]

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18]&lt;/s&gt;

'''Podelitev plaket ZZB NOV Jugoslavije.''' Pohod po stezah partizanske Jelovice Škofja Loka [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30]

'''1974'''

'''Sedemnajstič »Po stezah partizanske Jelovice«.'''  V lepem sončnem vremenu se je zbralo nad 400 tekmovalcev, partizanov, vojakov, mladincev in veteranov iz vse Jugoslavije. Najprej je generalpolkovnik Franc Tavčar - Rok sprejel raport nastopajočih, nato so predstavniki družbeno-političnih organizacij
položili vence k spomeniku padlih. Sekretar medobčinskega komiteta ZKS za Gorenjsko Martin Košir je spregovoril domačim gostom in športnikom. V svojem govoru je
orisal navzočim pomen te bitke za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne vojne na
Gorenjskem. Poudaril je dejstvo, da Cankarjev bataljon, ki je bil številčno neprimerno manjši od okupatorskih sil, ni okleval in se ni ustrašil premoči. To je nauk za danes, ko razvijamo koncept splošnega ljudskega odpora: sovražnikova premoč v
številu ni vedno bistvena!

Spored spominskih športnih prireditev je obsegal tekme v biatlonu, kjer je zmagal
med posamezniki Filip Grašič, ekipno pa Slovenija 2 in Alples. V tekmovanju partizanskih enot SLO iz Slovenije so zmagali že drugič zaporedoma Mariborčani. V tekmah za prvenstvo ljubljanskega armadnega področja pa je bila najboljša ekipa iz Tolmina. V tekmovanju patrulj je bila prva ekipa Slovenije, med člani pa ekipa Triglava iz Kranja. Pri tekmovanju mladincev sta bili najboljši ekipi Olimpije iz Ljubljane in Alplesa iz Železnikov. Dražgoškega memoriala so se udeležili slepi smučarji, med katerimi sta zmagala Nace Kanc in Marko Kisovec. Nazadnje je bilo še tekmovanje najstarejših, med katerimi sta zmagala znam smučarski delavec Matevž Kordež in Viktor Brezovšek.

Bile so hude težave s snegom, tako da nekaj dni pred tekmovanjem še ni bilo gotovo, ali spoh bodo tekmovanja. Kljub vsemu je prireditveni odbor prireditev izpeljal v zadovoljstvo vseh. E. šELHAUS [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] (s sliko)

'''Na Bičkovi skali.''' Vsakoletne prireditve »Po poteh partilzanske Jelovice« smo se taborniki in
tabornice odreda Bičkova skala tudi letos udeležili, kakor že vseh dosedanjih. Dne 13. januarja smo se zbrali pred osnovno šolo Franceta Bevka, hukajoč si v roke, kajti bilo je mrzlo nedeljsko jutro. Avtobus ni in ni hotel pripeljati. Končno se je le prikazal in kot bi mignil smo se spravili vanj. Spotoma smo pobrali še tabornice in tabornike Savskega odreda. Po dolgotrajni vožnji, ki smo jo v glavnem prespali, smo končno
le zagledali Dražgoše, obsijane s soncem. Najprej smo se napotili k dražgoški
osnovni šoli, pred katero je bila otvoritvena slovesnost. Po krajšem nagovoru so se proti spomeniku Cankarjevemu bataljonu napotile delegacije - med njimi tudi naša - in položile vence. In nato smo odšli proti Bičkovi skali, katere ime nosi naš partizanski odred. Ker se nismo hoteli preveč naprezati, smo jo hoteli ubrati po bližnjici. Našo namero je preprečil vojak. Ubogali smo ga, kajti varnost je varnost. Tako smo do Bičkove skale gazili visok sneg.

Udiralo se nam je pod nogami in prašilo se je okoli nas, da je bilo vse belo. Do podnožja skale je še nekako šlo, toda morali smo se prebiti tudi čez z gruščem pokrito reber. Le s težavo smo se
dokopali do vrha, kjer smo položili venec in imeli krajšo komemoracijo.
Potem smo se vrnili v vas in si ogledali tekače, udeležence letošnjega tekmovanja »Po poteh partizanske Jelovice«, organiziranega v počastitev dvaintridesete obletnice legendarne dražgoške
bitke. Tudi v nižje ležečo vas Lajše smo šli, kjer smo se v tamkajšnji gostilni za silo ogreli. Po dveh urah smo se odpravili nazaj. Pričakal nas je Blaž. »Le kam ste izginili?« nam je rekel. »Iskali so vas od RTV Ljubljana!« Bilo nam je žal, da smo bili odsotni. Toda - po toči zvoniti je prepozno, kot pravi pregovor. Sicer pa se je približal tudi čas odhoda. V avtobus smo vzeli še makedonske in bosanske smučarje ter se odpeljali. Malo smo se resda stisnili, zato pa je bila pot proti domu le bolj vesela in kratkočasna. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (s sliko)

Ivo Kržišnik: '''Glas svobodne Jelovice.''' Tisočletna Škofja Loka je pred kratkim praznovala svoj občinski praznik, ki ga je posvetila spominu na junaško bitko Cankarjevega bataljona meseca januarja 1942 v Dražgošah. V številne proslave in tekmovanja v počastitev tega praznika se že četrto leto zapored vključujejo tudi škofjeloški taborniki s tradicionalnim zimskim orientacijskim tekmovanjem »Glas svobodne Jelovice«.
Letos so se za to tekmovanje še posebno skrbno pripravili, na pomoč pa sta jim priskočila tudi odsek za narodno obrambo in splošni ljudski odpor pri občinski skupščini Škofja Loka, ki je
priskrbel nepogrešljive zveze UKV, ter občinska skupščina ZMS Škofja Loka, ki je darovala dragocen prehodni
pokal za zmagovalca.

Uspeh ni izostal. Na startu se je 5. januarja zbralo rekordno število ekip. Prišlo jih je kar sedemindvajset, skoraj iz vse Slovenije. Taborniki iz Nove Gorice, Murske Sobote in Novega mesta so prišli že v petek, iz Ljubljane, Vranskega, Tržiča, Žirov, Gorenje vasi pa so prispeli tik pred začetkom tekmovanja. Sodelovale so tudi štiri domače ekipe odreda Svobodni Kamnitnik. Ekipe so bile razdeljene v dve starostni skupini,
prva do petnajstega leta starosti in druga od petnajst let naprej. Tekmovale so lahko moške, ženske ali mešane ekipe; vsaka je štela štiri člane.

Sklepni del tekmovalne poti - tekmovanje sem le spremljal - sem prehodil s fanti ki so narekovali peklensko hitrost. Povedati moram namreč, da je bila to ekipa piratov, lanskoletnih republiških prvakov na repubiškem orientacijskem tekmovanju in udeležencev centralnega orientacijskega tekmovanja. Miha, Boris, Janko in Andrej so bili tako všči v orientiranju, da se jim kar nisem mogel načuditi. Po kratkem opisu kontrolne točke - vpisati so jo morali v poseben dnevnik - smo odšli proti peti kontroli, ki je bila na drugem
bregu Sore. Ker ni bilo daleč naokrog nobenega mostu, smo se odločili, da jo
prebredemo in tako najhitreje najdemo peto kontrolno točko. Čeprav se je mrzla voda kar zažirala v naše noge, smo tudi to oviro preskočili in se kaj hitro znaš1i pri Matjažu in Milošu, ki sta si
grela prezeble roke pri majhnem ognju pri studenčku. Tekmovalci so zabeležili značilnosti mesta, kjer je bila peta kontrolna točka, in potem smo jo hitro mahnili naprej. Na Hribcu, pri lepi cerkvici smo našli šesto kontrolno točko. Toda - kontrola je bila »mrtva«, saj smo našli poleg kontrolne zastavice samo geslo: 9. januar - občinski praznik Škofje Loke.

S tem je bila naša pot praktično sklenjena, kajti v dobrih petih minutah smo bili že na cilju, ki je bil v taborniškem domu. Jaz sem se pošteno upehan najprej napil toplega čaja, ki ga je
pripravila Meta. Fantje so medtem reševali test iz prve pomoči in topografije. Povedali so mi, da jim je šel kar dobro od rok in sedaj so si želeli samo še to, da bi se čim bolje odrezali. Zanje je bilo namreč tekmovanje končano. Ni pa bilo končano za druge, ki so se bolj ali manj zadovoljni vračali
na cilj. Zadnja ekipa je prispela ob pol štirih popoldne in tedaj so pričeli z izračunavanjem rezultatov. Ker je bilo tekmovalcev veliko, se je napovedana slovesna razglasitev rezultatov pomaknila kar za debelo uro naprej.

Prehodna pokala sta osvojila ekipa odreda »Svobodni Kamnitnik« iz Škofja Loke pri starejših in ekipa »Savskega odreda« iz Ljubljane pri mlajših. Letošnje tekmovanje za prehodni pokal Jelovice je odlično uspelo, saj so se ekipe srčno borile. V neugodnem meglenem vremenu pa so morale pokazati tudi, da zares obvladajo osnove orientacije, da so vzdržljive in da jih ne morejo ustaviti naravne ovire. Vse to
pa je pomemben činitelj našega splošnega ljudskega odpora. Žal so se tekmovanja udeležile le taborniške ekipe in zato si bo organizator v prihodnje prizadeval pritegniti k tekmovanju »Glas svobodne Jelovice« tudi ekipe planincev, JLA ter druge. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (o tabornikih)

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4]&lt;/s&gt;

'''ZRVS Radovljica.''' Govorili so tudi o prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. Pokrovitelj bo Mitja Ribičič. Organiziral jo bo občinski odbor ZRVS Radovljica v sodelovanju s športnimi organizacijami in smučarskim klubom Radovljica, za
sodelovanje pa bodo prosili tudi RO ZRVS. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42]

'''Svobodna Jelovica 1975.''' Tokratna prireditev bo še sploh izredno množična, saj
se je bo ude1ežilo več kot 4.000 tekmovalcev in udeležencev pohodov. To bo poleg
vsega drugega tudi prva prireditev v letu 1975 v okviru »Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala« ki bo potekal pod pokroviteljstivom generala armade Nikola Ljubičića. Kot je znano, ta pokal obsega »igmanski pohod«, »Memorial 26 padlih v Mrkopalju«, »Mavrovski memorial« in »Po stezah partizanske Jelovice«, v letu
1975 pa bo dobil še peto prireditev: »Sinjajevinski memorial« v Žabljaku v spomin
na težke borbe črnogorskih partizanov v letu 1942.

Nekaj novosti pa bo tudi na 18. prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. V
tekmovalnem delu bo prvič še mednarodni biatlon - smuški tek ter streljanje s
posebnimi puškami za biatlon -, na katerega so vabljene reprezentance šestih tujih držav, tekmovali pa bosta seveda tudi naša državna reprezentanca ter reprezentanca Jugoslovanske ljudske armade. Med pohodi pa bodo tokrat imeli svojega tudi
rezervni vojaški starešine; udeležile se ga
bodo ekipe iz večjega dela slovenskih občinskih organizacij ZRVS. Najbrž ni treba
posebej povedati, da bodo manjkale ekipe iz tistih delov Slovenije, kjer je smučarski
šport slabo razvit ali ga sploh ni; nemogoče bi bilo od tamkajšnjih rezervnih starešin zahtevati, da se posebej opremijo in izurijo samo za udeležbo na tej prireditvi. Zato pa bo precej občinskih organizacij, kajpak predvsem gorenjskih, poslalo po nekaj ekip. [...] Glavni organizator prireditve je koordinacijski odbor pri republiški konferenci SZDL Slovenije.

Poleg rezervnih vojaških starešin se bodo prireditve udeležili tudi člani drugih organizacij in društev. Planinci se bodo povezali s planinci iz drugih republik ter pripravili pohode prek Jelovice, povzpeli pa se bodo tudi na okoliške vrhove Ratitovec, Kobilica, Partizanski vrh, Blegoš itd.

Prireditve se bodo udeležili taborniki, ki bodo šli na pohode, pripravili pa bodo tudi zimske nastope v duhu svojega programa vzgoje – taborni ogenj, igluje, vaje v orientiranju ipd. Prav posebno obeležje pa žele dati prireditvi slovenski sindikati, ki bodo skušali privabiti k udeležbi ne le člane delovnih kolektivov, temveč kar cele njihove družine. Kot zmeraj doslej bosta sodelovali Jugoslovanska ljudska armada ter milica. Poleg vseh si tudi Alpski letalski center prizadeva, da bi s svojim nastopom popestril prireditev; radi bi spustili padalce, ki so dobro izurjeni, vendar nimajo primernih letal, ki bi lahko vzletela s snežne steze; vendar bodo za letalo prosili naše vojno letalstvo.

Pri udeležencih, predvsem seveda tistih, ki se bodo udeležili pohodov, je seveda največji problem primerna smučarska oprema. Med tekmovalci teh težav ni, saj se večinoma aktivno ukvarjajo s športi, v kakršnih bodo tekmovali, in jim prave opreme kajpak ne manjka. Vsi drugi pa so večinoma »amaterji«, nedeljski smučarji, pa imajo zato le opremo za smuko in veleslalom, se pravi težke moderne čevlje ter varnostne vezi, ki čevlju ne dopuščajo niti milimetra, da bi se ločil od smučke.

S tako opremo pa je težko iti na turne pohode, hoditi s smučmi na nogah navkreber ... Zato bo pač dovoljeno v takih primerih smuči sneti ter si jih naložiti na rame. Prav gotovo pa bodo morali vsi pristojni dejavniki – od proizvajalcev smučarske opreme, posrednikov in prodajalcev in do republike – razmisliti, kako bi bilo moč zdaj drago opremo za turno smučanje bolj približati kupcu, saj se bodo končne koristi pokazale kot na dolgem seznamu – korist bo imel nedeljski smučar, ko mu bo postala dostopna nova oblika rekreativnega športa, korist bodo imele delovne organizacije, kjer je ta nedeljski smučar zaposlen, korist bomo imeli pri pripravah na ljudsko obrambo, ko bomo dobili še enega borca na smučeh, in še in še ...

Čeprav običajno kar pravimo, da je prireditev v Dražgošah, pa v resnici poteka na širšem območju Jelovice, saj zajema kraje Bohinjsko Bistrico, Lancovo, Kropo, Dražgoše, Rudno, Železnike, Selca, Poljane in Škofjo Loko.

In ker je prav zdaj čas, da se ekipe prijavijo odboru te prireditve, bomo na kratko nakazali tekmovanja in pohode, ki se bodo zvrstili 11. in 12. januarja.

V Škofji Loki se bo v soboto, 11. januarja, ob 9. uri začelo 1. mednarodno tekmovanje v biatlonu, 11. republiško prvenstvo v biatlonu in 5. jugoslovanski memorialni pokal pod geslom »MEMORIAL STRELJANIH TALCEV«, na katerega so vabljene ekipe iz ČSSR, ZSSR, Romunije, Poljske, Madžarske, Bolgarije in Italije. Ob istem času bo v Lancovem start smuškega teka učencev in učenk iz športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske ter start veleslaloma učencev in učenk iz istih športnih društev; ti dve tekmovanji se bosta imenovali »Z MNOŽIČNIM ŠPORTOM SE PRIPRAVLJAMO ZA OBRAMBO DOMOVINE«.

Ob 10. uri bo v Dražgošah na Slemenu startalo tekmovanje v veleslalomu in kategorizacijo za cicibane in cicibanke, taborniki pa bodo prikazali ureditev zimskega tabora ter druge svoje spretnosti in znanje. To bo tekmovanje z imenom »SPOZNAVAJMO SLAVNA MESTA IZ NOB«. Ravno takrat se bodo v Kropi začeli smučarski skoki na 40-metrski skakalnici za člane in mladince, v Poljanah pa se bo po 15-metrski skakalnici pognal prvi mlajši pionir; uro kasneje bodo na 35-metrski skakalnici začeli skakati starejši pionirji. Tekmovanje v skokih bo nosilo ime »SPOMIN NA BOJE NOV V POLJANSKI DOLINI«.

V Rudnem pa se bo že ob 8. uri tisto soboto začelo sankaško tekmovanje »SANKANJE – REKREACIJA DELOVNEGA ČLOVEKA« za vse kategorije s tekmovalnimi sanmi na progi Laniše–Rudno.

Sobotno popoldne bo v znamenju partizanskih mitingov. V Železnikih bosta dva za tekmovalce, udeležence pohodov, ki bodo naslednjega dne, za šolsko mladino in domačine. Imeli bodo kulturni program ter zakurili kresove, tedaj pa bodo tudi podelili nagrade in priznanja najboljšim cicibanom, sankačem in biatloncem. V Kropi bosta mitinga za patrulje enot teritorialne obrambe, JLA, milice, za občinske ekipe ZRVS, ki se bodo pomerile prihodnjega dne, ter prav tako za šolsko mladino in prebivalstvo. V Bohinjski Bistrici pa bosta mitinga za udeležence turnega smučarskega pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV«, ki bo v nedeljo.

'''USPEŠEN PRIKAZ ZNANJA, PRIDOBLJENEGA V ŠOLI'''. Nekega četrtka so pobočja Rakitne oživela. S snegom pokrite okoliške planjave so v jutranjem mrazu preplavili dijaki gradbene tehniške šole. Okoli dvesto mladink in mladincev je tega dne prišlo na Rakitno. In kakšen je bil njihov namen?

Želeli so v praksi preizkusiti to, kar so se učili v šoli. Znanje v glavah in skice na papirju so želeli prenesti v naravo. In to jim je v veliki meri uspelo. Jesenska praktična vaja je uspela. Uspeha pa niso bili veseli le dijaki, temveč tudi profesorji; predvsem tov. Lipovec, profesor pouka o obrambi in zaščiti na gradbeni tehniški šoli.

Prav tako pester kot sobotni del prireditve, drugačen pa še bolj množičen bo nedeljski del. Zjutraj ob 7. uri se bo v Kropi najprej začela strokovna analiza taktične naloge na temo »Dražgoška bitka v današnjih razmerah bojevanja«, ob osmih pa bodo že startale patrulje enot teritorialne obrambe, JLA in milice na tekmovanje »V POHODU PRIPRAVLJENI ZA BOJ«. Uro zatem, torej ob devetih, bo start za pohod »PO POTI HEROJA KEBETA« občinskih ekip rezervnih vojaških starešin Slovenije. Ekipe rezervnih starešin bodo imele cilj v Dražgošah, vmes pa bodo imele še dve delovni točki – streljanje ter reševanje taktične naloge, vezane na zimsko bojevanje. Na cilju jih bodo pričakovali med 11. in 12. uro. Ob istem času bodo v Dražgošah čakale na znak za start smučarske patrulje športnih in družbenih organizacij; pol ure za njimi bo start za solo teke članic in mladink, veteranov in slabovidnih. Ob 10. uri bodo taborniki prikazali svoje spretnosti na snegu, ob 12.30 pa bo vaja padalcev-smučarjev iz Alpskega letalskega centra Lesce z zračnim prikazom dražgoške bitke.

Fotograf je prišel na Rakitno prav gotovo prepozno. Slikal je lahko le fante in dekleta, ki so bili že pripravljeni, da se vrnejo domov.

V jutranjih urah se je torej okoli dvesto mladih zbralo na večji jasi sredi rakitniških gozdov. Razdeljeni so bili v sedem vodov. Prva njihova naloga je bila na jasi postaviti zasedo, ki naj bi bila taka, da bi iz nje prizadeli sovražniku čim večje izgube, poleg tega pa bi bil varen tudi umik napadalcev. Seveda, če bi se bilo treba umakniti.

'''ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE V JLA'''. Mladi v uniformi imajo iste cilje.

Načrt statuta organizacije socialistične mladine v JLA je v večini enot naše armade že obdelan. Mladi vojaki so večinoma že seznanjeni z načeli Zveze socialistične mladine. Zato tudi z zanimanjem pričakujejo zvezni kongres mladih, ki bo konec novembra. Ta predkongresni čas smo izkoristili za pogovor z vojaki-mladinci v enoti Živojina Zdravkovića v Ilirski Bistrici.

Na sestankih bi razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti in tako še več prispevali k njenemu uspešnemu delu. Obenem bi lahko razširili tudi stike z mladimi iz Ilirske Bistrice. Za tiste, ki niso člani ZK, bo delo v ZSM dobra priprava za ta velik korak.«

DANILO PERUŠ: »Mislim, da se bom z aktivnim delom v Zvezi socialistične mladine lahko veliko naučil in te izkušnje koristno uporabil, ko se bom vrnil domov in tam nadaljeval z delom.«

Po posvetovanju je bilo sklenjeno, kako naj zasedo postavijo. V zasedo je šel prvi vod, drugi dijaki pa so si jo ogledali in jo ocenili skozi oči sovražnika. Ogled je moral biti zelo natančen, saj je bilo treba videti, ali je zaseda postavljena pravilno. Vse napake, ki so jih opazili pri postavitvi zasede, so si zabeležili in jih bodo v naslednjih urah obravnavali v šoli.

Po končanem ogledu zasede je bil prikazan tudi napad iz zasede. Tokrat se je oglasilo tudi orožje. Po nekajminutnem ognju je sledil še juriš na sovražnika. Bil je uničen.

Zatem so imeli orientacijski pohod. Štirinajst skupin je odšlo s pomočjo skice, na katerih so bili podatki, in s pomočjo busole po azimutu. Pohod je obsegal pobočja in doline Rakitne. Tudi tokrat mladi niso razočarali. Nekateri so prišli, resda precej upehani, na cilj celo predčasno, drugi so zamudili morda kakšno minuto. Toda prišli so vsi. In zopet smo lahko ugotavljali, da znajo znanje, pridobljeno v šoli, uspešno uporabiti tudi na težkem terenu, kot je to Rakitna.

Svoj program pa je določen tudi za Bohinjsko Bistrico. Od tod bodo četrt čez osem krenili z vlakom vsi udeleženci pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV« – 200 planincev, 200 tabornikov, 100 vojakov-planincev, 100 pripadnikov enot teritorialne obrambe in 150 kadetov-miličnikov.

Izstopili bodo v Soteski ter od tam krenili na turni smučarski pohod prek Rovtarice v Dražgoše. V Rudnem se bo ob osmih začelo sankaško tekmovanje vseh kategorij tekmovalcev z navadnimi in samotežnimi sanmi, ob 10. uri pa pohod »PRENAŠAJMO TRADICIJE NOB NA MLADE«, ki se ga bodo udeležili člani združenj borcev s prapori ter mladina; njihov cilj bo v Dražgošah.

MIHAJLO PEJOVSKI: »Dobro bi bilo, da se v delo vključi čim več mladih, saj bi to pomagalo k še večji enotnosti in bojni pripravljenosti enot. Na sestankih bi lahko rešili mnogo vprašanj brez pomoči starešin.«

BOŽO MIŠIĆ: »Delo si lahko predstavljam tako, da bi na sestankih razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti.« 

PETAR NIKOLIĆ, Ilirska Bistrica

Na vrsti je bil še zadnji del jesenske vaje. Prof. Lipovec je prikazal različna eksplozivna sredstva. Tako smo videli, kako eksplodirajo mine, ki so aktivirane na mehanski oziroma električni način. S tem se je vaja tudi končala.

In program za Selce? Ob devetih bodo na pohod »V NARAVI ZBIRAJMO MOČI ZA DELO« krenili člani sindikalnih organizacij z družinami; hodili bodo v smeri čez Kališe proti Dražgošam. Ob pol desetih pa se bo začel pohod »DRAŽGOŠKA BITKA« za šolsko mladino. Odšli bodo čez Kališe in Sleme v Dražgoše.

S tem bodo tekmovanja in pohodi pri kraju. Vse poti bodo vodile v Dražgoše in tako bo tam ob 13.30 osrednja proslava z govorom in kulturnim programom, ob pol treh pa bodo razglasili rezultate tekmovanj ter podelili priznanja in nagrade najbolje uvrščenim tekmovalcem, ekipam in patruljam. MIROSLAV ULČAR [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46]

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48]&lt;/s&gt;

'''1976'''

'''Dražgoše – plamenica upora na Gorenjskem'''. Dražgoše pripravljene čakajo številne obiskovalce in goste, ki bodo letos 22. julija prišli v te kraje. Vas je nova in prerojena. Mlada generacija, nekateri so vojno doživljali kot otroci, mnogi so se rodili šele po vojni, družno in uspešno dela za napredek in razvoj vasi. Rane, ki jih je kruto zasekala vojna, se celijo in ostajajo le še spomin na ceno, s katero je bila plačana naša svoboda.

Ne bomo nikdar pozabili gorja, ki nam je bilo prizadeto, lahko le odpustimo tistim, ki to spoznavajo. Življenje gre svojo pot in delo je edini pravi lek za rane časa. Vsi tisti, ki so v teh povojnih letih delali za obnovo in razvoj Dražgoš, so lahko ponosni na to, kar so naredili in dosegli. 

Misel pa že išče dalje, kajti življenje to zahteva. Praznik, ko bo odkrit veličasten spomenik, je samo kratek počitek na poti razvoja, je samo nova vzpodbuda za jutrišnji delovni dan, ko bo treba položiti še kaj asfalta po vasi, napeljati še kak vodovod, električni daljnovod, izboljšati/obogatiti pouk osnovne šole, popestriti družabno in prosvetno življenje, razviti turistično in gostinsko dejavnost in še kaj.

Dražgoše sredi Selške doline so kraj, kjer je na posebno plastičen način pokazano in dokazano, kako iz polpretekle zgodovine rast novi čas, se razvija in cvete življenje v nov in še lepši jutrišnji dan. Mar se niso tudi tu izpolnile besed partizanskega pesnika: »…za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Resnično, naša svoboda je bila velika zgodovinska možnost za poln razvoj in to možnost smo dodobra izkoristili. -- CIRIL ZUPANC  -- [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] (5. 7. 1976) 

*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52]

== Spomeniki ==

(Milena:)

Borci Cankarjevega bataljona, ki so padli v boju od 9. do11. januarja 1942, in ustreljeni domačini so bili prvotno pokopani v skupno grobišče na starem pokopališču v zaselku Pri Cerkvi v Dražgošah. Pokop so po nemškem ukazu opravili vaščani iz Selc. Pokopanih je bilo 41 pobitih vaščanov in devet padlih cankarjevcev. Grobišče ni imelo ne spomenika, ne plošče, le betonski okvir. 

Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil  prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše. Posvečen je (bil) herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom:

»Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. – 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.

Temu podatku je v Poročilu sledila še želja, da bi v prihodnjem letu le prišlo do dokončne izdelave spomenika vsem žrtvam – padlim partizanom in ubitim vaščanom - za katerega je že izdelan načrt in kipi, vendar ga zaradi pomanjkanja denarja ni mogoče dokončati. Zaradi hrabrosti vasi, ki je bila v celoti požgana, je dolžnost višjih organizacij ZB, da priskočijo na pomoč pri dokončni izdelavi tega spomenika.

Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«.

Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. 
Decembra leta 1958 Gorenjski Glas poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942. Zato bodo domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju.

&lt;!--
Iz Poročila o spomenikih iz NOB  Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše (na Zadnji njivi med zaselkoma Na Pečeh in Pri Cerkvi). Posvečen je bil herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: 

»Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. do 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.« 

Željo vaščanov, da bi dobile spomenik vse  dražgoške žrtve, padli partizani in ubiti vaščani, je poskusil uresničiti Krajevni odbor ZB Dražgoše. Leta 1956 se je dogovoril z arhitektoma Marjanom Šorlijem in Miroslavom Oražmom za izdelavo osnutka grobišča in spomenika. Naročilo sta arhitekta izvedla, potem se je pa zataknilo pri plačilu. Iz razpoložljive dokumentacije je razbrati, da ni bilo jasno dogovorjeno, kdo bi bil investitor.  Načrt je bil torej izdelan, vendar ga ni bilo mogoče realizirati, ker ni bilo plačnika, tega pa ni bilo, ker načrt »ni bil predložen pristojni komisiji pri Glavnem odboru ZB in tudi ne bo odobren, ker naj ne bi odgovarjal svojemu namenu«. Arhitekta sta dobila povrnjene materialne stroške.

Decembra leta 1958  ''Gorenjski glas'' poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik Občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942, zato naj bi domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. 

Julija 1959 je Glavni odbor ZB NOV organiziral posvet o problematiki postavljanja spomenikov in urejanja grobišč. Posvet sta vodila direktor Zavoda za spomeniško varstvo Edo Thurnher in sekretar Glavnega odbora ZB NOV Slovenije Marijan Bertoncelj. Thurnher je spomnil, da se je po osvoboditvi z veliko vnemo delalo na spomenikih, ploščah in obeležjih. Komisija pri Glavnem odboru ZB NOV je opozarjala organizacije, naj prenehajo s to naglico in se prej posvetujejo s strokovnjaki, vendar ni dosti zaleglo. Dela so potekala naprej brez dovoljenja, tako da Glavni odbor večinoma sploh ni bil seznanjen s stanjem na terenu.  

Po poročilih predstavnikov spomeniške komisije okraja Kranj sekretar Glavnega odbora ZB NOV Marijan Bertoncelj ugotavlja, da je spomenikov in plošč res ogromno, se pa ne dela sistematično niti ni dokumentirano. Vsak spomenik nam mora povedati, kaj predstavlja in kakšen je njegov pomen. Spominska plošča pa pove, kaj se je dogajalo na določenem mestu. Opozori še na primere zaraščenih in zapuščenih grobišč zunaj kraja, spomenik se pa odkrije v naselju in se zanj primerno skrbi. V nadaljevanju opozarja na pomen dokumentacije, od katere bo odvisna pridobitev dovoljenja za gradnjo. Če se postavlja spomenik, plošča ali obeležje po utemeljenem predlogu, se bo lahko dovolila gradnja. Dokumentacija je brezpogojna.

Marijan Bertoncelj navede primer Dražgoš: »Tamkaj v vasi stoji skromen spomenik, ki bi pa po veličini te borbe moral biti največji, medtem ko je v Cerkljah v kranjskem okraju postavljen doslej največji spomenik, kljub temu da je bil kraj izrazito belogardističen. Take stvari naj se v bodoče ne dogajajo več. Treba je odpraviti termine in roke o postavljanju spomenikov. Vsaka stvar naj dozori, ker čas je najboljši mojster pri takih stvareh.«

V vsaki občini je treba napraviti pregled grobišč, spomenikov in plošč ter obeležij. Za grobišča določiti človeka, ki bo skrbel zanje, obenem pa je treba dobiti tudi sredstva in to takoj, da se tega človeka plača honorarno ali pa se ga za stalno zaposli. --&gt; 

===Osrednji dražgoški spomenik===

V povojnem obdobju so bili imenovani trije iniciativni odbori za postavitev spomenika v Dražgošah. Vsem odborom je potekel mandat prej, kot so zaradi različnih predlogov prišli do sklepa, kje naj spomenik stoji in kakšen naj bi bil. Že leta 1968 se novinarka ''Gorenjskega glasa''  v svojem prispevku ob obletnici dražgoške bitke sprašuje, kje naj bi postavili spomenik: ali na starem pokopališču, kjer so pokopani ubiti Dražgošani, ali na novem ali pa nekje na sredi poti med Dražgošami Pri Pečeh in onimi Pri Cerkvi, ter zaključi, da kraj prav gotovo zasluži večji spomenik, kot je sedanja spominska plošča. Leta 1972 je bil na ravni občine Škofja Loka sprejet sklep o imenovanju novega iniciativnega odbora za postavitev spomenika, ki je po dolgotrajnih razgovorih šele 29. avgusta    1974 po ogledu najrazličnejših lokacij phhhhotrdil sedanje mesto za postavitev spomenika. Odbor je predlog sprejel in oktobra istega leta imenoval komisijo za razpis internega natečaja. Komisija je povabila k sodelovanju kiparje Stojana Batiča, Janeza Pirnata in Draga Tršarja ter Toneta Logondra. Vsi kiparji so povabilo sprejeli in se po ogledu lokacije o njej pohvalno izrazili. V pristojnosti komisije je bilo tudi imenovanje žirije za ocenitev prispelih osnutkov. Žirija se je sestala 28. marca in 10. aprila 1975 ter ugotovila, da so do razpisanega roka, to je do 15. marca dostavili gradivo prvi trije povabljeni kiparji. Po obširni razpravi se je žirija sporazumno odločila, da predlaga v izvedbo osnutek avtorjev akad. kiparja Stojana Batiča, arhitekta Borisa Kobeta in akad. slikarja Iveta Šubica. 

Na proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda 22. julija 1975  je slavnostni govornik Janko Rudolf, predsednik ZZB NOB Slovenije, vzidal temeljni kamen za spomenik dražgoški bitki in napovedal svečano odkritje na dan vstaje čez leto dni. Vsa ureditvena dela in priprave na vgradnjo temeljnega kamna je opravila mladinska delovna brigada, ki so jo sestavljali  mladinci vseh gorenjskih občin. Pripravljalna dela za gradnjo spomenika so se začela 15. januarja 1976, torej komaj pol leta pred slovesnim odkritjem. Pri delu jih je oviralo slabo vreme, najprej so morali odstraniti sneg, da so lahko začeli napeljevati elektriko in vodovod. Zadnje dni januarja so delavci SGP Tehnik iz Škofje Loke začeli pripravljati temelje za gradnjo. Prvi beton je bil vgrajen že 24. februarja, potem je zaradi slabega vremena prišlo do mnogih zastojev. Tudi po ves teden ni bilo mogoče nadaljevati začetega dela.  Teren je zelo zahteven, potrebne so bile mnoge raziskave tal in priprava drsnega laporskega terena, pomešanega s skalovjem, je bila uspešno. Kot zanimivost velja omeniti, da je v spomenik vgrajenih 500 kubičnih metrov betona ter 40 ton železa.

Spomenik stoji na mestu, ki ga je videti daleč iz doline, hkrati pa je prav s tega mesta izjemno lep razgled. Arhitekt ga je oblikoval kot mogočno slopasto gmoto, ki se preko ozke poti in stopnišča izteka v poseben, z mozaikom označen prostor pod cesto. S tem je dosegel tesno povezanost med spomenikom in okoljem. Spomeniško arhitekturo tvori pet betonski sklopov, ki so v tlorisu razporejeni v obliki peterokrake zvezde – vsa gmota, ki od daleč učinkuje kot kupola s prisekanim vrhom, je po višini razdeljena v tri nivoje. V prvem je osrednji prostor s spominsko ploščo, avtor napisa na njej je akademik Josip Vidmar.

&lt;poem&gt;
V ČAST IN TRAJEN SPOMIN
NA VELIKI BOJ SLOVENSKEGA LJUDSTVA
ZA OBSTOJ IN SVOBODO
NA PADLE
IN PREŽIVELE JUNAKE CANKARJEVEGA BATALJONA,
KI SO 9., 10. IN 11. JANUARJA 1942
NA TEM KRAJU IZBOJEVALI VELIKO ZMAGO 
SLOVENSKI PARTIZANOV 
NAD NACISTIČNIMI KRVNIKI
&lt;/poem&gt;

Na srednji notranji ploščadi je skoncentriran kiparski okras avtorja Stojana Batiča. V sredino prostora je postavil z reliefi okrašeno bronasto žaro (kostnico). Vanjo so oktobra leta 1977 prenesli posmrtne ostanke dražgoški žrtev. V tlorisu gre za trikotnik, na velikih ploskvah so v plitvem reliefu upodobljeni trije pretresljivi in globoko podoživeti prizori: streljanje talcev, prenos ranjenca in skupina žensk, ki so okamenele od groze. Med mogočne peterokotne slope pa je kipar umestil dve skupinski plastiki, ki simbolično ponazarjata obrambo in preboj partizanov. Med figurami je moč razločiti podobe delavca, kmeta, ženske in mladeničev, s čimer je nakazal tudi socialne razsežnosti upora. S klinasto kompozicijo, ki se kot val prebija med slopi proti odprtemu prostoru, pa je kiparju uspelo podoživeti silovitost jurišev in obrambe. Kiparske kompozicije ne odražajo posamičnega resničnega dogodka, ampak so prepesnjena in simbolična podoba najglobljih razsežnosti narodnoosvobodilnega boja. 

Na vrhu je razgledna ploščad. Vse tri nivoje povezujejo spiralasto izpeljane stopnice. [Tu sta tudi dve plošči z osnovnimi podatki o bitki.]

Betonska arhitektura se nato prelije preko odprtega prostora (brežine) do konhe (beseda naj bi izhajala iz grščine in naj bi pomenila polkrožen prostor na tržnici)/svojevrstne niše tik pod dražgoško cesto z razsežno umetniško mozaično podobo, ki jo je oblikoval Ive Šubic. Slikar, tudi sam udeleženec dražgoške bitke in spopada na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki prebil. Umetnik je v obliki kontinuirane pripovedi uporabil deset najznačilnejših  in najbolj pretresljivih prizorov. Prizore (nemško kolono, okupatorjev bes, Bičkovo skalo s portretno podobo legendarnega mitraljezca, goreče hiše, podivjano živino, ki bega med gorečimi hišami, vaščane, obkrožene z nemško soldatesko) in portrete narodnih herojev Tončka Dežmana, Jožeta Gregorčiča in Jaka Bernarda ter legendarnih borcev Franca Bička, Alojza Pečnika in Rudolfa Robnika je nanizal v različni velikostih, vendar v stroge in smiselnem ritmu. 

Pripoved je oblikoval in poudaril z barvo, z žarenjem mozaičnih kamenčkov. Prevladujoč ton je temno rdeča barva z izrazito simbolično vrednostjo (kri, ogenj), ki ji kot nasprotje postavlja mrzlo modrino kot prispodobo zime in mrzlega cinizma okupatorja ter hlada, ki je stiskal duše ljudi med gorečimi domovi. Mozaik v velikosti 8 x 2 metra je po tej Šubičevi predlogi tehnično izdelal mozaicist Alfio Tambosso, ki je bil tudi sam partizan.

Spomenik padlim borcem Cankarjevega bataljona in pobitim vaščanom je bil odkrit 22. julija 1976 na osrednji slovenski proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda. Scenarij za umetniški programje napisal književnik Ivan Jan. Slavnostni govornik je bil predsednik SR Slovenije Sergej Kraigher. Posebnih vabil na proslavo ni bilo, prejel naj bi ga le predsednik SFRJ Josip Broz Tito, ki pa je Dražgoše obiskal naslednje leto.

===Dom Cankarjevega bataljona (Brunarica) ===

Ker je treba spomenik z okolico vzdrževati, skrbeti vse leto za okrasno grmičevje in travnato površino, čistočo, predvsem pa je treba  misliti na postavitev zavetišča, je občinski odbor ZB v Škofji loki 23. februarja 1977 ustanovil Odbor za vzdrževanje dražgoškega spomenika pod pokroviteljstvom lesne industrije Jelovica iz Škofje Loke. Odbor se je takoj lotil postavitve jeloviške brunarice na primernem kraju v bližini spomenika. Najprimernejša lokacija je bila Na bregu ob zadnjem ovinku ceste pred spomenikom. Leto dni je trajal postopek za odkup zemljišča, prepis lastništva in gradbeno dokumentacijo. Pomladi leta 1979 je odbor podpisal pogodbo z Jelovico in 22. julija je  bil Dom Cankarjevega bataljona že svečano odprt. Vsa groba zemeljska dela do temeljne plošče so prostovoljno opravili domačini v organizaciji krajevne skupnosti. Brunarico je izdelala in postavila Jelovica, del notranje opreme so brezplačno prispevali Alples iz Železnikov, Loške tovarne hladilnikov in Iskra-Reteče. 

Dom Cankarjevega bataljona s ploščadjo in parkiriščem je tako postal sestavni del spomenika. V njem so spodaj sanitarije in gostinski prostor, v pritličju prav tako gostinski prostor, v zgornji etaži pa je spominska muzejska zbirka, posvečena Cankarjevemu bataljonu, dražgoški bitki in Dražgošanom.

Brunarica je v večinski lasti ZB za vrednote NOB Škofja Loka in manjšinski KS Dražgoše.  

&lt;hr&gt;

[Naslednje odstavke po pameti vključi v zgornje Milenino besedilo ali umakni v opombe.]

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

'''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal
pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino.
Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig.
Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2]

&quot;V letu 1971 je bil izdelan tudi načrt dražgoškega pomenika.&quot; ([https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14])

Najbrž najpomembnejši kulturno-politični dogodek pa bo, ko bodo v času osrednje proslave v Dražgošah slovesno postavili temeljni kamen za spomenik Cankarjevemu bataljonu. Ideja za to je prišla z republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in so jo vsi organizatorji prireditve toplo pozdravili. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46]

===Drugi dražgoški spomeniki===

Padle domačine in borce so leta 1942 pokopali v skupni grob v bližini stare porušene cerkve. Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta  so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000.

Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. 

Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno.

Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki.

Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba.

Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. 

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45]

===Pokopališče v Dražgošah===

Čeprav so bile leta 1976 žrtve poboja iz skupnega groba pri stari porušeni cerkvi prekopane v grobnico pod spomenikom, njihova imena pa so zapisana na spomeniku pred novo cerkvijo in na mestih smrti, so svojci njihova imena dali vklesati tudi na družinske nagrobnike na novem pokopališču. 

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 01.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 02.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 03.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 04.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 05.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 06.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 07.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 08.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 09.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 10.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 11.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 12.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 13.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 14.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 15.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 16.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 17.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 18.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 19.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 20.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 21.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

==Tito v Dražgošah 1977== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena:)

Po cesti, kjer so pozimi 1941/42 ropotale nemške motorizirane vojaške kolone, da bi izvedle napad na Cankarjev bataljon, ki se je po spopadu z  okrepljenimi nemškimi enotami na Pasji ravni v Poljanski dolini zatekel v Dražgoše, da bi tam prezimil, se je 3. maja 1977 pomikala nevsakdanja kolona avtomobilov. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je bil povabljen v Dražgoše na slavnostno odkritje veličastnega spomenika ob dnevu vstaje slovenskega naroda  22. julija 1976. Vendar pa je bilo verjetno to vabilo za organiziranje Titovega obiska prepozno, saj je bila gradnja arhitektonsko, kiparsko, livarsko in likovno zahtevna, časovni okvir realizacije pa zelo tesen. Odkritje spomenika je bilo kljub predsednikovi odsotnosti množično in slovesno z mnogimi spremljevalnimi dogodki.

Dražgoše je Tito s svojim spremstvom obiskal naslednje leto ob prvomajskih praznikih. 1. maja se je udeležil srečanja s kranjskim delavstvom na Joštu pri Kranju, dva dni kasneje pa se je kolona avtomobilov s predsednikom in njegovim spremstvom vila po Selški dolini, da bi spoznali prizorišče legendarne dražgoške bitke. Ob cesti so kolono gostov pozdravljali vaščani, otroci so metali na cesto rumene regratove cvetove.
V Dražgošah sta pred novim mogočnim betonskim spomenikom z bronastimi figurami in pripadajočim mozaikom k predsedniku in njegovi soprogi pristopila avtorja, kipar Stojan Batič in slikar Ive Šubic, domačin iz sosednje Poljanske doline. Kot 19-letni študent akademije  za likovno umetnost v Zagrebu se je že ob poljanski vstaji pridružil partizanom in bil tudi dražgoški borec. Ob ogledu mozaika in slikarjevi interpretaciji pretresljivih prizorov iz bitke je Jovanka Broz prepoznala lik priljubljenega komandanta Jožeta Gregorčiča, Ive Šubic pa je opozoril še na lik junaškega Bernarda s kmečkim klobukom in peterokrako ter na like kmečkih žena iz Dražgoš. Razlagal je postopek ustvarjanja mozaika in govoril o spominih na boj s številčnejšim in bolje opremljenim nasprotnikom. 

Tito se je zanimal za vse podrobnosti takratnega tridnevnega boja z nemškimi enotami, o številu mitraljezov, številu borcev in številu padlih pa tudi o tem, kako so po trdem odporu uspešno izvedli umik preko Jelovice, ki jih je dotlej ščitila s hrbta. Povprašal je še po sestavi nemških enot, ki so napadale Dražgoše, in ko je bil omenjen SS pehotni bataljon iz Celovca, je pripomnil: »Torej tudi naši današnji sosedje Avstrijci.«

Po ogledu spomenika so gostje odšli v gostilno Pri Urbanu. Oktet Jelovica je poskrbel za razpoloženja s pesmimi, ki jih je poznal tudi Tito, nato je sledilo izročanje spominskih daril, zbirka knjig o 1000-letnici  Škofje Loke in spominski album Dražgoše, kolektiv tovarne Šešir je predsedniku podaril dva lovska klobuka, če bo premočil enega, bo ostal suh drugi, in dva velika loška kruhka. 

Po obveznem fotografiranju z domačini in pevci se je Tito s spremstvom malo po 13. uri odpeljal. Ob poti so ga pozdravljali številni učenci in krajani.

==Proslave med 1977 in 1991==

'''Trajen spomin'''. V soboto in nedeljo so partizanske Dražgoše spet slavile, se skupaj z več kot 5.000 udeleženci spominjale herojske dražgoške bitke. Steze partizanske Jelovice so že dvajsetič zapored ponovno oživele, saj so se nekdanji borci Cankarjevega bataljona, enote teritorialne obrambe in milice, pripadniki JLA, taborniki, številni udeleženci NOV in smučarji-tekmovalci, ponovno podali po poteh, ki so preko zasnežene Jelovice in škofjeloških hribov vodile v Dražgoše. Na sklepni slovesnosti pred veličastnim spomenikom dražgoški bitki je Stane Dolanc kot pokrovitelj 20. pohoda »Po stezah partizanske Jelovice« še posebej poudaril, da so take in podobne prireditve, ki se bodo zvrstile v letošnjem letu, posvečene 85-letnici rojstva predsednika Tita in 40-letnici njegovega prihoda na čelo KPJ, dovolj zgovoren dokaz, da so se mlade generacije izobrazile v isti politični smeri in da so vedno pripravljene dati vse za obrambo naše svobode, neodvisnosti, skratka vsega, kar smo si v teh letih uspeli napraviti sami! Cveto Novak, udeleženec dražgoške bitke in borec Cankarjevega bataljona, pa je na svečanosti spregovoril o dogodkih pred 35 leti in o začetkih oboroženega upora in vstaje na Gorenjskem. -- TV 15 13. 1. 1977

'''Pomen dražgoške bitke'''. Na Gorenjskem se je oktobra 1941 večina razdrobljenih partizanskih enot združila v Cankarjev bataljon, ki je potem decembra skupaj z organizacijo na terenu postal nosilec ljudske vstaje. Najprej je razbil oddelek nemške policije v Rovtu nad Selško dolino, potem se je spopadal z Nemci v Poljanski dolini in se 28. decembra po hujšem spopadu z Nemci na območju Pasje ravni s spretnim manevrom vrnil v Selško dolino. V zimskih razmerah  se je naselil v Dražgošah. Hotel se je odpočiti, se urediti, pripraviti na  nove boje in utrditi mlade partizanske vrste. Bataljon je štel tedaj 220 prekaljenih in dobro oboroženih borcev. Vodila sta jih Stane Žagar, organizator komunistične partije in osvobodilnega boja na Gorenjskem, in komandant bataljona Jože Gregorčič, prav tako prekaljen revolucionar in španski borec. Nemci so medtem zbrali močne vojaške in policijske enote in 9. januarja zjutraj napadli Cankarjev bataljon, razporejen po dražgoških zaselkih in utrjenih položajih na dva kilometra dolgi bojni črti v hudem mrazu in visokem snegu.  Šele potem ko so izmučeni in prezebli partizani potrošili že skoraj vse strelivo in ko so gorele že mnoge dražgoške domačije, se je tretjo noč začel partizanski umik v zasnežene strmine Jelovice. Pobesneli napadalci so ubili 41 domačinov, druge so razselili, domačije pa požgali. V borbi je padlo preko 100 Nemcev, vsaj dvakrat toliko pa je bilo ranjenih. Cankarjev bataljon je imel imeli v Dražgošah le devet mrtvih in približno toliko ranjenih. Več žrtev pa je bilo naslednji dan na Mošenjski planini. Nemci so obkolili gozdarsko kočo, kamor so se zatekli utrujeni in premraženi borci Bičkovega voda partizanov. V večurnem boju je padlo 12 partizanov, drugim se je posrečilo prebiti se iz sovražnega obroča. 

Dražgoška bitka je imela tedaj velik pomen za razvoj osvobodilnega gibanja. Zato se, upoštevajoč čas in razmere, v kakršnih je potekala, zagotovo uvršča med največje zmage slovenskih in jugoslovanskih partizanov. Predvsem je treba upoštevati, da je potekala na Gorenjskem, na meji samega rajha in so zato imela tukajšnja dogajanja precejšen odmev, zlasti v sosednji Koroški in Avstriji. Preko Gorenjske so vodile strateško pomembne poti proti Ljubljani in Trstu, ki so jih Nemci za vsako ceno hoteli zavarovati. Precejšen pomen je imela zanje tudi dokaj razvita gorenjska industrija, zlasti jeseniška železarna. Vse to jim je narekovalo, da Gorenjsko napravijo za svojo deželo. Zato so si od vsega začetka zagrizeno prizadevali, da bi uničili partizane in zatrli osvobodilni boj gorenjskega ljudstva. Poleg tega je bila osvobodilna borba očiten dokaz okupatorjeve ranljivosti in uspešnosti partizanskega boja proti okupatorskim silam. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem, povezanim bojem vseh jugoslovanskih narodov in naprednega človeštva, zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator od vsega začetka. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli, da nimajo opravka le s peščico zagrizenih partizanov in komunistov, temveč z dobro organiziranim in trdoživim ljudskim gibanjem, ki ga strahoviti okupatorski teror bolj krepi kot zastrašuje. Zato sta neposredno po decembrski vstaji na Gorenjskem in dražgoški bitki sledili dve važni odločitvi nacističnega vodstva. Za nedoločen čas je bila odložena že napovedana uradna priključitev Gorenjske k nemškemu rajhu in s tem tudi rekrutiranje Gorenjcev v nemško vojsko. Prav tako pa so preložili oziroma spremenili svoj načrt množičnega izseljevanja gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščina na Gorenjskem pospešilo odhod prebivalcev  v partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. To je bil čas, ko so si Nemci podvrgli skoraj vso Evropo, ko so njihove armade prodrle pred Moskvo in Leningrad, ko je Romlova armada uspešno tolkla zaveznike v Afriki in ko so nacisti še trdno verjeli v svojo popolno zmago. Tu, v samem njihovem cesarstvu pa se je peščica partizanov postavila po robu njihovim orjaškim silam in jim s svojo prisotnostjo in moralno močjo rahljala zaupanje v nemško nepremagljivost in uresničljivost neizmernih osvajalskih načrtov. Za tlačeno gorenjsko prebivalstvo pa je bila dražgoška bitka, tako kot vsa osvobodilna borba, očiten dokaz okupatorjeve ranljivost in uspešnosti partizanskega boja. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator. Sicer so pa tudi Nemci zdaj    v veliki meri sprevideli svoj prvotni načrt množičnega izseljevanje gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščinah na Gorenjskem pospešilo množični odhod prebivalstva med partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. 

Vse to potrjuje izreden pomen dražgoške bitke za razvoj osvobodilnega gibanja in s tem tudi za končno osvoboditev naše dežele. Na to naj trajno opominja tudi mogočen spomenik dražgoški bitki sredi zelenega dražgoškega pobočja. -- VINKO HAFNER -- TV 15 12. 1. 1978

'''Po partizanskih stezah'''. O legendarni dražgoški bitki smo se pogovorili januarja na sestanku. Uredili smo stenske časopise s fotografijami in spisi o Dražgošah in borbi Cankarjevega bataljona. Bila je nedelja, 8. januarja, ko smo se ob osmi uri zjutraj zbrali v Kranju. Ker je bilo med nami mnogo medvedkov in čebelic, odraslih tabornikov pa le za vodstvo, smo se do Podblice peljali z avtobusom. Tam smo se taborniki odredov »Stražni ognji«, »Slap Šum«, »Kokrški odred« in mladinci pohodne enote iz Ljubljane, ki nosi ime Franca Rozmana-Staneta, postavili v kolono. Lepo nas je bilo pogledati! Pred nami so mladi taborniki nosili zastave in prapore. Pot je bila zasnežena in precej poledenela. Vsak hip se je kdo zadrsal ali celo telebnil na tla. Drug drugemu smo pomagali. Nalepka tabornikov »Kokrškega odreda« iz Kranja Ker nikakor nismo mogli po rebri navzgor, smo krenili zunaj poti po snežišču. Pot je bila boljša v gozdu, kjer je sneg že skopnel. Sredi jase na grebenu smo se ustavili. Nabrali smo smrečja in spletli vence za spominska obeležja ob poti. Kulturnice so pripravile program. Mravlja je sestavila kratek opis dogodkov, znanih iz narodnoosvobodilnega boja. Opisala nam je bitke na Mohorju, v Dražgošah in na Jelovici. Potem smo se počasi pomikali po gozdni poti naprej, skozi vas Jelenšče  proti Bičkovi skali. Tudi tu smo, kot malo prej sredi jase, počastili spomin na padle, položili venec, spregovorili o dražgoški bitki in izvedli krajši kulturni program. In kakšna je bila pot v Dražgoše? Ledena, da je bilo groza. Zato smo se več vozili sede, kot pa hodili. Tu in tam so za nami prihitele tekmovalne pohodne ekipe, saj smo se tudi mi odpravili na to pot v okviru že tradicionalne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«. Bodrili smo jih z glasnimi vzkliki. V vasi smo se pogreli s čajem in potešili lakoto. Nato pa hitro do spomenika dražgoški bitki. Po osrednji proslavi ob spomeniku je naša kolona krenila skozi vas Dražgoše po cesti proti Jamniku in nazaj v Podblico. Pot je bila še vedno ledena in komandant Dušan je imel kar dosti dela, in če ne bi imeli navodil izvidnice, ki jo je predstavljal tovariš Jože, bi se kaj lahko popeljali po trdi sneženi skorji po strmini. Tako pa je naša kolona stopetdesetih pohodnikov kljub meglenemu dnevu in mrazu srečno prispela s pohoda. V Kranju smo se poslovili in vsak s svojimi spomini odšli proti domovom; najbolj smo bili seveda veseli značk, ki so nam jih podelili člani štaba naše pohodne brigade. -- TABORNIKI IN TABORNICE »KOKRŠKEGA ODREDA«, Kranj -- TV 15 9. 2. 1978

'''POMNIK DRAŽGOŠKI BITKI'''. Že dvaindvajsetič po vrsti je bila minulo nedeljo v Dražgošah pred spomenikom osrednja proslava ob 37. obletnici velike bitke Cankarjevega bataljona. Na tej edinstveni družbenopolitični in športni prireditvi se je zbralo okoli 4000 ljudi, ki so se udeležili številnih športnih tekmovanj in množičnih rekreativnih pohodov. Na prireditvi, ki je bila posvečena tudi 60. obletnici ustanovitve KPJ in SKOJ ter 40. obletnici konstituiranja CK KPJ, je govoril sekretar medobčinskega komiteja ZK za Gorenjsko Zdravko Krvina, ki je med drugim orisal pomen dražgoške bitke za slovenski narodnoosvobodilni boj. Poudaril je, da smo v letu praznovanj zveze komunistov lahko ponosni na dosežene uspehe pri razvijanju našega samoupravnega političnega sistema in pri krepitvi materialne baze. V imenu vseh udeležencev je Zdravko Krvina podprl zamisel, da bi v bližnji prihodnosti pripravili televizijsko nadaljevanko o Dražgoški bitki. -- TV 15 18. 1. 1979

'''1980''' (Marjana)

Dražgoška bitka je tudi skoraj štiri desetletja po koncu druge svetovne vojne ostajala eden najpomembnejših simbolov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Prispevki iz leta 1980 kažejo, da je bila v tedanjem času predstavljena predvsem kot simbol poguma, odpora in narodne enotnosti. Spominske prireditve, veteranska srečanja in množični pohodi niso bili namenjeni zgolj obujanju zgodovinskih dogodkov, temveč predvsem ohranjanju kolektivnega spomina ter prenašanju izkušenj narodnoosvobodilnega boja na mlajše generacije. Dražgoše so tako ostajale eno osrednjih slovenskih spominskih krajev, kjer so se vsako leto srečevali nekdanji borci, domačini, športniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije.

Osrednji dogodek leta 1980 je bila tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je 13. januarja v Dražgoše privabila več tisoč udeležencev. Prireditev je potekala dva dni. V soboto so potekala športna tekmovanja, v nedeljo pa so sledili pohodi in osrednja spominska slovesnost. Po poročanju Gorenjskega glasa se je na sklepni slovesnosti pri spomeniku v Dražgošah zbralo več kot pet tisoč ljudi iz Slovenije in bratskih republik Jugoslavije, ki so se poklonili spominu na dražgoško bitko. Organizatorji so pripravili raznolik program športnih tekmovanj in rekreativnih pohodov, med katerimi so bili smučarski teki, patruljna tekmovanja, sankaške in slalomske preizkušnje ter srečanja tabornikov. Športne prireditve so potekale pod geslom '''»Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo«''', ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Čeprav je imela prireditev izrazit športni značaj, je njen širši pomen presegal tekmovalni vidik, saj je predstavljala predvsem izraz spoštovanja do padlih borcev Cankarjevega bataljona, prebivalcev Dražgoš in vseh žrtev narodnoosvobodilnega boja. Poleg športnikov so se prireditev udeležili planinci, taborniki, pripadniki armade, rezervni vojaški starešine, borci, mladina in številni domačini ter predstavniki drugih republik tedanje Jugoslavije, kar je prireditvi dajalo širši jugoslovanski pomen in poudarjalo razumevanje dražgoške bitke kot skupnega simbola protifašističnega boja. Organizatorji so po zaključku poudarili, da bodo tradicijo nadaljevali tudi v prihodnjih letih, saj je prireditev postala eden najpomembnejših športno-spominskih dogodkov na Gorenjskem in v Sloveniji.

Posebno mesto je imel pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta – Štefana, ki je potekal od Krope do Dražgoš. Tekmovanje je združevalo rezervne vojaške starešine in mladino ter poleg telesne pripravljenosti preverjalo tudi znanje s področja topografije, obrambe in streljanja. Udeleženci so med pohodom obiskali spomenik narodnemu heroju Lojzetu Kebetu, se poklonili njegovemu spominu in s tem simbolično povezali športno dejavnost z ohranjanjem zgodovinskega izročila. Organizatorji so poudarjali, da je namen prireditev utrjevati vezi med starejšo generacijo udeležencev vojne in mladimi ter prenašati vrednote narodnoosvobodilnega boja na prihodnje rodove. Zaključna slovesnost je potekala pri spomeniku v Dražgošah, kjer so se zbrali predstavniki družbenopolitičnih organizacij, veterani in številni obiskovalci. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. 

Leto 1980 so zaznamovala tudi številna srečanja nekdanjih borcev. Na Češnjici so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli pripadniki Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda. Obujali so spomine na vključevanje mladih fantov v partizanske enote leta 1943, na okupatorjeve povračilne ukrepe, množične izselitve družin in žrtve vojne. Srečanje je bilo priložnost za utrjevanje medsebojnih vezi in za razmislek o pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina ter sodelovanja z lokalnimi skupnostmi pri negovanju tradicij narodnoosvobodilnega boja.

Pomen Dražgoš kot kraja zgodovinskega spomina potrjuje tudi obisk delegacije ameriških vojnih veteranov maja 1980. Gostje so si poleg Muzeja ljudske revolucije v Ljubljani ogledali tudi Dražgoše, kar kaže, da je bil kraj prepoznan kot pomembno slovensko spominsko in zgodovinsko središče.

Ob koncu leta so organizatorji že napovedovali naslednji pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki naj bi januarja 1981 potekal ob 39. obletnici dražgoške bitke in 40. obletnici začetka narodnoosvobodilnega boja. Program je ostal zvest tradiciji – patruljni pohod, topografske in taktične naloge, streljanje ter sodelovanje rezervnih vojaških starešin in mladine. S tem so želeli nadaljevati tradicijo povezovanja zgodovinskega spomina, športa in domoljubne vzgoje.

Leto 1980 je v reviji TV 15 zaznamovalo tudi obsežno poročanje o nastajanju filmsko-televizijskega projekta Dražgoška bitka, ki razkriva tudi razvoj javnega diskurza o projektu skozi vse leto. Začetek leta je bil prežet z optimizmom in velikimi pričakovanji ob nastajanju prve slovenske televizijske nadaljevanke o narodnoosvobodilnem boju. V drugi polovici leta pa so se prispevki skoraj izključno osredotočali na organizacijske zaplete, finančne nepravilnosti in vprašanja zgodovinske verodostojnosti. Kljub vse ostrejšim kritikam je v večini objavljenih prispevkov prevladovalo stališče, da je treba projekt dokončati, saj naj bi predstavljal trajen spomenik Dražgoški bitki, njenim udeležencem in zgodovinskemu spominu na narodnoosvobodilni boj.
Prvi zapis o projektu je bil objavljen februarja 1980 pod naslovom »Padla je prva klapa«. Revija je v njem poročala o začetku snemanja dolgo načrtovanega filmskega in televizijskega projekta ter poudarila njegov velik kulturni in zgodovinski pomen. Napovedano je bilo, da bo nastala prva slovenska televizijska nadaljevanka o narodnoosvobodilnem boju, zato so bila pričakovanja tako javnosti kot ustvarjalcev zelo velika. Projekt je bil predstavljen kot pomemben prispevek k ohranjanju spomina na enega ključnih dogodkov slovenske zgodovine.
Vendar se je že jeseni ton poročanja izrazito spremenil. V prispevku »Nekaj misli o snemanju Dražgoške bitke« je avtor opozoril, da se je sprva obetaven in dolgo pričakovani projekt spremenil v »polomijo« oziroma celo »škandal«. Kritike so bile usmerjene predvsem v domnevno zaslužkarstvo posameznikov, previsoke honorarje ter neodgovorno ravnanje z družbenimi sredstvi. Avtor je ob tem poudaril, da bi moral film o enem najpomembnejših dogodkov narodnoosvobodilnega boja nastajati z največjim spoštovanjem do padlih borcev in njihovega zgodovinskega pomena, zato so bile ugotovljene nepravilnosti razumljene kot še posebej problematične.
Podobno kritičen je bil tudi prispevek »Še nekaj o snemanju Dražgoške bitke«, v katerem je udeleženec narodnoosvobodilnega boja izrazil ogorčenje nad načinom izvedbe projekta in razočaranje preživelih dražgoških borcev. Ti po njegovem mnenju niso bili ustrezno vključeni v nastajanje filma, čeprav bi njihovo neposredno poznavanje dogodkov lahko pomembno prispevalo k zgodovinski verodostojnosti prikaza. Zahteval je javno razjasnitev odgovornosti za nastale nepravilnosti ter poudaril, da film ne bi smel biti razumljen zgolj kot umetniški izdelek, temveč kot pomemben zgodovinski spomenik prihodnjim rodovom.
Vprašanje nastajanja filma je obravnaval tudi Svet za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil pri Zvezi združenj borcev NOV Slovenije, ki je v obsežnem programskem dokumentu izpostavil pomen zgodovinske verodostojnosti pri umetniškem prikazovanju narodnoosvobodilnega boja. Poleg opozoril glede drugih filmskih in televizijskih del je posebno pozornost namenil tudi projektu Dražgoška bitka. Svet je poudaril, da mora umetniško delo temeljiti na preverjenih zgodovinskih dejstvih, odgovorni pa morajo zagotoviti tako kakovostno izvedbo kot gospodarno porabo družbenih sredstev. Kljub kritikam je podprl nadaljevanje projekta pod okriljem RTV Ljubljana in pričakoval, da bo film dokončan ob upoštevanju zgodovinske resnice ter ob razumnih stroških.
O projektu so javno spregovorili tudi preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v Domicilnem odboru Cankarjevega bataljona. Pojasnili so, da so zamisel o filmu od začetka podpirali in bili pripravljeni sodelovati pri njegovem nastajanju, vendar njihovo znanje in izkušnje niso bili ustrezno upoštevani. Po vpogledu v scenarij so opozorili na več zgodovinskih netočnosti, vendar na svoje pripombe niso prejeli zadovoljivih odgovorov. Od pristojnih organov so zato zahtevali ugotovitev odgovornosti za organizacijske in finančne nepravilnosti, obenem pa poudarili, da želijo nadaljevanje snemanja in uspešen zaključek projekta, ki bi predstavljal dostojen poklon dražgoški bitki in njenim udeležencem.
Ob koncu leta je revija objavila še širšo razpravo o narodnoosvobodilnem boju v slovenski umetnosti, v kateri so zgodovinarji, literarni zgodovinarji in drugi kulturni ustvarjalci obravnavali tudi ekranizacijo Dražgoške bitke. Razprava je pokazala, da težave pri projektu niso bile razumljene zgolj kot organizacijski ali finančni problem, temveč tudi kot vprašanje odgovornega umetniškega prikaza zgodovinskega spomina. Udeleženci so zato poudarili potrebo po večji zgodovinski verodostojnosti, tesnejšem sodelovanju med ustvarjalci in zgodovinarji ter premišljenem pristopu pri obravnavi tako pomembne teme.

'''1981'''

Leta 1981 je bila v Dražgošah organizirana že 24. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 39. obletnici dražgoške bitke in 40-letnici vstaje narodov in narodnosti Jugoslavije. Prireditev je združila športni, rekreativni in spominski program ter privabila več kot 5.000 udeležencev iz vse Slovenije. Med njimi so bili številni mladi, pionirji, planinci, športniki, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA), Teritorialne obrambe (TO), milice, taborniki, lovci in drugi obiskovalci, ki so v množici prehodili partizanske poti proti Dražgošam. Poseben pečat so dogodku dali tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona ter predstavniki družbenopolitičnega življenja Gorenjske in Slovenije.

Osrednji del prireditve je potekal pri spomeniku v Dražgošah, kjer je zbrane nagovoril predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Vinko Hafner. V govoru je poudaril zgodovinski pomen dražgoške bitke in gorenjske vstaje kot enega ključnih dogodkov narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je, da je Cankarjev bataljon januarja 1942 tri dni kljuboval številčno in tehnično močnejšemu okupatorju ter da je bil pomen dražgoške bitke predvsem moralna zmaga, saj je pokazala, da Gorenjska ni postala pokorna dežela. Ob tem je poudaril dolžnost ohranjanja spomina na padle borce in domačine ter prenašanja njihovega izročila na mlajše rodove. V govoru se je dotaknil tudi nastajanja filmskega in televizijskega projekta o Dražgošah ter izrazil pričakovanje, da bo delo kljub zapletom dokončano kot trajen poklon dražgoškim junakom.

Slovesnost je spremljal kulturni program, sledili pa sta razglasitev rezultatov tekmovanj in podelitev priznanj. Pomemben del prireditve je predstavljalo tudi 10. jubilejno odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, na katerem so poleg enot Teritorialne obrambe sodelovali tudi pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in milice, prvič pa so bili povabljeni tudi predstavniki vseh republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije. Prvenstvo, ki je od leta 1972 preraslo v eno največjih športno-obrambnih prireditev v Sloveniji, je združevalo okoli 500 tekmovalcev v več kot petdesetih patruljah. Poleg športnega pomena je prispevalo k razvoju vojaškega smučanja, preverjanju telesne pripravljenosti in strelskih sposobnosti ter krepitvi sodelovanja med enotami oboroženih sil, hkrati pa je utrjevalo spomin na partizanske tradicije. Posebno mesto je imel tekmovalni pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta, ki je potekal iz Krope prek Jamnika do Dražgoš. V njem so sodelovale združene ekipe Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovalci so se pomerili v reševanju taktičnih in topografskih nalog, preverjanju znanja s področja narodne obrambe, streljanju z malokalibrsko puško ter v sedem kilometrov dolgem pohodu z več kot 470 metri višinske razlike. Na Jamniku so se poklonili spominu narodnega heroja Lojzeta Kebeta, nato pa nadaljevali pot proti cilju v Dražgošah.

Prireditev je spremljal tudi bogat športni in rekreativni program. Poleg tekmovanj v smučarskem teku in sankanju so organizatorji pripravili številne množične pohode iz različnih smeri Gorenjske, med njimi Po poti Cankarjevega bataljona, Po stezah prvih partizanov, Po poti heroja Iva Slavca - Jokla, Po poti Škofjeloškega odreda, Po poti Otona Vrhunca - Blaža ter Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča. Tisoči pohodnikov so po nekdanjih partizanskih poteh prihajali v Dražgoše, kjer so se zbrali na osrednji spominski slovesnosti. Tako je prireditev ponovno potrdila svoj pomen kot ene največjih spominskih, športno rekreativnih in družbenih manifestacij v Sloveniji ter pomembnega prostora ohranjanja zgodovinskega spomina na dražgoško bitko in vrednote narodnoosvobodilnega boja. 

'''1982

'''
Leta 1982 je bila organizirana 25. jubilejna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 10. januarja ob 40. obletnici dražgoške bitke in hkrati predstavljala zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loka. Organizatorji so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah.

Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca - Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca - Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana - Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj.

Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 nosil ime Pokal maršala Tita.

Ob jubileju so se pojavile tudi razprave o prihodnjem razvoju prireditve. Nekateri dolgoletni udeleženci in organizatorji so opozarjali, da prireditve uspešno ohranjajo spomin na narodnoosvobodilni boj, hkrati pa izražali željo po vsebinski prenovi in večji privlačnosti za mlajše generacije. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina.

V istem letu je bil v javnosti večkrat izpostavljen tudi pomen prireditve kot ene osrednjih športno-spominskih manifestacij v Sloveniji. Ob tem so potekale razprave o nedokončanem filmskem projektu Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo vzbujal veliko zanimanja. Nedokončana nadaljevanka Dražgoška bitka je leta 1982 postala ena osrednjih kulturnih polemik, povezanih z upodabljanjem narodnoosvobodilnega boja. Razprave o projektu so odražale širša vprašanja odnosa do zgodovinskega spomina, odgovornosti pri ustvarjanju zgodovinskih vsebin in vloge medijev pri oblikovanju kolektivnega spomina. Po večletnih pripravah in začetku snemanja projekt ni bil dokončan, kar je sprožilo številne razprave med nekdanjimi borci, zgodovinarji, novinarji in širšo javnostjo.

Domicilni odbor Cankarjevega bataljona je januarja 1982 javno opozoril, da o usodi projekta ni bilo podanih jasnih pojasnil. Izrazil je nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja sodelovanja z ustvarjalci nadaljevanke, čeprav so bili nekdanji borci pripravljeni prispevati svoje izkušnje za čim bolj verodostojen prikaz dogodkov. Odbor je zahteval objavo ugotovitev o finančnem poslovanju projekta ter odgovornost vseh, ki so sodelovali pri njegovi izvedbi.

V medijih so se pojavljale informacije, da je bilo posnetih približno 30 odstotkov gradiva, vendar je bilo snemanje zaradi finančnih in organizacijskih težav ustavljeno. Zgrajeni filmski objekti na različnih lokacijah po Gorenjski so ostali neizkoriščeni, projekt pa je postal simbol neuspešno izpeljane in nedokončane televizijske produkcije.

Razprava se je nadaljevala tudi po 40. obletnici dražgoške bitke. V pismih bralcev in javnih odzivih so številni opozarjali, da bi morala biti nadaljevanka dokončana predvsem zaradi zgodovinskega pomena in izobraževalne vrednosti za mlajše generacije. Več avtorjev je zahtevalo ugotovitev odgovornosti za porabo sredstev ter nadaljevanje snemanja.
V reviji Borec je bilo poudarjeno, da bi bilo mogoče številnim polemikam preprečiti z doslednejšim vključevanjem zgodovinske stroke že v fazi priprave scenarija. V javnosti so se tako prepletala vprašanja zgodovinske verodostojnosti, umetniške interpretacije in odgovorne porabe javnih sredstev.

'''1983'''

Leta 1983 je bila v Dražgošah organizirana 26. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 9. januarja ob 41. obletnici dražgoške bitke in občinskem prazniku Škofje Loke. Organizatorji so tudi tokrat pripravili prireditev, ki je združevala športna tekmovanja, množične rekreativne pohode in osrednjo spominsko slovesnost.

Športni program je obsegal tek na 12 kilometrov za Jugoslovanski smučarski pokal Maršal Tito, odprto tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe, na katerem so sodelovale tudi patrulje Jugoslovanske ljudske armade, milice in Teritorialne obrambe iz vse Jugoslavije, ter patruljni tek združenih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovanja so dopolnjevali veleslalom za cicibane in cicibanke ter tekmovanja v sankanju za različne starostne skupine.

Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni spominski pohodi po poteh Cankarjevega bataljona, Škofjeloškega odreda in številnih narodnih herojev. Pohodniki so se podali po poteh od Pasje ravni, Soteske, Stražišča, Škofje Loke, Selc, Rudna in Krope proti Dražgošam. Organizatorji so k udeležbi povabili pripadnike ZRVS, ZSMS, ZZB NOV, šolsko mladino, planince, tabornike, lovce, pripadnike Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter druge obiskovalce.

Osrednja slovesnost je potekala ob spomeniku v Dražgošah, kjer je bil slavnostni govornik član predsedstva Republiškega odbora ZZB NOV Slovenije France Perovšek. Ob tej priložnosti so razglasili rezultate športnih tekmovanj, prireditve pa so se udeležili tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona.

Organizatorji so prireditev označili kot največjo množično smučarsko-rekreativno prireditev v Sloveniji. Kljub takratnim omejitvam pri oskrbi z gorivom so zagotovili organizirane avtobusne prevoze do izhodišč pohodov in pričakovali več tisoč udeležencev, podobno kot v preteklih letih.

V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta.

Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci bodo traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bodo še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9]

'''Bičkova skala'''

&lt;poem&gt;
Ko so fašisti proti Dražgošam drli,
v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,
ste se Cankarjevega bataljona borci vrli
sovragu junaško uprli.
Nad vasico se dviga siva pečina,
ki Nemci so vzeli jo na petelina,
kjer hrabra sta Bička tovariše svoje
bodrila, delila jim zadnje naboje ...
»Le hrabro, tovariši, branite to vas,
ki deželi slovenski ponos je in kras!
Nikdar ne bežite pred temi pesjani,
ki radi živeli bi tu, med gorami.
Verujte, da napočil svobode bo dan,
ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!«
To Bičkove zadnje bile so besede
na skali, s krvjo prepojeni,
ki nosi ponosna njegovo ime
in nas spominja na vojno gorje.
:::[[:w:Jožica Škofic|Guzej Jožica]], 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica&lt;/poem&gt; ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-20J4JRCW ''Gorenjski glas'' 13. jan. 1978])

*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47]

*'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev)
'''1985''' (Ana)

Januarska spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala že osemindvajsetič, je kljub zimskemu mrazu v hribovito vas privabila okoli dva tisoč ljudi. Prireditev je imela tokrat še posebej slovesen pomen, saj so z njo poleg same bitke obeležili tudi štirideseto obletnico osvoboditve. Osrednji poudarek prireditve je bil na prepletu množičnega pohodništva in športnega udejstvovanja, s čimer so organizatorji želeli počastiti spomin na borce Cankarjevega bataljona ter padle domačine.

Udeleženci so se v Dražgoše podali po različnih pešpoteh iz okolice, med drugim iz Soteske, Škofje Loke, Krope in Selc. V Selcih so se pohodnikom pohoda Po poti Otona Vrhunca-Blaža pridružili še Slovenci iz zamejskega Števerjana v Italiji, iz Selc pa je proti Dražgošam krenila tudi deseterica slepih in slabovidnih iz Ljubljane. Med vsemi pa so z izjemno vztrajnostjo izstopalo 142 pohodnikov, ki so svoj podhod pričeli izpod Pasje ravni in so na dolgo in naporno pot skozi visoki sneg krenili že sredi noči.
V okviru 28. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bilo več športnih tekmovanj. 

Že v soboto je potekala ena od treh preizkušenj ekipnega mladinskega tekmovanja v biatlonu za jugoslovanski smučarski pokal maršala Tita (drugi dve tekmovanji sta potekali na Igmanu in Mrkopalju) .
Cicibani in cicibanke so se pomerili v veleslalomu, združeno s pohodom Po poti heroja Kebeta je potekalo 11. republiško orientacijsko-taktično tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS. Šestčlanske ekipe so po streljanju z malokalibrsko puško in reševanju različnih nalog krenile na pohod (tek) od Krope do Dražgoš. V okviru dražgoških prireditev pa je potekalo tudi 14. odprto tekmovanje moških in ženskih smučarskih patrulj enot teritorialne obrambe SR Slovenije. Start in cilj sta bila na vrhu Dražgoške gore. 

Vrhunec dogajanja je predstavljala nedeljska osrednja slovesnost pri spomeniku v Dražgošah, ki so se je poleg slovenskega političnega in vojaškega vrha ter domačinov udeležili tudi zamejski Slovenci iz Italije. Slavnostni govornik Božidar Gorjan - Bogo je v svojem nagovoru med drugim povedal: 
»Mi partizani razumemo pričakovanja in potrebe povojnih rodov, da vedno znova proučujejo novejšo zgodovino tudi s stališča lastnih spoznanj in potreb. Tudi mi smo za to, da je zgodovinska izkušnja, čista in poštena, vedno navzoča pri iskanju poti našega razvoja. Tudi mi smo za to, da se še nedorečene stvari razčistijo do konca. Hitreje kot doslej. Vendar se bomo še naprej odločno upirali poudarjanju slabosti, odpiranju nekaterih poglavij ločeno od celote samo zato, da se na tak način dela prostor za delovanje zunaj naše družbene ureditve in proti njej. Mislim celo, da smo že doslej preveč popuščali tistim posameznikom in organiziranim skupinam, ki sicer v imenu kulture, demokracije in svobode vendarle iščejo samo prostor za ustvarjanje idejne in politične razdvojenosti pri nas. Tako politično tendenciozen pogled nazaj si moramo razlagati samo tako, da nas nosilci teh prizadevanj nočejo spremljati pri poglabljanju in razvoju naše samoupravne demokracije, pri utrjevanju federativne ureditve avnojske Jugoslavije, pri uresničevanju neodvisne in neuvrščene mednarodne politike. Ob današnjih poglobljenih razpravah o nadaljnjih poteh našega razvoja pa lahko ugotovimo, da smo kljub vsem povojnim težavam tudi vsa ta desetletja po vojni ostali dosledni temeljnim načelom Osvobodilne fronte, to je politike, za katero se je naš narod odločil že leta 1941. Ko to ugotavljamo na kraju, kjer se hkrati spominjamo tudi žrtev iz našega NOB in revolucije, to ne pomeni, da si partizanska generacija lasti zasluge za to, da smo zadržali in razvijali vse pridobitve naše revolucije. Zavedamo se, da sta bila za to potrebna predvsem delo in odpovedovanje tudi vseh povojnih rodov. Letos imamo še posebno priložnost, da se spomnimo delovanja vojne generacije. Kajti, prišel je čas, ko redno delovno dobo končujejo še zadnji, najmlajši partizani. Naša povprečna starost bo letos dosegla 68 let. Že nekaj desetletij se borci in aktivisti selimo z našo dejavnostjo v družbenopolitično delo. Tako poskušamo uveljaviti naša stališča v delegatskem sistemu, kjer je povprečna starost delegatov med 35 in 40 let, medtem ko so se v občinskih in republiških izvršnih organih že pred desetletjem skoraj v celoti uveljavili povojni rodovi. Kar pomeni, da se pri delu v družbeno političnih organizacijah in kot borci delegati srečujemo s problemi sedanjega časa. Naš pogled je pri tem obrnjen nazaj samo toliko, kolikor je potrebno, da z izkušnjami pomagamo reševati današnje probleme. Naj zato povem vsem vam, mlajšim pohodnikom in športnikom, ki ste danes zbrani tukaj, da borci poskušamo tudi ob takih priložnostih, kot je današnja, razumeti predvsem potrebe mlajših: po sprostitvi, tovarištvu in življenju v naravi. Skupno z vami želimo posvetiti tudi večjo skrb za čisto in lepo naravo. Tudi svoboda, za katero smo se boje vali, ne more biti prava, če je ne uživamo v lepi in ekološko čisti domovini. Vse generacije se moramo zato bolj odločno zavzemati, da bomo temu vprašanju pri našem delegatskem presojanju in odločanju namenjali še večjo skrb,«

*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42]

'''1986'''

12. januarja 1986 je v Dražgošah potekala že 29. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, s katero so obeležili obletnico legendarne bitke za Dražgoše. Prireditev je združila spominske, športne in rekreativne dogodke ter privabila številne udeležence iz vse Slovenije. Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo opoldne pri spomeniku v Dražgošah.

Zimske razmere so bile ugodne, saj je sneg zapadel že pred novoletnimi prazniki in omogočil izvedbo vseh načrtovanih aktivnosti. Na športnih, rekreativnih in spominskih prireditvah je sodelovalo skoraj 4.000 udeležencev.

''Športna tekmovanja''

Dogajanje se je začelo že v soboto z vrsto športnih tekmovanj. V Dražgošah je potekal 15-kilometrski smučarski tek za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala maršal Tito, ki se je po Dražgošah nadaljeval še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovu, Žabljaku in Mrkopolju.
Ob 8. uri se je v Dražgošah začelo tudi 15. odprto tekmovanje smučarskih patrulj za moške in ženske enote Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije v organizaciji Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko.
V Kropi je v nedeljo potekalo 10. patrolno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), organizirano pod geslom Po poti heroja Kebeta.
Za najmlajše je bilo pripravljeno tekmovanje v veleslalomu za cicibane do enajstega leta starosti, posvečeno junaškemu boju Cankarjevega bataljona.

''Spominski pohodi''

Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev.
Med njimi so bili:

* pohod izpod Pasje ravni v Dražgoše pod geslom Spomin na Poljansko vstajo decembra 1941 – svetel primer neuklonljivosti našega ljudstva, ki se je začel v soboto ob 23. uri in se ga je udeležilo 201 pohodnikov;
* pohod Po poti Gorenjskega odreda od Soteske v Bohinju preko Jelovice v Dražgoše;
* pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla od Stražišča preko Čepulj;
* pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc;
* pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna;
* pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope mimo Jamnika v Dražgoše, ki se je začel po štartu ekip patrolnega tekmovanja.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 12. januarja 1986, opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil generalmajor Edvard Pavčič, komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije.
V kulturnem programu so nastopili Mešani pevski zbor Kulturno-umetniškega društva Bratov Biček iz Dražgoš ter Godba na pihala Alples. Slovesnost se je zaključila z razglasitvijo rezultatov športnih tekmovanj in podelitvijo medalj.

''Pomen Dražgoš in Cankarjevega bataljona''

Generalmajor Edvard Pavčič je v svojem govoru poudaril, da je bil Cankarjev bataljon v času bitke najmočnejša partizanska enota v Sloveniji. Čeprav so morali borci po treh dneh Dražgoše organizirano zapustiti, bataljon ni bil poražen. Umaknil se je po vodih, iz njegovih vrst pa so kasneje nastajale nove partizanske enote. Borci Cankarjevega bataljona so postali pomembni partizanski kadri z visoko moralo in močno zavestjo.
Povedal je: »Na dražgoški množični manifestaciji smo ponovno spoznali in dokazali, da so med nami zakoreninjene vred note, ki prispevajo k ohranjanju revolucionarnih pridobitev in jih prenašajo na mlajše rodove. S takimi prireditvami prav tako prispevamo h krepitvi splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite in dokazujemo, da so ljudje sprejeli avtentični koncept in doktrino ljudske obrambe in družbene samozaščite. Pomembno je še nadaljnje podružbljanje tega področja našega dela, kar ni več le politična parola. Teritorialna obramba ima pomembno vlogo kot del oboroženih sil ne le pri pripravi ljudi na oboroženi boj, ampak tudi pri uresničevanju nalog za zaščito in reševanje ljudi ob naravnih in drugih nesrečah. Kljub sedanjim gospodarskim težavam te naloge uspešno uresničujemo«.  

'''Viri'''
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48]

'''1987'''

11. januarja 1987 je v Dražgošah potekala jubilejna 30. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 45. obletnici dražgoške bitke. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske slovesnosti, športna tekmovanja in pohode ter kljub izjemno zahtevnim zimskim razmeram privabila veliko število udeležencev.

Prireditev je zaznamovalo močno sneženje, veter in nizke temperature, ki so spremljali dogajanje v soboto in nedeljo. Snežni metež je spremljal tudi osrednjo nedeljsko slovesnost, vendar so bile vse prireditve uspešno izvedene. Organizatorji so poskrbeli za prevoznost ceste do Dražgoš in splužene najpomembnejše pohodne poti, celotna prireditev pa je minila brez nesreč.

''Športna tekmovanja''

Program se je začel že v soboto s smučarskim biatlonom na 10 kilometrov za ekipe v okviru Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito, ki je poleg Dražgoš potekal še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovem, Žabljaku in Mrkopolju. Biatlon je uvedla Smučarska zveza Jugoslavije na pobudo Sveta Dragovića, Sinka Braca in Miloša Rutarja. To je bila že šestnajsta zaporedna prireditev. Potekala je za Kamnitnikom nad Škofjo Loko. 

V nedeljo je sledilo 16. odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe Slovenije, na katerem so sodelovale tudi ekipe iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. Tekmovanje je potekalo pod geslom »V pohodu na smučeh pripravljeni na boj«.

V Kropi je bilo organizirano 11. patruljno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) pod geslom Po poti heroja Kebeta.

Program so dopolnila še veleslalomska tekmovanja za cicibane in pionirje v Dražgošah pod geslom »V naravi krepimo svoje moči in spoznavamo našo lepo domovino.« Kljub zahtevnim vremenskim razmeram je bila udeležba na vseh tekmovanjih zelo dobra.

''Spominski pohodi''

Pomemben del jubilejne prireditve so ponovno predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev.

Organizirani so bili:

* pohod Po poti Cankarjevega bataljona izpod Pasje ravni v Dražgoše,
* pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju,
* pohod iz Stražišča preko Čepulj in Mohorja,
* pohod iz Nemilj preko Podblice,
* pohod Po poti Škofjeloškega odreda preko Križne gore iz Škofje Loke,
* pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,
* pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna,
* pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope,
* pohod Po poti Prešernove brigade z Jesenovca nad Železniki.

Prireditvi so se pridružili tudi taborniki z orientacijskim pohodom in taborom v Dražgošah.

Posebej odmeven je bil že sedmi pohod izpod Pasje ravni po poti Cankarjevega bataljona, ki velja za enega najzahtevnejših zimskih pohodov v Sloveniji. Kljub snežnemu metežu in mrazu se ga je udeležilo 162 pohodnikov iz različnih krajev Slovenije. Pohod, dolg približno 36 kilometrov, je trajal okoli dvanajst ur in se je zaključil brez nesreč. Organizator Miloš Mrak je poudaril, da so udeleženci s svojo vztrajnostjo in pogumom pomembno prispevali k uspehu jubilejne prireditve.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala 11. januarja 1987 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil predsednik Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan.

V svojem govoru je poudaril, da je bila dražgoška bitka izraz upora slovenskega naroda proti okupatorju in pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je pomen zgodovinskega spomina, odgovornosti do svobode ter odprte in argumentirane javne razprave o družbenih vprašanjih. Poudaril je tudi, da je treba vrednote, za katere so se borili partizani, razumeti v luči demokratičnega dialoga, odgovornosti in skupnega prizadevanja za prihodnost.

Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti.

V kulturnem programu so nastopili pevci in godbeniki iz Železnikov, po zaključku slovesnosti pa so razglasili rezultate športnih tekmovanj ter najboljšim podelili pokale in priznanja.

