Mary Wollstonecraft

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Mary Wollstonecraft, irska pisateljica, * 27. april 1759, † 10. september 1797.

Je avtorica knjige Zagovor pravic ženske in mati Mary Wollstonecraft Shelley, avtorice Frankensteina. Njen mož William Godwin je bil eden izmed vodilnih ateistov svojega časa in predhodnik anarhističnega gibanja.

Mary Wollstonecraft, okoli 1797
Povečaj
Mary Wollstonecraft, okoli 1797

Rodila se je v družini nasilnega očeta, ki je podedoval bogastvo, in matere Irke. Devetnajstletna je zapustila dom, vendar se je vrnila po dveh letih in skrbela za hudo bolno mater. V svojih delih je pogosto citirala njene zadnje besede: »Malo potrpežljivosti, pa bo vse minilo«. Po materini smrti je odšla živet v Walham Green s svojo prijateljico, umetnico Fanny Blood. Leta 1782 je odšla negovat poročeno sestro, ki je nevarno obolela. Njen oče je do tedaj zapravil ves svoj denar in denar, namenjen otrokom.

Leta 1783 je štiriindvajsetlena Mary skupaj z dvema sestrama pridružila Fanny Blood pri ustanovitvi šole v Islingtonu, ki so jo čez nekaj mesecev preselili v Newington Green. Čez dve leti se je prezadolžena Fanny Blood poročila z irskim kirurgom, ki je živel v Lizboni, kmalu pa se je izkazalo, da je tudi ona na smrt bolna. Mary Wollstonecraft je, kljub nasprotnim nasvetom mnogih, zapustila svojo šolo, si izposodila denar od znanke in odšla skrbet za Fanny, dokler ni umrla. O izgubi te svoje mladostne prijateljice se je čez deset let spominjala v Pismih iz Švedske in Norveške.

Vsebina

[uredi] Zgodnja dela

Mary Wollstonecraft je iz Portugalske odplula v Anglijo decembra 1785 in ob vrnitvi našla Fannyjina uboga starša, ki sta se želela vrniti v svojo irsko domovino. Pogosto so ji rekli, da bi lahko služila s pisanjem, zato je napisala 162-stranski pamflet O izobraževanju hčera (izvirno Thoughts on the Education of Daughters) in denar izročila prijateljičinim staršem. V vsem, kar je počela, je jasno razvidna njena čustvena, velikodušna in impulzivna narava.

Skromno plačilo, ki ga je prejela za Izobraževanje hčera, jo je vzpodbudilo, da je resneje začela premišljevati o služenju kruha s peresom, zaradi pamfleta pa ji je zrastel tudi učiteljski ugled. Svojo šolo je zapustila in prebila nekaj tednov na etonskem kolidžu, kjer jo je profesor Prior priporočil za guvernanto hčera lorda Kingsborougha, irskega vikonta, najstarejšega sina grofa Kingstona. Poletje 1787 je lordova družina pred odhodom na celinsko Evropo, skupaj z Mary Wollstonecraft, prebila v toplicah Bristol Hot-wells. Mary je tam napisala kratko zgodbo, naslovljeno Mary, izmišljena zgodba (Mary, a Fiction), ki je temeljila na njenem prijateljstvu s Fanny Blood.

Z napisano zgodbo in nekaj privarčevanega denarja se je dokončno odločila, da bo živela od pisateljevanja, pri tem pa ji je pomagal londonski založnik knjige O izobraževanju hčera, Joseph Johnson. Napisala je otroško knjižico Izvirne zgodbe iz resničnega življenja (Original Stories from Real Life) in opravljala literarna dela za g. Johnsona: prevajala je in pisala povzetke, izdala knjigo zbirke Selections in pisala za Analytical Review, ki ga je g. Johnson ustanovil sredi leta 1788.

Ob vsem tem težkem delu je živela skromno, kot se je le dalo, da je pomagala družini. Vzdrževala je očeta. Financirala je svoji sestri, da sta lahko postali učiteljici. Enega brata je spravila v kraljevo mornarico, drugega, ki je opravljal pripravništvo pri odvetniku, ki ga ni maral, je plačala, da je lahko odšel drugam, ko pa se je izkazalo, da mu kljub temu ne gre, mu je omogočila emigracijo v Ameriko. Skušala je razvozlati očetove posle, vendar so bili preveč zmedeni, da bi ji to uspelo. Poleg vsega tega dela je prevzela še skrb za sedemletno siroto neke svoje prijateljice. To je bilo življenje tridesetletne Mary Wollstonecraft leta 1789, v času pred padcem Bastilje; plemenito življenje, ki se ga je pozneje dotaknil še duh francoske revolucije, ga ujel v veliki vihar, pretresel in izgubil med ruševinami.

