Gaj Julij Cezar Oktavijan
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Vsebina |
[uredi] Cezar vladar rimskega sveta
Naslednja leta so minila v znamenju spopadov med Cezarjevima naslednikoma Markom Antonijem in posinovljencem Gajem Oktavijanom, ki je ob posvojitvi prevzel ime Gaj Julij Cezar Oktavijan. Prvi sporazum sta sklenila v Bologni; z Markom Emilijem Lepidom so sklenili triumvirat, uradno postavljen prvenstveno za preoblikovanje države. Po maščevanju Cezarjeve smrti in, ko so pri Filipih porazili Cezarjeve morilce, so si porazdelili ozemlja rimske države: Oktavijan si je vzel Italijo in Španijo, Lepid Afriko, Antonij pa Galijo in Orient. Lepid se je bil kmalu prisiljen umakniti, in od 36. p. n. š. naprej sta Oktavijan in Antonij sama vladala nad Zahodom in Vzhodom. Antonijev poskus, da bi na Vzhodu s podporo egiptovske kraljice Kleopatre ustvaril monarhijo, je s propagandnimi sredstvi izničil Oktavijan, ki se je razglasil za edinega branilca starodavnih rimskih običajev. Tako je dosegel, da je senat objavil vojno Kleopatri, in 31. p. n. š. je v vodah pri Akciju Oktavijanovo ladjevje uničilo ladje Marka Antonija in Kleopatre; ta dva sta se pozneje ubila, da ju ne bi prijeli. Takrat je postal nesporen gospodar rimske republike in imperija.
[uredi] Avgust: »Prvi med enakimi«
Nedvomno je hotel ustanoviti svojo dinastijo, vendar je bil prebister politik, da bi prezrl moč republikanskih čustev v Rimu. Ko se je leta 29 p. n. š. vrnil z Vzhoda v Rim, je navidezno ustanovil republiko in začel v njej graditi absolutno oblast. Leta 27 p. n. š. je vrnil senatu in ljudstvu posebna pooblastila, ki so jima bila odrejena poprej. V naslednjih letih si je Oktavijan po malem nabral vrsto služb, ki so ga dejansko napravile za edinega razsodnika v zadevah, čeprav formalno spoštljivega do republikanskih odredb. Pravzaprav mu je bilo dodeljeno prokonzulsko poveljstvo nad nepokornimi provincami, edinimi, v katerih so bili vojaški oddelki, kar mu je omogočalo absoluten nadzor nad vojsko. Senat je podelil Oktavijanu častni naslov »princeps« (prvi državljan) in ime »Augustus« (vzvišeni), pod katerima so ga poznali odtlej. Vrh tega je dobil še konzulski položaj in oblast tribuna s pravico sklicevati senat, predlagati dnevni red zasedanja, z vetom razveljavljati odločbe, imenovati kandidate za volitve in izdajati edikte. Prevzel je tudi nekatere svečeniške dolžnosti. Tako je Avgust lahko vplival na vlado Rima in Italije in se lotil mogočnih razvojnih programov.
Imperij je bil razdeljen na stare, ustaljene province, ki so jim vladali v senatu izvoljeni prokonzuli, in na novejše, vojaške province, ki so jim vladali legati; imenoval jih je Avgust kot prokonzul s posebnimi polnomočji nad vsemi drugimi. Vojsko so reorganizirali pod neposrednim nadzorstvom cesarja in sestavili armado iz 28 legij poklicnih vojakov, najetih za 20-25 let. To vojsko so prispevali rimski meščani, dodali pa so ji še enako število pomožnih čet, ki so jih rekrutirali v provincah. Ta sistem – sovlada cesarjev s senatom – se je obdržal več kot 200 let.