''Trideset let tradicije''

Jubilejna prireditev je bila tudi priložnost za pogled v zgodovino. Prve prireditve v Dražgošah so bile organizirane 12. januarja 1958, njihova pobudnika pa sta bila Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj in Gorenjska smučarska podzveza. V treh desetletjih so prerasle v eno največjih zimskih spominsko-športnih prireditev v Sloveniji.

Po ocenah organizatorjev je Dražgoše v prvih tridesetih letih obiskalo več kot 120.000 pohodnikov, prireditve pa so skozi leta postajale vse bolj množične in programsko raznolike. Ob 45. obletnici dražgoške bitke je bilo med približno 400 borci Cankarjevega bataljona živih še 49, med njimi 15 dražgoških borcev, ki so se ob tej priložnosti srečali v Škofji Loki.

Posebno mesto v zgodovini prireditev ima partizan Dušan Feldin – Srečko, eden od udeležencev, ki je bil z dražgoškimi prireditvami povezan skoraj vse od njihovega začetka – kot tekmovalec, organizator, vodnik pohodov in kronist. Zbral je obsežno dokumentacijo o vseh dotedanjih prireditvah in večkrat poudaril, da se v Dražgoše vrača predvsem zaradi ohranjanja spomina na narodnoosvobodilni boj ter prenosa teh vrednot na mlajše generacije. Njegovi zapisi in spomini predstavljajo pomemben del zgodovine prireditev Po stezah partizanske Jelovice.

'''Viri'''
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34]
*[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko  tekmovalcev v Dražgošah

'''1988'''

10.	januarja 1988 je v Dražgošah potekala 31. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 46. obletnici dražgoške bitke in spopada Cankarjevega bataljona z nemškimi okupacijskimi silami. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila številne spominske pohode, športna tekmovanja in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah.
Letošnja prireditev je bila posebna predvsem zaradi pomanjkanja snega. Čeprav je bila večina programa načrtovana kot zimska športno-rekreativna prireditev, so bile snežne razmere neustrezne. Nekatera tekmovanja so zato odpovedali ali prilagodili, medtem ko so pohodi kljub zahtevnim razmeram potekali po načrtu. Suho vreme brez snega je omogočilo tudi rekordno udeležbo na nekaterih pohodih.

''Športna tekmovanja''

Program 31. spominske prireditve se je začel že v soboto, 9. januarja, s smučarskim tekom na 10 kilometrov za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito. Tekmovanje je bilo izvedeno na Pokljuki, kjer so bile snežne in vremenske razmere ugodne. Nastopile so ekipe vseh republik, avtonomne pokrajine Vojvodine in JLA, manjkali pa so tekmovalci s Kosova.

Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 17. odprto prvenstvo patrulj Teritorialne obrambe Slovenije. Tekmovanja se je udeležilo 36 patrulj milice, JLA in teritorialne obrambe. Tekmovalci so morali opraviti streljanje z avtomatsko puško, tri kilometre teka po suhem in osem kilometrov teka z vojaškimi smučmi po snegu.

V okviru prireditve je v Kropi potekalo tudi 14. tekmovanje občinskih patrulj ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Patrulje so sestavljali trije mladinci in tri rezervne vojaške starešine. Tekmovanje je povezovalo športne, vojaške in domoznanske naloge: tekmovalci so reševali naloge iz topografije in orientacije, opravljali taktično nalogo, odgovarjali na vprašanja o dražgoški bitki in varstvu okolja, streljali z malokalibrsko puško ter premagali približno devet kilometrov dolgo progo s 400 metri višinske razlike od Krope do Dražgoš.

Zaradi pomanjkanja snega je odpadel veleslalom za cicibane, ki bi moral potekati v Dražgošah. Športni del prireditve je bil tako izveden v precej drugačnih razmerah, kot so jih organizatorji pričakovali, vendar so najpomembnejša tekmovanja kljub temu uspešno izpeljali.

''Spominski pohodi''

Pomemben del 31. spominske prireditve so bili tudi tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizatorji so pripravili številne poti, ki so Dražgoše povezovale z različnimi kraji Gorenjske in spominjale na poti, po katerih so se med narodnoosvobodilnim bojem premikale partizanske enote.

Program je med drugim obsegal:

- pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valtarskega vrha do Dražgoš,

- pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke do Dražgoš,

- pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju prek Jelovice do Dražgoš,

- pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča do Dražgoš,

- pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča od Rudna do Dražgoš,

- pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope oziroma Jamnika do Dražgoš,

- pohod Po poti Prešernove brigade od Prtovča čez Ratitovec v Dražgoše.

Še posebej odmeven je bil nočni pohod Po poti Cankarjevega bataljona. Leta 1988 je bil organiziran že desetič. Pohod je obujal spomin na pot borcev Cankarjevega bataljona, ki so se po bojih na Pasji ravni konec decembra 1941 umaknili proti Selški dolini in Dražgošam, kjer je januarja 1942 prišlo do znamenite dražgoške bitke. Jubilejnega pohoda se je udeležilo več kot 250 ljudi, kar je bilo rekordno število. Pot je bila dolga približno 42 kilometrov in je vodila prek gozdnih stez, samotnih kmetij in vasi Selške doline. 

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost 31. spominske prireditve Po stezah partizanske Jelovice je potekala v nedeljo, 10. januarja 1988, ob 12. uri pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Tone Anderlič, predsednik republiške konference ZSMS.
Anderlič je v svojem govoru izhajal iz pomena zgodovinskega spomina, vendar se je večji del njegovega nastopa nanašal na aktualne družbene in gospodarske razmere v Jugoslaviji. Poudaril je, da poznavanje preteklosti omogoča razumevanje sedanjosti in utrjuje družbo za prihodnost, vendar samo spomin na pretekle dogodke ni dovolj. Po njegovem mnenju je bilo treba na izkušnje preteklosti gledati predvsem kot na spodbudo za reševanje težav sedanjosti.
»Mladim moramo zaupati in verjeti« je bila ena osrednjih misli njegovega nastopa. Anderlič je opozoril, da družba, ki mladim ne omogoča pravočasnega vključevanja in uveljavljanja, izgublja pomemben razvojni potencial.

*[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2]

'''1989'''

8.	januarja 1989 je v Dražgošah potekala 32. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 47. obletnici dražgoške bitke, poljanski vstaji leta 1941 in prazniku občine Škofja Loka. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila množične spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri dražgoškem spomeniku.
Letošnjo prireditev je zaznamovalo nenavadno toplo januarsko vreme. 

''Športna tekmovanja''

Osrednji športni del prireditve sta predstavljali dve tekmovanji, ki sta se začeli v nedeljo zjutraj.
Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 18. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije. Na zahtevnem tekmovanju je nastopilo 35 ekip, med njimi patrulje teritorialne obrambe, JLA in milice oziroma drugih organizacij. Tekmovanje je potekalo v okolici Dražgoš in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, vojaškega znanja in usposobljenosti tekmovalcev.

V Kropi je Športno društvo Plamen organiziralo 13. tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Na tekmovanju je sodelovalo 27 ekip iz vse Slovenije. Tekmovalci so morali na poti od Krope do Dražgoš pokazati znanje taktike, teorije, topografije in streljanja ter uspešno premagati zahtevno progo.

Na osrednji slovesnosti so najboljšim tekmovalcem podelili priznanja in kolajne.

''Spominski pohodi''

Pohodniki so prihajali iz različnih smeri in krajev Gorenjske ter po poteh, povezanih z delovanjem partizanskih enot in narodnih herojev. V Dražgoški osnovni šoli je potekalo tudi srečanje borcev Cankarjevega bataljona z borci drugih partizanskih enot. 

Organizirani so bili:

•	pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš,

•	pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju,

•	pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Kranja oziroma Stražišča,

•	pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke,

•	pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,

•	pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča iz Rudna,

•	pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope,

•	pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 8. januarja 1989, opoldne pri dražgoškem spomeniku. Slavnostni govornik je bil Andrej Verbič. 

[[chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1989_2_L.pdf|»Imamo pravico, da odločamo o svoji usodi«]]

Od 9. do 11. januarja 1942. leta se je 200 borcev Cankarjevega bataljona borilo in izborilo bitko proti močnejšemu sovražniku. Iz maščevanja so Nemci 11. in 12. januarja 1942 ustrelili 42 domačinov, vas pa zravnali z zemljo. Na spomeniku je zapisan verz Ivana Jana-Srečka: »Ko vse se je balo in vse trepetalo, ste vi se uprli, pogledali srepo smrti v obraz! In kar je le tlelo, se je razgorelo, zajelo v svoj ples je sleherno vas.« Bolj kot ogromni spomeniki, nas sporočilo tega verza in živ spomin na dogodke izpred 47 let, opozarjata na usodo generacije, ki je, čeprav mlada, neizkušena, v borbi z močnejšim sovražnikom izbori la bitko, pisala in izpisala strani svoje zgodovine, dosegala in dosegla svoje cilje, zasledovala svoje ideale... Minevajo desetletja, svet in razmere so drugačne. Zavedanje, da se svet ni z nami začel, nam narekuje, da generacije pred nami spoštujemo in smo jim hvaležni. Toda, z enako gorečnostjo, kot cenimo rezultate, si jemljemo tudi pravico, da o svoji usodi, o svojem življenju in delu odločamo sami. Odgovorno želimo izpisati strani svoje zgodovine, postaviti si in dosegati svoje cilje, živeti in izživeti svoje življenje. S svojo drugačnostjo, s svojim znanjem, svežino in močjo želimo dati svoj prispevek družbi, pustiti svoje sledove na široki rimski cesti razvoja človeštva. Jugoslavija je v globoki družbeni, politični, gospodarski krizi... Državljanom popuščajo živci, popušča jim potrpljenje. Ne samo, da ne verjamejo več, tudi poslušati ne želijo več praznih obljub in laži večnih oblastnikov, z obremenjeno in zapackano vestjo, brez ugleda in zaupanja. Končuje se obdobje arbitrarne moči elite, ko se je živelo sicer mirno, a ne var no. Prihaja jutro noči laži, v kateri so vsi videli stati cesarja golega, besede resnice pa si nihče ni drznil spregovoriti. Na očitek, da se v vodstvu mladinske organizacije borimo za oblast, odgovarjamo pritrdilno. Borimo se za oblast skupščine, za ne posredne volitve, za možnost politične konkurence, za možnost izražanja različnosti. Brez tega ni napredka, ni ne svobodne ga posameznika, ne svobodne družbe. Borimo se za oblast, ki jo bodo nadzirali državljani in ne obratno. Čez 10 let, enajst mesecev, 22 dni bo očitno brez našega soglasja človeštvo z lahkotnim plešočim korakom stopilo v 21. stoletje. Na nas je, ali bomo enako storili tudi mi, ali pa bomo še naprej počasi, a vztrajno korakali nazaj v srednji vek. Veliko je bilo storjenega, da bi se ideali starejše generacije pokopali, še več, da se ideali mladi generaciji ne bi nikoli niti rodili. A idealov se ne da izstradati, ne zatreti, ne zapreti. 

Andrej Verbič Dražgoše, 8. 1. 1989

''Priznanja novinarjem''

Na osrednji prireditvi so bila podeljena tudi priznanja novinarjem in fotoreporterjem, ki so dolga leta spremljali prireditve Po stezah partizanske Jelovice.
Priznanja so prejeli Franc Perdan iz Gorenjskega glasa, Slavko Kerševan iz Doma JLA Ljubljana in Stane Škrabar iz RTV Ljubljana. S tem so organizatorji izrazili priznanje njihovemu dolgoletnemu spremljanju dražgoških prireditev in prispevku k ohranjanju njihovega spomina v javnosti.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17]

'''1990'''

7.	januarja 1990 je v Dražgošah potekala 33. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 48. obletnici dražgoške bitke in škofjeloškemu občinskemu prazniku. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah.
Prireditev je potekala v znamenju sončnega, vendar mrzlega in skoraj povsem kopnega zimskega vremena. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila udeležba skromnejša. Kljub temu so organizatorji ocenili, da Dražgoše ostajajo vredne spomina in da morajo tradicionalne prireditve obstati, vendar z vsebino, ki bo bolj prilagojena sodobnemu času.

''Spominski pohodi''

Pohodniki so v Dražgoše prihajali po poteh iz različnih smeri Gorenjske, povezanih s partizanskimi enotami in narodnimi heroji.
Program je obsegal devet pohodov. Najzahtevnejša sta se začela že v noči s sobote, 6. januarja, na nedeljo, 7. januarja. Prvi je vodil od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš po poti Cankarjevega bataljona, drugi pa od Prtovča prek Ratitovca do Dražgoš po poti Prešernove brigade.

Drugi pohodi so bili:

•	pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske prek Jelovice do Dražgoš,

•	pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča, Zgornje Besnice in Nemilj,

•	pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke prek Križne gore in Čepulj,

•	pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,

•	pohod iz Železnikov do Dražgoš,

•	pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope prek Jamnika,

•	pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča prek Ratitovca.

''Športna tekmovanja''

V nedeljo sta potekali dve tradicionalni športni tekmovanji.
V Dražgošah se je ob 8. uri začelo 19. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije, JLA in organov za notranje zadeve. Tekmovanje je potekalo v obliki desetkilometrskega patruljnega teka in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, usposobljenosti in sodelovanja tekmovalcev.
V Kropi je istočasno potekalo tradicionalno tekmovanje tekaških ekip ZSMS in ZRVS, ki se je zaključilo v Dražgošah. 
Športni tekmovanji sta tudi leta 1990 ohranjali povezavo med spominsko prireditvijo, telesno pripravljenostjo in druženjem udeležencev. Najboljšim so na osrednji slovesnosti podelili pokale in kolajne.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost 33. spominske prireditve je potekala 7. januarja 1990 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev.

Prireditev leta 1990 je potekala v času velikih političnih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji. Nastajale so nove politične zveze in stranke, politični prostor se je hitro spreminjal.
Lušina je nove politične zveze in stranke pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja.

''Spomin na Iveta Šubica''

Letošnjo prireditev je posebej zaznamovala smrt Iva Šubica, ki je umrl 29. decembra 1989 v Škofji Loki. 
Ive Šubic je bil nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi.
Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju.
Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah.
Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25]

==Proslave po osamosvojitvi ==

&lt;font color=red&gt;Manjka povzetek o proslavah po 1991.&lt;/font&gt;

'''1992'''

V nedeljo, 12. januarja 1992, je bila napovedana 35. prireditev Po stezah partizanske Jelovice v Dražgošah, posvečena 50. obletnici dražgoške bitke. Komisija za pripravo programa je imela v mislih spomin na ustanovitev štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 v povezavi z mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Janez Lušina, predsednik komisije za pripravo
prireditev, je za sejo pripravil naslednje vsebinske poudarke programa. 50. obletnica dražgoške bitke bo:
*dan športnih prireditev vojske in vseh obrambnih sil Slovenije, 
*dan pohodništva in rekreacije, predvsem dan planincev, tabornikov, kolesarjev, gorskih padalcev in ljudi vseh generacij, ki bodo prišli v Dražgoše,
*za vaščane Dražgoš bo to dan spomina na težke dni, na prestano gorje, na izgubljene svojce.

Geslo prireditve bo: »Partizanski boj za nacionalno svobodo in svobodo človeka sploh je bil enkratno dejanje v zgodovini Slovencev, mejnik, ki ga ne smemo premikati in razvrednotiti, kot tudi ne mejnika boja za samostojno Slovenijo v letu 1991.«

'''Športne prireditve ob 50. obletnici dražgoške bitke:'''
# Odprto smučarsko patruljno prvenstvo enot TO Slovenije s tekom na smučeh in streljanjem. Smučarska proga bo potekala v bližini vasi, ob neugodnih razmerah na Jelovici, strelišče bo pod Bičkovo skalo nad Dražgošami.
# Rekreativni nastopi kolesarjev z gorskimi kolesi iz smeri Kropa, Besnica in Selca.
# Množični pohodi:
:::* Nočno-dnevni pohod Pasja ravan – Breznica – Topolje – Dražgoše
:::* Kranj – Čepulje – Mohor ali Nemilje – Dražgoše
:::* Kropa – Jamnik – Dražgoše
:::* Železniki – Rudno – Dražgoše
:::* Selca – Kališe – Dražgoše
:::* Prtovč – Ratitovec – Dražgoše
::4. Poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore s pristajanjem v okolici spomenika.
::5. Smučarski tek borcev NOV in veteranov na 3-kilometrski progi.

'''Kulturno-spominski del prireditve:'''
* KS Dražgoše - Rudno zaprosi predstavnike Cerkve in naroči mašo zadušnico za vse, ki so bili ustreljeni ali so padli v Dražgošah. Maša naj bi bila v farni cerkvi v Dražgošah okoli 10. ure, da bi bilo možno sodelovanje vseh, ki to želijo. Krajevna skupnost Dražgoše pravočasno vabi na prireditev Dražgošane, ki ne živijo v vasi, oz. so vas zapustili v vojnem času. Dražgošani zagotovijo okrasitev vasi ter možnost dobiti hrano in pijačo proti plačilu.
* Program se odvija pri osnovni šoli v Dražgošah med 11.00 in 12.00 kot sproščeno srečanje vseh udeležencev spominske prireditve. 
* Močnejša delegacija predstavnikov ZB, Cankarjevega bataljona in vaščanov odnese in položi venec padlim za svobodo pri spomeniku. Skupino spremljajo oddelek enote TO, zastave in rog, ki ob polaganju zaigra obredno žalostinko.
* Pozdravne besed vsem udeležencem prireditve nameni domačinka dr. Slavica Pentek - Lotrič.
* Organizator predlaga nekaj kandidatov za slavnostnega govornika: dr. Franceta Bučarja, Igorja Bavčarja in dr. Dimitrija Rupla. Komisija izbor prepusti Republiškemu odboru ZB NOB Slovenije, ki dokončno izbere prvega, dr. Franceta Bučarja. Poanta govora naj bo na dokončnem ovrednotenju bitke, povezano z bojem za samostojno Slovenijo leta 1991.
* Kulturni program: ena do dve partizanski pesmi, po možnosti Partizanskega pevskega zbora, in dve do tri deklamacije s partizansko vsebino (Valič, Maurer ali kdo drug).
* Podelitev medalj in diplom športnikom.

'''Dodatne informacije in predlogi:'''
*Republiški odbor ZB Slovenije se prosi, da motivira občinske odbore ZB za udeležbo na prireditvi 12. januarja 1992
* RTV Slovenije naj bi del dražgoške slovesnosti neposredno prenašal.
* Propagirati praznovanje obletnice prek sredstev obveščanja in še zlasti Republiškega štaba TO s poanto, da je bila NOB predvsem izraz domovinske ljubezni do rodne zemlje in temelj, na katerem se je gradila nova slovenska vojska (TO).
* Prireditev ob osnovni šoli v Dražgošah je obenem počastitev šole, ki je bila odprta leta 1958 kot pomnik, posvečen dražgoški bitki.
* Svečana vabila pripravi Občinski odbor ZB Škofja Loka, pošiljatelj je predsednik Skupščine občine Škofja Loka.
* Prapore uskladiti s časom in novimi ustavnimi predpisi.

'''1993'''

Odbor za organizacijo prireditev Po stezah partizanske Jelovice je 12. oktobra 1993 obravnaval poročilo o organizaciji in izvedbi prireditve, ki je bila 10. januarja tega leta. Na prvi seji je sklenil, da odbor opravi razgovor z vaščani Dražgoš, da bi pridobili njihovo mnenje in gledanje na prireditev. Razgovor je bil opravljen, ni pa zabeležke vsebine. 8. januarja je odbor organiziral koncert Partizanskega pevskega zbora v hotelu Transturist v Škofji Loki, pred tem pa je imel predsednik ZZB NOB Slovenije razgovor s še živečimi borci Cankarjevega bataljona.

Program prireditve je bil tokrat v primerjavi s preteklimi leti precej spremenjen. Zaradi pomanjkanja snega so bila tekmovanja smučarskih veliko šebv ekip TO in Policije prenesena na Pokljuko. Program prireditve je bil popestren še s tekmovanjem kegljačev v Železnikih, z nastopom policijske enote in članov GRS ter nastop balonarjev. Vseh načrtovanih idej in zamisli pa kljub angažiranju odbora ni bilo mogoče uresničiti.

Zbranim na prireditvi ob osrednjem spomeniku sta spregovorila predsednik RS Milan Kučan in dr. Slavica Lotrič Pentek. V kulturnem programu so sodelovali Partizanski pevski zbor, recitator Aleksander Valič in kot povezovalec dramski igralec Jože Logar.

Člani odbora so ugotavljali in predlagali:
* Veliko število natisnjenih vabil »preberi in oddaj naprej« ter plakatov, intervjujev, tiskovnih konferenc, objav v medijih; vse to in lepo vreme je pripomoglo k množični udeležbi na prireditvi.
* Zagotoviti je treba, da bo v prihodnje zemljišče okrog spomenika v času prireditve primerno urejeno (ne bo potreseno s hlevskim gnojem).
* Brezplačno prehrano in napitke omejiti na minimum, kosila po prireditvi naj se ne prireja več.
* Vsebina prireditve pri spomeniku naj ne bi bila več tako trdo partizanska. (PPZ nastopa že tretje leto.)
* V program vključiti Pihalni orkester Alples Železniki ali Pihalni orkester Škofja Loka.
* Občina Škofja Loka naj bi dala pobudo, da se Dražgoše vključi v Svetovno enciklopedijo.
* Odbor naj bi delal vse leto in postoril vse, kar je treba, predvsem zbiranje finančnih sredstev.
* Udeleženci z gorskimi kolesi bodo v prihodnje nastopali kot pohodniki. Vodstvu Kolesarske zveze Slovenije predlagati, da se udeležba na prireditvi vključi v koledar prireditev kot rekreativni pohod in ne kot tekmovanje.

==V novem tisočletju==

V delu.

'''2012'''

V soboto zvečer med enajsto in polnočjo bo krenila kolona več sto pohodnikov od kmetije Košir pod Pasjo ravnjo v dolino, prečila poljansko Soro, se znova vzpela v hrib proti Lubniku, mimo Sv. Tomaža v Selško dolino in čez Mohor v Dražgoše. Dobrih deset ur je do cilja. Letos bo polna luna, večinoma kopna pot in za ta letni čas ne prehud mraz. Vse drugače je bilo pred sedemdesetimi leti, ko se je po srditih spopadih z nemškimi enotami  v Bukovem in Kovskem Vrhu ter na Pasji ravni vodstvo Cankarjevega bataljona odločilo za umik proti Dražgošam. Takrat je bila ostra zima, visok sneg, temperature globoko pod lediščem. Nemško poveljstvo je bilo odločeno zatreti vstajo na Gorenjskem in uničiti partizanske enote. Delno jim je to uspelo, niso pa uničili Cankarjevega bataljona. Po treh dneh hudih bojev v Dražgošah so se znesli nad vaščani. Vas so požgali, jo zravnali z zemljo, 41 domačinov ubili, druge izgnali. V spomin na komaj verjetni gverilski upor v okupirani Evropi in tragedijo vasi pod Jelovico že petinpetdeset let potekajo spominsko-rekreativne prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Osrednji dogodek je vedno na nedeljo okrog 9. januarja, ko so se leta 1941 začeli tridnevni boji v Dražgošah.

Množice pohodnikov se bodo tudi letos zgrinjale iz vseh smeri proti Dražgošam – iz Tržiča, Škofje Loke, Kranja, Krope, Bohinja, iz Železnikov čez Ratitovec. Med tistimi, ki se bodo podali na nočni pohod s Pasje ravni, bo tudi zgodovinar Martin Premk, avtor knjige ''Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941''.  S številnimi pričevanji udeležencev takratnih dogodkov je prikazal razpoloženje ljudi in njihove stiske ob terorju, ki je sledil nemški okupaciji, še zlasti ob izseljevanju družin. Odločitev za upor, vstajo, kot so rekli, je obetala rešitev, saj so verjeli, da bo nemška armada ob spopadu s sovjetskimi silami in izgonu iz okupiranih dežel razpadla, kot je pred tem jugoslovanska kraljeva vojska. Knjiga je opremljena z bogatim slikovnim gradivom in grafikami Iveta Šubica, katerega  90-letnice rojstva se bomo spomnili letos. Slikar je bil udeleženec poljanske vstaje, dražgoških bojev in pokola na Mošenjski planini. Tam nekje med Dražgošami in Mošenjsko planino se je izgubil njegov nahrbtnik in z njim risbe prvih partizanov s kučmami, klobuki in delavskimi kapami. Jih je pa kasneje ustvaril še veliko, posebno kolone v snegu so pretresljivi prikazi utrujenosti in vzdržljivosti ljudi in živali v danes težko predstavljivih razmerah.

V nedeljo bo pred osrednjo slovesnostjo v Dražgošah Martin Premk (po naporni hoji) predstavil svojo raziskavo dogajanj v letu 1941, še posebej poljanske vstaje. Predstavitev bo pred šolo, kamor se stekajo pohodniki in drugi obiskovalci prireditve, preden se odpravijo k spomeniku. Na stojnicah bo knjigo mogoče tudi kupiti, nekaj predstavitev pa bo še sledilo. -- Milena Sitar

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

'''Vabila'''

*2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ]

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.&lt;ref&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]&lt;/ref&gt; Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.&lt;ref&gt;&quot;V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju.&quot; (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) &lt;/ref&gt; 

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to eden od poveljnikov, Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ&lt;ref&gt;V [https://znaci.org/00003/1484.pdf Borcu 1959] piše, da je 4. julija na Lipniški planini govoril Viktor Avbelj.&lt;/ref&gt; 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Andrej Verbič, sekretar ZSMS
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah
z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti
mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB
Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej
poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas,
postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev
gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije.

Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te
prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz
NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali
toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh
slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave
poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane.
Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane,
kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se
uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major
Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih
patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na
katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM
(Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA
na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane
Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala
razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih
težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo
tovarištvo med starejšo in mlado generacijo.

Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj
z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v
Dražgošah.

Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika
v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost
pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz
Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in
recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev
in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih
vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali
najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj
pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje.

Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen
pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu
namenu«.

Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot
doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v
priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v
celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika.
Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim
tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave
je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče
organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in
simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke,
napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno
in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan
štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega,
mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga
domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in
tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc
Kavčič - Veljko, dražgoški borec.

Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog
2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v
Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor
ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino.

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

'''Viri'''

*Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975.
*[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.]

==Umetniške upodobitve==

*Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6]
*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice)
*[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978]
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}

*''Smučarski tek patrol: V spomin n. h. Staneta Žagarja''. 1982, 1983, 1984, 1985, 1987. (Knjižnica Kranj)
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.
*Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini)

*Andrej Pavlovec: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QDOJJK5 Spomenik dražgoški bitki.] ''Loški razgledi'' 23/1. 204&amp;ndash;12. 
* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

'''Video'''

*[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Po stezah partizanske Jelovice 2021. Youtube.]

==Partnerji==
*ZZB in področne ZB
*PZS, planinska društva
*občine: Železniki ...
*Društvo veteranov Sever
*Zveza rezervnih častnikov
*mediji
* ...

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>nhqjd4grvzfy0go4ppswonws8jis7yk</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85665</id>
      <parentid>85664</parentid>
      <timestamp>2026-08-17T06:01:16Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Pokopališče v Dražgošah */</comment>
      <origin>85665</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="255313" sha1="8gchit4dguv7bmuoytw6jjg5vhjb86t" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvodi

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj.  

Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. 

==Dražgoška bitka==

Dražgoška bitka je potekala med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše pod Jelovico. Bila je ena najodmevnejših bitk slovenskega partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in je kasneje postala pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. V njej se je Cankarjev bataljon spopadel z bistveno močnejšimi nemškimi okupacijskimi enotami. Čeprav so se partizani po večdnevnem boju umaknili, je bitka močno vplivala na razvoj odporniškega gibanja in je imela hkrati tragične posledice za domače prebivalstvo.

Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je bilo območje Gorenjske vključeno v nemški okupacijski sistem. Nemške oblasti so izvajale politiko raznarodovanja, izganjale prebivalstvo, prepovedovale uporabo slovenskega jezika in zatirale vsakršno obliko odpora. V takšnih razmerah se je organiziralo partizansko gibanje, katerega pomembna enota na Gorenjskem je bil Cankarjev bataljon.

Konec leta 1941 je bataljon po uspešnih akcijah na širšem gorenjskem območju prišel v Dražgoše. Vas je zaradi lege ob vznožju Jelovice omogočala povezavo z gozdnatim zaledjem, hkrati pa je ponujala možnost oskrbe in zimovanja. Med prebivalci so bila mnenja o navzočnosti partizanov različna. Del vaščanov jih je podpiral, drugi pa so se bali hudega nemškega maščevanja, ki je bilo glede na dotedanjo okupacijsko prakso zelo verjetno.

Nemške oblasti so se na prisotnost partizanov odzvale z obsežno vojaško akcijo. Proti bataljonu so poslale številčno in tehnično precej močnejše enote, opremljene z minometi in topništvom. Boji so se začeli 9. januarja 1942 in trajali tri dni. Partizani so izkoristili razgiban teren, utrjene položaje in dobro poznavanje okolice ter povzročili napadalcem občutne izgube. Kljub temu so bili zaradi premoči nasprotnika prisiljeni v umik na Jelovico, s čimer so se izognili uničenju.

Po umiku partizanov so nemške enote izvedle ostre povračilne ukrepe nad prebivalci Dražgoš. Ustrelile so 41 domačinov, številne prebivalce internirale, vas pa sistematično požgale in porušile. Premoženje prebivalcev je bilo zaplenjeno ali uničeno. 

Vprašanje odgovornosti za trpljenje prebivalcev je bilo predmet razprav že med vojno in še posebej po njej. Vojaški pomen bitke je bil predvsem moralen in političen. Cankarjev bataljon je dokazal, da se lahko partizanske enote več dni uspešno upirajo številčno močnejšemu nasprotniku. To je okrepilo ugled odporniškega gibanja in spodbudilo nadaljnji razvoj partizanskih enot na Slovenskem. Po drugi strani je tragedija Dražgoš opozorila na veliko ceno, ki jo je civilno prebivalstvo plačevalo v razmerah okupacije.

Po vojni so Dražgoše postale eden osrednjih krajev spomina na narodnoosvobodilni boj. Na kraju bitke je bil postavljen velik spomenik, vsako leto tam poteka spominska prireditev. V socialistični Jugoslaviji je bila bitka predstavljena predvsem kot junaški upor proti okupatorju, medtem ko so bila vprašanja posledic za civiliste manj izpostavljena. Dražgoška bitka ostaja eden najpomembnejših dogodkov slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. 

(Enciklopedični povzetek je pomagal oblikovati Chat GPT.)

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,&lt;ref&gt;Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju &quot;ostankov jugoslovanske vojske&quot; v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.&lt;/ref&gt; raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.
&lt;!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --&gt;

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.

Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave do 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

(Milena:) 

Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik  Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije.

Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili  vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. 

Leta 1953, ob 11. obletnici borbe v Dražgošah, so kranjski in radovljiški okrajni odbori organizirali 20 patrulj, ki so obiskovale partizanske družine. V mnogih hišah je donela partizanska pesem, ki so jo nekdanji partizani prepevali skupaj z vaščani.  Na tem  dogodku je prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, da se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo.  

Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. 

Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem  poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. 

{|
|[[File:Prvotni grob padlih Dražgošanov.jpg|thumb|350 px|Prvotni grob padlih Dražgošanov]]
|[[File:Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956.jpg|thumb|500 px|Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956: Franc Selan-Brinca, Marjan Jensterle, Martin Prešern s sinom. Arhiv družine Melink.]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše.

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Okrajni ZB Kranj  napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop.  Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec.

Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino.
Naslednje leto je organizacijo patruljnega teka Po steza partizanske Jelovice izvedla Gorenjska smučarska podzveza, in sicer 9. januarja 1959. Sodelovalo je 14 patrulj, tekmovalna proga je tekla mimo znanih spominskih obeležij na Jelovici. Prvo mesto je  osvojila patrulja TVD Partizan Gorje. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« (Mile Pavlin: '''Po stezah partizanske Jelovice. [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.] 90.) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1959'''

'''Jelovica, 4. julija 1959.''' Na Lipniški planini, sredi prostranih gozdov, se je zbralo nad 11.000 ljudi. Prišli so na proslavo, posvečeno Dnevu borca in 40-letnici ZKJ. Pozdravil jih je predsednik
Okrajnega odbora Zveze borcev tovariš Ivan Bertoncelj - Johan, ki je ob tej priložnosti podelil odlikovanja najzaslužnejšim delavcem na področju izvenarmadne vzgoje. Proslave so se udeležili tudi podpredsednik Izvršnega sveta LRS Viktor Avbelj, generalmajor Radko Vujovič in predsednik OLO Kranj Vinko Hafner.

BREZ VOJNE NAPOVEDI. »Modri« so 3. julija zjutraj brez vojne napovedi iznenada napadli in zavzeli obmejne prehode na Karavankah in Julijskih Alpah. Naše enote na vsej obmejni črti uspešno zadržujejo
sovražnika. Letalstvo »modrih« je zelo aktivno. Na komandi teritorialnih enot za Gorenjsko je proti večeru slišati naslednje poročilo z Jelovice: »Tukaj gozdni čuvaj na Martinčku. Nekako med Lipniško in Mošenjsko planino so neznana letala tik pred nočjo, okrog sedme ure zvečer, spuščala padalce.«
Izvidnica partizanskega odreda »Jelovica« krene takoj na pot in ugotovi, da je »sovražnik« res spustil na Lipniško planino manjšo vojaško enoto. Le-ta je zavzela dominantne položaje na vrhovih. To je verjetno priprava za večji padalski desant naslednjega dne! Komanda partizanskih odredov Gorenjske je takoj ukazala novoformiranim enotam: »V noči od 3. na 4. julij izvršite marš na Jelovico, da uničite
sovražnika na Lipniški planini ter onemogočite morebiten nov desant.«

POHOD. Ko so enote prejele ukaz, so komandirji pričeli zbirati borce in v zgodnjih jutranjih urah
krenili na pohod po stezah partizanske Jelovice, da preženejo »sovražnika« s položajev. In so šli na pohod: odred narodnega heroja Andreja Žvana-Borisa, ki je štel 300 mož, iz Bohinja odred Tomaža Gobca
300 mož, z Jesenic se je dvignila brigada z bataljonom narodnega heroja Jožeta Gregorčiča-Gorenjca in narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža - 1200 ljudi, iz Kranja brigada narodnega heroja Ivana
Slavca-Jokla - 2000 ljudi, iz Radovljice odred narodnega heroja Staneta žagarja - 400 ljudi, iz Škofje Loke odred narodnega heroja Lojzeta Kebeta-Štefana (400 ljudi), iz Tržiča odred Antona štefeta-Kostje
(400) ljudi, četa Blaža Ostrovrharja iz Železnikov (200 ljudi) in Žirovska četa (100 ljudi). Vreme je bilo kot nalašč za pohod. Nebo so pokrivali svinčeni oblaki, kdaj pa kdaj je pokukalo iz njih sonce, ko da bi hotelo vzpodbuditi »partizane«, ki so stopali po partizanskih stezah.

Stari borci so spotoma pripovedovali mladini, kje so bile borbe, kje kurirske postaje, kje zbori političnih aktivistov, kako je bila organizirana obveščevalna služba ... Kaj vse je bilo med narodnoosvobodilno borbo v teh gozdovih, kaj vse je doživela partizanska Jelovica!
Približno ob deseti uri se je začelo spuščanje in prodiranje »sovražne« desantne skupine.
»Naši« so »sovražnika« obkolili. Topovski strel je napovedal pričetek »borbe«. V zrak
je švignila raketa. Oglasili so se rafali šarca, nekje je zaregljal mitraljez. Z vseh strani so »naši« jurišali. Potem so čete, bataljoni in odredi zmagoslavno vkorakali v kotlino in se postrojili pred tribuno.

Komandirji so pokrovitelju proslave, tovarišu Viktorju Avblju, raportirali o pohodu, borbi in zmagi.
Viktor Avbelj je nato spregovoril vsem zbranim udeležencem proslave. [...]  Stane Škrabar ml.: '''Po stezah partizanske Jelovice.''' [https://znaci.org/00003/1484.pdf ''Borec'' 1959.] ''Borec'' 1959.] 366. 

{|
| [[File:Proslava na Lipniški planini 1959.jpg|thumb|S proslave na Jelovici: partizani polagajo vence k spomeniku svojih padlih tovarišev (na Lipniški pl. 1959)]]
| [[File:Proslava na Lipniški planini 1959 02.jpg|thumb|Proslava na Lipniški planini 1959]]
|}

'''1960''' 

'''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
| kipec borca/kurirja za nagrado Po stezah ... 1958
|}

'''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' 

Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

'''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''Odbor za proslavo »Po stezah partizanske Jelovice«''' je izdal pred pohodom »Po stezah partizanske Jelovice« prospekt na 20 straneh. V njem so popisani dogodki zadnjih 100 let na področju Gorenjske, torej razdobje, ko se je začel porajati iz fužinarjev in kovačev delavski razred. Obširno so popisani tudi predvojni napori KP za poživitev boja delavskega razreda proti kapitalističnemn družbenemu redu. Zlasti pa je obširno opisana NOB. Prospekt je opremljen z lepimi fotografijami.  ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961, št. 2.] 173.)

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

'''1965''' 

'''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je
nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem
športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg
tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. 

Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4])

'''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]&lt;/s&gt;

'''1967'''

'''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič
organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih
šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno
pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev
spada v sklop proslav 25-letnice
vstaje in vsakoletne množične
smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je
v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na
Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje.
Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar
je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si
priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor  ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci
osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača
ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto.
Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz
Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. 
Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf]

'''1968'''

'''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih,
utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je
izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije.
Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi
posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih
športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15
kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne
sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih.
Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf]

'''1969'''

'''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme
»Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so
začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme
in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati
predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je
začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ  [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2]

'''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem
je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih 
športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno
pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij.
V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj
številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena
Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici
radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič,
osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem
ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4]

'''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba&quot;.''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki 
sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«.
Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15]

'''1970''' 

'''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi.
Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in
razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem
razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, 
mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko
športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]&lt;/s&gt;

'''1971''' 

'''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh
partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4]

'''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je
bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je
pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take
niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo.

Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane
Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje.

Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko
Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše
je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse
uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani
sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51]

'''1972'''

'''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi
vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko
zapišemo, da nam je bil jasni zimski
dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje.

Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih
je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti.
Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba
pripraviti okrepčila, treba je pripeljati
športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj
primeren je prostor za novo šolo.

Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo.
Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki
pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi
podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani.

Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na 
strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje.

Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili
brezbrižni do skupnosti. 

Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. 
Kljub udeležbi mnogih nekdanjih
borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že
predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb.

Zdaj, ko je proslava za nami, bodo
pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že
zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri
zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali
tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega
odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3]

Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' 
[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]&lt;/s&gt;

Franc Štefe - Miško in Miloš Rutar - Ružo: '''Še enkrat o naših proslavah.''' [...] Letošnja proslava ob 30. obletnici boja v Dražgošah je bila sama po sebi veličastna. Na sami proslavi in na smučarskem tekmovanju »Po stezah partizanske Jelovice« je sodelovalo, oziroma je tekmovalo več kot 1.200 udeležencev, med katerimi so
bili tudi iz drugih republik. Zatorej je bila dražgoška proslava v pravem pomenu največja naša zimskošportna prireditev. Toda kijub temu bi lahko marsikaj očitali organizaciji. Naj naštejemo nekatere pomanjkljivosti:
Zaradi zastoja v prometu se je proslava začela s precejšnjo zamudo, pa tudi govor in kulturni program sta se močno zavlekla. Tekmovalce, ki so morali startati ob določenem času, pa ni nihče pozdravil. Govor in kulturni program sta trajala več kot uro, čeprav je bilo kar precej mraz. Ali ju ne bi mogli skrajšati? Še huje pa je, da je udeležba šolske mladine in delovnih kolektivov na dražgoških proslavah vsako leto precej pičla, čeprav sta tako proslava kot tudi tekmovanje namenjena predvsem mladini. Potrebno bi bilo najti ustrezno rešitev ter doseči večjo udeležbo mladine
in delavcev. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36]

'''1973'''

'''Priznanje jeseniško-bohinjskemu odredu.''' [...] Poveljstvo je posvečalo veliko pozornost tudi utrjevanju telesnih sposobnosti posameznikov in enot, da bi jih usposobilo za najnapornejše naloge. Na številnih pohodih
in smučarskih tekmovanjih so pripadniki pokazali zadovoljivo telesno zmogljivost. Na
lanski prireditvi »Po stezah partizanske Jelovice« so ekipe odreda zasedle 2. in 3. mesto v skupni uvrstitvi ter prvo mesto pri streljanju. Letos so bile ekipe spet najboljše pri streljanju in tretje na patruljnih tekih. [...] Poveljniško osebje je opravilo uspešno več strokovnih seminarjev in vaj. Zlasti pa
se je odlikovalo pri poveljniških vojaških igrah v okviru vaj »Jelovica 72«. [...] Poveljnik odreda Slavko Staroverski je
za svoje delo v odredu prejel zlato plaketo republiškega odbora ZRVS. JOšT ROLc  [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12]

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18]&lt;/s&gt;

'''Podelitev plaket ZZB NOV Jugoslavije.''' Pohod po stezah partizanske Jelovice Škofja Loka [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30]

'''1974'''

'''Sedemnajstič »Po stezah partizanske Jelovice«.'''  V lepem sončnem vremenu se je zbralo nad 400 tekmovalcev, partizanov, vojakov, mladincev in veteranov iz vse Jugoslavije. Najprej je generalpolkovnik Franc Tavčar - Rok sprejel raport nastopajočih, nato so predstavniki družbeno-političnih organizacij
položili vence k spomeniku padlih. Sekretar medobčinskega komiteta ZKS za Gorenjsko Martin Košir je spregovoril domačim gostom in športnikom. V svojem govoru je
orisal navzočim pomen te bitke za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne vojne na
Gorenjskem. Poudaril je dejstvo, da Cankarjev bataljon, ki je bil številčno neprimerno manjši od okupatorskih sil, ni okleval in se ni ustrašil premoči. To je nauk za danes, ko razvijamo koncept splošnega ljudskega odpora: sovražnikova premoč v
številu ni vedno bistvena!

Spored spominskih športnih prireditev je obsegal tekme v biatlonu, kjer je zmagal
med posamezniki Filip Grašič, ekipno pa Slovenija 2 in Alples. V tekmovanju partizanskih enot SLO iz Slovenije so zmagali že drugič zaporedoma Mariborčani. V tekmah za prvenstvo ljubljanskega armadnega področja pa je bila najboljša ekipa iz Tolmina. V tekmovanju patrulj je bila prva ekipa Slovenije, med člani pa ekipa Triglava iz Kranja. Pri tekmovanju mladincev sta bili najboljši ekipi Olimpije iz Ljubljane in Alplesa iz Železnikov. Dražgoškega memoriala so se udeležili slepi smučarji, med katerimi sta zmagala Nace Kanc in Marko Kisovec. Nazadnje je bilo še tekmovanje najstarejših, med katerimi sta zmagala znam smučarski delavec Matevž Kordež in Viktor Brezovšek.

Bile so hude težave s snegom, tako da nekaj dni pred tekmovanjem še ni bilo gotovo, ali spoh bodo tekmovanja. Kljub vsemu je prireditveni odbor prireditev izpeljal v zadovoljstvo vseh. E. šELHAUS [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] (s sliko)

'''Na Bičkovi skali.''' Vsakoletne prireditve »Po poteh partilzanske Jelovice« smo se taborniki in
tabornice odreda Bičkova skala tudi letos udeležili, kakor že vseh dosedanjih. Dne 13. januarja smo se zbrali pred osnovno šolo Franceta Bevka, hukajoč si v roke, kajti bilo je mrzlo nedeljsko jutro. Avtobus ni in ni hotel pripeljati. Končno se je le prikazal in kot bi mignil smo se spravili vanj. Spotoma smo pobrali še tabornice in tabornike Savskega odreda. Po dolgotrajni vožnji, ki smo jo v glavnem prespali, smo končno
le zagledali Dražgoše, obsijane s soncem. Najprej smo se napotili k dražgoški
osnovni šoli, pred katero je bila otvoritvena slovesnost. Po krajšem nagovoru so se proti spomeniku Cankarjevemu bataljonu napotile delegacije - med njimi tudi naša - in položile vence. In nato smo odšli proti Bičkovi skali, katere ime nosi naš partizanski odred. Ker se nismo hoteli preveč naprezati, smo jo hoteli ubrati po bližnjici. Našo namero je preprečil vojak. Ubogali smo ga, kajti varnost je varnost. Tako smo do Bičkove skale gazili visok sneg.

Udiralo se nam je pod nogami in prašilo se je okoli nas, da je bilo vse belo. Do podnožja skale je še nekako šlo, toda morali smo se prebiti tudi čez z gruščem pokrito reber. Le s težavo smo se
dokopali do vrha, kjer smo položili venec in imeli krajšo komemoracijo.
Potem smo se vrnili v vas in si ogledali tekače, udeležence letošnjega tekmovanja »Po poteh partizanske Jelovice«, organiziranega v počastitev dvaintridesete obletnice legendarne dražgoške
bitke. Tudi v nižje ležečo vas Lajše smo šli, kjer smo se v tamkajšnji gostilni za silo ogreli. Po dveh urah smo se odpravili nazaj. Pričakal nas je Blaž. »Le kam ste izginili?« nam je rekel. »Iskali so vas od RTV Ljubljana!« Bilo nam je žal, da smo bili odsotni. Toda - po toči zvoniti je prepozno, kot pravi pregovor. Sicer pa se je približal tudi čas odhoda. V avtobus smo vzeli še makedonske in bosanske smučarje ter se odpeljali. Malo smo se resda stisnili, zato pa je bila pot proti domu le bolj vesela in kratkočasna. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (s sliko)

Ivo Kržišnik: '''Glas svobodne Jelovice.''' Tisočletna Škofja Loka je pred kratkim praznovala svoj občinski praznik, ki ga je posvetila spominu na junaško bitko Cankarjevega bataljona meseca januarja 1942 v Dražgošah. V številne proslave in tekmovanja v počastitev tega praznika se že četrto leto zapored vključujejo tudi škofjeloški taborniki s tradicionalnim zimskim orientacijskim tekmovanjem »Glas svobodne Jelovice«.
Letos so se za to tekmovanje še posebno skrbno pripravili, na pomoč pa sta jim priskočila tudi odsek za narodno obrambo in splošni ljudski odpor pri občinski skupščini Škofja Loka, ki je
priskrbel nepogrešljive zveze UKV, ter občinska skupščina ZMS Škofja Loka, ki je darovala dragocen prehodni
pokal za zmagovalca.

Uspeh ni izostal. Na startu se je 5. januarja zbralo rekordno število ekip. Prišlo jih je kar sedemindvajset, skoraj iz vse Slovenije. Taborniki iz Nove Gorice, Murske Sobote in Novega mesta so prišli že v petek, iz Ljubljane, Vranskega, Tržiča, Žirov, Gorenje vasi pa so prispeli tik pred začetkom tekmovanja. Sodelovale so tudi štiri domače ekipe odreda Svobodni Kamnitnik. Ekipe so bile razdeljene v dve starostni skupini,
prva do petnajstega leta starosti in druga od petnajst let naprej. Tekmovale so lahko moške, ženske ali mešane ekipe; vsaka je štela štiri člane.

Sklepni del tekmovalne poti - tekmovanje sem le spremljal - sem prehodil s fanti ki so narekovali peklensko hitrost. Povedati moram namreč, da je bila to ekipa piratov, lanskoletnih republiških prvakov na repubiškem orientacijskem tekmovanju in udeležencev centralnega orientacijskega tekmovanja. Miha, Boris, Janko in Andrej so bili tako všči v orientiranju, da se jim kar nisem mogel načuditi. Po kratkem opisu kontrolne točke - vpisati so jo morali v poseben dnevnik - smo odšli proti peti kontroli, ki je bila na drugem
bregu Sore. Ker ni bilo daleč naokrog nobenega mostu, smo se odločili, da jo
prebredemo in tako najhitreje najdemo peto kontrolno točko. Čeprav se je mrzla voda kar zažirala v naše noge, smo tudi to oviro preskočili in se kaj hitro znaš1i pri Matjažu in Milošu, ki sta si
grela prezeble roke pri majhnem ognju pri studenčku. Tekmovalci so zabeležili značilnosti mesta, kjer je bila peta kontrolna točka, in potem smo jo hitro mahnili naprej. Na Hribcu, pri lepi cerkvici smo našli šesto kontrolno točko. Toda - kontrola je bila »mrtva«, saj smo našli poleg kontrolne zastavice samo geslo: 9. januar - občinski praznik Škofje Loke.

S tem je bila naša pot praktično sklenjena, kajti v dobrih petih minutah smo bili že na cilju, ki je bil v taborniškem domu. Jaz sem se pošteno upehan najprej napil toplega čaja, ki ga je
pripravila Meta. Fantje so medtem reševali test iz prve pomoči in topografije. Povedali so mi, da jim je šel kar dobro od rok in sedaj so si želeli samo še to, da bi se čim bolje odrezali. Zanje je bilo namreč tekmovanje končano. Ni pa bilo končano za druge, ki so se bolj ali manj zadovoljni vračali
na cilj. Zadnja ekipa je prispela ob pol štirih popoldne in tedaj so pričeli z izračunavanjem rezultatov. Ker je bilo tekmovalcev veliko, se je napovedana slovesna razglasitev rezultatov pomaknila kar za debelo uro naprej.

Prehodna pokala sta osvojila ekipa odreda »Svobodni Kamnitnik« iz Škofja Loke pri starejših in ekipa »Savskega odreda« iz Ljubljane pri mlajših. Letošnje tekmovanje za prehodni pokal Jelovice je odlično uspelo, saj so se ekipe srčno borile. V neugodnem meglenem vremenu pa so morale pokazati tudi, da zares obvladajo osnove orientacije, da so vzdržljive in da jih ne morejo ustaviti naravne ovire. Vse to
pa je pomemben činitelj našega splošnega ljudskega odpora. Žal so se tekmovanja udeležile le taborniške ekipe in zato si bo organizator v prihodnje prizadeval pritegniti k tekmovanju »Glas svobodne Jelovice« tudi ekipe planincev, JLA ter druge. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (o tabornikih)

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4]&lt;/s&gt;

'''ZRVS Radovljica.''' Govorili so tudi o prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. Pokrovitelj bo Mitja Ribičič. Organiziral jo bo občinski odbor ZRVS Radovljica v sodelovanju s športnimi organizacijami in smučarskim klubom Radovljica, za
sodelovanje pa bodo prosili tudi RO ZRVS. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42]

'''Svobodna Jelovica 1975.''' Tokratna prireditev bo še sploh izredno množična, saj
se je bo ude1ežilo več kot 4.000 tekmovalcev in udeležencev pohodov. To bo poleg
vsega drugega tudi prva prireditev v letu 1975 v okviru »Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala« ki bo potekal pod pokroviteljstivom generala armade Nikola Ljubičića. Kot je znano, ta pokal obsega »igmanski pohod«, »Memorial 26 padlih v Mrkopalju«, »Mavrovski memorial« in »Po stezah partizanske Jelovice«, v letu
1975 pa bo dobil še peto prireditev: »Sinjajevinski memorial« v Žabljaku v spomin
na težke borbe črnogorskih partizanov v letu 1942.

Nekaj novosti pa bo tudi na 18. prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. V
tekmovalnem delu bo prvič še mednarodni biatlon - smuški tek ter streljanje s
posebnimi puškami za biatlon -, na katerega so vabljene reprezentance šestih tujih držav, tekmovali pa bosta seveda tudi naša državna reprezentanca ter reprezentanca Jugoslovanske ljudske armade. Med pohodi pa bodo tokrat imeli svojega tudi
rezervni vojaški starešine; udeležile se ga
bodo ekipe iz večjega dela slovenskih občinskih organizacij ZRVS. Najbrž ni treba
posebej povedati, da bodo manjkale ekipe iz tistih delov Slovenije, kjer je smučarski
šport slabo razvit ali ga sploh ni; nemogoče bi bilo od tamkajšnjih rezervnih starešin zahtevati, da se posebej opremijo in izurijo samo za udeležbo na tej prireditvi. Zato pa bo precej občinskih organizacij, kajpak predvsem gorenjskih, poslalo po nekaj ekip. [...] Glavni organizator prireditve je koordinacijski odbor pri republiški konferenci SZDL Slovenije.

Poleg rezervnih vojaških starešin se bodo prireditve udeležili tudi člani drugih organizacij in društev. Planinci se bodo povezali s planinci iz drugih republik ter pripravili pohode prek Jelovice, povzpeli pa se bodo tudi na okoliške vrhove Ratitovec, Kobilica, Partizanski vrh, Blegoš itd.

Prireditve se bodo udeležili taborniki, ki bodo šli na pohode, pripravili pa bodo tudi zimske nastope v duhu svojega programa vzgoje – taborni ogenj, igluje, vaje v orientiranju ipd. Prav posebno obeležje pa žele dati prireditvi slovenski sindikati, ki bodo skušali privabiti k udeležbi ne le člane delovnih kolektivov, temveč kar cele njihove družine. Kot zmeraj doslej bosta sodelovali Jugoslovanska ljudska armada ter milica. Poleg vseh si tudi Alpski letalski center prizadeva, da bi s svojim nastopom popestril prireditev; radi bi spustili padalce, ki so dobro izurjeni, vendar nimajo primernih letal, ki bi lahko vzletela s snežne steze; vendar bodo za letalo prosili naše vojno letalstvo.

Pri udeležencih, predvsem seveda tistih, ki se bodo udeležili pohodov, je seveda največji problem primerna smučarska oprema. Med tekmovalci teh težav ni, saj se večinoma aktivno ukvarjajo s športi, v kakršnih bodo tekmovali, in jim prave opreme kajpak ne manjka. Vsi drugi pa so večinoma »amaterji«, nedeljski smučarji, pa imajo zato le opremo za smuko in veleslalom, se pravi težke moderne čevlje ter varnostne vezi, ki čevlju ne dopuščajo niti milimetra, da bi se ločil od smučke.

S tako opremo pa je težko iti na turne pohode, hoditi s smučmi na nogah navkreber ... Zato bo pač dovoljeno v takih primerih smuči sneti ter si jih naložiti na rame. Prav gotovo pa bodo morali vsi pristojni dejavniki – od proizvajalcev smučarske opreme, posrednikov in prodajalcev in do republike – razmisliti, kako bi bilo moč zdaj drago opremo za turno smučanje bolj približati kupcu, saj se bodo končne koristi pokazale kot na dolgem seznamu – korist bo imel nedeljski smučar, ko mu bo postala dostopna nova oblika rekreativnega športa, korist bodo imele delovne organizacije, kjer je ta nedeljski smučar zaposlen, korist bomo imeli pri pripravah na ljudsko obrambo, ko bomo dobili še enega borca na smučeh, in še in še ...

Čeprav običajno kar pravimo, da je prireditev v Dražgošah, pa v resnici poteka na širšem območju Jelovice, saj zajema kraje Bohinjsko Bistrico, Lancovo, Kropo, Dražgoše, Rudno, Železnike, Selca, Poljane in Škofjo Loko.

In ker je prav zdaj čas, da se ekipe prijavijo odboru te prireditve, bomo na kratko nakazali tekmovanja in pohode, ki se bodo zvrstili 11. in 12. januarja.

V Škofji Loki se bo v soboto, 11. januarja, ob 9. uri začelo 1. mednarodno tekmovanje v biatlonu, 11. republiško prvenstvo v biatlonu in 5. jugoslovanski memorialni pokal pod geslom »MEMORIAL STRELJANIH TALCEV«, na katerega so vabljene ekipe iz ČSSR, ZSSR, Romunije, Poljske, Madžarske, Bolgarije in Italije. Ob istem času bo v Lancovem start smuškega teka učencev in učenk iz športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske ter start veleslaloma učencev in učenk iz istih športnih društev; ti dve tekmovanji se bosta imenovali »Z MNOŽIČNIM ŠPORTOM SE PRIPRAVLJAMO ZA OBRAMBO DOMOVINE«.

Ob 10. uri bo v Dražgošah na Slemenu startalo tekmovanje v veleslalomu in kategorizacijo za cicibane in cicibanke, taborniki pa bodo prikazali ureditev zimskega tabora ter druge svoje spretnosti in znanje. To bo tekmovanje z imenom »SPOZNAVAJMO SLAVNA MESTA IZ NOB«. Ravno takrat se bodo v Kropi začeli smučarski skoki na 40-metrski skakalnici za člane in mladince, v Poljanah pa se bo po 15-metrski skakalnici pognal prvi mlajši pionir; uro kasneje bodo na 35-metrski skakalnici začeli skakati starejši pionirji. Tekmovanje v skokih bo nosilo ime »SPOMIN NA BOJE NOV V POLJANSKI DOLINI«.

V Rudnem pa se bo že ob 8. uri tisto soboto začelo sankaško tekmovanje »SANKANJE – REKREACIJA DELOVNEGA ČLOVEKA« za vse kategorije s tekmovalnimi sanmi na progi Laniše–Rudno.

Sobotno popoldne bo v znamenju partizanskih mitingov. V Železnikih bosta dva za tekmovalce, udeležence pohodov, ki bodo naslednjega dne, za šolsko mladino in domačine. Imeli bodo kulturni program ter zakurili kresove, tedaj pa bodo tudi podelili nagrade in priznanja najboljšim cicibanom, sankačem in biatloncem. V Kropi bosta mitinga za patrulje enot teritorialne obrambe, JLA, milice, za občinske ekipe ZRVS, ki se bodo pomerile prihodnjega dne, ter prav tako za šolsko mladino in prebivalstvo. V Bohinjski Bistrici pa bosta mitinga za udeležence turnega smučarskega pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV«, ki bo v nedeljo.

'''USPEŠEN PRIKAZ ZNANJA, PRIDOBLJENEGA V ŠOLI'''. Nekega četrtka so pobočja Rakitne oživela. S snegom pokrite okoliške planjave so v jutranjem mrazu preplavili dijaki gradbene tehniške šole. Okoli dvesto mladink in mladincev je tega dne prišlo na Rakitno. In kakšen je bil njihov namen?

Želeli so v praksi preizkusiti to, kar so se učili v šoli. Znanje v glavah in skice na papirju so želeli prenesti v naravo. In to jim je v veliki meri uspelo. Jesenska praktična vaja je uspela. Uspeha pa niso bili veseli le dijaki, temveč tudi profesorji; predvsem tov. Lipovec, profesor pouka o obrambi in zaščiti na gradbeni tehniški šoli.

Prav tako pester kot sobotni del prireditve, drugačen pa še bolj množičen bo nedeljski del. Zjutraj ob 7. uri se bo v Kropi najprej začela strokovna analiza taktične naloge na temo »Dražgoška bitka v današnjih razmerah bojevanja«, ob osmih pa bodo že startale patrulje enot teritorialne obrambe, JLA in milice na tekmovanje »V POHODU PRIPRAVLJENI ZA BOJ«. Uro zatem, torej ob devetih, bo start za pohod »PO POTI HEROJA KEBETA« občinskih ekip rezervnih vojaških starešin Slovenije. Ekipe rezervnih starešin bodo imele cilj v Dražgošah, vmes pa bodo imele še dve delovni točki – streljanje ter reševanje taktične naloge, vezane na zimsko bojevanje. Na cilju jih bodo pričakovali med 11. in 12. uro. Ob istem času bodo v Dražgošah čakale na znak za start smučarske patrulje športnih in družbenih organizacij; pol ure za njimi bo start za solo teke članic in mladink, veteranov in slabovidnih. Ob 10. uri bodo taborniki prikazali svoje spretnosti na snegu, ob 12.30 pa bo vaja padalcev-smučarjev iz Alpskega letalskega centra Lesce z zračnim prikazom dražgoške bitke.

Fotograf je prišel na Rakitno prav gotovo prepozno. Slikal je lahko le fante in dekleta, ki so bili že pripravljeni, da se vrnejo domov.

V jutranjih urah se je torej okoli dvesto mladih zbralo na večji jasi sredi rakitniških gozdov. Razdeljeni so bili v sedem vodov. Prva njihova naloga je bila na jasi postaviti zasedo, ki naj bi bila taka, da bi iz nje prizadeli sovražniku čim večje izgube, poleg tega pa bi bil varen tudi umik napadalcev. Seveda, če bi se bilo treba umakniti.

'''ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE V JLA'''. Mladi v uniformi imajo iste cilje.

Načrt statuta organizacije socialistične mladine v JLA je v večini enot naše armade že obdelan. Mladi vojaki so večinoma že seznanjeni z načeli Zveze socialistične mladine. Zato tudi z zanimanjem pričakujejo zvezni kongres mladih, ki bo konec novembra. Ta predkongresni čas smo izkoristili za pogovor z vojaki-mladinci v enoti Živojina Zdravkovića v Ilirski Bistrici.

Na sestankih bi razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti in tako še več prispevali k njenemu uspešnemu delu. Obenem bi lahko razširili tudi stike z mladimi iz Ilirske Bistrice. Za tiste, ki niso člani ZK, bo delo v ZSM dobra priprava za ta velik korak.«

DANILO PERUŠ: »Mislim, da se bom z aktivnim delom v Zvezi socialistične mladine lahko veliko naučil in te izkušnje koristno uporabil, ko se bom vrnil domov in tam nadaljeval z delom.«

Po posvetovanju je bilo sklenjeno, kako naj zasedo postavijo. V zasedo je šel prvi vod, drugi dijaki pa so si jo ogledali in jo ocenili skozi oči sovražnika. Ogled je moral biti zelo natančen, saj je bilo treba videti, ali je zaseda postavljena pravilno. Vse napake, ki so jih opazili pri postavitvi zasede, so si zabeležili in jih bodo v naslednjih urah obravnavali v šoli.

Po končanem ogledu zasede je bil prikazan tudi napad iz zasede. Tokrat se je oglasilo tudi orožje. Po nekajminutnem ognju je sledil še juriš na sovražnika. Bil je uničen.

Zatem so imeli orientacijski pohod. Štirinajst skupin je odšlo s pomočjo skice, na katerih so bili podatki, in s pomočjo busole po azimutu. Pohod je obsegal pobočja in doline Rakitne. Tudi tokrat mladi niso razočarali. Nekateri so prišli, resda precej upehani, na cilj celo predčasno, drugi so zamudili morda kakšno minuto. Toda prišli so vsi. In zopet smo lahko ugotavljali, da znajo znanje, pridobljeno v šoli, uspešno uporabiti tudi na težkem terenu, kot je to Rakitna.

Svoj program pa je določen tudi za Bohinjsko Bistrico. Od tod bodo četrt čez osem krenili z vlakom vsi udeleženci pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV« – 200 planincev, 200 tabornikov, 100 vojakov-planincev, 100 pripadnikov enot teritorialne obrambe in 150 kadetov-miličnikov.

Izstopili bodo v Soteski ter od tam krenili na turni smučarski pohod prek Rovtarice v Dražgoše. V Rudnem se bo ob osmih začelo sankaško tekmovanje vseh kategorij tekmovalcev z navadnimi in samotežnimi sanmi, ob 10. uri pa pohod »PRENAŠAJMO TRADICIJE NOB NA MLADE«, ki se ga bodo udeležili člani združenj borcev s prapori ter mladina; njihov cilj bo v Dražgošah.

MIHAJLO PEJOVSKI: »Dobro bi bilo, da se v delo vključi čim več mladih, saj bi to pomagalo k še večji enotnosti in bojni pripravljenosti enot. Na sestankih bi lahko rešili mnogo vprašanj brez pomoči starešin.«

BOŽO MIŠIĆ: »Delo si lahko predstavljam tako, da bi na sestankih razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti.« 

PETAR NIKOLIĆ, Ilirska Bistrica

Na vrsti je bil še zadnji del jesenske vaje. Prof. Lipovec je prikazal različna eksplozivna sredstva. Tako smo videli, kako eksplodirajo mine, ki so aktivirane na mehanski oziroma električni način. S tem se je vaja tudi končala.

In program za Selce? Ob devetih bodo na pohod »V NARAVI ZBIRAJMO MOČI ZA DELO« krenili člani sindikalnih organizacij z družinami; hodili bodo v smeri čez Kališe proti Dražgošam. Ob pol desetih pa se bo začel pohod »DRAŽGOŠKA BITKA« za šolsko mladino. Odšli bodo čez Kališe in Sleme v Dražgoše.

S tem bodo tekmovanja in pohodi pri kraju. Vse poti bodo vodile v Dražgoše in tako bo tam ob 13.30 osrednja proslava z govorom in kulturnim programom, ob pol treh pa bodo razglasili rezultate tekmovanj ter podelili priznanja in nagrade najbolje uvrščenim tekmovalcem, ekipam in patruljam. MIROSLAV ULČAR [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46]

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48]&lt;/s&gt;

'''1976'''

'''Dražgoše – plamenica upora na Gorenjskem'''. Dražgoše pripravljene čakajo številne obiskovalce in goste, ki bodo letos 22. julija prišli v te kraje. Vas je nova in prerojena. Mlada generacija, nekateri so vojno doživljali kot otroci, mnogi so se rodili šele po vojni, družno in uspešno dela za napredek in razvoj vasi. Rane, ki jih je kruto zasekala vojna, se celijo in ostajajo le še spomin na ceno, s katero je bila plačana naša svoboda.

Ne bomo nikdar pozabili gorja, ki nam je bilo prizadeto, lahko le odpustimo tistim, ki to spoznavajo. Življenje gre svojo pot in delo je edini pravi lek za rane časa. Vsi tisti, ki so v teh povojnih letih delali za obnovo in razvoj Dražgoš, so lahko ponosni na to, kar so naredili in dosegli. 

Misel pa že išče dalje, kajti življenje to zahteva. Praznik, ko bo odkrit veličasten spomenik, je samo kratek počitek na poti razvoja, je samo nova vzpodbuda za jutrišnji delovni dan, ko bo treba položiti še kaj asfalta po vasi, napeljati še kak vodovod, električni daljnovod, izboljšati/obogatiti pouk osnovne šole, popestriti družabno in prosvetno življenje, razviti turistično in gostinsko dejavnost in še kaj.

Dražgoše sredi Selške doline so kraj, kjer je na posebno plastičen način pokazano in dokazano, kako iz polpretekle zgodovine rast novi čas, se razvija in cvete življenje v nov in še lepši jutrišnji dan. Mar se niso tudi tu izpolnile besed partizanskega pesnika: »…za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Resnično, naša svoboda je bila velika zgodovinska možnost za poln razvoj in to možnost smo dodobra izkoristili. -- CIRIL ZUPANC  -- [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] (5. 7. 1976) 

*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52]

== Spomeniki ==

(Milena:)

Borci Cankarjevega bataljona, ki so padli v boju od 9. do11. januarja 1942, in ustreljeni domačini so bili prvotno pokopani v skupno grobišče na starem pokopališču v zaselku Pri Cerkvi v Dražgošah. Pokop so po nemškem ukazu opravili vaščani iz Selc. Pokopanih je bilo 41 pobitih vaščanov in devet padlih cankarjevcev. Grobišče ni imelo ne spomenika, ne plošče, le betonski okvir. 

Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil  prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše. Posvečen je (bil) herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom:

»Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. – 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.

Temu podatku je v Poročilu sledila še želja, da bi v prihodnjem letu le prišlo do dokončne izdelave spomenika vsem žrtvam – padlim partizanom in ubitim vaščanom - za katerega je že izdelan načrt in kipi, vendar ga zaradi pomanjkanja denarja ni mogoče dokončati. Zaradi hrabrosti vasi, ki je bila v celoti požgana, je dolžnost višjih organizacij ZB, da priskočijo na pomoč pri dokončni izdelavi tega spomenika.

Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«.

Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. 
Decembra leta 1958 Gorenjski Glas poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942. Zato bodo domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju.

&lt;!--
Iz Poročila o spomenikih iz NOB  Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše (na Zadnji njivi med zaselkoma Na Pečeh in Pri Cerkvi). Posvečen je bil herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: 

»Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. do 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.« 

Željo vaščanov, da bi dobile spomenik vse  dražgoške žrtve, padli partizani in ubiti vaščani, je poskusil uresničiti Krajevni odbor ZB Dražgoše. Leta 1956 se je dogovoril z arhitektoma Marjanom Šorlijem in Miroslavom Oražmom za izdelavo osnutka grobišča in spomenika. Naročilo sta arhitekta izvedla, potem se je pa zataknilo pri plačilu. Iz razpoložljive dokumentacije je razbrati, da ni bilo jasno dogovorjeno, kdo bi bil investitor.  Načrt je bil torej izdelan, vendar ga ni bilo mogoče realizirati, ker ni bilo plačnika, tega pa ni bilo, ker načrt »ni bil predložen pristojni komisiji pri Glavnem odboru ZB in tudi ne bo odobren, ker naj ne bi odgovarjal svojemu namenu«. Arhitekta sta dobila povrnjene materialne stroške.

Decembra leta 1958  ''Gorenjski glas'' poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik Občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942, zato naj bi domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. 

Julija 1959 je Glavni odbor ZB NOV organiziral posvet o problematiki postavljanja spomenikov in urejanja grobišč. Posvet sta vodila direktor Zavoda za spomeniško varstvo Edo Thurnher in sekretar Glavnega odbora ZB NOV Slovenije Marijan Bertoncelj. Thurnher je spomnil, da se je po osvoboditvi z veliko vnemo delalo na spomenikih, ploščah in obeležjih. Komisija pri Glavnem odboru ZB NOV je opozarjala organizacije, naj prenehajo s to naglico in se prej posvetujejo s strokovnjaki, vendar ni dosti zaleglo. Dela so potekala naprej brez dovoljenja, tako da Glavni odbor večinoma sploh ni bil seznanjen s stanjem na terenu.  

Po poročilih predstavnikov spomeniške komisije okraja Kranj sekretar Glavnega odbora ZB NOV Marijan Bertoncelj ugotavlja, da je spomenikov in plošč res ogromno, se pa ne dela sistematično niti ni dokumentirano. Vsak spomenik nam mora povedati, kaj predstavlja in kakšen je njegov pomen. Spominska plošča pa pove, kaj se je dogajalo na določenem mestu. Opozori še na primere zaraščenih in zapuščenih grobišč zunaj kraja, spomenik se pa odkrije v naselju in se zanj primerno skrbi. V nadaljevanju opozarja na pomen dokumentacije, od katere bo odvisna pridobitev dovoljenja za gradnjo. Če se postavlja spomenik, plošča ali obeležje po utemeljenem predlogu, se bo lahko dovolila gradnja. Dokumentacija je brezpogojna.

Marijan Bertoncelj navede primer Dražgoš: »Tamkaj v vasi stoji skromen spomenik, ki bi pa po veličini te borbe moral biti največji, medtem ko je v Cerkljah v kranjskem okraju postavljen doslej največji spomenik, kljub temu da je bil kraj izrazito belogardističen. Take stvari naj se v bodoče ne dogajajo več. Treba je odpraviti termine in roke o postavljanju spomenikov. Vsaka stvar naj dozori, ker čas je najboljši mojster pri takih stvareh.«

V vsaki občini je treba napraviti pregled grobišč, spomenikov in plošč ter obeležij. Za grobišča določiti človeka, ki bo skrbel zanje, obenem pa je treba dobiti tudi sredstva in to takoj, da se tega človeka plača honorarno ali pa se ga za stalno zaposli. --&gt; 

===Osrednji dražgoški spomenik===

V povojnem obdobju so bili imenovani trije iniciativni odbori za postavitev spomenika v Dražgošah. Vsem odborom je potekel mandat prej, kot so zaradi različnih predlogov prišli do sklepa, kje naj spomenik stoji in kakšen naj bi bil. Že leta 1968 se novinarka ''Gorenjskega glasa''  v svojem prispevku ob obletnici dražgoške bitke sprašuje, kje naj bi postavili spomenik: ali na starem pokopališču, kjer so pokopani ubiti Dražgošani, ali na novem ali pa nekje na sredi poti med Dražgošami Pri Pečeh in onimi Pri Cerkvi, ter zaključi, da kraj prav gotovo zasluži večji spomenik, kot je sedanja spominska plošča. Leta 1972 je bil na ravni občine Škofja Loka sprejet sklep o imenovanju novega iniciativnega odbora za postavitev spomenika, ki je po dolgotrajnih razgovorih šele 29. avgusta    1974 po ogledu najrazličnejših lokacij phhhhotrdil sedanje mesto za postavitev spomenika. Odbor je predlog sprejel in oktobra istega leta imenoval komisijo za razpis internega natečaja. Komisija je povabila k sodelovanju kiparje Stojana Batiča, Janeza Pirnata in Draga Tršarja ter Toneta Logondra. Vsi kiparji so povabilo sprejeli in se po ogledu lokacije o njej pohvalno izrazili. V pristojnosti komisije je bilo tudi imenovanje žirije za ocenitev prispelih osnutkov. Žirija se je sestala 28. marca in 10. aprila 1975 ter ugotovila, da so do razpisanega roka, to je do 15. marca dostavili gradivo prvi trije povabljeni kiparji. Po obširni razpravi se je žirija sporazumno odločila, da predlaga v izvedbo osnutek avtorjev akad. kiparja Stojana Batiča, arhitekta Borisa Kobeta in akad. slikarja Iveta Šubica. 

Na proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda 22. julija 1975  je slavnostni govornik Janko Rudolf, predsednik ZZB NOB Slovenije, vzidal temeljni kamen za spomenik dražgoški bitki in napovedal svečano odkritje na dan vstaje čez leto dni. Vsa ureditvena dela in priprave na vgradnjo temeljnega kamna je opravila mladinska delovna brigada, ki so jo sestavljali  mladinci vseh gorenjskih občin. Pripravljalna dela za gradnjo spomenika so se začela 15. januarja 1976, torej komaj pol leta pred slovesnim odkritjem. Pri delu jih je oviralo slabo vreme, najprej so morali odstraniti sneg, da so lahko začeli napeljevati elektriko in vodovod. Zadnje dni januarja so delavci SGP Tehnik iz Škofje Loke začeli pripravljati temelje za gradnjo. Prvi beton je bil vgrajen že 24. februarja, potem je zaradi slabega vremena prišlo do mnogih zastojev. Tudi po ves teden ni bilo mogoče nadaljevati začetega dela.  Teren je zelo zahteven, potrebne so bile mnoge raziskave tal in priprava drsnega laporskega terena, pomešanega s skalovjem, je bila uspešno. Kot zanimivost velja omeniti, da je v spomenik vgrajenih 500 kubičnih metrov betona ter 40 ton železa.

Spomenik stoji na mestu, ki ga je videti daleč iz doline, hkrati pa je prav s tega mesta izjemno lep razgled. Arhitekt ga je oblikoval kot mogočno slopasto gmoto, ki se preko ozke poti in stopnišča izteka v poseben, z mozaikom označen prostor pod cesto. S tem je dosegel tesno povezanost med spomenikom in okoljem. Spomeniško arhitekturo tvori pet betonski sklopov, ki so v tlorisu razporejeni v obliki peterokrake zvezde – vsa gmota, ki od daleč učinkuje kot kupola s prisekanim vrhom, je po višini razdeljena v tri nivoje. V prvem je osrednji prostor s spominsko ploščo, avtor napisa na njej je akademik Josip Vidmar.

&lt;poem&gt;
V ČAST IN TRAJEN SPOMIN
NA VELIKI BOJ SLOVENSKEGA LJUDSTVA
ZA OBSTOJ IN SVOBODO
NA PADLE
IN PREŽIVELE JUNAKE CANKARJEVEGA BATALJONA,
KI SO 9., 10. IN 11. JANUARJA 1942
NA TEM KRAJU IZBOJEVALI VELIKO ZMAGO 
SLOVENSKI PARTIZANOV 
NAD NACISTIČNIMI KRVNIKI
&lt;/poem&gt;

Na srednji notranji ploščadi je skoncentriran kiparski okras avtorja Stojana Batiča. V sredino prostora je postavil z reliefi okrašeno bronasto žaro (kostnico). Vanjo so oktobra leta 1977 prenesli posmrtne ostanke dražgoški žrtev. V tlorisu gre za trikotnik, na velikih ploskvah so v plitvem reliefu upodobljeni trije pretresljivi in globoko podoživeti prizori: streljanje talcev, prenos ranjenca in skupina žensk, ki so okamenele od groze. Med mogočne peterokotne slope pa je kipar umestil dve skupinski plastiki, ki simbolično ponazarjata obrambo in preboj partizanov. Med figurami je moč razločiti podobe delavca, kmeta, ženske in mladeničev, s čimer je nakazal tudi socialne razsežnosti upora. S klinasto kompozicijo, ki se kot val prebija med slopi proti odprtemu prostoru, pa je kiparju uspelo podoživeti silovitost jurišev in obrambe. Kiparske kompozicije ne odražajo posamičnega resničnega dogodka, ampak so prepesnjena in simbolična podoba najglobljih razsežnosti narodnoosvobodilnega boja. 

Na vrhu je razgledna ploščad. Vse tri nivoje povezujejo spiralasto izpeljane stopnice. [Tu sta tudi dve plošči z osnovnimi podatki o bitki.]

Betonska arhitektura se nato prelije preko odprtega prostora (brežine) do konhe (beseda naj bi izhajala iz grščine in naj bi pomenila polkrožen prostor na tržnici)/svojevrstne niše tik pod dražgoško cesto z razsežno umetniško mozaično podobo, ki jo je oblikoval Ive Šubic. Slikar, tudi sam udeleženec dražgoške bitke in spopada na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki prebil. Umetnik je v obliki kontinuirane pripovedi uporabil deset najznačilnejših  in najbolj pretresljivih prizorov. Prizore (nemško kolono, okupatorjev bes, Bičkovo skalo s portretno podobo legendarnega mitraljezca, goreče hiše, podivjano živino, ki bega med gorečimi hišami, vaščane, obkrožene z nemško soldatesko) in portrete narodnih herojev Tončka Dežmana, Jožeta Gregorčiča in Jaka Bernarda ter legendarnih borcev Franca Bička, Alojza Pečnika in Rudolfa Robnika je nanizal v različni velikostih, vendar v stroge in smiselnem ritmu. 

Pripoved je oblikoval in poudaril z barvo, z žarenjem mozaičnih kamenčkov. Prevladujoč ton je temno rdeča barva z izrazito simbolično vrednostjo (kri, ogenj), ki ji kot nasprotje postavlja mrzlo modrino kot prispodobo zime in mrzlega cinizma okupatorja ter hlada, ki je stiskal duše ljudi med gorečimi domovi. Mozaik v velikosti 8 x 2 metra je po tej Šubičevi predlogi tehnično izdelal mozaicist Alfio Tambosso, ki je bil tudi sam partizan.

Spomenik padlim borcem Cankarjevega bataljona in pobitim vaščanom je bil odkrit 22. julija 1976 na osrednji slovenski proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda. Scenarij za umetniški programje napisal književnik Ivan Jan. Slavnostni govornik je bil predsednik SR Slovenije Sergej Kraigher. Posebnih vabil na proslavo ni bilo, prejel naj bi ga le predsednik SFRJ Josip Broz Tito, ki pa je Dražgoše obiskal naslednje leto.

===Dom Cankarjevega bataljona (Brunarica) ===

Ker je treba spomenik z okolico vzdrževati, skrbeti vse leto za okrasno grmičevje in travnato površino, čistočo, predvsem pa je treba  misliti na postavitev zavetišča, je občinski odbor ZB v Škofji loki 23. februarja 1977 ustanovil Odbor za vzdrževanje dražgoškega spomenika pod pokroviteljstvom lesne industrije Jelovica iz Škofje Loke. Odbor se je takoj lotil postavitve jeloviške brunarice na primernem kraju v bližini spomenika. Najprimernejša lokacija je bila Na bregu ob zadnjem ovinku ceste pred spomenikom. Leto dni je trajal postopek za odkup zemljišča, prepis lastništva in gradbeno dokumentacijo. Pomladi leta 1979 je odbor podpisal pogodbo z Jelovico in 22. julija je  bil Dom Cankarjevega bataljona že svečano odprt. Vsa groba zemeljska dela do temeljne plošče so prostovoljno opravili domačini v organizaciji krajevne skupnosti. Brunarico je izdelala in postavila Jelovica, del notranje opreme so brezplačno prispevali Alples iz Železnikov, Loške tovarne hladilnikov in Iskra-Reteče. 

Dom Cankarjevega bataljona s ploščadjo in parkiriščem je tako postal sestavni del spomenika. V njem so spodaj sanitarije in gostinski prostor, v pritličju prav tako gostinski prostor, v zgornji etaži pa je spominska muzejska zbirka, posvečena Cankarjevemu bataljonu, dražgoški bitki in Dražgošanom.

Brunarica je v večinski lasti ZB za vrednote NOB Škofja Loka in manjšinski KS Dražgoše.  

&lt;hr&gt;

[Naslednje odstavke po pameti vključi v zgornje Milenino besedilo ali umakni v opombe.]

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

'''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal
pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino.
Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig.
Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2]

&quot;V letu 1971 je bil izdelan tudi načrt dražgoškega pomenika.&quot; ([https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14])

Najbrž najpomembnejši kulturno-politični dogodek pa bo, ko bodo v času osrednje proslave v Dražgošah slovesno postavili temeljni kamen za spomenik Cankarjevemu bataljonu. Ideja za to je prišla z republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in so jo vsi organizatorji prireditve toplo pozdravili. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46]

===Drugi dražgoški spomeniki===

Padle domačine in borce so leta 1942 pokopali v skupni grob v bližini stare porušene cerkve. Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta  so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000.

Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. 

Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno.

Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki.

Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba.

Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. 

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45]

===Pokopališče v Dražgošah===

Čeprav so bile leta 1976 žrtve poboja iz skupnega groba pri stari porušeni cerkvi prekopane v grobnico pod spomenikom, njihova imena pa so zapisana na spomeniku pred novo cerkvijo in na mestih smrti, so svojci njihova imena dali vklesati tudi na družinske nagrobnike na novem pokopališču. 

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 01.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lušina in Jožef Lušina (Andrejčkovi)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 02.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez in Vinko Megušar (Kopčovi)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 03.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter in Rafko Prevc (Markovi)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 04.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Jernej Jelenc]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 05.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gregor Šmid (Urbanovi)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 06.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Habjan je padel na Poreznu 1945 [https://www.sistory.si/ww2/6EFC40BE-9ED0-45E5-B759-F6BB7A40027B Sistory,] Ignac, Mihael in Tomaž 12. 1. 1941 (Šimnovi)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 07.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 08.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 09.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 10.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 11.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 12.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 13.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 14.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 15.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 16.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 17.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 18.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 19.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 20.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 21.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

Posamezni pokopani (Suwa, ) niso zapisani na javnih spomenikih, čeprav imajo status žrtev druge svetovne vojne. Presenetljivo veliko je število med vojno pokopanih Dražgošanov, ki niso nasilno umrli in nimajo statusa žrtev druge svetovne vojne.

==Tito v Dražgošah 1977== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena:)

Po cesti, kjer so pozimi 1941/42 ropotale nemške motorizirane vojaške kolone, da bi izvedle napad na Cankarjev bataljon, ki se je po spopadu z  okrepljenimi nemškimi enotami na Pasji ravni v Poljanski dolini zatekel v Dražgoše, da bi tam prezimil, se je 3. maja 1977 pomikala nevsakdanja kolona avtomobilov. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je bil povabljen v Dražgoše na slavnostno odkritje veličastnega spomenika ob dnevu vstaje slovenskega naroda  22. julija 1976. Vendar pa je bilo verjetno to vabilo za organiziranje Titovega obiska prepozno, saj je bila gradnja arhitektonsko, kiparsko, livarsko in likovno zahtevna, časovni okvir realizacije pa zelo tesen. Odkritje spomenika je bilo kljub predsednikovi odsotnosti množično in slovesno z mnogimi spremljevalnimi dogodki.

Dražgoše je Tito s svojim spremstvom obiskal naslednje leto ob prvomajskih praznikih. 1. maja se je udeležil srečanja s kranjskim delavstvom na Joštu pri Kranju, dva dni kasneje pa se je kolona avtomobilov s predsednikom in njegovim spremstvom vila po Selški dolini, da bi spoznali prizorišče legendarne dražgoške bitke. Ob cesti so kolono gostov pozdravljali vaščani, otroci so metali na cesto rumene regratove cvetove.
V Dražgošah sta pred novim mogočnim betonskim spomenikom z bronastimi figurami in pripadajočim mozaikom k predsedniku in njegovi soprogi pristopila avtorja, kipar Stojan Batič in slikar Ive Šubic, domačin iz sosednje Poljanske doline. Kot 19-letni študent akademije  za likovno umetnost v Zagrebu se je že ob poljanski vstaji pridružil partizanom in bil tudi dražgoški borec. Ob ogledu mozaika in slikarjevi interpretaciji pretresljivih prizorov iz bitke je Jovanka Broz prepoznala lik priljubljenega komandanta Jožeta Gregorčiča, Ive Šubic pa je opozoril še na lik junaškega Bernarda s kmečkim klobukom in peterokrako ter na like kmečkih žena iz Dražgoš. Razlagal je postopek ustvarjanja mozaika in govoril o spominih na boj s številčnejšim in bolje opremljenim nasprotnikom. 

Tito se je zanimal za vse podrobnosti takratnega tridnevnega boja z nemškimi enotami, o številu mitraljezov, številu borcev in številu padlih pa tudi o tem, kako so po trdem odporu uspešno izvedli umik preko Jelovice, ki jih je dotlej ščitila s hrbta. Povprašal je še po sestavi nemških enot, ki so napadale Dražgoše, in ko je bil omenjen SS pehotni bataljon iz Celovca, je pripomnil: »Torej tudi naši današnji sosedje Avstrijci.«

Po ogledu spomenika so gostje odšli v gostilno Pri Urbanu. Oktet Jelovica je poskrbel za razpoloženja s pesmimi, ki jih je poznal tudi Tito, nato je sledilo izročanje spominskih daril, zbirka knjig o 1000-letnici  Škofje Loke in spominski album Dražgoše, kolektiv tovarne Šešir je predsedniku podaril dva lovska klobuka, če bo premočil enega, bo ostal suh drugi, in dva velika loška kruhka. 

Po obveznem fotografiranju z domačini in pevci se je Tito s spremstvom malo po 13. uri odpeljal. Ob poti so ga pozdravljali številni učenci in krajani.