[uredi] Feminizem

Mary Wollstonecraft je na Burkeov napad na francosko revolucijo odgovorila s člankom Odgovor, ki je pritegnilo veliko pozornosti. Temu je sledil njen Zagovor pravic ženske, odgovor na Pravice človeka. Stališča v tej knjigi so bila za takratno javno mnenje izjemno napredna (esejist Horace Walpole jo je imenoval hijena), vendar so to stališča, ki so dandanes splošno sprejeta. Vsekakor danes ta stališča niso revolucionarna, razen njenega mnenja o splavu.

V politiki dvesto let po izidu knjige je feministični pogled, ki bi splavu nasprotoval, večinoma pozabljen, a Wollstonecraftova je bila goreča nasprotnica splava. Del Zagovora pravic ženske je namenjen obsojanju spolnega izkoriščanja žensk in povezan z umetno prekinitvijo nosečnosti, ki ga Wollstonecraftova imenuje »kršenje zakonov narave, ki redko ostane nekaznovano«.

[uredi] Selitev v Pariz

V tem času se je Mary preselila v Bedford Square. Ker jo je preveč privlačil poročeni romantični slikar John Henry Fuseli, se je konec leta 1792 preselila v Pariz, kjer pa se je v najeti vili s služabniki počutila osamljeno in žalostno.

Po štirih mesecih bivanja v Parizu se je v hiši nove prijateljice seznanila z Američanom Gilbertom Imlayjem, s katerim sta se zbližala okoli aprila 1793. Mary se z njim uradno ni želela poročiti, da bi mu prihranila obveznosti do očeta, sester in bratov, ki jih je podpirala, prevzela pa je njegov priimek, ter se s tem obvarovala pred krvoločnimi revolucionarji, ki so jo kot Angležinjo imeli za petokolonašinjo. Rodila je deklico, ki jo je poimenovala po mladostni prijateljici: Fanny Imlay. Mož jo je začel zanemarjati, jo poslal v London in nazadnje pozabil, a s svojim obiskom odvrnil od samomora. Potreboval je nekoga z dobro presojo, ki bi zastopal njegove interese v nekakšnem poslu na Norveškem. Njegovo ponudbo je sprejela in odplula komaj en teden po tem, ko se je odločila, da se bo ubila.

Imlay ji je obljubil, da jo bo po vrnitvi čakal in bosta šla skupaj v Švico. A pisma, ki jih je prejemala od njega na Švedskem in Norveškem so bila hladna in po vrnitvi je spoznala, da jo je popolnoma pozabil zaradi neke igralke. Odšla je na most v Putneyju, da bi se vrgla v Temzo in utopila, Imlayju pa je pustila sporočilo, »naj moje napake počivajo z menoj«.

[uredi] Poroka

Rešili so jo in živela je naprej, notranje mrtva. Izgubila je vse razen otroka: njeno vero v revolucijo, v vrline ljudi in v možnosti neodvisnega življenja za žensko. Leta 1796 so izšla Pisma s Švedske in Norveške. V začetku leta 1797 se je poročila z Williamom Godwinom, filozofom, ki je bil znan po svojem zavračanju romantike in poroke. Čeprav sta se oba zaobljubila, da se ne bosta poročila, sta se feministka in sovražnik zakona poročila v Cerkvi Sv. Pankracija in ustalila v zakonski sreči. Vsaj v zasebnem življenju je bil Godwin pripravljen priznati moč tudi čustvom, ne le razumu. Videti je bilo, da sta - končno - našla čustveno srečo in intelektualno ujemanje, ki sta ga oba iskala.

Po rojstvu druge hčerke je 10. septembra 1797 Mary Wollstonecraft Godwin v starosti 38 let podlegla poporodni vročici. Preživela je mnogo težkih trenutkov, a je umrla, ko je imela toliko razlogov za življenje.

Po njeni smrti je Godwin pisal prijatelju: »Trdno verjamem, da na svetu ni njej enake. Izkusil sem, da sva bila ustvarjena za to, da bi drug drugega osrečila, in ne pričakujem več, da bom zdaj lahko še kadarkoli srečen«.

Imajo jo za eno od ustanoviteljic sodobnega feminizma.

Njena druga hčerka je podedovala njeno ime in pozneje zaslovela kot Mary Shelley, avtorica klasičnega romana Frankenstein, najbrž prvega dela znanstvene fantastike.

[uredi] Dela

[uredi] Viri

  • Uvod v Letters on Sweden, Norway and Denmark
  • Simon Schama: History of Britain

[uredi] Glej tudi

  • seznam irskih filozofov

[uredi] Zunanje povezave

Zbirko navedkov na temo
Mary Wollstonecraft lahko najdete tudi v Wikinavedku.