Najvažnejša neposredna naloga pa je bila obnoviti red v imperiju in zavarovati njegove meje. Avgustove prve vojaške odprave so krenile v Galijo in Španijo; obe deželi so Rimljani reorganizirali, tako da je imela vsaka po tri province. Reko Donavo so zavarovali z vrsto vojaških provinc, z garnizijami, v katerih so bile močne legionarske sile. Leta 12 p. n. š. pa so Rimljani poskusili prodreti čez Ren proti Labi. Vendar so Germani leta 9 n. š. uničili tri legije pod Varovim poveljstvom in Avgust je moral priznati Ren kot svojo mejo. Na vzhodu je sklenil mir s partskim imperijem in v Armeniji ustanovil vmesno državo. Doma je iztrebil razbojnike in pirate, obdavčenje in administracijo po rimskem pravu pa je izenačil po vsej državi.
Avgust je umrl leta 14 n. š.
[uredi] Problemi v zvezi z nasledstvom
Avgustov imperialni sistem je imel hudo slabost: nikoli ni bilo jasno določeno nasledstvo, in ko so leta 68 n. š. ubili zadnjega neposrednega potomca vladarske hiše, omahljivega Nerona, so različni oddelki vojske predlagali kar štiri kandidate za prestol. Po strašni državljanski vojni si je priboril prestol Vespazijan in uveljavil sistem, po katerem je vsak cesar »adoptiral« svojega naslednika; imperij je tako postal stabilen.
[uredi] Mir in blaginja v Rimu
V svoji dolgi vladavini je cesar Avgust (27 p. n. š. – 14 n. š.) zagotovil mir in red v Rimskem cesarstvu. Utrdil je meje ob Renu, Donavi in Evfratu ter ob vseh mejah razporedil vojaške legije. Nadaljeval je reforme, ki jih je začel njegov prastric Julij Cezar, dal je graditi sijajne zgradbe v Rimu in organiziral gradnjo cest. Obdobje med vladavino Avgusta, ki je umrl leta 14 n. š., in smrtjo Marka Avrelija leta 180 imenujemo tudi Pax romana (Rimski mir). V tem času je le malo pretresov omajalo občutek varnosti znotraj meja cesarstva, kljub nekaterim dramatičnim dogodkom, kot je bil veliki požar Rima leta 64, ki je uničil velik del mesta. Med cesarji, ki so sledili Avgustu, je bilo nekaj izrednih vladarjev.
[uredi] Avgustove navade
Zgodovinar Svetonij slika zasebno podobo Avgusta, ki dokaj nasprotuje uradnim predstavam: »Hrani je posvečal pičlo pozornost in je imel povsem navaden okus. Posebno so mu bili všeč navadni kruh, ribice, domači kravji sir ter zgodnje in septembrske fige. Po svojem značaju je bil tudi zelo zmeren pri pitju. Kornelij Nepos nam zapušča poročilo, da v taboru pri Modeni navadno ni srknil več kot trikrat ob vsakem obroku. Če je bil žejen je, namesto da bi pil, použil kruh, namočen v svežo vodo, rezino kumare, šop vrtne solate ali pa kak sadež s kiselkastim sokom. Po obedu si je malo odpočil, ne da bi se slekel in ne da bi si sezul obuvala, razgalil si je noge in si pokril oči z rokami; po večerji se je umaknil na svoje delovno ležišče in tam do poznih ur postoril vse ali večino opravkov za tisti dan. Potem je odšel v spalnico, a ni spal več kot sedem ur in pogostoma niti toliko, kajti včasih se je tri ali štirikrat prebudil. Levi kolk, stegnenica in golenica ga niso dobro nosili, tako da je kdaj pa kdaj šepal in se zato zdravil z blatnimi in peščenimi kopelmi. Vsako leto so se ga občasno polotile razne bolezni: običajno se je slabo počutil v dneh pred rojstnim dnevom, ob začetku pomladi je trpel zavoljo napetega trebuha; kadar pa je pihal široko, je imel težko glavo. Pozimi se je varoval pred mrazom z debelo togo in štirimi tunikami, povrhu spodnjic in dolgih nogavic je oblačil tudi srajco in volneno majico. Poleti je spal pri odprtih vratih in včasih tudi v peristilu blizu vrvrajočega vodometa ali pa se je dal pahljati. Ni prenašal sonca, niti pozimi, in nikdar se ni sprehajal na prostem brez pokrivala, še po domačem dvorišču ne.«Svetonij, Življenje dvanajstih cesarjev