==Proslave med 1977 in 1991==

'''Trajen spomin'''. V soboto in nedeljo so partizanske Dražgoše spet slavile, se skupaj z več kot 5.000 udeleženci spominjale herojske dražgoške bitke. Steze partizanske Jelovice so že dvajsetič zapored ponovno oživele, saj so se nekdanji borci Cankarjevega bataljona, enote teritorialne obrambe in milice, pripadniki JLA, taborniki, številni udeleženci NOV in smučarji-tekmovalci, ponovno podali po poteh, ki so preko zasnežene Jelovice in škofjeloških hribov vodile v Dražgoše. Na sklepni slovesnosti pred veličastnim spomenikom dražgoški bitki je Stane Dolanc kot pokrovitelj 20. pohoda »Po stezah partizanske Jelovice« še posebej poudaril, da so take in podobne prireditve, ki se bodo zvrstile v letošnjem letu, posvečene 85-letnici rojstva predsednika Tita in 40-letnici njegovega prihoda na čelo KPJ, dovolj zgovoren dokaz, da so se mlade generacije izobrazile v isti politični smeri in da so vedno pripravljene dati vse za obrambo naše svobode, neodvisnosti, skratka vsega, kar smo si v teh letih uspeli napraviti sami! Cveto Novak, udeleženec dražgoške bitke in borec Cankarjevega bataljona, pa je na svečanosti spregovoril o dogodkih pred 35 leti in o začetkih oboroženega upora in vstaje na Gorenjskem. -- TV 15 13. 1. 1977

'''Pomen dražgoške bitke'''. Na Gorenjskem se je oktobra 1941 večina razdrobljenih partizanskih enot združila v Cankarjev bataljon, ki je potem decembra skupaj z organizacijo na terenu postal nosilec ljudske vstaje. Najprej je razbil oddelek nemške policije v Rovtu nad Selško dolino, potem se je spopadal z Nemci v Poljanski dolini in se 28. decembra po hujšem spopadu z Nemci na območju Pasje ravni s spretnim manevrom vrnil v Selško dolino. V zimskih razmerah  se je naselil v Dražgošah. Hotel se je odpočiti, se urediti, pripraviti na  nove boje in utrditi mlade partizanske vrste. Bataljon je štel tedaj 220 prekaljenih in dobro oboroženih borcev. Vodila sta jih Stane Žagar, organizator komunistične partije in osvobodilnega boja na Gorenjskem, in komandant bataljona Jože Gregorčič, prav tako prekaljen revolucionar in španski borec. Nemci so medtem zbrali močne vojaške in policijske enote in 9. januarja zjutraj napadli Cankarjev bataljon, razporejen po dražgoških zaselkih in utrjenih položajih na dva kilometra dolgi bojni črti v hudem mrazu in visokem snegu.  Šele potem ko so izmučeni in prezebli partizani potrošili že skoraj vse strelivo in ko so gorele že mnoge dražgoške domačije, se je tretjo noč začel partizanski umik v zasnežene strmine Jelovice. Pobesneli napadalci so ubili 41 domačinov, druge so razselili, domačije pa požgali. V borbi je padlo preko 100 Nemcev, vsaj dvakrat toliko pa je bilo ranjenih. Cankarjev bataljon je imel imeli v Dražgošah le devet mrtvih in približno toliko ranjenih. Več žrtev pa je bilo naslednji dan na Mošenjski planini. Nemci so obkolili gozdarsko kočo, kamor so se zatekli utrujeni in premraženi borci Bičkovega voda partizanov. V večurnem boju je padlo 12 partizanov, drugim se je posrečilo prebiti se iz sovražnega obroča. 

Dražgoška bitka je imela tedaj velik pomen za razvoj osvobodilnega gibanja. Zato se, upoštevajoč čas in razmere, v kakršnih je potekala, zagotovo uvršča med največje zmage slovenskih in jugoslovanskih partizanov. Predvsem je treba upoštevati, da je potekala na Gorenjskem, na meji samega rajha in so zato imela tukajšnja dogajanja precejšen odmev, zlasti v sosednji Koroški in Avstriji. Preko Gorenjske so vodile strateško pomembne poti proti Ljubljani in Trstu, ki so jih Nemci za vsako ceno hoteli zavarovati. Precejšen pomen je imela zanje tudi dokaj razvita gorenjska industrija, zlasti jeseniška železarna. Vse to jim je narekovalo, da Gorenjsko napravijo za svojo deželo. Zato so si od vsega začetka zagrizeno prizadevali, da bi uničili partizane in zatrli osvobodilni boj gorenjskega ljudstva. Poleg tega je bila osvobodilna borba očiten dokaz okupatorjeve ranljivosti in uspešnosti partizanskega boja proti okupatorskim silam. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem, povezanim bojem vseh jugoslovanskih narodov in naprednega človeštva, zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator od vsega začetka. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli, da nimajo opravka le s peščico zagrizenih partizanov in komunistov, temveč z dobro organiziranim in trdoživim ljudskim gibanjem, ki ga strahoviti okupatorski teror bolj krepi kot zastrašuje. Zato sta neposredno po decembrski vstaji na Gorenjskem in dražgoški bitki sledili dve važni odločitvi nacističnega vodstva. Za nedoločen čas je bila odložena že napovedana uradna priključitev Gorenjske k nemškemu rajhu in s tem tudi rekrutiranje Gorenjcev v nemško vojsko. Prav tako pa so preložili oziroma spremenili svoj načrt množičnega izseljevanja gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščina na Gorenjskem pospešilo odhod prebivalcev  v partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. To je bil čas, ko so si Nemci podvrgli skoraj vso Evropo, ko so njihove armade prodrle pred Moskvo in Leningrad, ko je Romlova armada uspešno tolkla zaveznike v Afriki in ko so nacisti še trdno verjeli v svojo popolno zmago. Tu, v samem njihovem cesarstvu pa se je peščica partizanov postavila po robu njihovim orjaškim silam in jim s svojo prisotnostjo in moralno močjo rahljala zaupanje v nemško nepremagljivost in uresničljivost neizmernih osvajalskih načrtov. Za tlačeno gorenjsko prebivalstvo pa je bila dražgoška bitka, tako kot vsa osvobodilna borba, očiten dokaz okupatorjeve ranljivost in uspešnosti partizanskega boja. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator. Sicer so pa tudi Nemci zdaj    v veliki meri sprevideli svoj prvotni načrt množičnega izseljevanje gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščinah na Gorenjskem pospešilo množični odhod prebivalstva med partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. 

Vse to potrjuje izreden pomen dražgoške bitke za razvoj osvobodilnega gibanja in s tem tudi za končno osvoboditev naše dežele. Na to naj trajno opominja tudi mogočen spomenik dražgoški bitki sredi zelenega dražgoškega pobočja. -- VINKO HAFNER -- TV 15 12. 1. 1978

'''Po partizanskih stezah'''. O legendarni dražgoški bitki smo se pogovorili januarja na sestanku. Uredili smo stenske časopise s fotografijami in spisi o Dražgošah in borbi Cankarjevega bataljona. Bila je nedelja, 8. januarja, ko smo se ob osmi uri zjutraj zbrali v Kranju. Ker je bilo med nami mnogo medvedkov in čebelic, odraslih tabornikov pa le za vodstvo, smo se do Podblice peljali z avtobusom. Tam smo se taborniki odredov »Stražni ognji«, »Slap Šum«, »Kokrški odred« in mladinci pohodne enote iz Ljubljane, ki nosi ime Franca Rozmana-Staneta, postavili v kolono. Lepo nas je bilo pogledati! Pred nami so mladi taborniki nosili zastave in prapore. Pot je bila zasnežena in precej poledenela. Vsak hip se je kdo zadrsal ali celo telebnil na tla. Drug drugemu smo pomagali. Nalepka tabornikov »Kokrškega odreda« iz Kranja Ker nikakor nismo mogli po rebri navzgor, smo krenili zunaj poti po snežišču. Pot je bila boljša v gozdu, kjer je sneg že skopnel. Sredi jase na grebenu smo se ustavili. Nabrali smo smrečja in spletli vence za spominska obeležja ob poti. Kulturnice so pripravile program. Mravlja je sestavila kratek opis dogodkov, znanih iz narodnoosvobodilnega boja. Opisala nam je bitke na Mohorju, v Dražgošah in na Jelovici. Potem smo se počasi pomikali po gozdni poti naprej, skozi vas Jelenšče  proti Bičkovi skali. Tudi tu smo, kot malo prej sredi jase, počastili spomin na padle, položili venec, spregovorili o dražgoški bitki in izvedli krajši kulturni program. In kakšna je bila pot v Dražgoše? Ledena, da je bilo groza. Zato smo se več vozili sede, kot pa hodili. Tu in tam so za nami prihitele tekmovalne pohodne ekipe, saj smo se tudi mi odpravili na to pot v okviru že tradicionalne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«. Bodrili smo jih z glasnimi vzkliki. V vasi smo se pogreli s čajem in potešili lakoto. Nato pa hitro do spomenika dražgoški bitki. Po osrednji proslavi ob spomeniku je naša kolona krenila skozi vas Dražgoše po cesti proti Jamniku in nazaj v Podblico. Pot je bila še vedno ledena in komandant Dušan je imel kar dosti dela, in če ne bi imeli navodil izvidnice, ki jo je predstavljal tovariš Jože, bi se kaj lahko popeljali po trdi sneženi skorji po strmini. Tako pa je naša kolona stopetdesetih pohodnikov kljub meglenemu dnevu in mrazu srečno prispela s pohoda. V Kranju smo se poslovili in vsak s svojimi spomini odšli proti domovom; najbolj smo bili seveda veseli značk, ki so nam jih podelili člani štaba naše pohodne brigade. -- TABORNIKI IN TABORNICE »KOKRŠKEGA ODREDA«, Kranj -- TV 15 9. 2. 1978

'''POMNIK DRAŽGOŠKI BITKI'''. Že dvaindvajsetič po vrsti je bila minulo nedeljo v Dražgošah pred spomenikom osrednja proslava ob 37. obletnici velike bitke Cankarjevega bataljona. Na tej edinstveni družbenopolitični in športni prireditvi se je zbralo okoli 4000 ljudi, ki so se udeležili številnih športnih tekmovanj in množičnih rekreativnih pohodov. Na prireditvi, ki je bila posvečena tudi 60. obletnici ustanovitve KPJ in SKOJ ter 40. obletnici konstituiranja CK KPJ, je govoril sekretar medobčinskega komiteja ZK za Gorenjsko Zdravko Krvina, ki je med drugim orisal pomen dražgoške bitke za slovenski narodnoosvobodilni boj. Poudaril je, da smo v letu praznovanj zveze komunistov lahko ponosni na dosežene uspehe pri razvijanju našega samoupravnega političnega sistema in pri krepitvi materialne baze. V imenu vseh udeležencev je Zdravko Krvina podprl zamisel, da bi v bližnji prihodnosti pripravili televizijsko nadaljevanko o Dražgoški bitki. -- TV 15 18. 1. 1979

'''1980''' (Marjana)

Dražgoška bitka je tudi skoraj štiri desetletja po koncu druge svetovne vojne ostajala eden najpomembnejših simbolov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Prispevki iz leta 1980 kažejo, da je bila v tedanjem času predstavljena predvsem kot simbol poguma, odpora in narodne enotnosti. Spominske prireditve, veteranska srečanja in množični pohodi niso bili namenjeni zgolj obujanju zgodovinskih dogodkov, temveč predvsem ohranjanju kolektivnega spomina ter prenašanju izkušenj narodnoosvobodilnega boja na mlajše generacije. Dražgoše so tako ostajale eno osrednjih slovenskih spominskih krajev, kjer so se vsako leto srečevali nekdanji borci, domačini, športniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije.

Osrednji dogodek leta 1980 je bila tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je 13. januarja v Dražgoše privabila več tisoč udeležencev. Prireditev je potekala dva dni. V soboto so potekala športna tekmovanja, v nedeljo pa so sledili pohodi in osrednja spominska slovesnost. Po poročanju Gorenjskega glasa se je na sklepni slovesnosti pri spomeniku v Dražgošah zbralo več kot pet tisoč ljudi iz Slovenije in bratskih republik Jugoslavije, ki so se poklonili spominu na dražgoško bitko. Organizatorji so pripravili raznolik program športnih tekmovanj in rekreativnih pohodov, med katerimi so bili smučarski teki, patruljna tekmovanja, sankaške in slalomske preizkušnje ter srečanja tabornikov. Športne prireditve so potekale pod geslom '''»Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo«''', ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Čeprav je imela prireditev izrazit športni značaj, je njen širši pomen presegal tekmovalni vidik, saj je predstavljala predvsem izraz spoštovanja do padlih borcev Cankarjevega bataljona, prebivalcev Dražgoš in vseh žrtev narodnoosvobodilnega boja. Poleg športnikov so se prireditev udeležili planinci, taborniki, pripadniki armade, rezervni vojaški starešine, borci, mladina in številni domačini ter predstavniki drugih republik tedanje Jugoslavije, kar je prireditvi dajalo širši jugoslovanski pomen in poudarjalo razumevanje dražgoške bitke kot skupnega simbola protifašističnega boja. Organizatorji so po zaključku poudarili, da bodo tradicijo nadaljevali tudi v prihodnjih letih, saj je prireditev postala eden najpomembnejših športno-spominskih dogodkov na Gorenjskem in v Sloveniji.

Posebno mesto je imel pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta – Štefana, ki je potekal od Krope do Dražgoš. Tekmovanje je združevalo rezervne vojaške starešine in mladino ter poleg telesne pripravljenosti preverjalo tudi znanje s področja topografije, obrambe in streljanja. Udeleženci so med pohodom obiskali spomenik narodnemu heroju Lojzetu Kebetu, se poklonili njegovemu spominu in s tem simbolično povezali športno dejavnost z ohranjanjem zgodovinskega izročila. Organizatorji so poudarjali, da je namen prireditev utrjevati vezi med starejšo generacijo udeležencev vojne in mladimi ter prenašati vrednote narodnoosvobodilnega boja na prihodnje rodove. Zaključna slovesnost je potekala pri spomeniku v Dražgošah, kjer so se zbrali predstavniki družbenopolitičnih organizacij, veterani in številni obiskovalci. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. 

Leto 1980 so zaznamovala tudi številna srečanja nekdanjih borcev. Na Češnjici so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli pripadniki Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda. Obujali so spomine na vključevanje mladih fantov v partizanske enote leta 1943, na okupatorjeve povračilne ukrepe, množične izselitve družin in žrtve vojne. Srečanje je bilo priložnost za utrjevanje medsebojnih vezi in za razmislek o pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina ter sodelovanja z lokalnimi skupnostmi pri negovanju tradicij narodnoosvobodilnega boja.

Pomen Dražgoš kot kraja zgodovinskega spomina potrjuje tudi obisk delegacije ameriških vojnih veteranov maja 1980. Gostje so si poleg Muzeja ljudske revolucije v Ljubljani ogledali tudi Dražgoše, kar kaže, da je bil kraj prepoznan kot pomembno slovensko spominsko in zgodovinsko središče.

Ob koncu leta so organizatorji že napovedovali naslednji pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki naj bi januarja 1981 potekal ob 39. obletnici dražgoške bitke in 40. obletnici začetka narodnoosvobodilnega boja. Program je ostal zvest tradiciji – patruljni pohod, topografske in taktične naloge, streljanje ter sodelovanje rezervnih vojaških starešin in mladine. S tem so želeli nadaljevati tradicijo povezovanja zgodovinskega spomina, športa in domoljubne vzgoje.

Leto 1980 je v reviji TV 15 zaznamovalo tudi obsežno poročanje o nastajanju filmsko-televizijskega projekta Dražgoška bitka, ki razkriva tudi razvoj javnega diskurza o projektu skozi vse leto. Začetek leta je bil prežet z optimizmom in velikimi pričakovanji ob nastajanju prve slovenske televizijske nadaljevanke o narodnoosvobodilnem boju. V drugi polovici leta pa so se prispevki skoraj izključno osredotočali na organizacijske zaplete, finančne nepravilnosti in vprašanja zgodovinske verodostojnosti. Kljub vse ostrejšim kritikam je v večini objavljenih prispevkov prevladovalo stališče, da je treba projekt dokončati, saj naj bi predstavljal trajen spomenik Dražgoški bitki, njenim udeležencem in zgodovinskemu spominu na narodnoosvobodilni boj.
Prvi zapis o projektu je bil objavljen februarja 1980 pod naslovom »Padla je prva klapa«. Revija je v njem poročala o začetku snemanja dolgo načrtovanega filmskega in televizijskega projekta ter poudarila njegov velik kulturni in zgodovinski pomen. Napovedano je bilo, da bo nastala prva slovenska televizijska nadaljevanka o narodnoosvobodilnem boju, zato so bila pričakovanja tako javnosti kot ustvarjalcev zelo velika. Projekt je bil predstavljen kot pomemben prispevek k ohranjanju spomina na enega ključnih dogodkov slovenske zgodovine.
Vendar se je že jeseni ton poročanja izrazito spremenil. V prispevku »Nekaj misli o snemanju Dražgoške bitke« je avtor opozoril, da se je sprva obetaven in dolgo pričakovani projekt spremenil v »polomijo« oziroma celo »škandal«. Kritike so bile usmerjene predvsem v domnevno zaslužkarstvo posameznikov, previsoke honorarje ter neodgovorno ravnanje z družbenimi sredstvi. Avtor je ob tem poudaril, da bi moral film o enem najpomembnejših dogodkov narodnoosvobodilnega boja nastajati z največjim spoštovanjem do padlih borcev in njihovega zgodovinskega pomena, zato so bile ugotovljene nepravilnosti razumljene kot še posebej problematične.
Podobno kritičen je bil tudi prispevek »Še nekaj o snemanju Dražgoške bitke«, v katerem je udeleženec narodnoosvobodilnega boja izrazil ogorčenje nad načinom izvedbe projekta in razočaranje preživelih dražgoških borcev. Ti po njegovem mnenju niso bili ustrezno vključeni v nastajanje filma, čeprav bi njihovo neposredno poznavanje dogodkov lahko pomembno prispevalo k zgodovinski verodostojnosti prikaza. Zahteval je javno razjasnitev odgovornosti za nastale nepravilnosti ter poudaril, da film ne bi smel biti razumljen zgolj kot umetniški izdelek, temveč kot pomemben zgodovinski spomenik prihodnjim rodovom.
Vprašanje nastajanja filma je obravnaval tudi Svet za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil pri Zvezi združenj borcev NOV Slovenije, ki je v obsežnem programskem dokumentu izpostavil pomen zgodovinske verodostojnosti pri umetniškem prikazovanju narodnoosvobodilnega boja. Poleg opozoril glede drugih filmskih in televizijskih del je posebno pozornost namenil tudi projektu Dražgoška bitka. Svet je poudaril, da mora umetniško delo temeljiti na preverjenih zgodovinskih dejstvih, odgovorni pa morajo zagotoviti tako kakovostno izvedbo kot gospodarno porabo družbenih sredstev. Kljub kritikam je podprl nadaljevanje projekta pod okriljem RTV Ljubljana in pričakoval, da bo film dokončan ob upoštevanju zgodovinske resnice ter ob razumnih stroških.
O projektu so javno spregovorili tudi preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v Domicilnem odboru Cankarjevega bataljona. Pojasnili so, da so zamisel o filmu od začetka podpirali in bili pripravljeni sodelovati pri njegovem nastajanju, vendar njihovo znanje in izkušnje niso bili ustrezno upoštevani. Po vpogledu v scenarij so opozorili na več zgodovinskih netočnosti, vendar na svoje pripombe niso prejeli zadovoljivih odgovorov. Od pristojnih organov so zato zahtevali ugotovitev odgovornosti za organizacijske in finančne nepravilnosti, obenem pa poudarili, da želijo nadaljevanje snemanja in uspešen zaključek projekta, ki bi predstavljal dostojen poklon dražgoški bitki in njenim udeležencem.
Ob koncu leta je revija objavila še širšo razpravo o narodnoosvobodilnem boju v slovenski umetnosti, v kateri so zgodovinarji, literarni zgodovinarji in drugi kulturni ustvarjalci obravnavali tudi ekranizacijo Dražgoške bitke. Razprava je pokazala, da težave pri projektu niso bile razumljene zgolj kot organizacijski ali finančni problem, temveč tudi kot vprašanje odgovornega umetniškega prikaza zgodovinskega spomina. Udeleženci so zato poudarili potrebo po večji zgodovinski verodostojnosti, tesnejšem sodelovanju med ustvarjalci in zgodovinarji ter premišljenem pristopu pri obravnavi tako pomembne teme.

'''1981'''

Leta 1981 je bila v Dražgošah organizirana že 24. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 39. obletnici dražgoške bitke in 40-letnici vstaje narodov in narodnosti Jugoslavije. Prireditev je združila športni, rekreativni in spominski program ter privabila več kot 5.000 udeležencev iz vse Slovenije. Med njimi so bili številni mladi, pionirji, planinci, športniki, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA), Teritorialne obrambe (TO), milice, taborniki, lovci in drugi obiskovalci, ki so v množici prehodili partizanske poti proti Dražgošam. Poseben pečat so dogodku dali tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona ter predstavniki družbenopolitičnega življenja Gorenjske in Slovenije.

Osrednji del prireditve je potekal pri spomeniku v Dražgošah, kjer je zbrane nagovoril predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Vinko Hafner. V govoru je poudaril zgodovinski pomen dražgoške bitke in gorenjske vstaje kot enega ključnih dogodkov narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je, da je Cankarjev bataljon januarja 1942 tri dni kljuboval številčno in tehnično močnejšemu okupatorju ter da je bil pomen dražgoške bitke predvsem moralna zmaga, saj je pokazala, da Gorenjska ni postala pokorna dežela. Ob tem je poudaril dolžnost ohranjanja spomina na padle borce in domačine ter prenašanja njihovega izročila na mlajše rodove. V govoru se je dotaknil tudi nastajanja filmskega in televizijskega projekta o Dražgošah ter izrazil pričakovanje, da bo delo kljub zapletom dokončano kot trajen poklon dražgoškim junakom.

Slovesnost je spremljal kulturni program, sledili pa sta razglasitev rezultatov tekmovanj in podelitev priznanj. Pomemben del prireditve je predstavljalo tudi 10. jubilejno odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, na katerem so poleg enot Teritorialne obrambe sodelovali tudi pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in milice, prvič pa so bili povabljeni tudi predstavniki vseh republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije. Prvenstvo, ki je od leta 1972 preraslo v eno največjih športno-obrambnih prireditev v Sloveniji, je združevalo okoli 500 tekmovalcev v več kot petdesetih patruljah. Poleg športnega pomena je prispevalo k razvoju vojaškega smučanja, preverjanju telesne pripravljenosti in strelskih sposobnosti ter krepitvi sodelovanja med enotami oboroženih sil, hkrati pa je utrjevalo spomin na partizanske tradicije. Posebno mesto je imel tekmovalni pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta, ki je potekal iz Krope prek Jamnika do Dražgoš. V njem so sodelovale združene ekipe Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovalci so se pomerili v reševanju taktičnih in topografskih nalog, preverjanju znanja s področja narodne obrambe, streljanju z malokalibrsko puško ter v sedem kilometrov dolgem pohodu z več kot 470 metri višinske razlike. Na Jamniku so se poklonili spominu narodnega heroja Lojzeta Kebeta, nato pa nadaljevali pot proti cilju v Dražgošah.

Prireditev je spremljal tudi bogat športni in rekreativni program. Poleg tekmovanj v smučarskem teku in sankanju so organizatorji pripravili številne množične pohode iz različnih smeri Gorenjske, med njimi Po poti Cankarjevega bataljona, Po stezah prvih partizanov, Po poti heroja Iva Slavca - Jokla, Po poti Škofjeloškega odreda, Po poti Otona Vrhunca - Blaža ter Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča. Tisoči pohodnikov so po nekdanjih partizanskih poteh prihajali v Dražgoše, kjer so se zbrali na osrednji spominski slovesnosti. Tako je prireditev ponovno potrdila svoj pomen kot ene največjih spominskih, športno rekreativnih in družbenih manifestacij v Sloveniji ter pomembnega prostora ohranjanja zgodovinskega spomina na dražgoško bitko in vrednote narodnoosvobodilnega boja. 

'''1982

'''
Leta 1982 je bila organizirana 25. jubilejna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 10. januarja ob 40. obletnici dražgoške bitke in hkrati predstavljala zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loka. Organizatorji so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah.

Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca - Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca - Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana - Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj.

Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 nosil ime Pokal maršala Tita.

Ob jubileju so se pojavile tudi razprave o prihodnjem razvoju prireditve. Nekateri dolgoletni udeleženci in organizatorji so opozarjali, da prireditve uspešno ohranjajo spomin na narodnoosvobodilni boj, hkrati pa izražali željo po vsebinski prenovi in večji privlačnosti za mlajše generacije. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina.

V istem letu je bil v javnosti večkrat izpostavljen tudi pomen prireditve kot ene osrednjih športno-spominskih manifestacij v Sloveniji. Ob tem so potekale razprave o nedokončanem filmskem projektu Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo vzbujal veliko zanimanja. Nedokončana nadaljevanka Dražgoška bitka je leta 1982 postala ena osrednjih kulturnih polemik, povezanih z upodabljanjem narodnoosvobodilnega boja. Razprave o projektu so odražale širša vprašanja odnosa do zgodovinskega spomina, odgovornosti pri ustvarjanju zgodovinskih vsebin in vloge medijev pri oblikovanju kolektivnega spomina. Po večletnih pripravah in začetku snemanja projekt ni bil dokončan, kar je sprožilo številne razprave med nekdanjimi borci, zgodovinarji, novinarji in širšo javnostjo.

Domicilni odbor Cankarjevega bataljona je januarja 1982 javno opozoril, da o usodi projekta ni bilo podanih jasnih pojasnil. Izrazil je nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja sodelovanja z ustvarjalci nadaljevanke, čeprav so bili nekdanji borci pripravljeni prispevati svoje izkušnje za čim bolj verodostojen prikaz dogodkov. Odbor je zahteval objavo ugotovitev o finančnem poslovanju projekta ter odgovornost vseh, ki so sodelovali pri njegovi izvedbi.

V medijih so se pojavljale informacije, da je bilo posnetih približno 30 odstotkov gradiva, vendar je bilo snemanje zaradi finančnih in organizacijskih težav ustavljeno. Zgrajeni filmski objekti na različnih lokacijah po Gorenjski so ostali neizkoriščeni, projekt pa je postal simbol neuspešno izpeljane in nedokončane televizijske produkcije.

Razprava se je nadaljevala tudi po 40. obletnici dražgoške bitke. V pismih bralcev in javnih odzivih so številni opozarjali, da bi morala biti nadaljevanka dokončana predvsem zaradi zgodovinskega pomena in izobraževalne vrednosti za mlajše generacije. Več avtorjev je zahtevalo ugotovitev odgovornosti za porabo sredstev ter nadaljevanje snemanja.
V reviji Borec je bilo poudarjeno, da bi bilo mogoče številnim polemikam preprečiti z doslednejšim vključevanjem zgodovinske stroke že v fazi priprave scenarija. V javnosti so se tako prepletala vprašanja zgodovinske verodostojnosti, umetniške interpretacije in odgovorne porabe javnih sredstev.

'''1983'''

Leta 1983 je bila v Dražgošah organizirana 26. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 9. januarja ob 41. obletnici dražgoške bitke in občinskem prazniku Škofje Loke. Organizatorji so tudi tokrat pripravili prireditev, ki je združevala športna tekmovanja, množične rekreativne pohode in osrednjo spominsko slovesnost.

Športni program je obsegal tek na 12 kilometrov za Jugoslovanski smučarski pokal Maršal Tito, odprto tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe, na katerem so sodelovale tudi patrulje Jugoslovanske ljudske armade, milice in Teritorialne obrambe iz vse Jugoslavije, ter patruljni tek združenih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovanja so dopolnjevali veleslalom za cicibane in cicibanke ter tekmovanja v sankanju za različne starostne skupine.

Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni spominski pohodi po poteh Cankarjevega bataljona, Škofjeloškega odreda in številnih narodnih herojev. Pohodniki so se podali po poteh od Pasje ravni, Soteske, Stražišča, Škofje Loke, Selc, Rudna in Krope proti Dražgošam. Organizatorji so k udeležbi povabili pripadnike ZRVS, ZSMS, ZZB NOV, šolsko mladino, planince, tabornike, lovce, pripadnike Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter druge obiskovalce.

Osrednja slovesnost je potekala ob spomeniku v Dražgošah, kjer je bil slavnostni govornik član predsedstva Republiškega odbora ZZB NOV Slovenije France Perovšek. Ob tej priložnosti so razglasili rezultate športnih tekmovanj, prireditve pa so se udeležili tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona.

Organizatorji so prireditev označili kot največjo množično smučarsko-rekreativno prireditev v Sloveniji. Kljub takratnim omejitvam pri oskrbi z gorivom so zagotovili organizirane avtobusne prevoze do izhodišč pohodov in pričakovali več tisoč udeležencev, podobno kot v preteklih letih.

V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta.

Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci bodo traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bodo še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9]

'''Bičkova skala'''

&lt;poem&gt;
Ko so fašisti proti Dražgošam drli,
v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,
ste se Cankarjevega bataljona borci vrli
sovragu junaško uprli.
Nad vasico se dviga siva pečina,
ki Nemci so vzeli jo na petelina,
kjer hrabra sta Bička tovariše svoje
bodrila, delila jim zadnje naboje ...
»Le hrabro, tovariši, branite to vas,
ki deželi slovenski ponos je in kras!
Nikdar ne bežite pred temi pesjani,
ki radi živeli bi tu, med gorami.
Verujte, da napočil svobode bo dan,
ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!«
To Bičkove zadnje bile so besede
na skali, s krvjo prepojeni,
ki nosi ponosna njegovo ime
in nas spominja na vojno gorje.
:::[[:w:Jožica Škofic|Guzej Jožica]], 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica&lt;/poem&gt; ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-20J4JRCW ''Gorenjski glas'' 13. jan. 1978])

*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47]

*'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev)
'''1985''' (Ana)

Januarska spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala že osemindvajsetič, je kljub zimskemu mrazu v hribovito vas privabila okoli dva tisoč ljudi. Prireditev je imela tokrat še posebej slovesen pomen, saj so z njo poleg same bitke obeležili tudi štirideseto obletnico osvoboditve. Osrednji poudarek prireditve je bil na prepletu množičnega pohodništva in športnega udejstvovanja, s čimer so organizatorji želeli počastiti spomin na borce Cankarjevega bataljona ter padle domačine.

Udeleženci so se v Dražgoše podali po različnih pešpoteh iz okolice, med drugim iz Soteske, Škofje Loke, Krope in Selc. V Selcih so se pohodnikom pohoda Po poti Otona Vrhunca-Blaža pridružili še Slovenci iz zamejskega Števerjana v Italiji, iz Selc pa je proti Dražgošam krenila tudi deseterica slepih in slabovidnih iz Ljubljane. Med vsemi pa so z izjemno vztrajnostjo izstopalo 142 pohodnikov, ki so svoj podhod pričeli izpod Pasje ravni in so na dolgo in naporno pot skozi visoki sneg krenili že sredi noči.
V okviru 28. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bilo več športnih tekmovanj. 

Že v soboto je potekala ena od treh preizkušenj ekipnega mladinskega tekmovanja v biatlonu za jugoslovanski smučarski pokal maršala Tita (drugi dve tekmovanji sta potekali na Igmanu in Mrkopalju) .
Cicibani in cicibanke so se pomerili v veleslalomu, združeno s pohodom Po poti heroja Kebeta je potekalo 11. republiško orientacijsko-taktično tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS. Šestčlanske ekipe so po streljanju z malokalibrsko puško in reševanju različnih nalog krenile na pohod (tek) od Krope do Dražgoš. V okviru dražgoških prireditev pa je potekalo tudi 14. odprto tekmovanje moških in ženskih smučarskih patrulj enot teritorialne obrambe SR Slovenije. Start in cilj sta bila na vrhu Dražgoške gore. 

Vrhunec dogajanja je predstavljala nedeljska osrednja slovesnost pri spomeniku v Dražgošah, ki so se je poleg slovenskega političnega in vojaškega vrha ter domačinov udeležili tudi zamejski Slovenci iz Italije. Slavnostni govornik Božidar Gorjan - Bogo je v svojem nagovoru med drugim povedal: 
»Mi partizani razumemo pričakovanja in potrebe povojnih rodov, da vedno znova proučujejo novejšo zgodovino tudi s stališča lastnih spoznanj in potreb. Tudi mi smo za to, da je zgodovinska izkušnja, čista in poštena, vedno navzoča pri iskanju poti našega razvoja. Tudi mi smo za to, da se še nedorečene stvari razčistijo do konca. Hitreje kot doslej. Vendar se bomo še naprej odločno upirali poudarjanju slabosti, odpiranju nekaterih poglavij ločeno od celote samo zato, da se na tak način dela prostor za delovanje zunaj naše družbene ureditve in proti njej. Mislim celo, da smo že doslej preveč popuščali tistim posameznikom in organiziranim skupinam, ki sicer v imenu kulture, demokracije in svobode vendarle iščejo samo prostor za ustvarjanje idejne in politične razdvojenosti pri nas. Tako politično tendenciozen pogled nazaj si moramo razlagati samo tako, da nas nosilci teh prizadevanj nočejo spremljati pri poglabljanju in razvoju naše samoupravne demokracije, pri utrjevanju federativne ureditve avnojske Jugoslavije, pri uresničevanju neodvisne in neuvrščene mednarodne politike. Ob današnjih poglobljenih razpravah o nadaljnjih poteh našega razvoja pa lahko ugotovimo, da smo kljub vsem povojnim težavam tudi vsa ta desetletja po vojni ostali dosledni temeljnim načelom Osvobodilne fronte, to je politike, za katero se je naš narod odločil že leta 1941. Ko to ugotavljamo na kraju, kjer se hkrati spominjamo tudi žrtev iz našega NOB in revolucije, to ne pomeni, da si partizanska generacija lasti zasluge za to, da smo zadržali in razvijali vse pridobitve naše revolucije. Zavedamo se, da sta bila za to potrebna predvsem delo in odpovedovanje tudi vseh povojnih rodov. Letos imamo še posebno priložnost, da se spomnimo delovanja vojne generacije. Kajti, prišel je čas, ko redno delovno dobo končujejo še zadnji, najmlajši partizani. Naša povprečna starost bo letos dosegla 68 let. Že nekaj desetletij se borci in aktivisti selimo z našo dejavnostjo v družbenopolitično delo. Tako poskušamo uveljaviti naša stališča v delegatskem sistemu, kjer je povprečna starost delegatov med 35 in 40 let, medtem ko so se v občinskih in republiških izvršnih organih že pred desetletjem skoraj v celoti uveljavili povojni rodovi. Kar pomeni, da se pri delu v družbeno političnih organizacijah in kot borci delegati srečujemo s problemi sedanjega časa. Naš pogled je pri tem obrnjen nazaj samo toliko, kolikor je potrebno, da z izkušnjami pomagamo reševati današnje probleme. Naj zato povem vsem vam, mlajšim pohodnikom in športnikom, ki ste danes zbrani tukaj, da borci poskušamo tudi ob takih priložnostih, kot je današnja, razumeti predvsem potrebe mlajših: po sprostitvi, tovarištvu in življenju v naravi. Skupno z vami želimo posvetiti tudi večjo skrb za čisto in lepo naravo. Tudi svoboda, za katero smo se boje vali, ne more biti prava, če je ne uživamo v lepi in ekološko čisti domovini. Vse generacije se moramo zato bolj odločno zavzemati, da bomo temu vprašanju pri našem delegatskem presojanju in odločanju namenjali še večjo skrb,«

*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42]

'''1986'''

12. januarja 1986 je v Dražgošah potekala že 29. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, s katero so obeležili obletnico legendarne bitke za Dražgoše. Prireditev je združila spominske, športne in rekreativne dogodke ter privabila številne udeležence iz vse Slovenije. Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo opoldne pri spomeniku v Dražgošah.

Zimske razmere so bile ugodne, saj je sneg zapadel že pred novoletnimi prazniki in omogočil izvedbo vseh načrtovanih aktivnosti. Na športnih, rekreativnih in spominskih prireditvah je sodelovalo skoraj 4.000 udeležencev.

''Športna tekmovanja''

Dogajanje se je začelo že v soboto z vrsto športnih tekmovanj. V Dražgošah je potekal 15-kilometrski smučarski tek za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala maršal Tito, ki se je po Dražgošah nadaljeval še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovu, Žabljaku in Mrkopolju.
Ob 8. uri se je v Dražgošah začelo tudi 15. odprto tekmovanje smučarskih patrulj za moške in ženske enote Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije v organizaciji Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko.
V Kropi je v nedeljo potekalo 10. patrolno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), organizirano pod geslom Po poti heroja Kebeta.
Za najmlajše je bilo pripravljeno tekmovanje v veleslalomu za cicibane do enajstega leta starosti, posvečeno junaškemu boju Cankarjevega bataljona.

''Spominski pohodi''

Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev.
Med njimi so bili:

* pohod izpod Pasje ravni v Dražgoše pod geslom Spomin na Poljansko vstajo decembra 1941 – svetel primer neuklonljivosti našega ljudstva, ki se je začel v soboto ob 23. uri in se ga je udeležilo 201 pohodnikov;
* pohod Po poti Gorenjskega odreda od Soteske v Bohinju preko Jelovice v Dražgoše;
* pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla od Stražišča preko Čepulj;
* pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc;
* pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna;
* pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope mimo Jamnika v Dražgoše, ki se je začel po štartu ekip patrolnega tekmovanja.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 12. januarja 1986, opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil generalmajor Edvard Pavčič, komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije.
V kulturnem programu so nastopili Mešani pevski zbor Kulturno-umetniškega društva Bratov Biček iz Dražgoš ter Godba na pihala Alples. Slovesnost se je zaključila z razglasitvijo rezultatov športnih tekmovanj in podelitvijo medalj.

''Pomen Dražgoš in Cankarjevega bataljona''

Generalmajor Edvard Pavčič je v svojem govoru poudaril, da je bil Cankarjev bataljon v času bitke najmočnejša partizanska enota v Sloveniji. Čeprav so morali borci po treh dneh Dražgoše organizirano zapustiti, bataljon ni bil poražen. Umaknil se je po vodih, iz njegovih vrst pa so kasneje nastajale nove partizanske enote. Borci Cankarjevega bataljona so postali pomembni partizanski kadri z visoko moralo in močno zavestjo.
Povedal je: »Na dražgoški množični manifestaciji smo ponovno spoznali in dokazali, da so med nami zakoreninjene vred note, ki prispevajo k ohranjanju revolucionarnih pridobitev in jih prenašajo na mlajše rodove. S takimi prireditvami prav tako prispevamo h krepitvi splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite in dokazujemo, da so ljudje sprejeli avtentični koncept in doktrino ljudske obrambe in družbene samozaščite. Pomembno je še nadaljnje podružbljanje tega področja našega dela, kar ni več le politična parola. Teritorialna obramba ima pomembno vlogo kot del oboroženih sil ne le pri pripravi ljudi na oboroženi boj, ampak tudi pri uresničevanju nalog za zaščito in reševanje ljudi ob naravnih in drugih nesrečah. Kljub sedanjim gospodarskim težavam te naloge uspešno uresničujemo«.  

'''Viri'''
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48]

'''1987'''

11. januarja 1987 je v Dražgošah potekala jubilejna 30. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 45. obletnici dražgoške bitke. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske slovesnosti, športna tekmovanja in pohode ter kljub izjemno zahtevnim zimskim razmeram privabila veliko število udeležencev.

Prireditev je zaznamovalo močno sneženje, veter in nizke temperature, ki so spremljali dogajanje v soboto in nedeljo. Snežni metež je spremljal tudi osrednjo nedeljsko slovesnost, vendar so bile vse prireditve uspešno izvedene. Organizatorji so poskrbeli za prevoznost ceste do Dražgoš in splužene najpomembnejše pohodne poti, celotna prireditev pa je minila brez nesreč.

''Športna tekmovanja''

Program se je začel že v soboto s smučarskim biatlonom na 10 kilometrov za ekipe v okviru Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito, ki je poleg Dražgoš potekal še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovem, Žabljaku in Mrkopolju. Biatlon je uvedla Smučarska zveza Jugoslavije na pobudo Sveta Dragovića, Sinka Braca in Miloša Rutarja. To je bila že šestnajsta zaporedna prireditev. Potekala je za Kamnitnikom nad Škofjo Loko. 

V nedeljo je sledilo 16. odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe Slovenije, na katerem so sodelovale tudi ekipe iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. Tekmovanje je potekalo pod geslom »V pohodu na smučeh pripravljeni na boj«.

V Kropi je bilo organizirano 11. patruljno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) pod geslom Po poti heroja Kebeta.

Program so dopolnila še veleslalomska tekmovanja za cicibane in pionirje v Dražgošah pod geslom »V naravi krepimo svoje moči in spoznavamo našo lepo domovino.« Kljub zahtevnim vremenskim razmeram je bila udeležba na vseh tekmovanjih zelo dobra.

''Spominski pohodi''

Pomemben del jubilejne prireditve so ponovno predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev.

Organizirani so bili:

* pohod Po poti Cankarjevega bataljona izpod Pasje ravni v Dražgoše,
* pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju,
* pohod iz Stražišča preko Čepulj in Mohorja,
* pohod iz Nemilj preko Podblice,
* pohod Po poti Škofjeloškega odreda preko Križne gore iz Škofje Loke,
* pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,
* pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna,
* pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope,
* pohod Po poti Prešernove brigade z Jesenovca nad Železniki.

Prireditvi so se pridružili tudi taborniki z orientacijskim pohodom in taborom v Dražgošah.

Posebej odmeven je bil že sedmi pohod izpod Pasje ravni po poti Cankarjevega bataljona, ki velja za enega najzahtevnejših zimskih pohodov v Sloveniji. Kljub snežnemu metežu in mrazu se ga je udeležilo 162 pohodnikov iz različnih krajev Slovenije. Pohod, dolg približno 36 kilometrov, je trajal okoli dvanajst ur in se je zaključil brez nesreč. Organizator Miloš Mrak je poudaril, da so udeleženci s svojo vztrajnostjo in pogumom pomembno prispevali k uspehu jubilejne prireditve.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala 11. januarja 1987 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil predsednik Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan.

V svojem govoru je poudaril, da je bila dražgoška bitka izraz upora slovenskega naroda proti okupatorju in pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je pomen zgodovinskega spomina, odgovornosti do svobode ter odprte in argumentirane javne razprave o družbenih vprašanjih. Poudaril je tudi, da je treba vrednote, za katere so se borili partizani, razumeti v luči demokratičnega dialoga, odgovornosti in skupnega prizadevanja za prihodnost.

Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti.

V kulturnem programu so nastopili pevci in godbeniki iz Železnikov, po zaključku slovesnosti pa so razglasili rezultate športnih tekmovanj ter najboljšim podelili pokale in priznanja.

''Trideset let tradicije''

Jubilejna prireditev je bila tudi priložnost za pogled v zgodovino. Prve prireditve v Dražgošah so bile organizirane 12. januarja 1958, njihova pobudnika pa sta bila Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj in Gorenjska smučarska podzveza. V treh desetletjih so prerasle v eno največjih zimskih spominsko-športnih prireditev v Sloveniji.

Po ocenah organizatorjev je Dražgoše v prvih tridesetih letih obiskalo več kot 120.000 pohodnikov, prireditve pa so skozi leta postajale vse bolj množične in programsko raznolike. Ob 45. obletnici dražgoške bitke je bilo med približno 400 borci Cankarjevega bataljona živih še 49, med njimi 15 dražgoških borcev, ki so se ob tej priložnosti srečali v Škofji Loki.

Posebno mesto v zgodovini prireditev ima partizan Dušan Feldin – Srečko, eden od udeležencev, ki je bil z dražgoškimi prireditvami povezan skoraj vse od njihovega začetka – kot tekmovalec, organizator, vodnik pohodov in kronist. Zbral je obsežno dokumentacijo o vseh dotedanjih prireditvah in večkrat poudaril, da se v Dražgoše vrača predvsem zaradi ohranjanja spomina na narodnoosvobodilni boj ter prenosa teh vrednot na mlajše generacije. Njegovi zapisi in spomini predstavljajo pomemben del zgodovine prireditev Po stezah partizanske Jelovice.

'''Viri'''
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34]
*[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko  tekmovalcev v Dražgošah

'''1988'''

10.	januarja 1988 je v Dražgošah potekala 31. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 46. obletnici dražgoške bitke in spopada Cankarjevega bataljona z nemškimi okupacijskimi silami. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila številne spominske pohode, športna tekmovanja in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah.
Letošnja prireditev je bila posebna predvsem zaradi pomanjkanja snega. Čeprav je bila večina programa načrtovana kot zimska športno-rekreativna prireditev, so bile snežne razmere neustrezne. Nekatera tekmovanja so zato odpovedali ali prilagodili, medtem ko so pohodi kljub zahtevnim razmeram potekali po načrtu. Suho vreme brez snega je omogočilo tudi rekordno udeležbo na nekaterih pohodih.

''Športna tekmovanja''

Program 31. spominske prireditve se je začel že v soboto, 9. januarja, s smučarskim tekom na 10 kilometrov za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito. Tekmovanje je bilo izvedeno na Pokljuki, kjer so bile snežne in vremenske razmere ugodne. Nastopile so ekipe vseh republik, avtonomne pokrajine Vojvodine in JLA, manjkali pa so tekmovalci s Kosova.

Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 17. odprto prvenstvo patrulj Teritorialne obrambe Slovenije. Tekmovanja se je udeležilo 36 patrulj milice, JLA in teritorialne obrambe. Tekmovalci so morali opraviti streljanje z avtomatsko puško, tri kilometre teka po suhem in osem kilometrov teka z vojaškimi smučmi po snegu.

V okviru prireditve je v Kropi potekalo tudi 14. tekmovanje občinskih patrulj ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Patrulje so sestavljali trije mladinci in tri rezervne vojaške starešine. Tekmovanje je povezovalo športne, vojaške in domoznanske naloge: tekmovalci so reševali naloge iz topografije in orientacije, opravljali taktično nalogo, odgovarjali na vprašanja o dražgoški bitki in varstvu okolja, streljali z malokalibrsko puško ter premagali približno devet kilometrov dolgo progo s 400 metri višinske razlike od Krope do Dražgoš.

Zaradi pomanjkanja snega je odpadel veleslalom za cicibane, ki bi moral potekati v Dražgošah. Športni del prireditve je bil tako izveden v precej drugačnih razmerah, kot so jih organizatorji pričakovali, vendar so najpomembnejša tekmovanja kljub temu uspešno izpeljali.

''Spominski pohodi''

Pomemben del 31. spominske prireditve so bili tudi tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizatorji so pripravili številne poti, ki so Dražgoše povezovale z različnimi kraji Gorenjske in spominjale na poti, po katerih so se med narodnoosvobodilnim bojem premikale partizanske enote.

Program je med drugim obsegal:

- pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valtarskega vrha do Dražgoš,

- pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke do Dražgoš,

- pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju prek Jelovice do Dražgoš,

- pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča do Dražgoš,

- pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča od Rudna do Dražgoš,

- pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope oziroma Jamnika do Dražgoš,

- pohod Po poti Prešernove brigade od Prtovča čez Ratitovec v Dražgoše.

Še posebej odmeven je bil nočni pohod Po poti Cankarjevega bataljona. Leta 1988 je bil organiziran že desetič. Pohod je obujal spomin na pot borcev Cankarjevega bataljona, ki so se po bojih na Pasji ravni konec decembra 1941 umaknili proti Selški dolini in Dražgošam, kjer je januarja 1942 prišlo do znamenite dražgoške bitke. Jubilejnega pohoda se je udeležilo več kot 250 ljudi, kar je bilo rekordno število. Pot je bila dolga približno 42 kilometrov in je vodila prek gozdnih stez, samotnih kmetij in vasi Selške doline. 

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost 31. spominske prireditve Po stezah partizanske Jelovice je potekala v nedeljo, 10. januarja 1988, ob 12. uri pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Tone Anderlič, predsednik republiške konference ZSMS.
Anderlič je v svojem govoru izhajal iz pomena zgodovinskega spomina, vendar se je večji del njegovega nastopa nanašal na aktualne družbene in gospodarske razmere v Jugoslaviji. Poudaril je, da poznavanje preteklosti omogoča razumevanje sedanjosti in utrjuje družbo za prihodnost, vendar samo spomin na pretekle dogodke ni dovolj. Po njegovem mnenju je bilo treba na izkušnje preteklosti gledati predvsem kot na spodbudo za reševanje težav sedanjosti.
»Mladim moramo zaupati in verjeti« je bila ena osrednjih misli njegovega nastopa. Anderlič je opozoril, da družba, ki mladim ne omogoča pravočasnega vključevanja in uveljavljanja, izgublja pomemben razvojni potencial.

*[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2]

'''1989'''

8.	januarja 1989 je v Dražgošah potekala 32. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 47. obletnici dražgoške bitke, poljanski vstaji leta 1941 in prazniku občine Škofja Loka. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila množične spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri dražgoškem spomeniku.
Letošnjo prireditev je zaznamovalo nenavadno toplo januarsko vreme. 

''Športna tekmovanja''

Osrednji športni del prireditve sta predstavljali dve tekmovanji, ki sta se začeli v nedeljo zjutraj.
Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 18. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije. Na zahtevnem tekmovanju je nastopilo 35 ekip, med njimi patrulje teritorialne obrambe, JLA in milice oziroma drugih organizacij. Tekmovanje je potekalo v okolici Dražgoš in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, vojaškega znanja in usposobljenosti tekmovalcev.

V Kropi je Športno društvo Plamen organiziralo 13. tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Na tekmovanju je sodelovalo 27 ekip iz vse Slovenije. Tekmovalci so morali na poti od Krope do Dražgoš pokazati znanje taktike, teorije, topografije in streljanja ter uspešno premagati zahtevno progo.

Na osrednji slovesnosti so najboljšim tekmovalcem podelili priznanja in kolajne.

''Spominski pohodi''

Pohodniki so prihajali iz različnih smeri in krajev Gorenjske ter po poteh, povezanih z delovanjem partizanskih enot in narodnih herojev. V Dražgoški osnovni šoli je potekalo tudi srečanje borcev Cankarjevega bataljona z borci drugih partizanskih enot. 

Organizirani so bili:

•	pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš,

•	pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju,

•	pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Kranja oziroma Stražišča,

•	pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke,

•	pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,

•	pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča iz Rudna,

•	pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope,

•	pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 8. januarja 1989, opoldne pri dražgoškem spomeniku. Slavnostni govornik je bil Andrej Verbič. 

[[chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1989_2_L.pdf|»Imamo pravico, da odločamo o svoji usodi«]]

Od 9. do 11. januarja 1942. leta se je 200 borcev Cankarjevega bataljona borilo in izborilo bitko proti močnejšemu sovražniku. Iz maščevanja so Nemci 11. in 12. januarja 1942 ustrelili 42 domačinov, vas pa zravnali z zemljo. Na spomeniku je zapisan verz Ivana Jana-Srečka: »Ko vse se je balo in vse trepetalo, ste vi se uprli, pogledali srepo smrti v obraz! In kar je le tlelo, se je razgorelo, zajelo v svoj ples je sleherno vas.« Bolj kot ogromni spomeniki, nas sporočilo tega verza in živ spomin na dogodke izpred 47 let, opozarjata na usodo generacije, ki je, čeprav mlada, neizkušena, v borbi z močnejšim sovražnikom izbori la bitko, pisala in izpisala strani svoje zgodovine, dosegala in dosegla svoje cilje, zasledovala svoje ideale... Minevajo desetletja, svet in razmere so drugačne. Zavedanje, da se svet ni z nami začel, nam narekuje, da generacije pred nami spoštujemo in smo jim hvaležni. Toda, z enako gorečnostjo, kot cenimo rezultate, si jemljemo tudi pravico, da o svoji usodi, o svojem življenju in delu odločamo sami. Odgovorno želimo izpisati strani svoje zgodovine, postaviti si in dosegati svoje cilje, živeti in izživeti svoje življenje. S svojo drugačnostjo, s svojim znanjem, svežino in močjo želimo dati svoj prispevek družbi, pustiti svoje sledove na široki rimski cesti razvoja človeštva. Jugoslavija je v globoki družbeni, politični, gospodarski krizi... Državljanom popuščajo živci, popušča jim potrpljenje. Ne samo, da ne verjamejo več, tudi poslušati ne želijo več praznih obljub in laži večnih oblastnikov, z obremenjeno in zapackano vestjo, brez ugleda in zaupanja. Končuje se obdobje arbitrarne moči elite, ko se je živelo sicer mirno, a ne var no. Prihaja jutro noči laži, v kateri so vsi videli stati cesarja golega, besede resnice pa si nihče ni drznil spregovoriti. Na očitek, da se v vodstvu mladinske organizacije borimo za oblast, odgovarjamo pritrdilno. Borimo se za oblast skupščine, za ne posredne volitve, za možnost politične konkurence, za možnost izražanja različnosti. Brez tega ni napredka, ni ne svobodne ga posameznika, ne svobodne družbe. Borimo se za oblast, ki jo bodo nadzirali državljani in ne obratno. Čez 10 let, enajst mesecev, 22 dni bo očitno brez našega soglasja človeštvo z lahkotnim plešočim korakom stopilo v 21. stoletje. Na nas je, ali bomo enako storili tudi mi, ali pa bomo še naprej počasi, a vztrajno korakali nazaj v srednji vek. Veliko je bilo storjenega, da bi se ideali starejše generacije pokopali, še več, da se ideali mladi generaciji ne bi nikoli niti rodili. A idealov se ne da izstradati, ne zatreti, ne zapreti. 

Andrej Verbič Dražgoše, 8. 1. 1989

''Priznanja novinarjem''

Na osrednji prireditvi so bila podeljena tudi priznanja novinarjem in fotoreporterjem, ki so dolga leta spremljali prireditve Po stezah partizanske Jelovice.
Priznanja so prejeli Franc Perdan iz Gorenjskega glasa, Slavko Kerševan iz Doma JLA Ljubljana in Stane Škrabar iz RTV Ljubljana. S tem so organizatorji izrazili priznanje njihovemu dolgoletnemu spremljanju dražgoških prireditev in prispevku k ohranjanju njihovega spomina v javnosti.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17]

'''1990'''

7.	januarja 1990 je v Dražgošah potekala 33. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 48. obletnici dražgoške bitke in škofjeloškemu občinskemu prazniku. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah.
Prireditev je potekala v znamenju sončnega, vendar mrzlega in skoraj povsem kopnega zimskega vremena. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila udeležba skromnejša. Kljub temu so organizatorji ocenili, da Dražgoše ostajajo vredne spomina in da morajo tradicionalne prireditve obstati, vendar z vsebino, ki bo bolj prilagojena sodobnemu času.

''Spominski pohodi''

Pohodniki so v Dražgoše prihajali po poteh iz različnih smeri Gorenjske, povezanih s partizanskimi enotami in narodnimi heroji.
Program je obsegal devet pohodov. Najzahtevnejša sta se začela že v noči s sobote, 6. januarja, na nedeljo, 7. januarja. Prvi je vodil od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš po poti Cankarjevega bataljona, drugi pa od Prtovča prek Ratitovca do Dražgoš po poti Prešernove brigade.

Drugi pohodi so bili:

•	pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske prek Jelovice do Dražgoš,

•	pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča, Zgornje Besnice in Nemilj,

•	pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke prek Križne gore in Čepulj,

•	pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,

•	pohod iz Železnikov do Dražgoš,

•	pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope prek Jamnika,

•	pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča prek Ratitovca.

''Športna tekmovanja''

V nedeljo sta potekali dve tradicionalni športni tekmovanji.
V Dražgošah se je ob 8. uri začelo 19. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije, JLA in organov za notranje zadeve. Tekmovanje je potekalo v obliki desetkilometrskega patruljnega teka in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, usposobljenosti in sodelovanja tekmovalcev.
V Kropi je istočasno potekalo tradicionalno tekmovanje tekaških ekip ZSMS in ZRVS, ki se je zaključilo v Dražgošah. 
Športni tekmovanji sta tudi leta 1990 ohranjali povezavo med spominsko prireditvijo, telesno pripravljenostjo in druženjem udeležencev. Najboljšim so na osrednji slovesnosti podelili pokale in kolajne.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost 33. spominske prireditve je potekala 7. januarja 1990 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev.

Prireditev leta 1990 je potekala v času velikih političnih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji. Nastajale so nove politične zveze in stranke, politični prostor se je hitro spreminjal.
Lušina je nove politične zveze in stranke pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja.

''Spomin na Iveta Šubica''

Letošnjo prireditev je posebej zaznamovala smrt Iva Šubica, ki je umrl 29. decembra 1989 v Škofji Loki. 
Ive Šubic je bil nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi.
Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju.
Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah.
Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25]

==Proslave po osamosvojitvi ==

&lt;font color=red&gt;Manjka povzetek o proslavah po 1991.&lt;/font&gt;

'''1992'''

V nedeljo, 12. januarja 1992, je bila napovedana 35. prireditev Po stezah partizanske Jelovice v Dražgošah, posvečena 50. obletnici dražgoške bitke. Komisija za pripravo programa je imela v mislih spomin na ustanovitev štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 v povezavi z mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Janez Lušina, predsednik komisije za pripravo
prireditev, je za sejo pripravil naslednje vsebinske poudarke programa. 50. obletnica dražgoške bitke bo:
*dan športnih prireditev vojske in vseh obrambnih sil Slovenije, 
*dan pohodništva in rekreacije, predvsem dan planincev, tabornikov, kolesarjev, gorskih padalcev in ljudi vseh generacij, ki bodo prišli v Dražgoše,
*za vaščane Dražgoš bo to dan spomina na težke dni, na prestano gorje, na izgubljene svojce.

Geslo prireditve bo: »Partizanski boj za nacionalno svobodo in svobodo človeka sploh je bil enkratno dejanje v zgodovini Slovencev, mejnik, ki ga ne smemo premikati in razvrednotiti, kot tudi ne mejnika boja za samostojno Slovenijo v letu 1991.«

'''Športne prireditve ob 50. obletnici dražgoške bitke:'''
# Odprto smučarsko patruljno prvenstvo enot TO Slovenije s tekom na smučeh in streljanjem. Smučarska proga bo potekala v bližini vasi, ob neugodnih razmerah na Jelovici, strelišče bo pod Bičkovo skalo nad Dražgošami.
# Rekreativni nastopi kolesarjev z gorskimi kolesi iz smeri Kropa, Besnica in Selca.
# Množični pohodi:
:::* Nočno-dnevni pohod Pasja ravan – Breznica – Topolje – Dražgoše
:::* Kranj – Čepulje – Mohor ali Nemilje – Dražgoše
:::* Kropa – Jamnik – Dražgoše
:::* Železniki – Rudno – Dražgoše
:::* Selca – Kališe – Dražgoše
:::* Prtovč – Ratitovec – Dražgoše
::4. Poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore s pristajanjem v okolici spomenika.
::5. Smučarski tek borcev NOV in veteranov na 3-kilometrski progi.

'''Kulturno-spominski del prireditve:'''
* KS Dražgoše - Rudno zaprosi predstavnike Cerkve in naroči mašo zadušnico za vse, ki so bili ustreljeni ali so padli v Dražgošah. Maša naj bi bila v farni cerkvi v Dražgošah okoli 10. ure, da bi bilo možno sodelovanje vseh, ki to želijo. Krajevna skupnost Dražgoše pravočasno vabi na prireditev Dražgošane, ki ne živijo v vasi, oz. so vas zapustili v vojnem času. Dražgošani zagotovijo okrasitev vasi ter možnost dobiti hrano in pijačo proti plačilu.
* Program se odvija pri osnovni šoli v Dražgošah med 11.00 in 12.00 kot sproščeno srečanje vseh udeležencev spominske prireditve. 
* Močnejša delegacija predstavnikov ZB, Cankarjevega bataljona in vaščanov odnese in položi venec padlim za svobodo pri spomeniku. Skupino spremljajo oddelek enote TO, zastave in rog, ki ob polaganju zaigra obredno žalostinko.
* Pozdravne besed vsem udeležencem prireditve nameni domačinka dr. Slavica Pentek - Lotrič.
* Organizator predlaga nekaj kandidatov za slavnostnega govornika: dr. Franceta Bučarja, Igorja Bavčarja in dr. Dimitrija Rupla. Komisija izbor prepusti Republiškemu odboru ZB NOB Slovenije, ki dokončno izbere prvega, dr. Franceta Bučarja. Poanta govora naj bo na dokončnem ovrednotenju bitke, povezano z bojem za samostojno Slovenijo leta 1991.
* Kulturni program: ena do dve partizanski pesmi, po možnosti Partizanskega pevskega zbora, in dve do tri deklamacije s partizansko vsebino (Valič, Maurer ali kdo drug).
* Podelitev medalj in diplom športnikom.

'''Dodatne informacije in predlogi:'''
*Republiški odbor ZB Slovenije se prosi, da motivira občinske odbore ZB za udeležbo na prireditvi 12. januarja 1992
* RTV Slovenije naj bi del dražgoške slovesnosti neposredno prenašal.
* Propagirati praznovanje obletnice prek sredstev obveščanja in še zlasti Republiškega štaba TO s poanto, da je bila NOB predvsem izraz domovinske ljubezni do rodne zemlje in temelj, na katerem se je gradila nova slovenska vojska (TO).
* Prireditev ob osnovni šoli v Dražgošah je obenem počastitev šole, ki je bila odprta leta 1958 kot pomnik, posvečen dražgoški bitki.
* Svečana vabila pripravi Občinski odbor ZB Škofja Loka, pošiljatelj je predsednik Skupščine občine Škofja Loka.
* Prapore uskladiti s časom in novimi ustavnimi predpisi.

'''1993'''

Odbor za organizacijo prireditev Po stezah partizanske Jelovice je 12. oktobra 1993 obravnaval poročilo o organizaciji in izvedbi prireditve, ki je bila 10. januarja tega leta. Na prvi seji je sklenil, da odbor opravi razgovor z vaščani Dražgoš, da bi pridobili njihovo mnenje in gledanje na prireditev. Razgovor je bil opravljen, ni pa zabeležke vsebine. 8. januarja je odbor organiziral koncert Partizanskega pevskega zbora v hotelu Transturist v Škofji Loki, pred tem pa je imel predsednik ZZB NOB Slovenije razgovor s še živečimi borci Cankarjevega bataljona.

Program prireditve je bil tokrat v primerjavi s preteklimi leti precej spremenjen. Zaradi pomanjkanja snega so bila tekmovanja smučarskih veliko šebv ekip TO in Policije prenesena na Pokljuko. Program prireditve je bil popestren še s tekmovanjem kegljačev v Železnikih, z nastopom policijske enote in članov GRS ter nastop balonarjev. Vseh načrtovanih idej in zamisli pa kljub angažiranju odbora ni bilo mogoče uresničiti.

Zbranim na prireditvi ob osrednjem spomeniku sta spregovorila predsednik RS Milan Kučan in dr. Slavica Lotrič Pentek. V kulturnem programu so sodelovali Partizanski pevski zbor, recitator Aleksander Valič in kot povezovalec dramski igralec Jože Logar.

Člani odbora so ugotavljali in predlagali:
* Veliko število natisnjenih vabil »preberi in oddaj naprej« ter plakatov, intervjujev, tiskovnih konferenc, objav v medijih; vse to in lepo vreme je pripomoglo k množični udeležbi na prireditvi.
* Zagotoviti je treba, da bo v prihodnje zemljišče okrog spomenika v času prireditve primerno urejeno (ne bo potreseno s hlevskim gnojem).
* Brezplačno prehrano in napitke omejiti na minimum, kosila po prireditvi naj se ne prireja več.
* Vsebina prireditve pri spomeniku naj ne bi bila več tako trdo partizanska. (PPZ nastopa že tretje leto.)
* V program vključiti Pihalni orkester Alples Železniki ali Pihalni orkester Škofja Loka.
* Občina Škofja Loka naj bi dala pobudo, da se Dražgoše vključi v Svetovno enciklopedijo.
* Odbor naj bi delal vse leto in postoril vse, kar je treba, predvsem zbiranje finančnih sredstev.
* Udeleženci z gorskimi kolesi bodo v prihodnje nastopali kot pohodniki. Vodstvu Kolesarske zveze Slovenije predlagati, da se udeležba na prireditvi vključi v koledar prireditev kot rekreativni pohod in ne kot tekmovanje.

==V novem tisočletju==

V delu.

'''2012'''

V soboto zvečer med enajsto in polnočjo bo krenila kolona več sto pohodnikov od kmetije Košir pod Pasjo ravnjo v dolino, prečila poljansko Soro, se znova vzpela v hrib proti Lubniku, mimo Sv. Tomaža v Selško dolino in čez Mohor v Dražgoše. Dobrih deset ur je do cilja. Letos bo polna luna, večinoma kopna pot in za ta letni čas ne prehud mraz. Vse drugače je bilo pred sedemdesetimi leti, ko se je po srditih spopadih z nemškimi enotami  v Bukovem in Kovskem Vrhu ter na Pasji ravni vodstvo Cankarjevega bataljona odločilo za umik proti Dražgošam. Takrat je bila ostra zima, visok sneg, temperature globoko pod lediščem. Nemško poveljstvo je bilo odločeno zatreti vstajo na Gorenjskem in uničiti partizanske enote. Delno jim je to uspelo, niso pa uničili Cankarjevega bataljona. Po treh dneh hudih bojev v Dražgošah so se znesli nad vaščani. Vas so požgali, jo zravnali z zemljo, 41 domačinov ubili, druge izgnali. V spomin na komaj verjetni gverilski upor v okupirani Evropi in tragedijo vasi pod Jelovico že petinpetdeset let potekajo spominsko-rekreativne prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Osrednji dogodek je vedno na nedeljo okrog 9. januarja, ko so se leta 1941 začeli tridnevni boji v Dražgošah.

Množice pohodnikov se bodo tudi letos zgrinjale iz vseh smeri proti Dražgošam – iz Tržiča, Škofje Loke, Kranja, Krope, Bohinja, iz Železnikov čez Ratitovec. Med tistimi, ki se bodo podali na nočni pohod s Pasje ravni, bo tudi zgodovinar Martin Premk, avtor knjige ''Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941''.  S številnimi pričevanji udeležencev takratnih dogodkov je prikazal razpoloženje ljudi in njihove stiske ob terorju, ki je sledil nemški okupaciji, še zlasti ob izseljevanju družin. Odločitev za upor, vstajo, kot so rekli, je obetala rešitev, saj so verjeli, da bo nemška armada ob spopadu s sovjetskimi silami in izgonu iz okupiranih dežel razpadla, kot je pred tem jugoslovanska kraljeva vojska. Knjiga je opremljena z bogatim slikovnim gradivom in grafikami Iveta Šubica, katerega  90-letnice rojstva se bomo spomnili letos. Slikar je bil udeleženec poljanske vstaje, dražgoških bojev in pokola na Mošenjski planini. Tam nekje med Dražgošami in Mošenjsko planino se je izgubil njegov nahrbtnik in z njim risbe prvih partizanov s kučmami, klobuki in delavskimi kapami. Jih je pa kasneje ustvaril še veliko, posebno kolone v snegu so pretresljivi prikazi utrujenosti in vzdržljivosti ljudi in živali v danes težko predstavljivih razmerah.

V nedeljo bo pred osrednjo slovesnostjo v Dražgošah Martin Premk (po naporni hoji) predstavil svojo raziskavo dogajanj v letu 1941, še posebej poljanske vstaje. Predstavitev bo pred šolo, kamor se stekajo pohodniki in drugi obiskovalci prireditve, preden se odpravijo k spomeniku. Na stojnicah bo knjigo mogoče tudi kupiti, nekaj predstavitev pa bo še sledilo. -- Milena Sitar

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

'''Vabila'''

*2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ]

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.&lt;ref&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]&lt;/ref&gt; Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.&lt;ref&gt;&quot;V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju.&quot; (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) &lt;/ref&gt; 

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to eden od poveljnikov, Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ&lt;ref&gt;V [https://znaci.org/00003/1484.pdf Borcu 1959] piše, da je 4. julija na Lipniški planini govoril Viktor Avbelj.&lt;/ref&gt; 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Andrej Verbič, sekretar ZSMS
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah
z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti
mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB
Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej
poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas,
postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev
gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije.

Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te
prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz
NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali
toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh
slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave
poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane.
Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane,
kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se
uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major
Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih
patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na
katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM
(Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA
na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane
Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala
razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih
težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo
tovarištvo med starejšo in mlado generacijo.

Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj
z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v
Dražgošah.

Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika
v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost
pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz
Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in
recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev
in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih
vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali
najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj
pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje.

Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen
pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu
namenu«.

Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot
doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v
priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v
celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika.
Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim
tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave
je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče
organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in
simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke,
napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno
in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan
štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega,
mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga
domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in
tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc
Kavčič - Veljko, dražgoški borec.

Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog
2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v
Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor
ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino.

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

'''Viri'''

*Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975.
*[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.]

==Umetniške upodobitve==

*Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6]
*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice)
*[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978]
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}

*''Smučarski tek patrol: V spomin n. h. Staneta Žagarja''. 1982, 1983, 1984, 1985, 1987. (Knjižnica Kranj)
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.
*Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini)

*Andrej Pavlovec: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QDOJJK5 Spomenik dražgoški bitki.] ''Loški razgledi'' 23/1. 204&amp;ndash;12. 
* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

'''Video'''

*[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Po stezah partizanske Jelovice 2021. Youtube.]

==Partnerji==
*ZZB in področne ZB
*PZS, planinska društva
*občine: Železniki ...
*Društvo veteranov Sever
*Zveza rezervnih častnikov
*mediji
* ...

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>8gchit4dguv7bmuoytw6jjg5vhjb86t</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85666</id>
      <parentid>85665</parentid>
      <timestamp>2026-08-17T06:08:16Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Pokopališče v Dražgošah */</comment>
      <origin>85666</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="255641" sha1="hq7mrrups54et61qd51zc92suctvhsl" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvodi

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj.  

Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. 

==Dražgoška bitka==

Dražgoška bitka je potekala med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše pod Jelovico. Bila je ena najodmevnejših bitk slovenskega partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in je kasneje postala pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. V njej se je Cankarjev bataljon spopadel z bistveno močnejšimi nemškimi okupacijskimi enotami. Čeprav so se partizani po večdnevnem boju umaknili, je bitka močno vplivala na razvoj odporniškega gibanja in je imela hkrati tragične posledice za domače prebivalstvo.

Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je bilo območje Gorenjske vključeno v nemški okupacijski sistem. Nemške oblasti so izvajale politiko raznarodovanja, izganjale prebivalstvo, prepovedovale uporabo slovenskega jezika in zatirale vsakršno obliko odpora. V takšnih razmerah se je organiziralo partizansko gibanje, katerega pomembna enota na Gorenjskem je bil Cankarjev bataljon.

Konec leta 1941 je bataljon po uspešnih akcijah na širšem gorenjskem območju prišel v Dražgoše. Vas je zaradi lege ob vznožju Jelovice omogočala povezavo z gozdnatim zaledjem, hkrati pa je ponujala možnost oskrbe in zimovanja. Med prebivalci so bila mnenja o navzočnosti partizanov različna. Del vaščanov jih je podpiral, drugi pa so se bali hudega nemškega maščevanja, ki je bilo glede na dotedanjo okupacijsko prakso zelo verjetno.

Nemške oblasti so se na prisotnost partizanov odzvale z obsežno vojaško akcijo. Proti bataljonu so poslale številčno in tehnično precej močnejše enote, opremljene z minometi in topništvom. Boji so se začeli 9. januarja 1942 in trajali tri dni. Partizani so izkoristili razgiban teren, utrjene položaje in dobro poznavanje okolice ter povzročili napadalcem občutne izgube. Kljub temu so bili zaradi premoči nasprotnika prisiljeni v umik na Jelovico, s čimer so se izognili uničenju.

Po umiku partizanov so nemške enote izvedle ostre povračilne ukrepe nad prebivalci Dražgoš. Ustrelile so 41 domačinov, številne prebivalce internirale, vas pa sistematično požgale in porušile. Premoženje prebivalcev je bilo zaplenjeno ali uničeno. 

Vprašanje odgovornosti za trpljenje prebivalcev je bilo predmet razprav že med vojno in še posebej po njej. Vojaški pomen bitke je bil predvsem moralen in političen. Cankarjev bataljon je dokazal, da se lahko partizanske enote več dni uspešno upirajo številčno močnejšemu nasprotniku. To je okrepilo ugled odporniškega gibanja in spodbudilo nadaljnji razvoj partizanskih enot na Slovenskem. Po drugi strani je tragedija Dražgoš opozorila na veliko ceno, ki jo je civilno prebivalstvo plačevalo v razmerah okupacije.

Po vojni so Dražgoše postale eden osrednjih krajev spomina na narodnoosvobodilni boj. Na kraju bitke je bil postavljen velik spomenik, vsako leto tam poteka spominska prireditev. V socialistični Jugoslaviji je bila bitka predstavljena predvsem kot junaški upor proti okupatorju, medtem ko so bila vprašanja posledic za civiliste manj izpostavljena. Dražgoška bitka ostaja eden najpomembnejših dogodkov slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. 

(Enciklopedični povzetek je pomagal oblikovati Chat GPT.)

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,&lt;ref&gt;Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju &quot;ostankov jugoslovanske vojske&quot; v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.&lt;/ref&gt; raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.
&lt;!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --&gt;

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.

Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave do 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

(Milena:) 

Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik  Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije.

Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili  vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. 

Leta 1953, ob 11. obletnici borbe v Dražgošah, so kranjski in radovljiški okrajni odbori organizirali 20 patrulj, ki so obiskovale partizanske družine. V mnogih hišah je donela partizanska pesem, ki so jo nekdanji partizani prepevali skupaj z vaščani.  Na tem  dogodku je prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, da se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo.  

Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. 

Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem  poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. 

{|
|[[File:Prvotni grob padlih Dražgošanov.jpg|thumb|350 px|Prvotni grob padlih Dražgošanov]]
|[[File:Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956.jpg|thumb|500 px|Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956: Franc Selan-Brinca, Marjan Jensterle, Martin Prešern s sinom. Arhiv družine Melink.]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše.

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Okrajni ZB Kranj  napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop.  Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec.

Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino.
Naslednje leto je organizacijo patruljnega teka Po steza partizanske Jelovice izvedla Gorenjska smučarska podzveza, in sicer 9. januarja 1959. Sodelovalo je 14 patrulj, tekmovalna proga je tekla mimo znanih spominskih obeležij na Jelovici. Prvo mesto je  osvojila patrulja TVD Partizan Gorje. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« (Mile Pavlin: '''Po stezah partizanske Jelovice. [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.] 90.) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1959'''

'''Jelovica, 4. julija 1959.''' Na Lipniški planini, sredi prostranih gozdov, se je zbralo nad 11.000 ljudi. Prišli so na proslavo, posvečeno Dnevu borca in 40-letnici ZKJ. Pozdravil jih je predsednik
Okrajnega odbora Zveze borcev tovariš Ivan Bertoncelj - Johan, ki je ob tej priložnosti podelil odlikovanja najzaslužnejšim delavcem na področju izvenarmadne vzgoje. Proslave so se udeležili tudi podpredsednik Izvršnega sveta LRS Viktor Avbelj, generalmajor Radko Vujovič in predsednik OLO Kranj Vinko Hafner.

BREZ VOJNE NAPOVEDI. »Modri« so 3. julija zjutraj brez vojne napovedi iznenada napadli in zavzeli obmejne prehode na Karavankah in Julijskih Alpah. Naše enote na vsej obmejni črti uspešno zadržujejo
sovražnika. Letalstvo »modrih« je zelo aktivno. Na komandi teritorialnih enot za Gorenjsko je proti večeru slišati naslednje poročilo z Jelovice: »Tukaj gozdni čuvaj na Martinčku. Nekako med Lipniško in Mošenjsko planino so neznana letala tik pred nočjo, okrog sedme ure zvečer, spuščala padalce.«
Izvidnica partizanskega odreda »Jelovica« krene takoj na pot in ugotovi, da je »sovražnik« res spustil na Lipniško planino manjšo vojaško enoto. Le-ta je zavzela dominantne položaje na vrhovih. To je verjetno priprava za večji padalski desant naslednjega dne! Komanda partizanskih odredov Gorenjske je takoj ukazala novoformiranim enotam: »V noči od 3. na 4. julij izvršite marš na Jelovico, da uničite
sovražnika na Lipniški planini ter onemogočite morebiten nov desant.«

POHOD. Ko so enote prejele ukaz, so komandirji pričeli zbirati borce in v zgodnjih jutranjih urah
krenili na pohod po stezah partizanske Jelovice, da preženejo »sovražnika« s položajev. In so šli na pohod: odred narodnega heroja Andreja Žvana-Borisa, ki je štel 300 mož, iz Bohinja odred Tomaža Gobca
300 mož, z Jesenic se je dvignila brigada z bataljonom narodnega heroja Jožeta Gregorčiča-Gorenjca in narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža - 1200 ljudi, iz Kranja brigada narodnega heroja Ivana
Slavca-Jokla - 2000 ljudi, iz Radovljice odred narodnega heroja Staneta žagarja - 400 ljudi, iz Škofje Loke odred narodnega heroja Lojzeta Kebeta-Štefana (400 ljudi), iz Tržiča odred Antona štefeta-Kostje
(400) ljudi, četa Blaža Ostrovrharja iz Železnikov (200 ljudi) in Žirovska četa (100 ljudi). Vreme je bilo kot nalašč za pohod. Nebo so pokrivali svinčeni oblaki, kdaj pa kdaj je pokukalo iz njih sonce, ko da bi hotelo vzpodbuditi »partizane«, ki so stopali po partizanskih stezah.

Stari borci so spotoma pripovedovali mladini, kje so bile borbe, kje kurirske postaje, kje zbori političnih aktivistov, kako je bila organizirana obveščevalna služba ... Kaj vse je bilo med narodnoosvobodilno borbo v teh gozdovih, kaj vse je doživela partizanska Jelovica!
Približno ob deseti uri se je začelo spuščanje in prodiranje »sovražne« desantne skupine.
»Naši« so »sovražnika« obkolili. Topovski strel je napovedal pričetek »borbe«. V zrak
je švignila raketa. Oglasili so se rafali šarca, nekje je zaregljal mitraljez. Z vseh strani so »naši« jurišali. Potem so čete, bataljoni in odredi zmagoslavno vkorakali v kotlino in se postrojili pred tribuno.

Komandirji so pokrovitelju proslave, tovarišu Viktorju Avblju, raportirali o pohodu, borbi in zmagi.
Viktor Avbelj je nato spregovoril vsem zbranim udeležencem proslave. [...]  Stane Škrabar ml.: '''Po stezah partizanske Jelovice.''' [https://znaci.org/00003/1484.pdf ''Borec'' 1959.] ''Borec'' 1959.] 366. 

{|
| [[File:Proslava na Lipniški planini 1959.jpg|thumb|S proslave na Jelovici: partizani polagajo vence k spomeniku svojih padlih tovarišev (na Lipniški pl. 1959)]]
| [[File:Proslava na Lipniški planini 1959 02.jpg|thumb|Proslava na Lipniški planini 1959]]
|}

'''1960''' 

'''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
| kipec borca/kurirja za nagrado Po stezah ... 1958
|}

'''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' 

Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

'''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''Odbor za proslavo »Po stezah partizanske Jelovice«''' je izdal pred pohodom »Po stezah partizanske Jelovice« prospekt na 20 straneh. V njem so popisani dogodki zadnjih 100 let na področju Gorenjske, torej razdobje, ko se je začel porajati iz fužinarjev in kovačev delavski razred. Obširno so popisani tudi predvojni napori KP za poživitev boja delavskega razreda proti kapitalističnemn družbenemu redu. Zlasti pa je obširno opisana NOB. Prospekt je opremljen z lepimi fotografijami.  ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961, št. 2.] 173.)

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

'''1965''' 

'''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je
nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem
športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg
tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. 

Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4])

'''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]&lt;/s&gt;

'''1967'''

'''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič
organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih
šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno
pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev
spada v sklop proslav 25-letnice
vstaje in vsakoletne množične
smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je
v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na
Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje.
Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar
je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si
priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor  ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci
osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača
ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto.
Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz
Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. 
Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf]

'''1968'''

'''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih,
utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je
izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije.
Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi
posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih
športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15
kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne
sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih.
Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf]

'''1969'''

'''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme
»Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so
začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme
in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati
predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je
začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ  [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2]

'''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem
je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih 
športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno
pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij.
V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj
številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena
Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici
radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič,
osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem
ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4]

'''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba&quot;.''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki 
sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«.
Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15]

'''1970''' 

'''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi.
Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in
razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem
razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, 
mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko
športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]&lt;/s&gt;

'''1971''' 

'''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh
partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4]

'''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je
bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je
pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take
niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo.

Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane
Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje.

Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko
Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše
je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse
uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani
sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51]

'''1972'''

'''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi
vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko
zapišemo, da nam je bil jasni zimski
dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje.

Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih
je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti.
Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba
pripraviti okrepčila, treba je pripeljati
športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj
primeren je prostor za novo šolo.

Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo.
Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki
pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi
podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani.

Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na 
strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje.

Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili
brezbrižni do skupnosti. 

Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. 
Kljub udeležbi mnogih nekdanjih
borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že
predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb.

Zdaj, ko je proslava za nami, bodo
pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že
zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri
zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali
tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega
odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3]

Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' 
[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]&lt;/s&gt;

Franc Štefe - Miško in Miloš Rutar - Ružo: '''Še enkrat o naših proslavah.''' [...] Letošnja proslava ob 30. obletnici boja v Dražgošah je bila sama po sebi veličastna. Na sami proslavi in na smučarskem tekmovanju »Po stezah partizanske Jelovice« je sodelovalo, oziroma je tekmovalo več kot 1.200 udeležencev, med katerimi so
bili tudi iz drugih republik. Zatorej je bila dražgoška proslava v pravem pomenu največja naša zimskošportna prireditev. Toda kijub temu bi lahko marsikaj očitali organizaciji. Naj naštejemo nekatere pomanjkljivosti:
Zaradi zastoja v prometu se je proslava začela s precejšnjo zamudo, pa tudi govor in kulturni program sta se močno zavlekla. Tekmovalce, ki so morali startati ob določenem času, pa ni nihče pozdravil. Govor in kulturni program sta trajala več kot uro, čeprav je bilo kar precej mraz. Ali ju ne bi mogli skrajšati? Še huje pa je, da je udeležba šolske mladine in delovnih kolektivov na dražgoških proslavah vsako leto precej pičla, čeprav sta tako proslava kot tudi tekmovanje namenjena predvsem mladini. Potrebno bi bilo najti ustrezno rešitev ter doseči večjo udeležbo mladine
in delavcev. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36]

'''1973'''

'''Priznanje jeseniško-bohinjskemu odredu.''' [...] Poveljstvo je posvečalo veliko pozornost tudi utrjevanju telesnih sposobnosti posameznikov in enot, da bi jih usposobilo za najnapornejše naloge. Na številnih pohodih
in smučarskih tekmovanjih so pripadniki pokazali zadovoljivo telesno zmogljivost. Na
lanski prireditvi »Po stezah partizanske Jelovice« so ekipe odreda zasedle 2. in 3. mesto v skupni uvrstitvi ter prvo mesto pri streljanju. Letos so bile ekipe spet najboljše pri streljanju in tretje na patruljnih tekih. [...] Poveljniško osebje je opravilo uspešno več strokovnih seminarjev in vaj. Zlasti pa
se je odlikovalo pri poveljniških vojaških igrah v okviru vaj »Jelovica 72«. [...] Poveljnik odreda Slavko Staroverski je
za svoje delo v odredu prejel zlato plaketo republiškega odbora ZRVS. JOšT ROLc  [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12]

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18]&lt;/s&gt;

'''Podelitev plaket ZZB NOV Jugoslavije.''' Pohod po stezah partizanske Jelovice Škofja Loka [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30]

'''1974'''

'''Sedemnajstič »Po stezah partizanske Jelovice«.'''  V lepem sončnem vremenu se je zbralo nad 400 tekmovalcev, partizanov, vojakov, mladincev in veteranov iz vse Jugoslavije. Najprej je generalpolkovnik Franc Tavčar - Rok sprejel raport nastopajočih, nato so predstavniki družbeno-političnih organizacij
položili vence k spomeniku padlih. Sekretar medobčinskega komiteta ZKS za Gorenjsko Martin Košir je spregovoril domačim gostom in športnikom. V svojem govoru je
orisal navzočim pomen te bitke za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne vojne na
Gorenjskem. Poudaril je dejstvo, da Cankarjev bataljon, ki je bil številčno neprimerno manjši od okupatorskih sil, ni okleval in se ni ustrašil premoči. To je nauk za danes, ko razvijamo koncept splošnega ljudskega odpora: sovražnikova premoč v
številu ni vedno bistvena!

Spored spominskih športnih prireditev je obsegal tekme v biatlonu, kjer je zmagal
med posamezniki Filip Grašič, ekipno pa Slovenija 2 in Alples. V tekmovanju partizanskih enot SLO iz Slovenije so zmagali že drugič zaporedoma Mariborčani. V tekmah za prvenstvo ljubljanskega armadnega področja pa je bila najboljša ekipa iz Tolmina. V tekmovanju patrulj je bila prva ekipa Slovenije, med člani pa ekipa Triglava iz Kranja. Pri tekmovanju mladincev sta bili najboljši ekipi Olimpije iz Ljubljane in Alplesa iz Železnikov. Dražgoškega memoriala so se udeležili slepi smučarji, med katerimi sta zmagala Nace Kanc in Marko Kisovec. Nazadnje je bilo še tekmovanje najstarejših, med katerimi sta zmagala znam smučarski delavec Matevž Kordež in Viktor Brezovšek.

Bile so hude težave s snegom, tako da nekaj dni pred tekmovanjem še ni bilo gotovo, ali spoh bodo tekmovanja. Kljub vsemu je prireditveni odbor prireditev izpeljal v zadovoljstvo vseh. E. šELHAUS [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] (s sliko)

'''Na Bičkovi skali.''' Vsakoletne prireditve »Po poteh partilzanske Jelovice« smo se taborniki in
tabornice odreda Bičkova skala tudi letos udeležili, kakor že vseh dosedanjih. Dne 13. januarja smo se zbrali pred osnovno šolo Franceta Bevka, hukajoč si v roke, kajti bilo je mrzlo nedeljsko jutro. Avtobus ni in ni hotel pripeljati. Končno se je le prikazal in kot bi mignil smo se spravili vanj. Spotoma smo pobrali še tabornice in tabornike Savskega odreda. Po dolgotrajni vožnji, ki smo jo v glavnem prespali, smo končno
le zagledali Dražgoše, obsijane s soncem. Najprej smo se napotili k dražgoški
osnovni šoli, pred katero je bila otvoritvena slovesnost. Po krajšem nagovoru so se proti spomeniku Cankarjevemu bataljonu napotile delegacije - med njimi tudi naša - in položile vence. In nato smo odšli proti Bičkovi skali, katere ime nosi naš partizanski odred. Ker se nismo hoteli preveč naprezati, smo jo hoteli ubrati po bližnjici. Našo namero je preprečil vojak. Ubogali smo ga, kajti varnost je varnost. Tako smo do Bičkove skale gazili visok sneg.

Udiralo se nam je pod nogami in prašilo se je okoli nas, da je bilo vse belo. Do podnožja skale je še nekako šlo, toda morali smo se prebiti tudi čez z gruščem pokrito reber. Le s težavo smo se
dokopali do vrha, kjer smo položili venec in imeli krajšo komemoracijo.
Potem smo se vrnili v vas in si ogledali tekače, udeležence letošnjega tekmovanja »Po poteh partizanske Jelovice«, organiziranega v počastitev dvaintridesete obletnice legendarne dražgoške
bitke. Tudi v nižje ležečo vas Lajše smo šli, kjer smo se v tamkajšnji gostilni za silo ogreli. Po dveh urah smo se odpravili nazaj. Pričakal nas je Blaž. »Le kam ste izginili?« nam je rekel. »Iskali so vas od RTV Ljubljana!« Bilo nam je žal, da smo bili odsotni. Toda - po toči zvoniti je prepozno, kot pravi pregovor. Sicer pa se je približal tudi čas odhoda. V avtobus smo vzeli še makedonske in bosanske smučarje ter se odpeljali. Malo smo se resda stisnili, zato pa je bila pot proti domu le bolj vesela in kratkočasna. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (s sliko)

Ivo Kržišnik: '''Glas svobodne Jelovice.''' Tisočletna Škofja Loka je pred kratkim praznovala svoj občinski praznik, ki ga je posvetila spominu na junaško bitko Cankarjevega bataljona meseca januarja 1942 v Dražgošah. V številne proslave in tekmovanja v počastitev tega praznika se že četrto leto zapored vključujejo tudi škofjeloški taborniki s tradicionalnim zimskim orientacijskim tekmovanjem »Glas svobodne Jelovice«.
Letos so se za to tekmovanje še posebno skrbno pripravili, na pomoč pa sta jim priskočila tudi odsek za narodno obrambo in splošni ljudski odpor pri občinski skupščini Škofja Loka, ki je
priskrbel nepogrešljive zveze UKV, ter občinska skupščina ZMS Škofja Loka, ki je darovala dragocen prehodni
pokal za zmagovalca.

