Planckova konstanta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Planckova konstanta, imenovana po nemškem fiziku Maxu Plancku, je osnovna fizikalna konstanta, ki se pojavlja v vseh enačbah kvantne mehanike. Navadno jo označujemo s h. Njena vrednost je približno

h = 6,6261 · 10-34 Js

Na Planckovo konstanto lahko gledamo kot na pretvorni faktor med frekvenco in energijo, posebej za fotone.

Pogosto naletimo tudi na okrajšavo

\hbar = \frac{h}{2\pi}

kjer je π Ludolfovo število, \hbar pa preberemo »ha-prečno«. Slednjo ponekod, a redko, imenujejo tudi Diracova konstanta.

\hbar je kvant vrtilne količine, vštevši spin. Vrtilna količina kateregakoli sistema, merjena glede na posebej izbrano os, je vedno celoštevilčni mnogokratnik te vrednosti. \hbar nastopa tudi v Heisebergovem načelu nedoločenosti, zato mnogi menijo, da je bolj osnovna količina kot h. \hbar se uporablja tudi za določitev Planckovega sistema enot.

Kodni nabor ISO 10646/Unicode definira za Planckovo konstanto znak ℎ (ℎ), za Planckovo konstanto, deljeno z 2π pa ℏ (ℏ).