Sveti Avguštin
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Avguštin[1] (latinsko Aurelius Augustinus), največji latinski cerkveni oče, rimski cerkveni pisatelj in filozof, * 13. november 354, Tagaste (danes Souk-Ahraz, Alžirija), Numidija, Rimsko cesarstvo, † 28. avgust 430, Hipon, (danes Annaba, Alžirija), Rimsko cesarstvo.
Avguštin je svetnik in vzvišeni doktor rimskokatoliške cerkve. Bil je najstarejši sin svete Monike. V pravoslavni cerkvi, ki ne priznava vseh njegovih naukov, je navadno imenovan blaženi Avguštin. Številni protestanti ga imajo za duhovnega začetnika protestantizma, saj je imel velik vpliv na začetnika protestantizma Martina Lutra, ki je bil avguštinski menih.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Sveti Avguštin se je rodil kristjanki sveti Moniki in poganskemu očetu v Severni Afriki, ki je bila tedaj v posesti Rima. Izobraževal se je v Kartagini in se zaposlil kot profesor retorike najprej v Kartagini, potem v Rimu in slednjič v Milanu. V študentskih letih je sledil manihejski veri, v krščanstvo pa se je spreobrnil po zgledih in pridigah milanskega škofa Ambrozija. Krščen je bil na veliko noč leta 387 in se vrnil v Afriko, kjer je zase in za skupino prijateljev v Tagastu ustanovil meniško skupnost. Leta 391 je bil v Hiponu posvečen v duhovnika. Postal je slaven pridigar (več kot 350 ohranjenih pridig je po vsej verjetnosti pristnih). Znan je tudi po boju proti »krivoverskim« manihejcem, ki jim je prej sam pripadal, pa tudi proti donatistom in pelagijancem.
Leta 396 je postal hiponski pomožni škof s pravico nasledstva po smrti tedanjega škofa. Do svoje smrti v letu 430 je ostal na tem položaju. Zapustil je samostan, vendar je z meniškim življenjem nadaljeval v škofovski palači. Svojemu samostanu je zapustil pravilo (latinsko Regula), ki so ga v 12. stoletju privzeli avguštinci.
Umrl je med vandalskim obleganjem Hipona. Pravijo, da je svoje someščane spodbujal k odporu, saj je Vandale glede na njihovo pripadnost arijanstvu imel za krivoverce.
[uredi] Delo
Avguštinova dela pomenijo vrh zgodnjekrščanske proze. Pisal je pisma, govore, homilije in teološke razprave. V svojem najpomembnejšem delu O Božjem mestu (De civitate Dei) piše o nenehnem spopadu med božjim in posvetnim, ki temelji na nasprotju med ljubeznijo in samoljubjem.
V Izpovedih (Confessiones) govori v prvem delu o svoji grešni mladosti ter spreobrnitvi v krščanstvo. V drugem delu pa izpoveduje božjo veličino ob razlagi svetopisemskega odlomka o stvarjenju sveta. Je prvo avtobiografsko delo sploh.
[uredi] Navedki
| Ljubezen do bližnjega vključuje tudi ljubezen do sebe.[2] |
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
[uredi] Opombe
- ^ Pomotoma so mu pogosto dodajali ime Avrelij.
- ^ http://www.misliverzi.com/index.php?option=com_content&task=view&id=33&Itemid=52