Uspeh ni izostal. Na startu se je 5. januarja zbralo rekordno število ekip. Prišlo jih je kar sedemindvajset, skoraj iz vse Slovenije. Taborniki iz Nove Gorice, Murske Sobote in Novega mesta so prišli že v petek, iz Ljubljane, Vranskega, Tržiča, Žirov, Gorenje vasi pa so prispeli tik pred začetkom tekmovanja. Sodelovale so tudi štiri domače ekipe odreda Svobodni Kamnitnik. Ekipe so bile razdeljene v dve starostni skupini,
prva do petnajstega leta starosti in druga od petnajst let naprej. Tekmovale so lahko moške, ženske ali mešane ekipe; vsaka je štela štiri člane.

Sklepni del tekmovalne poti - tekmovanje sem le spremljal - sem prehodil s fanti ki so narekovali peklensko hitrost. Povedati moram namreč, da je bila to ekipa piratov, lanskoletnih republiških prvakov na repubiškem orientacijskem tekmovanju in udeležencev centralnega orientacijskega tekmovanja. Miha, Boris, Janko in Andrej so bili tako všči v orientiranju, da se jim kar nisem mogel načuditi. Po kratkem opisu kontrolne točke - vpisati so jo morali v poseben dnevnik - smo odšli proti peti kontroli, ki je bila na drugem
bregu Sore. Ker ni bilo daleč naokrog nobenega mostu, smo se odločili, da jo
prebredemo in tako najhitreje najdemo peto kontrolno točko. Čeprav se je mrzla voda kar zažirala v naše noge, smo tudi to oviro preskočili in se kaj hitro znaš1i pri Matjažu in Milošu, ki sta si
grela prezeble roke pri majhnem ognju pri studenčku. Tekmovalci so zabeležili značilnosti mesta, kjer je bila peta kontrolna točka, in potem smo jo hitro mahnili naprej. Na Hribcu, pri lepi cerkvici smo našli šesto kontrolno točko. Toda - kontrola je bila »mrtva«, saj smo našli poleg kontrolne zastavice samo geslo: 9. januar - občinski praznik Škofje Loke.

S tem je bila naša pot praktično sklenjena, kajti v dobrih petih minutah smo bili že na cilju, ki je bil v taborniškem domu. Jaz sem se pošteno upehan najprej napil toplega čaja, ki ga je
pripravila Meta. Fantje so medtem reševali test iz prve pomoči in topografije. Povedali so mi, da jim je šel kar dobro od rok in sedaj so si želeli samo še to, da bi se čim bolje odrezali. Zanje je bilo namreč tekmovanje končano. Ni pa bilo končano za druge, ki so se bolj ali manj zadovoljni vračali
na cilj. Zadnja ekipa je prispela ob pol štirih popoldne in tedaj so pričeli z izračunavanjem rezultatov. Ker je bilo tekmovalcev veliko, se je napovedana slovesna razglasitev rezultatov pomaknila kar za debelo uro naprej.

Prehodna pokala sta osvojila ekipa odreda »Svobodni Kamnitnik« iz Škofja Loke pri starejših in ekipa »Savskega odreda« iz Ljubljane pri mlajših. Letošnje tekmovanje za prehodni pokal Jelovice je odlično uspelo, saj so se ekipe srčno borile. V neugodnem meglenem vremenu pa so morale pokazati tudi, da zares obvladajo osnove orientacije, da so vzdržljive in da jih ne morejo ustaviti naravne ovire. Vse to
pa je pomemben činitelj našega splošnega ljudskega odpora. Žal so se tekmovanja udeležile le taborniške ekipe in zato si bo organizator v prihodnje prizadeval pritegniti k tekmovanju »Glas svobodne Jelovice« tudi ekipe planincev, JLA ter druge. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (o tabornikih)

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4]&lt;/s&gt;

'''ZRVS Radovljica.''' Govorili so tudi o prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. Pokrovitelj bo Mitja Ribičič. Organiziral jo bo občinski odbor ZRVS Radovljica v sodelovanju s športnimi organizacijami in smučarskim klubom Radovljica, za
sodelovanje pa bodo prosili tudi RO ZRVS. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42]

'''Svobodna Jelovica 1975.''' Tokratna prireditev bo še sploh izredno množična, saj
se je bo ude1ežilo več kot 4.000 tekmovalcev in udeležencev pohodov. To bo poleg
vsega drugega tudi prva prireditev v letu 1975 v okviru »Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala« ki bo potekal pod pokroviteljstivom generala armade Nikola Ljubičića. Kot je znano, ta pokal obsega »igmanski pohod«, »Memorial 26 padlih v Mrkopalju«, »Mavrovski memorial« in »Po stezah partizanske Jelovice«, v letu
1975 pa bo dobil še peto prireditev: »Sinjajevinski memorial« v Žabljaku v spomin
na težke borbe črnogorskih partizanov v letu 1942.

Nekaj novosti pa bo tudi na 18. prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. V
tekmovalnem delu bo prvič še mednarodni biatlon - smuški tek ter streljanje s
posebnimi puškami za biatlon -, na katerega so vabljene reprezentance šestih tujih držav, tekmovali pa bosta seveda tudi naša državna reprezentanca ter reprezentanca Jugoslovanske ljudske armade. Med pohodi pa bodo tokrat imeli svojega tudi
rezervni vojaški starešine; udeležile se ga
bodo ekipe iz večjega dela slovenskih občinskih organizacij ZRVS. Najbrž ni treba
posebej povedati, da bodo manjkale ekipe iz tistih delov Slovenije, kjer je smučarski
šport slabo razvit ali ga sploh ni; nemogoče bi bilo od tamkajšnjih rezervnih starešin zahtevati, da se posebej opremijo in izurijo samo za udeležbo na tej prireditvi. Zato pa bo precej občinskih organizacij, kajpak predvsem gorenjskih, poslalo po nekaj ekip. [...] Glavni organizator prireditve je koordinacijski odbor pri republiški konferenci SZDL Slovenije.

Poleg rezervnih vojaških starešin se bodo prireditve udeležili tudi člani drugih organizacij in društev. Planinci se bodo povezali s planinci iz drugih republik ter pripravili pohode prek Jelovice, povzpeli pa se bodo tudi na okoliške vrhove Ratitovec, Kobilica, Partizanski vrh, Blegoš itd.

Prireditve se bodo udeležili taborniki, ki bodo šli na pohode, pripravili pa bodo tudi zimske nastope v duhu svojega programa vzgoje – taborni ogenj, igluje, vaje v orientiranju ipd. Prav posebno obeležje pa žele dati prireditvi slovenski sindikati, ki bodo skušali privabiti k udeležbi ne le člane delovnih kolektivov, temveč kar cele njihove družine. Kot zmeraj doslej bosta sodelovali Jugoslovanska ljudska armada ter milica. Poleg vseh si tudi Alpski letalski center prizadeva, da bi s svojim nastopom popestril prireditev; radi bi spustili padalce, ki so dobro izurjeni, vendar nimajo primernih letal, ki bi lahko vzletela s snežne steze; vendar bodo za letalo prosili naše vojno letalstvo.

Pri udeležencih, predvsem seveda tistih, ki se bodo udeležili pohodov, je seveda največji problem primerna smučarska oprema. Med tekmovalci teh težav ni, saj se večinoma aktivno ukvarjajo s športi, v kakršnih bodo tekmovali, in jim prave opreme kajpak ne manjka. Vsi drugi pa so večinoma »amaterji«, nedeljski smučarji, pa imajo zato le opremo za smuko in veleslalom, se pravi težke moderne čevlje ter varnostne vezi, ki čevlju ne dopuščajo niti milimetra, da bi se ločil od smučke.

S tako opremo pa je težko iti na turne pohode, hoditi s smučmi na nogah navkreber ... Zato bo pač dovoljeno v takih primerih smuči sneti ter si jih naložiti na rame. Prav gotovo pa bodo morali vsi pristojni dejavniki – od proizvajalcev smučarske opreme, posrednikov in prodajalcev in do republike – razmisliti, kako bi bilo moč zdaj drago opremo za turno smučanje bolj približati kupcu, saj se bodo končne koristi pokazale kot na dolgem seznamu – korist bo imel nedeljski smučar, ko mu bo postala dostopna nova oblika rekreativnega športa, korist bodo imele delovne organizacije, kjer je ta nedeljski smučar zaposlen, korist bomo imeli pri pripravah na ljudsko obrambo, ko bomo dobili še enega borca na smučeh, in še in še ...

Čeprav običajno kar pravimo, da je prireditev v Dražgošah, pa v resnici poteka na širšem območju Jelovice, saj zajema kraje Bohinjsko Bistrico, Lancovo, Kropo, Dražgoše, Rudno, Železnike, Selca, Poljane in Škofjo Loko.

In ker je prav zdaj čas, da se ekipe prijavijo odboru te prireditve, bomo na kratko nakazali tekmovanja in pohode, ki se bodo zvrstili 11. in 12. januarja.

V Škofji Loki se bo v soboto, 11. januarja, ob 9. uri začelo 1. mednarodno tekmovanje v biatlonu, 11. republiško prvenstvo v biatlonu in 5. jugoslovanski memorialni pokal pod geslom »MEMORIAL STRELJANIH TALCEV«, na katerega so vabljene ekipe iz ČSSR, ZSSR, Romunije, Poljske, Madžarske, Bolgarije in Italije. Ob istem času bo v Lancovem start smuškega teka učencev in učenk iz športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske ter start veleslaloma učencev in učenk iz istih športnih društev; ti dve tekmovanji se bosta imenovali »Z MNOŽIČNIM ŠPORTOM SE PRIPRAVLJAMO ZA OBRAMBO DOMOVINE«.

Ob 10. uri bo v Dražgošah na Slemenu startalo tekmovanje v veleslalomu in kategorizacijo za cicibane in cicibanke, taborniki pa bodo prikazali ureditev zimskega tabora ter druge svoje spretnosti in znanje. To bo tekmovanje z imenom »SPOZNAVAJMO SLAVNA MESTA IZ NOB«. Ravno takrat se bodo v Kropi začeli smučarski skoki na 40-metrski skakalnici za člane in mladince, v Poljanah pa se bo po 15-metrski skakalnici pognal prvi mlajši pionir; uro kasneje bodo na 35-metrski skakalnici začeli skakati starejši pionirji. Tekmovanje v skokih bo nosilo ime »SPOMIN NA BOJE NOV V POLJANSKI DOLINI«.

V Rudnem pa se bo že ob 8. uri tisto soboto začelo sankaško tekmovanje »SANKANJE – REKREACIJA DELOVNEGA ČLOVEKA« za vse kategorije s tekmovalnimi sanmi na progi Laniše–Rudno.

Sobotno popoldne bo v znamenju partizanskih mitingov. V Železnikih bosta dva za tekmovalce, udeležence pohodov, ki bodo naslednjega dne, za šolsko mladino in domačine. Imeli bodo kulturni program ter zakurili kresove, tedaj pa bodo tudi podelili nagrade in priznanja najboljšim cicibanom, sankačem in biatloncem. V Kropi bosta mitinga za patrulje enot teritorialne obrambe, JLA, milice, za občinske ekipe ZRVS, ki se bodo pomerile prihodnjega dne, ter prav tako za šolsko mladino in prebivalstvo. V Bohinjski Bistrici pa bosta mitinga za udeležence turnega smučarskega pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV«, ki bo v nedeljo.

'''USPEŠEN PRIKAZ ZNANJA, PRIDOBLJENEGA V ŠOLI'''. Nekega četrtka so pobočja Rakitne oživela. S snegom pokrite okoliške planjave so v jutranjem mrazu preplavili dijaki gradbene tehniške šole. Okoli dvesto mladink in mladincev je tega dne prišlo na Rakitno. In kakšen je bil njihov namen?

Želeli so v praksi preizkusiti to, kar so se učili v šoli. Znanje v glavah in skice na papirju so želeli prenesti v naravo. In to jim je v veliki meri uspelo. Jesenska praktična vaja je uspela. Uspeha pa niso bili veseli le dijaki, temveč tudi profesorji; predvsem tov. Lipovec, profesor pouka o obrambi in zaščiti na gradbeni tehniški šoli.

Prav tako pester kot sobotni del prireditve, drugačen pa še bolj množičen bo nedeljski del. Zjutraj ob 7. uri se bo v Kropi najprej začela strokovna analiza taktične naloge na temo »Dražgoška bitka v današnjih razmerah bojevanja«, ob osmih pa bodo že startale patrulje enot teritorialne obrambe, JLA in milice na tekmovanje »V POHODU PRIPRAVLJENI ZA BOJ«. Uro zatem, torej ob devetih, bo start za pohod »PO POTI HEROJA KEBETA« občinskih ekip rezervnih vojaških starešin Slovenije. Ekipe rezervnih starešin bodo imele cilj v Dražgošah, vmes pa bodo imele še dve delovni točki – streljanje ter reševanje taktične naloge, vezane na zimsko bojevanje. Na cilju jih bodo pričakovali med 11. in 12. uro. Ob istem času bodo v Dražgošah čakale na znak za start smučarske patrulje športnih in družbenih organizacij; pol ure za njimi bo start za solo teke članic in mladink, veteranov in slabovidnih. Ob 10. uri bodo taborniki prikazali svoje spretnosti na snegu, ob 12.30 pa bo vaja padalcev-smučarjev iz Alpskega letalskega centra Lesce z zračnim prikazom dražgoške bitke.

Fotograf je prišel na Rakitno prav gotovo prepozno. Slikal je lahko le fante in dekleta, ki so bili že pripravljeni, da se vrnejo domov.

V jutranjih urah se je torej okoli dvesto mladih zbralo na večji jasi sredi rakitniških gozdov. Razdeljeni so bili v sedem vodov. Prva njihova naloga je bila na jasi postaviti zasedo, ki naj bi bila taka, da bi iz nje prizadeli sovražniku čim večje izgube, poleg tega pa bi bil varen tudi umik napadalcev. Seveda, če bi se bilo treba umakniti.

'''ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE V JLA'''. Mladi v uniformi imajo iste cilje.

Načrt statuta organizacije socialistične mladine v JLA je v večini enot naše armade že obdelan. Mladi vojaki so večinoma že seznanjeni z načeli Zveze socialistične mladine. Zato tudi z zanimanjem pričakujejo zvezni kongres mladih, ki bo konec novembra. Ta predkongresni čas smo izkoristili za pogovor z vojaki-mladinci v enoti Živojina Zdravkovića v Ilirski Bistrici.

Na sestankih bi razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti in tako še več prispevali k njenemu uspešnemu delu. Obenem bi lahko razširili tudi stike z mladimi iz Ilirske Bistrice. Za tiste, ki niso člani ZK, bo delo v ZSM dobra priprava za ta velik korak.«

DANILO PERUŠ: »Mislim, da se bom z aktivnim delom v Zvezi socialistične mladine lahko veliko naučil in te izkušnje koristno uporabil, ko se bom vrnil domov in tam nadaljeval z delom.«

Po posvetovanju je bilo sklenjeno, kako naj zasedo postavijo. V zasedo je šel prvi vod, drugi dijaki pa so si jo ogledali in jo ocenili skozi oči sovražnika. Ogled je moral biti zelo natančen, saj je bilo treba videti, ali je zaseda postavljena pravilno. Vse napake, ki so jih opazili pri postavitvi zasede, so si zabeležili in jih bodo v naslednjih urah obravnavali v šoli.

Po končanem ogledu zasede je bil prikazan tudi napad iz zasede. Tokrat se je oglasilo tudi orožje. Po nekajminutnem ognju je sledil še juriš na sovražnika. Bil je uničen.

Zatem so imeli orientacijski pohod. Štirinajst skupin je odšlo s pomočjo skice, na katerih so bili podatki, in s pomočjo busole po azimutu. Pohod je obsegal pobočja in doline Rakitne. Tudi tokrat mladi niso razočarali. Nekateri so prišli, resda precej upehani, na cilj celo predčasno, drugi so zamudili morda kakšno minuto. Toda prišli so vsi. In zopet smo lahko ugotavljali, da znajo znanje, pridobljeno v šoli, uspešno uporabiti tudi na težkem terenu, kot je to Rakitna.

Svoj program pa je določen tudi za Bohinjsko Bistrico. Od tod bodo četrt čez osem krenili z vlakom vsi udeleženci pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV« – 200 planincev, 200 tabornikov, 100 vojakov-planincev, 100 pripadnikov enot teritorialne obrambe in 150 kadetov-miličnikov.

Izstopili bodo v Soteski ter od tam krenili na turni smučarski pohod prek Rovtarice v Dražgoše. V Rudnem se bo ob osmih začelo sankaško tekmovanje vseh kategorij tekmovalcev z navadnimi in samotežnimi sanmi, ob 10. uri pa pohod »PRENAŠAJMO TRADICIJE NOB NA MLADE«, ki se ga bodo udeležili člani združenj borcev s prapori ter mladina; njihov cilj bo v Dražgošah.

MIHAJLO PEJOVSKI: »Dobro bi bilo, da se v delo vključi čim več mladih, saj bi to pomagalo k še večji enotnosti in bojni pripravljenosti enot. Na sestankih bi lahko rešili mnogo vprašanj brez pomoči starešin.«

BOŽO MIŠIĆ: »Delo si lahko predstavljam tako, da bi na sestankih razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti.« 

PETAR NIKOLIĆ, Ilirska Bistrica

Na vrsti je bil še zadnji del jesenske vaje. Prof. Lipovec je prikazal različna eksplozivna sredstva. Tako smo videli, kako eksplodirajo mine, ki so aktivirane na mehanski oziroma električni način. S tem se je vaja tudi končala.

In program za Selce? Ob devetih bodo na pohod »V NARAVI ZBIRAJMO MOČI ZA DELO« krenili člani sindikalnih organizacij z družinami; hodili bodo v smeri čez Kališe proti Dražgošam. Ob pol desetih pa se bo začel pohod »DRAŽGOŠKA BITKA« za šolsko mladino. Odšli bodo čez Kališe in Sleme v Dražgoše.

S tem bodo tekmovanja in pohodi pri kraju. Vse poti bodo vodile v Dražgoše in tako bo tam ob 13.30 osrednja proslava z govorom in kulturnim programom, ob pol treh pa bodo razglasili rezultate tekmovanj ter podelili priznanja in nagrade najbolje uvrščenim tekmovalcem, ekipam in patruljam. MIROSLAV ULČAR [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46]

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48]&lt;/s&gt;

'''1976'''

'''Dražgoše – plamenica upora na Gorenjskem'''. Dražgoše pripravljene čakajo številne obiskovalce in goste, ki bodo letos 22. julija prišli v te kraje. Vas je nova in prerojena. Mlada generacija, nekateri so vojno doživljali kot otroci, mnogi so se rodili šele po vojni, družno in uspešno dela za napredek in razvoj vasi. Rane, ki jih je kruto zasekala vojna, se celijo in ostajajo le še spomin na ceno, s katero je bila plačana naša svoboda.

Ne bomo nikdar pozabili gorja, ki nam je bilo prizadeto, lahko le odpustimo tistim, ki to spoznavajo. Življenje gre svojo pot in delo je edini pravi lek za rane časa. Vsi tisti, ki so v teh povojnih letih delali za obnovo in razvoj Dražgoš, so lahko ponosni na to, kar so naredili in dosegli. 

Misel pa že išče dalje, kajti življenje to zahteva. Praznik, ko bo odkrit veličasten spomenik, je samo kratek počitek na poti razvoja, je samo nova vzpodbuda za jutrišnji delovni dan, ko bo treba položiti še kaj asfalta po vasi, napeljati še kak vodovod, električni daljnovod, izboljšati/obogatiti pouk osnovne šole, popestriti družabno in prosvetno življenje, razviti turistično in gostinsko dejavnost in še kaj.

Dražgoše sredi Selške doline so kraj, kjer je na posebno plastičen način pokazano in dokazano, kako iz polpretekle zgodovine rast novi čas, se razvija in cvete življenje v nov in še lepši jutrišnji dan. Mar se niso tudi tu izpolnile besed partizanskega pesnika: »…za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Resnično, naša svoboda je bila velika zgodovinska možnost za poln razvoj in to možnost smo dodobra izkoristili. -- CIRIL ZUPANC  -- [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] (5. 7. 1976) 

*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52]

== Spomeniki ==

(Milena:)

Borci Cankarjevega bataljona, ki so padli v boju od 9. do11. januarja 1942, in ustreljeni domačini so bili prvotno pokopani v skupno grobišče na starem pokopališču v zaselku Pri Cerkvi v Dražgošah. Pokop so po nemškem ukazu opravili vaščani iz Selc. Pokopanih je bilo 41 pobitih vaščanov in devet padlih cankarjevcev. Grobišče ni imelo ne spomenika, ne plošče, le betonski okvir. 

Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil  prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše. Posvečen je (bil) herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom:

»Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. – 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.

Temu podatku je v Poročilu sledila še želja, da bi v prihodnjem letu le prišlo do dokončne izdelave spomenika vsem žrtvam – padlim partizanom in ubitim vaščanom - za katerega je že izdelan načrt in kipi, vendar ga zaradi pomanjkanja denarja ni mogoče dokončati. Zaradi hrabrosti vasi, ki je bila v celoti požgana, je dolžnost višjih organizacij ZB, da priskočijo na pomoč pri dokončni izdelavi tega spomenika.

Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«.

Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. 
Decembra leta 1958 Gorenjski Glas poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942. Zato bodo domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju.

&lt;!--
Iz Poročila o spomenikih iz NOB  Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše (na Zadnji njivi med zaselkoma Na Pečeh in Pri Cerkvi). Posvečen je bil herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: 

»Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. do 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.« 

Željo vaščanov, da bi dobile spomenik vse  dražgoške žrtve, padli partizani in ubiti vaščani, je poskusil uresničiti Krajevni odbor ZB Dražgoše. Leta 1956 se je dogovoril z arhitektoma Marjanom Šorlijem in Miroslavom Oražmom za izdelavo osnutka grobišča in spomenika. Naročilo sta arhitekta izvedla, potem se je pa zataknilo pri plačilu. Iz razpoložljive dokumentacije je razbrati, da ni bilo jasno dogovorjeno, kdo bi bil investitor.  Načrt je bil torej izdelan, vendar ga ni bilo mogoče realizirati, ker ni bilo plačnika, tega pa ni bilo, ker načrt »ni bil predložen pristojni komisiji pri Glavnem odboru ZB in tudi ne bo odobren, ker naj ne bi odgovarjal svojemu namenu«. Arhitekta sta dobila povrnjene materialne stroške.

Decembra leta 1958  ''Gorenjski glas'' poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik Občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942, zato naj bi domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. 

Julija 1959 je Glavni odbor ZB NOV organiziral posvet o problematiki postavljanja spomenikov in urejanja grobišč. Posvet sta vodila direktor Zavoda za spomeniško varstvo Edo Thurnher in sekretar Glavnega odbora ZB NOV Slovenije Marijan Bertoncelj. Thurnher je spomnil, da se je po osvoboditvi z veliko vnemo delalo na spomenikih, ploščah in obeležjih. Komisija pri Glavnem odboru ZB NOV je opozarjala organizacije, naj prenehajo s to naglico in se prej posvetujejo s strokovnjaki, vendar ni dosti zaleglo. Dela so potekala naprej brez dovoljenja, tako da Glavni odbor večinoma sploh ni bil seznanjen s stanjem na terenu.  

Po poročilih predstavnikov spomeniške komisije okraja Kranj sekretar Glavnega odbora ZB NOV Marijan Bertoncelj ugotavlja, da je spomenikov in plošč res ogromno, se pa ne dela sistematično niti ni dokumentirano. Vsak spomenik nam mora povedati, kaj predstavlja in kakšen je njegov pomen. Spominska plošča pa pove, kaj se je dogajalo na določenem mestu. Opozori še na primere zaraščenih in zapuščenih grobišč zunaj kraja, spomenik se pa odkrije v naselju in se zanj primerno skrbi. V nadaljevanju opozarja na pomen dokumentacije, od katere bo odvisna pridobitev dovoljenja za gradnjo. Če se postavlja spomenik, plošča ali obeležje po utemeljenem predlogu, se bo lahko dovolila gradnja. Dokumentacija je brezpogojna.

Marijan Bertoncelj navede primer Dražgoš: »Tamkaj v vasi stoji skromen spomenik, ki bi pa po veličini te borbe moral biti največji, medtem ko je v Cerkljah v kranjskem okraju postavljen doslej največji spomenik, kljub temu da je bil kraj izrazito belogardističen. Take stvari naj se v bodoče ne dogajajo več. Treba je odpraviti termine in roke o postavljanju spomenikov. Vsaka stvar naj dozori, ker čas je najboljši mojster pri takih stvareh.«

V vsaki občini je treba napraviti pregled grobišč, spomenikov in plošč ter obeležij. Za grobišča določiti človeka, ki bo skrbel zanje, obenem pa je treba dobiti tudi sredstva in to takoj, da se tega človeka plača honorarno ali pa se ga za stalno zaposli. --&gt; 

===Osrednji dražgoški spomenik===

V povojnem obdobju so bili imenovani trije iniciativni odbori za postavitev spomenika v Dražgošah. Vsem odborom je potekel mandat prej, kot so zaradi različnih predlogov prišli do sklepa, kje naj spomenik stoji in kakšen naj bi bil. Že leta 1968 se novinarka ''Gorenjskega glasa''  v svojem prispevku ob obletnici dražgoške bitke sprašuje, kje naj bi postavili spomenik: ali na starem pokopališču, kjer so pokopani ubiti Dražgošani, ali na novem ali pa nekje na sredi poti med Dražgošami Pri Pečeh in onimi Pri Cerkvi, ter zaključi, da kraj prav gotovo zasluži večji spomenik, kot je sedanja spominska plošča. Leta 1972 je bil na ravni občine Škofja Loka sprejet sklep o imenovanju novega iniciativnega odbora za postavitev spomenika, ki je po dolgotrajnih razgovorih šele 29. avgusta    1974 po ogledu najrazličnejših lokacij phhhhotrdil sedanje mesto za postavitev spomenika. Odbor je predlog sprejel in oktobra istega leta imenoval komisijo za razpis internega natečaja. Komisija je povabila k sodelovanju kiparje Stojana Batiča, Janeza Pirnata in Draga Tršarja ter Toneta Logondra. Vsi kiparji so povabilo sprejeli in se po ogledu lokacije o njej pohvalno izrazili. V pristojnosti komisije je bilo tudi imenovanje žirije za ocenitev prispelih osnutkov. Žirija se je sestala 28. marca in 10. aprila 1975 ter ugotovila, da so do razpisanega roka, to je do 15. marca dostavili gradivo prvi trije povabljeni kiparji. Po obširni razpravi se je žirija sporazumno odločila, da predlaga v izvedbo osnutek avtorjev akad. kiparja Stojana Batiča, arhitekta Borisa Kobeta in akad. slikarja Iveta Šubica. 

Na proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda 22. julija 1975  je slavnostni govornik Janko Rudolf, predsednik ZZB NOB Slovenije, vzidal temeljni kamen za spomenik dražgoški bitki in napovedal svečano odkritje na dan vstaje čez leto dni. Vsa ureditvena dela in priprave na vgradnjo temeljnega kamna je opravila mladinska delovna brigada, ki so jo sestavljali  mladinci vseh gorenjskih občin. Pripravljalna dela za gradnjo spomenika so se začela 15. januarja 1976, torej komaj pol leta pred slovesnim odkritjem. Pri delu jih je oviralo slabo vreme, najprej so morali odstraniti sneg, da so lahko začeli napeljevati elektriko in vodovod. Zadnje dni januarja so delavci SGP Tehnik iz Škofje Loke začeli pripravljati temelje za gradnjo. Prvi beton je bil vgrajen že 24. februarja, potem je zaradi slabega vremena prišlo do mnogih zastojev. Tudi po ves teden ni bilo mogoče nadaljevati začetega dela.  Teren je zelo zahteven, potrebne so bile mnoge raziskave tal in priprava drsnega laporskega terena, pomešanega s skalovjem, je bila uspešno. Kot zanimivost velja omeniti, da je v spomenik vgrajenih 500 kubičnih metrov betona ter 40 ton železa.

Spomenik stoji na mestu, ki ga je videti daleč iz doline, hkrati pa je prav s tega mesta izjemno lep razgled. Arhitekt ga je oblikoval kot mogočno slopasto gmoto, ki se preko ozke poti in stopnišča izteka v poseben, z mozaikom označen prostor pod cesto. S tem je dosegel tesno povezanost med spomenikom in okoljem. Spomeniško arhitekturo tvori pet betonski sklopov, ki so v tlorisu razporejeni v obliki peterokrake zvezde – vsa gmota, ki od daleč učinkuje kot kupola s prisekanim vrhom, je po višini razdeljena v tri nivoje. V prvem je osrednji prostor s spominsko ploščo, avtor napisa na njej je akademik Josip Vidmar.

&lt;poem&gt;
V ČAST IN TRAJEN SPOMIN
NA VELIKI BOJ SLOVENSKEGA LJUDSTVA
ZA OBSTOJ IN SVOBODO
NA PADLE
IN PREŽIVELE JUNAKE CANKARJEVEGA BATALJONA,
KI SO 9., 10. IN 11. JANUARJA 1942
NA TEM KRAJU IZBOJEVALI VELIKO ZMAGO 
SLOVENSKI PARTIZANOV 
NAD NACISTIČNIMI KRVNIKI
&lt;/poem&gt;

Na srednji notranji ploščadi je skoncentriran kiparski okras avtorja Stojana Batiča. V sredino prostora je postavil z reliefi okrašeno bronasto žaro (kostnico). Vanjo so oktobra leta 1977 prenesli posmrtne ostanke dražgoški žrtev. V tlorisu gre za trikotnik, na velikih ploskvah so v plitvem reliefu upodobljeni trije pretresljivi in globoko podoživeti prizori: streljanje talcev, prenos ranjenca in skupina žensk, ki so okamenele od groze. Med mogočne peterokotne slope pa je kipar umestil dve skupinski plastiki, ki simbolično ponazarjata obrambo in preboj partizanov. Med figurami je moč razločiti podobe delavca, kmeta, ženske in mladeničev, s čimer je nakazal tudi socialne razsežnosti upora. S klinasto kompozicijo, ki se kot val prebija med slopi proti odprtemu prostoru, pa je kiparju uspelo podoživeti silovitost jurišev in obrambe. Kiparske kompozicije ne odražajo posamičnega resničnega dogodka, ampak so prepesnjena in simbolična podoba najglobljih razsežnosti narodnoosvobodilnega boja. 

Na vrhu je razgledna ploščad. Vse tri nivoje povezujejo spiralasto izpeljane stopnice. [Tu sta tudi dve plošči z osnovnimi podatki o bitki.]

Betonska arhitektura se nato prelije preko odprtega prostora (brežine) do konhe (beseda naj bi izhajala iz grščine in naj bi pomenila polkrožen prostor na tržnici)/svojevrstne niše tik pod dražgoško cesto z razsežno umetniško mozaično podobo, ki jo je oblikoval Ive Šubic. Slikar, tudi sam udeleženec dražgoške bitke in spopada na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki prebil. Umetnik je v obliki kontinuirane pripovedi uporabil deset najznačilnejših  in najbolj pretresljivih prizorov. Prizore (nemško kolono, okupatorjev bes, Bičkovo skalo s portretno podobo legendarnega mitraljezca, goreče hiše, podivjano živino, ki bega med gorečimi hišami, vaščane, obkrožene z nemško soldatesko) in portrete narodnih herojev Tončka Dežmana, Jožeta Gregorčiča in Jaka Bernarda ter legendarnih borcev Franca Bička, Alojza Pečnika in Rudolfa Robnika je nanizal v različni velikostih, vendar v stroge in smiselnem ritmu. 

Pripoved je oblikoval in poudaril z barvo, z žarenjem mozaičnih kamenčkov. Prevladujoč ton je temno rdeča barva z izrazito simbolično vrednostjo (kri, ogenj), ki ji kot nasprotje postavlja mrzlo modrino kot prispodobo zime in mrzlega cinizma okupatorja ter hlada, ki je stiskal duše ljudi med gorečimi domovi. Mozaik v velikosti 8 x 2 metra je po tej Šubičevi predlogi tehnično izdelal mozaicist Alfio Tambosso, ki je bil tudi sam partizan.

Spomenik padlim borcem Cankarjevega bataljona in pobitim vaščanom je bil odkrit 22. julija 1976 na osrednji slovenski proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda. Scenarij za umetniški programje napisal književnik Ivan Jan. Slavnostni govornik je bil predsednik SR Slovenije Sergej Kraigher. Posebnih vabil na proslavo ni bilo, prejel naj bi ga le predsednik SFRJ Josip Broz Tito, ki pa je Dražgoše obiskal naslednje leto.

===Dom Cankarjevega bataljona (Brunarica) ===

Ker je treba spomenik z okolico vzdrževati, skrbeti vse leto za okrasno grmičevje in travnato površino, čistočo, predvsem pa je treba  misliti na postavitev zavetišča, je občinski odbor ZB v Škofji loki 23. februarja 1977 ustanovil Odbor za vzdrževanje dražgoškega spomenika pod pokroviteljstvom lesne industrije Jelovica iz Škofje Loke. Odbor se je takoj lotil postavitve jeloviške brunarice na primernem kraju v bližini spomenika. Najprimernejša lokacija je bila Na bregu ob zadnjem ovinku ceste pred spomenikom. Leto dni je trajal postopek za odkup zemljišča, prepis lastništva in gradbeno dokumentacijo. Pomladi leta 1979 je odbor podpisal pogodbo z Jelovico in 22. julija je  bil Dom Cankarjevega bataljona že svečano odprt. Vsa groba zemeljska dela do temeljne plošče so prostovoljno opravili domačini v organizaciji krajevne skupnosti. Brunarico je izdelala in postavila Jelovica, del notranje opreme so brezplačno prispevali Alples iz Železnikov, Loške tovarne hladilnikov in Iskra-Reteče. 

Dom Cankarjevega bataljona s ploščadjo in parkiriščem je tako postal sestavni del spomenika. V njem so spodaj sanitarije in gostinski prostor, v pritličju prav tako gostinski prostor, v zgornji etaži pa je spominska muzejska zbirka, posvečena Cankarjevemu bataljonu, dražgoški bitki in Dražgošanom.

Brunarica je v večinski lasti ZB za vrednote NOB Škofja Loka in manjšinski KS Dražgoše.  

&lt;hr&gt;

[Naslednje odstavke po pameti vključi v zgornje Milenino besedilo ali umakni v opombe.]

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

'''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal
pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino.
Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig.
Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2]

&quot;V letu 1971 je bil izdelan tudi načrt dražgoškega pomenika.&quot; ([https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14])

Najbrž najpomembnejši kulturno-politični dogodek pa bo, ko bodo v času osrednje proslave v Dražgošah slovesno postavili temeljni kamen za spomenik Cankarjevemu bataljonu. Ideja za to je prišla z republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in so jo vsi organizatorji prireditve toplo pozdravili. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46]

===Drugi dražgoški spomeniki===

Padle domačine in borce so leta 1942 pokopali v skupni grob v bližini stare porušene cerkve. Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta  so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000.

Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. 

Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno.

Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki.

Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba.

Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. 

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45]

===Pokopališče v Dražgošah===

Čeprav so bile leta 1976 žrtve poboja iz skupnega groba pri stari porušeni cerkvi prekopane v grobnico pod spomenikom, njihova imena pa so zapisana na spomeniku pred novo cerkvijo in na mestih smrti, so svojci njihova imena dali vklesati tudi na družinske nagrobnike na novem pokopališču. 

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 01.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lušina in Jožef Lušina (Andrejčkovi)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 02.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez in Vinko Megušar (Kopčovi)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 03.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter in Rafko Prevc (Markovi)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 04.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Jernej Jelenc]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 05.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gregor Šmid (Urbanov)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 06.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Habjan je padel na Poreznu 1945 [https://www.sistory.si/ww2/6EFC40BE-9ED0-45E5-B759-F6BB7A40027B Sistory,] Ignac, Mihael in Tomaž 12. 1. 1942 (Šimnovi)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 07.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Jelenc (Pavelnov)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 08.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ivan Suwa je umrl na Rabu 29. 12. 1942]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 09.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Albin Jelenc (Birtov)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 10.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Lotrič (Lovrihov)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 11.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Primož Ambrožič (Martincov)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 12.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter Kavčič (Bitcov)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 13.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lotrič, Peter Lotrič kot partizan pri Sv. Gabrijelu (Grogovcovi)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 14.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Anton Bešter]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 15.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Franc in Anton Lotrič, Maks Lotrič 1943 na Joštu (Markonovi)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 16.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: ]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 17.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 18.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 19.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 20.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 21.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah]]
|}

Posamezni pokopani (Suwa, ) niso zapisani na javnih spomenikih, čeprav imajo status žrtev druge svetovne vojne. Presenetljivo veliko je število med vojno pokopanih Dražgošanov, ki niso nasilno umrli in nimajo statusa žrtev druge svetovne vojne.

==Tito v Dražgošah 1977== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena:)

Po cesti, kjer so pozimi 1941/42 ropotale nemške motorizirane vojaške kolone, da bi izvedle napad na Cankarjev bataljon, ki se je po spopadu z  okrepljenimi nemškimi enotami na Pasji ravni v Poljanski dolini zatekel v Dražgoše, da bi tam prezimil, se je 3. maja 1977 pomikala nevsakdanja kolona avtomobilov. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je bil povabljen v Dražgoše na slavnostno odkritje veličastnega spomenika ob dnevu vstaje slovenskega naroda  22. julija 1976. Vendar pa je bilo verjetno to vabilo za organiziranje Titovega obiska prepozno, saj je bila gradnja arhitektonsko, kiparsko, livarsko in likovno zahtevna, časovni okvir realizacije pa zelo tesen. Odkritje spomenika je bilo kljub predsednikovi odsotnosti množično in slovesno z mnogimi spremljevalnimi dogodki.

Dražgoše je Tito s svojim spremstvom obiskal naslednje leto ob prvomajskih praznikih. 1. maja se je udeležil srečanja s kranjskim delavstvom na Joštu pri Kranju, dva dni kasneje pa se je kolona avtomobilov s predsednikom in njegovim spremstvom vila po Selški dolini, da bi spoznali prizorišče legendarne dražgoške bitke. Ob cesti so kolono gostov pozdravljali vaščani, otroci so metali na cesto rumene regratove cvetove.
V Dražgošah sta pred novim mogočnim betonskim spomenikom z bronastimi figurami in pripadajočim mozaikom k predsedniku in njegovi soprogi pristopila avtorja, kipar Stojan Batič in slikar Ive Šubic, domačin iz sosednje Poljanske doline. Kot 19-letni študent akademije  za likovno umetnost v Zagrebu se je že ob poljanski vstaji pridružil partizanom in bil tudi dražgoški borec. Ob ogledu mozaika in slikarjevi interpretaciji pretresljivih prizorov iz bitke je Jovanka Broz prepoznala lik priljubljenega komandanta Jožeta Gregorčiča, Ive Šubic pa je opozoril še na lik junaškega Bernarda s kmečkim klobukom in peterokrako ter na like kmečkih žena iz Dražgoš. Razlagal je postopek ustvarjanja mozaika in govoril o spominih na boj s številčnejšim in bolje opremljenim nasprotnikom. 

Tito se je zanimal za vse podrobnosti takratnega tridnevnega boja z nemškimi enotami, o številu mitraljezov, številu borcev in številu padlih pa tudi o tem, kako so po trdem odporu uspešno izvedli umik preko Jelovice, ki jih je dotlej ščitila s hrbta. Povprašal je še po sestavi nemških enot, ki so napadale Dražgoše, in ko je bil omenjen SS pehotni bataljon iz Celovca, je pripomnil: »Torej tudi naši današnji sosedje Avstrijci.«

Po ogledu spomenika so gostje odšli v gostilno Pri Urbanu. Oktet Jelovica je poskrbel za razpoloženja s pesmimi, ki jih je poznal tudi Tito, nato je sledilo izročanje spominskih daril, zbirka knjig o 1000-letnici  Škofje Loke in spominski album Dražgoše, kolektiv tovarne Šešir je predsedniku podaril dva lovska klobuka, če bo premočil enega, bo ostal suh drugi, in dva velika loška kruhka. 

Po obveznem fotografiranju z domačini in pevci se je Tito s spremstvom malo po 13. uri odpeljal. Ob poti so ga pozdravljali številni učenci in krajani.

==Proslave med 1977 in 1991==

'''Trajen spomin'''. V soboto in nedeljo so partizanske Dražgoše spet slavile, se skupaj z več kot 5.000 udeleženci spominjale herojske dražgoške bitke. Steze partizanske Jelovice so že dvajsetič zapored ponovno oživele, saj so se nekdanji borci Cankarjevega bataljona, enote teritorialne obrambe in milice, pripadniki JLA, taborniki, številni udeleženci NOV in smučarji-tekmovalci, ponovno podali po poteh, ki so preko zasnežene Jelovice in škofjeloških hribov vodile v Dražgoše. Na sklepni slovesnosti pred veličastnim spomenikom dražgoški bitki je Stane Dolanc kot pokrovitelj 20. pohoda »Po stezah partizanske Jelovice« še posebej poudaril, da so take in podobne prireditve, ki se bodo zvrstile v letošnjem letu, posvečene 85-letnici rojstva predsednika Tita in 40-letnici njegovega prihoda na čelo KPJ, dovolj zgovoren dokaz, da so se mlade generacije izobrazile v isti politični smeri in da so vedno pripravljene dati vse za obrambo naše svobode, neodvisnosti, skratka vsega, kar smo si v teh letih uspeli napraviti sami! Cveto Novak, udeleženec dražgoške bitke in borec Cankarjevega bataljona, pa je na svečanosti spregovoril o dogodkih pred 35 leti in o začetkih oboroženega upora in vstaje na Gorenjskem. -- TV 15 13. 1. 1977

'''Pomen dražgoške bitke'''. Na Gorenjskem se je oktobra 1941 večina razdrobljenih partizanskih enot združila v Cankarjev bataljon, ki je potem decembra skupaj z organizacijo na terenu postal nosilec ljudske vstaje. Najprej je razbil oddelek nemške policije v Rovtu nad Selško dolino, potem se je spopadal z Nemci v Poljanski dolini in se 28. decembra po hujšem spopadu z Nemci na območju Pasje ravni s spretnim manevrom vrnil v Selško dolino. V zimskih razmerah  se je naselil v Dražgošah. Hotel se je odpočiti, se urediti, pripraviti na  nove boje in utrditi mlade partizanske vrste. Bataljon je štel tedaj 220 prekaljenih in dobro oboroženih borcev. Vodila sta jih Stane Žagar, organizator komunistične partije in osvobodilnega boja na Gorenjskem, in komandant bataljona Jože Gregorčič, prav tako prekaljen revolucionar in španski borec. Nemci so medtem zbrali močne vojaške in policijske enote in 9. januarja zjutraj napadli Cankarjev bataljon, razporejen po dražgoških zaselkih in utrjenih položajih na dva kilometra dolgi bojni črti v hudem mrazu in visokem snegu.  Šele potem ko so izmučeni in prezebli partizani potrošili že skoraj vse strelivo in ko so gorele že mnoge dražgoške domačije, se je tretjo noč začel partizanski umik v zasnežene strmine Jelovice. Pobesneli napadalci so ubili 41 domačinov, druge so razselili, domačije pa požgali. V borbi je padlo preko 100 Nemcev, vsaj dvakrat toliko pa je bilo ranjenih. Cankarjev bataljon je imel imeli v Dražgošah le devet mrtvih in približno toliko ranjenih. Več žrtev pa je bilo naslednji dan na Mošenjski planini. Nemci so obkolili gozdarsko kočo, kamor so se zatekli utrujeni in premraženi borci Bičkovega voda partizanov. V večurnem boju je padlo 12 partizanov, drugim se je posrečilo prebiti se iz sovražnega obroča. 

Dražgoška bitka je imela tedaj velik pomen za razvoj osvobodilnega gibanja. Zato se, upoštevajoč čas in razmere, v kakršnih je potekala, zagotovo uvršča med največje zmage slovenskih in jugoslovanskih partizanov. Predvsem je treba upoštevati, da je potekala na Gorenjskem, na meji samega rajha in so zato imela tukajšnja dogajanja precejšen odmev, zlasti v sosednji Koroški in Avstriji. Preko Gorenjske so vodile strateško pomembne poti proti Ljubljani in Trstu, ki so jih Nemci za vsako ceno hoteli zavarovati. Precejšen pomen je imela zanje tudi dokaj razvita gorenjska industrija, zlasti jeseniška železarna. Vse to jim je narekovalo, da Gorenjsko napravijo za svojo deželo. Zato so si od vsega začetka zagrizeno prizadevali, da bi uničili partizane in zatrli osvobodilni boj gorenjskega ljudstva. Poleg tega je bila osvobodilna borba očiten dokaz okupatorjeve ranljivosti in uspešnosti partizanskega boja proti okupatorskim silam. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem, povezanim bojem vseh jugoslovanskih narodov in naprednega človeštva, zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator od vsega začetka. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli, da nimajo opravka le s peščico zagrizenih partizanov in komunistov, temveč z dobro organiziranim in trdoživim ljudskim gibanjem, ki ga strahoviti okupatorski teror bolj krepi kot zastrašuje. Zato sta neposredno po decembrski vstaji na Gorenjskem in dražgoški bitki sledili dve važni odločitvi nacističnega vodstva. Za nedoločen čas je bila odložena že napovedana uradna priključitev Gorenjske k nemškemu rajhu in s tem tudi rekrutiranje Gorenjcev v nemško vojsko. Prav tako pa so preložili oziroma spremenili svoj načrt množičnega izseljevanja gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščina na Gorenjskem pospešilo odhod prebivalcev  v partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. To je bil čas, ko so si Nemci podvrgli skoraj vso Evropo, ko so njihove armade prodrle pred Moskvo in Leningrad, ko je Romlova armada uspešno tolkla zaveznike v Afriki in ko so nacisti še trdno verjeli v svojo popolno zmago. Tu, v samem njihovem cesarstvu pa se je peščica partizanov postavila po robu njihovim orjaškim silam in jim s svojo prisotnostjo in moralno močjo rahljala zaupanje v nemško nepremagljivost in uresničljivost neizmernih osvajalskih načrtov. Za tlačeno gorenjsko prebivalstvo pa je bila dražgoška bitka, tako kot vsa osvobodilna borba, očiten dokaz okupatorjeve ranljivost in uspešnosti partizanskega boja. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator. Sicer so pa tudi Nemci zdaj    v veliki meri sprevideli svoj prvotni načrt množičnega izseljevanje gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščinah na Gorenjskem pospešilo množični odhod prebivalstva med partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. 

Vse to potrjuje izreden pomen dražgoške bitke za razvoj osvobodilnega gibanja in s tem tudi za končno osvoboditev naše dežele. Na to naj trajno opominja tudi mogočen spomenik dražgoški bitki sredi zelenega dražgoškega pobočja. -- VINKO HAFNER -- TV 15 12. 1. 1978

'''Po partizanskih stezah'''. O legendarni dražgoški bitki smo se pogovorili januarja na sestanku. Uredili smo stenske časopise s fotografijami in spisi o Dražgošah in borbi Cankarjevega bataljona. Bila je nedelja, 8. januarja, ko smo se ob osmi uri zjutraj zbrali v Kranju. Ker je bilo med nami mnogo medvedkov in čebelic, odraslih tabornikov pa le za vodstvo, smo se do Podblice peljali z avtobusom. Tam smo se taborniki odredov »Stražni ognji«, »Slap Šum«, »Kokrški odred« in mladinci pohodne enote iz Ljubljane, ki nosi ime Franca Rozmana-Staneta, postavili v kolono. Lepo nas je bilo pogledati! Pred nami so mladi taborniki nosili zastave in prapore. Pot je bila zasnežena in precej poledenela. Vsak hip se je kdo zadrsal ali celo telebnil na tla. Drug drugemu smo pomagali. Nalepka tabornikov »Kokrškega odreda« iz Kranja Ker nikakor nismo mogli po rebri navzgor, smo krenili zunaj poti po snežišču. Pot je bila boljša v gozdu, kjer je sneg že skopnel. Sredi jase na grebenu smo se ustavili. Nabrali smo smrečja in spletli vence za spominska obeležja ob poti. Kulturnice so pripravile program. Mravlja je sestavila kratek opis dogodkov, znanih iz narodnoosvobodilnega boja. Opisala nam je bitke na Mohorju, v Dražgošah in na Jelovici. Potem smo se počasi pomikali po gozdni poti naprej, skozi vas Jelenšče  proti Bičkovi skali. Tudi tu smo, kot malo prej sredi jase, počastili spomin na padle, položili venec, spregovorili o dražgoški bitki in izvedli krajši kulturni program. In kakšna je bila pot v Dražgoše? Ledena, da je bilo groza. Zato smo se več vozili sede, kot pa hodili. Tu in tam so za nami prihitele tekmovalne pohodne ekipe, saj smo se tudi mi odpravili na to pot v okviru že tradicionalne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«. Bodrili smo jih z glasnimi vzkliki. V vasi smo se pogreli s čajem in potešili lakoto. Nato pa hitro do spomenika dražgoški bitki. Po osrednji proslavi ob spomeniku je naša kolona krenila skozi vas Dražgoše po cesti proti Jamniku in nazaj v Podblico. Pot je bila še vedno ledena in komandant Dušan je imel kar dosti dela, in če ne bi imeli navodil izvidnice, ki jo je predstavljal tovariš Jože, bi se kaj lahko popeljali po trdi sneženi skorji po strmini. Tako pa je naša kolona stopetdesetih pohodnikov kljub meglenemu dnevu in mrazu srečno prispela s pohoda. V Kranju smo se poslovili in vsak s svojimi spomini odšli proti domovom; najbolj smo bili seveda veseli značk, ki so nam jih podelili člani štaba naše pohodne brigade. -- TABORNIKI IN TABORNICE »KOKRŠKEGA ODREDA«, Kranj -- TV 15 9. 2. 1978

'''POMNIK DRAŽGOŠKI BITKI'''. Že dvaindvajsetič po vrsti je bila minulo nedeljo v Dražgošah pred spomenikom osrednja proslava ob 37. obletnici velike bitke Cankarjevega bataljona. Na tej edinstveni družbenopolitični in športni prireditvi se je zbralo okoli 4000 ljudi, ki so se udeležili številnih športnih tekmovanj in množičnih rekreativnih pohodov. Na prireditvi, ki je bila posvečena tudi 60. obletnici ustanovitve KPJ in SKOJ ter 40. obletnici konstituiranja CK KPJ, je govoril sekretar medobčinskega komiteja ZK za Gorenjsko Zdravko Krvina, ki je med drugim orisal pomen dražgoške bitke za slovenski narodnoosvobodilni boj. Poudaril je, da smo v letu praznovanj zveze komunistov lahko ponosni na dosežene uspehe pri razvijanju našega samoupravnega političnega sistema in pri krepitvi materialne baze. V imenu vseh udeležencev je Zdravko Krvina podprl zamisel, da bi v bližnji prihodnosti pripravili televizijsko nadaljevanko o Dražgoški bitki. -- TV 15 18. 1. 1979

'''1980''' (Marjana)

Dražgoška bitka je tudi skoraj štiri desetletja po koncu druge svetovne vojne ostajala eden najpomembnejših simbolov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Prispevki iz leta 1980 kažejo, da je bila v tedanjem času predstavljena predvsem kot simbol poguma, odpora in narodne enotnosti. Spominske prireditve, veteranska srečanja in množični pohodi niso bili namenjeni zgolj obujanju zgodovinskih dogodkov, temveč predvsem ohranjanju kolektivnega spomina ter prenašanju izkušenj narodnoosvobodilnega boja na mlajše generacije. Dražgoše so tako ostajale eno osrednjih slovenskih spominskih krajev, kjer so se vsako leto srečevali nekdanji borci, domačini, športniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije.

Osrednji dogodek leta 1980 je bila tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je 13. januarja v Dražgoše privabila več tisoč udeležencev. Prireditev je potekala dva dni. V soboto so potekala športna tekmovanja, v nedeljo pa so sledili pohodi in osrednja spominska slovesnost. Po poročanju Gorenjskega glasa se je na sklepni slovesnosti pri spomeniku v Dražgošah zbralo več kot pet tisoč ljudi iz Slovenije in bratskih republik Jugoslavije, ki so se poklonili spominu na dražgoško bitko. Organizatorji so pripravili raznolik program športnih tekmovanj in rekreativnih pohodov, med katerimi so bili smučarski teki, patruljna tekmovanja, sankaške in slalomske preizkušnje ter srečanja tabornikov. Športne prireditve so potekale pod geslom '''»Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo«''', ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Čeprav je imela prireditev izrazit športni značaj, je njen širši pomen presegal tekmovalni vidik, saj je predstavljala predvsem izraz spoštovanja do padlih borcev Cankarjevega bataljona, prebivalcev Dražgoš in vseh žrtev narodnoosvobodilnega boja. Poleg športnikov so se prireditev udeležili planinci, taborniki, pripadniki armade, rezervni vojaški starešine, borci, mladina in številni domačini ter predstavniki drugih republik tedanje Jugoslavije, kar je prireditvi dajalo širši jugoslovanski pomen in poudarjalo razumevanje dražgoške bitke kot skupnega simbola protifašističnega boja. Organizatorji so po zaključku poudarili, da bodo tradicijo nadaljevali tudi v prihodnjih letih, saj je prireditev postala eden najpomembnejših športno-spominskih dogodkov na Gorenjskem in v Sloveniji.

Posebno mesto je imel pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta – Štefana, ki je potekal od Krope do Dražgoš. Tekmovanje je združevalo rezervne vojaške starešine in mladino ter poleg telesne pripravljenosti preverjalo tudi znanje s področja topografije, obrambe in streljanja. Udeleženci so med pohodom obiskali spomenik narodnemu heroju Lojzetu Kebetu, se poklonili njegovemu spominu in s tem simbolično povezali športno dejavnost z ohranjanjem zgodovinskega izročila. Organizatorji so poudarjali, da je namen prireditev utrjevati vezi med starejšo generacijo udeležencev vojne in mladimi ter prenašati vrednote narodnoosvobodilnega boja na prihodnje rodove. Zaključna slovesnost je potekala pri spomeniku v Dražgošah, kjer so se zbrali predstavniki družbenopolitičnih organizacij, veterani in številni obiskovalci. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. 

Leto 1980 so zaznamovala tudi številna srečanja nekdanjih borcev. Na Češnjici so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli pripadniki Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda. Obujali so spomine na vključevanje mladih fantov v partizanske enote leta 1943, na okupatorjeve povračilne ukrepe, množične izselitve družin in žrtve vojne. Srečanje je bilo priložnost za utrjevanje medsebojnih vezi in za razmislek o pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina ter sodelovanja z lokalnimi skupnostmi pri negovanju tradicij narodnoosvobodilnega boja.

Pomen Dražgoš kot kraja zgodovinskega spomina potrjuje tudi obisk delegacije ameriških vojnih veteranov maja 1980. Gostje so si poleg Muzeja ljudske revolucije v Ljubljani ogledali tudi Dražgoše, kar kaže, da je bil kraj prepoznan kot pomembno slovensko spominsko in zgodovinsko središče.

Ob koncu leta so organizatorji že napovedovali naslednji pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki naj bi januarja 1981 potekal ob 39. obletnici dražgoške bitke in 40. obletnici začetka narodnoosvobodilnega boja. Program je ostal zvest tradiciji – patruljni pohod, topografske in taktične naloge, streljanje ter sodelovanje rezervnih vojaških starešin in mladine. S tem so želeli nadaljevati tradicijo povezovanja zgodovinskega spomina, športa in domoljubne vzgoje.

Leto 1980 je v reviji TV 15 zaznamovalo tudi obsežno poročanje o nastajanju filmsko-televizijskega projekta Dražgoška bitka, ki razkriva tudi razvoj javnega diskurza o projektu skozi vse leto. Začetek leta je bil prežet z optimizmom in velikimi pričakovanji ob nastajanju prve slovenske televizijske nadaljevanke o narodnoosvobodilnem boju. V drugi polovici leta pa so se prispevki skoraj izključno osredotočali na organizacijske zaplete, finančne nepravilnosti in vprašanja zgodovinske verodostojnosti. Kljub vse ostrejšim kritikam je v večini objavljenih prispevkov prevladovalo stališče, da je treba projekt dokončati, saj naj bi predstavljal trajen spomenik Dražgoški bitki, njenim udeležencem in zgodovinskemu spominu na narodnoosvobodilni boj.
Prvi zapis o projektu je bil objavljen februarja 1980 pod naslovom »Padla je prva klapa«. Revija je v njem poročala o začetku snemanja dolgo načrtovanega filmskega in televizijskega projekta ter poudarila njegov velik kulturni in zgodovinski pomen. Napovedano je bilo, da bo nastala prva slovenska televizijska nadaljevanka o narodnoosvobodilnem boju, zato so bila pričakovanja tako javnosti kot ustvarjalcev zelo velika. Projekt je bil predstavljen kot pomemben prispevek k ohranjanju spomina na enega ključnih dogodkov slovenske zgodovine.
Vendar se je že jeseni ton poročanja izrazito spremenil. V prispevku »Nekaj misli o snemanju Dražgoške bitke« je avtor opozoril, da se je sprva obetaven in dolgo pričakovani projekt spremenil v »polomijo« oziroma celo »škandal«. Kritike so bile usmerjene predvsem v domnevno zaslužkarstvo posameznikov, previsoke honorarje ter neodgovorno ravnanje z družbenimi sredstvi. Avtor je ob tem poudaril, da bi moral film o enem najpomembnejših dogodkov narodnoosvobodilnega boja nastajati z največjim spoštovanjem do padlih borcev in njihovega zgodovinskega pomena, zato so bile ugotovljene nepravilnosti razumljene kot še posebej problematične.
Podobno kritičen je bil tudi prispevek »Še nekaj o snemanju Dražgoške bitke«, v katerem je udeleženec narodnoosvobodilnega boja izrazil ogorčenje nad načinom izvedbe projekta in razočaranje preživelih dražgoških borcev. Ti po njegovem mnenju niso bili ustrezno vključeni v nastajanje filma, čeprav bi njihovo neposredno poznavanje dogodkov lahko pomembno prispevalo k zgodovinski verodostojnosti prikaza. Zahteval je javno razjasnitev odgovornosti za nastale nepravilnosti ter poudaril, da film ne bi smel biti razumljen zgolj kot umetniški izdelek, temveč kot pomemben zgodovinski spomenik prihodnjim rodovom.
Vprašanje nastajanja filma je obravnaval tudi Svet za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil pri Zvezi združenj borcev NOV Slovenije, ki je v obsežnem programskem dokumentu izpostavil pomen zgodovinske verodostojnosti pri umetniškem prikazovanju narodnoosvobodilnega boja. Poleg opozoril glede drugih filmskih in televizijskih del je posebno pozornost namenil tudi projektu Dražgoška bitka. Svet je poudaril, da mora umetniško delo temeljiti na preverjenih zgodovinskih dejstvih, odgovorni pa morajo zagotoviti tako kakovostno izvedbo kot gospodarno porabo družbenih sredstev. Kljub kritikam je podprl nadaljevanje projekta pod okriljem RTV Ljubljana in pričakoval, da bo film dokončan ob upoštevanju zgodovinske resnice ter ob razumnih stroških.
O projektu so javno spregovorili tudi preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v Domicilnem odboru Cankarjevega bataljona. Pojasnili so, da so zamisel o filmu od začetka podpirali in bili pripravljeni sodelovati pri njegovem nastajanju, vendar njihovo znanje in izkušnje niso bili ustrezno upoštevani. Po vpogledu v scenarij so opozorili na več zgodovinskih netočnosti, vendar na svoje pripombe niso prejeli zadovoljivih odgovorov. Od pristojnih organov so zato zahtevali ugotovitev odgovornosti za organizacijske in finančne nepravilnosti, obenem pa poudarili, da želijo nadaljevanje snemanja in uspešen zaključek projekta, ki bi predstavljal dostojen poklon dražgoški bitki in njenim udeležencem.
Ob koncu leta je revija objavila še širšo razpravo o narodnoosvobodilnem boju v slovenski umetnosti, v kateri so zgodovinarji, literarni zgodovinarji in drugi kulturni ustvarjalci obravnavali tudi ekranizacijo Dražgoške bitke. Razprava je pokazala, da težave pri projektu niso bile razumljene zgolj kot organizacijski ali finančni problem, temveč tudi kot vprašanje odgovornega umetniškega prikaza zgodovinskega spomina. Udeleženci so zato poudarili potrebo po večji zgodovinski verodostojnosti, tesnejšem sodelovanju med ustvarjalci in zgodovinarji ter premišljenem pristopu pri obravnavi tako pomembne teme.

'''1981'''

Leta 1981 je bila v Dražgošah organizirana že 24. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 39. obletnici dražgoške bitke in 40-letnici vstaje narodov in narodnosti Jugoslavije. Prireditev je združila športni, rekreativni in spominski program ter privabila več kot 5.000 udeležencev iz vse Slovenije. Med njimi so bili številni mladi, pionirji, planinci, športniki, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA), Teritorialne obrambe (TO), milice, taborniki, lovci in drugi obiskovalci, ki so v množici prehodili partizanske poti proti Dražgošam. Poseben pečat so dogodku dali tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona ter predstavniki družbenopolitičnega življenja Gorenjske in Slovenije.

Osrednji del prireditve je potekal pri spomeniku v Dražgošah, kjer je zbrane nagovoril predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Vinko Hafner. V govoru je poudaril zgodovinski pomen dražgoške bitke in gorenjske vstaje kot enega ključnih dogodkov narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je, da je Cankarjev bataljon januarja 1942 tri dni kljuboval številčno in tehnično močnejšemu okupatorju ter da je bil pomen dražgoške bitke predvsem moralna zmaga, saj je pokazala, da Gorenjska ni postala pokorna dežela. Ob tem je poudaril dolžnost ohranjanja spomina na padle borce in domačine ter prenašanja njihovega izročila na mlajše rodove. V govoru se je dotaknil tudi nastajanja filmskega in televizijskega projekta o Dražgošah ter izrazil pričakovanje, da bo delo kljub zapletom dokončano kot trajen poklon dražgoškim junakom.

Slovesnost je spremljal kulturni program, sledili pa sta razglasitev rezultatov tekmovanj in podelitev priznanj. Pomemben del prireditve je predstavljalo tudi 10. jubilejno odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, na katerem so poleg enot Teritorialne obrambe sodelovali tudi pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in milice, prvič pa so bili povabljeni tudi predstavniki vseh republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije. Prvenstvo, ki je od leta 1972 preraslo v eno največjih športno-obrambnih prireditev v Sloveniji, je združevalo okoli 500 tekmovalcev v več kot petdesetih patruljah. Poleg športnega pomena je prispevalo k razvoju vojaškega smučanja, preverjanju telesne pripravljenosti in strelskih sposobnosti ter krepitvi sodelovanja med enotami oboroženih sil, hkrati pa je utrjevalo spomin na partizanske tradicije. Posebno mesto je imel tekmovalni pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta, ki je potekal iz Krope prek Jamnika do Dražgoš. V njem so sodelovale združene ekipe Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovalci so se pomerili v reševanju taktičnih in topografskih nalog, preverjanju znanja s področja narodne obrambe, streljanju z malokalibrsko puško ter v sedem kilometrov dolgem pohodu z več kot 470 metri višinske razlike. Na Jamniku so se poklonili spominu narodnega heroja Lojzeta Kebeta, nato pa nadaljevali pot proti cilju v Dražgošah.

Prireditev je spremljal tudi bogat športni in rekreativni program. Poleg tekmovanj v smučarskem teku in sankanju so organizatorji pripravili številne množične pohode iz različnih smeri Gorenjske, med njimi Po poti Cankarjevega bataljona, Po stezah prvih partizanov, Po poti heroja Iva Slavca - Jokla, Po poti Škofjeloškega odreda, Po poti Otona Vrhunca - Blaža ter Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča. Tisoči pohodnikov so po nekdanjih partizanskih poteh prihajali v Dražgoše, kjer so se zbrali na osrednji spominski slovesnosti. Tako je prireditev ponovno potrdila svoj pomen kot ene največjih spominskih, športno rekreativnih in družbenih manifestacij v Sloveniji ter pomembnega prostora ohranjanja zgodovinskega spomina na dražgoško bitko in vrednote narodnoosvobodilnega boja. 

'''1982

'''
Leta 1982 je bila organizirana 25. jubilejna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 10. januarja ob 40. obletnici dražgoške bitke in hkrati predstavljala zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loka. Organizatorji so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah.

Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca - Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca - Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana - Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj.

Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 nosil ime Pokal maršala Tita.

Ob jubileju so se pojavile tudi razprave o prihodnjem razvoju prireditve. Nekateri dolgoletni udeleženci in organizatorji so opozarjali, da prireditve uspešno ohranjajo spomin na narodnoosvobodilni boj, hkrati pa izražali željo po vsebinski prenovi in večji privlačnosti za mlajše generacije. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina.

V istem letu je bil v javnosti večkrat izpostavljen tudi pomen prireditve kot ene osrednjih športno-spominskih manifestacij v Sloveniji. Ob tem so potekale razprave o nedokončanem filmskem projektu Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo vzbujal veliko zanimanja. Nedokončana nadaljevanka Dražgoška bitka je leta 1982 postala ena osrednjih kulturnih polemik, povezanih z upodabljanjem narodnoosvobodilnega boja. Razprave o projektu so odražale širša vprašanja odnosa do zgodovinskega spomina, odgovornosti pri ustvarjanju zgodovinskih vsebin in vloge medijev pri oblikovanju kolektivnega spomina. Po večletnih pripravah in začetku snemanja projekt ni bil dokončan, kar je sprožilo številne razprave med nekdanjimi borci, zgodovinarji, novinarji in širšo javnostjo.

Domicilni odbor Cankarjevega bataljona je januarja 1982 javno opozoril, da o usodi projekta ni bilo podanih jasnih pojasnil. Izrazil je nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja sodelovanja z ustvarjalci nadaljevanke, čeprav so bili nekdanji borci pripravljeni prispevati svoje izkušnje za čim bolj verodostojen prikaz dogodkov. Odbor je zahteval objavo ugotovitev o finančnem poslovanju projekta ter odgovornost vseh, ki so sodelovali pri njegovi izvedbi.

V medijih so se pojavljale informacije, da je bilo posnetih približno 30 odstotkov gradiva, vendar je bilo snemanje zaradi finančnih in organizacijskih težav ustavljeno. Zgrajeni filmski objekti na različnih lokacijah po Gorenjski so ostali neizkoriščeni, projekt pa je postal simbol neuspešno izpeljane in nedokončane televizijske produkcije.

Razprava se je nadaljevala tudi po 40. obletnici dražgoške bitke. V pismih bralcev in javnih odzivih so številni opozarjali, da bi morala biti nadaljevanka dokončana predvsem zaradi zgodovinskega pomena in izobraževalne vrednosti za mlajše generacije. Več avtorjev je zahtevalo ugotovitev odgovornosti za porabo sredstev ter nadaljevanje snemanja.
V reviji Borec je bilo poudarjeno, da bi bilo mogoče številnim polemikam preprečiti z doslednejšim vključevanjem zgodovinske stroke že v fazi priprave scenarija. V javnosti so se tako prepletala vprašanja zgodovinske verodostojnosti, umetniške interpretacije in odgovorne porabe javnih sredstev.

'''1983'''

Leta 1983 je bila v Dražgošah organizirana 26. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 9. januarja ob 41. obletnici dražgoške bitke in občinskem prazniku Škofje Loke. Organizatorji so tudi tokrat pripravili prireditev, ki je združevala športna tekmovanja, množične rekreativne pohode in osrednjo spominsko slovesnost.

Športni program je obsegal tek na 12 kilometrov za Jugoslovanski smučarski pokal Maršal Tito, odprto tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe, na katerem so sodelovale tudi patrulje Jugoslovanske ljudske armade, milice in Teritorialne obrambe iz vse Jugoslavije, ter patruljni tek združenih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovanja so dopolnjevali veleslalom za cicibane in cicibanke ter tekmovanja v sankanju za različne starostne skupine.

Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni spominski pohodi po poteh Cankarjevega bataljona, Škofjeloškega odreda in številnih narodnih herojev. Pohodniki so se podali po poteh od Pasje ravni, Soteske, Stražišča, Škofje Loke, Selc, Rudna in Krope proti Dražgošam. Organizatorji so k udeležbi povabili pripadnike ZRVS, ZSMS, ZZB NOV, šolsko mladino, planince, tabornike, lovce, pripadnike Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter druge obiskovalce.

Osrednja slovesnost je potekala ob spomeniku v Dražgošah, kjer je bil slavnostni govornik član predsedstva Republiškega odbora ZZB NOV Slovenije France Perovšek. Ob tej priložnosti so razglasili rezultate športnih tekmovanj, prireditve pa so se udeležili tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona.

Organizatorji so prireditev označili kot največjo množično smučarsko-rekreativno prireditev v Sloveniji. Kljub takratnim omejitvam pri oskrbi z gorivom so zagotovili organizirane avtobusne prevoze do izhodišč pohodov in pričakovali več tisoč udeležencev, podobno kot v preteklih letih.

V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta.

Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci bodo traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bodo še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9]

'''Bičkova skala'''

&lt;poem&gt;
Ko so fašisti proti Dražgošam drli,
v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,
ste se Cankarjevega bataljona borci vrli
sovragu junaško uprli.
Nad vasico se dviga siva pečina,
ki Nemci so vzeli jo na petelina,
kjer hrabra sta Bička tovariše svoje
bodrila, delila jim zadnje naboje ...
»Le hrabro, tovariši, branite to vas,
ki deželi slovenski ponos je in kras!
Nikdar ne bežite pred temi pesjani,
ki radi živeli bi tu, med gorami.
Verujte, da napočil svobode bo dan,
ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!«
To Bičkove zadnje bile so besede
na skali, s krvjo prepojeni,
ki nosi ponosna njegovo ime
in nas spominja na vojno gorje.
:::[[:w:Jožica Škofic|Guzej Jožica]], 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica&lt;/poem&gt; ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-20J4JRCW ''Gorenjski glas'' 13. jan. 1978])

*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47]

*'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev)
'''1985''' (Ana)

Januarska spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala že osemindvajsetič, je kljub zimskemu mrazu v hribovito vas privabila okoli dva tisoč ljudi. Prireditev je imela tokrat še posebej slovesen pomen, saj so z njo poleg same bitke obeležili tudi štirideseto obletnico osvoboditve. Osrednji poudarek prireditve je bil na prepletu množičnega pohodništva in športnega udejstvovanja, s čimer so organizatorji želeli počastiti spomin na borce Cankarjevega bataljona ter padle domačine.

Udeleženci so se v Dražgoše podali po različnih pešpoteh iz okolice, med drugim iz Soteske, Škofje Loke, Krope in Selc. V Selcih so se pohodnikom pohoda Po poti Otona Vrhunca-Blaža pridružili še Slovenci iz zamejskega Števerjana v Italiji, iz Selc pa je proti Dražgošam krenila tudi deseterica slepih in slabovidnih iz Ljubljane. Med vsemi pa so z izjemno vztrajnostjo izstopalo 142 pohodnikov, ki so svoj podhod pričeli izpod Pasje ravni in so na dolgo in naporno pot skozi visoki sneg krenili že sredi noči.
V okviru 28. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bilo več športnih tekmovanj. 

Že v soboto je potekala ena od treh preizkušenj ekipnega mladinskega tekmovanja v biatlonu za jugoslovanski smučarski pokal maršala Tita (drugi dve tekmovanji sta potekali na Igmanu in Mrkopalju) .
Cicibani in cicibanke so se pomerili v veleslalomu, združeno s pohodom Po poti heroja Kebeta je potekalo 11. republiško orientacijsko-taktično tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS. Šestčlanske ekipe so po streljanju z malokalibrsko puško in reševanju različnih nalog krenile na pohod (tek) od Krope do Dražgoš. V okviru dražgoških prireditev pa je potekalo tudi 14. odprto tekmovanje moških in ženskih smučarskih patrulj enot teritorialne obrambe SR Slovenije. Start in cilj sta bila na vrhu Dražgoške gore. 

Vrhunec dogajanja je predstavljala nedeljska osrednja slovesnost pri spomeniku v Dražgošah, ki so se je poleg slovenskega političnega in vojaškega vrha ter domačinov udeležili tudi zamejski Slovenci iz Italije. Slavnostni govornik Božidar Gorjan - Bogo je v svojem nagovoru med drugim povedal: 
»Mi partizani razumemo pričakovanja in potrebe povojnih rodov, da vedno znova proučujejo novejšo zgodovino tudi s stališča lastnih spoznanj in potreb. Tudi mi smo za to, da je zgodovinska izkušnja, čista in poštena, vedno navzoča pri iskanju poti našega razvoja. Tudi mi smo za to, da se še nedorečene stvari razčistijo do konca. Hitreje kot doslej. Vendar se bomo še naprej odločno upirali poudarjanju slabosti, odpiranju nekaterih poglavij ločeno od celote samo zato, da se na tak način dela prostor za delovanje zunaj naše družbene ureditve in proti njej. Mislim celo, da smo že doslej preveč popuščali tistim posameznikom in organiziranim skupinam, ki sicer v imenu kulture, demokracije in svobode vendarle iščejo samo prostor za ustvarjanje idejne in politične razdvojenosti pri nas. Tako politično tendenciozen pogled nazaj si moramo razlagati samo tako, da nas nosilci teh prizadevanj nočejo spremljati pri poglabljanju in razvoju naše samoupravne demokracije, pri utrjevanju federativne ureditve avnojske Jugoslavije, pri uresničevanju neodvisne in neuvrščene mednarodne politike. Ob današnjih poglobljenih razpravah o nadaljnjih poteh našega razvoja pa lahko ugotovimo, da smo kljub vsem povojnim težavam tudi vsa ta desetletja po vojni ostali dosledni temeljnim načelom Osvobodilne fronte, to je politike, za katero se je naš narod odločil že leta 1941. Ko to ugotavljamo na kraju, kjer se hkrati spominjamo tudi žrtev iz našega NOB in revolucije, to ne pomeni, da si partizanska generacija lasti zasluge za to, da smo zadržali in razvijali vse pridobitve naše revolucije. Zavedamo se, da sta bila za to potrebna predvsem delo in odpovedovanje tudi vseh povojnih rodov. Letos imamo še posebno priložnost, da se spomnimo delovanja vojne generacije. Kajti, prišel je čas, ko redno delovno dobo končujejo še zadnji, najmlajši partizani. Naša povprečna starost bo letos dosegla 68 let. Že nekaj desetletij se borci in aktivisti selimo z našo dejavnostjo v družbenopolitično delo. Tako poskušamo uveljaviti naša stališča v delegatskem sistemu, kjer je povprečna starost delegatov med 35 in 40 let, medtem ko so se v občinskih in republiških izvršnih organih že pred desetletjem skoraj v celoti uveljavili povojni rodovi. Kar pomeni, da se pri delu v družbeno političnih organizacijah in kot borci delegati srečujemo s problemi sedanjega časa. Naš pogled je pri tem obrnjen nazaj samo toliko, kolikor je potrebno, da z izkušnjami pomagamo reševati današnje probleme. Naj zato povem vsem vam, mlajšim pohodnikom in športnikom, ki ste danes zbrani tukaj, da borci poskušamo tudi ob takih priložnostih, kot je današnja, razumeti predvsem potrebe mlajših: po sprostitvi, tovarištvu in življenju v naravi. Skupno z vami želimo posvetiti tudi večjo skrb za čisto in lepo naravo. Tudi svoboda, za katero smo se boje vali, ne more biti prava, če je ne uživamo v lepi in ekološko čisti domovini. Vse generacije se moramo zato bolj odločno zavzemati, da bomo temu vprašanju pri našem delegatskem presojanju in odločanju namenjali še večjo skrb,«

*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42]

'''1986'''

12. januarja 1986 je v Dražgošah potekala že 29. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, s katero so obeležili obletnico legendarne bitke za Dražgoše. Prireditev je združila spominske, športne in rekreativne dogodke ter privabila številne udeležence iz vse Slovenije. Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo opoldne pri spomeniku v Dražgošah.

Zimske razmere so bile ugodne, saj je sneg zapadel že pred novoletnimi prazniki in omogočil izvedbo vseh načrtovanih aktivnosti. Na športnih, rekreativnih in spominskih prireditvah je sodelovalo skoraj 4.000 udeležencev.

''Športna tekmovanja''

Dogajanje se je začelo že v soboto z vrsto športnih tekmovanj. V Dražgošah je potekal 15-kilometrski smučarski tek za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala maršal Tito, ki se je po Dražgošah nadaljeval še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovu, Žabljaku in Mrkopolju.
Ob 8. uri se je v Dražgošah začelo tudi 15. odprto tekmovanje smučarskih patrulj za moške in ženske enote Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije v organizaciji Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko.
V Kropi je v nedeljo potekalo 10. patrolno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), organizirano pod geslom Po poti heroja Kebeta.
Za najmlajše je bilo pripravljeno tekmovanje v veleslalomu za cicibane do enajstega leta starosti, posvečeno junaškemu boju Cankarjevega bataljona.

''Spominski pohodi''

Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev.
Med njimi so bili:

* pohod izpod Pasje ravni v Dražgoše pod geslom Spomin na Poljansko vstajo decembra 1941 – svetel primer neuklonljivosti našega ljudstva, ki se je začel v soboto ob 23. uri in se ga je udeležilo 201 pohodnikov;
* pohod Po poti Gorenjskega odreda od Soteske v Bohinju preko Jelovice v Dražgoše;
* pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla od Stražišča preko Čepulj;
* pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc;
* pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna;
* pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope mimo Jamnika v Dražgoše, ki se je začel po štartu ekip patrolnega tekmovanja.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 12. januarja 1986, opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil generalmajor Edvard Pavčič, komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije.
V kulturnem programu so nastopili Mešani pevski zbor Kulturno-umetniškega društva Bratov Biček iz Dražgoš ter Godba na pihala Alples. Slovesnost se je zaključila z razglasitvijo rezultatov športnih tekmovanj in podelitvijo medalj.

''Pomen Dražgoš in Cankarjevega bataljona''

Generalmajor Edvard Pavčič je v svojem govoru poudaril, da je bil Cankarjev bataljon v času bitke najmočnejša partizanska enota v Sloveniji. Čeprav so morali borci po treh dneh Dražgoše organizirano zapustiti, bataljon ni bil poražen. Umaknil se je po vodih, iz njegovih vrst pa so kasneje nastajale nove partizanske enote. Borci Cankarjevega bataljona so postali pomembni partizanski kadri z visoko moralo in močno zavestjo.
Povedal je: »Na dražgoški množični manifestaciji smo ponovno spoznali in dokazali, da so med nami zakoreninjene vred note, ki prispevajo k ohranjanju revolucionarnih pridobitev in jih prenašajo na mlajše rodove. S takimi prireditvami prav tako prispevamo h krepitvi splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite in dokazujemo, da so ljudje sprejeli avtentični koncept in doktrino ljudske obrambe in družbene samozaščite. Pomembno je še nadaljnje podružbljanje tega področja našega dela, kar ni več le politična parola. Teritorialna obramba ima pomembno vlogo kot del oboroženih sil ne le pri pripravi ljudi na oboroženi boj, ampak tudi pri uresničevanju nalog za zaščito in reševanje ljudi ob naravnih in drugih nesrečah. Kljub sedanjim gospodarskim težavam te naloge uspešno uresničujemo«.  

'''Viri'''
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48]

'''1987'''

11. januarja 1987 je v Dražgošah potekala jubilejna 30. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 45. obletnici dražgoške bitke. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske slovesnosti, športna tekmovanja in pohode ter kljub izjemno zahtevnim zimskim razmeram privabila veliko število udeležencev.

Prireditev je zaznamovalo močno sneženje, veter in nizke temperature, ki so spremljali dogajanje v soboto in nedeljo. Snežni metež je spremljal tudi osrednjo nedeljsko slovesnost, vendar so bile vse prireditve uspešno izvedene. Organizatorji so poskrbeli za prevoznost ceste do Dražgoš in splužene najpomembnejše pohodne poti, celotna prireditev pa je minila brez nesreč.

''Športna tekmovanja''

Program se je začel že v soboto s smučarskim biatlonom na 10 kilometrov za ekipe v okviru Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito, ki je poleg Dražgoš potekal še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovem, Žabljaku in Mrkopolju. Biatlon je uvedla Smučarska zveza Jugoslavije na pobudo Sveta Dragovića, Sinka Braca in Miloša Rutarja. To je bila že šestnajsta zaporedna prireditev. Potekala je za Kamnitnikom nad Škofjo Loko. 

V nedeljo je sledilo 16. odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe Slovenije, na katerem so sodelovale tudi ekipe iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. Tekmovanje je potekalo pod geslom »V pohodu na smučeh pripravljeni na boj«.

V Kropi je bilo organizirano 11. patruljno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) pod geslom Po poti heroja Kebeta.

Program so dopolnila še veleslalomska tekmovanja za cicibane in pionirje v Dražgošah pod geslom »V naravi krepimo svoje moči in spoznavamo našo lepo domovino.« Kljub zahtevnim vremenskim razmeram je bila udeležba na vseh tekmovanjih zelo dobra.

''Spominski pohodi''

Pomemben del jubilejne prireditve so ponovno predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev.

Organizirani so bili:

* pohod Po poti Cankarjevega bataljona izpod Pasje ravni v Dražgoše,
* pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju,
* pohod iz Stražišča preko Čepulj in Mohorja,
* pohod iz Nemilj preko Podblice,
* pohod Po poti Škofjeloškega odreda preko Križne gore iz Škofje Loke,
* pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,
* pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna,
* pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope,
* pohod Po poti Prešernove brigade z Jesenovca nad Železniki.

Prireditvi so se pridružili tudi taborniki z orientacijskim pohodom in taborom v Dražgošah.

Posebej odmeven je bil že sedmi pohod izpod Pasje ravni po poti Cankarjevega bataljona, ki velja za enega najzahtevnejših zimskih pohodov v Sloveniji. Kljub snežnemu metežu in mrazu se ga je udeležilo 162 pohodnikov iz različnih krajev Slovenije. Pohod, dolg približno 36 kilometrov, je trajal okoli dvanajst ur in se je zaključil brez nesreč. Organizator Miloš Mrak je poudaril, da so udeleženci s svojo vztrajnostjo in pogumom pomembno prispevali k uspehu jubilejne prireditve.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala 11. januarja 1987 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil predsednik Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan.

V svojem govoru je poudaril, da je bila dražgoška bitka izraz upora slovenskega naroda proti okupatorju in pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je pomen zgodovinskega spomina, odgovornosti do svobode ter odprte in argumentirane javne razprave o družbenih vprašanjih. Poudaril je tudi, da je treba vrednote, za katere so se borili partizani, razumeti v luči demokratičnega dialoga, odgovornosti in skupnega prizadevanja za prihodnost.

Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti.

V kulturnem programu so nastopili pevci in godbeniki iz Železnikov, po zaključku slovesnosti pa so razglasili rezultate športnih tekmovanj ter najboljšim podelili pokale in priznanja.

''Trideset let tradicije''

Jubilejna prireditev je bila tudi priložnost za pogled v zgodovino. Prve prireditve v Dražgošah so bile organizirane 12. januarja 1958, njihova pobudnika pa sta bila Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj in Gorenjska smučarska podzveza. V treh desetletjih so prerasle v eno največjih zimskih spominsko-športnih prireditev v Sloveniji.

Po ocenah organizatorjev je Dražgoše v prvih tridesetih letih obiskalo več kot 120.000 pohodnikov, prireditve pa so skozi leta postajale vse bolj množične in programsko raznolike. Ob 45. obletnici dražgoške bitke je bilo med približno 400 borci Cankarjevega bataljona živih še 49, med njimi 15 dražgoških borcev, ki so se ob tej priložnosti srečali v Škofji Loki.

Posebno mesto v zgodovini prireditev ima partizan Dušan Feldin – Srečko, eden od udeležencev, ki je bil z dražgoškimi prireditvami povezan skoraj vse od njihovega začetka – kot tekmovalec, organizator, vodnik pohodov in kronist. Zbral je obsežno dokumentacijo o vseh dotedanjih prireditvah in večkrat poudaril, da se v Dražgoše vrača predvsem zaradi ohranjanja spomina na narodnoosvobodilni boj ter prenosa teh vrednot na mlajše generacije. Njegovi zapisi in spomini predstavljajo pomemben del zgodovine prireditev Po stezah partizanske Jelovice.

'''Viri'''
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34]
*[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko  tekmovalcev v Dražgošah

'''1988'''

10.	januarja 1988 je v Dražgošah potekala 31. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 46. obletnici dražgoške bitke in spopada Cankarjevega bataljona z nemškimi okupacijskimi silami. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila številne spominske pohode, športna tekmovanja in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah.
Letošnja prireditev je bila posebna predvsem zaradi pomanjkanja snega. Čeprav je bila večina programa načrtovana kot zimska športno-rekreativna prireditev, so bile snežne razmere neustrezne. Nekatera tekmovanja so zato odpovedali ali prilagodili, medtem ko so pohodi kljub zahtevnim razmeram potekali po načrtu. Suho vreme brez snega je omogočilo tudi rekordno udeležbo na nekaterih pohodih.

''Športna tekmovanja''

Program 31. spominske prireditve se je začel že v soboto, 9. januarja, s smučarskim tekom na 10 kilometrov za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito. Tekmovanje je bilo izvedeno na Pokljuki, kjer so bile snežne in vremenske razmere ugodne. Nastopile so ekipe vseh republik, avtonomne pokrajine Vojvodine in JLA, manjkali pa so tekmovalci s Kosova.

Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 17. odprto prvenstvo patrulj Teritorialne obrambe Slovenije. Tekmovanja se je udeležilo 36 patrulj milice, JLA in teritorialne obrambe. Tekmovalci so morali opraviti streljanje z avtomatsko puško, tri kilometre teka po suhem in osem kilometrov teka z vojaškimi smučmi po snegu.

V okviru prireditve je v Kropi potekalo tudi 14. tekmovanje občinskih patrulj ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Patrulje so sestavljali trije mladinci in tri rezervne vojaške starešine. Tekmovanje je povezovalo športne, vojaške in domoznanske naloge: tekmovalci so reševali naloge iz topografije in orientacije, opravljali taktično nalogo, odgovarjali na vprašanja o dražgoški bitki in varstvu okolja, streljali z malokalibrsko puško ter premagali približno devet kilometrov dolgo progo s 400 metri višinske razlike od Krope do Dražgoš.

Zaradi pomanjkanja snega je odpadel veleslalom za cicibane, ki bi moral potekati v Dražgošah. Športni del prireditve je bil tako izveden v precej drugačnih razmerah, kot so jih organizatorji pričakovali, vendar so najpomembnejša tekmovanja kljub temu uspešno izpeljali.

''Spominski pohodi''

Pomemben del 31. spominske prireditve so bili tudi tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizatorji so pripravili številne poti, ki so Dražgoše povezovale z različnimi kraji Gorenjske in spominjale na poti, po katerih so se med narodnoosvobodilnim bojem premikale partizanske enote.

Program je med drugim obsegal:

- pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valtarskega vrha do Dražgoš,

- pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke do Dražgoš,

- pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju prek Jelovice do Dražgoš,

- pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča do Dražgoš,

- pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča od Rudna do Dražgoš,

- pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope oziroma Jamnika do Dražgoš,

- pohod Po poti Prešernove brigade od Prtovča čez Ratitovec v Dražgoše.

Še posebej odmeven je bil nočni pohod Po poti Cankarjevega bataljona. Leta 1988 je bil organiziran že desetič. Pohod je obujal spomin na pot borcev Cankarjevega bataljona, ki so se po bojih na Pasji ravni konec decembra 1941 umaknili proti Selški dolini in Dražgošam, kjer je januarja 1942 prišlo do znamenite dražgoške bitke. Jubilejnega pohoda se je udeležilo več kot 250 ljudi, kar je bilo rekordno število. Pot je bila dolga približno 42 kilometrov in je vodila prek gozdnih stez, samotnih kmetij in vasi Selške doline. 

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost 31. spominske prireditve Po stezah partizanske Jelovice je potekala v nedeljo, 10. januarja 1988, ob 12. uri pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Tone Anderlič, predsednik republiške konference ZSMS.
Anderlič je v svojem govoru izhajal iz pomena zgodovinskega spomina, vendar se je večji del njegovega nastopa nanašal na aktualne družbene in gospodarske razmere v Jugoslaviji. Poudaril je, da poznavanje preteklosti omogoča razumevanje sedanjosti in utrjuje družbo za prihodnost, vendar samo spomin na pretekle dogodke ni dovolj. Po njegovem mnenju je bilo treba na izkušnje preteklosti gledati predvsem kot na spodbudo za reševanje težav sedanjosti.
»Mladim moramo zaupati in verjeti« je bila ena osrednjih misli njegovega nastopa. Anderlič je opozoril, da družba, ki mladim ne omogoča pravočasnega vključevanja in uveljavljanja, izgublja pomemben razvojni potencial.

*[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2]

'''1989'''

8.	januarja 1989 je v Dražgošah potekala 32. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 47. obletnici dražgoške bitke, poljanski vstaji leta 1941 in prazniku občine Škofja Loka. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila množične spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri dražgoškem spomeniku.
Letošnjo prireditev je zaznamovalo nenavadno toplo januarsko vreme. 

''Športna tekmovanja''

Osrednji športni del prireditve sta predstavljali dve tekmovanji, ki sta se začeli v nedeljo zjutraj.
Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 18. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije. Na zahtevnem tekmovanju je nastopilo 35 ekip, med njimi patrulje teritorialne obrambe, JLA in milice oziroma drugih organizacij. Tekmovanje je potekalo v okolici Dražgoš in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, vojaškega znanja in usposobljenosti tekmovalcev.

V Kropi je Športno društvo Plamen organiziralo 13. tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Na tekmovanju je sodelovalo 27 ekip iz vse Slovenije. Tekmovalci so morali na poti od Krope do Dražgoš pokazati znanje taktike, teorije, topografije in streljanja ter uspešno premagati zahtevno progo.

Na osrednji slovesnosti so najboljšim tekmovalcem podelili priznanja in kolajne.

''Spominski pohodi''

Pohodniki so prihajali iz različnih smeri in krajev Gorenjske ter po poteh, povezanih z delovanjem partizanskih enot in narodnih herojev. V Dražgoški osnovni šoli je potekalo tudi srečanje borcev Cankarjevega bataljona z borci drugih partizanskih enot. 

Organizirani so bili:

•	pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš,

•	pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju,

•	pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Kranja oziroma Stražišča,

•	pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke,

•	pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,

•	pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča iz Rudna,

•	pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope,

•	pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 8. januarja 1989, opoldne pri dražgoškem spomeniku. Slavnostni govornik je bil Andrej Verbič. 

[[chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1989_2_L.pdf|»Imamo pravico, da odločamo o svoji usodi«]]

Od 9. do 11. januarja 1942. leta se je 200 borcev Cankarjevega bataljona borilo in izborilo bitko proti močnejšemu sovražniku. Iz maščevanja so Nemci 11. in 12. januarja 1942 ustrelili 42 domačinov, vas pa zravnali z zemljo. Na spomeniku je zapisan verz Ivana Jana-Srečka: »Ko vse se je balo in vse trepetalo, ste vi se uprli, pogledali srepo smrti v obraz! In kar je le tlelo, se je razgorelo, zajelo v svoj ples je sleherno vas.« Bolj kot ogromni spomeniki, nas sporočilo tega verza in živ spomin na dogodke izpred 47 let, opozarjata na usodo generacije, ki je, čeprav mlada, neizkušena, v borbi z močnejšim sovražnikom izbori la bitko, pisala in izpisala strani svoje zgodovine, dosegala in dosegla svoje cilje, zasledovala svoje ideale... Minevajo desetletja, svet in razmere so drugačne. Zavedanje, da se svet ni z nami začel, nam narekuje, da generacije pred nami spoštujemo in smo jim hvaležni. Toda, z enako gorečnostjo, kot cenimo rezultate, si jemljemo tudi pravico, da o svoji usodi, o svojem življenju in delu odločamo sami. Odgovorno želimo izpisati strani svoje zgodovine, postaviti si in dosegati svoje cilje, živeti in izživeti svoje življenje. S svojo drugačnostjo, s svojim znanjem, svežino in močjo želimo dati svoj prispevek družbi, pustiti svoje sledove na široki rimski cesti razvoja človeštva. Jugoslavija je v globoki družbeni, politični, gospodarski krizi... Državljanom popuščajo živci, popušča jim potrpljenje. Ne samo, da ne verjamejo več, tudi poslušati ne želijo več praznih obljub in laži večnih oblastnikov, z obremenjeno in zapackano vestjo, brez ugleda in zaupanja. Končuje se obdobje arbitrarne moči elite, ko se je živelo sicer mirno, a ne var no. Prihaja jutro noči laži, v kateri so vsi videli stati cesarja golega, besede resnice pa si nihče ni drznil spregovoriti. Na očitek, da se v vodstvu mladinske organizacije borimo za oblast, odgovarjamo pritrdilno. Borimo se za oblast skupščine, za ne posredne volitve, za možnost politične konkurence, za možnost izražanja različnosti. Brez tega ni napredka, ni ne svobodne ga posameznika, ne svobodne družbe. Borimo se za oblast, ki jo bodo nadzirali državljani in ne obratno. Čez 10 let, enajst mesecev, 22 dni bo očitno brez našega soglasja človeštvo z lahkotnim plešočim korakom stopilo v 21. stoletje. Na nas je, ali bomo enako storili tudi mi, ali pa bomo še naprej počasi, a vztrajno korakali nazaj v srednji vek. Veliko je bilo storjenega, da bi se ideali starejše generacije pokopali, še več, da se ideali mladi generaciji ne bi nikoli niti rodili. A idealov se ne da izstradati, ne zatreti, ne zapreti. 

Andrej Verbič Dražgoše, 8. 1. 1989

''Priznanja novinarjem''

Na osrednji prireditvi so bila podeljena tudi priznanja novinarjem in fotoreporterjem, ki so dolga leta spremljali prireditve Po stezah partizanske Jelovice.
Priznanja so prejeli Franc Perdan iz Gorenjskega glasa, Slavko Kerševan iz Doma JLA Ljubljana in Stane Škrabar iz RTV Ljubljana. S tem so organizatorji izrazili priznanje njihovemu dolgoletnemu spremljanju dražgoških prireditev in prispevku k ohranjanju njihovega spomina v javnosti.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17]

'''1990'''

7.	januarja 1990 je v Dražgošah potekala 33. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 48. obletnici dražgoške bitke in škofjeloškemu občinskemu prazniku. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah.
Prireditev je potekala v znamenju sončnega, vendar mrzlega in skoraj povsem kopnega zimskega vremena. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila udeležba skromnejša. Kljub temu so organizatorji ocenili, da Dražgoše ostajajo vredne spomina in da morajo tradicionalne prireditve obstati, vendar z vsebino, ki bo bolj prilagojena sodobnemu času.

''Spominski pohodi''

Pohodniki so v Dražgoše prihajali po poteh iz različnih smeri Gorenjske, povezanih s partizanskimi enotami in narodnimi heroji.
Program je obsegal devet pohodov. Najzahtevnejša sta se začela že v noči s sobote, 6. januarja, na nedeljo, 7. januarja. Prvi je vodil od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš po poti Cankarjevega bataljona, drugi pa od Prtovča prek Ratitovca do Dražgoš po poti Prešernove brigade.

Drugi pohodi so bili:

•	pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske prek Jelovice do Dražgoš,

•	pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča, Zgornje Besnice in Nemilj,

•	pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke prek Križne gore in Čepulj,

•	pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,

•	pohod iz Železnikov do Dražgoš,

•	pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope prek Jamnika,

•	pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča prek Ratitovca.

''Športna tekmovanja''

V nedeljo sta potekali dve tradicionalni športni tekmovanji.
V Dražgošah se je ob 8. uri začelo 19. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije, JLA in organov za notranje zadeve. Tekmovanje je potekalo v obliki desetkilometrskega patruljnega teka in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, usposobljenosti in sodelovanja tekmovalcev.
V Kropi je istočasno potekalo tradicionalno tekmovanje tekaških ekip ZSMS in ZRVS, ki se je zaključilo v Dražgošah. 
Športni tekmovanji sta tudi leta 1990 ohranjali povezavo med spominsko prireditvijo, telesno pripravljenostjo in druženjem udeležencev. Najboljšim so na osrednji slovesnosti podelili pokale in kolajne.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost 33. spominske prireditve je potekala 7. januarja 1990 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev.

Prireditev leta 1990 je potekala v času velikih političnih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji. Nastajale so nove politične zveze in stranke, politični prostor se je hitro spreminjal.
Lušina je nove politične zveze in stranke pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja.

''Spomin na Iveta Šubica''

Letošnjo prireditev je posebej zaznamovala smrt Iva Šubica, ki je umrl 29. decembra 1989 v Škofji Loki. 
Ive Šubic je bil nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi.
Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju.
Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah.
Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25]

==Proslave po osamosvojitvi ==

&lt;font color=red&gt;Manjka povzetek o proslavah po 1991.&lt;/font&gt;

'''1992'''

V nedeljo, 12. januarja 1992, je bila napovedana 35. prireditev Po stezah partizanske Jelovice v Dražgošah, posvečena 50. obletnici dražgoške bitke. Komisija za pripravo programa je imela v mislih spomin na ustanovitev štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 v povezavi z mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Janez Lušina, predsednik komisije za pripravo
prireditev, je za sejo pripravil naslednje vsebinske poudarke programa. 50. obletnica dražgoške bitke bo:
*dan športnih prireditev vojske in vseh obrambnih sil Slovenije, 
*dan pohodništva in rekreacije, predvsem dan planincev, tabornikov, kolesarjev, gorskih padalcev in ljudi vseh generacij, ki bodo prišli v Dražgoše,
*za vaščane Dražgoš bo to dan spomina na težke dni, na prestano gorje, na izgubljene svojce.

Geslo prireditve bo: »Partizanski boj za nacionalno svobodo in svobodo človeka sploh je bil enkratno dejanje v zgodovini Slovencev, mejnik, ki ga ne smemo premikati in razvrednotiti, kot tudi ne mejnika boja za samostojno Slovenijo v letu 1991.«

'''Športne prireditve ob 50. obletnici dražgoške bitke:'''
# Odprto smučarsko patruljno prvenstvo enot TO Slovenije s tekom na smučeh in streljanjem. Smučarska proga bo potekala v bližini vasi, ob neugodnih razmerah na Jelovici, strelišče bo pod Bičkovo skalo nad Dražgošami.
# Rekreativni nastopi kolesarjev z gorskimi kolesi iz smeri Kropa, Besnica in Selca.
# Množični pohodi:
:::* Nočno-dnevni pohod Pasja ravan – Breznica – Topolje – Dražgoše
:::* Kranj – Čepulje – Mohor ali Nemilje – Dražgoše
:::* Kropa – Jamnik – Dražgoše
:::* Železniki – Rudno – Dražgoše
:::* Selca – Kališe – Dražgoše
:::* Prtovč – Ratitovec – Dražgoše
::4. Poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore s pristajanjem v okolici spomenika.
::5. Smučarski tek borcev NOV in veteranov na 3-kilometrski progi.

'''Kulturno-spominski del prireditve:'''
* KS Dražgoše - Rudno zaprosi predstavnike Cerkve in naroči mašo zadušnico za vse, ki so bili ustreljeni ali so padli v Dražgošah. Maša naj bi bila v farni cerkvi v Dražgošah okoli 10. ure, da bi bilo možno sodelovanje vseh, ki to želijo. Krajevna skupnost Dražgoše pravočasno vabi na prireditev Dražgošane, ki ne živijo v vasi, oz. so vas zapustili v vojnem času. Dražgošani zagotovijo okrasitev vasi ter možnost dobiti hrano in pijačo proti plačilu.
* Program se odvija pri osnovni šoli v Dražgošah med 11.00 in 12.00 kot sproščeno srečanje vseh udeležencev spominske prireditve. 
* Močnejša delegacija predstavnikov ZB, Cankarjevega bataljona in vaščanov odnese in položi venec padlim za svobodo pri spomeniku. Skupino spremljajo oddelek enote TO, zastave in rog, ki ob polaganju zaigra obredno žalostinko.
* Pozdravne besed vsem udeležencem prireditve nameni domačinka dr. Slavica Pentek - Lotrič.
* Organizator predlaga nekaj kandidatov za slavnostnega govornika: dr. Franceta Bučarja, Igorja Bavčarja in dr. Dimitrija Rupla. Komisija izbor prepusti Republiškemu odboru ZB NOB Slovenije, ki dokončno izbere prvega, dr. Franceta Bučarja. Poanta govora naj bo na dokončnem ovrednotenju bitke, povezano z bojem za samostojno Slovenijo leta 1991.
* Kulturni program: ena do dve partizanski pesmi, po možnosti Partizanskega pevskega zbora, in dve do tri deklamacije s partizansko vsebino (Valič, Maurer ali kdo drug).
* Podelitev medalj in diplom športnikom.

'''Dodatne informacije in predlogi:'''
*Republiški odbor ZB Slovenije se prosi, da motivira občinske odbore ZB za udeležbo na prireditvi 12. januarja 1992
* RTV Slovenije naj bi del dražgoške slovesnosti neposredno prenašal.
* Propagirati praznovanje obletnice prek sredstev obveščanja in še zlasti Republiškega štaba TO s poanto, da je bila NOB predvsem izraz domovinske ljubezni do rodne zemlje in temelj, na katerem se je gradila nova slovenska vojska (TO).
* Prireditev ob osnovni šoli v Dražgošah je obenem počastitev šole, ki je bila odprta leta 1958 kot pomnik, posvečen dražgoški bitki.
* Svečana vabila pripravi Občinski odbor ZB Škofja Loka, pošiljatelj je predsednik Skupščine občine Škofja Loka.
* Prapore uskladiti s časom in novimi ustavnimi predpisi.

'''1993'''

Odbor za organizacijo prireditev Po stezah partizanske Jelovice je 12. oktobra 1993 obravnaval poročilo o organizaciji in izvedbi prireditve, ki je bila 10. januarja tega leta. Na prvi seji je sklenil, da odbor opravi razgovor z vaščani Dražgoš, da bi pridobili njihovo mnenje in gledanje na prireditev. Razgovor je bil opravljen, ni pa zabeležke vsebine. 8. januarja je odbor organiziral koncert Partizanskega pevskega zbora v hotelu Transturist v Škofji Loki, pred tem pa je imel predsednik ZZB NOB Slovenije razgovor s še živečimi borci Cankarjevega bataljona.

Program prireditve je bil tokrat v primerjavi s preteklimi leti precej spremenjen. Zaradi pomanjkanja snega so bila tekmovanja smučarskih veliko šebv ekip TO in Policije prenesena na Pokljuko. Program prireditve je bil popestren še s tekmovanjem kegljačev v Železnikih, z nastopom policijske enote in članov GRS ter nastop balonarjev. Vseh načrtovanih idej in zamisli pa kljub angažiranju odbora ni bilo mogoče uresničiti.

Zbranim na prireditvi ob osrednjem spomeniku sta spregovorila predsednik RS Milan Kučan in dr. Slavica Lotrič Pentek. V kulturnem programu so sodelovali Partizanski pevski zbor, recitator Aleksander Valič in kot povezovalec dramski igralec Jože Logar.

Člani odbora so ugotavljali in predlagali:
* Veliko število natisnjenih vabil »preberi in oddaj naprej« ter plakatov, intervjujev, tiskovnih konferenc, objav v medijih; vse to in lepo vreme je pripomoglo k množični udeležbi na prireditvi.
* Zagotoviti je treba, da bo v prihodnje zemljišče okrog spomenika v času prireditve primerno urejeno (ne bo potreseno s hlevskim gnojem).
* Brezplačno prehrano in napitke omejiti na minimum, kosila po prireditvi naj se ne prireja več.
* Vsebina prireditve pri spomeniku naj ne bi bila več tako trdo partizanska. (PPZ nastopa že tretje leto.)
* V program vključiti Pihalni orkester Alples Železniki ali Pihalni orkester Škofja Loka.
* Občina Škofja Loka naj bi dala pobudo, da se Dražgoše vključi v Svetovno enciklopedijo.
* Odbor naj bi delal vse leto in postoril vse, kar je treba, predvsem zbiranje finančnih sredstev.
* Udeleženci z gorskimi kolesi bodo v prihodnje nastopali kot pohodniki. Vodstvu Kolesarske zveze Slovenije predlagati, da se udeležba na prireditvi vključi v koledar prireditev kot rekreativni pohod in ne kot tekmovanje.

==V novem tisočletju==

V delu.

'''2012'''

V soboto zvečer med enajsto in polnočjo bo krenila kolona več sto pohodnikov od kmetije Košir pod Pasjo ravnjo v dolino, prečila poljansko Soro, se znova vzpela v hrib proti Lubniku, mimo Sv. Tomaža v Selško dolino in čez Mohor v Dražgoše. Dobrih deset ur je do cilja. Letos bo polna luna, večinoma kopna pot in za ta letni čas ne prehud mraz. Vse drugače je bilo pred sedemdesetimi leti, ko se je po srditih spopadih z nemškimi enotami  v Bukovem in Kovskem Vrhu ter na Pasji ravni vodstvo Cankarjevega bataljona odločilo za umik proti Dražgošam. Takrat je bila ostra zima, visok sneg, temperature globoko pod lediščem. Nemško poveljstvo je bilo odločeno zatreti vstajo na Gorenjskem in uničiti partizanske enote. Delno jim je to uspelo, niso pa uničili Cankarjevega bataljona. Po treh dneh hudih bojev v Dražgošah so se znesli nad vaščani. Vas so požgali, jo zravnali z zemljo, 41 domačinov ubili, druge izgnali. V spomin na komaj verjetni gverilski upor v okupirani Evropi in tragedijo vasi pod Jelovico že petinpetdeset let potekajo spominsko-rekreativne prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Osrednji dogodek je vedno na nedeljo okrog 9. januarja, ko so se leta 1941 začeli tridnevni boji v Dražgošah.

Množice pohodnikov se bodo tudi letos zgrinjale iz vseh smeri proti Dražgošam – iz Tržiča, Škofje Loke, Kranja, Krope, Bohinja, iz Železnikov čez Ratitovec. Med tistimi, ki se bodo podali na nočni pohod s Pasje ravni, bo tudi zgodovinar Martin Premk, avtor knjige ''Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941''.  S številnimi pričevanji udeležencev takratnih dogodkov je prikazal razpoloženje ljudi in njihove stiske ob terorju, ki je sledil nemški okupaciji, še zlasti ob izseljevanju družin. Odločitev za upor, vstajo, kot so rekli, je obetala rešitev, saj so verjeli, da bo nemška armada ob spopadu s sovjetskimi silami in izgonu iz okupiranih dežel razpadla, kot je pred tem jugoslovanska kraljeva vojska. Knjiga je opremljena z bogatim slikovnim gradivom in grafikami Iveta Šubica, katerega  90-letnice rojstva se bomo spomnili letos. Slikar je bil udeleženec poljanske vstaje, dražgoških bojev in pokola na Mošenjski planini. Tam nekje med Dražgošami in Mošenjsko planino se je izgubil njegov nahrbtnik in z njim risbe prvih partizanov s kučmami, klobuki in delavskimi kapami. Jih je pa kasneje ustvaril še veliko, posebno kolone v snegu so pretresljivi prikazi utrujenosti in vzdržljivosti ljudi in živali v danes težko predstavljivih razmerah.

V nedeljo bo pred osrednjo slovesnostjo v Dražgošah Martin Premk (po naporni hoji) predstavil svojo raziskavo dogajanj v letu 1941, še posebej poljanske vstaje. Predstavitev bo pred šolo, kamor se stekajo pohodniki in drugi obiskovalci prireditve, preden se odpravijo k spomeniku. Na stojnicah bo knjigo mogoče tudi kupiti, nekaj predstavitev pa bo še sledilo. -- Milena Sitar

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

'''Vabila'''

*2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ]

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.&lt;ref&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]&lt;/ref&gt; Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.&lt;ref&gt;&quot;V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju.&quot; (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) &lt;/ref&gt; 

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to eden od poveljnikov, Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ&lt;ref&gt;V [https://znaci.org/00003/1484.pdf Borcu 1959] piše, da je 4. julija na Lipniški planini govoril Viktor Avbelj.&lt;/ref&gt; 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Andrej Verbič, sekretar ZSMS
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah
z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti
mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB
Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej
poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas,
postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev
gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije.

Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te
prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz
NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali
toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh
slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave
poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane.
Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane,
kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se
uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major
Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih
patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na
katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM
(Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA
na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane
Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala
razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih
težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo
tovarištvo med starejšo in mlado generacijo.

Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj
z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v
Dražgošah.

Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika
v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost
pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz
Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in
recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev
in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih
vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali
najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj
pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje.

Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen
pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu
namenu«.

Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot
doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v
priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v
celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika.
Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim
tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave
je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče
organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in
simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke,
napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno
in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan
štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega,
mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga
domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in
tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc
Kavčič - Veljko, dražgoški borec.

Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog
2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v
Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor
ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino.

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

'''Viri'''

*Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975.
*[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.]

==Umetniške upodobitve==

*Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6]
*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice)
*[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978]
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}

*''Smučarski tek patrol: V spomin n. h. Staneta Žagarja''. 1982, 1983, 1984, 1985, 1987. (Knjižnica Kranj)
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.
*Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini)

*Andrej Pavlovec: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QDOJJK5 Spomenik dražgoški bitki.] ''Loški razgledi'' 23/1. 204&amp;ndash;12. 
* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

'''Video'''

*[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Po stezah partizanske Jelovice 2021. Youtube.]

==Partnerji==
*ZZB in področne ZB
*PZS, planinska društva
*občine: Železniki ...
*Društvo veteranov Sever
*Zveza rezervnih častnikov
*mediji
* ...

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>hq7mrrups54et61qd51zc92suctvhsl</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85667</id>
      <parentid>85666</parentid>
      <timestamp>2026-08-17T06:21:32Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Pokopališče v Dražgošah */</comment>
      <origin>85667</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="256338" sha1="058f8kqwpw5er3g0doa2llqwegacxpz" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve v delu
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvodi

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj.  

Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. 

==Dražgoška bitka==

Dražgoška bitka je potekala med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše pod Jelovico. Bila je ena najodmevnejših bitk slovenskega partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in je kasneje postala pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. V njej se je Cankarjev bataljon spopadel z bistveno močnejšimi nemškimi okupacijskimi enotami. Čeprav so se partizani po večdnevnem boju umaknili, je bitka močno vplivala na razvoj odporniškega gibanja in je imela hkrati tragične posledice za domače prebivalstvo.

Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je bilo območje Gorenjske vključeno v nemški okupacijski sistem. Nemške oblasti so izvajale politiko raznarodovanja, izganjale prebivalstvo, prepovedovale uporabo slovenskega jezika in zatirale vsakršno obliko odpora. V takšnih razmerah se je organiziralo partizansko gibanje, katerega pomembna enota na Gorenjskem je bil Cankarjev bataljon.

Konec leta 1941 je bataljon po uspešnih akcijah na širšem gorenjskem območju prišel v Dražgoše. Vas je zaradi lege ob vznožju Jelovice omogočala povezavo z gozdnatim zaledjem, hkrati pa je ponujala možnost oskrbe in zimovanja. Med prebivalci so bila mnenja o navzočnosti partizanov različna. Del vaščanov jih je podpiral, drugi pa so se bali hudega nemškega maščevanja, ki je bilo glede na dotedanjo okupacijsko prakso zelo verjetno.

Nemške oblasti so se na prisotnost partizanov odzvale z obsežno vojaško akcijo. Proti bataljonu so poslale številčno in tehnično precej močnejše enote, opremljene z minometi in topništvom. Boji so se začeli 9. januarja 1942 in trajali tri dni. Partizani so izkoristili razgiban teren, utrjene položaje in dobro poznavanje okolice ter povzročili napadalcem občutne izgube. Kljub temu so bili zaradi premoči nasprotnika prisiljeni v umik na Jelovico, s čimer so se izognili uničenju.

Po umiku partizanov so nemške enote izvedle ostre povračilne ukrepe nad prebivalci Dražgoš. Ustrelile so 41 domačinov, številne prebivalce internirale, vas pa sistematično požgale in porušile. Premoženje prebivalcev je bilo zaplenjeno ali uničeno. 

Vprašanje odgovornosti za trpljenje prebivalcev je bilo predmet razprav že med vojno in še posebej po njej. Vojaški pomen bitke je bil predvsem moralen in političen. Cankarjev bataljon je dokazal, da se lahko partizanske enote več dni uspešno upirajo številčno močnejšemu nasprotniku. To je okrepilo ugled odporniškega gibanja in spodbudilo nadaljnji razvoj partizanskih enot na Slovenskem. Po drugi strani je tragedija Dražgoš opozorila na veliko ceno, ki jo je civilno prebivalstvo plačevalo v razmerah okupacije.

Po vojni so Dražgoše postale eden osrednjih krajev spomina na narodnoosvobodilni boj. Na kraju bitke je bil postavljen velik spomenik, vsako leto tam poteka spominska prireditev. V socialistični Jugoslaviji je bila bitka predstavljena predvsem kot junaški upor proti okupatorju, medtem ko so bila vprašanja posledic za civiliste manj izpostavljena. Dražgoška bitka ostaja eden najpomembnejših dogodkov slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. 

(Enciklopedični povzetek je pomagal oblikovati Chat GPT.)

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,&lt;ref&gt;Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju &quot;ostankov jugoslovanske vojske&quot; v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.&lt;/ref&gt; raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.
&lt;!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --&gt;

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.

Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave do 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

(Milena:) 

Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik  Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije.

Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili  vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. 

Leta 1953, ob 11. obletnici borbe v Dražgošah, so kranjski in radovljiški okrajni odbori organizirali 20 patrulj, ki so obiskovale partizanske družine. V mnogih hišah je donela partizanska pesem, ki so jo nekdanji partizani prepevali skupaj z vaščani.  Na tem  dogodku je prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, da se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo.  

Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. 

Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem  poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. 

{|
|[[File:Prvotni grob padlih Dražgošanov.jpg|thumb|350 px|Prvotni grob padlih Dražgošanov]]
|[[File:Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956.jpg|thumb|500 px|Dan borca Raspok Jelovica 4. 7. 1956: Franc Selan-Brinca, Marjan Jensterle, Martin Prešern s sinom. Arhiv družine Melink.]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše.

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Okrajni ZB Kranj  napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop.  Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec.

Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino.
Naslednje leto je organizacijo patruljnega teka Po steza partizanske Jelovice izvedla Gorenjska smučarska podzveza, in sicer 9. januarja 1959. Sodelovalo je 14 patrulj, tekmovalna proga je tekla mimo znanih spominskih obeležij na Jelovici. Prvo mesto je  osvojila patrulja TVD Partizan Gorje. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« (Mile Pavlin: '''Po stezah partizanske Jelovice. [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.] 90.) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1959'''

'''Jelovica, 4. julija 1959.''' Na Lipniški planini, sredi prostranih gozdov, se je zbralo nad 11.000 ljudi. Prišli so na proslavo, posvečeno Dnevu borca in 40-letnici ZKJ. Pozdravil jih je predsednik
Okrajnega odbora Zveze borcev tovariš Ivan Bertoncelj - Johan, ki je ob tej priložnosti podelil odlikovanja najzaslužnejšim delavcem na področju izvenarmadne vzgoje. Proslave so se udeležili tudi podpredsednik Izvršnega sveta LRS Viktor Avbelj, generalmajor Radko Vujovič in predsednik OLO Kranj Vinko Hafner.

BREZ VOJNE NAPOVEDI. »Modri« so 3. julija zjutraj brez vojne napovedi iznenada napadli in zavzeli obmejne prehode na Karavankah in Julijskih Alpah. Naše enote na vsej obmejni črti uspešno zadržujejo
sovražnika. Letalstvo »modrih« je zelo aktivno. Na komandi teritorialnih enot za Gorenjsko je proti večeru slišati naslednje poročilo z Jelovice: »Tukaj gozdni čuvaj na Martinčku. Nekako med Lipniško in Mošenjsko planino so neznana letala tik pred nočjo, okrog sedme ure zvečer, spuščala padalce.«
Izvidnica partizanskega odreda »Jelovica« krene takoj na pot in ugotovi, da je »sovražnik« res spustil na Lipniško planino manjšo vojaško enoto. Le-ta je zavzela dominantne položaje na vrhovih. To je verjetno priprava za večji padalski desant naslednjega dne! Komanda partizanskih odredov Gorenjske je takoj ukazala novoformiranim enotam: »V noči od 3. na 4. julij izvršite marš na Jelovico, da uničite
sovražnika na Lipniški planini ter onemogočite morebiten nov desant.«

POHOD. Ko so enote prejele ukaz, so komandirji pričeli zbirati borce in v zgodnjih jutranjih urah
krenili na pohod po stezah partizanske Jelovice, da preženejo »sovražnika« s položajev. In so šli na pohod: odred narodnega heroja Andreja Žvana-Borisa, ki je štel 300 mož, iz Bohinja odred Tomaža Gobca
300 mož, z Jesenic se je dvignila brigada z bataljonom narodnega heroja Jožeta Gregorčiča-Gorenjca in narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža - 1200 ljudi, iz Kranja brigada narodnega heroja Ivana
Slavca-Jokla - 2000 ljudi, iz Radovljice odred narodnega heroja Staneta žagarja - 400 ljudi, iz Škofje Loke odred narodnega heroja Lojzeta Kebeta-Štefana (400 ljudi), iz Tržiča odred Antona štefeta-Kostje
(400) ljudi, četa Blaža Ostrovrharja iz Železnikov (200 ljudi) in Žirovska četa (100 ljudi). Vreme je bilo kot nalašč za pohod. Nebo so pokrivali svinčeni oblaki, kdaj pa kdaj je pokukalo iz njih sonce, ko da bi hotelo vzpodbuditi »partizane«, ki so stopali po partizanskih stezah.

Stari borci so spotoma pripovedovali mladini, kje so bile borbe, kje kurirske postaje, kje zbori političnih aktivistov, kako je bila organizirana obveščevalna služba ... Kaj vse je bilo med narodnoosvobodilno borbo v teh gozdovih, kaj vse je doživela partizanska Jelovica!
Približno ob deseti uri se je začelo spuščanje in prodiranje »sovražne« desantne skupine.
»Naši« so »sovražnika« obkolili. Topovski strel je napovedal pričetek »borbe«. V zrak
je švignila raketa. Oglasili so se rafali šarca, nekje je zaregljal mitraljez. Z vseh strani so »naši« jurišali. Potem so čete, bataljoni in odredi zmagoslavno vkorakali v kotlino in se postrojili pred tribuno.

Komandirji so pokrovitelju proslave, tovarišu Viktorju Avblju, raportirali o pohodu, borbi in zmagi.
Viktor Avbelj je nato spregovoril vsem zbranim udeležencem proslave. [...]  Stane Škrabar ml.: '''Po stezah partizanske Jelovice.''' [https://znaci.org/00003/1484.pdf ''Borec'' 1959.] ''Borec'' 1959.] 366. 

{|
| [[File:Proslava na Lipniški planini 1959.jpg|thumb|S proslave na Jelovici: partizani polagajo vence k spomeniku svojih padlih tovarišev (na Lipniški pl. 1959)]]
| [[File:Proslava na Lipniški planini 1959 02.jpg|thumb|Proslava na Lipniški planini 1959]]
|}

'''1960''' 

'''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
| kipec borca/kurirja za nagrado Po stezah ... 1958
|}

'''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' 

Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

'''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''Odbor za proslavo »Po stezah partizanske Jelovice«''' je izdal pred pohodom »Po stezah partizanske Jelovice« prospekt na 20 straneh. V njem so popisani dogodki zadnjih 100 let na področju Gorenjske, torej razdobje, ko se je začel porajati iz fužinarjev in kovačev delavski razred. Obširno so popisani tudi predvojni napori KP za poživitev boja delavskega razreda proti kapitalističnemn družbenemu redu. Zlasti pa je obširno opisana NOB. Prospekt je opremljen z lepimi fotografijami.  ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961, št. 2.] 173.)

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

'''1965''' 

'''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je
nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem
športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg
tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. 

Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4])

'''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]&lt;/s&gt;

'''1967'''

'''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič
organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih
šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno
pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev
spada v sklop proslav 25-letnice
vstaje in vsakoletne množične
smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je
v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na
Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje.
Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar
je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si
priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor  ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci
osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača
ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto.
Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz
Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. 
Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf]

'''1968'''

'''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih,
utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je
izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije.
Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi
posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih
športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15
kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne
sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih.
Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf]

'''1969'''

'''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme
»Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so
začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme
in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati
predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je
začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ  [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2]

'''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem
je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih 
športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno
pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij.
V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj
številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena
Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici
radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič,
osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem
ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4]

'''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba&quot;.''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki 
sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«.
Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15]

'''1970''' 

'''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi.
Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in
razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem
razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, 
mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko
športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]&lt;/s&gt;

'''1971''' 

'''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh
partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4]

'''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je
bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je
pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take
niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo.

Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane
Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje.

Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko
Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše
je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse
uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani
sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51]

'''1972'''

'''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi
vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko
zapišemo, da nam je bil jasni zimski
dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje.

Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih
je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti.
Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba
pripraviti okrepčila, treba je pripeljati
športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj
primeren je prostor za novo šolo.

Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo.
Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki
pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi
podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani.

Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na 
strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje.

Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili
brezbrižni do skupnosti. 

Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. 
Kljub udeležbi mnogih nekdanjih
borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že
predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb.

Zdaj, ko je proslava za nami, bodo
pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že
zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri
zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali
tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega
odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3]

Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' 
[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3]

&lt;s&gt;*[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]&lt;/s&gt;

Franc Štefe - Miško in Miloš Rutar - Ružo: '''Še enkrat o naših proslavah.''' [...] Letošnja proslava ob 30. obletnici boja v Dražgošah je bila sama po sebi veličastna. Na sami proslavi in na smučarskem tekmovanju »Po stezah partizanske Jelovice« je sodelovalo, oziroma je tekmovalo več kot 1.200 udeležencev, med katerimi so
bili tudi iz drugih republik. Zatorej je bila dražgoška proslava v pravem pomenu največja naša zimskošportna prireditev. Toda kijub temu bi lahko marsikaj očitali organizaciji. Naj naštejemo nekatere pomanjkljivosti:
Zaradi zastoja v prometu se je proslava začela s precejšnjo zamudo, pa tudi govor in kulturni program sta se močno zavlekla. Tekmovalce, ki so morali startati ob določenem času, pa ni nihče pozdravil. Govor in kulturni program sta trajala več kot uro, čeprav je bilo kar precej mraz. Ali ju ne bi mogli skrajšati? Še huje pa je, da je udeležba šolske mladine in delovnih kolektivov na dražgoških proslavah vsako leto precej pičla, čeprav sta tako proslava kot tudi tekmovanje namenjena predvsem mladini. Potrebno bi bilo najti ustrezno rešitev ter doseči večjo udeležbo mladine
in delavcev. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36]

'''1973'''

'''Priznanje jeseniško-bohinjskemu odredu.''' [...] Poveljstvo je posvečalo veliko pozornost tudi utrjevanju telesnih sposobnosti posameznikov in enot, da bi jih usposobilo za najnapornejše naloge. Na številnih pohodih
in smučarskih tekmovanjih so pripadniki pokazali zadovoljivo telesno zmogljivost. Na
lanski prireditvi »Po stezah partizanske Jelovice« so ekipe odreda zasedle 2. in 3. mesto v skupni uvrstitvi ter prvo mesto pri streljanju. Letos so bile ekipe spet najboljše pri streljanju in tretje na patruljnih tekih. [...] Poveljniško osebje je opravilo uspešno več strokovnih seminarjev in vaj. Zlasti pa
se je odlikovalo pri poveljniških vojaških igrah v okviru vaj »Jelovica 72«. [...] Poveljnik odreda Slavko Staroverski je
za svoje delo v odredu prejel zlato plaketo republiškega odbora ZRVS. JOšT ROLc  [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12]

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18]&lt;/s&gt;

'''Podelitev plaket ZZB NOV Jugoslavije.''' Pohod po stezah partizanske Jelovice Škofja Loka [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30]

'''1974'''

'''Sedemnajstič »Po stezah partizanske Jelovice«.'''  V lepem sončnem vremenu se je zbralo nad 400 tekmovalcev, partizanov, vojakov, mladincev in veteranov iz vse Jugoslavije. Najprej je generalpolkovnik Franc Tavčar - Rok sprejel raport nastopajočih, nato so predstavniki družbeno-političnih organizacij
položili vence k spomeniku padlih. Sekretar medobčinskega komiteta ZKS za Gorenjsko Martin Košir je spregovoril domačim gostom in športnikom. V svojem govoru je
orisal navzočim pomen te bitke za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne vojne na
Gorenjskem. Poudaril je dejstvo, da Cankarjev bataljon, ki je bil številčno neprimerno manjši od okupatorskih sil, ni okleval in se ni ustrašil premoči. To je nauk za danes, ko razvijamo koncept splošnega ljudskega odpora: sovražnikova premoč v
številu ni vedno bistvena!

Spored spominskih športnih prireditev je obsegal tekme v biatlonu, kjer je zmagal
med posamezniki Filip Grašič, ekipno pa Slovenija 2 in Alples. V tekmovanju partizanskih enot SLO iz Slovenije so zmagali že drugič zaporedoma Mariborčani. V tekmah za prvenstvo ljubljanskega armadnega področja pa je bila najboljša ekipa iz Tolmina. V tekmovanju patrulj je bila prva ekipa Slovenije, med člani pa ekipa Triglava iz Kranja. Pri tekmovanju mladincev sta bili najboljši ekipi Olimpije iz Ljubljane in Alplesa iz Železnikov. Dražgoškega memoriala so se udeležili slepi smučarji, med katerimi sta zmagala Nace Kanc in Marko Kisovec. Nazadnje je bilo še tekmovanje najstarejših, med katerimi sta zmagala znam smučarski delavec Matevž Kordež in Viktor Brezovšek.

Bile so hude težave s snegom, tako da nekaj dni pred tekmovanjem še ni bilo gotovo, ali spoh bodo tekmovanja. Kljub vsemu je prireditveni odbor prireditev izpeljal v zadovoljstvo vseh. E. šELHAUS [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] (s sliko)

'''Na Bičkovi skali.''' Vsakoletne prireditve »Po poteh partilzanske Jelovice« smo se taborniki in
tabornice odreda Bičkova skala tudi letos udeležili, kakor že vseh dosedanjih. Dne 13. januarja smo se zbrali pred osnovno šolo Franceta Bevka, hukajoč si v roke, kajti bilo je mrzlo nedeljsko jutro. Avtobus ni in ni hotel pripeljati. Končno se je le prikazal in kot bi mignil smo se spravili vanj. Spotoma smo pobrali še tabornice in tabornike Savskega odreda. Po dolgotrajni vožnji, ki smo jo v glavnem prespali, smo končno
le zagledali Dražgoše, obsijane s soncem. Najprej smo se napotili k dražgoški
osnovni šoli, pred katero je bila otvoritvena slovesnost. Po krajšem nagovoru so se proti spomeniku Cankarjevemu bataljonu napotile delegacije - med njimi tudi naša - in položile vence. In nato smo odšli proti Bičkovi skali, katere ime nosi naš partizanski odred. Ker se nismo hoteli preveč naprezati, smo jo hoteli ubrati po bližnjici. Našo namero je preprečil vojak. Ubogali smo ga, kajti varnost je varnost. Tako smo do Bičkove skale gazili visok sneg.

Udiralo se nam je pod nogami in prašilo se je okoli nas, da je bilo vse belo. Do podnožja skale je še nekako šlo, toda morali smo se prebiti tudi čez z gruščem pokrito reber. Le s težavo smo se
dokopali do vrha, kjer smo položili venec in imeli krajšo komemoracijo.
Potem smo se vrnili v vas in si ogledali tekače, udeležence letošnjega tekmovanja »Po poteh partizanske Jelovice«, organiziranega v počastitev dvaintridesete obletnice legendarne dražgoške
bitke. Tudi v nižje ležečo vas Lajše smo šli, kjer smo se v tamkajšnji gostilni za silo ogreli. Po dveh urah smo se odpravili nazaj. Pričakal nas je Blaž. »Le kam ste izginili?« nam je rekel. »Iskali so vas od RTV Ljubljana!« Bilo nam je žal, da smo bili odsotni. Toda - po toči zvoniti je prepozno, kot pravi pregovor. Sicer pa se je približal tudi čas odhoda. V avtobus smo vzeli še makedonske in bosanske smučarje ter se odpeljali. Malo smo se resda stisnili, zato pa je bila pot proti domu le bolj vesela in kratkočasna. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (s sliko)

Ivo Kržišnik: '''Glas svobodne Jelovice.''' Tisočletna Škofja Loka je pred kratkim praznovala svoj občinski praznik, ki ga je posvetila spominu na junaško bitko Cankarjevega bataljona meseca januarja 1942 v Dražgošah. V številne proslave in tekmovanja v počastitev tega praznika se že četrto leto zapored vključujejo tudi škofjeloški taborniki s tradicionalnim zimskim orientacijskim tekmovanjem »Glas svobodne Jelovice«.
Letos so se za to tekmovanje še posebno skrbno pripravili, na pomoč pa sta jim priskočila tudi odsek za narodno obrambo in splošni ljudski odpor pri občinski skupščini Škofja Loka, ki je
priskrbel nepogrešljive zveze UKV, ter občinska skupščina ZMS Škofja Loka, ki je darovala dragocen prehodni
pokal za zmagovalca.

Uspeh ni izostal. Na startu se je 5. januarja zbralo rekordno število ekip. Prišlo jih je kar sedemindvajset, skoraj iz vse Slovenije. Taborniki iz Nove Gorice, Murske Sobote in Novega mesta so prišli že v petek, iz Ljubljane, Vranskega, Tržiča, Žirov, Gorenje vasi pa so prispeli tik pred začetkom tekmovanja. Sodelovale so tudi štiri domače ekipe odreda Svobodni Kamnitnik. Ekipe so bile razdeljene v dve starostni skupini,
prva do petnajstega leta starosti in druga od petnajst let naprej. Tekmovale so lahko moške, ženske ali mešane ekipe; vsaka je štela štiri člane.

Sklepni del tekmovalne poti - tekmovanje sem le spremljal - sem prehodil s fanti ki so narekovali peklensko hitrost. Povedati moram namreč, da je bila to ekipa piratov, lanskoletnih republiških prvakov na repubiškem orientacijskem tekmovanju in udeležencev centralnega orientacijskega tekmovanja. Miha, Boris, Janko in Andrej so bili tako všči v orientiranju, da se jim kar nisem mogel načuditi. Po kratkem opisu kontrolne točke - vpisati so jo morali v poseben dnevnik - smo odšli proti peti kontroli, ki je bila na drugem
bregu Sore. Ker ni bilo daleč naokrog nobenega mostu, smo se odločili, da jo
prebredemo in tako najhitreje najdemo peto kontrolno točko. Čeprav se je mrzla voda kar zažirala v naše noge, smo tudi to oviro preskočili in se kaj hitro znaš1i pri Matjažu in Milošu, ki sta si
grela prezeble roke pri majhnem ognju pri studenčku. Tekmovalci so zabeležili značilnosti mesta, kjer je bila peta kontrolna točka, in potem smo jo hitro mahnili naprej. Na Hribcu, pri lepi cerkvici smo našli šesto kontrolno točko. Toda - kontrola je bila »mrtva«, saj smo našli poleg kontrolne zastavice samo geslo: 9. januar - občinski praznik Škofje Loke.

S tem je bila naša pot praktično sklenjena, kajti v dobrih petih minutah smo bili že na cilju, ki je bil v taborniškem domu. Jaz sem se pošteno upehan najprej napil toplega čaja, ki ga je
pripravila Meta. Fantje so medtem reševali test iz prve pomoči in topografije. Povedali so mi, da jim je šel kar dobro od rok in sedaj so si želeli samo še to, da bi se čim bolje odrezali. Zanje je bilo namreč tekmovanje končano. Ni pa bilo končano za druge, ki so se bolj ali manj zadovoljni vračali
na cilj. Zadnja ekipa je prispela ob pol štirih popoldne in tedaj so pričeli z izračunavanjem rezultatov. Ker je bilo tekmovalcev veliko, se je napovedana slovesna razglasitev rezultatov pomaknila kar za debelo uro naprej.

Prehodna pokala sta osvojila ekipa odreda »Svobodni Kamnitnik« iz Škofja Loke pri starejših in ekipa »Savskega odreda« iz Ljubljane pri mlajših. Letošnje tekmovanje za prehodni pokal Jelovice je odlično uspelo, saj so se ekipe srčno borile. V neugodnem meglenem vremenu pa so morale pokazati tudi, da zares obvladajo osnove orientacije, da so vzdržljive in da jih ne morejo ustaviti naravne ovire. Vse to
pa je pomemben činitelj našega splošnega ljudskega odpora. Žal so se tekmovanja udeležile le taborniške ekipe in zato si bo organizator v prihodnje prizadeval pritegniti k tekmovanju »Glas svobodne Jelovice« tudi ekipe planincev, JLA ter druge. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] (o tabornikih)

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4]&lt;/s&gt;

'''ZRVS Radovljica.''' Govorili so tudi o prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. Pokrovitelj bo Mitja Ribičič. Organiziral jo bo občinski odbor ZRVS Radovljica v sodelovanju s športnimi organizacijami in smučarskim klubom Radovljica, za
sodelovanje pa bodo prosili tudi RO ZRVS. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42]

'''Svobodna Jelovica 1975.''' Tokratna prireditev bo še sploh izredno množična, saj
se je bo ude1ežilo več kot 4.000 tekmovalcev in udeležencev pohodov. To bo poleg
vsega drugega tudi prva prireditev v letu 1975 v okviru »Jugoslovanskega spominskega smučarskega pokala« ki bo potekal pod pokroviteljstivom generala armade Nikola Ljubičića. Kot je znano, ta pokal obsega »igmanski pohod«, »Memorial 26 padlih v Mrkopalju«, »Mavrovski memorial« in »Po stezah partizanske Jelovice«, v letu
1975 pa bo dobil še peto prireditev: »Sinjajevinski memorial« v Žabljaku v spomin
na težke borbe črnogorskih partizanov v letu 1942.

Nekaj novosti pa bo tudi na 18. prireditvi Po stezah partizanske Jelovice. V
tekmovalnem delu bo prvič še mednarodni biatlon - smuški tek ter streljanje s
posebnimi puškami za biatlon -, na katerega so vabljene reprezentance šestih tujih držav, tekmovali pa bosta seveda tudi naša državna reprezentanca ter reprezentanca Jugoslovanske ljudske armade. Med pohodi pa bodo tokrat imeli svojega tudi
rezervni vojaški starešine; udeležile se ga
bodo ekipe iz večjega dela slovenskih občinskih organizacij ZRVS. Najbrž ni treba
posebej povedati, da bodo manjkale ekipe iz tistih delov Slovenije, kjer je smučarski
šport slabo razvit ali ga sploh ni; nemogoče bi bilo od tamkajšnjih rezervnih starešin zahtevati, da se posebej opremijo in izurijo samo za udeležbo na tej prireditvi. Zato pa bo precej občinskih organizacij, kajpak predvsem gorenjskih, poslalo po nekaj ekip. [...] Glavni organizator prireditve je koordinacijski odbor pri republiški konferenci SZDL Slovenije.

Poleg rezervnih vojaških starešin se bodo prireditve udeležili tudi člani drugih organizacij in društev. Planinci se bodo povezali s planinci iz drugih republik ter pripravili pohode prek Jelovice, povzpeli pa se bodo tudi na okoliške vrhove Ratitovec, Kobilica, Partizanski vrh, Blegoš itd.

Prireditve se bodo udeležili taborniki, ki bodo šli na pohode, pripravili pa bodo tudi zimske nastope v duhu svojega programa vzgoje – taborni ogenj, igluje, vaje v orientiranju ipd. Prav posebno obeležje pa žele dati prireditvi slovenski sindikati, ki bodo skušali privabiti k udeležbi ne le člane delovnih kolektivov, temveč kar cele njihove družine. Kot zmeraj doslej bosta sodelovali Jugoslovanska ljudska armada ter milica. Poleg vseh si tudi Alpski letalski center prizadeva, da bi s svojim nastopom popestril prireditev; radi bi spustili padalce, ki so dobro izurjeni, vendar nimajo primernih letal, ki bi lahko vzletela s snežne steze; vendar bodo za letalo prosili naše vojno letalstvo.

Pri udeležencih, predvsem seveda tistih, ki se bodo udeležili pohodov, je seveda največji problem primerna smučarska oprema. Med tekmovalci teh težav ni, saj se večinoma aktivno ukvarjajo s športi, v kakršnih bodo tekmovali, in jim prave opreme kajpak ne manjka. Vsi drugi pa so večinoma »amaterji«, nedeljski smučarji, pa imajo zato le opremo za smuko in veleslalom, se pravi težke moderne čevlje ter varnostne vezi, ki čevlju ne dopuščajo niti milimetra, da bi se ločil od smučke.

S tako opremo pa je težko iti na turne pohode, hoditi s smučmi na nogah navkreber ... Zato bo pač dovoljeno v takih primerih smuči sneti ter si jih naložiti na rame. Prav gotovo pa bodo morali vsi pristojni dejavniki – od proizvajalcev smučarske opreme, posrednikov in prodajalcev in do republike – razmisliti, kako bi bilo moč zdaj drago opremo za turno smučanje bolj približati kupcu, saj se bodo končne koristi pokazale kot na dolgem seznamu – korist bo imel nedeljski smučar, ko mu bo postala dostopna nova oblika rekreativnega športa, korist bodo imele delovne organizacije, kjer je ta nedeljski smučar zaposlen, korist bomo imeli pri pripravah na ljudsko obrambo, ko bomo dobili še enega borca na smučeh, in še in še ...

Čeprav običajno kar pravimo, da je prireditev v Dražgošah, pa v resnici poteka na širšem območju Jelovice, saj zajema kraje Bohinjsko Bistrico, Lancovo, Kropo, Dražgoše, Rudno, Železnike, Selca, Poljane in Škofjo Loko.

In ker je prav zdaj čas, da se ekipe prijavijo odboru te prireditve, bomo na kratko nakazali tekmovanja in pohode, ki se bodo zvrstili 11. in 12. januarja.

V Škofji Loki se bo v soboto, 11. januarja, ob 9. uri začelo 1. mednarodno tekmovanje v biatlonu, 11. republiško prvenstvo v biatlonu in 5. jugoslovanski memorialni pokal pod geslom »MEMORIAL STRELJANIH TALCEV«, na katerega so vabljene ekipe iz ČSSR, ZSSR, Romunije, Poljske, Madžarske, Bolgarije in Italije. Ob istem času bo v Lancovem start smuškega teka učencev in učenk iz športnih društev osnovnih in srednjih šol Gorenjske ter start veleslaloma učencev in učenk iz istih športnih društev; ti dve tekmovanji se bosta imenovali »Z MNOŽIČNIM ŠPORTOM SE PRIPRAVLJAMO ZA OBRAMBO DOMOVINE«.

Ob 10. uri bo v Dražgošah na Slemenu startalo tekmovanje v veleslalomu in kategorizacijo za cicibane in cicibanke, taborniki pa bodo prikazali ureditev zimskega tabora ter druge svoje spretnosti in znanje. To bo tekmovanje z imenom »SPOZNAVAJMO SLAVNA MESTA IZ NOB«. Ravno takrat se bodo v Kropi začeli smučarski skoki na 40-metrski skakalnici za člane in mladince, v Poljanah pa se bo po 15-metrski skakalnici pognal prvi mlajši pionir; uro kasneje bodo na 35-metrski skakalnici začeli skakati starejši pionirji. Tekmovanje v skokih bo nosilo ime »SPOMIN NA BOJE NOV V POLJANSKI DOLINI«.

V Rudnem pa se bo že ob 8. uri tisto soboto začelo sankaško tekmovanje »SANKANJE – REKREACIJA DELOVNEGA ČLOVEKA« za vse kategorije s tekmovalnimi sanmi na progi Laniše–Rudno.

Sobotno popoldne bo v znamenju partizanskih mitingov. V Železnikih bosta dva za tekmovalce, udeležence pohodov, ki bodo naslednjega dne, za šolsko mladino in domačine. Imeli bodo kulturni program ter zakurili kresove, tedaj pa bodo tudi podelili nagrade in priznanja najboljšim cicibanom, sankačem in biatloncem. V Kropi bosta mitinga za patrulje enot teritorialne obrambe, JLA, milice, za občinske ekipe ZRVS, ki se bodo pomerile prihodnjega dne, ter prav tako za šolsko mladino in prebivalstvo. V Bohinjski Bistrici pa bosta mitinga za udeležence turnega smučarskega pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV«, ki bo v nedeljo.

'''USPEŠEN PRIKAZ ZNANJA, PRIDOBLJENEGA V ŠOLI'''. Nekega četrtka so pobočja Rakitne oživela. S snegom pokrite okoliške planjave so v jutranjem mrazu preplavili dijaki gradbene tehniške šole. Okoli dvesto mladink in mladincev je tega dne prišlo na Rakitno. In kakšen je bil njihov namen?

Želeli so v praksi preizkusiti to, kar so se učili v šoli. Znanje v glavah in skice na papirju so želeli prenesti v naravo. In to jim je v veliki meri uspelo. Jesenska praktična vaja je uspela. Uspeha pa niso bili veseli le dijaki, temveč tudi profesorji; predvsem tov. Lipovec, profesor pouka o obrambi in zaščiti na gradbeni tehniški šoli.

Prav tako pester kot sobotni del prireditve, drugačen pa še bolj množičen bo nedeljski del. Zjutraj ob 7. uri se bo v Kropi najprej začela strokovna analiza taktične naloge na temo »Dražgoška bitka v današnjih razmerah bojevanja«, ob osmih pa bodo že startale patrulje enot teritorialne obrambe, JLA in milice na tekmovanje »V POHODU PRIPRAVLJENI ZA BOJ«. Uro zatem, torej ob devetih, bo start za pohod »PO POTI HEROJA KEBETA« občinskih ekip rezervnih vojaških starešin Slovenije. Ekipe rezervnih starešin bodo imele cilj v Dražgošah, vmes pa bodo imele še dve delovni točki – streljanje ter reševanje taktične naloge, vezane na zimsko bojevanje. Na cilju jih bodo pričakovali med 11. in 12. uro. Ob istem času bodo v Dražgošah čakale na znak za start smučarske patrulje športnih in družbenih organizacij; pol ure za njimi bo start za solo teke članic in mladink, veteranov in slabovidnih. Ob 10. uri bodo taborniki prikazali svoje spretnosti na snegu, ob 12.30 pa bo vaja padalcev-smučarjev iz Alpskega letalskega centra Lesce z zračnim prikazom dražgoške bitke.

Fotograf je prišel na Rakitno prav gotovo prepozno. Slikal je lahko le fante in dekleta, ki so bili že pripravljeni, da se vrnejo domov.

V jutranjih urah se je torej okoli dvesto mladih zbralo na večji jasi sredi rakitniških gozdov. Razdeljeni so bili v sedem vodov. Prva njihova naloga je bila na jasi postaviti zasedo, ki naj bi bila taka, da bi iz nje prizadeli sovražniku čim večje izgube, poleg tega pa bi bil varen tudi umik napadalcev. Seveda, če bi se bilo treba umakniti.

'''ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE V JLA'''. Mladi v uniformi imajo iste cilje.

Načrt statuta organizacije socialistične mladine v JLA je v večini enot naše armade že obdelan. Mladi vojaki so večinoma že seznanjeni z načeli Zveze socialistične mladine. Zato tudi z zanimanjem pričakujejo zvezni kongres mladih, ki bo konec novembra. Ta predkongresni čas smo izkoristili za pogovor z vojaki-mladinci v enoti Živojina Zdravkovića v Ilirski Bistrici.

Na sestankih bi razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti in tako še več prispevali k njenemu uspešnemu delu. Obenem bi lahko razširili tudi stike z mladimi iz Ilirske Bistrice. Za tiste, ki niso člani ZK, bo delo v ZSM dobra priprava za ta velik korak.«

DANILO PERUŠ: »Mislim, da se bom z aktivnim delom v Zvezi socialistične mladine lahko veliko naučil in te izkušnje koristno uporabil, ko se bom vrnil domov in tam nadaljeval z delom.«

Po posvetovanju je bilo sklenjeno, kako naj zasedo postavijo. V zasedo je šel prvi vod, drugi dijaki pa so si jo ogledali in jo ocenili skozi oči sovražnika. Ogled je moral biti zelo natančen, saj je bilo treba videti, ali je zaseda postavljena pravilno. Vse napake, ki so jih opazili pri postavitvi zasede, so si zabeležili in jih bodo v naslednjih urah obravnavali v šoli.

Po končanem ogledu zasede je bil prikazan tudi napad iz zasede. Tokrat se je oglasilo tudi orožje. Po nekajminutnem ognju je sledil še juriš na sovražnika. Bil je uničen.

Zatem so imeli orientacijski pohod. Štirinajst skupin je odšlo s pomočjo skice, na katerih so bili podatki, in s pomočjo busole po azimutu. Pohod je obsegal pobočja in doline Rakitne. Tudi tokrat mladi niso razočarali. Nekateri so prišli, resda precej upehani, na cilj celo predčasno, drugi so zamudili morda kakšno minuto. Toda prišli so vsi. In zopet smo lahko ugotavljali, da znajo znanje, pridobljeno v šoli, uspešno uporabiti tudi na težkem terenu, kot je to Rakitna.

Svoj program pa je določen tudi za Bohinjsko Bistrico. Od tod bodo četrt čez osem krenili z vlakom vsi udeleženci pohoda »PO STEZAH PRVIH PARTIZANOV« – 200 planincev, 200 tabornikov, 100 vojakov-planincev, 100 pripadnikov enot teritorialne obrambe in 150 kadetov-miličnikov.

Izstopili bodo v Soteski ter od tam krenili na turni smučarski pohod prek Rovtarice v Dražgoše. V Rudnem se bo ob osmih začelo sankaško tekmovanje vseh kategorij tekmovalcev z navadnimi in samotežnimi sanmi, ob 10. uri pa pohod »PRENAŠAJMO TRADICIJE NOB NA MLADE«, ki se ga bodo udeležili člani združenj borcev s prapori ter mladina; njihov cilj bo v Dražgošah.

MIHAJLO PEJOVSKI: »Dobro bi bilo, da se v delo vključi čim več mladih, saj bi to pomagalo k še večji enotnosti in bojni pripravljenosti enot. Na sestankih bi lahko rešili mnogo vprašanj brez pomoči starešin.«

BOŽO MIŠIĆ: »Delo si lahko predstavljam tako, da bi na sestankih razpravljali o vseh vprašanjih življenja in dela v naši enoti.« 

PETAR NIKOLIĆ, Ilirska Bistrica

Na vrsti je bil še zadnji del jesenske vaje. Prof. Lipovec je prikazal različna eksplozivna sredstva. Tako smo videli, kako eksplodirajo mine, ki so aktivirane na mehanski oziroma električni način. S tem se je vaja tudi končala.

In program za Selce? Ob devetih bodo na pohod »V NARAVI ZBIRAJMO MOČI ZA DELO« krenili člani sindikalnih organizacij z družinami; hodili bodo v smeri čez Kališe proti Dražgošam. Ob pol desetih pa se bo začel pohod »DRAŽGOŠKA BITKA« za šolsko mladino. Odšli bodo čez Kališe in Sleme v Dražgoše.

S tem bodo tekmovanja in pohodi pri kraju. Vse poti bodo vodile v Dražgoše in tako bo tam ob 13.30 osrednja proslava z govorom in kulturnim programom, ob pol treh pa bodo razglasili rezultate tekmovanj ter podelili priznanja in nagrade najbolje uvrščenim tekmovalcem, ekipam in patruljam. MIROSLAV ULČAR [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46]

&lt;s&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48]&lt;/s&gt;

'''1976'''

'''Dražgoše – plamenica upora na Gorenjskem'''. Dražgoše pripravljene čakajo številne obiskovalce in goste, ki bodo letos 22. julija prišli v te kraje. Vas je nova in prerojena. Mlada generacija, nekateri so vojno doživljali kot otroci, mnogi so se rodili šele po vojni, družno in uspešno dela za napredek in razvoj vasi. Rane, ki jih je kruto zasekala vojna, se celijo in ostajajo le še spomin na ceno, s katero je bila plačana naša svoboda.

Ne bomo nikdar pozabili gorja, ki nam je bilo prizadeto, lahko le odpustimo tistim, ki to spoznavajo. Življenje gre svojo pot in delo je edini pravi lek za rane časa. Vsi tisti, ki so v teh povojnih letih delali za obnovo in razvoj Dražgoš, so lahko ponosni na to, kar so naredili in dosegli. 

Misel pa že išče dalje, kajti življenje to zahteva. Praznik, ko bo odkrit veličasten spomenik, je samo kratek počitek na poti razvoja, je samo nova vzpodbuda za jutrišnji delovni dan, ko bo treba položiti še kaj asfalta po vasi, napeljati še kak vodovod, električni daljnovod, izboljšati/obogatiti pouk osnovne šole, popestriti družabno in prosvetno življenje, razviti turistično in gostinsko dejavnost in še kaj.

Dražgoše sredi Selške doline so kraj, kjer je na posebno plastičen način pokazano in dokazano, kako iz polpretekle zgodovine rast novi čas, se razvija in cvete življenje v nov in še lepši jutrišnji dan. Mar se niso tudi tu izpolnile besed partizanskega pesnika: »…za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Resnično, naša svoboda je bila velika zgodovinska možnost za poln razvoj in to možnost smo dodobra izkoristili. -- CIRIL ZUPANC  -- [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] (5. 7. 1976) 

*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52]

== Spomeniki ==

(Milena:)

Borci Cankarjevega bataljona, ki so padli v boju od 9. do11. januarja 1942, in ustreljeni domačini so bili prvotno pokopani v skupno grobišče na starem pokopališču v zaselku Pri Cerkvi v Dražgošah. Pokop so po nemškem ukazu opravili vaščani iz Selc. Pokopanih je bilo 41 pobitih vaščanov in devet padlih cankarjevcev. Grobišče ni imelo ne spomenika, ne plošče, le betonski okvir. 

Iz Poročila o spomenikih iz NOB Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil  prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše. Posvečen je (bil) herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom:

»Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. – 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.

Temu podatku je v Poročilu sledila še želja, da bi v prihodnjem letu le prišlo do dokončne izdelave spomenika vsem žrtvam – padlim partizanom in ubitim vaščanom - za katerega je že izdelan načrt in kipi, vendar ga zaradi pomanjkanja denarja ni mogoče dokončati. Zaradi hrabrosti vasi, ki je bila v celoti požgana, je dolžnost višjih organizacij ZB, da priskočijo na pomoč pri dokončni izdelavi tega spomenika.

Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«.

Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. 
Decembra leta 1958 Gorenjski Glas poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942. Zato bodo domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju.

&lt;!--
Iz Poročila o spomenikih iz NOB  Občinskega odbora ZB leta 1957 razberemo, da je bil prvi spomenik padlim borcem v dražgoški bitki postavljen leta 1951, in sicer ob Stari poti med spodnjim in zgornjim delom vasi Dražgoše (na Zadnji njivi med zaselkoma Na Pečeh in Pri Cerkvi). Posvečen je bil herojski borbi Cankarjevega bataljona. Na kamnitem podstavku je (bila) vzidana plošča z napisom: 

»Najtežje in najbolj junaško se je bojeval Cankarjev bataljon pod vodstvom Jožeta Gregorčiča in Staneta Žagarja v dneh od 9. do 11. januarja 1942 s tisoči nemškega vojaštva in gestapa. V tem herojskem boju so padli Zajc Ivan, Eržen Maks, Žakelj Vinko, Dolinar Maks, Krmelj Maks, Božič Gregor in Kavčič Janez. Ker kljub ogromnim silam Nemci niso mogli uničiti Cankarjevega bataljona, so v zverinskem besu zaradi prevelikih lastnih izgub do zadnje hiše uničili Dražgoše.« 

Željo vaščanov, da bi dobile spomenik vse  dražgoške žrtve, padli partizani in ubiti vaščani, je poskusil uresničiti Krajevni odbor ZB Dražgoše. Leta 1956 se je dogovoril z arhitektoma Marjanom Šorlijem in Miroslavom Oražmom za izdelavo osnutka grobišča in spomenika. Naročilo sta arhitekta izvedla, potem se je pa zataknilo pri plačilu. Iz razpoložljive dokumentacije je razbrati, da ni bilo jasno dogovorjeno, kdo bi bil investitor.  Načrt je bil torej izdelan, vendar ga ni bilo mogoče realizirati, ker ni bilo plačnika, tega pa ni bilo, ker načrt »ni bil predložen pristojni komisiji pri Glavnem odboru ZB in tudi ne bo odobren, ker naj ne bi odgovarjal svojemu namenu«. Arhitekta sta dobila povrnjene materialne stroške.

Decembra leta 1958  ''Gorenjski glas'' poroča, da je organizacija ZB Dražgoše nameravala postaviti na pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Na zboru pa je zastopnik Občinskega odbora ZB Železniki izjavil, da nima pomena postavljati takega spomenika, ker namerava Republiški odbor ZB Slovenije postaviti večji in veličastnejši spomenik vsem žrtvam in borcem, padlim v dražgoški bitki januarja 1942, zato naj bi domačini ob obletnici bitke odkrili le spominsko ploščo. Šola v Dražgošah pa je že tako dostojen spomenik padlemu narodnemu heroju Stanetu Žagarju. 

Julija 1959 je Glavni odbor ZB NOV organiziral posvet o problematiki postavljanja spomenikov in urejanja grobišč. Posvet sta vodila direktor Zavoda za spomeniško varstvo Edo Thurnher in sekretar Glavnega odbora ZB NOV Slovenije Marijan Bertoncelj. Thurnher je spomnil, da se je po osvoboditvi z veliko vnemo delalo na spomenikih, ploščah in obeležjih. Komisija pri Glavnem odboru ZB NOV je opozarjala organizacije, naj prenehajo s to naglico in se prej posvetujejo s strokovnjaki, vendar ni dosti zaleglo. Dela so potekala naprej brez dovoljenja, tako da Glavni odbor večinoma sploh ni bil seznanjen s stanjem na terenu.  

Po poročilih predstavnikov spomeniške komisije okraja Kranj sekretar Glavnega odbora ZB NOV Marijan Bertoncelj ugotavlja, da je spomenikov in plošč res ogromno, se pa ne dela sistematično niti ni dokumentirano. Vsak spomenik nam mora povedati, kaj predstavlja in kakšen je njegov pomen. Spominska plošča pa pove, kaj se je dogajalo na določenem mestu. Opozori še na primere zaraščenih in zapuščenih grobišč zunaj kraja, spomenik se pa odkrije v naselju in se zanj primerno skrbi. V nadaljevanju opozarja na pomen dokumentacije, od katere bo odvisna pridobitev dovoljenja za gradnjo. Če se postavlja spomenik, plošča ali obeležje po utemeljenem predlogu, se bo lahko dovolila gradnja. Dokumentacija je brezpogojna.

Marijan Bertoncelj navede primer Dražgoš: »Tamkaj v vasi stoji skromen spomenik, ki bi pa po veličini te borbe moral biti največji, medtem ko je v Cerkljah v kranjskem okraju postavljen doslej največji spomenik, kljub temu da je bil kraj izrazito belogardističen. Take stvari naj se v bodoče ne dogajajo več. Treba je odpraviti termine in roke o postavljanju spomenikov. Vsaka stvar naj dozori, ker čas je najboljši mojster pri takih stvareh.«

V vsaki občini je treba napraviti pregled grobišč, spomenikov in plošč ter obeležij. Za grobišča določiti človeka, ki bo skrbel zanje, obenem pa je treba dobiti tudi sredstva in to takoj, da se tega človeka plača honorarno ali pa se ga za stalno zaposli. --&gt; 

===Osrednji dražgoški spomenik===

V povojnem obdobju so bili imenovani trije iniciativni odbori za postavitev spomenika v Dražgošah. Vsem odborom je potekel mandat prej, kot so zaradi različnih predlogov prišli do sklepa, kje naj spomenik stoji in kakšen naj bi bil. Že leta 1968 se novinarka ''Gorenjskega glasa''  v svojem prispevku ob obletnici dražgoške bitke sprašuje, kje naj bi postavili spomenik: ali na starem pokopališču, kjer so pokopani ubiti Dražgošani, ali na novem ali pa nekje na sredi poti med Dražgošami Pri Pečeh in onimi Pri Cerkvi, ter zaključi, da kraj prav gotovo zasluži večji spomenik, kot je sedanja spominska plošča. Leta 1972 je bil na ravni občine Škofja Loka sprejet sklep o imenovanju novega iniciativnega odbora za postavitev spomenika, ki je po dolgotrajnih razgovorih šele 29. avgusta    1974 po ogledu najrazličnejših lokacij phhhhotrdil sedanje mesto za postavitev spomenika. Odbor je predlog sprejel in oktobra istega leta imenoval komisijo za razpis internega natečaja. Komisija je povabila k sodelovanju kiparje Stojana Batiča, Janeza Pirnata in Draga Tršarja ter Toneta Logondra. Vsi kiparji so povabilo sprejeli in se po ogledu lokacije o njej pohvalno izrazili. V pristojnosti komisije je bilo tudi imenovanje žirije za ocenitev prispelih osnutkov. Žirija se je sestala 28. marca in 10. aprila 1975 ter ugotovila, da so do razpisanega roka, to je do 15. marca dostavili gradivo prvi trije povabljeni kiparji. Po obširni razpravi se je žirija sporazumno odločila, da predlaga v izvedbo osnutek avtorjev akad. kiparja Stojana Batiča, arhitekta Borisa Kobeta in akad. slikarja Iveta Šubica. 

Na proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda 22. julija 1975  je slavnostni govornik Janko Rudolf, predsednik ZZB NOB Slovenije, vzidal temeljni kamen za spomenik dražgoški bitki in napovedal svečano odkritje na dan vstaje čez leto dni. Vsa ureditvena dela in priprave na vgradnjo temeljnega kamna je opravila mladinska delovna brigada, ki so jo sestavljali  mladinci vseh gorenjskih občin. Pripravljalna dela za gradnjo spomenika so se začela 15. januarja 1976, torej komaj pol leta pred slovesnim odkritjem. Pri delu jih je oviralo slabo vreme, najprej so morali odstraniti sneg, da so lahko začeli napeljevati elektriko in vodovod. Zadnje dni januarja so delavci SGP Tehnik iz Škofje Loke začeli pripravljati temelje za gradnjo. Prvi beton je bil vgrajen že 24. februarja, potem je zaradi slabega vremena prišlo do mnogih zastojev. Tudi po ves teden ni bilo mogoče nadaljevati začetega dela.  Teren je zelo zahteven, potrebne so bile mnoge raziskave tal in priprava drsnega laporskega terena, pomešanega s skalovjem, je bila uspešno. Kot zanimivost velja omeniti, da je v spomenik vgrajenih 500 kubičnih metrov betona ter 40 ton železa.

Spomenik stoji na mestu, ki ga je videti daleč iz doline, hkrati pa je prav s tega mesta izjemno lep razgled. Arhitekt ga je oblikoval kot mogočno slopasto gmoto, ki se preko ozke poti in stopnišča izteka v poseben, z mozaikom označen prostor pod cesto. S tem je dosegel tesno povezanost med spomenikom in okoljem. Spomeniško arhitekturo tvori pet betonski sklopov, ki so v tlorisu razporejeni v obliki peterokrake zvezde – vsa gmota, ki od daleč učinkuje kot kupola s prisekanim vrhom, je po višini razdeljena v tri nivoje. V prvem je osrednji prostor s spominsko ploščo, avtor napisa na njej je akademik Josip Vidmar.

&lt;poem&gt;
V ČAST IN TRAJEN SPOMIN
NA VELIKI BOJ SLOVENSKEGA LJUDSTVA
ZA OBSTOJ IN SVOBODO
NA PADLE
IN PREŽIVELE JUNAKE CANKARJEVEGA BATALJONA,
KI SO 9., 10. IN 11. JANUARJA 1942
NA TEM KRAJU IZBOJEVALI VELIKO ZMAGO 
SLOVENSKI PARTIZANOV 
NAD NACISTIČNIMI KRVNIKI
&lt;/poem&gt;

Na srednji notranji ploščadi je skoncentriran kiparski okras avtorja Stojana Batiča. V sredino prostora je postavil z reliefi okrašeno bronasto žaro (kostnico). Vanjo so oktobra leta 1977 prenesli posmrtne ostanke dražgoški žrtev. V tlorisu gre za trikotnik, na velikih ploskvah so v plitvem reliefu upodobljeni trije pretresljivi in globoko podoživeti prizori: streljanje talcev, prenos ranjenca in skupina žensk, ki so okamenele od groze. Med mogočne peterokotne slope pa je kipar umestil dve skupinski plastiki, ki simbolično ponazarjata obrambo in preboj partizanov. Med figurami je moč razločiti podobe delavca, kmeta, ženske in mladeničev, s čimer je nakazal tudi socialne razsežnosti upora. S klinasto kompozicijo, ki se kot val prebija med slopi proti odprtemu prostoru, pa je kiparju uspelo podoživeti silovitost jurišev in obrambe. Kiparske kompozicije ne odražajo posamičnega resničnega dogodka, ampak so prepesnjena in simbolična podoba najglobljih razsežnosti narodnoosvobodilnega boja. 

Na vrhu je razgledna ploščad. Vse tri nivoje povezujejo spiralasto izpeljane stopnice. [Tu sta tudi dve plošči z osnovnimi podatki o bitki.]

Betonska arhitektura se nato prelije preko odprtega prostora (brežine) do konhe (beseda naj bi izhajala iz grščine in naj bi pomenila polkrožen prostor na tržnici)/svojevrstne niše tik pod dražgoško cesto z razsežno umetniško mozaično podobo, ki jo je oblikoval Ive Šubic. Slikar, tudi sam udeleženec dražgoške bitke in spopada na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki prebil. Umetnik je v obliki kontinuirane pripovedi uporabil deset najznačilnejših  in najbolj pretresljivih prizorov. Prizore (nemško kolono, okupatorjev bes, Bičkovo skalo s portretno podobo legendarnega mitraljezca, goreče hiše, podivjano živino, ki bega med gorečimi hišami, vaščane, obkrožene z nemško soldatesko) in portrete narodnih herojev Tončka Dežmana, Jožeta Gregorčiča in Jaka Bernarda ter legendarnih borcev Franca Bička, Alojza Pečnika in Rudolfa Robnika je nanizal v različni velikostih, vendar v stroge in smiselnem ritmu. 

Pripoved je oblikoval in poudaril z barvo, z žarenjem mozaičnih kamenčkov. Prevladujoč ton je temno rdeča barva z izrazito simbolično vrednostjo (kri, ogenj), ki ji kot nasprotje postavlja mrzlo modrino kot prispodobo zime in mrzlega cinizma okupatorja ter hlada, ki je stiskal duše ljudi med gorečimi domovi. Mozaik v velikosti 8 x 2 metra je po tej Šubičevi predlogi tehnično izdelal mozaicist Alfio Tambosso, ki je bil tudi sam partizan.

Spomenik padlim borcem Cankarjevega bataljona in pobitim vaščanom je bil odkrit 22. julija 1976 na osrednji slovenski proslavi v počastitev dneva vstaje slovenskega naroda. Scenarij za umetniški programje napisal književnik Ivan Jan. Slavnostni govornik je bil predsednik SR Slovenije Sergej Kraigher. Posebnih vabil na proslavo ni bilo, prejel naj bi ga le predsednik SFRJ Josip Broz Tito, ki pa je Dražgoše obiskal naslednje leto.

===Dom Cankarjevega bataljona (Brunarica) ===

Ker je treba spomenik z okolico vzdrževati, skrbeti vse leto za okrasno grmičevje in travnato površino, čistočo, predvsem pa je treba  misliti na postavitev zavetišča, je občinski odbor ZB v Škofji loki 23. februarja 1977 ustanovil Odbor za vzdrževanje dražgoškega spomenika pod pokroviteljstvom lesne industrije Jelovica iz Škofje Loke. Odbor se je takoj lotil postavitve jeloviške brunarice na primernem kraju v bližini spomenika. Najprimernejša lokacija je bila Na bregu ob zadnjem ovinku ceste pred spomenikom. Leto dni je trajal postopek za odkup zemljišča, prepis lastništva in gradbeno dokumentacijo. Pomladi leta 1979 je odbor podpisal pogodbo z Jelovico in 22. julija je  bil Dom Cankarjevega bataljona že svečano odprt. Vsa groba zemeljska dela do temeljne plošče so prostovoljno opravili domačini v organizaciji krajevne skupnosti. Brunarico je izdelala in postavila Jelovica, del notranje opreme so brezplačno prispevali Alples iz Železnikov, Loške tovarne hladilnikov in Iskra-Reteče. 

Dom Cankarjevega bataljona s ploščadjo in parkiriščem je tako postal sestavni del spomenika. V njem so spodaj sanitarije in gostinski prostor, v pritličju prav tako gostinski prostor, v zgornji etaži pa je spominska muzejska zbirka, posvečena Cankarjevemu bataljonu, dražgoški bitki in Dražgošanom.

Brunarica je v večinski lasti ZB za vrednote NOB Škofja Loka in manjšinski KS Dražgoše.  

&lt;hr&gt;

[Naslednje odstavke po pameti vključi v zgornje Milenino besedilo ali umakni v opombe.]

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

'''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal
pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino.
Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig.
Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2]

&quot;V letu 1971 je bil izdelan tudi načrt dražgoškega pomenika.&quot; ([https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14])

Najbrž najpomembnejši kulturno-politični dogodek pa bo, ko bodo v času osrednje proslave v Dražgošah slovesno postavili temeljni kamen za spomenik Cankarjevemu bataljonu. Ideja za to je prišla z republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in so jo vsi organizatorji prireditve toplo pozdravili. [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46]

===Drugi dražgoški spomeniki===

Padle domačine in borce so leta 1942 pokopali v skupni grob v bližini stare porušene cerkve. Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta  so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000.

Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. 

Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno.

Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki.

Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba.

Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. 

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45]

===Pokopališče v Dražgošah===

Čeprav so bile leta 1976 žrtve poboja iz skupnega groba pri stari porušeni cerkvi prekopane v grobnico pod spomenikom, njihova imena pa so zapisana na spomeniku pred novo cerkvijo in na mestih smrti, so svojci njihova imena dali vklesati tudi na družinske nagrobnike na novem pokopališču. 

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 01.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lušina in Jožef Lušina (Andrejčkovi)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 02.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez in Vinko Megušar (Kopčovi)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 03.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter in Rafko Prevc (Markovi)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 04.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Jernej Jelenc]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 05.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gregor Šmid (Urbanov)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 06.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Habjan je padel na Poreznu 1945 [https://www.sistory.si/ww2/6EFC40BE-9ED0-45E5-B759-F6BB7A40027B Sistory,] Ignac, Mihael in Tomaž 12. 1. 1942 (Šimnovi)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 07.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Jelenc (Pavelnov)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 08.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ivan Suwa je umrl na Rabu 29. 12. 1942]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 09.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Albin Jelenc (Birtov)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 10.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Tomaž Lotrič (Lovrihov)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 11.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Primož Ambrožič (Martincov)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 12.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Peter Kavčič (Bitcov)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 13.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Ciril Lotrič, Peter Lotrič kot partizan pri Sv. Gabrijelu (Grogovcovi)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 14.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Anton Bešter]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 15.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Franc in Anton Lotrič, Maks Lotrič 1943 na Joštu (Markonovi)]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 16.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janko Habjan (Ožbicov)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 17.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Gabrijel Habjan, padel na Ovsišah 16. 2. 43, in Rafael Habjan, padel pod Blegošem (Primčkovi)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 18.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Alojz Ambrožič]]
|}

{|
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 19.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Johan Šmid (Kovačev)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 20.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Janez Kavčič (Hkavščev)]]
|[[File:Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah 21.jpg|thumb|Nagrobniki žrtev druge svetovne vojne v Dražgošah: Konrad in Jože Lotrič (Kališnikarjevi)]]
|}

Neredko datum smrti na spomeniku se datumu smrti za dan ali celo dva dni razlikuje od datuma smrti po Ivanu Janu ali datumu v registru žrtev Sistory. Posamezni pokopani (Suwa, Jože Lotrič) niso zapisani na javnih spomenikih, čeprav imajo status žrtev druge svetovne vojne. Presenetljivo veliko je število med vojno pokopanih Dražgošanov, ki niso nasilno umrli in nimajo statusa žrtev druge svetovne vojne: Jernej Šolar (Mažov), Jakob in Jernej Šmid (Urbanovi), Karol Habjan (22 let, Šimnov), Karol Jelenc (Birtov), Tomaž Šolar, Franc Kavčič (10 let, Bitcov), Rezka Šolar (4 leta), Rezka Šolar (1 leto, Koritnikovi), Jakob Jelenc (Hkavščov), Marija Thaler (Robarjeva), Minka Marenk (Pikcova).

==Tito v Dražgošah 1977== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena:)

Po cesti, kjer so pozimi 1941/42 ropotale nemške motorizirane vojaške kolone, da bi izvedle napad na Cankarjev bataljon, ki se je po spopadu z  okrepljenimi nemškimi enotami na Pasji ravni v Poljanski dolini zatekel v Dražgoše, da bi tam prezimil, se je 3. maja 1977 pomikala nevsakdanja kolona avtomobilov. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je bil povabljen v Dražgoše na slavnostno odkritje veličastnega spomenika ob dnevu vstaje slovenskega naroda  22. julija 1976. Vendar pa je bilo verjetno to vabilo za organiziranje Titovega obiska prepozno, saj je bila gradnja arhitektonsko, kiparsko, livarsko in likovno zahtevna, časovni okvir realizacije pa zelo tesen. Odkritje spomenika je bilo kljub predsednikovi odsotnosti množično in slovesno z mnogimi spremljevalnimi dogodki.

Dražgoše je Tito s svojim spremstvom obiskal naslednje leto ob prvomajskih praznikih. 1. maja se je udeležil srečanja s kranjskim delavstvom na Joštu pri Kranju, dva dni kasneje pa se je kolona avtomobilov s predsednikom in njegovim spremstvom vila po Selški dolini, da bi spoznali prizorišče legendarne dražgoške bitke. Ob cesti so kolono gostov pozdravljali vaščani, otroci so metali na cesto rumene regratove cvetove.
V Dražgošah sta pred novim mogočnim betonskim spomenikom z bronastimi figurami in pripadajočim mozaikom k predsedniku in njegovi soprogi pristopila avtorja, kipar Stojan Batič in slikar Ive Šubic, domačin iz sosednje Poljanske doline. Kot 19-letni študent akademije  za likovno umetnost v Zagrebu se je že ob poljanski vstaji pridružil partizanom in bil tudi dražgoški borec. Ob ogledu mozaika in slikarjevi interpretaciji pretresljivih prizorov iz bitke je Jovanka Broz prepoznala lik priljubljenega komandanta Jožeta Gregorčiča, Ive Šubic pa je opozoril še na lik junaškega Bernarda s kmečkim klobukom in peterokrako ter na like kmečkih žena iz Dražgoš. Razlagal je postopek ustvarjanja mozaika in govoril o spominih na boj s številčnejšim in bolje opremljenim nasprotnikom. 

Tito se je zanimal za vse podrobnosti takratnega tridnevnega boja z nemškimi enotami, o številu mitraljezov, številu borcev in številu padlih pa tudi o tem, kako so po trdem odporu uspešno izvedli umik preko Jelovice, ki jih je dotlej ščitila s hrbta. Povprašal je še po sestavi nemških enot, ki so napadale Dražgoše, in ko je bil omenjen SS pehotni bataljon iz Celovca, je pripomnil: »Torej tudi naši današnji sosedje Avstrijci.«

Po ogledu spomenika so gostje odšli v gostilno Pri Urbanu. Oktet Jelovica je poskrbel za razpoloženja s pesmimi, ki jih je poznal tudi Tito, nato je sledilo izročanje spominskih daril, zbirka knjig o 1000-letnici  Škofje Loke in spominski album Dražgoše, kolektiv tovarne Šešir je predsedniku podaril dva lovska klobuka, če bo premočil enega, bo ostal suh drugi, in dva velika loška kruhka. 

Po obveznem fotografiranju z domačini in pevci se je Tito s spremstvom malo po 13. uri odpeljal. Ob poti so ga pozdravljali številni učenci in krajani.

==Proslave med 1977 in 1991==

'''Trajen spomin'''. V soboto in nedeljo so partizanske Dražgoše spet slavile, se skupaj z več kot 5.000 udeleženci spominjale herojske dražgoške bitke. Steze partizanske Jelovice so že dvajsetič zapored ponovno oživele, saj so se nekdanji borci Cankarjevega bataljona, enote teritorialne obrambe in milice, pripadniki JLA, taborniki, številni udeleženci NOV in smučarji-tekmovalci, ponovno podali po poteh, ki so preko zasnežene Jelovice in škofjeloških hribov vodile v Dražgoše. Na sklepni slovesnosti pred veličastnim spomenikom dražgoški bitki je Stane Dolanc kot pokrovitelj 20. pohoda »Po stezah partizanske Jelovice« še posebej poudaril, da so take in podobne prireditve, ki se bodo zvrstile v letošnjem letu, posvečene 85-letnici rojstva predsednika Tita in 40-letnici njegovega prihoda na čelo KPJ, dovolj zgovoren dokaz, da so se mlade generacije izobrazile v isti politični smeri in da so vedno pripravljene dati vse za obrambo naše svobode, neodvisnosti, skratka vsega, kar smo si v teh letih uspeli napraviti sami! Cveto Novak, udeleženec dražgoške bitke in borec Cankarjevega bataljona, pa je na svečanosti spregovoril o dogodkih pred 35 leti in o začetkih oboroženega upora in vstaje na Gorenjskem. -- TV 15 13. 1. 1977

'''Pomen dražgoške bitke'''. Na Gorenjskem se je oktobra 1941 večina razdrobljenih partizanskih enot združila v Cankarjev bataljon, ki je potem decembra skupaj z organizacijo na terenu postal nosilec ljudske vstaje. Najprej je razbil oddelek nemške policije v Rovtu nad Selško dolino, potem se je spopadal z Nemci v Poljanski dolini in se 28. decembra po hujšem spopadu z Nemci na območju Pasje ravni s spretnim manevrom vrnil v Selško dolino. V zimskih razmerah  se je naselil v Dražgošah. Hotel se je odpočiti, se urediti, pripraviti na  nove boje in utrditi mlade partizanske vrste. Bataljon je štel tedaj 220 prekaljenih in dobro oboroženih borcev. Vodila sta jih Stane Žagar, organizator komunistične partije in osvobodilnega boja na Gorenjskem, in komandant bataljona Jože Gregorčič, prav tako prekaljen revolucionar in španski borec. Nemci so medtem zbrali močne vojaške in policijske enote in 9. januarja zjutraj napadli Cankarjev bataljon, razporejen po dražgoških zaselkih in utrjenih položajih na dva kilometra dolgi bojni črti v hudem mrazu in visokem snegu.  Šele potem ko so izmučeni in prezebli partizani potrošili že skoraj vse strelivo in ko so gorele že mnoge dražgoške domačije, se je tretjo noč začel partizanski umik v zasnežene strmine Jelovice. Pobesneli napadalci so ubili 41 domačinov, druge so razselili, domačije pa požgali. V borbi je padlo preko 100 Nemcev, vsaj dvakrat toliko pa je bilo ranjenih. Cankarjev bataljon je imel imeli v Dražgošah le devet mrtvih in približno toliko ranjenih. Več žrtev pa je bilo naslednji dan na Mošenjski planini. Nemci so obkolili gozdarsko kočo, kamor so se zatekli utrujeni in premraženi borci Bičkovega voda partizanov. V večurnem boju je padlo 12 partizanov, drugim se je posrečilo prebiti se iz sovražnega obroča. 

Dražgoška bitka je imela tedaj velik pomen za razvoj osvobodilnega gibanja. Zato se, upoštevajoč čas in razmere, v kakršnih je potekala, zagotovo uvršča med največje zmage slovenskih in jugoslovanskih partizanov. Predvsem je treba upoštevati, da je potekala na Gorenjskem, na meji samega rajha in so zato imela tukajšnja dogajanja precejšen odmev, zlasti v sosednji Koroški in Avstriji. Preko Gorenjske so vodile strateško pomembne poti proti Ljubljani in Trstu, ki so jih Nemci za vsako ceno hoteli zavarovati. Precejšen pomen je imela zanje tudi dokaj razvita gorenjska industrija, zlasti jeseniška železarna. Vse to jim je narekovalo, da Gorenjsko napravijo za svojo deželo. Zato so si od vsega začetka zagrizeno prizadevali, da bi uničili partizane in zatrli osvobodilni boj gorenjskega ljudstva. Poleg tega je bila osvobodilna borba očiten dokaz okupatorjeve ranljivosti in uspešnosti partizanskega boja proti okupatorskim silam. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem, povezanim bojem vseh jugoslovanskih narodov in naprednega človeštva, zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator od vsega začetka. Sicer so pa tudi Nemci zdaj v veliki meri sprevideli, da nimajo opravka le s peščico zagrizenih partizanov in komunistov, temveč z dobro organiziranim in trdoživim ljudskim gibanjem, ki ga strahoviti okupatorski teror bolj krepi kot zastrašuje. Zato sta neposredno po decembrski vstaji na Gorenjskem in dražgoški bitki sledili dve važni odločitvi nacističnega vodstva. Za nedoločen čas je bila odložena že napovedana uradna priključitev Gorenjske k nemškemu rajhu in s tem tudi rekrutiranje Gorenjcev v nemško vojsko. Prav tako pa so preložili oziroma spremenili svoj načrt množičnega izseljevanja gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščina na Gorenjskem pospešilo odhod prebivalcev  v partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. To je bil čas, ko so si Nemci podvrgli skoraj vso Evropo, ko so njihove armade prodrle pred Moskvo in Leningrad, ko je Romlova armada uspešno tolkla zaveznike v Afriki in ko so nacisti še trdno verjeli v svojo popolno zmago. Tu, v samem njihovem cesarstvu pa se je peščica partizanov postavila po robu njihovim orjaškim silam in jim s svojo prisotnostjo in moralno močjo rahljala zaupanje v nemško nepremagljivost in uresničljivost neizmernih osvajalskih načrtov. Za tlačeno gorenjsko prebivalstvo pa je bila dražgoška bitka, tako kot vsa osvobodilna borba, očiten dokaz okupatorjeve ranljivost in uspešnosti partizanskega boja. To pa je krepilo tudi prepričanje ljudstva, da se je mogoče le z oboroženim bojem zavarovati pred iztrebljenjem, kakršnega je načrtoval okupator. Sicer so pa tudi Nemci zdaj    v veliki meri sprevideli svoj prvotni načrt množičnega izseljevanje gorenjskega prebivalstva. Bilo je očitno, da bi vsako večje izseljevanje v takratnih okoliščinah na Gorenjskem pospešilo množični odhod prebivalstva med partizane in s tem poslabšalo položaj okupatorja. 

Vse to potrjuje izreden pomen dražgoške bitke za razvoj osvobodilnega gibanja in s tem tudi za končno osvoboditev naše dežele. Na to naj trajno opominja tudi mogočen spomenik dražgoški bitki sredi zelenega dražgoškega pobočja. -- VINKO HAFNER -- TV 15 12. 1. 1978

'''Po partizanskih stezah'''. O legendarni dražgoški bitki smo se pogovorili januarja na sestanku. Uredili smo stenske časopise s fotografijami in spisi o Dražgošah in borbi Cankarjevega bataljona. Bila je nedelja, 8. januarja, ko smo se ob osmi uri zjutraj zbrali v Kranju. Ker je bilo med nami mnogo medvedkov in čebelic, odraslih tabornikov pa le za vodstvo, smo se do Podblice peljali z avtobusom. Tam smo se taborniki odredov »Stražni ognji«, »Slap Šum«, »Kokrški odred« in mladinci pohodne enote iz Ljubljane, ki nosi ime Franca Rozmana-Staneta, postavili v kolono. Lepo nas je bilo pogledati! Pred nami so mladi taborniki nosili zastave in prapore. Pot je bila zasnežena in precej poledenela. Vsak hip se je kdo zadrsal ali celo telebnil na tla. Drug drugemu smo pomagali. Nalepka tabornikov »Kokrškega odreda« iz Kranja Ker nikakor nismo mogli po rebri navzgor, smo krenili zunaj poti po snežišču. Pot je bila boljša v gozdu, kjer je sneg že skopnel. Sredi jase na grebenu smo se ustavili. Nabrali smo smrečja in spletli vence za spominska obeležja ob poti. Kulturnice so pripravile program. Mravlja je sestavila kratek opis dogodkov, znanih iz narodnoosvobodilnega boja. Opisala nam je bitke na Mohorju, v Dražgošah in na Jelovici. Potem smo se počasi pomikali po gozdni poti naprej, skozi vas Jelenšče  proti Bičkovi skali. Tudi tu smo, kot malo prej sredi jase, počastili spomin na padle, položili venec, spregovorili o dražgoški bitki in izvedli krajši kulturni program. In kakšna je bila pot v Dražgoše? Ledena, da je bilo groza. Zato smo se več vozili sede, kot pa hodili. Tu in tam so za nami prihitele tekmovalne pohodne ekipe, saj smo se tudi mi odpravili na to pot v okviru že tradicionalne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«. Bodrili smo jih z glasnimi vzkliki. V vasi smo se pogreli s čajem in potešili lakoto. Nato pa hitro do spomenika dražgoški bitki. Po osrednji proslavi ob spomeniku je naša kolona krenila skozi vas Dražgoše po cesti proti Jamniku in nazaj v Podblico. Pot je bila še vedno ledena in komandant Dušan je imel kar dosti dela, in če ne bi imeli navodil izvidnice, ki jo je predstavljal tovariš Jože, bi se kaj lahko popeljali po trdi sneženi skorji po strmini. Tako pa je naša kolona stopetdesetih pohodnikov kljub meglenemu dnevu in mrazu srečno prispela s pohoda. V Kranju smo se poslovili in vsak s svojimi spomini odšli proti domovom; najbolj smo bili seveda veseli značk, ki so nam jih podelili člani štaba naše pohodne brigade. -- TABORNIKI IN TABORNICE »KOKRŠKEGA ODREDA«, Kranj -- TV 15 9. 2. 1978

'''POMNIK DRAŽGOŠKI BITKI'''. Že dvaindvajsetič po vrsti je bila minulo nedeljo v Dražgošah pred spomenikom osrednja proslava ob 37. obletnici velike bitke Cankarjevega bataljona. Na tej edinstveni družbenopolitični in športni prireditvi se je zbralo okoli 4000 ljudi, ki so se udeležili številnih športnih tekmovanj in množičnih rekreativnih pohodov. Na prireditvi, ki je bila posvečena tudi 60. obletnici ustanovitve KPJ in SKOJ ter 40. obletnici konstituiranja CK KPJ, je govoril sekretar medobčinskega komiteja ZK za Gorenjsko Zdravko Krvina, ki je med drugim orisal pomen dražgoške bitke za slovenski narodnoosvobodilni boj. Poudaril je, da smo v letu praznovanj zveze komunistov lahko ponosni na dosežene uspehe pri razvijanju našega samoupravnega političnega sistema in pri krepitvi materialne baze. V imenu vseh udeležencev je Zdravko Krvina podprl zamisel, da bi v bližnji prihodnosti pripravili televizijsko nadaljevanko o Dražgoški bitki. -- TV 15 18. 1. 1979

'''1980''' (Marjana)

Dražgoška bitka je tudi skoraj štiri desetletja po koncu druge svetovne vojne ostajala eden najpomembnejših simbolov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Prispevki iz leta 1980 kažejo, da je bila v tedanjem času predstavljena predvsem kot simbol poguma, odpora in narodne enotnosti. Spominske prireditve, veteranska srečanja in množični pohodi niso bili namenjeni zgolj obujanju zgodovinskih dogodkov, temveč predvsem ohranjanju kolektivnega spomina ter prenašanju izkušenj narodnoosvobodilnega boja na mlajše generacije. Dražgoše so tako ostajale eno osrednjih slovenskih spominskih krajev, kjer so se vsako leto srečevali nekdanji borci, domačini, športniki in številni obiskovalci iz vse Slovenije.

Osrednji dogodek leta 1980 je bila tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je 13. januarja v Dražgoše privabila več tisoč udeležencev. Prireditev je potekala dva dni. V soboto so potekala športna tekmovanja, v nedeljo pa so sledili pohodi in osrednja spominska slovesnost. Po poročanju Gorenjskega glasa se je na sklepni slovesnosti pri spomeniku v Dražgošah zbralo več kot pet tisoč ljudi iz Slovenije in bratskih republik Jugoslavije, ki so se poklonili spominu na dražgoško bitko. Organizatorji so pripravili raznolik program športnih tekmovanj in rekreativnih pohodov, med katerimi so bili smučarski teki, patruljna tekmovanja, sankaške in slalomske preizkušnje ter srečanja tabornikov. Športne prireditve so potekale pod geslom '''»Zbirajmo moči za delo v zdravju in razvedrilo«''', ki je poudarjalo pomen telesne pripravljenosti, rekreacije in zdravega načina življenja. Čeprav je imela prireditev izrazit športni značaj, je njen širši pomen presegal tekmovalni vidik, saj je predstavljala predvsem izraz spoštovanja do padlih borcev Cankarjevega bataljona, prebivalcev Dražgoš in vseh žrtev narodnoosvobodilnega boja. Poleg športnikov so se prireditev udeležili planinci, taborniki, pripadniki armade, rezervni vojaški starešine, borci, mladina in številni domačini ter predstavniki drugih republik tedanje Jugoslavije, kar je prireditvi dajalo širši jugoslovanski pomen in poudarjalo razumevanje dražgoške bitke kot skupnega simbola protifašističnega boja. Organizatorji so po zaključku poudarili, da bodo tradicijo nadaljevali tudi v prihodnjih letih, saj je prireditev postala eden najpomembnejših športno-spominskih dogodkov na Gorenjskem in v Sloveniji.

Posebno mesto je imel pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta – Štefana, ki je potekal od Krope do Dražgoš. Tekmovanje je združevalo rezervne vojaške starešine in mladino ter poleg telesne pripravljenosti preverjalo tudi znanje s področja topografije, obrambe in streljanja. Udeleženci so med pohodom obiskali spomenik narodnemu heroju Lojzetu Kebetu, se poklonili njegovemu spominu in s tem simbolično povezali športno dejavnost z ohranjanjem zgodovinskega izročila. Organizatorji so poudarjali, da je namen prireditev utrjevati vezi med starejšo generacijo udeležencev vojne in mladimi ter prenašati vrednote narodnoosvobodilnega boja na prihodnje rodove. Zaključna slovesnost je potekala pri spomeniku v Dražgošah, kjer so se zbrali predstavniki družbenopolitičnih organizacij, veterani in številni obiskovalci. Slavnostni govornik je bil predsednik Pokrajinskega odbora Zveze borcev za Gorenjsko Franc Puhar – Aci, ki je poudaril pomen ohranjanja tradicije narodnoosvobodilnega boja in skupnega odpora borcev ter domačinov med dražgoško bitko ter, da njen pomen presega lokalne okvire, saj predstavlja eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno. Ob tej priložnosti so položili vence k spomeniku padlim ter razglasili rezultate športnih tekmovanj. 

Leto 1980 so zaznamovala tudi številna srečanja nekdanjih borcev. Na Češnjici so se po sedemintridesetih letih ponovno srečali preživeli pripadniki Selške in Jelovške čete nekdanjega Gorenjskega odreda. Obujali so spomine na vključevanje mladih fantov v partizanske enote leta 1943, na okupatorjeve povračilne ukrepe, množične izselitve družin in žrtve vojne. Srečanje je bilo priložnost za utrjevanje medsebojnih vezi in za razmislek o pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina ter sodelovanja z lokalnimi skupnostmi pri negovanju tradicij narodnoosvobodilnega boja.

Pomen Dražgoš kot kraja zgodovinskega spomina potrjuje tudi obisk delegacije ameriških vojnih veteranov maja 1980. Gostje so si poleg Muzeja ljudske revolucije v Ljubljani ogledali tudi Dražgoše, kar kaže, da je bil kraj prepoznan kot pomembno slovensko spominsko in zgodovinsko središče.

Ob koncu leta so organizatorji že napovedovali naslednji pohod Po stezah partizanske Jelovice, ki naj bi januarja 1981 potekal ob 39. obletnici dražgoške bitke in 40. obletnici začetka narodnoosvobodilnega boja. Program je ostal zvest tradiciji – patruljni pohod, topografske in taktične naloge, streljanje ter sodelovanje rezervnih vojaških starešin in mladine. S tem so želeli nadaljevati tradicijo povezovanja zgodovinskega spomina, športa in domoljubne vzgoje.

Leto 1980 je v reviji TV 15 zaznamovalo tudi obsežno poročanje o nastajanju filmsko-televizijskega projekta Dražgoška bitka, ki razkriva tudi razvoj javnega diskurza o projektu skozi vse leto. Začetek leta je bil prežet z optimizmom in velikimi pričakovanji ob nastajanju prve slovenske televizijske nadaljevanke o narodnoosvobodilnem boju. V drugi polovici leta pa so se prispevki skoraj izključno osredotočali na organizacijske zaplete, finančne nepravilnosti in vprašanja zgodovinske verodostojnosti. Kljub vse ostrejšim kritikam je v večini objavljenih prispevkov prevladovalo stališče, da je treba projekt dokončati, saj naj bi predstavljal trajen spomenik Dražgoški bitki, njenim udeležencem in zgodovinskemu spominu na narodnoosvobodilni boj.
Prvi zapis o projektu je bil objavljen februarja 1980 pod naslovom »Padla je prva klapa«. Revija je v njem poročala o začetku snemanja dolgo načrtovanega filmskega in televizijskega projekta ter poudarila njegov velik kulturni in zgodovinski pomen. Napovedano je bilo, da bo nastala prva slovenska televizijska nadaljevanka o narodnoosvobodilnem boju, zato so bila pričakovanja tako javnosti kot ustvarjalcev zelo velika. Projekt je bil predstavljen kot pomemben prispevek k ohranjanju spomina na enega ključnih dogodkov slovenske zgodovine.
Vendar se je že jeseni ton poročanja izrazito spremenil. V prispevku »Nekaj misli o snemanju Dražgoške bitke« je avtor opozoril, da se je sprva obetaven in dolgo pričakovani projekt spremenil v »polomijo« oziroma celo »škandal«. Kritike so bile usmerjene predvsem v domnevno zaslužkarstvo posameznikov, previsoke honorarje ter neodgovorno ravnanje z družbenimi sredstvi. Avtor je ob tem poudaril, da bi moral film o enem najpomembnejših dogodkov narodnoosvobodilnega boja nastajati z največjim spoštovanjem do padlih borcev in njihovega zgodovinskega pomena, zato so bile ugotovljene nepravilnosti razumljene kot še posebej problematične.
Podobno kritičen je bil tudi prispevek »Še nekaj o snemanju Dražgoške bitke«, v katerem je udeleženec narodnoosvobodilnega boja izrazil ogorčenje nad načinom izvedbe projekta in razočaranje preživelih dražgoških borcev. Ti po njegovem mnenju niso bili ustrezno vključeni v nastajanje filma, čeprav bi njihovo neposredno poznavanje dogodkov lahko pomembno prispevalo k zgodovinski verodostojnosti prikaza. Zahteval je javno razjasnitev odgovornosti za nastale nepravilnosti ter poudaril, da film ne bi smel biti razumljen zgolj kot umetniški izdelek, temveč kot pomemben zgodovinski spomenik prihodnjim rodovom.
Vprašanje nastajanja filma je obravnaval tudi Svet za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil pri Zvezi združenj borcev NOV Slovenije, ki je v obsežnem programskem dokumentu izpostavil pomen zgodovinske verodostojnosti pri umetniškem prikazovanju narodnoosvobodilnega boja. Poleg opozoril glede drugih filmskih in televizijskih del je posebno pozornost namenil tudi projektu Dražgoška bitka. Svet je poudaril, da mora umetniško delo temeljiti na preverjenih zgodovinskih dejstvih, odgovorni pa morajo zagotoviti tako kakovostno izvedbo kot gospodarno porabo družbenih sredstev. Kljub kritikam je podprl nadaljevanje projekta pod okriljem RTV Ljubljana in pričakoval, da bo film dokončan ob upoštevanju zgodovinske resnice ter ob razumnih stroških.
O projektu so javno spregovorili tudi preživeli borci Cankarjevega bataljona, združeni v Domicilnem odboru Cankarjevega bataljona. Pojasnili so, da so zamisel o filmu od začetka podpirali in bili pripravljeni sodelovati pri njegovem nastajanju, vendar njihovo znanje in izkušnje niso bili ustrezno upoštevani. Po vpogledu v scenarij so opozorili na več zgodovinskih netočnosti, vendar na svoje pripombe niso prejeli zadovoljivih odgovorov. Od pristojnih organov so zato zahtevali ugotovitev odgovornosti za organizacijske in finančne nepravilnosti, obenem pa poudarili, da želijo nadaljevanje snemanja in uspešen zaključek projekta, ki bi predstavljal dostojen poklon dražgoški bitki in njenim udeležencem.
Ob koncu leta je revija objavila še širšo razpravo o narodnoosvobodilnem boju v slovenski umetnosti, v kateri so zgodovinarji, literarni zgodovinarji in drugi kulturni ustvarjalci obravnavali tudi ekranizacijo Dražgoške bitke. Razprava je pokazala, da težave pri projektu niso bile razumljene zgolj kot organizacijski ali finančni problem, temveč tudi kot vprašanje odgovornega umetniškega prikaza zgodovinskega spomina. Udeleženci so zato poudarili potrebo po večji zgodovinski verodostojnosti, tesnejšem sodelovanju med ustvarjalci in zgodovinarji ter premišljenem pristopu pri obravnavi tako pomembne teme.

'''1981'''

Leta 1981 je bila v Dražgošah organizirana že 24. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 39. obletnici dražgoške bitke in 40-letnici vstaje narodov in narodnosti Jugoslavije. Prireditev je združila športni, rekreativni in spominski program ter privabila več kot 5.000 udeležencev iz vse Slovenije. Med njimi so bili številni mladi, pionirji, planinci, športniki, pripadniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA), Teritorialne obrambe (TO), milice, taborniki, lovci in drugi obiskovalci, ki so v množici prehodili partizanske poti proti Dražgošam. Poseben pečat so dogodku dali tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona ter predstavniki družbenopolitičnega življenja Gorenjske in Slovenije.

Osrednji del prireditve je potekal pri spomeniku v Dražgošah, kjer je zbrane nagovoril predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Vinko Hafner. V govoru je poudaril zgodovinski pomen dražgoške bitke in gorenjske vstaje kot enega ključnih dogodkov narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je, da je Cankarjev bataljon januarja 1942 tri dni kljuboval številčno in tehnično močnejšemu okupatorju ter da je bil pomen dražgoške bitke predvsem moralna zmaga, saj je pokazala, da Gorenjska ni postala pokorna dežela. Ob tem je poudaril dolžnost ohranjanja spomina na padle borce in domačine ter prenašanja njihovega izročila na mlajše rodove. V govoru se je dotaknil tudi nastajanja filmskega in televizijskega projekta o Dražgošah ter izrazil pričakovanje, da bo delo kljub zapletom dokončano kot trajen poklon dražgoškim junakom.

Slovesnost je spremljal kulturni program, sledili pa sta razglasitev rezultatov tekmovanj in podelitev priznanj. Pomemben del prireditve je predstavljalo tudi 10. jubilejno odprto smučarsko prvenstvo Teritorialne obrambe SR Slovenije v patruljnih tekih, na katerem so poleg enot Teritorialne obrambe sodelovali tudi pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in milice, prvič pa so bili povabljeni tudi predstavniki vseh republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije. Prvenstvo, ki je od leta 1972 preraslo v eno največjih športno-obrambnih prireditev v Sloveniji, je združevalo okoli 500 tekmovalcev v več kot petdesetih patruljah. Poleg športnega pomena je prispevalo k razvoju vojaškega smučanja, preverjanju telesne pripravljenosti in strelskih sposobnosti ter krepitvi sodelovanja med enotami oboroženih sil, hkrati pa je utrjevalo spomin na partizanske tradicije. Posebno mesto je imel tekmovalni pohod Po poti narodnega heroja Lojzeta Kebeta, ki je potekal iz Krope prek Jamnika do Dražgoš. V njem so sodelovale združene ekipe Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovalci so se pomerili v reševanju taktičnih in topografskih nalog, preverjanju znanja s področja narodne obrambe, streljanju z malokalibrsko puško ter v sedem kilometrov dolgem pohodu z več kot 470 metri višinske razlike. Na Jamniku so se poklonili spominu narodnega heroja Lojzeta Kebeta, nato pa nadaljevali pot proti cilju v Dražgošah.

Prireditev je spremljal tudi bogat športni in rekreativni program. Poleg tekmovanj v smučarskem teku in sankanju so organizatorji pripravili številne množične pohode iz različnih smeri Gorenjske, med njimi Po poti Cankarjevega bataljona, Po stezah prvih partizanov, Po poti heroja Iva Slavca - Jokla, Po poti Škofjeloškega odreda, Po poti Otona Vrhunca - Blaža ter Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča. Tisoči pohodnikov so po nekdanjih partizanskih poteh prihajali v Dražgoše, kjer so se zbrali na osrednji spominski slovesnosti. Tako je prireditev ponovno potrdila svoj pomen kot ene največjih spominskih, športno rekreativnih in družbenih manifestacij v Sloveniji ter pomembnega prostora ohranjanja zgodovinskega spomina na dražgoško bitko in vrednote narodnoosvobodilnega boja. 

'''1982

'''
Leta 1982 je bila organizirana 25. jubilejna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 10. januarja ob 40. obletnici dražgoške bitke in hkrati predstavljala zaključek praznovanja občinskega praznika Škofje Loka. Organizatorji so pripravili bogat program športnih tekmovanj, rekreativnih pohodov in osrednjo spominsko slovesnost pred spomenikom v Dražgošah.

Posebna pozornost je bila namenjena številnim spominskim pohodom, ki so sledili potem partizanskih enot in narodnih herojev. Udeleženci so se podali po poteh Cankarjevega bataljona od Pasje ravni, po stezah prvih partizanov od Soteske prek Jelovice, po poti heroja Iva Slavca - Jokla, po poteh Škofjeloškega odreda ter po poteh herojev Otona Vrhunca - Blaža, Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča, Antona Dežmana - Tončka in Lojzeta Kebeta. Ob zaključku so se vsi pohodniki in tekmovalci zbrali na osrednji slovesnosti, kjer so razglasili rezultate športnih tekmovanj.

Jubilejne prireditve se je udeležilo več kot 4.000 tekmovalcev, pohodnikov, pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, borcev, mladih in drugih obiskovalcev. Slavnostni govornik je bil poveljnik Ljubljanskega armadnega območja generalpodpolkovnik Branko Jerkič. Ob tej priložnosti so podelili priznanja najboljšim športnikom, med odmevnejšimi dosežki pa je bila zmaga Iva Čarmana v teku za Jugoslovanski smučarski pokal, ki je od leta 1982 nosil ime Pokal maršala Tita.

Ob jubileju so se pojavile tudi razprave o prihodnjem razvoju prireditve. Nekateri dolgoletni udeleženci in organizatorji so opozarjali, da prireditve uspešno ohranjajo spomin na narodnoosvobodilni boj, hkrati pa izražali željo po vsebinski prenovi in večji privlačnosti za mlajše generacije. Predlagali so dopolnitev spremljevalnega programa, da bi prireditev tudi v prihodnje ostala pomemben prostor srečevanja, športa in ohranjanja zgodovinskega spomina.

V istem letu je bil v javnosti večkrat izpostavljen tudi pomen prireditve kot ene osrednjih športno-spominskih manifestacij v Sloveniji. Ob tem so potekale razprave o nedokončanem filmskem projektu Dražgoška bitka, ki je med nekdanjimi borci in širšo javnostjo vzbujal veliko zanimanja. Nedokončana nadaljevanka Dražgoška bitka je leta 1982 postala ena osrednjih kulturnih polemik, povezanih z upodabljanjem narodnoosvobodilnega boja. Razprave o projektu so odražale širša vprašanja odnosa do zgodovinskega spomina, odgovornosti pri ustvarjanju zgodovinskih vsebin in vloge medijev pri oblikovanju kolektivnega spomina. Po večletnih pripravah in začetku snemanja projekt ni bil dokončan, kar je sprožilo številne razprave med nekdanjimi borci, zgodovinarji, novinarji in širšo javnostjo.

Domicilni odbor Cankarjevega bataljona je januarja 1982 javno opozoril, da o usodi projekta ni bilo podanih jasnih pojasnil. Izrazil je nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja sodelovanja z ustvarjalci nadaljevanke, čeprav so bili nekdanji borci pripravljeni prispevati svoje izkušnje za čim bolj verodostojen prikaz dogodkov. Odbor je zahteval objavo ugotovitev o finančnem poslovanju projekta ter odgovornost vseh, ki so sodelovali pri njegovi izvedbi.

V medijih so se pojavljale informacije, da je bilo posnetih približno 30 odstotkov gradiva, vendar je bilo snemanje zaradi finančnih in organizacijskih težav ustavljeno. Zgrajeni filmski objekti na različnih lokacijah po Gorenjski so ostali neizkoriščeni, projekt pa je postal simbol neuspešno izpeljane in nedokončane televizijske produkcije.

Razprava se je nadaljevala tudi po 40. obletnici dražgoške bitke. V pismih bralcev in javnih odzivih so številni opozarjali, da bi morala biti nadaljevanka dokončana predvsem zaradi zgodovinskega pomena in izobraževalne vrednosti za mlajše generacije. Več avtorjev je zahtevalo ugotovitev odgovornosti za porabo sredstev ter nadaljevanje snemanja.
V reviji Borec je bilo poudarjeno, da bi bilo mogoče številnim polemikam preprečiti z doslednejšim vključevanjem zgodovinske stroke že v fazi priprave scenarija. V javnosti so se tako prepletala vprašanja zgodovinske verodostojnosti, umetniške interpretacije in odgovorne porabe javnih sredstev.

'''1983'''

Leta 1983 je bila v Dražgošah organizirana 26. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala 9. januarja ob 41. obletnici dražgoške bitke in občinskem prazniku Škofje Loke. Organizatorji so tudi tokrat pripravili prireditev, ki je združevala športna tekmovanja, množične rekreativne pohode in osrednjo spominsko slovesnost.

Športni program je obsegal tek na 12 kilometrov za Jugoslovanski smučarski pokal Maršal Tito, odprto tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe, na katerem so sodelovale tudi patrulje Jugoslovanske ljudske armade, milice in Teritorialne obrambe iz vse Jugoslavije, ter patruljni tek združenih ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Tekmovanja so dopolnjevali veleslalom za cicibane in cicibanke ter tekmovanja v sankanju za različne starostne skupine.

Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni spominski pohodi po poteh Cankarjevega bataljona, Škofjeloškega odreda in številnih narodnih herojev. Pohodniki so se podali po poteh od Pasje ravni, Soteske, Stražišča, Škofje Loke, Selc, Rudna in Krope proti Dražgošam. Organizatorji so k udeležbi povabili pripadnike ZRVS, ZSMS, ZZB NOV, šolsko mladino, planince, tabornike, lovce, pripadnike Teritorialne obrambe in Jugoslovanske ljudske armade ter druge obiskovalce.

Osrednja slovesnost je potekala ob spomeniku v Dražgošah, kjer je bil slavnostni govornik član predsedstva Republiškega odbora ZZB NOV Slovenije France Perovšek. Ob tej priložnosti so razglasili rezultate športnih tekmovanj, prireditve pa so se udeležili tudi nekdanji borci Cankarjevega bataljona.

Organizatorji so prireditev označili kot največjo množično smučarsko-rekreativno prireditev v Sloveniji. Kljub takratnim omejitvam pri oskrbi z gorivom so zagotovili organizirane avtobusne prevoze do izhodišč pohodov in pričakovali več tisoč udeležencev, podobno kot v preteklih letih.

V letu 1983 so potekale tudi priprave na nadaljnji razvoj prireditve. Komisija za šport in rekreacijo je podprla pobudo za ponovno izdajo brošure o tekmovanju Po poteh heroja Kebeta, pri čemer je razpravljala o možnosti, da bi publikacija obravnavala celotno prireditev Po stezah partizanske Jelovice in ne zgolj tekmovanja po poti heroja Kebeta.

Ob koncu leta so organizatorji napovedali pomembno spremembo za izvedbo prireditve leta 1984. Zaradi razmer so se odločili, da bo tekmovalni pohod Po poteh heroja Kebeta prvič potekal brez smuči. Tekmovalci bodo traso od Krope do Dražgoš opravili peš, ob tem pa bodo še naprej opravljali topografske naloge, preverjanje teoretičnega znanja in strelsko preizkušnjo. Sprememba je pomenila začetek prilagajanja prireditve razmeram na terenu, ob hkratnem ohranjanju njenega športnega, izobraževalnega in spominskega značaja.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9]

'''Bičkova skala'''

&lt;poem&gt;
Ko so fašisti proti Dražgošam drli,
v vasico kot orlovsko gnezdo v pobočje pripeto,
ste se Cankarjevega bataljona borci vrli
sovragu junaško uprli.
Nad vasico se dviga siva pečina,
ki Nemci so vzeli jo na petelina,
kjer hrabra sta Bička tovariše svoje
bodrila, delila jim zadnje naboje ...
»Le hrabro, tovariši, branite to vas,
ki deželi slovenski ponos je in kras!
Nikdar ne bežite pred temi pesjani,
ki radi živeli bi tu, med gorami.
Verujte, da napočil svobode bo dan,
ko sovražnik s slovenske bo zemlje pregnan!«
To Bičkove zadnje bile so besede
na skali, s krvjo prepojeni,
ki nosi ponosna njegovo ime
in nas spominja na vojno gorje.
:::[[:w:Jožica Škofic|Guzej Jožica]], 8. r. osn. šole Staneta Žagarja, Lipnica&lt;/poem&gt; ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-20J4JRCW ''Gorenjski glas'' 13. jan. 1978])

*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50]

*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47]

*'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev)
'''1985''' (Ana)

Januarska spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, ki je potekala že osemindvajsetič, je kljub zimskemu mrazu v hribovito vas privabila okoli dva tisoč ljudi. Prireditev je imela tokrat še posebej slovesen pomen, saj so z njo poleg same bitke obeležili tudi štirideseto obletnico osvoboditve. Osrednji poudarek prireditve je bil na prepletu množičnega pohodništva in športnega udejstvovanja, s čimer so organizatorji želeli počastiti spomin na borce Cankarjevega bataljona ter padle domačine.

Udeleženci so se v Dražgoše podali po različnih pešpoteh iz okolice, med drugim iz Soteske, Škofje Loke, Krope in Selc. V Selcih so se pohodnikom pohoda Po poti Otona Vrhunca-Blaža pridružili še Slovenci iz zamejskega Števerjana v Italiji, iz Selc pa je proti Dražgošam krenila tudi deseterica slepih in slabovidnih iz Ljubljane. Med vsemi pa so z izjemno vztrajnostjo izstopalo 142 pohodnikov, ki so svoj podhod pričeli izpod Pasje ravni in so na dolgo in naporno pot skozi visoki sneg krenili že sredi noči.
V okviru 28. prireditev Po stezah partizanske Jelovice je bilo več športnih tekmovanj. 

Že v soboto je potekala ena od treh preizkušenj ekipnega mladinskega tekmovanja v biatlonu za jugoslovanski smučarski pokal maršala Tita (drugi dve tekmovanji sta potekali na Igmanu in Mrkopalju) .
Cicibani in cicibanke so se pomerili v veleslalomu, združeno s pohodom Po poti heroja Kebeta je potekalo 11. republiško orientacijsko-taktično tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS. Šestčlanske ekipe so po streljanju z malokalibrsko puško in reševanju različnih nalog krenile na pohod (tek) od Krope do Dražgoš. V okviru dražgoških prireditev pa je potekalo tudi 14. odprto tekmovanje moških in ženskih smučarskih patrulj enot teritorialne obrambe SR Slovenije. Start in cilj sta bila na vrhu Dražgoške gore. 

Vrhunec dogajanja je predstavljala nedeljska osrednja slovesnost pri spomeniku v Dražgošah, ki so se je poleg slovenskega političnega in vojaškega vrha ter domačinov udeležili tudi zamejski Slovenci iz Italije. Slavnostni govornik Božidar Gorjan - Bogo je v svojem nagovoru med drugim povedal: 
»Mi partizani razumemo pričakovanja in potrebe povojnih rodov, da vedno znova proučujejo novejšo zgodovino tudi s stališča lastnih spoznanj in potreb. Tudi mi smo za to, da je zgodovinska izkušnja, čista in poštena, vedno navzoča pri iskanju poti našega razvoja. Tudi mi smo za to, da se še nedorečene stvari razčistijo do konca. Hitreje kot doslej. Vendar se bomo še naprej odločno upirali poudarjanju slabosti, odpiranju nekaterih poglavij ločeno od celote samo zato, da se na tak način dela prostor za delovanje zunaj naše družbene ureditve in proti njej. Mislim celo, da smo že doslej preveč popuščali tistim posameznikom in organiziranim skupinam, ki sicer v imenu kulture, demokracije in svobode vendarle iščejo samo prostor za ustvarjanje idejne in politične razdvojenosti pri nas. Tako politično tendenciozen pogled nazaj si moramo razlagati samo tako, da nas nosilci teh prizadevanj nočejo spremljati pri poglabljanju in razvoju naše samoupravne demokracije, pri utrjevanju federativne ureditve avnojske Jugoslavije, pri uresničevanju neodvisne in neuvrščene mednarodne politike. Ob današnjih poglobljenih razpravah o nadaljnjih poteh našega razvoja pa lahko ugotovimo, da smo kljub vsem povojnim težavam tudi vsa ta desetletja po vojni ostali dosledni temeljnim načelom Osvobodilne fronte, to je politike, za katero se je naš narod odločil že leta 1941. Ko to ugotavljamo na kraju, kjer se hkrati spominjamo tudi žrtev iz našega NOB in revolucije, to ne pomeni, da si partizanska generacija lasti zasluge za to, da smo zadržali in razvijali vse pridobitve naše revolucije. Zavedamo se, da sta bila za to potrebna predvsem delo in odpovedovanje tudi vseh povojnih rodov. Letos imamo še posebno priložnost, da se spomnimo delovanja vojne generacije. Kajti, prišel je čas, ko redno delovno dobo končujejo še zadnji, najmlajši partizani. Naša povprečna starost bo letos dosegla 68 let. Že nekaj desetletij se borci in aktivisti selimo z našo dejavnostjo v družbenopolitično delo. Tako poskušamo uveljaviti naša stališča v delegatskem sistemu, kjer je povprečna starost delegatov med 35 in 40 let, medtem ko so se v občinskih in republiških izvršnih organih že pred desetletjem skoraj v celoti uveljavili povojni rodovi. Kar pomeni, da se pri delu v družbeno političnih organizacijah in kot borci delegati srečujemo s problemi sedanjega časa. Naš pogled je pri tem obrnjen nazaj samo toliko, kolikor je potrebno, da z izkušnjami pomagamo reševati današnje probleme. Naj zato povem vsem vam, mlajšim pohodnikom in športnikom, ki ste danes zbrani tukaj, da borci poskušamo tudi ob takih priložnostih, kot je današnja, razumeti predvsem potrebe mlajših: po sprostitvi, tovarištvu in življenju v naravi. Skupno z vami želimo posvetiti tudi večjo skrb za čisto in lepo naravo. Tudi svoboda, za katero smo se boje vali, ne more biti prava, če je ne uživamo v lepi in ekološko čisti domovini. Vse generacije se moramo zato bolj odločno zavzemati, da bomo temu vprašanju pri našem delegatskem presojanju in odločanju namenjali še večjo skrb,«

*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42]

'''1986'''

12. januarja 1986 je v Dražgošah potekala že 29. tradicionalna prireditev Po stezah partizanske Jelovice, s katero so obeležili obletnico legendarne bitke za Dražgoše. Prireditev je združila spominske, športne in rekreativne dogodke ter privabila številne udeležence iz vse Slovenije. Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo opoldne pri spomeniku v Dražgošah.

Zimske razmere so bile ugodne, saj je sneg zapadel že pred novoletnimi prazniki in omogočil izvedbo vseh načrtovanih aktivnosti. Na športnih, rekreativnih in spominskih prireditvah je sodelovalo skoraj 4.000 udeležencev.

''Športna tekmovanja''

Dogajanje se je začelo že v soboto z vrsto športnih tekmovanj. V Dražgošah je potekal 15-kilometrski smučarski tek za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala maršal Tito, ki se je po Dražgošah nadaljeval še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovu, Žabljaku in Mrkopolju.
Ob 8. uri se je v Dražgošah začelo tudi 15. odprto tekmovanje smučarskih patrulj za moške in ženske enote Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije v organizaciji Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko.
V Kropi je v nedeljo potekalo 10. patrolno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), organizirano pod geslom Po poti heroja Kebeta.
Za najmlajše je bilo pripravljeno tekmovanje v veleslalomu za cicibane do enajstega leta starosti, posvečeno junaškemu boju Cankarjevega bataljona.

''Spominski pohodi''

Pomemben del prireditve so predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev.
Med njimi so bili:

* pohod izpod Pasje ravni v Dražgoše pod geslom Spomin na Poljansko vstajo decembra 1941 – svetel primer neuklonljivosti našega ljudstva, ki se je začel v soboto ob 23. uri in se ga je udeležilo 201 pohodnikov;
* pohod Po poti Gorenjskega odreda od Soteske v Bohinju preko Jelovice v Dražgoše;
* pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla od Stražišča preko Čepulj;
* pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc;
* pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna;
* pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope mimo Jamnika v Dražgoše, ki se je začel po štartu ekip patrolnega tekmovanja.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 12. januarja 1986, opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil generalmajor Edvard Pavčič, komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije.
V kulturnem programu so nastopili Mešani pevski zbor Kulturno-umetniškega društva Bratov Biček iz Dražgoš ter Godba na pihala Alples. Slovesnost se je zaključila z razglasitvijo rezultatov športnih tekmovanj in podelitvijo medalj.

''Pomen Dražgoš in Cankarjevega bataljona''

Generalmajor Edvard Pavčič je v svojem govoru poudaril, da je bil Cankarjev bataljon v času bitke najmočnejša partizanska enota v Sloveniji. Čeprav so morali borci po treh dneh Dražgoše organizirano zapustiti, bataljon ni bil poražen. Umaknil se je po vodih, iz njegovih vrst pa so kasneje nastajale nove partizanske enote. Borci Cankarjevega bataljona so postali pomembni partizanski kadri z visoko moralo in močno zavestjo.
Povedal je: »Na dražgoški množični manifestaciji smo ponovno spoznali in dokazali, da so med nami zakoreninjene vred note, ki prispevajo k ohranjanju revolucionarnih pridobitev in jih prenašajo na mlajše rodove. S takimi prireditvami prav tako prispevamo h krepitvi splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite in dokazujemo, da so ljudje sprejeli avtentični koncept in doktrino ljudske obrambe in družbene samozaščite. Pomembno je še nadaljnje podružbljanje tega področja našega dela, kar ni več le politična parola. Teritorialna obramba ima pomembno vlogo kot del oboroženih sil ne le pri pripravi ljudi na oboroženi boj, ampak tudi pri uresničevanju nalog za zaščito in reševanje ljudi ob naravnih in drugih nesrečah. Kljub sedanjim gospodarskim težavam te naloge uspešno uresničujemo«.  

'''Viri'''
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48]

'''1987'''

11. januarja 1987 je v Dražgošah potekala jubilejna 30. prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 45. obletnici dražgoške bitke. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske slovesnosti, športna tekmovanja in pohode ter kljub izjemno zahtevnim zimskim razmeram privabila veliko število udeležencev.

Prireditev je zaznamovalo močno sneženje, veter in nizke temperature, ki so spremljali dogajanje v soboto in nedeljo. Snežni metež je spremljal tudi osrednjo nedeljsko slovesnost, vendar so bile vse prireditve uspešno izvedene. Organizatorji so poskrbeli za prevoznost ceste do Dražgoš in splužene najpomembnejše pohodne poti, celotna prireditev pa je minila brez nesreč.

''Športna tekmovanja''

Program se je začel že v soboto s smučarskim biatlonom na 10 kilometrov za ekipe v okviru Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito, ki je poleg Dražgoš potekal še na Igmanu, Zlatiboru, Mavrovem, Žabljaku in Mrkopolju. Biatlon je uvedla Smučarska zveza Jugoslavije na pobudo Sveta Dragovića, Sinka Braca in Miloša Rutarja. To je bila že šestnajsta zaporedna prireditev. Potekala je za Kamnitnikom nad Škofjo Loko. 

V nedeljo je sledilo 16. odprto patruljno tekmovanje smučarskih patrulj Teritorialne obrambe Slovenije, na katerem so sodelovale tudi ekipe iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. Tekmovanje je potekalo pod geslom »V pohodu na smučeh pripravljeni na boj«.

V Kropi je bilo organizirano 11. patruljno tekmovanje ekip Zveze rezervnih vojaških starešin (ZRVS) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) pod geslom Po poti heroja Kebeta.

Program so dopolnila še veleslalomska tekmovanja za cicibane in pionirje v Dražgošah pod geslom »V naravi krepimo svoje moči in spoznavamo našo lepo domovino.« Kljub zahtevnim vremenskim razmeram je bila udeležba na vseh tekmovanjih zelo dobra.

''Spominski pohodi''

Pomemben del jubilejne prireditve so ponovno predstavljali tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev.

Organizirani so bili:

* pohod Po poti Cankarjevega bataljona izpod Pasje ravni v Dražgoše,
* pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju,
* pohod iz Stražišča preko Čepulj in Mohorja,
* pohod iz Nemilj preko Podblice,
* pohod Po poti Škofjeloškega odreda preko Križne gore iz Škofje Loke,
* pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,
* pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča z Rudna,
* pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope,
* pohod Po poti Prešernove brigade z Jesenovca nad Železniki.

Prireditvi so se pridružili tudi taborniki z orientacijskim pohodom in taborom v Dražgošah.

Posebej odmeven je bil že sedmi pohod izpod Pasje ravni po poti Cankarjevega bataljona, ki velja za enega najzahtevnejših zimskih pohodov v Sloveniji. Kljub snežnemu metežu in mrazu se ga je udeležilo 162 pohodnikov iz različnih krajev Slovenije. Pohod, dolg približno 36 kilometrov, je trajal okoli dvanajst ur in se je zaključil brez nesreč. Organizator Miloš Mrak je poudaril, da so udeleženci s svojo vztrajnostjo in pogumom pomembno prispevali k uspehu jubilejne prireditve.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala 11. januarja 1987 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil predsednik Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan.

V svojem govoru je poudaril, da je bila dražgoška bitka izraz upora slovenskega naroda proti okupatorju in pomemben simbol narodnoosvobodilnega boja. Izpostavil je pomen zgodovinskega spomina, odgovornosti do svobode ter odprte in argumentirane javne razprave o družbenih vprašanjih. Poudaril je tudi, da je treba vrednote, za katere so se borili partizani, razumeti v luči demokratičnega dialoga, odgovornosti in skupnega prizadevanja za prihodnost.

Ob tej priložnosti je komandant Teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnik Edvard Pavčič predsedniku organizacijskega odbora Janezu Lušini – Maliju izročil malo plaketo Teritorialne obrambe Slovenije kot priznanje za dolgoletni prispevek dražgoških prireditev k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja in krepitvi obrambne pripravljenosti.

V kulturnem programu so nastopili pevci in godbeniki iz Železnikov, po zaključku slovesnosti pa so razglasili rezultate športnih tekmovanj ter najboljšim podelili pokale in priznanja.

''Trideset let tradicije''

Jubilejna prireditev je bila tudi priložnost za pogled v zgodovino. Prve prireditve v Dražgošah so bile organizirane 12. januarja 1958, njihova pobudnika pa sta bila Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj in Gorenjska smučarska podzveza. V treh desetletjih so prerasle v eno največjih zimskih spominsko-športnih prireditev v Sloveniji.

Po ocenah organizatorjev je Dražgoše v prvih tridesetih letih obiskalo več kot 120.000 pohodnikov, prireditve pa so skozi leta postajale vse bolj množične in programsko raznolike. Ob 45. obletnici dražgoške bitke je bilo med približno 400 borci Cankarjevega bataljona živih še 49, med njimi 15 dražgoških borcev, ki so se ob tej priložnosti srečali v Škofji Loki.

Posebno mesto v zgodovini prireditev ima partizan Dušan Feldin – Srečko, eden od udeležencev, ki je bil z dražgoškimi prireditvami povezan skoraj vse od njihovega začetka – kot tekmovalec, organizator, vodnik pohodov in kronist. Zbral je obsežno dokumentacijo o vseh dotedanjih prireditvah in večkrat poudaril, da se v Dražgoše vrača predvsem zaradi ohranjanja spomina na narodnoosvobodilni boj ter prenosa teh vrednot na mlajše generacije. Njegovi zapisi in spomini predstavljajo pomemben del zgodovine prireditev Po stezah partizanske Jelovice.

'''Viri'''
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34]
*[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko  tekmovalcev v Dražgošah

'''1988'''

10.	januarja 1988 je v Dražgošah potekala 31. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 46. obletnici dražgoške bitke in spopada Cankarjevega bataljona z nemškimi okupacijskimi silami. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila številne spominske pohode, športna tekmovanja in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah.
Letošnja prireditev je bila posebna predvsem zaradi pomanjkanja snega. Čeprav je bila večina programa načrtovana kot zimska športno-rekreativna prireditev, so bile snežne razmere neustrezne. Nekatera tekmovanja so zato odpovedali ali prilagodili, medtem ko so pohodi kljub zahtevnim razmeram potekali po načrtu. Suho vreme brez snega je omogočilo tudi rekordno udeležbo na nekaterih pohodih.

''Športna tekmovanja''

Program 31. spominske prireditve se je začel že v soboto, 9. januarja, s smučarskim tekom na 10 kilometrov za ekipe Jugoslovanskega smučarskega pokala Maršal Tito. Tekmovanje je bilo izvedeno na Pokljuki, kjer so bile snežne in vremenske razmere ugodne. Nastopile so ekipe vseh republik, avtonomne pokrajine Vojvodine in JLA, manjkali pa so tekmovalci s Kosova.

Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 17. odprto prvenstvo patrulj Teritorialne obrambe Slovenije. Tekmovanja se je udeležilo 36 patrulj milice, JLA in teritorialne obrambe. Tekmovalci so morali opraviti streljanje z avtomatsko puško, tri kilometre teka po suhem in osem kilometrov teka z vojaškimi smučmi po snegu.

V okviru prireditve je v Kropi potekalo tudi 14. tekmovanje občinskih patrulj ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Patrulje so sestavljali trije mladinci in tri rezervne vojaške starešine. Tekmovanje je povezovalo športne, vojaške in domoznanske naloge: tekmovalci so reševali naloge iz topografije in orientacije, opravljali taktično nalogo, odgovarjali na vprašanja o dražgoški bitki in varstvu okolja, streljali z malokalibrsko puško ter premagali približno devet kilometrov dolgo progo s 400 metri višinske razlike od Krope do Dražgoš.

Zaradi pomanjkanja snega je odpadel veleslalom za cicibane, ki bi moral potekati v Dražgošah. Športni del prireditve je bil tako izveden v precej drugačnih razmerah, kot so jih organizatorji pričakovali, vendar so najpomembnejša tekmovanja kljub temu uspešno izpeljali.

''Spominski pohodi''

Pomemben del 31. spominske prireditve so bili tudi tradicionalni pohodi po poteh partizanskih enot in narodnih herojev. Organizatorji so pripravili številne poti, ki so Dražgoše povezovale z različnimi kraji Gorenjske in spominjale na poti, po katerih so se med narodnoosvobodilnim bojem premikale partizanske enote.

Program je med drugim obsegal:

- pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valtarskega vrha do Dražgoš,

- pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke do Dražgoš,

- pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju prek Jelovice do Dražgoš,

- pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča do Dražgoš,

- pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča od Rudna do Dražgoš,

- pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope oziroma Jamnika do Dražgoš,

- pohod Po poti Prešernove brigade od Prtovča čez Ratitovec v Dražgoše.

Še posebej odmeven je bil nočni pohod Po poti Cankarjevega bataljona. Leta 1988 je bil organiziran že desetič. Pohod je obujal spomin na pot borcev Cankarjevega bataljona, ki so se po bojih na Pasji ravni konec decembra 1941 umaknili proti Selški dolini in Dražgošam, kjer je januarja 1942 prišlo do znamenite dražgoške bitke. Jubilejnega pohoda se je udeležilo več kot 250 ljudi, kar je bilo rekordno število. Pot je bila dolga približno 42 kilometrov in je vodila prek gozdnih stez, samotnih kmetij in vasi Selške doline. 

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost 31. spominske prireditve Po stezah partizanske Jelovice je potekala v nedeljo, 10. januarja 1988, ob 12. uri pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Tone Anderlič, predsednik republiške konference ZSMS.
Anderlič je v svojem govoru izhajal iz pomena zgodovinskega spomina, vendar se je večji del njegovega nastopa nanašal na aktualne družbene in gospodarske razmere v Jugoslaviji. Poudaril je, da poznavanje preteklosti omogoča razumevanje sedanjosti in utrjuje družbo za prihodnost, vendar samo spomin na pretekle dogodke ni dovolj. Po njegovem mnenju je bilo treba na izkušnje preteklosti gledati predvsem kot na spodbudo za reševanje težav sedanjosti.
»Mladim moramo zaupati in verjeti« je bila ena osrednjih misli njegovega nastopa. Anderlič je opozoril, da družba, ki mladim ne omogoča pravočasnega vključevanja in uveljavljanja, izgublja pomemben razvojni potencial.

*[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2]

'''1989'''

8.	januarja 1989 je v Dražgošah potekala 32. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 47. obletnici dražgoške bitke, poljanski vstaji leta 1941 in prazniku občine Škofja Loka. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila množične spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri dražgoškem spomeniku.
Letošnjo prireditev je zaznamovalo nenavadno toplo januarsko vreme. 

''Športna tekmovanja''

Osrednji športni del prireditve sta predstavljali dve tekmovanji, ki sta se začeli v nedeljo zjutraj.
Pokrajinski štab Teritorialne obrambe za Gorenjsko je pripravil 18. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije. Na zahtevnem tekmovanju je nastopilo 35 ekip, med njimi patrulje teritorialne obrambe, JLA in milice oziroma drugih organizacij. Tekmovanje je potekalo v okolici Dražgoš in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, vojaškega znanja in usposobljenosti tekmovalcev.

V Kropi je Športno društvo Plamen organiziralo 13. tekmovanje ekip ZRVS in ZSMS Po poti heroja Kebeta. Na tekmovanju je sodelovalo 27 ekip iz vse Slovenije. Tekmovalci so morali na poti od Krope do Dražgoš pokazati znanje taktike, teorije, topografije in streljanja ter uspešno premagati zahtevno progo.

Na osrednji slovesnosti so najboljšim tekmovalcem podelili priznanja in kolajne.

''Spominski pohodi''

Pohodniki so prihajali iz različnih smeri in krajev Gorenjske ter po poteh, povezanih z delovanjem partizanskih enot in narodnih herojev. V Dražgoški osnovni šoli je potekalo tudi srečanje borcev Cankarjevega bataljona z borci drugih partizanskih enot. 

Organizirani so bili:

•	pohod Po poti Cankarjevega bataljona od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš,

•	pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske v Bohinju,

•	pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Kranja oziroma Stražišča,

•	pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke,

•	pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,

•	pohod Po poti herojev Staneta Žagarja in Jožeta Gregorčiča iz Rudna,

•	pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope,

•	pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost je potekala v nedeljo, 8. januarja 1989, opoldne pri dražgoškem spomeniku. Slavnostni govornik je bil Andrej Verbič. 

[[chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1989_2_L.pdf|»Imamo pravico, da odločamo o svoji usodi«]]

Od 9. do 11. januarja 1942. leta se je 200 borcev Cankarjevega bataljona borilo in izborilo bitko proti močnejšemu sovražniku. Iz maščevanja so Nemci 11. in 12. januarja 1942 ustrelili 42 domačinov, vas pa zravnali z zemljo. Na spomeniku je zapisan verz Ivana Jana-Srečka: »Ko vse se je balo in vse trepetalo, ste vi se uprli, pogledali srepo smrti v obraz! In kar je le tlelo, se je razgorelo, zajelo v svoj ples je sleherno vas.« Bolj kot ogromni spomeniki, nas sporočilo tega verza in živ spomin na dogodke izpred 47 let, opozarjata na usodo generacije, ki je, čeprav mlada, neizkušena, v borbi z močnejšim sovražnikom izbori la bitko, pisala in izpisala strani svoje zgodovine, dosegala in dosegla svoje cilje, zasledovala svoje ideale... Minevajo desetletja, svet in razmere so drugačne. Zavedanje, da se svet ni z nami začel, nam narekuje, da generacije pred nami spoštujemo in smo jim hvaležni. Toda, z enako gorečnostjo, kot cenimo rezultate, si jemljemo tudi pravico, da o svoji usodi, o svojem življenju in delu odločamo sami. Odgovorno želimo izpisati strani svoje zgodovine, postaviti si in dosegati svoje cilje, živeti in izživeti svoje življenje. S svojo drugačnostjo, s svojim znanjem, svežino in močjo želimo dati svoj prispevek družbi, pustiti svoje sledove na široki rimski cesti razvoja človeštva. Jugoslavija je v globoki družbeni, politični, gospodarski krizi... Državljanom popuščajo živci, popušča jim potrpljenje. Ne samo, da ne verjamejo več, tudi poslušati ne želijo več praznih obljub in laži večnih oblastnikov, z obremenjeno in zapackano vestjo, brez ugleda in zaupanja. Končuje se obdobje arbitrarne moči elite, ko se je živelo sicer mirno, a ne var no. Prihaja jutro noči laži, v kateri so vsi videli stati cesarja golega, besede resnice pa si nihče ni drznil spregovoriti. Na očitek, da se v vodstvu mladinske organizacije borimo za oblast, odgovarjamo pritrdilno. Borimo se za oblast skupščine, za ne posredne volitve, za možnost politične konkurence, za možnost izražanja različnosti. Brez tega ni napredka, ni ne svobodne ga posameznika, ne svobodne družbe. Borimo se za oblast, ki jo bodo nadzirali državljani in ne obratno. Čez 10 let, enajst mesecev, 22 dni bo očitno brez našega soglasja človeštvo z lahkotnim plešočim korakom stopilo v 21. stoletje. Na nas je, ali bomo enako storili tudi mi, ali pa bomo še naprej počasi, a vztrajno korakali nazaj v srednji vek. Veliko je bilo storjenega, da bi se ideali starejše generacije pokopali, še več, da se ideali mladi generaciji ne bi nikoli niti rodili. A idealov se ne da izstradati, ne zatreti, ne zapreti. 

Andrej Verbič Dražgoše, 8. 1. 1989

''Priznanja novinarjem''

Na osrednji prireditvi so bila podeljena tudi priznanja novinarjem in fotoreporterjem, ki so dolga leta spremljali prireditve Po stezah partizanske Jelovice.
Priznanja so prejeli Franc Perdan iz Gorenjskega glasa, Slavko Kerševan iz Doma JLA Ljubljana in Stane Škrabar iz RTV Ljubljana. S tem so organizatorji izrazili priznanje njihovemu dolgoletnemu spremljanju dražgoških prireditev in prispevku k ohranjanju njihovega spomina v javnosti.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17]

'''1990'''

7.	januarja 1990 je v Dražgošah potekala 33. spominska prireditev Po stezah partizanske Jelovice, posvečena 48. obletnici dražgoške bitke in škofjeloškemu občinskemu prazniku. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat združila spominske pohode, športno-rekreativna tekmovanja, srečanje borcev in osrednjo slovesnost pri spomeniku v Dražgošah.
Prireditev je potekala v znamenju sončnega, vendar mrzlega in skoraj povsem kopnega zimskega vremena. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila udeležba skromnejša. Kljub temu so organizatorji ocenili, da Dražgoše ostajajo vredne spomina in da morajo tradicionalne prireditve obstati, vendar z vsebino, ki bo bolj prilagojena sodobnemu času.

''Spominski pohodi''

Pohodniki so v Dražgoše prihajali po poteh iz različnih smeri Gorenjske, povezanih s partizanskimi enotami in narodnimi heroji.
Program je obsegal devet pohodov. Najzahtevnejša sta se začela že v noči s sobote, 6. januarja, na nedeljo, 7. januarja. Prvi je vodil od Valterskega vrha pod Pasjo ravnjo do Dražgoš po poti Cankarjevega bataljona, drugi pa od Prtovča prek Ratitovca do Dražgoš po poti Prešernove brigade.

Drugi pohodi so bili:

•	pohod Po poti Gorenjskega odreda iz Soteske prek Jelovice do Dražgoš,

•	pohod Po poti heroja Iva Slavca – Jokla iz Stražišča, Zgornje Besnice in Nemilj,

•	pohod Po poti Škofjeloškega odreda iz Škofje Loke prek Križne gore in Čepulj,

•	pohod Po poti Otona Vrhunca – Blaža iz Selc,

•	pohod iz Železnikov do Dražgoš,

•	pohod Po poti heroja Antona Dežmana – Tončka iz Krope prek Jamnika,

•	pohod Po poti Prešernove brigade s Prtovča prek Ratitovca.

''Športna tekmovanja''

V nedeljo sta potekali dve tradicionalni športni tekmovanji.
V Dražgošah se je ob 8. uri začelo 19. odprto patruljno tekmovanje enot Teritorialne obrambe Slovenije, JLA in organov za notranje zadeve. Tekmovanje je potekalo v obliki desetkilometrskega patruljnega teka in je bilo namenjeno preverjanju telesne pripravljenosti, usposobljenosti in sodelovanja tekmovalcev.
V Kropi je istočasno potekalo tradicionalno tekmovanje tekaških ekip ZSMS in ZRVS, ki se je zaključilo v Dražgošah. 
Športni tekmovanji sta tudi leta 1990 ohranjali povezavo med spominsko prireditvijo, telesno pripravljenostjo in druženjem udeležencev. Najboljšim so na osrednji slovesnosti podelili pokale in kolajne.

''Osrednja slovesnost''

Osrednja slovesnost 33. spominske prireditve je potekala 7. januarja 1990 opoldne pri spomeniku v Dražgošah. Slavnostni govornik je bil Janez Lušina – Mali, domačin iz Dražgoš, udeleženec dražgoške bitke in predsednik organizacijskega odbora dražgoških prireditev.

Prireditev leta 1990 je potekala v času velikih političnih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji. Nastajale so nove politične zveze in stranke, politični prostor se je hitro spreminjal.
Lušina je nove politične zveze in stranke pozdravil kot pomemben dejavnik demokratičnega in svobodnejšega življenja. Hkrati pa je izrazil bojazen, da bi se ob političnih spremembah lahko izgubilo ali zanemarilo izročilo narodnoosvobodilnega boja.

''Spomin na Iveta Šubica''

Letošnjo prireditev je posebej zaznamovala smrt Iva Šubica, ki je umrl 29. decembra 1989 v Škofji Loki. 
Ive Šubic je bil nosilec partizanske spomenice 1941 in eden pomembnih umetnikov, povezanih z zgodovino narodnoosvobodilnega boja. V NOB je začel sodelovati decembra 1941 med poljansko vstajo in takrat vstopil v Cankarjev bataljon. Bil je neposredni udeleženec dražgoške bitke, pozneje pa je deloval v Tomšičevi brigadi.
Med vojno je bil ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je kot svobodni umetnik ustvarjal kot slikar, grafik in ilustrator. Njegovo delo je bilo pomembno povezano z zgodovino NOB, pri čemer je ustvaril številna dela, posvečena partizanskemu boju.
Šubic je avtor mozaika na spomeniku v Dražgošah, na katerem sta upodobljeni dražgoška bitka in bitka na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil po bojih v Dražgošah.
Pri osrednjem spomeniku so se udeleženci poklonili spominu na umrle Dražgošane in borce Cankarjevega bataljona, posebej pa tudi Ivetu Šubicu, borcu in umetniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k podobi spomina na dražgoško bitko.


*[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4]
*[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25]

==Proslave po osamosvojitvi ==

&lt;font color=red&gt;Manjka povzetek o proslavah po 1991.&lt;/font&gt;

'''1992'''

V nedeljo, 12. januarja 1992, je bila napovedana 35. prireditev Po stezah partizanske Jelovice v Dražgošah, posvečena 50. obletnici dražgoške bitke. Komisija za pripravo programa je imela v mislih spomin na ustanovitev štirih brigad slovenske partizanske vojske leta 1942 v povezavi z mejnikom slovenske teritorialne obrambe, ki je v 1991. letu dokazala, da je na svoji zemlji obrambna sila Slovenije, kot je bil leta 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah in tudi druge enote v Sloveniji. Janez Lušina, predsednik komisije za pripravo
prireditev, je za sejo pripravil naslednje vsebinske poudarke programa. 50. obletnica dražgoške bitke bo:
*dan športnih prireditev vojske in vseh obrambnih sil Slovenije, 
*dan pohodništva in rekreacije, predvsem dan planincev, tabornikov, kolesarjev, gorskih padalcev in ljudi vseh generacij, ki bodo prišli v Dražgoše,
*za vaščane Dražgoš bo to dan spomina na težke dni, na prestano gorje, na izgubljene svojce.

Geslo prireditve bo: »Partizanski boj za nacionalno svobodo in svobodo človeka sploh je bil enkratno dejanje v zgodovini Slovencev, mejnik, ki ga ne smemo premikati in razvrednotiti, kot tudi ne mejnika boja za samostojno Slovenijo v letu 1991.«

'''Športne prireditve ob 50. obletnici dražgoške bitke:'''
# Odprto smučarsko patruljno prvenstvo enot TO Slovenije s tekom na smučeh in streljanjem. Smučarska proga bo potekala v bližini vasi, ob neugodnih razmerah na Jelovici, strelišče bo pod Bičkovo skalo nad Dražgošami.
# Rekreativni nastopi kolesarjev z gorskimi kolesi iz smeri Kropa, Besnica in Selca.
# Množični pohodi:
:::* Nočno-dnevni pohod Pasja ravan – Breznica – Topolje – Dražgoše
:::* Kranj – Čepulje – Mohor ali Nemilje – Dražgoše
:::* Kropa – Jamnik – Dražgoše
:::* Železniki – Rudno – Dražgoše
:::* Selca – Kališe – Dražgoše
:::* Prtovč – Ratitovec – Dražgoše
::4. Poleti z gorskimi padali z vrha Dražgoške gore s pristajanjem v okolici spomenika.
::5. Smučarski tek borcev NOV in veteranov na 3-kilometrski progi.

'''Kulturno-spominski del prireditve:'''
* KS Dražgoše - Rudno zaprosi predstavnike Cerkve in naroči mašo zadušnico za vse, ki so bili ustreljeni ali so padli v Dražgošah. Maša naj bi bila v farni cerkvi v Dražgošah okoli 10. ure, da bi bilo možno sodelovanje vseh, ki to želijo. Krajevna skupnost Dražgoše pravočasno vabi na prireditev Dražgošane, ki ne živijo v vasi, oz. so vas zapustili v vojnem času. Dražgošani zagotovijo okrasitev vasi ter možnost dobiti hrano in pijačo proti plačilu.
* Program se odvija pri osnovni šoli v Dražgošah med 11.00 in 12.00 kot sproščeno srečanje vseh udeležencev spominske prireditve. 
* Močnejša delegacija predstavnikov ZB, Cankarjevega bataljona in vaščanov odnese in položi venec padlim za svobodo pri spomeniku. Skupino spremljajo oddelek enote TO, zastave in rog, ki ob polaganju zaigra obredno žalostinko.
* Pozdravne besed vsem udeležencem prireditve nameni domačinka dr. Slavica Pentek - Lotrič.
* Organizator predlaga nekaj kandidatov za slavnostnega govornika: dr. Franceta Bučarja, Igorja Bavčarja in dr. Dimitrija Rupla. Komisija izbor prepusti Republiškemu odboru ZB NOB Slovenije, ki dokončno izbere prvega, dr. Franceta Bučarja. Poanta govora naj bo na dokončnem ovrednotenju bitke, povezano z bojem za samostojno Slovenijo leta 1991.
* Kulturni program: ena do dve partizanski pesmi, po možnosti Partizanskega pevskega zbora, in dve do tri deklamacije s partizansko vsebino (Valič, Maurer ali kdo drug).
* Podelitev medalj in diplom športnikom.

'''Dodatne informacije in predlogi:'''
*Republiški odbor ZB Slovenije se prosi, da motivira občinske odbore ZB za udeležbo na prireditvi 12. januarja 1992
* RTV Slovenije naj bi del dražgoške slovesnosti neposredno prenašal.
* Propagirati praznovanje obletnice prek sredstev obveščanja in še zlasti Republiškega štaba TO s poanto, da je bila NOB predvsem izraz domovinske ljubezni do rodne zemlje in temelj, na katerem se je gradila nova slovenska vojska (TO).
* Prireditev ob osnovni šoli v Dražgošah je obenem počastitev šole, ki je bila odprta leta 1958 kot pomnik, posvečen dražgoški bitki.
* Svečana vabila pripravi Občinski odbor ZB Škofja Loka, pošiljatelj je predsednik Skupščine občine Škofja Loka.
* Prapore uskladiti s časom in novimi ustavnimi predpisi.

'''1993'''

Odbor za organizacijo prireditev Po stezah partizanske Jelovice je 12. oktobra 1993 obravnaval poročilo o organizaciji in izvedbi prireditve, ki je bila 10. januarja tega leta. Na prvi seji je sklenil, da odbor opravi razgovor z vaščani Dražgoš, da bi pridobili njihovo mnenje in gledanje na prireditev. Razgovor je bil opravljen, ni pa zabeležke vsebine. 8. januarja je odbor organiziral koncert Partizanskega pevskega zbora v hotelu Transturist v Škofji Loki, pred tem pa je imel predsednik ZZB NOB Slovenije razgovor s še živečimi borci Cankarjevega bataljona.

Program prireditve je bil tokrat v primerjavi s preteklimi leti precej spremenjen. Zaradi pomanjkanja snega so bila tekmovanja smučarskih veliko šebv ekip TO in Policije prenesena na Pokljuko. Program prireditve je bil popestren še s tekmovanjem kegljačev v Železnikih, z nastopom policijske enote in članov GRS ter nastop balonarjev. Vseh načrtovanih idej in zamisli pa kljub angažiranju odbora ni bilo mogoče uresničiti.

Zbranim na prireditvi ob osrednjem spomeniku sta spregovorila predsednik RS Milan Kučan in dr. Slavica Lotrič Pentek. V kulturnem programu so sodelovali Partizanski pevski zbor, recitator Aleksander Valič in kot povezovalec dramski igralec Jože Logar.

Člani odbora so ugotavljali in predlagali:
* Veliko število natisnjenih vabil »preberi in oddaj naprej« ter plakatov, intervjujev, tiskovnih konferenc, objav v medijih; vse to in lepo vreme je pripomoglo k množični udeležbi na prireditvi.
* Zagotoviti je treba, da bo v prihodnje zemljišče okrog spomenika v času prireditve primerno urejeno (ne bo potreseno s hlevskim gnojem).
* Brezplačno prehrano in napitke omejiti na minimum, kosila po prireditvi naj se ne prireja več.
* Vsebina prireditve pri spomeniku naj ne bi bila več tako trdo partizanska. (PPZ nastopa že tretje leto.)
* V program vključiti Pihalni orkester Alples Železniki ali Pihalni orkester Škofja Loka.
* Občina Škofja Loka naj bi dala pobudo, da se Dražgoše vključi v Svetovno enciklopedijo.
* Odbor naj bi delal vse leto in postoril vse, kar je treba, predvsem zbiranje finančnih sredstev.
* Udeleženci z gorskimi kolesi bodo v prihodnje nastopali kot pohodniki. Vodstvu Kolesarske zveze Slovenije predlagati, da se udeležba na prireditvi vključi v koledar prireditev kot rekreativni pohod in ne kot tekmovanje.

==V novem tisočletju==

V delu.

'''2012'''

V soboto zvečer med enajsto in polnočjo bo krenila kolona več sto pohodnikov od kmetije Košir pod Pasjo ravnjo v dolino, prečila poljansko Soro, se znova vzpela v hrib proti Lubniku, mimo Sv. Tomaža v Selško dolino in čez Mohor v Dražgoše. Dobrih deset ur je do cilja. Letos bo polna luna, večinoma kopna pot in za ta letni čas ne prehud mraz. Vse drugače je bilo pred sedemdesetimi leti, ko se je po srditih spopadih z nemškimi enotami  v Bukovem in Kovskem Vrhu ter na Pasji ravni vodstvo Cankarjevega bataljona odločilo za umik proti Dražgošam. Takrat je bila ostra zima, visok sneg, temperature globoko pod lediščem. Nemško poveljstvo je bilo odločeno zatreti vstajo na Gorenjskem in uničiti partizanske enote. Delno jim je to uspelo, niso pa uničili Cankarjevega bataljona. Po treh dneh hudih bojev v Dražgošah so se znesli nad vaščani. Vas so požgali, jo zravnali z zemljo, 41 domačinov ubili, druge izgnali. V spomin na komaj verjetni gverilski upor v okupirani Evropi in tragedijo vasi pod Jelovico že petinpetdeset let potekajo spominsko-rekreativne prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Osrednji dogodek je vedno na nedeljo okrog 9. januarja, ko so se leta 1941 začeli tridnevni boji v Dražgošah.

Množice pohodnikov se bodo tudi letos zgrinjale iz vseh smeri proti Dražgošam – iz Tržiča, Škofje Loke, Kranja, Krope, Bohinja, iz Železnikov čez Ratitovec. Med tistimi, ki se bodo podali na nočni pohod s Pasje ravni, bo tudi zgodovinar Martin Premk, avtor knjige ''Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941''.  S številnimi pričevanji udeležencev takratnih dogodkov je prikazal razpoloženje ljudi in njihove stiske ob terorju, ki je sledil nemški okupaciji, še zlasti ob izseljevanju družin. Odločitev za upor, vstajo, kot so rekli, je obetala rešitev, saj so verjeli, da bo nemška armada ob spopadu s sovjetskimi silami in izgonu iz okupiranih dežel razpadla, kot je pred tem jugoslovanska kraljeva vojska. Knjiga je opremljena z bogatim slikovnim gradivom in grafikami Iveta Šubica, katerega  90-letnice rojstva se bomo spomnili letos. Slikar je bil udeleženec poljanske vstaje, dražgoških bojev in pokola na Mošenjski planini. Tam nekje med Dražgošami in Mošenjsko planino se je izgubil njegov nahrbtnik in z njim risbe prvih partizanov s kučmami, klobuki in delavskimi kapami. Jih je pa kasneje ustvaril še veliko, posebno kolone v snegu so pretresljivi prikazi utrujenosti in vzdržljivosti ljudi in živali v danes težko predstavljivih razmerah.

V nedeljo bo pred osrednjo slovesnostjo v Dražgošah Martin Premk (po naporni hoji) predstavil svojo raziskavo dogajanj v letu 1941, še posebej poljanske vstaje. Predstavitev bo pred šolo, kamor se stekajo pohodniki in drugi obiskovalci prireditve, preden se odpravijo k spomeniku. Na stojnicah bo knjigo mogoče tudi kupiti, nekaj predstavitev pa bo še sledilo. -- Milena Sitar

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

'''Vabila'''

*2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ]

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.&lt;ref&gt;[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]&lt;/ref&gt; Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.&lt;ref&gt;&quot;V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju.&quot; (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) &lt;/ref&gt; 

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to eden od poveljnikov, Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ&lt;ref&gt;V [https://znaci.org/00003/1484.pdf Borcu 1959] piše, da je 4. julija na Lipniški planini govoril Viktor Avbelj.&lt;/ref&gt; 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Andrej Verbič, sekretar ZSMS
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah
z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti
mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB
Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej
poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas,
postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev
gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije.

Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te
prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz
NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali
toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh
slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave
poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane.
Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane,
kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se
uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major
Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih
patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na
katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM
(Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA
na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane
Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala
razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih
težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo
tovarištvo med starejšo in mlado generacijo.

Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj
z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v
Dražgošah.

Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika
v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost
pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz
Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in
recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev
in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih
vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali
najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj
pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje.

Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen
pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu
namenu«.

Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot
doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v
priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v
celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika.
Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim
tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave
je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče
organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in
simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke,
napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno
in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan
štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega,
mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga
domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in
tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc
Kavčič - Veljko, dražgoški borec.

Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog
2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v
Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor
ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino.

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

'''Viri'''

*Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975.
*[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.]

==Umetniške upodobitve==

*Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6]
*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice)
*[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978]
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}

*''Smučarski tek patrol: V spomin n. h. Staneta Žagarja''. 1982, 1983, 1984, 1985, 1987. (Knjižnica Kranj)
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.
*Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini)

*Andrej Pavlovec: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QDOJJK5 Spomenik dražgoški bitki.] ''Loški razgledi'' 23/1. 204&amp;ndash;12. 
* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

'''Video'''

*[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Po stezah partizanske Jelovice 2021. Youtube.]

==Partnerji==
*ZZB in področne ZB
*PZS, planinska društva
*občine: Železniki ...
*Društvo veteranov Sever
*Zveza rezervnih častnikov
*mediji
* ...

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>058f8kqwpw5er3g0doa2llqwegacxpz</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Kovači v partizanih</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4309</id>
    <revision>
      <id>85656</id>
      <parentid>85644</parentid>
      <timestamp>2026-08-16T13:22:13Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Rdeči kaplan in pesnik Lojze Žabkar */</comment>
      <origin>85656</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="102178" sha1="cl92snktk7tey98fb8d6iw29kw0dkjy" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi, v delu!
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta 1901 v pesmi Kovaška kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...

(''Prvi majnik'' 1901)
&lt;/poem&gt;

Pogosto recitirana je njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
Plamen, ki vas ogreva, 
tudi mene obseva; 
vroč sem od njega in svetal, 
kakor bi skupaj z vami koval. 
O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left]]

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt; 

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: ''Skobci nad dolino''. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji: Konrad Eržen 1912-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|}

==Vzporedna partizanska država==

{|
|[[File:Janko Berce, kurir G 12.jpg|thumb|Janko Berce, kurir G 12]]
|[[File:Simon Mihelič, kurir na postaji G 12.jpg|thumb|Simon Mihelič, kurir na postaji G 12]]
|[[File:Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko.jpg|thumb|Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF Kranj Jelovica.jpg|thumb|Okrajni odbor OF Kranj Jelovica]]
|[[File:OF v karavli Svoboda na Pečeh.jpg|thumb|]]
|[[File:OF Gorenjska 1944.jpg|thumb|OF Gorenjska 1944]]
|}

{|
|[[File:Krojaška delavnica v Kroparski gori.jpg|thumb|Krojaška delavnica v Kroparski gori]]
|[[File:Partizanska delavnica na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska krojaška delavnica na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Čevljarska delavnica Mačkovina.jpg|thumb|Čevljarska delavnica Mačkovina]]
|}

{|
|[[File:Partizanska ambulanta na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska ambulanta na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Gospodarska komisija kranjskega okrožja.jpg|thumb|Gospodarska komisija kranjskega okrožja]]
|}

{|
|[[File:Borke Prešernove brigade.jpg|thumb|Borke Prešernove brigade]]
|[[File:Štab Gorenjskega vojnega področja 1945.jpg|thumb|Štab Gorenjskega vojnega področja 1945]]
|[[File:Štab Gorenjskega odreda maj 1943.jpg|thumb|Štab Gorenjskega odreda maj 1943]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF na Pečeh.jpg|thumb|Okrajni odbor OF na Pečeh]]
|[[File:Gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Štab komande mesta Kranj.jpg|thumb|Štab komande mesta Kranj]]
|}

{|
|[[File:Okrajna gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Okrajna gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Rajonski odbor OF Jelovica.jpg|thumb|Rajonski odbor OF Jelovica]]
|[[File:Prvi dnevi osvoboditve.jpg|thumb|Prvi dnevi osvoboditve]]
|}

{|
|[[File:Delavci Oberkranja mislite na Kroppo.jpg|thumb|Delavci Oberkranja mislite na Kroppo]]
|[[File:Prevoz hrane partizanom nad Kropo.jpg|thumb|Prevoz hrane partizanom nad Kropo]]
|[[File:Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944.jpg|thumb|Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944]]
|}

{|
|[[File:Smučarske tekme v Cerknem 1945.jpg|thumb|Smučarske tekme v Cerknem 1945]]
|[[File:Kropa 1943.jpg|thumb|Kropa 1943]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bila izvršena takoj blizu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

Saša Florjančič: Zapisi Justina Ažmana iz Krope, št. 29 363 v koncentracijskem taborišču Dachau

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz). &lt;/blockquote&gt;&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|350 px|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar 02.jpg|thumb|200 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar]]
|}

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar 03.jpg|thumb|150 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Dnevniki Lojzeta Jožeta Žabkarja.jpg|thumb|Delček Žabkarjevih dnevnikov v uredništvu Boža Flajšmana]]
|[[File:Lojze Žabkar, Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983.jpg|thumb|Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparkih pesmi Železna vezenina 1982.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparkih pesmi Železna vezenina 1982]]
|}

Jože Žabkar se je rodil 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki gozdnemu čuvaju Alojzu in Mariji. V letih 1923–31 je hodil v klasično gimnazijo v Ljubljani in po maturi stopil v križniški red. Po noviciatu 1931–2 na Dunaju je med letoma 1932 in 1934 na jezuitski univerzi v Innsbrucku študiral teologijo in filozofijo, 1934–37 pa v Ljubljani teologijo. 1937/38 je bil kaplan v Metliki, 1938–1941 ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani, 1941–1943 kaplan in do 1969 župnik v Črnomlju. Nazadnje, do smrti 1983, je bil župnik v Kropi, kamor ga je nadškof Pogačnik prestavil kljub množičnemu nasprotovanju črnomaljskih vernikov. 

Kot krščanski socialist je objavljal v ''Delavski pravici'' in njeni prilogi ''Polet''. Takoj v začetku okupacije se je vključil v OF. V Črnomlju in okolici je pomagal organizirati partizansko šolstvo in februarja 1944 ustanoviti versko komisijo pri SNOS. Po osvoboditvi je bil leta 1949 soustanovitelj in član duhovniškega Ciril-metodijskega društva. Predaval je ob 400-letnici slovenske knjige (''Organizacijski vestnik CMD'' 1951), v KMD 1984 je pisal o cerkvi med NOB na osvobojenem ozemlju, objavljal je tudi v ''Družini'', ''Novi poti'' idr. Prejel je visoki državni priznanji: 1959 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. 

Pesmi in kratko prozo je pisal in objavljal že v gimnazijskem glasilu, pred vojno v ''Domu in svetu'', ''Kresu'', ''Mladiki'', ''Naši zvezdi'', ''Rasti'', ''Vigredi'', po vojni v ''Novi poti'', ''Glasniku Slovenskega duhovniškega društva'' idr. Čeprav je imel že pred vojno pripravljeni zbirki pesmi ''Metlika, mesto ob Kolpi'' (1937) in ''Dnevi na jugu'' (1938), je samostojno zbirko objavil šele 1981. Naslovil jo je ''Brevir moj v travi'' (spremna beseda Boris Paternu; ocene D. Voglar, ''Borec'' 1982, 411–2; M. Košir, ''Dnevnik'' 1981, št. 349; M. Novak, ''Delo'' 1981, št. 297; ista, ib. 1983, št. 43; T. Bohinc, ''Glasnik Slovenskega duhovniškega društva'' 1982, 33–4; B. Štih, ''Dnevnik'' 1982, št. 42). Zanjo je prejel 1983 Kajuhovo nagrado. Zbirka je izbor Žabkarjeve partizanske in domovinske poezije, ki je zrasla iz osebnih doživetij v Beli krajini in na Dolenjskem. Žabkar je v njej iskreno veren in poln zaupanja v pravičnost življenja in plemenitost preprostih ljudi. Pripravljal je nadaljevanje partizanski pesmi pod naslovom ''Zbudil bom jutranjo zarjo''.

V rokopisu je ostala tudi pesniška zbirka ''Železna vezenina'' s 70 kroparskimi pesmimi, ki jo je, vse se tako zdi, načrtoval za svojo sedemdesetletnico in jo popravljal še nadaljnja tri leta, dokler ga ni 23. junija 1983 v Ljubljani prehitela smrt.

&lt;!-- '''Viri za geslo Franceta Pibernika v SBL''': J. Grgič, ''Delo'' 1983, št. 149 (s sliko); M. Gregorčič, ''Večer'' 1983, št. 57 (s sliko); B. Kocjan, ''Družina'' 1983, št. 30; J. Gregorič, KMD 1984, 122–3 (s sliko); intervju v ''Glasu'' 1980, št. 33/4 (D. Sedej). --&gt;

'''Na Jelovici 1970'''

&lt;poem&gt;
Tu padla dva sta borca,
prav na tej škrbini
dala na oltar 
življenji mladi domovini.

Avgusta petega,
v letu prvem vstaje
Cankarja brigada
tu se je rodila.
Svobode kal
v gozdovih teh
v strahotnih dneh je vzklila.

Modrina encijana me zastira,
požira pot me skalnata,
volčje črešnje
teloha belino nasledile,
sesajo me naročja bukovih gozdov,
z Vodic me pelje pot domov.

Križ lesen in Križani na njem,
Bog vedi, kdaj se je podrl:
nema priča na križpotju,
zadet od krogle 
partizan je tu umrl.

Vodice, 20. maja 1970.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;


'''Karabinko mi na grob denite'''
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

'''Na Bistrici 1942'''

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|[[File:Kristina Šuler 02.jpg|thumb|Kristina Šuler, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler s hčerko Kristo.jpg|thumb|Kristina Šuler s hčerko Kristo]]
|[[File:Kristina Šuler 1914.jpg|thumb|Kristina Šuler 1914]]
|[[File:Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi.jpg|thumb|Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

===Osebnosti iz Krope===

* [[:w:Janez Krstnik Potočnik]] (15. 6. 1749, [[:w:Kropa]] - 9. 2. 1834, [[:w:Ljubljana]]), slikar in restavrator
* [[:w:Jožef Potočnik]] (1753, [[:w:Kropa]] - 1808), pravnik, cesarski dvorni svetnik
* [[:w:Simon Ignac Pesjak]] (29. 7. 1778, [[:w:Kropa]] - 24. 9. 1857, [[:w:Ljubljana]]), trgovec
* [[:w:Valentin Klinar]] (1840, [[:w:Kropa]] - 23. 12. 1902, [[:w:Kropa]]), trgovec, soustanovitelj in načelnik žebljarske zadruge
* [[:w:Danijel Pogačnik]] (1834, [[:w:Kropa]] - 1910), ilirski pesnik
* [[:w:Janez Šolar]] (27. 8. 1827, [[:w:Kropa]] - 22. 2. 1882, [[:w:Zadar]]), duhovnik, jezikoslovec, profesor in šolski nadzornik
* [[:w:Jurij Varl]] (23. 4. 1827, [[:w:Kropa]] - 5. 3. 1874, [[:w:Velesovo]]), pesnik, duhovnik in pripovednik
* [[:w:Ivan Zupan]] (9. 12. 1857, [[:w:Kropa]] - 4. 7. 1900, [[:w:Kamna Gorica]]), skladatelj in orglar
* [[:w:Jožef Zupan]] (12. 3. 1811, [[:w:Kropa]] - 29. 8. 1866, [[:w:Kropa]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Simon Zupan]] (24. 10. 1844, [[:w:Kropa]] - 20. 10. 1925, [[:w:Ljubljana]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Rok Gašperšič]] (9. 8. 1941, [[:w:Kropa]]), direktor, lovec, pisec domoznanskih del
* [[:w:Justin Ažman]] (25. 3. 1910, [[:w:Trst]] - 1991, [[:w:Kropa]]), politični in kulturni delavec
* [[:w:Joža Bertoncelj]] (1901, [[:w:Kropa]] - 1976), umetnostni kovač in literat
* [[:w:Anton Dermota]] (4. 6. 1910, [[:w:Kropa]] - 22. 6. 1989, [[:w:Dunaj]]), tenorist, operni pevec, koncertni pevec in pedagog
* [[:w:Gašper Dermota]] (1917, [[:w:Kropa]] - 1969), operni pevec
* [[:w:Leopold Dermota]] (1912, [[:w:Kropa]] - 1992), operni pevec
* [[:w:Lovrenc Dermota]] (1938, [[:w:Kropa]]), direktor Mariborskih lekarn
* [[:w:Rudi Finžgar]] (7. 5. 1920, [[:w:Podnart]] - 9. 7. 1995, [[:w:Kropa]]), smučarski skakalec in podjetnik
* [[:w:Boštjan Gašperšič]] (1938, [[:w:Kropa]] - 1938), arhitekt, glasbenik in risar
* [[:w:Branko Gašperšič]] (11. 1. 1935, [[:w:Kropa]] - 5. 7. 2006, [[:w:Jesenice]]), doktor znanosti, univerzitetni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, dekan
* [[:w:Janez Gašperšič]] (4. 12. 1934, [[:w:Kropa]] - 27. 3. 2009, [[:w:Radovljica]]), graver in cizeler
* [[:w:Jože Gašperšič]] (14. 3. 1896, [[:w:Kropa]] - 7. 12. 1964, [[:w:Kropa]]), gospodarstvenik, glasbenik in zgodovinar
* [[:w:Marjan Gašperšič]] (15. 8. 1929, [[:w:Kropa]] - 16. 12. 2015, [[:w:Ljubljana]]), arhitekt in industrijski oblikovalec
* [[:w:Zlata Obnjanovič Gašperšič]] (17. 3. 1931, [[:w:Kropa]]), glasbenica in sopranistka
* [[:w:Damjan Hafner]] ([[:w:Kropa]] - 2014 [[:w:Kropa]]), direktor
* [[:w:Luka Hafner]] (1859, [[:w:Kropa]] - 1935, [[:w:Kropa]]), fužinar, kovaški podjetnik, župan in soustanovitelj žebljarske zadruge
* [[:w:Adam Kržišnik]] (1936, [[:w:Kropa]]), umetnostni kovač
* [[:w:Kamilo Legat]] (17. 9. 1935, [[:w:Kropa]] - 1995), akademski slikar in likovni pedagog
* [[:w:Dušan Petrač]] (28. 1. 1932, [[:w:Kropa]]), fizik
* [[:w:Matija Pirc]] (21. 3. 1875, [[:w:Kropa]] - 24. 2. 1927, [[:w:Maribor]]), profesor, zgodovinar, geograf
* [[:w:Anton Šilar]] (28. 1. 1936, [[:w:Kropa]] - 2015, [[:w:Nova Gorica]]), dramski in filmski igralec
* [[:w:Kristina Šuler]] (17. 7. 1866, [[:w:Kropa]] - 25. 12. 1959, [[:w:Ljubljana]]), pesnica
* [[:w:Artur Vidic]] (1922, [[:w:Kropa]] - 16. 3. 2006, [[:w:New York]]), doktor znanosti, sociolog, univerzitetni profesor na New School for Social Research, New York
* [[:w:Peter Žmitek]] (28. 6. 1874, [[:w:Kropa]] - 27. 12. 1935, [[:w:Ljubljana]]), akademski slikar
* [[:w:Dominik Gašperšič]] (19. 2. 1940, [[:w:Kropa]]), univerzitetni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, stomatolog
* [[:w:Egidij Gašperšič]] (1. 9. 1936, [[:w:Kropa]]), pevski pedagog, skladatelj in zborovodja
* [[:w:Alojz Potočnik]] (11. 6. 1951, [[:w:Kropa]]), politik
* [[:w:Janez Potočnik]] (22. 3. 1958, [[:w:Kropa]]), doktor znanosti, ekonomist, politik, evropski poslanec in komisar
* [[:w:Zmago Šmitek]] (1949, [[:w:Kropa]]), etnolog, kulturni antropolog, doktor znanosti, univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalec
* [[:w:Irma Mihelič]] (4. 10. 1984, [[:w:Kropa]]), operna pevka


(izpis iz [[:w:Seznam osebnosti iz Občine Radovljica|Seznama osebnosti iz Občine Radovljica]]. DAR.)
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdojekdo.]

==Opombe==

{{sklici}}

==Predmeti==
* z Vurnikove hiše odstranjena spominska plošča OF v Radovljici, posvečena aktivistu OF in partizanu Stanetu Bertonclju (1912 Ljubno &amp;ndash; 1966 Radovljica), ki je bil nazadnje v vojni čevljarski delavnici na Brezovici pri Kropi.
* predmeti iz Gorenjskega muzeja v Kranju:
* predmeti iz jeseniškega muzeja:  

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>cl92snktk7tey98fb8d6iw29kw0dkjy</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85657</id>
      <parentid>85656</parentid>
      <timestamp>2026-08-16T13:22:51Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Rdeči kaplan in pesnik Lojze Žabkar */</comment>
      <origin>85657</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="102179" sha1="32q9ecj6lqxfdgpncttdnweo2blrlyh" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi, v delu!
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta 1901 v pesmi Kovaška kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...

(''Prvi majnik'' 1901)
&lt;/poem&gt;

Pogosto recitirana je njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
Plamen, ki vas ogreva, 
tudi mene obseva; 
vroč sem od njega in svetal, 
kakor bi skupaj z vami koval. 
O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left]]

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt; 

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: ''Skobci nad dolino''. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji: Konrad Eržen 1912-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|}

==Vzporedna partizanska država==

{|
|[[File:Janko Berce, kurir G 12.jpg|thumb|Janko Berce, kurir G 12]]
|[[File:Simon Mihelič, kurir na postaji G 12.jpg|thumb|Simon Mihelič, kurir na postaji G 12]]
|[[File:Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko.jpg|thumb|Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF Kranj Jelovica.jpg|thumb|Okrajni odbor OF Kranj Jelovica]]
|[[File:OF v karavli Svoboda na Pečeh.jpg|thumb|]]
|[[File:OF Gorenjska 1944.jpg|thumb|OF Gorenjska 1944]]
|}

{|
|[[File:Krojaška delavnica v Kroparski gori.jpg|thumb|Krojaška delavnica v Kroparski gori]]
|[[File:Partizanska delavnica na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska krojaška delavnica na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Čevljarska delavnica Mačkovina.jpg|thumb|Čevljarska delavnica Mačkovina]]
|}

{|
|[[File:Partizanska ambulanta na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska ambulanta na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Gospodarska komisija kranjskega okrožja.jpg|thumb|Gospodarska komisija kranjskega okrožja]]
|}

{|
|[[File:Borke Prešernove brigade.jpg|thumb|Borke Prešernove brigade]]
|[[File:Štab Gorenjskega vojnega področja 1945.jpg|thumb|Štab Gorenjskega vojnega področja 1945]]
|[[File:Štab Gorenjskega odreda maj 1943.jpg|thumb|Štab Gorenjskega odreda maj 1943]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF na Pečeh.jpg|thumb|Okrajni odbor OF na Pečeh]]
|[[File:Gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Štab komande mesta Kranj.jpg|thumb|Štab komande mesta Kranj]]
|}

{|
|[[File:Okrajna gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Okrajna gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Rajonski odbor OF Jelovica.jpg|thumb|Rajonski odbor OF Jelovica]]
|[[File:Prvi dnevi osvoboditve.jpg|thumb|Prvi dnevi osvoboditve]]
|}

{|
|[[File:Delavci Oberkranja mislite na Kroppo.jpg|thumb|Delavci Oberkranja mislite na Kroppo]]
|[[File:Prevoz hrane partizanom nad Kropo.jpg|thumb|Prevoz hrane partizanom nad Kropo]]
|[[File:Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944.jpg|thumb|Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944]]
|}

{|
|[[File:Smučarske tekme v Cerknem 1945.jpg|thumb|Smučarske tekme v Cerknem 1945]]
|[[File:Kropa 1943.jpg|thumb|Kropa 1943]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bila izvršena takoj blizu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

Saša Florjančič: Zapisi Justina Ažmana iz Krope, št. 29 363 v koncentracijskem taborišču Dachau

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz). &lt;/blockquote&gt;&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|350 px|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar 02.jpg|thumb|200 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar]]
|}

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar 03.jpg|thumb|150 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Dnevniki Lojzeta Jožeta Žabkarja.jpg|thumb|Delček Žabkarjevih dnevnikov v uredništvu Boža Flajšmana]]
|[[File:Lojze Žabkar, Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983.jpg|thumb|Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparkih pesmi Železna vezenina 1982.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982]]
|}

Jože Žabkar se je rodil 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki gozdnemu čuvaju Alojzu in Mariji. V letih 1923–31 je hodil v klasično gimnazijo v Ljubljani in po maturi stopil v križniški red. Po noviciatu 1931–2 na Dunaju je med letoma 1932 in 1934 na jezuitski univerzi v Innsbrucku študiral teologijo in filozofijo, 1934–37 pa v Ljubljani teologijo. 1937/38 je bil kaplan v Metliki, 1938–1941 ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani, 1941–1943 kaplan in do 1969 župnik v Črnomlju. Nazadnje, do smrti 1983, je bil župnik v Kropi, kamor ga je nadškof Pogačnik prestavil kljub množičnemu nasprotovanju črnomaljskih vernikov. 

Kot krščanski socialist je objavljal v ''Delavski pravici'' in njeni prilogi ''Polet''. Takoj v začetku okupacije se je vključil v OF. V Črnomlju in okolici je pomagal organizirati partizansko šolstvo in februarja 1944 ustanoviti versko komisijo pri SNOS. Po osvoboditvi je bil leta 1949 soustanovitelj in član duhovniškega Ciril-metodijskega društva. Predaval je ob 400-letnici slovenske knjige (''Organizacijski vestnik CMD'' 1951), v KMD 1984 je pisal o cerkvi med NOB na osvobojenem ozemlju, objavljal je tudi v ''Družini'', ''Novi poti'' idr. Prejel je visoki državni priznanji: 1959 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. 

Pesmi in kratko prozo je pisal in objavljal že v gimnazijskem glasilu, pred vojno v ''Domu in svetu'', ''Kresu'', ''Mladiki'', ''Naši zvezdi'', ''Rasti'', ''Vigredi'', po vojni v ''Novi poti'', ''Glasniku Slovenskega duhovniškega društva'' idr. Čeprav je imel že pred vojno pripravljeni zbirki pesmi ''Metlika, mesto ob Kolpi'' (1937) in ''Dnevi na jugu'' (1938), je samostojno zbirko objavil šele 1981. Naslovil jo je ''Brevir moj v travi'' (spremna beseda Boris Paternu; ocene D. Voglar, ''Borec'' 1982, 411–2; M. Košir, ''Dnevnik'' 1981, št. 349; M. Novak, ''Delo'' 1981, št. 297; ista, ib. 1983, št. 43; T. Bohinc, ''Glasnik Slovenskega duhovniškega društva'' 1982, 33–4; B. Štih, ''Dnevnik'' 1982, št. 42). Zanjo je prejel 1983 Kajuhovo nagrado. Zbirka je izbor Žabkarjeve partizanske in domovinske poezije, ki je zrasla iz osebnih doživetij v Beli krajini in na Dolenjskem. Žabkar je v njej iskreno veren in poln zaupanja v pravičnost življenja in plemenitost preprostih ljudi. Pripravljal je nadaljevanje partizanski pesmi pod naslovom ''Zbudil bom jutranjo zarjo''.

V rokopisu je ostala tudi pesniška zbirka ''Železna vezenina'' s 70 kroparskimi pesmimi, ki jo je, vse se tako zdi, načrtoval za svojo sedemdesetletnico in jo popravljal še nadaljnja tri leta, dokler ga ni 23. junija 1983 v Ljubljani prehitela smrt.

&lt;!-- '''Viri za geslo Franceta Pibernika v SBL''': J. Grgič, ''Delo'' 1983, št. 149 (s sliko); M. Gregorčič, ''Večer'' 1983, št. 57 (s sliko); B. Kocjan, ''Družina'' 1983, št. 30; J. Gregorič, KMD 1984, 122–3 (s sliko); intervju v ''Glasu'' 1980, št. 33/4 (D. Sedej). --&gt;

'''Na Jelovici 1970'''

&lt;poem&gt;
Tu padla dva sta borca,
prav na tej škrbini
dala na oltar 
življenji mladi domovini.

Avgusta petega,
v letu prvem vstaje
Cankarja brigada
tu se je rodila.
Svobode kal
v gozdovih teh
v strahotnih dneh je vzklila.

Modrina encijana me zastira,
požira pot me skalnata,
volčje črešnje
teloha belino nasledile,
sesajo me naročja bukovih gozdov,
z Vodic me pelje pot domov.

Križ lesen in Križani na njem,
Bog vedi, kdaj se je podrl:
nema priča na križpotju,
zadet od krogle 
partizan je tu umrl.

Vodice, 20. maja 1970.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;


'''Karabinko mi na grob denite'''
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

'''Na Bistrici 1942'''

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|[[File:Kristina Šuler 02.jpg|thumb|Kristina Šuler, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler s hčerko Kristo.jpg|thumb|Kristina Šuler s hčerko Kristo]]
|[[File:Kristina Šuler 1914.jpg|thumb|Kristina Šuler 1914]]
|[[File:Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi.jpg|thumb|Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

===Osebnosti iz Krope===

* [[:w:Janez Krstnik Potočnik]] (15. 6. 1749, [[:w:Kropa]] - 9. 2. 1834, [[:w:Ljubljana]]), slikar in restavrator
* [[:w:Jožef Potočnik]] (1753, [[:w:Kropa]] - 1808), pravnik, cesarski dvorni svetnik
* [[:w:Simon Ignac Pesjak]] (29. 7. 1778, [[:w:Kropa]] - 24. 9. 1857, [[:w:Ljubljana]]), trgovec
* [[:w:Valentin Klinar]] (1840, [[:w:Kropa]] - 23. 12. 1902, [[:w:Kropa]]), trgovec, soustanovitelj in načelnik žebljarske zadruge
* [[:w:Danijel Pogačnik]] (1834, [[:w:Kropa]] - 1910), ilirski pesnik
* [[:w:Janez Šolar]] (27. 8. 1827, [[:w:Kropa]] - 22. 2. 1882, [[:w:Zadar]]), duhovnik, jezikoslovec, profesor in šolski nadzornik
* [[:w:Jurij Varl]] (23. 4. 1827, [[:w:Kropa]] - 5. 3. 1874, [[:w:Velesovo]]), pesnik, duhovnik in pripovednik
* [[:w:Ivan Zupan]] (9. 12. 1857, [[:w:Kropa]] - 4. 7. 1900, [[:w:Kamna Gorica]]), skladatelj in orglar
* [[:w:Jožef Zupan]] (12. 3. 1811, [[:w:Kropa]] - 29. 8. 1866, [[:w:Kropa]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Simon Zupan]] (24. 10. 1844, [[:w:Kropa]] - 20. 10. 1925, [[:w:Ljubljana]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Rok Gašperšič]] (9. 8. 1941, [[:w:Kropa]]), direktor, lovec, pisec domoznanskih del
* [[:w:Justin Ažman]] (25. 3. 1910, [[:w:Trst]] - 1991, [[:w:Kropa]]), politični in kulturni delavec
* [[:w:Joža Bertoncelj]] (1901, [[:w:Kropa]] - 1976), umetnostni kovač in literat
* [[:w:Anton Dermota]] (4. 6. 1910, [[:w:Kropa]] - 22. 6. 1989, [[:w:Dunaj]]), tenorist, operni pevec, koncertni pevec in pedagog
* [[:w:Gašper Dermota]] (1917, [[:w:Kropa]] - 1969), operni pevec
* [[:w:Leopold Dermota]] (1912, [[:w:Kropa]] - 1992), operni pevec
* [[:w:Lovrenc Dermota]] (1938, [[:w:Kropa]]), direktor Mariborskih lekarn
* [[:w:Rudi Finžgar]] (7. 5. 1920, [[:w:Podnart]] - 9. 7. 1995, [[:w:Kropa]]), smučarski skakalec in podjetnik
* [[:w:Boštjan Gašperšič]] (1938, [[:w:Kropa]] - 1938), arhitekt, glasbenik in risar
* [[:w:Branko Gašperšič]] (11. 1. 1935, [[:w:Kropa]] - 5. 7. 2006, [[:w:Jesenice]]), doktor znanosti, univerzitetni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, dekan
* [[:w:Janez Gašperšič]] (4. 12. 1934, [[:w:Kropa]] - 27. 3. 2009, [[:w:Radovljica]]), graver in cizeler
* [[:w:Jože Gašperšič]] (14. 3. 1896, [[:w:Kropa]] - 7. 12. 1964, [[:w:Kropa]]), gospodarstvenik, glasbenik in zgodovinar
* [[:w:Marjan Gašperšič]] (15. 8. 1929, [[:w:Kropa]] - 16. 12. 2015, [[:w:Ljubljana]]), arhitekt in industrijski oblikovalec
* [[:w:Zlata Obnjanovič Gašperšič]] (17. 3. 1931, [[:w:Kropa]]), glasbenica in sopranistka
* [[:w:Damjan Hafner]] ([[:w:Kropa]] - 2014 [[:w:Kropa]]), direktor
* [[:w:Luka Hafner]] (1859, [[:w:Kropa]] - 1935, [[:w:Kropa]]), fužinar, kovaški podjetnik, župan in soustanovitelj žebljarske zadruge
* [[:w:Adam Kržišnik]] (1936, [[:w:Kropa]]), umetnostni kovač
* [[:w:Kamilo Legat]] (17. 9. 1935, [[:w:Kropa]] - 1995), akademski slikar in likovni pedagog
* [[:w:Dušan Petrač]] (28. 1. 1932, [[:w:Kropa]]), fizik
* [[:w:Matija Pirc]] (21. 3. 1875, [[:w:Kropa]] - 24. 2. 1927, [[:w:Maribor]]), profesor, zgodovinar, geograf
* [[:w:Anton Šilar]] (28. 1. 1936, [[:w:Kropa]] - 2015, [[:w:Nova Gorica]]), dramski in filmski igralec
* [[:w:Kristina Šuler]] (17. 7. 1866, [[:w:Kropa]] - 25. 12. 1959, [[:w:Ljubljana]]), pesnica
* [[:w:Artur Vidic]] (1922, [[:w:Kropa]] - 16. 3. 2006, [[:w:New York]]), doktor znanosti, sociolog, univerzitetni profesor na New School for Social Research, New York
* [[:w:Peter Žmitek]] (28. 6. 1874, [[:w:Kropa]] - 27. 12. 1935, [[:w:Ljubljana]]), akademski slikar
* [[:w:Dominik Gašperšič]] (19. 2. 1940, [[:w:Kropa]]), univerzitetni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, stomatolog
* [[:w:Egidij Gašperšič]] (1. 9. 1936, [[:w:Kropa]]), pevski pedagog, skladatelj in zborovodja
* [[:w:Alojz Potočnik]] (11. 6. 1951, [[:w:Kropa]]), politik
* [[:w:Janez Potočnik]] (22. 3. 1958, [[:w:Kropa]]), doktor znanosti, ekonomist, politik, evropski poslanec in komisar
* [[:w:Zmago Šmitek]] (1949, [[:w:Kropa]]), etnolog, kulturni antropolog, doktor znanosti, univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalec
* [[:w:Irma Mihelič]] (4. 10. 1984, [[:w:Kropa]]), operna pevka


(izpis iz [[:w:Seznam osebnosti iz Občine Radovljica|Seznama osebnosti iz Občine Radovljica]]. DAR.)
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdojekdo.]

==Opombe==

{{sklici}}

==Predmeti==
* z Vurnikove hiše odstranjena spominska plošča OF v Radovljici, posvečena aktivistu OF in partizanu Stanetu Bertonclju (1912 Ljubno &amp;ndash; 1966 Radovljica), ki je bil nazadnje v vojni čevljarski delavnici na Brezovici pri Kropi.
* predmeti iz Gorenjskega muzeja v Kranju:
* predmeti iz jeseniškega muzeja:  

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>32q9ecj6lqxfdgpncttdnweo2blrlyh</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85658</id>
      <parentid>85657</parentid>
      <timestamp>2026-08-16T13:33:17Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Rdeči kaplan in pesnik Lojze Žabkar */</comment>
      <origin>85658</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="102642" sha1="80af59kkevze2yd9xrzobir5m3r4inu" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi, v delu!
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta 1901 v pesmi Kovaška kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...

(''Prvi majnik'' 1901)
&lt;/poem&gt;

Pogosto recitirana je njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
Plamen, ki vas ogreva, 
tudi mene obseva; 
vroč sem od njega in svetal, 
kakor bi skupaj z vami koval. 
O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left]]

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt; 

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: ''Skobci nad dolino''. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji: Konrad Eržen 1912-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|}

==Vzporedna partizanska država==

{|
|[[File:Janko Berce, kurir G 12.jpg|thumb|Janko Berce, kurir G 12]]
|[[File:Simon Mihelič, kurir na postaji G 12.jpg|thumb|Simon Mihelič, kurir na postaji G 12]]
|[[File:Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko.jpg|thumb|Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF Kranj Jelovica.jpg|thumb|Okrajni odbor OF Kranj Jelovica]]
|[[File:OF v karavli Svoboda na Pečeh.jpg|thumb|]]
|[[File:OF Gorenjska 1944.jpg|thumb|OF Gorenjska 1944]]
|}

{|
|[[File:Krojaška delavnica v Kroparski gori.jpg|thumb|Krojaška delavnica v Kroparski gori]]
|[[File:Partizanska delavnica na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska krojaška delavnica na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Čevljarska delavnica Mačkovina.jpg|thumb|Čevljarska delavnica Mačkovina]]
|}

{|
|[[File:Partizanska ambulanta na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska ambulanta na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Gospodarska komisija kranjskega okrožja.jpg|thumb|Gospodarska komisija kranjskega okrožja]]
|}

{|
|[[File:Borke Prešernove brigade.jpg|thumb|Borke Prešernove brigade]]
|[[File:Štab Gorenjskega vojnega področja 1945.jpg|thumb|Štab Gorenjskega vojnega področja 1945]]
|[[File:Štab Gorenjskega odreda maj 1943.jpg|thumb|Štab Gorenjskega odreda maj 1943]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF na Pečeh.jpg|thumb|Okrajni odbor OF na Pečeh]]
|[[File:Gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Štab komande mesta Kranj.jpg|thumb|Štab komande mesta Kranj]]
|}

{|
|[[File:Okrajna gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Okrajna gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Rajonski odbor OF Jelovica.jpg|thumb|Rajonski odbor OF Jelovica]]
|[[File:Prvi dnevi osvoboditve.jpg|thumb|Prvi dnevi osvoboditve]]
|}

{|
|[[File:Delavci Oberkranja mislite na Kroppo.jpg|thumb|Delavci Oberkranja mislite na Kroppo]]
|[[File:Prevoz hrane partizanom nad Kropo.jpg|thumb|Prevoz hrane partizanom nad Kropo]]
|[[File:Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944.jpg|thumb|Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944]]
|}

{|
|[[File:Smučarske tekme v Cerknem 1945.jpg|thumb|Smučarske tekme v Cerknem 1945]]
|[[File:Kropa 1943.jpg|thumb|Kropa 1943]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bila izvršena takoj blizu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

Saša Florjančič: Zapisi Justina Ažmana iz Krope, št. 29 363 v koncentracijskem taborišču Dachau

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz). &lt;/blockquote&gt;&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|350 px|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar 02.jpg|thumb|200 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar]]
|}

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar 03.jpg|thumb|150 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Dnevniki Lojzeta Jožeta Žabkarja.jpg|thumb|Delček Žabkarjevih dnevnikov v uredništvu Boža Flajšmana]]
|[[File:Lojze Žabkar, Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983.jpg|thumb|Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparkih pesmi Železna vezenina 1982.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982]]
|}

Jože Žabkar se je rodil 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki gozdnemu čuvaju Alojzu in Mariji. V letih 1923–31 je hodil v klasično gimnazijo v Ljubljani in po maturi stopil v križniški red. Po noviciatu 1931–2 na Dunaju je med letoma 1932 in 1934 na jezuitski univerzi v Innsbrucku študiral teologijo in filozofijo, 1934–37 pa v Ljubljani teologijo. 1937/38 je bil kaplan v Metliki, 1938 je služil vojaščino, 1938–1941 je bil ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani, 1941–1943 kaplan in do 1969 župnik v Črnomlju. Ker so njegovi dijaki med prvimi odšli v partizane, se ga je prijel vzdevek »rdeči kaplan«. Nazadnje, do smrti 1983, je bil župnik v Kropi, kamor ga je nadškof Pogačnik prestavil kljub množičnemu nasprotovanju črnomaljskih vernikov. Zelo se je priljubil tudi faranom v Kropi.

Kot krščanski socialist je objavljal v ''Delavski pravici'' in njeni prilogi ''Polet''. Takoj v začetku okupacije se je vključil v OF. V Črnomlju in okolici je pomagal organizirati partizansko šolstvo in februarja 1944 ustanoviti versko komisijo pri SNOS. Uporniški Žabkar je bil med vojno kritičen do nepotrebnega partizanskega nasilja nad nasprotniki, po vojni pa je bil v konfliktu z nadrejenimi cerkvenimi oblastniki. Po osvoboditvi je bil leta 1949 soustanovitelj in član duhovniškega Ciril-metodijskega društva. Predaval je ob 400-letnici slovenske knjige (''Organizacijski vestnik CMD'' 1951), v KMD 1984 je pisal o cerkvi med NOB na osvobojenem ozemlju, objavljal je tudi v ''Družini'', ''Novi poti'' idr. Prejel je visoki državni priznanji: 1959 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. 2020 mu je belokranjsko muzejsko društvo v Črnomlju odkrilo spominsko ploščo; cerkev je postavitev plošče ovirala.

Pesmi in kratko prozo je pisal in objavljal že v gimnazijskem glasilu, pred vojno v ''Domu in svetu'', ''Kresu'', ''Mladiki'', ''Naši zvezdi'', ''Rasti'', ''Vigredi'', po vojni v ''Novi poti'', ''Glasniku Slovenskega duhovniškega društva'' idr. Čeprav je imel že pred vojno pripravljeni zbirki pesmi ''Metlika, mesto ob Kolpi'' (1937) in ''Dnevi na jugu'' (1938), je samostojno zbirko objavil šele 1981. Naslovil jo je ''Brevir moj v travi'' (spremna beseda Boris Paternu; ocene D. Voglar, ''Borec'' 1982, 411–2; M. Košir, ''Dnevnik'' 1981, št. 349; M. Novak, ''Delo'' 1981, št. 297; ista, ib. 1983, št. 43; T. Bohinc, ''Glasnik Slovenskega duhovniškega društva'' 1982, 33–4; B. Štih, ''Dnevnik'' 1982, št. 42). Zanjo je prejel 1983 Kajuhovo nagrado. Zbirka je izbor Žabkarjeve partizanske in domovinske poezije, ki je zrasla iz osebnih doživetij v Beli krajini in na Dolenjskem. Žabkar je v njej iskreno veren in poln zaupanja v pravičnost življenja in plemenitost preprostih ljudi. Pripravljal je nadaljevanje partizanski pesmi pod naslovom ''Zbudil bom jutranjo zarjo''.

V rokopisu je ostala tudi pesniška zbirka ''Železna vezenina'' s 70 kroparskimi pesmimi, ki jo je, vse se tako zdi, načrtoval za svojo sedemdesetletnico in jo popravljal še nadaljnja tri leta, dokler ga ni 23. junija 1983 v Ljubljani prehitela smrt.

&lt;!-- '''Viri za geslo Franceta Pibernika v SBL''': J. Grgič, ''Delo'' 1983, št. 149 (s sliko); M. Gregorčič, ''Večer'' 1983, št. 57 (s sliko); B. Kocjan, ''Družina'' 1983, št. 30; J. Gregorič, KMD 1984, 122–3 (s sliko); intervju v ''Glasu'' 1980, št. 33/4 (D. Sedej). --&gt;

'''Na Jelovici 1970'''

&lt;poem&gt;
Tu padla dva sta borca,
prav na tej škrbini
dala na oltar 
življenji mladi domovini.

Avgusta petega,
v letu prvem vstaje
Cankarja brigada
tu se je rodila.
Svobode kal
v gozdovih teh
v strahotnih dneh je vzklila.

Modrina encijana me zastira,
požira pot me skalnata,
volčje črešnje
teloha belino nasledile,
sesajo me naročja bukovih gozdov,
z Vodic me pelje pot domov.

Križ lesen in Križani na njem,
Bog vedi, kdaj se je podrl:
nema priča na križpotju,
zadet od krogle 
partizan je tu umrl.

Vodice, 20. maja 1970.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;


'''Karabinko mi na grob denite'''
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

'''Na Bistrici 1942'''

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|[[File:Kristina Šuler 02.jpg|thumb|Kristina Šuler, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler s hčerko Kristo.jpg|thumb|Kristina Šuler s hčerko Kristo]]
|[[File:Kristina Šuler 1914.jpg|thumb|Kristina Šuler 1914]]
|[[File:Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi.jpg|thumb|Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

===Osebnosti iz Krope===

* [[:w:Janez Krstnik Potočnik]] (15. 6. 1749, [[:w:Kropa]] - 9. 2. 1834, [[:w:Ljubljana]]), slikar in restavrator
* [[:w:Jožef Potočnik]] (1753, [[:w:Kropa]] - 1808), pravnik, cesarski dvorni svetnik
* [[:w:Simon Ignac Pesjak]] (29. 7. 1778, [[:w:Kropa]] - 24. 9. 1857, [[:w:Ljubljana]]), trgovec
* [[:w:Valentin Klinar]] (1840, [[:w:Kropa]] - 23. 12. 1902, [[:w:Kropa]]), trgovec, soustanovitelj in načelnik žebljarske zadruge
* [[:w:Danijel Pogačnik]] (1834, [[:w:Kropa]] - 1910), ilirski pesnik
* [[:w:Janez Šolar]] (27. 8. 1827, [[:w:Kropa]] - 22. 2. 1882, [[:w:Zadar]]), duhovnik, jezikoslovec, profesor in šolski nadzornik
* [[:w:Jurij Varl]] (23. 4. 1827, [[:w:Kropa]] - 5. 3. 1874, [[:w:Velesovo]]), pesnik, duhovnik in pripovednik
* [[:w:Ivan Zupan]] (9. 12. 1857, [[:w:Kropa]] - 4. 7. 1900, [[:w:Kamna Gorica]]), skladatelj in orglar
* [[:w:Jožef Zupan]] (12. 3. 1811, [[:w:Kropa]] - 29. 8. 1866, [[:w:Kropa]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Simon Zupan]] (24. 10. 1844, [[:w:Kropa]] - 20. 10. 1925, [[:w:Ljubljana]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Rok Gašperšič]] (9. 8. 1941, [[:w:Kropa]]), direktor, lovec, pisec domoznanskih del
* [[:w:Justin Ažman]] (25. 3. 1910, [[:w:Trst]] - 1991, [[:w:Kropa]]), politični in kulturni delavec
* [[:w:Joža Bertoncelj]] (1901, [[:w:Kropa]] - 1976), umetnostni kovač in literat
* [[:w:Anton Dermota]] (4. 6. 1910, [[:w:Kropa]] - 22. 6. 1989, [[:w:Dunaj]]), tenorist, operni pevec, koncertni pevec in pedagog
* [[:w:Gašper Dermota]] (1917, [[:w:Kropa]] - 1969), operni pevec
* [[:w:Leopold Dermota]] (1912, [[:w:Kropa]] - 1992), operni pevec
* [[:w:Lovrenc Dermota]] (1938, [[:w:Kropa]]), direktor Mariborskih lekarn
* [[:w:Rudi Finžgar]] (7. 5. 1920, [[:w:Podnart]] - 9. 7. 1995, [[:w:Kropa]]), smučarski skakalec in podjetnik
* [[:w:Boštjan Gašperšič]] (1938, [[:w:Kropa]] - 1938), arhitekt, glasbenik in risar
* [[:w:Branko Gašperšič]] (11. 1. 1935, [[:w:Kropa]] - 5. 7. 2006, [[:w:Jesenice]]), doktor znanosti, univerzitetni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, dekan
* [[:w:Janez Gašperšič]] (4. 12. 1934, [[:w:Kropa]] - 27. 3. 2009, [[:w:Radovljica]]), graver in cizeler
* [[:w:Jože Gašperšič]] (14. 3. 1896, [[:w:Kropa]] - 7. 12. 1964, [[:w:Kropa]]), gospodarstvenik, glasbenik in zgodovinar
* [[:w:Marjan Gašperšič]] (15. 8. 1929, [[:w:Kropa]] - 16. 12. 2015, [[:w:Ljubljana]]), arhitekt in industrijski oblikovalec
* [[:w:Zlata Obnjanovič Gašperšič]] (17. 3. 1931, [[:w:Kropa]]), glasbenica in sopranistka
* [[:w:Damjan Hafner]] ([[:w:Kropa]] - 2014 [[:w:Kropa]]), direktor
* [[:w:Luka Hafner]] (1859, [[:w:Kropa]] - 1935, [[:w:Kropa]]), fužinar, kovaški podjetnik, župan in soustanovitelj žebljarske zadruge
* [[:w:Adam Kržišnik]] (1936, [[:w:Kropa]]), umetnostni kovač
* [[:w:Kamilo Legat]] (17. 9. 1935, [[:w:Kropa]] - 1995), akademski slikar in likovni pedagog
* [[:w:Dušan Petrač]] (28. 1. 1932, [[:w:Kropa]]), fizik
* [[:w:Matija Pirc]] (21. 3. 1875, [[:w:Kropa]] - 24. 2. 1927, [[:w:Maribor]]), profesor, zgodovinar, geograf
* [[:w:Anton Šilar]] (28. 1. 1936, [[:w:Kropa]] - 2015, [[:w:Nova Gorica]]), dramski in filmski igralec
* [[:w:Kristina Šuler]] (17. 7. 1866, [[:w:Kropa]] - 25. 12. 1959, [[:w:Ljubljana]]), pesnica
* [[:w:Artur Vidic]] (1922, [[:w:Kropa]] - 16. 3. 2006, [[:w:New York]]), doktor znanosti, sociolog, univerzitetni profesor na New School for Social Research, New York
* [[:w:Peter Žmitek]] (28. 6. 1874, [[:w:Kropa]] - 27. 12. 1935, [[:w:Ljubljana]]), akademski slikar
* [[:w:Dominik Gašperšič]] (19. 2. 1940, [[:w:Kropa]]), univerzitetni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, stomatolog
* [[:w:Egidij Gašperšič]] (1. 9. 1936, [[:w:Kropa]]), pevski pedagog, skladatelj in zborovodja
* [[:w:Alojz Potočnik]] (11. 6. 1951, [[:w:Kropa]]), politik
* [[:w:Janez Potočnik]] (22. 3. 1958, [[:w:Kropa]]), doktor znanosti, ekonomist, politik, evropski poslanec in komisar
* [[:w:Zmago Šmitek]] (1949, [[:w:Kropa]]), etnolog, kulturni antropolog, doktor znanosti, univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalec
* [[:w:Irma Mihelič]] (4. 10. 1984, [[:w:Kropa]]), operna pevka


(izpis iz [[:w:Seznam osebnosti iz Občine Radovljica|Seznama osebnosti iz Občine Radovljica]]. DAR.)
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdojekdo.]

==Opombe==

{{sklici}}

==Predmeti==
* z Vurnikove hiše odstranjena spominska plošča OF v Radovljici, posvečena aktivistu OF in partizanu Stanetu Bertonclju (1912 Ljubno &amp;ndash; 1966 Radovljica), ki je bil nazadnje v vojni čevljarski delavnici na Brezovici pri Kropi.
* predmeti iz Gorenjskega muzeja v Kranju:
* predmeti iz jeseniškega muzeja:  

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>80af59kkevze2yd9xrzobir5m3r4inu</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85661</id>
      <parentid>85658</parentid>
      <timestamp>2026-08-16T14:36:41Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Rdeči kaplan in pesnik Lojze Žabkar */</comment>
      <origin>85661</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="103270" sha1="oos48pbids9fqao3wqnpn3yaxxbu628" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi, v delu!
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta 1901 v pesmi Kovaška kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...

(''Prvi majnik'' 1901)
&lt;/poem&gt;

Pogosto recitirana je njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
Plamen, ki vas ogreva, 
tudi mene obseva; 
vroč sem od njega in svetal, 
kakor bi skupaj z vami koval. 
O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left]]

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt; 

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: ''Skobci nad dolino''. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji: Konrad Eržen 1912-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|}

==Vzporedna partizanska država==

{|
|[[File:Janko Berce, kurir G 12.jpg|thumb|Janko Berce, kurir G 12]]
|[[File:Simon Mihelič, kurir na postaji G 12.jpg|thumb|Simon Mihelič, kurir na postaji G 12]]
|[[File:Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko.jpg|thumb|Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF Kranj Jelovica.jpg|thumb|Okrajni odbor OF Kranj Jelovica]]
|[[File:OF v karavli Svoboda na Pečeh.jpg|thumb|]]
|[[File:OF Gorenjska 1944.jpg|thumb|OF Gorenjska 1944]]
|}

{|
|[[File:Krojaška delavnica v Kroparski gori.jpg|thumb|Krojaška delavnica v Kroparski gori]]
|[[File:Partizanska delavnica na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska krojaška delavnica na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Čevljarska delavnica Mačkovina.jpg|thumb|Čevljarska delavnica Mačkovina]]
|}

{|
|[[File:Partizanska ambulanta na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska ambulanta na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Gospodarska komisija kranjskega okrožja.jpg|thumb|Gospodarska komisija kranjskega okrožja]]
|}

{|
|[[File:Borke Prešernove brigade.jpg|thumb|Borke Prešernove brigade]]
|[[File:Štab Gorenjskega vojnega področja 1945.jpg|thumb|Štab Gorenjskega vojnega področja 1945]]
|[[File:Štab Gorenjskega odreda maj 1943.jpg|thumb|Štab Gorenjskega odreda maj 1943]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF na Pečeh.jpg|thumb|Okrajni odbor OF na Pečeh]]
|[[File:Gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Štab komande mesta Kranj.jpg|thumb|Štab komande mesta Kranj]]
|}

{|
|[[File:Okrajna gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Okrajna gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Rajonski odbor OF Jelovica.jpg|thumb|Rajonski odbor OF Jelovica]]
|[[File:Prvi dnevi osvoboditve.jpg|thumb|Prvi dnevi osvoboditve]]
|}

{|
|[[File:Delavci Oberkranja mislite na Kroppo.jpg|thumb|Delavci Oberkranja mislite na Kroppo]]
|[[File:Prevoz hrane partizanom nad Kropo.jpg|thumb|Prevoz hrane partizanom nad Kropo]]
|[[File:Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944.jpg|thumb|Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944]]
|}

{|
|[[File:Smučarske tekme v Cerknem 1945.jpg|thumb|Smučarske tekme v Cerknem 1945]]
|[[File:Kropa 1943.jpg|thumb|Kropa 1943]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bila izvršena takoj blizu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

Saša Florjančič: Zapisi Justina Ažmana iz Krope, št. 29 363 v koncentracijskem taborišču Dachau

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz). &lt;/blockquote&gt;&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|350 px|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar 02.jpg|thumb|200 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar]]
|}

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar 03.jpg|thumb|150 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Dnevniki Lojzeta Jožeta Žabkarja.jpg|thumb|Delček Žabkarjevih dnevnikov v uredništvu Boža Flajšmana]]
|[[File:Lojze Žabkar, Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983.jpg|thumb|Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparkih pesmi Železna vezenina 1982.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982]]
|}

Jože Žabkar se je rodil 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki gozdnemu čuvaju Alojzu in Mariji. V letih 1923–31 je hodil v klasično gimnazijo v Ljubljani in po maturi stopil v križniški red. Po noviciatu 1931–2 na Dunaju je med letoma 1932 in 1934 na jezuitski univerzi v Innsbrucku študiral teologijo in filozofijo, 1934–37 pa v Ljubljani teologijo. 1937/38 je bil kaplan v Metliki, 1938 je služil vojaščino, 1938–1941 je bil ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani, 1941–1943 kaplan in do 1969 župnik v Črnomlju. Ker so njegovi dijaki med prvimi odšli v partizane, se ga je prijel vzdevek »rdeči kaplan«. Nazadnje, do smrti 1983, je bil župnik v Kropi, kamor ga je nadškof Pogačnik prestavil kljub množičnemu nasprotovanju črnomaljskih vernikov. Zelo se je priljubil tudi faranom v Kropi.

Kot krščanski socialist je objavljal v ''Delavski pravici'' in njeni prilogi ''Polet''. Takoj v začetku okupacije se je vključil v OF. V Črnomlju in okolici je pomagal organizirati partizansko šolstvo in februarja 1944 ustanoviti versko komisijo pri SNOS. Uporniški Žabkar je bil med vojno kritičen do nepotrebnega partizanskega nasilja nad nasprotniki, po vojni pa je bil v konfliktu z nadrejenimi cerkvenimi oblastniki. Po osvoboditvi je bil leta 1949 soustanovitelj in član duhovniškega Ciril-metodijskega društva. Predaval je ob 400-letnici slovenske knjige (''Organizacijski vestnik CMD'' 1951), v KMD 1984 je pisal o cerkvi med NOB na osvobojenem ozemlju, objavljal je tudi v ''Družini'', ''Novi poti'' idr. Prejel je visoki državni priznanji: 1959 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. 2020 mu je belokranjsko muzejsko društvo v Črnomlju odkrilo spominsko ploščo; cerkev je postavitev plošče ovirala.

Pesmi in kratko prozo je pisal in objavljal že v gimnazijskem glasilu, pred vojno v ''Domu in svetu'', ''Kresu'', ''Mladiki'', ''Naši zvezdi'', ''Rasti'', ''Vigredi'', po vojni v ''Novi poti'', ''Glasniku Slovenskega duhovniškega društva'' idr. Čeprav je imel že pred vojno pripravljeni zbirki pesmi ''Metlika, mesto ob Kolpi'' (1937) in ''Dnevi na jugu'' (1938), je samostojno zbirko objavil šele 1981. Naslovil jo je ''Brevir moj v travi'' (spremna beseda Boris Paternu; ocene D. Voglar, ''Borec'' 1982, 411–2; M. Košir, ''Dnevnik'' 1981, št. 349; M. Novak, ''Delo'' 1981, št. 297; ista, ib. 1983, št. 43; T. Bohinc, ''Glasnik Slovenskega duhovniškega društva'' 1982, 33–4; B. Štih, ''Dnevnik'' 1982, št. 42). Zanjo je prejel 1983 Kajuhovo nagrado. Zbirka je izbor Žabkarjeve partizanske in domovinske poezije, ki je zrasla iz osebnih doživetij v Beli krajini in na Dolenjskem. Žabkar je v njej iskreno veren in poln zaupanja v pravičnost življenja in plemenitost preprostih ljudi. Pripravljal je nadaljevanje partizanski pesmi pod naslovom ''Zbudil bom jutranjo zarjo''.

V rokopisu je ostala tudi pesniška zbirka ''Železna vezenina'' s 70 kroparskimi pesmimi, ki jo je, vse se tako zdi, načrtoval za svojo sedemdesetletnico in jo popravljal še nadaljnja tri leta, dokler ga ni 23. junija 1983 v Ljubljani prehitela smrt.

&lt;!-- '''Viri za geslo Franceta Pibernika v SBL''': J. Grgič, ''Delo'' 1983, št. 149 (s sliko); M. Gregorčič, ''Večer'' 1983, št. 57 (s sliko); B. Kocjan, ''Družina'' 1983, št. 30; J. Gregorič, KMD 1984, 122–3 (s sliko); intervju v ''Glasu'' 1980, št. 33/4 (D. Sedej). --&gt;

'''Na Jelovici 1970'''

&lt;poem&gt;
Tu padla dva sta borca,
prav na tej škrbini
dala na oltar 
življenji mladi domovini.

Avgusta petega,
v letu prvem vstaje
Cankarja brigada
tu se je rodila.
Svobode kal
v gozdovih teh
v strahotnih dneh je vzklila.

Modrina encijana me zastira,
požira pot me skalnata,
volčje črešnje
teloha belino nasledile,
sesajo me naročja bukovih gozdov,
z Vodic me pelje pot domov.

Križ lesen in Križani na njem,
Bog vedi, kdaj se je podrl:
nema priča na križpotju,
zadet od krogle 
partizan je tu umrl.

Vodice, 20. maja 1970.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;


'''Karabinko mi na grob denite'''
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

'''Na Bistrici 1942'''

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

* Božidar Flajšman: [https://www.youtube.com/watch?v=yJvNkjWyqfk Pestro življenje duhovnika, pesnika in kronista Lojzeta Jožeta Žabkarja in njegov izgon iz Črnomlja.] Središče za  javno zgodovino FF UL 14. 6. 2023. Youtube.
* [https://radio-odeon.com/novice/v-crnomlju-o-pestrem-zivljenju-lojzeta-zabkarja/ V Črnomlju o pestrem življenju Lojzeta Žabkarja.] Radio Odeon 15. 6. 2023.
* Božidar Flajšman: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-V8CLPSD9 Dnevi na jugu, 1937-1938: slovenski duhovnik in pesnik na služenju vojaškega roka v Srbiji, za časa Kraljevine Jugoslavije.] ''Retrospektive'' 22/1 (2023).

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|[[File:Kristina Šuler 02.jpg|thumb|Kristina Šuler, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler s hčerko Kristo.jpg|thumb|Kristina Šuler s hčerko Kristo]]
|[[File:Kristina Šuler 1914.jpg|thumb|Kristina Šuler 1914]]
|[[File:Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi.jpg|thumb|Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

===Osebnosti iz Krope===

* [[:w:Janez Krstnik Potočnik]] (15. 6. 1749, [[:w:Kropa]] - 9. 2. 1834, [[:w:Ljubljana]]), slikar in restavrator
* [[:w:Jožef Potočnik]] (1753, [[:w:Kropa]] - 1808), pravnik, cesarski dvorni svetnik
* [[:w:Simon Ignac Pesjak]] (29. 7. 1778, [[:w:Kropa]] - 24. 9. 1857, [[:w:Ljubljana]]), trgovec
* [[:w:Valentin Klinar]] (1840, [[:w:Kropa]] - 23. 12. 1902, [[:w:Kropa]]), trgovec, soustanovitelj in načelnik žebljarske zadruge
* [[:w:Danijel Pogačnik]] (1834, [[:w:Kropa]] - 1910), ilirski pesnik
* [[:w:Janez Šolar]] (27. 8. 1827, [[:w:Kropa]] - 22. 2. 1882, [[:w:Zadar]]), duhovnik, jezikoslovec, profesor in šolski nadzornik
* [[:w:Jurij Varl]] (23. 4. 1827, [[:w:Kropa]] - 5. 3. 1874, [[:w:Velesovo]]), pesnik, duhovnik in pripovednik
* [[:w:Ivan Zupan]] (9. 12. 1857, [[:w:Kropa]] - 4. 7. 1900, [[:w:Kamna Gorica]]), skladatelj in orglar
* [[:w:Jožef Zupan]] (12. 3. 1811, [[:w:Kropa]] - 29. 8. 1866, [[:w:Kropa]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Simon Zupan]] (24. 10. 1844, [[:w:Kropa]] - 20. 10. 1925, [[:w:Ljubljana]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Rok Gašperšič]] (9. 8. 1941, [[:w:Kropa]]), direktor, lovec, pisec domoznanskih del
* [[:w:Justin Ažman]] (25. 3. 1910, [[:w:Trst]] - 1991, [[:w:Kropa]]), politični in kulturni delavec
* [[:w:Joža Bertoncelj]] (1901, [[:w:Kropa]] - 1976), umetnostni kovač in literat
* [[:w:Anton Dermota]] (4. 6. 1910, [[:w:Kropa]] - 22. 6. 1989, [[:w:Dunaj]]), tenorist, operni pevec, koncertni pevec in pedagog
* [[:w:Gašper Dermota]] (1917, [[:w:Kropa]] - 1969), operni pevec
* [[:w:Leopold Dermota]] (1912, [[:w:Kropa]] - 1992), operni pevec
* [[:w:Lovrenc Dermota]] (1938, [[:w:Kropa]]), direktor Mariborskih lekarn
* [[:w:Rudi Finžgar]] (7. 5. 1920, [[:w:Podnart]] - 9. 7. 1995, [[:w:Kropa]]), smučarski skakalec in podjetnik
* [[:w:Boštjan Gašperšič]] (1938, [[:w:Kropa]] - 1938), arhitekt, glasbenik in risar
* [[:w:Branko Gašperšič]] (11. 1. 1935, [[:w:Kropa]] - 5. 7. 2006, [[:w:Jesenice]]), doktor znanosti, univerzitetni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, dekan
* [[:w:Janez Gašperšič]] (4. 12. 1934, [[:w:Kropa]] - 27. 3. 2009, [[:w:Radovljica]]), graver in cizeler
* [[:w:Jože Gašperšič]] (14. 3. 1896, [[:w:Kropa]] - 7. 12. 1964, [[:w:Kropa]]), gospodarstvenik, glasbenik in zgodovinar
* [[:w:Marjan Gašperšič]] (15. 8. 1929, [[:w:Kropa]] - 16. 12. 2015, [[:w:Ljubljana]]), arhitekt in industrijski oblikovalec
* [[:w:Zlata Obnjanovič Gašperšič]] (17. 3. 1931, [[:w:Kropa]]), glasbenica in sopranistka
* [[:w:Damjan Hafner]] ([[:w:Kropa]] - 2014 [[:w:Kropa]]), direktor
* [[:w:Luka Hafner]] (1859, [[:w:Kropa]] - 1935, [[:w:Kropa]]), fužinar, kovaški podjetnik, župan in soustanovitelj žebljarske zadruge
* [[:w:Adam Kržišnik]] (1936, [[:w:Kropa]]), umetnostni kovač
* [[:w:Kamilo Legat]] (17. 9. 1935, [[:w:Kropa]] - 1995), akademski slikar in likovni pedagog
* [[:w:Dušan Petrač]] (28. 1. 1932, [[:w:Kropa]]), fizik
* [[:w:Matija Pirc]] (21. 3. 1875, [[:w:Kropa]] - 24. 2. 1927, [[:w:Maribor]]), profesor, zgodovinar, geograf
* [[:w:Anton Šilar]] (28. 1. 1936, [[:w:Kropa]] - 2015, [[:w:Nova Gorica]]), dramski in filmski igralec
* [[:w:Kristina Šuler]] (17. 7. 1866, [[:w:Kropa]] - 25. 12. 1959, [[:w:Ljubljana]]), pesnica
* [[:w:Artur Vidic]] (1922, [[:w:Kropa]] - 16. 3. 2006, [[:w:New York]]), doktor znanosti, sociolog, univerzitetni profesor na New School for Social Research, New York
* [[:w:Peter Žmitek]] (28. 6. 1874, [[:w:Kropa]] - 27. 12. 1935, [[:w:Ljubljana]]), akademski slikar
* [[:w:Dominik Gašperšič]] (19. 2. 1940, [[:w:Kropa]]), univerzitetni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, stomatolog
* [[:w:Egidij Gašperšič]] (1. 9. 1936, [[:w:Kropa]]), pevski pedagog, skladatelj in zborovodja
* [[:w:Alojz Potočnik]] (11. 6. 1951, [[:w:Kropa]]), politik
* [[:w:Janez Potočnik]] (22. 3. 1958, [[:w:Kropa]]), doktor znanosti, ekonomist, politik, evropski poslanec in komisar
* [[:w:Zmago Šmitek]] (1949, [[:w:Kropa]]), etnolog, kulturni antropolog, doktor znanosti, univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalec
* [[:w:Irma Mihelič]] (4. 10. 1984, [[:w:Kropa]]), operna pevka


(izpis iz [[:w:Seznam osebnosti iz Občine Radovljica|Seznama osebnosti iz Občine Radovljica]]. DAR.)
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdojekdo.]

==Opombe==

{{sklici}}

==Predmeti==
* z Vurnikove hiše odstranjena spominska plošča OF v Radovljici, posvečena aktivistu OF in partizanu Stanetu Bertonclju (1912 Ljubno &amp;ndash; 1966 Radovljica), ki je bil nazadnje v vojni čevljarski delavnici na Brezovici pri Kropi.
* predmeti iz Gorenjskega muzeja v Kranju:
* predmeti iz jeseniškega muzeja:  

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>oos48pbids9fqao3wqnpn3yaxxbu628</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85662</id>
      <parentid>85661</parentid>
      <timestamp>2026-08-16T15:21:06Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Kontributor 2K</username>
        <id>4747</id>
      </contributor>
      <minor />
      <comment>([[c:GR|GR]]) [[c:COM:FR|File renamed]]: [[File:Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparkih pesmi Železna vezenina 1982.jpg]] → [[File:Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982.jpg]] [[c:COM:FR#FR1|Criterion 1]] (original uploader’s request) · typo</comment>
      <origin>85662</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="103271" sha1="p3swdu4invsk3fqs4xd4tlwxskzi79k" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi, v delu!
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta 1901 v pesmi Kovaška kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...

(''Prvi majnik'' 1901)
&lt;/poem&gt;

Pogosto recitirana je njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
Plamen, ki vas ogreva, 
tudi mene obseva; 
vroč sem od njega in svetal, 
kakor bi skupaj z vami koval. 
O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left]]

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt; 

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: ''Skobci nad dolino''. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji: Konrad Eržen 1912-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|}

==Vzporedna partizanska država==

{|
|[[File:Janko Berce, kurir G 12.jpg|thumb|Janko Berce, kurir G 12]]
|[[File:Simon Mihelič, kurir na postaji G 12.jpg|thumb|Simon Mihelič, kurir na postaji G 12]]
|[[File:Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko.jpg|thumb|Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF Kranj Jelovica.jpg|thumb|Okrajni odbor OF Kranj Jelovica]]
|[[File:OF v karavli Svoboda na Pečeh.jpg|thumb|]]
|[[File:OF Gorenjska 1944.jpg|thumb|OF Gorenjska 1944]]
|}

{|
|[[File:Krojaška delavnica v Kroparski gori.jpg|thumb|Krojaška delavnica v Kroparski gori]]
|[[File:Partizanska delavnica na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska krojaška delavnica na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Čevljarska delavnica Mačkovina.jpg|thumb|Čevljarska delavnica Mačkovina]]
|}

{|
|[[File:Partizanska ambulanta na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska ambulanta na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Gospodarska komisija kranjskega okrožja.jpg|thumb|Gospodarska komisija kranjskega okrožja]]
|}

{|
|[[File:Borke Prešernove brigade.jpg|thumb|Borke Prešernove brigade]]
|[[File:Štab Gorenjskega vojnega področja 1945.jpg|thumb|Štab Gorenjskega vojnega področja 1945]]
|[[File:Štab Gorenjskega odreda maj 1943.jpg|thumb|Štab Gorenjskega odreda maj 1943]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF na Pečeh.jpg|thumb|Okrajni odbor OF na Pečeh]]
|[[File:Gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Štab komande mesta Kranj.jpg|thumb|Štab komande mesta Kranj]]
|}

{|
|[[File:Okrajna gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Okrajna gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Rajonski odbor OF Jelovica.jpg|thumb|Rajonski odbor OF Jelovica]]
|[[File:Prvi dnevi osvoboditve.jpg|thumb|Prvi dnevi osvoboditve]]
|}

{|
|[[File:Delavci Oberkranja mislite na Kroppo.jpg|thumb|Delavci Oberkranja mislite na Kroppo]]
|[[File:Prevoz hrane partizanom nad Kropo.jpg|thumb|Prevoz hrane partizanom nad Kropo]]
|[[File:Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944.jpg|thumb|Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944]]
|}

{|
|[[File:Smučarske tekme v Cerknem 1945.jpg|thumb|Smučarske tekme v Cerknem 1945]]
|[[File:Kropa 1943.jpg|thumb|Kropa 1943]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bila izvršena takoj blizu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

Saša Florjančič: Zapisi Justina Ažmana iz Krope, št. 29 363 v koncentracijskem taborišču Dachau

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz). &lt;/blockquote&gt;&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|350 px|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar 02.jpg|thumb|200 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar]]
|}

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar 03.jpg|thumb|150 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Dnevniki Lojzeta Jožeta Žabkarja.jpg|thumb|Delček Žabkarjevih dnevnikov v uredništvu Boža Flajšmana]]
|[[File:Lojze Žabkar, Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983.jpg|thumb|Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982]]
|}

Jože Žabkar se je rodil 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki gozdnemu čuvaju Alojzu in Mariji. V letih 1923–31 je hodil v klasično gimnazijo v Ljubljani in po maturi stopil v križniški red. Po noviciatu 1931–2 na Dunaju je med letoma 1932 in 1934 na jezuitski univerzi v Innsbrucku študiral teologijo in filozofijo, 1934–37 pa v Ljubljani teologijo. 1937/38 je bil kaplan v Metliki, 1938 je služil vojaščino, 1938–1941 je bil ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani, 1941–1943 kaplan in do 1969 župnik v Črnomlju. Ker so njegovi dijaki med prvimi odšli v partizane, se ga je prijel vzdevek »rdeči kaplan«. Nazadnje, do smrti 1983, je bil župnik v Kropi, kamor ga je nadškof Pogačnik prestavil kljub množičnemu nasprotovanju črnomaljskih vernikov. Zelo se je priljubil tudi faranom v Kropi.

Kot krščanski socialist je objavljal v ''Delavski pravici'' in njeni prilogi ''Polet''. Takoj v začetku okupacije se je vključil v OF. V Črnomlju in okolici je pomagal organizirati partizansko šolstvo in februarja 1944 ustanoviti versko komisijo pri SNOS. Uporniški Žabkar je bil med vojno kritičen do nepotrebnega partizanskega nasilja nad nasprotniki, po vojni pa je bil v konfliktu z nadrejenimi cerkvenimi oblastniki. Po osvoboditvi je bil leta 1949 soustanovitelj in član duhovniškega Ciril-metodijskega društva. Predaval je ob 400-letnici slovenske knjige (''Organizacijski vestnik CMD'' 1951), v KMD 1984 je pisal o cerkvi med NOB na osvobojenem ozemlju, objavljal je tudi v ''Družini'', ''Novi poti'' idr. Prejel je visoki državni priznanji: 1959 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. 2020 mu je belokranjsko muzejsko društvo v Črnomlju odkrilo spominsko ploščo; cerkev je postavitev plošče ovirala.

Pesmi in kratko prozo je pisal in objavljal že v gimnazijskem glasilu, pred vojno v ''Domu in svetu'', ''Kresu'', ''Mladiki'', ''Naši zvezdi'', ''Rasti'', ''Vigredi'', po vojni v ''Novi poti'', ''Glasniku Slovenskega duhovniškega društva'' idr. Čeprav je imel že pred vojno pripravljeni zbirki pesmi ''Metlika, mesto ob Kolpi'' (1937) in ''Dnevi na jugu'' (1938), je samostojno zbirko objavil šele 1981. Naslovil jo je ''Brevir moj v travi'' (spremna beseda Boris Paternu; ocene D. Voglar, ''Borec'' 1982, 411–2; M. Košir, ''Dnevnik'' 1981, št. 349; M. Novak, ''Delo'' 1981, št. 297; ista, ib. 1983, št. 43; T. Bohinc, ''Glasnik Slovenskega duhovniškega društva'' 1982, 33–4; B. Štih, ''Dnevnik'' 1982, št. 42). Zanjo je prejel 1983 Kajuhovo nagrado. Zbirka je izbor Žabkarjeve partizanske in domovinske poezije, ki je zrasla iz osebnih doživetij v Beli krajini in na Dolenjskem. Žabkar je v njej iskreno veren in poln zaupanja v pravičnost življenja in plemenitost preprostih ljudi. Pripravljal je nadaljevanje partizanski pesmi pod naslovom ''Zbudil bom jutranjo zarjo''.

V rokopisu je ostala tudi pesniška zbirka ''Železna vezenina'' s 70 kroparskimi pesmimi, ki jo je, vse se tako zdi, načrtoval za svojo sedemdesetletnico in jo popravljal še nadaljnja tri leta, dokler ga ni 23. junija 1983 v Ljubljani prehitela smrt.

&lt;!-- '''Viri za geslo Franceta Pibernika v SBL''': J. Grgič, ''Delo'' 1983, št. 149 (s sliko); M. Gregorčič, ''Večer'' 1983, št. 57 (s sliko); B. Kocjan, ''Družina'' 1983, št. 30; J. Gregorič, KMD 1984, 122–3 (s sliko); intervju v ''Glasu'' 1980, št. 33/4 (D. Sedej). --&gt;

'''Na Jelovici 1970'''

&lt;poem&gt;
Tu padla dva sta borca,
prav na tej škrbini
dala na oltar 
življenji mladi domovini.

Avgusta petega,
v letu prvem vstaje
Cankarja brigada
tu se je rodila.
Svobode kal
v gozdovih teh
v strahotnih dneh je vzklila.

Modrina encijana me zastira,
požira pot me skalnata,
volčje črešnje
teloha belino nasledile,
sesajo me naročja bukovih gozdov,
z Vodic me pelje pot domov.

Križ lesen in Križani na njem,
Bog vedi, kdaj se je podrl:
nema priča na križpotju,
zadet od krogle 
partizan je tu umrl.

Vodice, 20. maja 1970.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;


'''Karabinko mi na grob denite'''
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

'''Na Bistrici 1942'''

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

* Božidar Flajšman: [https://www.youtube.com/watch?v=yJvNkjWyqfk Pestro življenje duhovnika, pesnika in kronista Lojzeta Jožeta Žabkarja in njegov izgon iz Črnomlja.] Središče za  javno zgodovino FF UL 14. 6. 2023. Youtube.
* [https://radio-odeon.com/novice/v-crnomlju-o-pestrem-zivljenju-lojzeta-zabkarja/ V Črnomlju o pestrem življenju Lojzeta Žabkarja.] Radio Odeon 15. 6. 2023.
* Božidar Flajšman: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-V8CLPSD9 Dnevi na jugu, 1937-1938: slovenski duhovnik in pesnik na služenju vojaškega roka v Srbiji, za časa Kraljevine Jugoslavije.] ''Retrospektive'' 22/1 (2023).

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|[[File:Kristina Šuler 02.jpg|thumb|Kristina Šuler, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler s hčerko Kristo.jpg|thumb|Kristina Šuler s hčerko Kristo]]
|[[File:Kristina Šuler 1914.jpg|thumb|Kristina Šuler 1914]]
|[[File:Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi.jpg|thumb|Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štikar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

===Osebnosti iz Krope===

* [[:w:Janez Krstnik Potočnik]] (15. 6. 1749, [[:w:Kropa]] - 9. 2. 1834, [[:w:Ljubljana]]), slikar in restavrator
* [[:w:Jožef Potočnik]] (1753, [[:w:Kropa]] - 1808), pravnik, cesarski dvorni svetnik
* [[:w:Simon Ignac Pesjak]] (29. 7. 1778, [[:w:Kropa]] - 24. 9. 1857, [[:w:Ljubljana]]), trgovec
* [[:w:Valentin Klinar]] (1840, [[:w:Kropa]] - 23. 12. 1902, [[:w:Kropa]]), trgovec, soustanovitelj in načelnik žebljarske zadruge
* [[:w:Danijel Pogačnik]] (1834, [[:w:Kropa]] - 1910), ilirski pesnik
* [[:w:Janez Šolar]] (27. 8. 1827, [[:w:Kropa]] - 22. 2. 1882, [[:w:Zadar]]), duhovnik, jezikoslovec, profesor in šolski nadzornik
* [[:w:Jurij Varl]] (23. 4. 1827, [[:w:Kropa]] - 5. 3. 1874, [[:w:Velesovo]]), pesnik, duhovnik in pripovednik
* [[:w:Ivan Zupan]] (9. 12. 1857, [[:w:Kropa]] - 4. 7. 1900, [[:w:Kamna Gorica]]), skladatelj in orglar
* [[:w:Jožef Zupan]] (12. 3. 1811, [[:w:Kropa]] - 29. 8. 1866, [[:w:Kropa]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Simon Zupan]] (24. 10. 1844, [[:w:Kropa]] - 20. 10. 1925, [[:w:Ljubljana]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Rok Gašperšič]] (9. 8. 1941, [[:w:Kropa]]), direktor, lovec, pisec domoznanskih del
* [[:w:Justin Ažman]] (25. 3. 1910, [[:w:Trst]] - 1991, [[:w:Kropa]]), politični in kulturni delavec
* [[:w:Joža Bertoncelj]] (1901, [[:w:Kropa]] - 1976), umetnostni kovač in literat
* [[:w:Anton Dermota]] (4. 6. 1910, [[:w:Kropa]] - 22. 6. 1989, [[:w:Dunaj]]), tenorist, operni pevec, koncertni pevec in pedagog
* [[:w:Gašper Dermota]] (1917, [[:w:Kropa]] - 1969), operni pevec
* [[:w:Leopold Dermota]] (1912, [[:w:Kropa]] - 1992), operni pevec
* [[:w:Lovrenc Dermota]] (1938, [[:w:Kropa]]), direktor Mariborskih lekarn
* [[:w:Rudi Finžgar]] (7. 5. 1920, [[:w:Podnart]] - 9. 7. 1995, [[:w:Kropa]]), smučarski skakalec in podjetnik
* [[:w:Boštjan Gašperšič]] (1938, [[:w:Kropa]] - 1938), arhitekt, glasbenik in risar
* [[:w:Branko Gašperšič]] (11. 1. 1935, [[:w:Kropa]] - 5. 7. 2006, [[:w:Jesenice]]), doktor znanosti, univerzitetni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, dekan
* [[:w:Janez Gašperšič]] (4. 12. 1934, [[:w:Kropa]] - 27. 3. 2009, [[:w:Radovljica]]), graver in cizeler
* [[:w:Jože Gašperšič]] (14. 3. 1896, [[:w:Kropa]] - 7. 12. 1964, [[:w:Kropa]]), gospodarstvenik, glasbenik in zgodovinar
* [[:w:Marjan Gašperšič]] (15. 8. 1929, [[:w:Kropa]] - 16. 12. 2015, [[:w:Ljubljana]]), arhitekt in industrijski oblikovalec
* [[:w:Zlata Obnjanovič Gašperšič]] (17. 3. 1931, [[:w:Kropa]]), glasbenica in sopranistka
* [[:w:Damjan Hafner]] ([[:w:Kropa]] - 2014 [[:w:Kropa]]), direktor
* [[:w:Luka Hafner]] (1859, [[:w:Kropa]] - 1935, [[:w:Kropa]]), fužinar, kovaški podjetnik, župan in soustanovitelj žebljarske zadruge
* [[:w:Adam Kržišnik]] (1936, [[:w:Kropa]]), umetnostni kovač
* [[:w:Kamilo Legat]] (17. 9. 1935, [[:w:Kropa]] - 1995), akademski slikar in likovni pedagog
* [[:w:Dušan Petrač]] (28. 1. 1932, [[:w:Kropa]]), fizik
* [[:w:Matija Pirc]] (21. 3. 1875, [[:w:Kropa]] - 24. 2. 1927, [[:w:Maribor]]), profesor, zgodovinar, geograf
* [[:w:Anton Šilar]] (28. 1. 1936, [[:w:Kropa]] - 2015, [[:w:Nova Gorica]]), dramski in filmski igralec
* [[:w:Kristina Šuler]] (17. 7. 1866, [[:w:Kropa]] - 25. 12. 1959, [[:w:Ljubljana]]), pesnica
* [[:w:Artur Vidic]] (1922, [[:w:Kropa]] - 16. 3. 2006, [[:w:New York]]), doktor znanosti, sociolog, univerzitetni profesor na New School for Social Research, New York
* [[:w:Peter Žmitek]] (28. 6. 1874, [[:w:Kropa]] - 27. 12. 1935, [[:w:Ljubljana]]), akademski slikar
* [[:w:Dominik Gašperšič]] (19. 2. 1940, [[:w:Kropa]]), univerzitetni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, stomatolog
* [[:w:Egidij Gašperšič]] (1. 9. 1936, [[:w:Kropa]]), pevski pedagog, skladatelj in zborovodja
* [[:w:Alojz Potočnik]] (11. 6. 1951, [[:w:Kropa]]), politik
* [[:w:Janez Potočnik]] (22. 3. 1958, [[:w:Kropa]]), doktor znanosti, ekonomist, politik, evropski poslanec in komisar
* [[:w:Zmago Šmitek]] (1949, [[:w:Kropa]]), etnolog, kulturni antropolog, doktor znanosti, univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalec
* [[:w:Irma Mihelič]] (4. 10. 1984, [[:w:Kropa]]), operna pevka


(izpis iz [[:w:Seznam osebnosti iz Občine Radovljica|Seznama osebnosti iz Občine Radovljica]]. DAR.)
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdojekdo.]

==Opombe==

{{sklici}}

==Predmeti==
* z Vurnikove hiše odstranjena spominska plošča OF v Radovljici, posvečena aktivistu OF in partizanu Stanetu Bertonclju (1912 Ljubno &amp;ndash; 1966 Radovljica), ki je bil nazadnje v vojni čevljarski delavnici na Brezovici pri Kropi.
* predmeti iz Gorenjskega muzeja v Kranju:
* predmeti iz jeseniškega muzeja:  

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>p3swdu4invsk3fqs4xd4tlwxskzi79k</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85663</id>
      <parentid>85662</parentid>
      <timestamp>2026-08-16T15:21:37Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Pesnica Kristina Šuler in njena hči partizanka */</comment>
      <origin>85663</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="103271" sha1="o003hqnv4slc8282aind0s5xre0uf76" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Kovači v partizanih: Za NOB-prostor v Kovaškem muzeju v Kropi'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt za NOB-sobo v Kovaškem muzeju v Kropi, v delu!
|image = [[File:Kropa, Klinar house.jpg|thumb|Klinarjeva hiša]]
}}

&lt;blockquote&gt;
&quot;Zgodovina ni besedilo, ki ga popravlja lektor. Je tkivo skupnosti. Če iz njega izrežemo narodnoosvobodilni boj, ne bo izpuhtela samo pripoved o vojni. Izpuhtela bo zgodba o tem, da so ljudje v času najtemnejših stisk ter razpada sveta ter vrednot znali misliti drug na drugega. Da so nastajale bolnišnice sredi gozdov, kurirske poti, tiskarne, šole in kulturne skupine. Da skupnost ni nastala zato, ker je nekdo tako ukazal, ampak zato, ker brez nje ni bilo mogoče preživeti.&quot; (Maličev 2026)&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
&quot;Predstavitev Krope med prvo in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)&lt;/blockquote&gt;

==Kovači smo==

&lt;poem&gt;
Kovači smo in naša sila
skovala nam bo sreče ključ,
in iskra svetla izpod kladiva
prižgala bo svobode luč.

Udarec pada za udarcem,
kladiva pesem nam doni,
sovrag stoletni že v prah se ruši,
iz spanja ljudstvo se budi.

In srečo narodu skovali
s kladivom našim bomo mi,
verige sužnjev, okove težke
kladivo naše naj zdrobi.

Mi kujemo bodočnost svetlo
in svobodo za vse ljudi.
&quot;Naprej v borbo!&quot; je naše geslo,
že vas in mesto se budi.

Mi kujemo enakost, bratstvo,
mladini sonce, svobodo,
vsi za svobodo, kruh, mir in zemljo
dvignimo žuljavo roko!

Kovači smo ... 
&lt;/poem&gt;
(''Naj pesem naša zadoni'', 1944)

Ruski izvirnik revolucionarne koračnice Kovači smo ima naslov Мы кузнецы (&quot;и дух наш молод&quot;). Besedilo je leta 1912 napisal ruski pesnik Filip S. Škulev, slovenski prevod je nastal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, prevajalec ni poznan. Pela se je zlasti med jugoslovanskimi partizani na melodijo, ki je bila v začetku podobna italijanski delavski himni Bandiera rossa.&lt;ref&gt;Franc Križnar: Glasba v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf ''Borec'' 1979, št. 6&amp;ndash;7.] &lt;/ref&gt; 

===Kovaška simbolika===

Kovač je pomembna funkcija v folklornem izročilu po svetu in pri nas. Kovač v ljudski pesmi zvabi smrt oz. hudiča v kovaški meh ali na začarani stol (Andrej Gabršček: ''Narodne pripovedke v soških planinah'', 1910: 148; Šmitek 2004: 151). V ''Pohorskih bajkah'' (Jože Tomažič, 1943) nastopi kovač v vlogi Kresnika, tj. osrednjega predkrščanskega božanstva, ki ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Elijo (oz. Šembiljo &lt; sv. Ilija) ali kar s Kristusom. Kresnik je po ljudski razlagi kovač ali učitelj kovaških veščin. Kovač ima v več mitologijah poseben družbeni položaj, njegova opravila so bila sveta. Predstava nebesnega kovača je povezana z ognjem, iskrenjem in kresanjem, pa tudi z gromom in strelo. Bogovom kuje orožje in podkuje konje in je neposredno povezan z najvišjim bogom. To vlogo je v krščanstvu prevzel Kristus, kovač pa je dobil negativne lastnosti, bil je diaboliziran in poslan v pekel (Mircea Eliade: ''Kovači i alkemičari'', 1982; Šmitek 2004: 152).

Kovačnica nastopa v bajkah o pomlajenju. Človek se lahko pomladi v kovačnici ali v mlinu, tj. s pomočjo vode ali ognja, od tod magični značaj teh dveh lokacij (Šmitek 2004: 274). Zato ni čudno, če je kos kovača tudi prvi med slovenskimi literarnimi junaki Martin Krpan, ki si sam skuje orožje za boj z Brdavsom.

&lt;blockquote&gt;
&quot;Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. &quot;Oj tat sežgani!&quot; pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.&quot;&lt;/blockquote&gt;

V pripovedki o Krpanu ima pomembno vlogo tihotapski tovor, ki ga Krpan skriva pred cesarjem in se zlaže, da tovori &quot;bruse pa kresilno gobo&quot;. Oboje priziva v zavest iskre, ki spet vodijo k predstavi kovaških opravil, hkrati pa tudi k predstavi upornosti (prim. naslov Bevkove povesti o kmečkih uporih ''Iskra pod pepelom'' in slovarski zgled ''razvneti iskro upora''), tako kot beseda kres, gl. npr. slovarski zgled ''zanetiti kres upora''. Zaradi teh pomenskih možnosti je Levstikov Martin Krpan odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Levstikov &quot;kovač&quot; Martin je zrasel iz dveh tradicij: po eni strani je zadolžen pri blagem svetniku sv. Martinu iz Toursa (ki je med drugim zaščitnik kovačev!), s svojo robato platjo pa spominja na predkrščanskega, karnevalskega in uporniškega predhodnika (Hladnik 2014: 250&amp;ndash;60) in tako kaže, tako kot drugi literarni in mitični kovači, dvojno naravo, božansko in demonično.

*Milko Matičetov, Jože Pogačnik (kovaško ognjišče je pri Seliškarju in Klopčiču metafora za topljenje starega sveta in kovanje novega), Northrop Frye)

Kovač je med najpogostejšimi slovenskimi priimki (Kovačič 3., Kovač 7., Šmid, Schmid, Šmitek, Kovačevič, Kovič ...) in prvi med priimki, ki označujejo dejavnost osebe (Kolar/Kolarič, Pogačar/Pogačnik, Žagar, Kuhar, Mlinar ...).

* kovači v slovenski literaturi: pravljice (kovač na luni, Od kovača, mlinarja in hrastarja, ...), proletarska poezija (Mi, kar nas je kovačev, Kovačeva balada, Kovač), Anton Koder: [[:s:Luteranci]] (1883), Jakob Bedenek: [[:s:Od pluga do krone]] (1891), Ivan Lah: [[:s:Kovač Peregrin|Kovač Peregrin]] (1903), Ivan Lah: [[:s:Uporniki]] (1906), Ivan Cankar: [[:s:Hlapci]], Peter Bohinjec: [[:s:Kovač in njegov sin|Kovač in njegov sin]] (1907), Silvester Košutnik: Požigalec ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WCQHIFL4 1910,] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DQRM5NWK 1918]), Peter Bohinjec: [[:s:Za poklicem]] (1912), Cvetko Golar: [[:s:Povest o hudem in silnem kovaču|Povest o hudem in silnem kovaču]] (1916), Vladimir Levstik: [[:s:Pravica kladiva]] (1926), Fran Milčinski: [[:s:Butalski kovač|Butalski kovač]], Fran Jaklič: [[:s:Kovač Rošel|Kovač Rošel]] (1929), Župančič, Ivan Dobravec: [[:s:Kovač (Ivan Dobravec)|Kovač]] (1935), [Anton Ingolič: Ugasla dolina, Malenšek: Kovinarji (1950)], Ciril Kosmač: Kovač in hudič, France Bevk: Gmajna.&lt;ref&gt;Kovač Gregor se poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč (&quot;ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo&quot;) in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti &quot;kralj bajtarjev&quot;)?&lt;/ref&gt;

Menda ni nikjer drugje ustrezneje prikazan demoničnost in brezperspektivnost kovačevega lika kot v povesti ''Požigalec'' Silvestra Košutnika (1910):

&lt;blockquote&gt;
»čemu toliko zijaš v mene, deček?&quot; zaklical je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud, rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je tujec vanj uprl svoje črne oči.
&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Kovačnica je osamela, ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta in meh in kladivo sta celo mirovala v nji. Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žarečimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dimnika; hudodelec baje nima miru na onem svetu in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v kovačnici igle in dolge žreblje.&lt;/blockquote&gt;

Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je '''kovaštvo metafora socialnega revolta.''' Oton Župančič je leta 1901 v pesmi Kovaška kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:

&lt;poem&gt;
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali ...

Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta –
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej ...

Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...

(''Prvi majnik'' 1901)
&lt;/poem&gt;

Pogosto recitirana je njegova pesem Žebljarska (''V zarje Vidove'', 1920), ki je nastala ob obisku pesnika v Kamni Gorici in so verze iz nje Kamnogoričani vrezali na spomenik sredi kraja:

&lt;poem&gt;
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči  žeblji, žeblji v očeh ...

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
&lt;/poem&gt;

[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa]] 

V Kropi je na spominski plošči v avli sindikalnega doma Župančičevo posvetilo kroparski tovarni Plamen:  

&lt;poem&gt;
Plamen, ki vas ogreva, 
tudi mene obseva; 
vroč sem od njega in svetal, 
kakor bi skupaj z vami koval. 
O. Župančič &quot;Plamenu&quot; 
1947
&lt;/poem&gt;

Ivan Cankar je leta 1910 v drami ''Hlapci'' prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva.

==Kropa in Kamna Gorica v slovenski književnosti==

*Jožef Mihelič: [[:s:Jutro v Kropi|Jutro v Kropi]], [[:s:Kroparski kapelici]]

===[[:w:Joža Lovrenčič|Joža Lovrenčič]]===

[[File:Joža Lovrenčič.jpg|thumb|left|Joža Lovrenčič]]

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in potem v Ljubljani.

Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj. Od leta 1917 do 1922 je živel v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast (Hanibal in Katarina Manzoni), ki sta pokopana na Dobravi. Od tod se je vozil v Ljubljano z vlako, dokler se niso preselili v Ljubljano. Družina je počitnice še naprej preživljala v Lipnici in na Dobravi (pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici), na Srednji Dobravi je malo pred vojno pripravil načrt za gradnjo in kupil material za lastno hišo na Mihovčevem. 

Glavna dela: pesniška zbirka ''Deveta dežela'' (1917); zgodovinski roman ''Publius in Hispala'' (1931), ep ''Sholar iz Trente'' (1939), mladinske povesti (''Tonca iz lonca'', 1941), pravljice in legende. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar [[:w:Tadej Labernik|Tadej Labernik]] je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest ''Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika'' (''Gruda'' 1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni je objavljal večinoma zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[:w:Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca [[:w:Rado Lenček|Rada Lenčka]]. Njegova vnuka sta zgodovinar [[:w:Andrej Vovko|Andrej Vovko]] in rusistka [[:w:Lena Lenček|Lena Lenček]].

Čeprav se dogaja v okolici Krope, so v ''Perečem ognju'' kovači komaj omenjeni, poglavje je raje posvetil jeseniškim plavžarjem.

*Joža Lovrenčič: [[:s:Pereči ogenj|''Pereči ogenj'']]: ''Povest izpod Jamnika'' (1928)
*Joža Lovrenčič: [[:s:Tiho življenje#LEGENDA O USMILJENI MATERI MARIJI KROPARSKI|Legenda o usmiljeni materi Mariji Kroparski]]

===[[:w:Mimi Malenšek|Mimi Malenšek]]===

[[File:Mimi Malenšek.jpg|thumb|left]]

&lt;blockquote&gt;
Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel:

„Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je.&quot;

(Mimi Malenšek: začetek romana ''Vigenjci'', 1957)

[...]

Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali.&lt;/blockquote&gt; 

*Mimi Malenšek: [[:s:Vigenci|Vigenjci]] (1957/1958, v knjigi 1978).
*Mimi Malenšek: ''Skobci nad dolino''. Ljubljana: Kmečki glas, 1985.
*Mimi Malenšek: V starodavnih časih. ''Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe'' 1937&amp;ndash;39.

==Partizanska Kropa==

V partizanih je bilo 142 Kroparjev, od tega 13 žensk. 19 starejših mobilizirancev so januarja 1945 takoj odpustili, deset pa jih je tedaj dezertiralo. Padlo je 27 borcev (od tega 4 ženske), temu številu je treba prišteti deset pogrešanih.&lt;ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/5B012052-300E-4343-9330-9FFAE96B1677 Frančišek Gartnar,] [https://www.sistory.si/ww2/DA598AAC-D83D-47FD-8359-1986C9DAF964 Andrej Kranjc,] [ Cvetko Resman,] [ Janez Eržen,] [Franc Blaznik,] Janez Cerar, Matija Gartner,  Jože Legat, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik.&lt;/ref&gt; Nemci so ujeli in internirali 24 borcev. Sedem so jih 1942 iz Begunj izpustili, tri ženske (Jera Bergant, Rozala Pogačnik, Francka Staroverski) pa so bile tam zaprte več mesecev. Pozneje so ujetnike pošiljali v taborišča (1943 Rudolf Berce, Anton Jelovčan, Leon Petrač, Marijan Praprotnik, France Šolar, Jože Zupan in Viktor Žaberl; Slavko
Ažman, Franc Praprotnik, Jakob Resman, Janez Zupan, Katarina Zupan, 1945 Alojz Gašperšič in Valentin Prezelj). 

Internirano je bilo šest aktivistov (Janez Zupan, Cene Škriba, Justino Ažman, Lojze Justin, Filip Legat in Tone Gašperin); štirje so v internaciji umrli (Škriba, Justin, Gašperin), eden (Zupan) pa je bil ustreljen kot talec. Vseh padlih talcev iz Krope je bilo pet: dva so ustrelili v Begunjah 1942, po enega pa v Moravčah, Šenčurju in Zagrebu.&lt;ref&gt;Janez Zupan (L) 1. 3. 1942 v Begunjah, Jože Resman (B) 11. 4. 1942 v Begunjah, Janez Lazar (M) 8. 1. 1944 v Moravčah, Lenart Zupan (č) 24. 1. 1944 v Šenčurju, Slavko Pregelj v Zagrebu).&lt;/ref&gt; 

Pet je bilo civilnih žrtev (France Jerala 30. 10. 1944 v Kropi, po nesreči 12-letni [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Gregor Pirc] 1944 v Kropi, Božidar Gašperšič 15. 1. 1945 na Dunaju, Olga Smrekar 4. 5. 1945 v Radovljici, devetletni [https://www.sistory.si/ww2/85BE5A9A-5C0B-4AAE-B854-A95CB49F4FEC Adi Dakol] z ročno granato 15. 6. 1945), dva sta padla v nemški vojski (Miha Bertoncelj in Valentin Kavčič), pet so jih likvidirali partizani (Janez Gašperšič [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory],&lt;ref&gt;V seznamu pri Šmitku narobe France Gašperšič.&lt;/ref&gt; župnik [[:w:Franc Kanduč|France Kanduč]],&lt;ref&gt;Po Šmitku so ga izselili Nemci, po Wikipediji se je iz Krope v Grahovo v Ljubljanski pokrajini preselil sam. [https://www.sistory.si/ww2/30C7621A-039E-43CB-8EEF-710A6D4F82EC Sistory.]&lt;/ref&gt; dezerter [https://www.sistory.si/ww2/A2DAE85C-DDE0-4449-9DE8-B14E2542D69A Tone Kržišnik,] [https://www.sistory.si/ww2/ACBF0587-F69F-4F45-B44B-1182B9BDED76 Jakob Legat]&lt;ref&gt;Po sklepu vojaškega sodišča.&lt;/ref&gt; in dezerter k domobrancem [https://www.sistory.si/ww2/CB4FAFF6-FC77-4346-92D9-2A7506651D96 Aleš Smrekar]). 

Med okoli 600 prebivalcev Krope jih je nasilne smrti med vojno umrlo 58 (9,6 %), od tega večina (51 oz. 88 %) od okupatorjeve roke oz. na partizanski strani. Kropa je bila med vojno izrazito partizanski kraj. 

*grafikon vlog v drugi svetovni vojni

===Spominska soba NOB v Kovaškem muzeju===

&quot;Ob urejanju odkupljenih prostorov za nove razstavne zbirke je Kovaški muzej 1978 dopolnil svoj
srednjeročni program z razširitvijo prikaza življenja
ljudi pod Jelovico do povojnega obdobja (prikaz razvoja
tovarne Plamen do leta 1952 oz. do uvedbe samoupravljanja), kar je pomenilo tudi vključitev prikaza narodnoosvobodilnega gibanja v Kropi. Kovaški muzej
je nalogo sprejel, saj je pričakoval razširitev razstavnih
prostorov na še preostali del drugega nadstropja Klinarjeve hiše. Leta 1979 sta bila izdelana okvirna koncepta postavitve etnološke sobe (avtor mag. Zmago Šmitek)
in zbirke NOB (avtor Janez Šmitek). Postavitev obeh
zbirk je postala prioriteta v delovnem programu Kovaškega muzeja.

Zbirko NOB v Kovaškem muzeju je Janez Šmitek
zasnoval sicer lokalno, a v povezavi s svetovnimi
političnimi dogodki. Izhajal je iz kartografske
predstavitve Krope in njene širše okolice (območje
med Kranjem in Bledom, Jelovica), ki jo je dopolnjeval
koledar pomembnih dogodkov na obravnavanem
območju med leti 1941 in 1945. Za orientacijo je v koledar vključil tudi širše politično dogajanje. Kroparsko
kroniko NOB je zajel v naslednjih sklopih: okupacija
in upor (ustanovitev Cankarjevega bataljona) predstavitev partizanskih enot, ki so soustvarjale zgodovino
NOB na tem območju (Cankarjev bataljon, Gorenjski
odred, Prešernova brigada), razvoj ljudske oblasti (rajon Jelovica) in partizanska vojaška uprava (Gorenjsko
vojno območje in komanda mest), kurirska postaja G 12, partizansko gospodarstvo (gospodarske komisije,
čevljarska, krojaška, žebljarska, smučarska delavnica,
partizanske tiskarne). Razstavo je dopolnjevalo obsežno slikovno gradivo padlih udeležencev NOB iz Krope
in okolice ter nekaj primerkov orožja, ki ga je zbrala
krajevna organizacija Zveze borcev Kropa. Razstavno
gradivo je likovno oblikoval Miloš Magolič. Razstava je
bila odprta 23. 4. 1981 kot stalna muzejska postavitev v
enem prostoru v zgornjem nadstropju Klinarjeve hiše.
Leta 1993 jo je nadomestila nova stalna zbirka Žebljarstvo v Lipniški dolini. Predstavitev Krope med prvo
in drugo vojno Kovaški muzej načrtuje v novi stalni
muzejski postavitvi, ki bo celovito predstavila Kropo
v 20. stoletju.&quot; (Florjančič 2002: 39)

&quot;Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev
partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega
gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico
pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami.

Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko
gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz
predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega
odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla.&quot; (Dežman 2002: 103)

&quot;V začetku druge svetovne vojne [je ostalo] za nabor iz 11 letnikov
samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8
jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo
12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je
skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in
1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako
kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela
domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v
Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se
ti uprli vstopu v domobranstvo.&quot; (Šmitek 1985: 40; Dežman 2002: 104)

====Panoji na razstavi 1981====

# Okupacija in upor (slike: Stane Žagar, Žagarjeva družina na Dobravi, Vodiška planina pred vojno, Mošenjska planina pred vojno in po požigu 13. 1. 1942, spomeniki začetku upora, ustanovitvi Jelovške čete in Cankarjevega bataljona)
# Cankarjev bataljon (7. pano levo: 18 padlih borcev, 6. pano: 12 padlih borcev) 
# Gorenjski odred (3 pano desno: slike nemškega plakata 10 ustreljenih talcev v Lipnici, spomenik talcem v Lipnici, Lipniška planina, Selška planina, Štab Gorenjskega odreda maja 1943 
# Prešernova brigada
# Razvoj ljudske oblasti (slike: Stana Potočnik, OF Jelovica, Okrajni odbor OF na Pečeh, OF Gorenjska 1944, Rajonski odbor OF v karavli Svoboda na Pečeh, Okrajni odbor OF Kranj Jelovica)
# Vojaška uprava (Gorenjsko vojno področje): slike 3. pano levo: slike učnega uspeha partijske šole, oskrbe partizanov, gospodarske komisije, rajonskega odbora OF v karavli na Pečeh, okrajnega odbora OF Kranj, pokrajinskega odreda OF Gorenjske, bunker pod hlodi 
# Kurirska postaja G-12 
# Partizansko gospodarstvo: Gospodarske komisije, Čevljarska delavnica, Krojaška delavnica, Žebljarska delavnica, Smučarska delavnica, Partizanske tiskarne (slike čevljarske, krojaške delavnice, gospodarske komisije gorenjskega okrožja, sestanka gorenjskih aktivistov 1944, zemljevid Krope itd.
# Krajevne organizacije: KP in OF, Slovenska protifašistična ženska zveza, Mladinska organizacija SKOJ in ZMS, Pionirski odred Jelovica, Partizanska šola (slike: borke Prešernove brigade, sestava 2. grupe odredov, Spomenik požganemu Jamniku, goreči Turjak, smučarske tekme v Cerknem 1945)

==Partizanska obeležja v Kropi==

{|
|[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|Ustanovitev Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino]]
|[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|Ustanovitev Jelovške čete na Vodicah]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Partizanski dom na Vodiški planini]]
|}

{|
|[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|Dušan Pogačnik - Črt]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|Blaž Ažman]]
|[[File:Kroparski spomeniki 04.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Milan Gašperšič]]
|}

{|
|[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|Spomenik talcem v Lipnici]]
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Plošča partizanski pesnici Kristini Šuler]]
|[[File:Ciril Osterman.jpg|thumb|Spomenik Antonu Jelovčanu in Cirilu Ostermanu na Zidani skali nad Kropo]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 01.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli iz tovarne Plamen]]
|[[File:Kroparski spomeniki 02.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kovači, Kropa]]
|[[File:Kroparski spomeniki 03.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Janez Arh]]
|}

{|
|[[File:Kroparski spomeniki 05.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Padli kurirji]]
|[[File:Kroparski spomeniki 06.jpg|thumb|Kroparski spomeniki: Kurirska postaja G-12, Kropa]]
|[[File:Napis na osrednjem spomeniku NOB v Kropi.jpg|thumb|Napis na [https://partizanstvo.si/media/partisanmemorial/11/T2518_F19915_11.jpg osrednjem spomeniku NOB v Kropi] ]]
|}

{|
|[[File:Župančičevi verzi na plošči tovarni Plamen, Kropa.jpg|thumb|Župančičevo posvetilo Plamenu v avli sindikalnega doma v Kropi leta 1947]]
|[[File:Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si.jpg|thumb|500 px|Kroparski partizanski spomeniki na zemljevidu Partizanstvo.si (interaktivni zemljevid vsebuje povezave na opis spomenikov)]]
|}

Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Kroparske spomenike povezuje s tistimi na Jelovici [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/8038/ vodiška partizanska obhodnica.] Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma na Vodicah.

Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.

Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je '''posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom'''. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4/ ustanovitev Jelovške čete] 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/704/ ustanovljen Cankarjev bataljon.] Spominski objekt je tudi sam [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1679/ planinski dom s spominsko sobo, z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni.] V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.

'''Obeležja padlim'''. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/107/ plošča trem padlim,] med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Jože'''f''' M'''a'''gušar,] ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke. 

Unikatno je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/18/ obeležje Blažu Ažmanu:] bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. 20-letnega [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Blaža Ažmana] (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 13. 8. 1942 v Dražgoški gori (po drugih podatkih pa 11. ali 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini). 

20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/475/ spomenik za 2. ovinkom] ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo (&quot;Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe.&quot;). 

22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/42/ spomenik na Barigli.] Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita. 

Na isti dan kot Gašperšič sta padla še [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/27/ Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori,] pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
 
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/25/ spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu,] ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan. 

Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/3619/ spomenik 10 talcem] ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili. 

Sredi Krope je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/11/ osrednji spomenik žrtvam NOB,] z verzi Mateja Bora: 

&lt;poem&gt;
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev. &lt;/poem&gt;

Na fasadi kovačije UKO je [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1944/ plošča osmim padlim kovačem,] na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa [https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/2271/ 50 padlim kovačem;] predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih. 

Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je '''[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/6291/ več družinskih nagrobnikov,]''' na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu).

Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka ''Kroparska kronika NOB'' (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku ''Po poti spominov'' Alojza Kosa (1990).

==Mesta umiranja==
*interaktivni zemljevid z označenimi kraji smrti med drugo svetovno vojno in povezavami na Sistory (domačini in drugi, partizani in kolaboranti, v Kropi + drugod po svetu)

'''Padli leta 1942'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Angela Košnjek 1920-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Blaž Ažman 1922-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Bergant 1923-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Pogačnik 1912-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Pogačnik 1925-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Frančiška Staroverski 1889-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Zupan 1918-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Pogačnik 1907-1942]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1914-1942]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942.jpg|thumb|Padli Kroparji Vincenc Škriba 1907-1942]]
|}

'''Padli leta 1943'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Eržen 1921-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Alfonz Mihelič 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Andrej Kranjc 1916-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Cvetko Resman 1926-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Blaznik 1916-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Gregor Resman 1919-1943]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Gašperšič 1925-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Lenart Zupan 1914-1943]]
|[[File:Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943.jpg|thumb|Padli Kroparji Polde Mihelič 1925-1943]]
|}

'''Padli leta 1944'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Leš 1918-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji  Janko Leš 1918-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Sušnik 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Drago Zupan 1919-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Lazar 1921-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Lazar 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janez Vidic 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Janko Resman 1916-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Ciglarič 1911-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Megušar 1910-1944]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Matevž Sušnik 1912-1944]]
|[[File:Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944.jpg|thumb|Padli Kroparji Tine Staroverski 1924-1944]]
|}

'''Padli leta 1945'''

{|
|[[File:Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Alojz Justin 1911-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Čaus 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Gašperin 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Anton Jelovčan 1903-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Antonija Zupan 1922-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Filip Kavčič 1922-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Franc Gartner 1912-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Jože Resman 1926-1945]]
|[[File:Padli Kroparji Konrad Eržen 1912-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji: Konrad Eržen 1912-1945]]
|}

{|
|[[File:Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945.jpg|thumb|Padli Kroparji Milan Gašperšič 1923-1945]]
|}

==Vzporedna partizanska država==

{|
|[[File:Janko Berce, kurir G 12.jpg|thumb|Janko Berce, kurir G 12]]
|[[File:Simon Mihelič, kurir na postaji G 12.jpg|thumb|Simon Mihelič, kurir na postaji G 12]]
|[[File:Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko.jpg|thumb|Stana Potočnik ZMS za Gorenjsko]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF Kranj Jelovica.jpg|thumb|Okrajni odbor OF Kranj Jelovica]]
|[[File:OF v karavli Svoboda na Pečeh.jpg|thumb|]]
|[[File:OF Gorenjska 1944.jpg|thumb|OF Gorenjska 1944]]
|}

{|
|[[File:Krojaška delavnica v Kroparski gori.jpg|thumb|Krojaška delavnica v Kroparski gori]]
|[[File:Partizanska delavnica na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska krojaška delavnica na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Čevljarska delavnica Mačkovina.jpg|thumb|Čevljarska delavnica Mačkovina]]
|}

{|
|[[File:Partizanska ambulanta na Jelovici.jpg|thumb|Partizanska ambulanta na Jelovici. Foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Gospodarska komisija kranjskega okrožja.jpg|thumb|Gospodarska komisija kranjskega okrožja]]
|}

{|
|[[File:Borke Prešernove brigade.jpg|thumb|Borke Prešernove brigade]]
|[[File:Štab Gorenjskega vojnega področja 1945.jpg|thumb|Štab Gorenjskega vojnega področja 1945]]
|[[File:Štab Gorenjskega odreda maj 1943.jpg|thumb|Štab Gorenjskega odreda maj 1943]]
|}

{|
|[[File:Okrajni odbor OF na Pečeh.jpg|thumb|Okrajni odbor OF na Pečeh]]
|[[File:Gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Štab komande mesta Kranj.jpg|thumb|Štab komande mesta Kranj]]
|}

{|
|[[File:Okrajna gospodarska komisija Jelovica.jpg|thumb|Okrajna gospodarska komisija Jelovica]]
|[[File:Rajonski odbor OF Jelovica.jpg|thumb|Rajonski odbor OF Jelovica]]
|[[File:Prvi dnevi osvoboditve.jpg|thumb|Prvi dnevi osvoboditve]]
|}

{|
|[[File:Delavci Oberkranja mislite na Kroppo.jpg|thumb|Delavci Oberkranja mislite na Kroppo]]
|[[File:Prevoz hrane partizanom nad Kropo.jpg|thumb|Prevoz hrane partizanom nad Kropo]]
|[[File:Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944.jpg|thumb|Zborovanje aktivistov na Jelovici 1944]]
|}

{|
|[[File:Smučarske tekme v Cerknem 1945.jpg|thumb|Smučarske tekme v Cerknem 1945]]
|[[File:Kropa 1943.jpg|thumb|Kropa 1943]]
|}

==Časovni trak==
*kronologija vojnih dogodkov v Kropi

Jelovški bataljon je v noči od 25. na 26. junij
1943 izvedel v Kropi splošno mobilizacijo, nato pa je še v naslednji noči pobral nekaj zamudnikov. S sodelovar,jem rajonskega odbora
OF Jelovica je pripravil spisek obveznikov in
naborne komisije po dva partizana so šlo od
hiše do hiše. Zborno mesto je bilo na trgu,
ki je bil med vso vojno založen z veliko
skladovnico hlodov. Ko so se zbirali, so prepevali narodne in partizanske pesmi in proti
jutru, ko se je danilo, je odšla dolga kolona
na Jelovico. Skupno je tiste dni odšlo iz Krope
okoli 40 mož, fantov in deklet:

Jože Ažman, Ivan Ažman, Slavko Ažman, Tone Berce, Rudolf Berce, Franc Blaznik, Janez Cerar, Jože Ciglarič, Boris čavs, Gašper Dermota, Janez Eržen, Ivan Finžgar, Milan Gašperšič, Janez Hudolin, Jožko Kokalj, Jože Kovač, Andrej Kranjc, Tone Kržišnik, Jože Legat, Janko Leš, Jože Megušar, Jože Mihelič, Andrej Mohorič, Jože Petrač, Franc Pintar, Franc Praprotnik, Kristina Resman, Janez Strnad, Alojz Sušnik, Matevž Sušnik, Janez Šmitek, Vinko šolar, Jakob Štalc, Janez Tekavec, Janez Zupan, Drago Zupan, ignac Zupan, Katarina Zupan, Viktor Žaberl.

Vstop v partizane so na planini Kocjanerica
pri Vodicah proslavili s šampanjcem iz Magušarjeve kleti; to je bilo prvo pokanje, ki so
ga slišali novi partizani. Taborišče bataljona
je bilo na robu Jelovice, nekje nad Taležem.
V taboru je vladala popolna tišina. Ker novinci
niso imeli šotorov ali šotorskih kril, so vzeli
s seboj od doma navadne rjuhe; po dve rjuhi
so sešili skupaj in napeli v obliki šotora. Rjuhe
so zakrili z zelenjem, da niso bile vidne iz
zraka. Izvidniško letalo je vsak dan preletavalo
Jelovico tik nad taboriščem. Jože Ažman je
imel s seboj veliko povoščeno platno; ko so
ga napeli, je bilo pod njim prostora za osem
ljudi, zato so temu šotoru rekli »hauptkvartir«.
Tisti prvi poletni dnevi so bili precej deževni,
vsak dan je dež nekoliko zalil Jelovico, šotori
iz rjuh pa niso dobro držali. Debele kaplje so
prebijale platno in kmalu je bilo tudi znotraj
vse vlažno. To sta posebno čutila Andrej in
Jožko, ki sta imela s seboj namesto navadnih
odej debele »kovtre«, da ju ne bi zeblo. Za
menažo je bila največkrat močno zab3ljena
mineštra iz rdeče nemške moke; ker niso bili
vajeni zabeljene hrane, je marsikdo imel nekaj
časa hitro prebavo.

Vsak dan so posamezne skupine odhajale v dolino na preskrbovalne akcije, drugi so imeli
politične ure in vojaške vaje. Mnogo novincev
do takrat še ni ,ime,lo puške v rokah, ves bataljon pa j,e bil pri tolikih novincih zelo slabo
oborožen. čez nekaj dni je bi la partizanska
zaprisega, nato pa so okoli 3. julija pripravili
večji del bataljona za pohod na Dolenjsko po
orožje. Tam da je dosti orožja, »samo Italijanom
ga je treba pobrati«.

Vsak udeleženec pohoda je dobil za popotnico
velik kos bohinjskega sira in kos govejega mees. Krenili so po Jelovici proti Ratitovcu, za
Pašnim vrhom skozi Prtovč, na Jesenovcu čez
Selško Soro, čez Martinj vrh in črni kal ter
se mimo Blegoša spustili proti Poljanski dolini. Pod Gorenjo Žetino so v gozdu predanili
in čakali zvezo. Kurirji pa so prinesli vest, da
je zveza pretrgana zaradi nemškega napada v
preteki i noči. Takrat so se štirje kroparski
fantje izmuznili iz taborišča in pobegnili proti
Železnikom. Ali je zmagal odpor proti partizanstvu ali samo strah pred Dolenjsko? Ko je
vodstvo pohoda ugotovilo pobeg, so poslali za
ubežniki patrolo. Prvi trije so že dospeli v
Železnike in se javili Nemcem, Toneta Kržišnika pa je patrola ujela in prignala nazaj v taborišče. Sestavili so naglo vojaško sodišče iz
starih partizanov in vsi so glasovali za smrt.
Izdaja pohoda je namreč postavila v nevarnost
življenja okoli sto mladih partizanov. Likvidacija je bila izvršena takoj blizu taborišča.

Pod mučnim vtisom zaradi pobega in smrti se
je kolona po isti poti vrnila na Jelovico. Dne
10. julija pa se Je ves bataljon ponovno odpravil na pohod čez Jelovico in Prtovč in po
dnevnem počitku pod Ratitovem je zjutraj 12.
julija 1943 prispel v Davčo na ustanovitev Prešernove brigade. (''Kroparska kronika'', 28, 29)

==Kroparski uporniki==
'''Portreti in zgodbe'''

===Blaž Ažman, partizan samo en dan ===

{|
|[[File:Blaž Ažman.jpg|thumb|Blaž Ažman (1922-1942)]]
|[[File:Blaž Ažman, Kropa.jpg|thumb|350 px|Grob s spominsko ploščo Blažu Ažmanu v Kotlu nad Kropo]] 
|}

Blaž Ažman (* 28. 2. 1922 v Kropi) je bil ob začetku vojne star 19 let. Njegov oče Anton, tesarski mojster, je bil invalid iz prve svetovne vojne. Po osnovni šoli se je Blaž šel učit za strojnega ključavničarja v tovarno žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in v industrijski kovinarski šoli opravil izpit za pomočnika. 

Okupator je kroparsko mladino skušal pridobiti za svoje načrte, ta pa se je iz njegove šole norčevala. Deutsche Wehrmacht so izgovarjali kot »dojče vermut«, Blaž Ažman pa je namesto komande »Still-gestand« 'mirno' poveljeval »štingl-štangl«. Nemško pesem »Singend wollen wir marschieren in die neue Zeit« 'Pojoč bomo korakali v novi čas' so peli po svoje: »Hinder honder mi drvimo v ta nori svet«. 

Blaž se je pod vplivom napredne šole Staneta Žagarja na Dobravi priključil skojevcem. V noči od 10. na 11. avgust so partizani Selške čete Gorenjskega odreda na Vodiški planini izvedli preskrbovalno akcijo v Kropi. Obiskali so nekaj trgovin in trafiko Blaževe matere Pavle Ažman. Akcijo sta vodila Vinko Hafner in Stane Kersnik, ki sta povedla v partizane še nekaj kroparske mladine, med njimi tudi brata Blaža in Jožeta Ažmana. Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione, ki so naznanjali začetek avgustovske ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Naslednji dan so napadli partizane pri kosilu v taborišču pri Mošenjski planini. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini. 

Dne 13. avgusta&lt;ref&gt;Kot dan smrti je v virih najti tudi 11. 8. in 12. 8.&lt;/ref&gt; sta pri preboju čete na Dražgoški gori oz. za Jamniško goro padla Blaž Ažman in Franc Pogačnik, šest novincev pa so Nemci ujeli, med njimi Blaževega brata Jožeta, jih odpeljali skozi Kropo v Begunje in kot mladoletne in prisilno mobilizirane čez en teden spustili domov.

Mirko Ambrožič je povedal, kako je ob njem padel Blaž. Njegova skupina štirih borcev je sedela na ozki polici v navpični steni. Pod seboj je opazovala Nemce in nekaj oklopnjakov, s katerimi so prišli pod Dražgoško goro. Nenadoma se je s strani priplazil Nemec in z brzostrelko pokosil Blaža. Partizani so se spustili navzdol po steni in se rešili.&lt;ref&gt;Janez Lušina - Mali: Deveti september pred 40. leti na Jelovici. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4PIUXBBX ''Glas'' 5. 11. 1982.] &lt;/ref&gt; 

Brat Jože ga je pozneje z mesta smrti prinesel čez celo Jelovico pod Špik v Kroparski gori in ga pokopal pod skalni spodmol. V skalo nad grobom mu je po vojni kroparska ZB vzidala neobičajno, okroglo spominsko ploščo, ki so jo iz bronovine vlili v železarni na Jesenicah.&lt;ref&gt;''Po poti spominov'', 125.&lt;/ref&gt;

===Partizan športnik [[:w:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]] === 

{|
|[[File:Rudi Finžgar 1945.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1945]]
|[[File:Rudi Finžgar 1950.jpg|thumb|Rudi Finžgar 1950]]
|}

Rudi Finžgar (1920--1995) se je v Kropi v očetovi delavnici izučil za mizarja in šolanje nadaljeval na obrtni šoli.  1936 se je ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici odločil za skakalni šport. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. 

Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil. Septembra 1943 je odšel v Prešernovo brigado, in sicer v varnostno obveščevalno službo na Jelovico. V mizarski delavnici v Cerknem je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Na osvobojenem ozemlju v Cerknem je 1945 organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke  Partizanske smučine Cerkno 1945 in zmagal v smučarskih skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Za nagrado je prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju. 

Marca 1945 je bil med zadnjo nemško ofenzivo med borci, obkoljenimi na Poreznu, a mu je uspelo preživeti.

Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Rudijev oče Rudolf, ki je bil po poklicu mizar, je odšel v New York k teti Mary Willer leta 1922 in se 1928 vrnil toliko bogatejši, da je kupil hišo v Kropi in opremil mizarsko delavnico. Kombinirani mizarski stroj, s katerim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, čolnov itd., so v Tehniškem muzeju obnovili in je razstavljen v tovarni Elan.  

Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Oberstdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek ''Der Rote Teufel aus Titoland'' – rdeči hudič iz Titolanda.

*V filmu o partizanskih skokih v Cerknem.
* [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OYNXDM07 Rudi Finžar, 1. ''Gorenjski glas'' 4. 3. 1972.]

'''Peter Colnar: Rudi Finžgar.''' 

O Rudiju Finžgarju ne moremo govoriti kot o »nekdanjem planiškem junaku«. Bil je prvi Jugoslovan, ki je na smučeh preskočil 100-metrsko znamko in je zato ostal planiški junak tudi danes, ko pričakujemo prvo svetovno
prvenstvo v smučarskih poletih v Planici ter bo to vedno tudi ostal. Rudi se je rodil leta 1920 kot drugi sin mizarskemu mojstru Rudolfu Finžgarju. Z bratom Ivanom in sestro Ano  je preživljal svoje otroštvo v žebljarski Kropi. 

Srečal se je s trdim življenjem, ki je bilo izpolnjeno z delom. Prav to življenje dalo osnove njegovi osebnosti. So mu ta drobna vsakodnevna doživetja krepila telo in značaj? Nedvomno.

»Ko sem bil star 5 let, sem si odrezal prve drsne plohe, kakršnimi smo se otroci »puščali« po klancih v okolici Krope. Na te deščice smo pribili jermen, tako da so bile podobne coklam. Seveda se nam še sanjalo ni, da morajo biti smuči ukrivljene ... « (''Obiski'' Draga Ulage)

Otroci so si pomagali na najrazličnejše načine. Drsenje po snegu je bilo v Kropi prava tradicija. Otroci so občudovali drsenje hlodov, ki so jih spuščali z Jamnika na žago v Kropo. Ob tem so si izmišljali nove in nove načine za svoje »smučanje«.

»Sanke so imeli le gosposki ljudje. Na cokle, ki smo jih imeli tudi pozimi za v šolo, smo pribili po dve železni paličici — 'šinci'. Šlo je kot 'tajfel', ko smo se peljali v šolo! To je bila naša prva šola drsanja.«

Otroci v Kropi so se delili na različne skupine. Vsaka je imela svojega »kolovodjo«. V teh skupinah so doraščali Blaž Ažman, Filip Kavčič, Janez Zupan, inž. Janez Šmitek, Tone Šmitek, Ivan Kordež in drugi.

»Spominjam se, da je bil kolovodja moje skupine Tone Ažman. Naloga kolovodij je bila, da so si izmišljali nove in nove igre. Nekoč je bilo moderno, da smo hodili s hoduljami, drugič, da smo tekmovali, kdo bo prej prignal s palico kolo okoli Krope, včasih smo spuščali papirnate aviončke ...«

Poletje so preživljali otroci ob tolmunu v Lipnici, kjer se stekata Kroparščica in Kamnišca. V njem so stale tri skale, kamor so se razvrščali otroci po svojem znanju plavanja.

»Pri prvi skali so bili plavalci, pri drugi takšni, ki so znali narediti dva zamaha na vodi, pri tretji pa smo bili navadni cucki. Kopanje, pečenje krompirja in lovljenje rib nas je zaposlovalo skozi poletje. Spominjam se, kako sem potegnil izpod skale goža, ki je držal v gobcu ribo. Ribo sem potegnil gožu iz gobca, potem pa smo jo spekli in pojedli.«

Otroci so si Kropo razdelili. Delili so jo na zgornjo, srednjo in spodnjo, tako kot so jo ločili mostovi. Razen tega so jo razdelili še na dva dela, kot jo je ločil potoček.

»Med seboj smo bili sicer prijatelji, vendar so bili med otroci na dan Janeza Nepomuka že kar sovražni tabori. Imeli smo vsak svoj spomenik, ki smo ga čuvali, da ga ne bodo sosedje podrli. Naša hiša je bila na meji med spodnjim in srednjim delom Krope. Imeli smo stalno stražo, ki je pazila na nasprotnike. Če so se približali, se je vnela prava vojna s šopi zvezanih šib ...«

Voda je delila kroparske otroke na leve in desne. Tako deljeni so hodili nabirat gobe, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je približal sosed, so mu takoj svetovali: »Pojdi na svoj konec ...« To otroško rivalstvo se je zadržalo nekako do 14. leta starosti. Kasneje so se fantje pomešali in enotno nastopali v novih podvigih.

»S petnajstimi leti sem postal tajnik in kasneje načelnik fantovskega odseka pri takratnem Orlu. Vse do vojne se mi še sanjalo ni, zakaj se delijo na Orle in Sokole. Za nas je bil to šport in temu smo se že od mladih nog predajali z vsem srcem. Pozimi smo se smučali, poleti igrali odbojko, telovadili ali gojili lahko atletiko ...«

Znana je bila kroparska vrsta dvanajstih fantov, ki je nastopala na proslavah v najrazličnejših krajih. Redno so vadili, imeli pa so tudi predavanja, kjer so jim voditelji društva razlagali o obnašanju, o odnosih do deklet in podobnem. Razen tistega o dekletih jim takrat ni dosti ostalo v ušesih.

»Obiskoval nas je Drago Ulaga in nas učil prvih zamahov kravla. Še sedaj se spominjam, kako nam je dopovedoval, kako pomembno je gledati pod vodo. Potem nas je peljal v večjo sobo, ki smo ji rekli telovadnica, in nam kazal najrazličnejše lahkoatletske elemente ...«

Priljubljena točka kroparskih fantov na nastopih je bil »levji skok«. Prvi je pokleknil na vse štiri, drugi je skočil čezenj in se postavil ob prvega. Tako so nadaljevali vse do dvanajstega. Zadnji je ponavadi skakal Rudi. Ker je imel že takrat dober odriv, je v splošno zadovoljstvo lepo zaplaval čez vseh enajst teles svojih kolegov.

Tako so potekala mlada leta poznejšega planiškega junaka. Igrice v najmlajših letih in resnejše športno udejstvovanje kasneje. V Kropi ni bilo toliko ravnine, da bi lahko igrali nogomet, zato so fantje odvozili zemljo, da so si postavili igrišče za odbojko in telovadišče. Prav tako so več let gradili telovadnico.

Finžgar se je srečal s športom že v rani mladosti in mu je kasneje posvetil velik del svojega časa.

Jože Bertoncelj, znani umetni kovač, je bil strah in trepet nas otročajev.«

Kroparski otroci so se smučali na smrekovih deščicah, coklah ali pa na sodovih deskah. Na smučanje so nosili tudi kladivo in žeblje, da so si lahko »smučke« takoj popravili, če se je jermen odtrgal. Imeli so več majhnih sneženih skakalnic.

»Spominjam se, kako sem nekoč na eni skočil z deščicami na nogah. Ker se, razumljivo, niso ukrivile, sem zarezal v sneg in odrezal mostiček. Še sedaj se spominjam, kako so me starejši zmerjali ...«

»Zvedel sem, da delajo smuči iz jesenovega lesa. Neki kmet iz Ovsiš pri Podnartu — 'Primožek' so mu rekli — mi je obljubil, da mi bo dal jesenovo desko. Takoj drugi dan sem odšel iz Krope po snegu in mrazu na Ovsiše. 'Primožek' mi je dal 9 metrov dolgo desko, ki sem jo 13-letni fantič nesel nazaj po snegu 9 kilometrov daleč v Kropo. Mislil sem, da nesem boga ...«

Doma sta z bratom desko razžagala, jo zakrivila okoli letve, sedlar iz Lipnice pa je naredil jermena. Tako je imel Rudi, prvi od vrstnikov, prave smuči. Skakali so štiri do pet metrov daleč. Tedaj so izvedeli, da so zgradili na Ovsišah pravo skakalnico, na kateri »menda skačejo tudi 12 metrov daleč«.

»Neko nedeljo so me vzeli starejši fantje s seboj na Ovsiše. Spominjam se, kako sem občudoval skakalnico. Mizo za skakalnico so naredili iz gnojnega koša, čez katerega so položili stara vrata. Tudi sam sem s svojimi novimi smučmi nekajkrat skočil. Klobuk sem pritisnil globoko na glavo in pristal pri osmih metrih. To je bil moj novi osebni rekord ...«

Fantje pa ne bi bili fantje, če ne bi šli zvečer na Ovsišah še malo v gostilno. Malo so popili in ponoči se je Rudi vrnil z njimi v Kropo.

»Takoj me je vzela v roke mama. Pošteno me je nabila, ker zvečer nisem šel k večerni maši. To me ne bi posebno prizadelo, če ne bi vzela na koncu še sekire in mi razsekala smuči. To je bila najhujša kazen ...«

Tako je ostal mali Rudi spet brez smuči, ki so bile njegov ponos, vendar pa je že vedel, kako se jih naredi. Kmalu si je naredil nove, boljše, ki pa so bile še vedno zelo malo podobne pravim.

»Na Ovsišah sem še večkrat skakal. Tam sem prvič videl tudi Albina Novšaka. Ta je imel že nekaj pravega stila. Imel je širše smuči z 'grabenčki' ...«

Mladi Kroparji so imeli vedno najrazličnejša tekmovanja. Kmetje so dajali za nagrade škatle s piškoti in dodali še kakšne nogavice. Iz tega obdobja sta ostala Finžgarju najbolj v spominu Ciril in Metod Vovk s Češnjice. Začel je spoznavati širši krog ljudi. Do takrat je bil zaverovan v »kroparsko luknjo«.

Vsak mlad človek, vsak otrok ima svojega idola. Za kroparske fantiče je bil to Filip Legat, kasnejši umetni kovač. Imel je prave lakirane smuči z okovjem, s katerimi je delal imenitne telemarke.

»To je bil smučar-samotar. Od nas je bil kakih deset let starejši in smo si ga upali gledati le od daleč. Ko je odšel domov, smo ga posnemali ...«

Leta 1936 so Orli zgradili skakalnico na Stočji pri Kropi. Pravzaprav so jo gradili vsi, vendar so bili Orli pobudniki, pa tudi na njihovem svetu je bila.

»Spominjam se, da je veliko delal Cvetko Magušar, ki pa je bil navdušen Sokol. Pomagali so tudi Zupanovi in Kokaljevi. Neko soboto smo imeli preizkušnjo.«

Naslednji dan so se zbrali skakalci iz vsega okoliša, vendar skakalnice ni bilo več. Čez noč jo je nekdo podrl.

»Političnih bojev nisem mogel nikoli razumeti, tekmovalci smo se vedno razumeli med seboj. Po tem škandalu so govorili, da so jo požgali Orli, ker so tudi Sokoli vabili skakalce na tekmovanje ... Za politična razpotja sem prvič izvedel nekoč na železniški postaji na Otočah, ko so nas Sokoli zmerjali s 'čuki'. Fantom je bilo predvsem do športa ... Prvič smo merili dolžine skokov v Kropi na skakalnici, ki je stala med Šolarjevo gostilno in Balantom. Skočil sem 3 metre.

Leta 1929 smo zgradili v Polju novo skakalnico, kjer sem preskočil 6 metrov. Naslednja skakalnica je bila na Natovem robu na Stočju. Bila je zelo strma, z meter visoko mizo. Kljub temu da je na njej vsak padel, sem skakal na njej po 12 metrov ...«

Rudi Finžgar je skakal in skakal. Vsak daljši skok, pa četudi le za en meter, mu je povzročal nepopisno veselje.

*P. Colnar: Rudi Finžgar, 1-2. ''Glas'' [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3JCMAZF9 4. 3. 1972] in [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2GKXUJRF 8. 3. 1975.]
*Vesna Levičnik: Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda. ''Dnevnik'' 21. 7. 2025.

===Partizan Mirko Šušteršič in njegov oče lovec ===

{|
|[[File:Mirko Šušteršič.jpg|thumb|150 px|Mirko Šušteršič starejši]]
|[[File:Mirko Šušteršič s kolesom v Tivoliju.jpg|thumb|Mirko Šušteršič mlajši s kolesom v Tivoliju, ob njem Kajuh]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Sava Osredkar, obeležje pri Mošenjski planini]]
|}

Mirko Šušteršič, oče (1891&amp;ndash;1984) in sin (1922&amp;ndash;1942), sta bila iz kroparske kovaške rodbine, njun oče oz. ded je bil 1891 kroparski župan, oskrbnik Thurnovih posestev v Radovljici in zakupnik lovišč. Inž. Mirko Šušteršič starejši je na Dunaju doštudiral na agronomski fakulteti in po prvi svetovni vojni nastopil službo v državni agrarni direkciji, bil je tudi upravitelj državnih posestev in lovišč. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa vodja služb na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani, predavatelj predmeta lovstvo na gozdarski fakulteti, urednik revije ''Lovec'' itd.  

Mirko Šušteršič mlajši se je rodil v Zmajevcu v Baranji, kjer je takrat služboval njegov oče. Po gimnaziji se je leta 1941 vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Menda je zelo lepo risal, tako kot njegov oče. Že kot dijak je vstopil v SKOJ in po Hitlerjevem napadu vodil študente prostovoljce na Dolenjsko, da bi se vključili v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji je v Ljubljani v trojkah razoroževale posamezne italijanske vojake, izvajal sabotaže in se s partizani na Krimu udeleževal vojaških akcij. Prijateljeval je s Karlom Destovnikom - Kajuhom. 12. februarja 1942 so ga doma  aretirali italijanski policisti, vendar mu je uspelo pobegniti. 9. maja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Gorenjsko, kjer se je vključil v prvo Selško četo drugega bataljona 1. grupe odredov in postal politdelegat voda, 7. julija pa politkomisar čete. Njegovo ilegalno ime je bilo France Logar.

9. septembra 1942 je bil ranjen v [[:w:Spopad na Lipniški planini|spopadu na Lipniški planini]]. Zavlekel se je pod Jelen vrh pri Mošenjski planini in tam izkrvavel skupaj s soborcem Savo Osredkarjem, ali pa so ju prav tam potolkli Nemci. Na mestu smrti so na pobudo Šušteršičevih leta 1947 odkrili leseno obeležje v obliki znamenja. Šele leta 2000 so na obeležje dodali ploščo z imenom soborca Osredkarja, čigar identiteta se je razkrila šele tedaj. 

Posmrtne ostanke Save Osredkarja so 1949?? prekopali v grobišče padlih partizanov v Radovljici, skoraj gotovo so ob tej priložnosti tja prekopali tudi Mirka Šušteršiča. Ker pa dokumenta o prekopu ni (svojci so ga želeli prekopati v družinski grob), na nagrobnih kamnih na grobišču, kamor so šele leta 2026 vklesali imena poznanih pokopanih, njegovega imena ni. Iz očetovega zapisa bi lahko domnevali, da sin še vedno leži na Jelovici: 

&lt;blockquote&gt;
&quot;Četrt stoletja se izteka, odkar sem se poslovil od jerebov na Brezovi rebri. Koj na to so se zgrnile nad  Slovenijo strahote okupacije, internacije in moritve. Šele pet let zatem sem zopet vzel v roko piščalke in šušljo, ki me spremljajo že več ko 40 let. Toda tedanji učenec na jerebe, moj sin Mirko, me ni več spremljal in ne pomagal. Leta 1942, 9. septembra, je kot partizan padel na Jelovici pri Mošenjski planini, ko je zopet cvetela ajda in so peli jerebi. In sedaj borcu za svobodo pojo tam večno uspavanko.« ([https://clan.lovska-zveza.si/revija/Lovec-1966-11.pdf ''Lovec'' 48/11 (1966).] 339.)&lt;/blockquote&gt;

*Janko Mrovlje: Poveljniški kader prve Selške čete, po ohranjenih pismenih virih te enote, po pričevanju tedanjih borcev čete: Francem Bičkom, Mirkom Ambrožičem in Janezom Lušino
*Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 114-115.
*[https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi679309/ SB]

===Dachavski interniranec Justin Ažman===

Saša Florjančič: Zapisi Justina Ažmana iz Krope, št. 29 363 v koncentracijskem taborišču Dachau

Justin Ažman (1910–1994) je v koncentracijsko taborišče Dachau prišel 8. marca 1942 in tu nato preživel več kot tri leta. Najhuje mu je bilo leta 1942, ko še niso bili dovoljeni paketi od doma, in konec leta 1944, ko se je znašel med t. i. nerazporejenimi in mu je grozil transport v drugo taborišče. Bil je eden tistih internirancev, ki mu je v taborišču uspelo vzpostaviti široko mrežo poznanstev in se vključiti v različne oblike medsebojne pomoči. Kolikor je zmogel, je moči namenjal osebnemu napredku, veliko je bral in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z zanimanjem je spremljal zametke in razvoj kulturnega življenja v taborišču in za slovenske taboriščne prireditve pesnil Dahavske balade – kuplete z vsebinami iz taboriščnega življenja in aktualnega političnega dogajanja.

Justin Ažman je bil rojen leta 1910 v Trstu, mladost je preživel v Kropi. Pred drugo svetovno vojno je opravljal več uradniških služb, nazadnje je bil zaposlen v Kovinarski zadrugi Plamen v Kropi. Na pobudo Stanka Žagarja, učitelja na Srednji Dobravi (prej Dobrava pri Kropi), se je leta 1934 včlanil v komunistično partijo. V začetku leta 1941 je bil interniran v Srbijo v taborišče v Ivanjici v Medjurećju, kamor so jugoslovanske oblasti tik pred začetkom druge svetovne vojne umaknile zlasti komuniste in makedonske nacionaliste. Justin Ažman je ženi Ivi v pismih navdušeno poročal o kulturnem življenju v taborišču in slovenskih književnikih, ki jih je tam spoznal: Miška Kranjca, Ferda Kozaka, Rudolfa Kresala in Ludvika Mrzela, s katerim sta se nato ponovno srečala v Dachauu. V Ivanjici je spoznal tudi režiserja Jožeta Babiča. Z Justinom sta oba imela smisel za pisanje v rimah. Za t. i. Agencijo Bodice, ki je postala stalnica večernih druženj taboriščnikov, sta, najprej Babič, po njegovem odhodu pa Ažman, pripravljala kratke satirične vložke. Babič in Ažman sta sodelovala tudi pri nastanku taboriščne himne Medjurećka. 

Po povratku iz taborišča v Ivanjici konec marca 1941 je Ažman pomagal pri vzpostavljanju partizanskih enot na Jelovici in bil 17. oktobra 1941 aretiran. V preiskovalnem zaporu v Begunjah je bil zaprt do začetka marca 1942, v koncentacijskem taborišču Dachau pa od 8. marca 1942 do osvoboditve taborišče 29. aprila 1945. Domov se je vrnil s prvim konvojem iz Dachaua 9. junija 1945, skupaj z Evgenijem Žukovim, beograjskim novinarjem in kulturnikom ruskega rodu, s katerim se je spoprijateljil v taborišču.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Ažman pomagal pri zbiranju spominov na taborišče in za zbornik Dachau,&lt;ref&gt;Ažman Justin: Utrinki iz taboriščnega življenja. Dachau, zbornik. Založba Borec (ur. Bojan Ajdič et al.), Ljubljana 1981, str. 365–373.&lt;/ref&gt;  ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec, pripravil krajši spominski zapis, v katerem omenja več posameznikov, ki so sodelovali pri slovenskih taboriščnih kulturnih prireditvah: zborovodjo Valentina (Folteja) Hartmana in člane slovenskega pevskega zbora v taborišču, pesnika Frana Albrehta, slavista Janeza Logarja in igralca Ivana Levarja. Javni pozivi k zbiranju spominov na čas narodoosvobodilnega boja, mdr. se je v zvezi s svojim pesnikovanjem v taboriščih v Ivanjici in Dachauu dopisoval z Marijo Stanonik, so ga spodbudili, da je svoje osebno doživljanje druge svetovne vojne in desetletja pred njo zapisal v več nizih spominskih zapisov. Zapise o taborišču Dachau je napisal s časovno distanco in v svojem značilnem cinično-humornem tonu. Poimenoval jih je Dahavske dogodivščine. V letih 1979 in 1980 so bile v nadaljevanjih objavljene v Plamenu, glasilu Tovarne vijakov Plamen Kropa. Uvod k Dahavskim dogodivščinam je bila Burka o preštevanju, ki jo je napisal in objavil leta 1976. Začel je takole: Čeprav se je zadnje čase toliko pisalo in govorilo in rjulo čez preštevanje tam na oni plati Karavank, natančneje povedano, na Estrahajarskem, je tudi meni notri nekaj reklo: »Fant, tudi ti imaš bogate topogledne skušnje. Kaj če bi še ti pristavil k tej veseli ofceti svojo lagersko menažko?«&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  Za predstavitev njegovega načina pisanja spominov na Dachau navajam odlomek iz Burke o preštevanju:

&lt;blockquote&gt; Prvo preštevanje je bilo že na blokštrasi, od koder smo po deset v eni vrsti strumno korakali po lagerštrasi, kjer so se priključili še ostali bloki s sodimi številkami. Skupaj je bilo med 28 številkami 14 barak; z druge strani, z lihimi številkami, pa še nojcugangi – novodošleci, dočim tistim iz revirja, še pravi iz špitala, ni bilo treba maširati na apelplac. Te so kar na postelji prešteli, kar jih je zjutraj še ostalo živih. »Links cvo, links cvo,« so komandirali kapoti in »ein Leid!« Pa smo jo zažingali, kar je duša dala, največkrat tisto: »Švarcbraun ist ein Haselnuss, schwarzbraun bin auch ich, švarcbraun mus mein Madel sein, gerade si wi i ...« (Črnorjav je lešnik, črnorjav sem tudi jaz, črnorjavo mora biti tudi moje dekle, prav taka kot jaz). &lt;/blockquote&gt;&lt;ref&gt;Ažman, Justin: Burka o preštevanju. Glasilo delovne skupnosti Plamen. Slovenske železarne, Tovarna vijakov Plamen Kropa (dalje Plamen), leto V, št. 12, str. 37&lt;/ref&gt;  

V svojih spominih je Ažman opisal tudi zametke kulturnih prireditev v taborišču: /... Že v prvem letu, se pravi leta 1942, je bilo nekaj »kulturnih« in kulturnih prireditev. Med prve prištevamo kino predstave. »Wer noch nicht in Kino war?« se je pridrl blokač v štubo. In tisti, ki še niso bili v kinu, smo dvignili roke. In spet se je zadrl: »Hockerl mitnehmen,« se je glasila druga komanda, pa smo šli v procesiji vsak s svojim stolčkom, ki je veljal za vstopnico, na apelplac (zborno mesto), kjer so bile kino predstave. Po pravici povedano, od teh predstav nismo imeli ničesar. Saj jih tudi razumeli nismo. V mislih na dom pa je čas le minil. .../&lt;ref&gt;Ažman Justin, Dahavske dogodivščine, O kulturi takšni in drugačni. Plamen, leto VII, št. 11 (november 1978), str. 19.&lt;/ref&gt;  Omenja tudi taboriščni orkester (Lagerkapelle) in prvo večjo kulturno prireditev v taborišču, uprizoritev gledališko-glasbene parodije na aktualne politične dogodke Krvava noč v gradu strahov (Die Blutnacht auf dem Schreckenstein) v začetku junija 1943. Po njegovih spominih so predstavo v slogu viteških iger, v kateri je nastopal glavni junak po imenu Adolader (po Adolfu Hitlerju), organizirali zaporniki z Dunaja. Na tej prireditvi je prvi javni nastop imel tudi slovenski pevski zbor,  k sodelovanju sta ga povabila glavna organizatorja prireditve, dunajska kulturna delavca Viktor Matejka in Rudolf Kalmar,  ki je bil tudi avtor predstave. Iz istega leta se je spominjal še folklornega nastopa poljskih ujetnikov, ki so si organizirali (priskrbeli) ženska oblačila, in nekega jetnika, ki je ob tej priložnosti nastopil z igranjem na steklenice. Z bolečino se je spominjal tudi nekega ruskega oficirja, virtuoznega trobentača: /... Nimam sposobnosti, da bi mogel povedati, kako nebeško lepo mu je pela trobenta v poletni večer. Še lagerska hierahija je pozabila na rjovenje in tudi ta je poslušala trobentača, ki se ga je, ne brez vzroka, prijel naziv zlata trobenta. Ne vem več, kdo vse je zanj interveniral, da bi vsaj njega pustili pri življenju. Zaman. .../  Ustreljen je bil 4. septembra 1944. 

Ažman je redno zahajal v taboriščno knjižnico, ki je bila ob njegovem prihodu skromno založena, a se je kmalu toliko izpopolnil v nemškem jeziku, da je pisma pisal tudi drugim zapornikom. Zaporniki so imeli možnost pošiljanja dveh pisem na mesec na naslov, ki so ga sami navedli. Ohranjena so skoraj vsa njegova pisma iz taborišča, po dve pismi na mesec ženi Ivi od konca marca 1942 do februarja 1945, ko je pošta postala neredna. »Fantaziram o knjigah, naravi, hiši, gozdu, še posebej pa o tebi in upam, da se bova še kdaj videla,«  ji je pisal 19. maja 1942. V pismih je redno, zaradi cenzure sicer zelo na kratko, poročal tudi o slovenskih kulturnih prireditvah v taborišču. V letu 1943 je kontrola nad vsebinami paketov nekoliko popustila in Ažman je od doma začel dobivati, tako jih je sam poimenoval, tudi duhovne prigrizke. Žena mu je k vsebini paketov začela prilagati časopise in pretipkana Cankarjeva dela, zadnje taboriščno leto pa tudi knjige in slovarje. V začetku avgusta 1943 je pisal ženi Ivi: /... Več zadovoljstva /kot šport/ mi nudi domača pesem in beseda. Tako je bil npr. danes v našem bloku cel koncert. Enajst pesmi našega pevskega zbora, recitacije, med temi Uvod h Krstu, Grobovi tulijo, jaz pa sem prebral Cankarjevo Krivico. Tudi harmonike ni manjkalo. .../.   Prireditev je podrobno opisal tudi v Dahavskih dogodivščinah: /... Poseben dogodek je bila tudi pošiljka jubilejnega zbornika, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni ob obletnici Ivana Cankarja. Med drugim je bila tudi priobčena črtica Krivica iz cikla Podobe iz sanj. Ne samo za prvo, ampak tudi za čas druge vojne se mi je zdela tako primerna, da sem jo predlagal v program neke interne, samo za Slovence namenjena kulturne prireditve .../. 

V taborišču je za slovenske prireditve znova začel s pisanjem rim, ki jih je poimenoval Dahavske balade. K temu ga je nagovoril Branko Diehl v času, ko je Ažman v drugi polovici leta 1943 ležal v taboriščni bolnišnici oz. revirju in ga je zaradi dela na taboriščni plantaži, kjer so gojili zelišča in začimbe, mučil išias. Napisal je vsaj 27 kitic, trikrat po tri kitice z vsebino iz taboriščnega življenja ter dogodkov v Jugoslaviji in mednarodne politike. Ženi je 12. decembra 1943 pisal: /... Zadnjo nedeljo je bil (spet) slovenski koncert. To pot nisem bil navzoč, pač pa sem po naročilu (v revirju) spet zajahal Pegaza. Uspeh je bil, kot sem slišal, ugoden, saj sem pravkar dobil naročilo za praznike ... /.   Dahavske balade se v rokopisu niso ohranile, Ažman jih je po vojni nekaj zapisal po spominu, npr. o ušeh in z njimi povezano epidemijo tifusa v letu 1943 oz. o nedeljskih kontrolah prisotnosti uši pri jetnikih:  

&lt;poem&gt;
Komisija se je zbrala, 
da povelje izvrši,
»Lauskontrolle! krik zagnala
pa imaš pregled uši.
Vrag naj vzame te mrcine; 
komisija dobro ve,
tam, kjer rastejo kocine,
rade se uši drže.
&lt;/poem&gt;
 
Ena od njegovih Dahavskih balad se je nanašala na tudi pojem organizirati (prisvojiti, pridobiti si) v taborišču, en verz si zapomnil taboriščnik Andrej Tišler iz Tržiča: V Dachauu vsak organizira, tudi če že prav umira.&lt;ref&gt;(Tišler, Andrej): Ko nisem bil človek, Tržiški vestnik, leto II, št. 16–17, 6. 8. 1953, str. 3.&lt;/ref&gt;  Ažman se je spominjal tudi tega, da sta njegove Dahavske balade enkrat ali dvakrat kot kuplete zapela Božo Grošelj in Risto Gajšek, sicer pevca slovenskega pevskega zbora v Dachauu. Nastopov pevskega zbora se je Ažman spominjal s posebno naklonjenostjo. Sam v zboru zaradi pomanjkanja posluha ni sodeloval, je bil pa dober znanec zborovodje Valentina Hartmana. 

Zbor se je oblikoval spomladi 1943, čeprav so slovenski taboriščniki že prej, ob nedeljah in ob praznikih, večkrat spontano peli narodne pesmi, še posebej potem, ko so večjo skupino slovenskih taboriščnikov preselili iz 14. in 16. v 24., t. i. jugoslovanski blok. Ažman se je spominjal, da je zbor v drugi polovici leta 1943 precej pridobil s prihodom novih internirancev, med katerimi je bila vrsta pevcev iz ljubljanskih pevskih zborov. Takrat je zbor štel tudi nad 60 članov. Zborovodji Hartmanu je s svojo iznajdljivostjo priskrbel izvod Slovenske pesmarice, in sicer tako, da sta s Filipom Legatom iz Krope, ki je ga je gestapo zaprl istočasno kot Ažmana, pisala očetu Juriju Legatu, dolgoletnemu društvenemu pevcu in organistu, naj jima pošlje zdravila za srčne bolezni – Aljaževe kapljice. Zaradi cenzure je bila pesmarica sicer zaplenjena, a je lahko ostala v taboriščni knjižnici. Med pevci je izstopal Božo (Teodor) Grošelj, ki je nastopal tudi z opernimi arijami ob spremljavi taboriščnega orkestra. Ažman in Grošelj sta se dobro poznala, saj je Ažman zanj organiziral pomoč v paketih od doma. Žena Iva mu je 23. novembra 1943 pisala: /... Tvoja sestrična Lucija in njene prijateljice bodo Božu Grošlju spet poslale paket .../. 

Še posebej v lepem spominu mu je ostala prireditev v počastitev Prešernovega dne februarja 1944, na kateri sta Dolfe Cizej, sicer agronom, in slavist Janez Logar predavala o Prešernu, igralec Ivan Levar, član ljubljanske Drame, pa je doživeto recitiral Uvod h Krstu pri Savici. Pesem, posvečeno Prešernu, je za prireditev napisal in recitiral književnik Fran Albreht, Justin Ažman je ob tej priložnosti nastopil s Prešernovo V spomin Andreja Smoleta. V pismu z dne 19. februarja 1944 je napisal: / ... Najlepše pa je bilo, ko je okoli 50 mož zapelo same Prešernove pesmi. Pravijo, da se zbor lahko meri z najboljšimi v svoječasni Ljubljani. Skratka, čutimo svojo narodno dolžnost dostojno počastiti našega velikega Pevca. Domovina nam ne bo mogla kdaj očitati, da si nismo dovolj prizadevali ... /. 

Konec leta 1944 je Ažmanu mimo cenzure uspelo poslati tri pisma, napisana v slovenščini. V pismu z dne 13. oktobra 1944 je ženi Ivi, ki je takrat iz Krope zaradi uničenja zadružne tovarne preselila na Jesenice, pisal o svojem raison d'être v taborišču: /... Drugič skušam izravnati bilanco svojo s tem, da hlastam po znanju. Najprej jezikov. Ruščine sem se že toliko navadil, da sem pred par dnevi dobil pol hlebca kruha zato, ker sem sestavil ljubavno pismo v ruščini. Knjiga, ki si mi jo nekoč v ta namen poslala, sedaj že drugim prav pride. Škoda, da ni več na razpolago te vrste čtiva. O moji nemščini kolikor toliko lahko sama presodiš. Prve korake skušam v angleščini in francoščini. Ne moreš si misliti, kako učen je nek moj tovariš, ki z menoj vred pri kopanju krompirja sedaj – plug vozi. Vse te in še par jezikov govori in je imel kot ataše imenitno službo in mastno plačo. Drugi spet, medicinec, si je vtepel v glavo, da hoče znati švedski. Tretji pa se zadovolji s čikom, in tudi meni bi sedaj prav prišla kaka cigareta. Če boš imela kaj opraviti v Kropi, poglej za mojo fr. čitanko .../. 

Ruski jezik ga je poučeval Evgenij Žukov (1897–1959), s katerim sta se spoprijateljila in ostala v stikih tudi po vojni. Žukov, rojen v Kijevu, je po prvi svetovni vojni živel v Beogradu, kjer je bil uveljavljen novinar in kulturni delavec, mdr. je vodil koncertno agencijo Jugokoncert. Taboriščne razmere je prenašal težje kot Ažman. Po pismih sodeč, poštne povezave med Nemčijo in Srbijo ni bilo, zato Žukov sprva ni imel stikov z domačimi. Ažman je Žukovu prek svoje žene Ive pomagal vzpostaviti stike z družino v Beogradu in s številnimi znanci v kulturnih krogih v Beogradu, Zagrebu, Münchnu, Berlinu, na Dunaju ter tudi v Sloveniji, v Ljubljani in na Bledu. Aprila 1943 sta si ženi začeli dopisovati. Marija Žukov je v Slovenijo pošiljala pisma in pakete za moža, Iva pa jih je prepošiljala v Dachau, s paketi zanj so pomagali tudi Ivini sorodniki v Ljubljani. Marija in Žukovi znanci so bili Ažmanu zelo hvaležni za moralno in siceršnjo podporo, ki jo je izkazoval izobraženemu taboriščniku. 

Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 sta oba pomagala novi taboriščni upravi – Ažman je delal v knjižnici, Žukov pa je, za razliko od tipkanega in ciklostiranega Dahavskega poročevalca, ki so ga izdajali slovenski taboriščniki, v cirilici na roke pisal Sovjetski bilten. Po vrnitvi v domovino sta se oba znova vključila v javno in kulturno življenje. Ažman je bil prva dva meseca po vrnitvi domov v pripravah na množično prireditev v počastitev osvoboditve, im. Partizanski dan v Kropi. Kot govornik je nastopil Ažmanov taboriščni znanec Stane Oswald. Avgusta 1945 je bil Ažman izvoljen za prvega predsednika krajevnega NOO (Narodnoosvobodilnega odbora). Kmalu po vojni je prišel v spor z nekaterimi kroparskimi partijci in leta 1947 je bil iz partije izključen. Tudi Žukov je bil prve povojne mesece zelo zaposlen, organiziral je več mednarodnih gostovanj umetnikov, mdr. je bil v organizacijski skupini ob obisku ruske igralke Tatjane Okunjevske. Kmalu zatem se je zanj začela nova kalvarija, zasliševali so ga zaradi njegove vloge taboriščne starešine v Dachauu. V zvezi z Žukovim in Dielom so zaslišali tudi Ažmana. Žukov je po letu 1950, ko je bil oproščen obtožb, večkrat prišel v Slovenijo – na Bled in v Kropo.

*Saša Florjančič: V taborišče se vtihotapi slovenska kultura. ''Vigenjc'' 2025.

===Rdeči kaplan in pesnik [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze Žabkar]]===

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši.jpg|thumb|350 px|Lojze Jože Žabkar novomašnik s starši]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar 02.jpg|thumb|200 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar]]
|}

{|
|[[File:Lojze Jože Žabkar 03.jpg|thumb|150 px|Lojze Jože Žabkar]]
|[[File:Dnevniki Lojzeta Jožeta Žabkarja.jpg|thumb|Delček Žabkarjevih dnevnikov v uredništvu Boža Flajšmana]]
|[[File:Lojze Žabkar, Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983.jpg|thumb|Železna vezenina, kroparske pesmi, 1983]]
|[[File:Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982.jpg|thumb|Lojze Jože Žabkar, Sedemdeset kroparskih pesmi Železna vezenina 1982]]
|}

Jože Žabkar se je rodil 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki gozdnemu čuvaju Alojzu in Mariji. V letih 1923–31 je hodil v klasično gimnazijo v Ljubljani in po maturi stopil v križniški red. Po noviciatu 1931–2 na Dunaju je med letoma 1932 in 1934 na jezuitski univerzi v Innsbrucku študiral teologijo in filozofijo, 1934–37 pa v Ljubljani teologijo. 1937/38 je bil kaplan v Metliki, 1938 je služil vojaščino, 1938–1941 je bil ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani, 1941–1943 kaplan in do 1969 župnik v Črnomlju. Ker so njegovi dijaki med prvimi odšli v partizane, se ga je prijel vzdevek »rdeči kaplan«. Nazadnje, do smrti 1983, je bil župnik v Kropi, kamor ga je nadškof Pogačnik prestavil kljub množičnemu nasprotovanju črnomaljskih vernikov. Zelo se je priljubil tudi faranom v Kropi.

Kot krščanski socialist je objavljal v ''Delavski pravici'' in njeni prilogi ''Polet''. Takoj v začetku okupacije se je vključil v OF. V Črnomlju in okolici je pomagal organizirati partizansko šolstvo in februarja 1944 ustanoviti versko komisijo pri SNOS. Uporniški Žabkar je bil med vojno kritičen do nepotrebnega partizanskega nasilja nad nasprotniki, po vojni pa je bil v konfliktu z nadrejenimi cerkvenimi oblastniki. Po osvoboditvi je bil leta 1949 soustanovitelj in član duhovniškega Ciril-metodijskega društva. Predaval je ob 400-letnici slovenske knjige (''Organizacijski vestnik CMD'' 1951), v KMD 1984 je pisal o cerkvi med NOB na osvobojenem ozemlju, objavljal je tudi v ''Družini'', ''Novi poti'' idr. Prejel je visoki državni priznanji: 1959 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. 2020 mu je belokranjsko muzejsko društvo v Črnomlju odkrilo spominsko ploščo; cerkev je postavitev plošče ovirala.

Pesmi in kratko prozo je pisal in objavljal že v gimnazijskem glasilu, pred vojno v ''Domu in svetu'', ''Kresu'', ''Mladiki'', ''Naši zvezdi'', ''Rasti'', ''Vigredi'', po vojni v ''Novi poti'', ''Glasniku Slovenskega duhovniškega društva'' idr. Čeprav je imel že pred vojno pripravljeni zbirki pesmi ''Metlika, mesto ob Kolpi'' (1937) in ''Dnevi na jugu'' (1938), je samostojno zbirko objavil šele 1981. Naslovil jo je ''Brevir moj v travi'' (spremna beseda Boris Paternu; ocene D. Voglar, ''Borec'' 1982, 411–2; M. Košir, ''Dnevnik'' 1981, št. 349; M. Novak, ''Delo'' 1981, št. 297; ista, ib. 1983, št. 43; T. Bohinc, ''Glasnik Slovenskega duhovniškega društva'' 1982, 33–4; B. Štih, ''Dnevnik'' 1982, št. 42). Zanjo je prejel 1983 Kajuhovo nagrado. Zbirka je izbor Žabkarjeve partizanske in domovinske poezije, ki je zrasla iz osebnih doživetij v Beli krajini in na Dolenjskem. Žabkar je v njej iskreno veren in poln zaupanja v pravičnost življenja in plemenitost preprostih ljudi. Pripravljal je nadaljevanje partizanski pesmi pod naslovom ''Zbudil bom jutranjo zarjo''.

V rokopisu je ostala tudi pesniška zbirka ''Železna vezenina'' s 70 kroparskimi pesmimi, ki jo je, vse se tako zdi, načrtoval za svojo sedemdesetletnico in jo popravljal še nadaljnja tri leta, dokler ga ni 23. junija 1983 v Ljubljani prehitela smrt.

&lt;!-- '''Viri za geslo Franceta Pibernika v SBL''': J. Grgič, ''Delo'' 1983, št. 149 (s sliko); M. Gregorčič, ''Večer'' 1983, št. 57 (s sliko); B. Kocjan, ''Družina'' 1983, št. 30; J. Gregorič, KMD 1984, 122–3 (s sliko); intervju v ''Glasu'' 1980, št. 33/4 (D. Sedej). --&gt;

'''Na Jelovici 1970'''

&lt;poem&gt;
Tu padla dva sta borca,
prav na tej škrbini
dala na oltar 
življenji mladi domovini.

Avgusta petega,
v letu prvem vstaje
Cankarja brigada
tu se je rodila.
Svobode kal
v gozdovih teh
v strahotnih dneh je vzklila.

Modrina encijana me zastira,
požira pot me skalnata,
volčje črešnje
teloha belino nasledile,
sesajo me naročja bukovih gozdov,
z Vodic me pelje pot domov.

Križ lesen in Križani na njem,
Bog vedi, kdaj se je podrl:
nema priča na križpotju,
zadet od krogle 
partizan je tu umrl.

Vodice, 20. maja 1970.
Lojze Jože Žabkar
&lt;/poem&gt;


'''Karabinko mi na grob denite'''
&lt;poem&gt;
Pomlad se v reber je pognala,
nevidna sila
v breze zlezla je zarana,
sok napenja skorjo belo,
kosu kos
v dragi odgovarja:
nad Metliko, pod Gorjanci
se zbudila
jutranja je zarja.

&quot;Vzemi nožek, draga,
v skorjo breze
ostro riso
mi zareži,
rano težko
z robčkom mi preveži.
Soka kar v menažko
mi nastrezi,
čudežna je moč v brezi,
morda me pozdravi!

Sok mlade breze
v žile se zaleze,
kot skorjo belo
kožo velo
bo napelo,
brez zdravnika
bo me ozdravilo.

Če pa volja božja bo,
da v majniku cvetočem
vzeti moral bom slovo,
pod brezo tole čudežno
me pokopljite,
na grob mi karabinko
s titovko denite,
da veren bil sem,
še križ lesen nanj zasadite!&quot;
''Brevir moj v travi'' (1981), 17&amp;ndash;18.
&lt;/poem&gt;

'''Na Bistrici 1942'''

&lt;poem&gt;
Sklonim nad njim se,
potno je čelo,
ves nebogljen
in v cunje zavit,
v trebuhu ga zvija:
&quot;Pomagajta, Jezus, Marija!&quot;

Sestra tiho mi dahne:
''Tifus mori ga,
strel v čreva dobil je,
krog pasa ves gnil je,
zdržal ne bo.
Vas je naročil,
dajte mu to,
kar je potrebno
za zadnje slovo.&quot;

V srcu me misel boli,
da mora mlad iti,
razvezane mladih moči
so vse niti.
Dekle mu piše:
&quot;Majnik kot lani,
moj dragi, je danes v Ljubljani,
še lepše nam bo,
ko se vrneš domov ... &quot;

Fantu steklijo oči,
globlje, vse globlje
v prsih mu hrope,
stiska roke mi,
rad bi še nekaj povedal,
ko se je vsega spovedal:
&quot;Če me v Ljubljano
svobodno ne bo,
povejte ji vi,
moji ljubljeni Sonji,
mislil sem nanjo vse dni:
videla bova se v večnosti.&quot;
&lt;/poem&gt;
''Brevir moj v travi'' (1981), ''Pesmi upora, 3'', 403.

* Božidar Flajšman: [https://www.youtube.com/watch?v=yJvNkjWyqfk Pestro življenje duhovnika, pesnika in kronista Lojzeta Jožeta Žabkarja in njegov izgon iz Črnomlja.] Središče za  javno zgodovino FF UL 14. 6. 2023. Youtube.
* [https://radio-odeon.com/novice/v-crnomlju-o-pestrem-zivljenju-lojzeta-zabkarja/ V Črnomlju o pestrem življenju Lojzeta Žabkarja.] Radio Odeon 15. 6. 2023.
* Božidar Flajšman: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-V8CLPSD9 Dnevi na jugu, 1937-1938: slovenski duhovnik in pesnik na služenju vojaškega roka v Srbiji, za časa Kraljevine Jugoslavije.] ''Retrospektive'' 22/1 (2023).

===Pesnica [[:w:Kristina Šuler|Kristina Šuler]] in njena hči partizanka ===

{|
|[[File:Kristina Šuler, Kropa.jpg|thumb|Spominska plošča Kristini Šuler na rojstni hiši]]
|[[File:Kropa birthplace of the poet Kristina Šuler 26102009 66.jpg|thumb|Rojstna hiša Kristine Šuler]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler.jpg|thumb|Kristina Šuler]]
|[[File:Kristina Šuler 1945.jpg|thumb|Kristina Šuler 1945]]
|[[File:Kristina Šuler 02.jpg|thumb|Kristina Šuler, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

{|
|[[File:Kristina Šuler s hčerko Kristo.jpg|thumb|Kristina Šuler s hčerko Kristo]]
|[[File:Kristina Šuler 1914.jpg|thumb|Kristina Šuler 1914]]
|[[File:Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi.jpg|thumb|Kristina in Krista Šuler pred vojno na Tromostovju, Kovaški muzej v Kropi]]
|}

[posnetek groba na Žalah | portret Kristine Šuler slikarke Mare Kralj iz 1934]

V zavesti imamo, kot da je šel v partizane samo praznožepi proletariat, pri Kristini Šuler, Mirku Šušteršiču in še kom pa se izkaže, da so bili med najbolj zavzetimi uporniki izobraženci in iz premožnih družin. Te je okupator kot najbolj nevarne ponemčevalnemu načrtu tudi najprej izselil ali zaprl. Kristina Šuler (1866&amp;ndash;1959) je bila iz fužinarske družine. Mati Hedvika, rojena Potočnik, je zgodaj umrla, oče, podjetnik Benjamin Schuller pa je na stara leta obubožal in je z učiteljsko plačo sama vzdrževala družino. V Kropi je dokončala osnovno šolo, sledilo je osem let samostanske šole v Škofji Loki in učiteljišče v Ljubljani.

Med 1889 in 1898 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta bila za kaplana pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta organizirala literarna srečanja in jo literarno usmerjala. Čeprav se je skupaj z učiteljico Vido Jeraj uveljavila kot najpomembnejša pesnica svojega časa, knjižnega izida svojih pesmi ni dočakala. 1899&amp;ndash;1901 je službovala na osnovni šoli v Šmartnem pri Ljubljani, dokler je niso odpustili zaradi rojstva nezakonskega otroka. S trimesečno hčerko Kristo se je odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici in tam poučevala do upokojitve 1925xx. 

Pet let po upokojitvi se je preselila v Ljubljano in poslovenila priimek. 1941 se je, petinsedemdesetletna,  kot članica Jugoslovanske ženske zveze vključila v OF. Na sestanek pri njej doma na Mirju je prišel tudi Boris Kidrič. S sestro sta pisali po zidovih gesla proti okupatorju; bila je najstarejša ljubljanska aktivistka. Hčer Kristo so internirali v Italijo in se je vrnila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Partizani so jo poslali poučevat na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.  

Ostarela Kristina je med vojno spet začela pesniti, in to angažirano, bojevito, na temo trpečega, a neuklonljivega ljudstva ter o hčeri izgnanki in partizanki. Pesmi je prebirala ljudem, ki ob italijanski blokadi niso smeli iz hiš. Pesem V pričakovanju je napisala tik pred osvoboditvijo maja 1945 in je izšla v slavnostni številki ''Slovenskega poročevalca''. 

Hčer so 1949 pod obtožbo, da je informbirojevka, za dve leti in pol internirali na Golem otoku. Političnih zapornikov so se tedaj ljudje izogibali, zvezo med matero in hčerjo je s pismom pomagal vzdrževati Fran S. Finžgar. Po zaporu je z materjo živela skrajno revno v bedni sobi, skozi katero so hodili drugi stanovalci, do leta 1959, ko je 59-letna hči umrla za rakom. Kristina Šuler se je potem preselila k sorodnikom v Moste, vendar je že čez pet mesecev umrla. Na nagrobniku na ljubljanskih Žalah (spomenik je izdelal prijatelj Tone Kralj) so vklesani njeni verzi: 

&lt;poem&gt;
Stopinje moje tišje so in tišje ...
Odhajam praznih rok neznano kam.&lt;/poem&gt;

Spominsko ploščo ima na rojstni hiši v Kropi in na OŠ na Stari Gori, pod njenim znamenjem se odvija pesniški natečaj za najboljšo slovensko žensko poezijo kresnice. 

&lt;poem&gt;
'''V ječi'''

Bila pohlevna sem in tiha,
otrokom svojim sem bila ljubeča mati,
o, zdaj me ni več prepoznati -
preklinjam, krčim žuljave roke v pesti:
&quot;Prekleta bodi roka, ki je strel sprožila,
mi sina je edinca umorila,
prekleti vi, ki hčerko ste mi odpeljali,
v sramoto in trpljenje jo pehali,
porušili, požgali dom ste naš;
ponižan, strt naj rod bo vaš!&quot;

Bila pohlevna sem in tiha,
zdaj levinja sem krvoločna;
da bi telo in dušo mi ubili,
za mreže ste železne me vtaknili,
da v ječi brez otrok naj svojih jaz poginem,
brez njih ljubezni in opore naj preminem.

Že bliža dan se, okupatorji krvavi,
ko levinja za mrežami bo zarjovela -
v svobodo zlato našo bo zdrvela,
slavila z narodom njegov veliki dan.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 481.
&lt;/poem&gt;

&lt;poem&gt;
'''Lučka na grobu'''

Lučka na grobu, drobna kresnica,
svetiš v noč gozdno, v temi blestiš,
padel junak je za narod, svobodo,
njemu v spomin, ti lučka, goriš.

Smreke zelene, gozdne ciprese
v molku globokem ob grobu stoje,
breze junaku pozdrav šepetajo ...
z listjem jesenskim grob mu zlate.

Vžigaj se, lučka, v ogenj mogočni,
srca prešine plamen naj tvoj,
s silo udarno po poti junaka
stopajmo proti sovražniku v boj! 

Lučka na grobu, drobna kresnica,
bodi znanilka srečnih nam dni,
ko bo vstal narod, prerojen, prekaljen
iz bolečine, trpljenja, krvi.

''Pesništvo upora, 3''. Ur. Boris Paternu. 483; tam še 5 njenih pesmi.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
Nikoli se nisem bala preganjanja, ki mi je pretilo. Spremljala sem drzne podvige naših mladih ljudi, ki so tvegali življenje, mučenje, ječe in taborišča in doživela čudovit preokret v slovenskem
človeku — nič več ni klonil glave pod okui ukupatorjevim bičem, temveč ponosno in samozavestno stopal v borbo za pravice in svobodo svojega teptanega naroda. [...] Vsa štiri leta najhujšega trpljenja slovenskega naroda sem s trdno in neuklonljivo vero pričakovala našo zmago. Vedela sem, da ustvarjamo v skupni borbi z našo mogočno in iskreno zaveznico SZ svetlejšo bodočnost našemu in vsem narodom Jugoslavije. 
&lt;/blockquote&gt;

&lt;poem&gt;
Odprl knjigo si velike svoje zgodovine,
v peterokrako zvezdo so se zlile zvezde zlate,
prešel je mrak, minila groza je noči,
s krvjo umit pred svetom tvoj obraz blesti.
Ljubezni, bratstva luč ti iz oči gori.
Če kdaj še v te zažene vojni se vihar,
boš dvignil močno pest na nov udar.
&lt;/poem&gt;

&lt;blockquote&gt;
'''NAŠLE SO POT NAZAJ IN NIHČE JIH VEČ NE BO ODVRNIL OD NAŠE PARTIJE.''' Pismo z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena Centralnemu komiteju KP Jugoslavije. Izmed 306 z družbeno koristnim delom administrativno kaznovanih žena iz vse Jugoslavije jih je 299 poslalo Centralnemu komiteju Komunistične partije pismo, v katerem pravijo med drugim:

»Ko smo pazljivo zasledovale čedalje srditejšo in čedalje bolj breznačelno gonjo vodstev ZSSR in dežel ljudske demokracije proti naši mladi socialistični domovini, naši Partiji in vladi, smo spoznale vso pogubnost tega potu izdajstva ljudstva in Partije. Na to pot nas je večinoma zapeljala avtoriteta tistih, ki so podpisali pisma CK VKP(b) in zloglasno resolucijo Informbiroja.«
Pismo ugotavlja, kakšni so nameni in cilji voditeljev ZSSR in dežel ljudske
demokracije v njihovi gonji proti socialistični Jugoslaviji, kaj vse so doslej že
ukrenili, da bi dosegli te namene in cilje, in kako brezplodno je vse to početje,
zaključi pa se z besedami:

Me, ki smo v časih tako težkih za našo Partijo in narode klonile in zapustile pravo pot, smo bolj k kakor kdaj koli občutile toploto in skrb naše Partije, ki ukazuje slehernemu v naši deželi, partija nam je še enkrat pokazala vso svojo velikodušnost, ko nam je na široko omogočila spoznati resnico, popraviti svoje napačno stališče in se zopet vrniti v vrste dobrih državljanov naše dežele, borcev za socializem. Z vsem srcem sprejemamo pomoč naše Partije in obljubljamo, da nas nihče nikoli več ne
bo mogel odvrniti od poti, po kateri nas vodita naša Partija in tovariš Tito. Napele bomo vse svoje sile v graditvi socializma in borbi proti vsem tistim, ki bi skušali ovirati graditev od zunaj ali od
znotraj, in obljubljamo, da kot matere nikoli ne bomo dovolile, da bi hodili naši otroci po kateri koli drugi poti, razen po tisti, po kateri nas vodi naša Partija. 

Naj živi močna in nezlomljiva Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu. 

Pismo so podpisale: Slobodanka Djordjević, Vasilija Uzelac, Katica Hrušč, Ema Logar - Grbec, Kristina Šuler in še 294 tovarišic. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9K809KXX ''Ljudska pravica'' 12. 10. 1949]&lt;ref&gt;Pismo je verjetno podpisala hči Kristine Šuler Krista, ki je bila kot informbirojevka zaprta na Golem otoku.&lt;/ref&gt;
&lt;/blockquote&gt;

In prav do zadnjega si je želela dvojega: da bi izoblikovala še eno pesem, ki jo je nosila v srcu pet dolgih mesecev, morda najbolj bolečo pesem svojega življenja — pesem umrli edinki, in da bi doživeta knjigo svojih izbranih pesmi. -- Nekrolog Erne Musar. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UQU0YA9Z ''Delo'' 13. 1. 1959]

*Vlasta Felc: Toliko je dala, a odšla je praznih rok: Pesnica Kristina Šuler. ''Delo'' 19. 8. 1998. 9.
*Emil Cesar: članek v ''Borcu''
* Emil Cesar: spremna beseda. ''Češnja pod oknom: Izbrane pesmi''. Ljubljana: Amalietti, 2008. 93&amp;ndash;109.
*Verena Štekar Vidic: Kristina Šuler. ''Plamen'' 1985.
*Erna Mauser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QHWONFVP ''Ljudska pravica'' 10. 11. 1945.]

==Civilno življenje ==

{|
|[[File:Gregorjevo v Kropi 1944.jpg|thumb|Gregorjevo v Kropi 1944]]
|[[File:Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar.jpg|thumb|200 px|Volitve oktobra 1944 na Brezovici pri Kropi, foto Jakob Pretnar]]
|[[File:Svojci vozijo z gora svoje drage.jpg|thumb|450 px|Svojci vozijo z gora svoje drage. Foto Slavko Smolej]]
|}

{|
|[[File:Vajenci v Kropi 1943.jpg|thumb|Vajenci v Kropi 1943]]
|[[File:Lazarjeva Micka 100 let.jpg|thumb|Pričevalka Lazarjeva Micka]]
|}

==Vzporedni projekti==
*dopolnitev gesla o Kropi na Wikipediji
*vnos manjkajočih fotografij v Wikimedijino Zbirko
*vris manjkajočih spomenikov na OpenStreetMap
*dopolnila in popravki za padle Kroparje v Sistory

===Osebnosti iz Krope===

* [[:w:Janez Krstnik Potočnik]] (15. 6. 1749, [[:w:Kropa]] - 9. 2. 1834, [[:w:Ljubljana]]), slikar in restavrator
* [[:w:Jožef Potočnik]] (1753, [[:w:Kropa]] - 1808), pravnik, cesarski dvorni svetnik
* [[:w:Simon Ignac Pesjak]] (29. 7. 1778, [[:w:Kropa]] - 24. 9. 1857, [[:w:Ljubljana]]), trgovec
* [[:w:Valentin Klinar]] (1840, [[:w:Kropa]] - 23. 12. 1902, [[:w:Kropa]]), trgovec, soustanovitelj in načelnik žebljarske zadruge
* [[:w:Danijel Pogačnik]] (1834, [[:w:Kropa]] - 1910), ilirski pesnik
* [[:w:Janez Šolar]] (27. 8. 1827, [[:w:Kropa]] - 22. 2. 1882, [[:w:Zadar]]), duhovnik, jezikoslovec, profesor in šolski nadzornik
* [[:w:Jurij Varl]] (23. 4. 1827, [[:w:Kropa]] - 5. 3. 1874, [[:w:Velesovo]]), pesnik, duhovnik in pripovednik
* [[:w:Ivan Zupan]] (9. 12. 1857, [[:w:Kropa]] - 4. 7. 1900, [[:w:Kamna Gorica]]), skladatelj in orglar
* [[:w:Jožef Zupan]] (12. 3. 1811, [[:w:Kropa]] - 29. 8. 1866, [[:w:Kropa]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Simon Zupan]] (24. 10. 1844, [[:w:Kropa]] - 20. 10. 1925, [[:w:Ljubljana]]), nabožni pisatelj
* [[:w:Rok Gašperšič]] (9. 8. 1941, [[:w:Kropa]]), direktor, lovec, pisec domoznanskih del
* [[:w:Justin Ažman]] (25. 3. 1910, [[:w:Trst]] - 1991, [[:w:Kropa]]), politični in kulturni delavec
* [[:w:Joža Bertoncelj]] (1901, [[:w:Kropa]] - 1976), umetnostni kovač in literat
* [[:w:Anton Dermota]] (4. 6. 1910, [[:w:Kropa]] - 22. 6. 1989, [[:w:Dunaj]]), tenorist, operni pevec, koncertni pevec in pedagog
* [[:w:Gašper Dermota]] (1917, [[:w:Kropa]] - 1969), operni pevec
* [[:w:Leopold Dermota]] (1912, [[:w:Kropa]] - 1992), operni pevec
* [[:w:Lovrenc Dermota]] (1938, [[:w:Kropa]]), direktor Mariborskih lekarn
* [[:w:Rudi Finžgar]] (7. 5. 1920, [[:w:Podnart]] - 9. 7. 1995, [[:w:Kropa]]), smučarski skakalec in podjetnik
* [[:w:Boštjan Gašperšič]] (1938, [[:w:Kropa]] - 1938), arhitekt, glasbenik in risar
* [[:w:Branko Gašperšič]] (11. 1. 1935, [[:w:Kropa]] - 5. 7. 2006, [[:w:Jesenice]]), doktor znanosti, univerzitetni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, dekan
* [[:w:Janez Gašperšič]] (4. 12. 1934, [[:w:Kropa]] - 27. 3. 2009, [[:w:Radovljica]]), graver in cizeler
* [[:w:Jože Gašperšič]] (14. 3. 1896, [[:w:Kropa]] - 7. 12. 1964, [[:w:Kropa]]), gospodarstvenik, glasbenik in zgodovinar
* [[:w:Marjan Gašperšič]] (15. 8. 1929, [[:w:Kropa]] - 16. 12. 2015, [[:w:Ljubljana]]), arhitekt in industrijski oblikovalec
* [[:w:Zlata Obnjanovič Gašperšič]] (17. 3. 1931, [[:w:Kropa]]), glasbenica in sopranistka
* [[:w:Damjan Hafner]] ([[:w:Kropa]] - 2014 [[:w:Kropa]]), direktor
* [[:w:Luka Hafner]] (1859, [[:w:Kropa]] - 1935, [[:w:Kropa]]), fužinar, kovaški podjetnik, župan in soustanovitelj žebljarske zadruge
* [[:w:Adam Kržišnik]] (1936, [[:w:Kropa]]), umetnostni kovač
* [[:w:Kamilo Legat]] (17. 9. 1935, [[:w:Kropa]] - 1995), akademski slikar in likovni pedagog
* [[:w:Dušan Petrač]] (28. 1. 1932, [[:w:Kropa]]), fizik
* [[:w:Matija Pirc]] (21. 3. 1875, [[:w:Kropa]] - 24. 2. 1927, [[:w:Maribor]]), profesor, zgodovinar, geograf
* [[:w:Anton Šilar]] (28. 1. 1936, [[:w:Kropa]] - 2015, [[:w:Nova Gorica]]), dramski in filmski igralec
* [[:w:Kristina Šuler]] (17. 7. 1866, [[:w:Kropa]] - 25. 12. 1959, [[:w:Ljubljana]]), pesnica
* [[:w:Artur Vidic]] (1922, [[:w:Kropa]] - 16. 3. 2006, [[:w:New York]]), doktor znanosti, sociolog, univerzitetni profesor na New School for Social Research, New York
* [[:w:Peter Žmitek]] (28. 6. 1874, [[:w:Kropa]] - 27. 12. 1935, [[:w:Ljubljana]]), akademski slikar
* [[:w:Dominik Gašperšič]] (19. 2. 1940, [[:w:Kropa]]), univerzitetni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, stomatolog
* [[:w:Egidij Gašperšič]] (1. 9. 1936, [[:w:Kropa]]), pevski pedagog, skladatelj in zborovodja
* [[:w:Alojz Potočnik]] (11. 6. 1951, [[:w:Kropa]]), politik
* [[:w:Janez Potočnik]] (22. 3. 1958, [[:w:Kropa]]), doktor znanosti, ekonomist, politik, evropski poslanec in komisar
* [[:w:Zmago Šmitek]] (1949, [[:w:Kropa]]), etnolog, kulturni antropolog, doktor znanosti, univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalec
* [[:w:Irma Mihelič]] (4. 10. 1984, [[:w:Kropa]]), operna pevka


(izpis iz [[:w:Seznam osebnosti iz Občine Radovljica|Seznama osebnosti iz Občine Radovljica]]. DAR.)
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdojekdo.]

==Opombe==

{{sklici}}

==Predmeti==
* z Vurnikove hiše odstranjena spominska plošča OF v Radovljici, posvečena aktivistu OF in partizanu Stanetu Bertonclju (1912 Ljubno &amp;ndash; 1966 Radovljica), ki je bil nazadnje v vojni čevljarski delavnici na Brezovici pri Kropi.
* predmeti iz Gorenjskega muzeja v Kranju:
* predmeti iz jeseniškega muzeja:  

==Literatura==

* Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
* Janez Šmitek: Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (zgibanka). Kropa, 1981.
* [[:c:Category:Rudi Finžgar|Rudi Finžgar]]. Wikimedia Commons.
* Vesna Levičnik: [https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/partizanska-cipka-in-rdeci-hudic-iz-titolanda-2744984/ Partizanska čipka in rdeči hudič iz Titolanda.] ''Dnevnik'' 21. 7. 2025. (slike iz MNZ) 
* Tatjana Dožan Eržen: [https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2018/07/0238_001.pdf Lato, Smuk, Rak, Kum: V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje.] Gorenjski muzej.
*Goran Lavrenčak: [https://dar-radovljica.si/Kraji/Kropa%20-%20zgodovina.pdf Kropa - zgodovina.] DAR.
* Vladimir Vilman: Finžgarjev stroj, ki je izdelal na stotine smuči. 
* Rudi Finžgar. [http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf Kroparski kdo je kdo.] DAR (Goran Lavrenčak).
* Mira Hladnik: [[Stoletnica Micka Lazar iz Krope]], SB nov. 2022.
* Mira Hladnik: [[Marija Debeljak]]. SB ?
* Kovaški muzej v Kropi hrani tehnične risbe smučarskega okovja.
*Patricija Maličev: [https://www.delo.si/sobotna-priloga/kdo-se-boji-zgodovine Kdo se boji zgodovine?] ''Delo'' 11. 7. 2026.
*Verena Štekar-Vidic: ''Znameniti Kroparji: (J. K. Potočnik, J. Varl, D. Pogačnik, P. Žmitek, K. Šuler)''. Kovaški muzej Kropa, 26. april - 12. maj 1985 (zgibanka ob razstavi). 
*Saša Florjančič: 50 let Kovaškega muzeja. ''Vigenjc'' 2 (2002). 19&amp;ndash;69.
*Jože Dežman: Kroparski vedež inženir Janez Šmitek. ''Vigenjc'' 2 (2002). 101&amp;ndash;15.
*[https://www.youtube.com/watch?v=SyKePeRKvIY SLEDI ŽIVLJENJA Milana Vidica. st. - Pogačn'kovega Milana iz Podblice.] KICTV 20. sept. 2025. (o poteh Prešernovega bataljona po Jelovici, nekako do 28:40)
*Marko Štepec (ur.): ''Pot domov''. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015.

&lt;hr&gt;

*Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].
*Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu]].</text>
      <sha1>o003hqnv4slc8282aind0s5xre0uf76</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Za avgust 2026</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4312</id>
    <revision>
      <id>85654</id>
      <parentid>85511</parentid>
      <timestamp>2026-08-16T12:56:39Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85654</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="2162" sha1="hncsvnhwlykpi2r9jszua9ou7esaf9z" xml:space="preserve">* Rok Uršič poroča o načrtu spomenika 616 padlim borcem proti fašizmu na območju Gorice, večinoma Slovencev, v Parku spomina (Parco della Rimembranza) v središču Gorice. Skupna vrednost izdelave in postavitve spomenika znaša 24.630,00 evra. Prostovoljne prispevke, ki naj bi pokrili del stroškov, zbirajo na računu pri banki CiviBank v Gorici, nekdanji Kmečki banki (IBAN IT65 D054 8412 4010 0000 1002 682 - Namen plačila: Spomenik) ali osebno v uradu Kulturnega doma v Gorici, Ul. I. Brass 20.
* vabilo na delavnico
* Zavzeta področna združenja ZB bi rada svoje spomenike, informacijske table pred njimi ali brošure, ki jih izdajajo, opremila s QR-kodami, ki bi bralca z mobijem usmerile na podrobnejše informacije o spomemniku. Te informacije lahko postavijo na svoje spletišče, vendar je to povezano s stroški za postavitev in vzdrževanje strani in po izkušnjah ne trajajo dolgo. QR-koda je trajnejša, če usmeri interesenta k opisu spomenika v državnem Registru kulturne dediščine, kjer pa so informacije skope in RKD povrhu vsebuje le kako tretjino javnih partizanskih spomenikov. Najbolj smiselno je zato oblikovati tako QR-kodo, ki bo pripeljala k opisu spomenika na zemljevidu Partizanstvo.si. Na tem mestu lahko po potrebi poskrbimo za natančnejše informacije ali za njihovo ažuriranje.  V ta namen na Partizanstvo.si poiščemo dotični spomenik, si s sklikom na zvezdico, ki ga označuje, na zaslon prikličemo njegov opis in kliknemo na zavihek ''Odpri podrobnosti''. V ukazni vrstici se zdaj pojavi spletni naslov spomenika. Ta se začne z nizom https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/ , ki mu sledi številka spomenika v zbirki. Ta spletni naslov pošljemo mojstru, ki nam bo izdelal ploščico za spomenik ali oblikovalcu infotable, ali pa QR-kodo izdelamo sami tako, da na strani z opisom spomenika kliknemo z desno miškino tipko in izberemo možnost ''Ustvari kodo QR za to stran''. In potem ustvarjeni QR pošljemo v tiskarno. Srečno!
*Aja, v zbirki imamo trenutno 10.287 partizanskih spomenikov, 33.009 slik spomenikov, 658 drugih spomenikov, 68 poimenovanj, 31 patizanskih točk brez obležja.</text>
      <sha1>hncsvnhwlykpi2r9jszua9ou7esaf9z</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>